Prispevki

Tanja Fajon - kolumna

Komentar Tanje Fajon ob delovnem obisku Washingtona: Pogled iz State Departmenta pod Trumpovo taktirko na Zahodni Balkan

V avli State Departmenta me je čakal mladenič z listom z mojim imenom in številko pisarne. Gospa za sprejemnim pultom se je med vpisovanjem moje identitete pohvalila, da ima že dve znački iz Slovenije in da razlikuje med Slovenijo in Slovaško. Fant mi je med potjo v 5. nadstropje razložil, da je stavba ogromen labirint in da imajo celo uslužbenci težave z orientacijo.

Ko sem vstopila v pisarno, me je Matthew Palmer, veteran v ameriški administraciji in izjemen poznavalec Zahodnega Balkana, presenetil s knjigo. Podaril mi je svoj roman — kriminalko, znanstveno fantastiko, pomešano z realnostjo, pravimi in izmišljenimi osebami in dogodki — z naslovom The Wolf of Sarajevo. “Da jo bom brala na letu nazaj v domovino,” je dejal.

Pridružili so se mi kolegi iz Evropskega parlamenta. Pogovor je hitro stekel o skupnih izzivih in priložnostih na Zahodnem Balkanu. Strinjali smo se, da smo naredili nekaj pomembnih korakov: od reforme pravosodja v Albaniji in menjave oblasti v Makedoniji pa do članstva Črne gore v Natu, a da so pred nami še veliki izzivi. Kako na obeh straneh Atlantika okrepiti in potrditi pripravljenost pomagati Zahodnemu Balkanu pri sprejemanju in izvajanju reform na poti do članstva.

“Moji prijatelji akademiki, intelektualci mi pravijo, da smo Američani dali prednost stabilnosti pred demokracijo. Da podpiramo napol demokratične voditelje in da se zanašamo, da bodo naredili to, kar od njih pričakujemo. Vučića, Haradinaja… Ampak z njimi delamo zato, ker so jih ljudje izvolili. Ker je v našem interesu, da pomagamo pri reformah, vzpostavljanju vladavine prava, v boju proti korupciji in da promoviramo civilno družbo, svobodo medijev, kulturne spremembe. Delati moramo z vsemi,” je bil kritičen Palmer.

Vsi si želimo, da bi države Zahodnega Balkana prej ali slej postale resne in odgovorne partnerice. Američane najbolj skrbi Bosna in Hercegovina. Njena razdeljenost in kompleksnost. November je skrajni čas za določen premik, potem se začenja volilna kampanja. Makedonija se mora osredotočiti na konkretne reforme, zlasti na področju pravosodja in medijev.

V dneh, ko je potekal Transatlantski teden, namenjen oblikovanju skupne strategije 2020 za spopadanje z izjemnimi spremembami v globalnem okolju, me je v Washingtonu presenetila trda, močno zaostrena ameriška retorika do Rusije. Rusija je po prepričanju ameriške administracije vse bolj odločena, da države Zahodnega Balkana odrine od Unije. Da ustvarja kaos, širi lažne informacije, kupuje novinarje in nevladne organizacije. Američane to močno skrbi. Ne samo vpliv Rusije v regiji, temveč tudi način, kako se mu zoperstaviti.

Evropejci smo bili deležni tudi upravičenih kritik glede svoje vloge na Zahodnem Balkanu, češ, da smo pogosto nekonsistentni. Po eni strani postavljamo jasne pogoje, po drugi pa tudi meglene. Tak primer je po mnenju Američanov Kosovo. Jasno je, da EU ne bo odpravila vizumov za državljane Kosova, dokler Kosovo ne bo ratificiralo sporazuma o meji s Črno goro. Nejasno pa je po njihovem, kaj mislimo z učinkovitim bojem proti korupciji. Ker je ta proces lahko brez konca, se pod krinko takšnih in podobnih zahtev lahko skriva naša nepripravljenost na nadaljno širitev.

Če bomo izgubili zaupanje ljudi in če bodo države upočasnile ali ustavile izvajanje reform, bo cena širitve veliko višja. Za razliko od evropskega je ameriški glas v regiji pogosto neposrednejši, jasnejši. Po drugi strani pa ima Unija več instrumentov za spodbujanje reform in razvoja. Zato je sodelovanje ključno.

Nisem pa mogla v Washingtonu mimo vprašanja, zakaj se Američani, ki vztrajajo, da je borba za vladavino prava in demokracijo v njihovem globalnem interesu, niso potem jasno zavzeli za spoštovanje mednarodnega prava ob nedavni odločitvi arbitražnega sodišča, ki je razsodilo o meji med Slovenijo in Hrvaško.

Visok ameriški diplomat mi je odgovoril, da neradi posegajo v spore med članicami zveze NATO. Izrazil je prepričanje, da sta v Ljubljani in Zagrebu dovolj zreli demokraciji, da bosta sama našla razumno rešitev. Do takrat pa nam svetuje, da se dogovorimo za določena pravila. “Ne bi bilo v redu, če bi obalna straža ustrelila kakšnega ribiča. To bi bil precedens, ki bi lahko imel resne posledice za celotno regijo,” je pojasnil.

Tanja Fajon je evropska poslanka S&D in podpredsednica SD, njen prispevek pa je bil objavljen tudi na portalu Fokuspokus.si

Konferenca SD - nagovor Gianni Pittella

Konferenca SD skupaj z gosti o prihodnosti Evropske unije in vlogi Slovenije v njej

V Ljubljani je v soboto, 13. maja, potekala 6. seja konference Socialnih demokratov, na kateri so članice in člani najvišjega organa stranke med dvema kongresoma skupaj z domačimi in tujimi strokovnjaki z različnih področij razpravljali o prihodnosti EU. Predsednik SD in podpredsednik Vlade RS mag. Dejan Židan, podpredsednica SD in evropska poslanka S&D mag. Tanja Fajon ter predsednik politične skupine Socialistov in Demokratov (S&D) v Evropskem parlamentu Gianni Pittella so uvodoma spregovorili o potrebnih spremembah EU.

“EU bomo lahko branili, če jo bomo spremenili na bolje. Le kot del prenovljene in močne unije se lahko učinkovito spopadamo z globalizacijo in njenimi posledicami in svojim državljanom zagotovimo visok življenjski standard,” je uvodoma dejal Pittella. “Mi moramo voditi globalizacijo, ne pa ona nas,” je še poudaril vodja evropskih poslancev S&D.

Predsednik SD in podpredsednik slovenske vlade Dejan Židan je medtem izpostavil, da Evropska unija ni dana sama po sebi. “Evropska unija mora znova prevzeti politično odgovornost, države pa ponovno spoznati, da lahko izzive rešujemo le skupaj. Slovenija je in bo ostala del EU. To je naš strateški interes,” je dodal Židan.

Podpredsednica Socialnih demokratov in skupine S&D v Evropskem parlamentu Tanja Fajon pa je v svojem nagovoru povedala, da je osnovno merilo pri razvoju idej odgovor na vprašanje, ali te prinašajo boljše življenje vsakomur.

Izpostavila je boj proti davčnim utajam ter ohranjanje delavskih in socialnih pravic. Po njenih besedah je pomembna tudi skupna migrantska politika, ki se je je treba lotiti tudi v luči evropske demografske slike in položaja mladih. “V tem trenutku pa najbolj potrebujemo novo evropsko solidarnost. Brez solidarnosti dajemo moč populističnim in skrajnim težnjam, ki so za Evropo lahko pogubne,” je poudarila Fajonova.

Po uvodnih nagovorih je sledila razprava, ki so jo razdelili na politični in gospodarski del. V razpravi so med drugim sodelovali evropski poslanec S&D in koordinator za zunanje zadeve Knut Fleckenstein, sociolog in profesor ddr. Rudi Rizman, profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Mojmir Mrak in predsednica Slovensko-nemške gospodarske zbornice Gertrud Rantzen, svetovalec za zunanjo politiko predsednika republike Marko Makovec in direktor podjetja Lumar Milan Lukić.

Konferenca SD je v nadaljevanju sprejemala programski dokument, s katerim želimo Socialni demokrati odpreti širšo razpravo o prihodnjih korakih Slovenije v smeri krepitve Evropske unije in jo ponovno usmeriti po poti, da bo Evropa za ljudi, gospodarsko močna in socialno bolj povezana ter odprta družba.

Povezavi do videoprenosa Konference SD

Prvi del

Drugi del

Predlog programskega dokumenta Evropa za ljudi, ki ga je obravnavala Konferenca SD, bo v nadaljevanju dopolnjen še z nekaterimi pripombami članic in članov, najdete na povezavi: Predlog programskega dokumenta Evropa za ljudi 13-05-2017

Tanja Fajon - kolumna

Komentar Tanje Fajon ob 60-letnici podpisa rimske pogodbe: Socialni demokrati pozivamo k hitri oživitvi Evrope!

Pred nami je Evropski vrh v Rimu. Voditelji Evropske unije in držav članic bodo ob okrogli obletnici ustanovitve skupnosti (podpisa Rimske pogodbe), ki nam že 60 let zagotavlja mir, a njeni šivi žal že dolgo pokajo, razpravljali, kako naprej. Glede na zadnja dogajanja si od Vrha ne upam obetati veliko nove vsebine.

Povod za to je tudi nedavno spisana »Bela knjiga«, ki jo je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker bolj navrgel kot vsebinsko predstavil in je zgolj skupek možnih scenarijev, o katerih naj bi šele začeli razpravljati. Juncker v uvodu sam pravi, da »gre za začetek, ne konec procesa«, in upa, da »se bo odprla poštena in široka razprava.«

Gospod Juncker je pozabil, da mnogi že leta dolgo pozivamo k razpravi. In da razprave tudi potekajo. Tudi v okviru Evropske komisije. In četudi slednja ne more predpisati smeri razvoja držav članic, ima na voljo številne instrumente, na osnovi katerih lahko meri naravnanost evropskih državljanov in tudi jo. Zato sem od predsednika vendarle pričakovala, da bo zavzel neko stališče, izrazil mnenje, preferenco. To možnost vsekakor ima.

Tako pa scenariji, ki jih je predstavil, niso nič novega, so zgolj široka paleta, o kateri že dolgo ugibamo in ki pri državljanih vzbuja negotovost v nadaljnji trden obstoj skupnosti.

Da bi lahko vrh v Rimu postregel z rezultati, ki bi obetali spremembe, bi morali voditelji pred seboj vendarle imeti pravo belo knjigo, smernice, stališča, trdne vizije, ki bi upoštevale preteklost EU in sedanjost sveta ter želje državljanov. EU namreč obstaja prav zaradi njih!

Evropski Socialni demokrati vse evropske voditelje pozivamo, naj Vrh v Rimu zaznamuje predvsem vrnitev k socialnim koreninam Evropske unije. Želimo blaginjo za vse Evropejke in Evropejce, dostojno življenje in delovne pogoje ter priložnosti za izboljšanje življenja. Želimo odprto in tolerantno Evropo, ki bo temeljila na enakosti med vsemi ljudmi ne glede na barvo kože, spol, veroizpoved, spolno pripadnost.

Želimo boljše, trajnejše rešitve za učinkovito upravljanje z migracijami in integracijo prišlekov v svoje družbe. Evropa mora postati bolj samozadostna, ko gre za vprašanja zunanje in notranje varnosti. In postati mora močna globalna sila, krepiti mora mir, človekove pravice, cilje trajnostnega razvoja in boj proti podnebnim spremembam.

Bojim se, da bodo voditelji Vrha zgolj pavšalno razpravljali o vseh posameznih scenarijih. Bojim se, da bodo kot že vse prevečkrat do sedaj obljubljali s figami v žepih ali zagovarjali zgolj zaprte nacionalne interese, da se bodo odločali na osnovi prenapihnjenih strahov, ki se v nekaterih državah širijo zaradi škodljivih populističnih manter.

Namesto moči argumenta so prav populizem, instant sodbe in stereotipi največje masovno orožje mobilizacije državljanov s strani evroskeptikov in desnih in levih skrajnežev. To je nevarno, ker pomeni uničenje naporov tistih, ki vedo, kaj prinaša nesodelovanje, izolacija, kaj pomeni vojna. Zelo lahko je nekaj podreti, a kaj pride za tem?

Prepričana sem, da bi v Rimu v razpravi o EU moral prevladati zgodovinski spomin: da je EU nastala kot mirovni projekt. Zato je edino možno stališče, da imamo eno in edino Evropsko unijo, v kateri mora vladati solidarnosti glede temeljnih vrednot EU, to pa je spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spoštovanja mednarodnih pogodb. Na tej točki si EU ne bi smela dovoliti nikakršne neenotnosti. To bi moral biti edini evropski »meni«.

Voditelji morajo razmisliti, katere so še ostale skupne politike, ki so nujne za povezovanje evropskega tkiva – ali je to bančna unija, varnostna politika, davčna politika, ipd.

Ostale vsebine so verjetno lahko stvar razvoja, ne nazadnje, tesnejšim povezovanjem določenih držav smo priča že sedaj. Tega verjetno v prihodnje ne bomo mogli preprečiti. Vendar to ne pomeni ne Evrope različnih hitrosti, ne izločanja, ne odrivanja. Zahteva pa od držav, tudi od Slovenije, jasno definirane interese, ki seveda ne morejo biti zastavljeni za čas mandatnega obdobja vlad(e) in političnih predvolilnih kampanj, marveč dolgoročno. To je trenutno velik problem v večini evropskih držav.

Upam, da se bodo voditelji zelo iskreno lotili vseh teh izhodišč in v svojih sklepih predstavili zasnove za pravo belo knjigo, ki bo jasno začrtala pot prihodnje Evrope kot vizionarske moderne skupnosti, ki je sposobna dialoga in dejanj. Če tega ne bo, bo rimski Vrh zgolj predstava lažnih rokovanj, objemov in nasmeškov ter seveda praznih besed, ob čemer bodo (in bomo) najkrajšo spet potegnili državljanke in državljani.

Podpredsednica Socialnih demokratov mag. Tanja Fajon je kot evropska poslanka še podpredsednica Skupine Socialistov in Demokratov v Evropskem parlamentu, aktualni komentar pa je bil objavljen tudi na spletnem portalu www.fokuspokus.si.

Intervju Tanje Fajon za Dnevnikov Objektiv

Tanja Fajon za Dnevnikov Objektiv: Evropska komisija nima več moči. Moč se je preselila v prestolnice.

Tanja Fajon je že drugi mandat poslanka v evropskem parlamentu. Še pred dvema letoma se je parlament zdel predvidljiva in počasna institucija. V zadnjem letu pa je doživel, da je britanski poslanec Nigel Farage iz parlamentarne dvorane v Bruslju koordiniral izstop Velike Britanije iz Evropske unije. Ena najbolj prepoznavnih poslank pa je Marine Le Pen, ki med francosko predsedniško kampanjo govori o koncu Unije.

Koalicija, ki jo je vodil Martin Schulz, je razpadla takoj, ko je odstopil in se vrnil v Nemčijo, kjer kandidira za mesto kanclerja. Marca bodo v Rimu praznovali 60. obletnico združene Evrope, vsi pa pričakujejo, da bo Angela Merkel tam predstavila načrt za dve ali tri ločene Evropske unije. Vprašanje, kakšna Evropa bo preživela, je postalo aktualno tudi v evropskem parlamentu. Za sobotni Dnevnikov Objektiv se je s Tanjo Fajon pogovarjal novinar Ervin Hladnik Milharčič.

Zdi se, da je nekaj tako marginalnega, kot so bile kolone beguncev pred poldrugim letom, spremenilo jedro Evropske unije. Tako je videti na periferiji. Panika na vseh koncih, od Bolgarije do Poljske in Slovenije. Je v Evropski uniji res prišlo do radikalne spremembe v razmišljanju?

Spomnim se, kako je bilo ne pred poldrugim letom, ampak pred šestimi leti na Lampedusi. Zgodba je enaka. Pred poldrugim letom je bil val večji in hitrejši, bilo je veliko ljudi, mi pa smo bili nepripravljeni. Kako je to videti v Bruslju? Situacija z begunci drži zrcalo evropski družbi. Ni šlo samo za vrednote, ampak tudi za solidarnost, skupne delujoče migracijske politike in tudi za vprašanje humanitarnosti. Do katere mere smo pripravljeni Evropejci ljudem, ki so na begu zaradi vojne, nasilja ali revščine, pomagati? Ali pa se želimo pred njimi izolirati? V Evropi imamo danes države, ki v krizi z begunci vodijo politiko à la carte. Dejansko nam je pri evropski solidarnosti in moralni odgovornosti spodletelo.

Je to nov pojav?

To se ni zgodilo v zadnjih dveh letih. Razmere z begunci niso nič novega. Lani je v kratkem času prišlo veliko ljudi. Če pa številke damo v širši kontekst, milijon in pol ljudi za petstomilijonsko Evropo ni velika številka. Po drugi svetovni vojni je v Nemčijo prišlo dvanajst milijonov beguncev, pa je Nemčija postala najmočnejše gospodarstvo v Evropi.

Zakaj danes bistveno manjše številke ves kontinent spravljajo v paniko?

Izzivi so različni. Evropska unija je šla v zadnjih desetih letih čez vrsto kriz. Vsaka kriza je ostala do neke mere nerešena. Preden se je ena končala, je že prišla nova. Ves čas se zdi, da smo v krču in da gasimo požar. S vsako novo krizo izgubimo dolgoročni strateški interes glede tega, zakaj Evropska unija obstaja. Ne vemo, čemu služi povezovanje na temelju skupnih vrednot in skupnih pravil igre. Cela vrsta evropskih držav skupnih pravil igre ne spoštuje več.

Kako se to vidi v Bruslju?

Poglejmo tja, kjer se odloča o politiki. V evropskem svetu se vlade dogovorijo za skupno politiko. Ko gredo domov, pa naredijo tako, kot jim na domačem terenu najbolj ustreza, in evropska komisija nima mehanizmov, da bi nadzorovala izvajanje sklepov in ukrepala. Države Višegrada, denimo, se vedno bolj odločajo za politiko à la carte ali pa gredo v izolacijo in protekcionizem. Izzivi so kompleksni, enotnega odgovora na izziv, ki ga predstavljajo migracije, nimamo. Jasno pa je, da migracij na evropski celini ne bomo zaustavili.

Bo Evropska unija preživela begunsko krizo?

Begunsko krizo bo Evropska unija preživela, ne bo pa je ustavila. Evropa je celina migracij. Že zaradi globalizacije nič ne bo ustavilo ljudi, da se selijo tja, kjer je življenje boljše. Ali bo Evropska unija zaradi tega razpadla? Ne želim biti prevelika pesimistka. Pesimizem ne rešuje realnih problemov. Je pa res, da smo v prelomnem obdobju. Pred sabo imamo tri ključne volitve. Morda je največji problem pomanjkanje jasnega evropskega voditeljstva z jasno vizijo. Nimamo več voditeljev, kot so bili Robert Schuman in Jean Monnet, ki so imeli izkušnje z vojnami in revščino in so vedeli, zakaj povezujejo Evropo. Zdi se mi, da kljub morda veliko večjim izzivom nova generacija voditeljev ne ve več, zakaj moramo delati skupaj.

Tudi Kohla in Mitterranda ni več.

V Evropi takšnih voditeljev praktično ni več. Nekateri pravijo, da je to Angela Merkel in da brez nje Evropa ne bi obstala. Če se nam zgodi, da bo v tem letu na volitvah prišlo do še večjega preobrata v skrajno desno, bomo videli prelomno leto. V mislih imam Nizozemsko in še posebej Francijo. Če se to zgodi, bo nastalo vprašanje, kako se bo nadaljevala integracija. Bližamo se 60. obletnici Evropske unije, ki jo bomo praznovali v Rimu. Veliko je ugibanj o tem, kakšen bo načrt, ki ga bodo predstavili voditelji. Bo to Evropa dveh hitrosti? Bo na eni strani evrski steber, na drugi strani pa varnostno-obrambna unija? Bodo to različni interesni krogi?

Danes že živimo Evropo različnih hitrosti, vprašanje pa je, kako daleč bodo spremembe šle. Po brexitu smo se vsi strinjali, da Evropska unija ne pomeni več statusa quo. Nekaj se mora spremeniti. Ljudje je ne čutijo več, so daleč, vidijo samo politične elite. Kaj pa bo Evropska unija v prihodnosti, si ne zna nihče zares predstavljati. Prepričana sem, da pri ključnih strateških interesih potrebujemo sodelovanje.

Kateri bi lahko bili ključni strateški interesi?

Terorizem. Podnebje. Energetika. Trgovina. Kjer imamo vsak svoje interese, pa je treba državam dopuščati nekaj več suverenosti, kot smo je v zadnjih letih.

Referendum o izstopu Velike Britanije se je do izida zdel politični iracionalizem. Kako ste se o tem pogovarjali v parlamentu? Ste resno jemali ognjemet Nigla Faragea in njegovo retoriko?

Morda ne toliko resno, kot bi jo morali. Morda tega še danes ne jemljemo dovolj resno, ko gledamo splošno jezo državljanov in populizem, ki narašča. Ko so se Britanci odločali, so bila mnenja različna. Večina si je želela, da ostanejo del Evropske unije. To je pomembna država za obstajanje te povezave. Hkrati pa je veliko kolegov govorilo, da so Britanci že do zdaj samo jemali tisto, kar jim je koristilo, in nikoli niso bili z obema nogama del Evropske unije. »Če hočejo oditi, naj kar gredo,« je bilo slišati. Meni osebno je bilo žal zaradi njihove odločitve. Najbrž sta bila za njo strah in jeza, ki smo ju kasneje videli tudi na volitvah v Ameriki.

Kakšni pa so učinki britanskega odhoda danes?

To je zares zanimivo. Ogromno Britancev išče evropska državljanstva in si želi še enega potnega lista. Zdi se, da jih je strah. Najpogostejše vprašanje po referendumu je bilo, kaj Evropska unija sploh je. Če bi se danes odločali, bi se morda odločili drugače. Brexit je sprožil veliko nejasnosti. Tudi o vprašanju postopka izstopanja iz Evropske unije in o pogajanjih, kako bo proces potekal. Strah pa je mogoče čutiti tudi na evropski strani, in sicer zaradi populizma, zaskrbljenosti, da gre Evropska unija na pot razpadanja, in ob vprašanju, ali bomo znali zadržati skupne interese.

Ali ni to preveč preprosto? Zdaj govorimo, da populizem lahko zmaga v Franciji, da lahko načne monolitnost nemške družbe in da je v vzhodni Evropi že na oblasti. Ampak kaj to je? Na kaj mislimo, ko rečemo populizem?

Populizem je protest proti vsemu. Nima skupnega imenovalca. Mislim, da je odziv na krizo, skozi katero smo šli. Ljudje vidijo, da imajo vedno manj denarja, na drugi stani pa so elite, ki bogatijo, izrabljajo ugodnosti davčnih oaz in pridobivajo evropska sredstva. Ljudje se počutijo vedno bolj revne, odrinjene na rob družbe. Zdi se mi, da je sredina izginila. Populizem je lahko usmerjen proti priseljencem, proti obstoječemu sistemu ali proti čemurkoli drugemu. Težko ga je postaviti pod skupni imenovalec. Vsekakor pa ga ne smemo zanemariti. Pri kolegih v parlamentu sem videla, da so se v diskusijah o brexitu obnašali, kot da ne obstaja, in so ga ignorirali, češ da bo tako lažje preživeti. Zdaj pa je tako splošno prisoten, da moramo začeti razmišljati o tem, kaj jeza ljudi prinaša.

Kako se je ta razmislek kazal pri glasovanju o Ceti? Socialisti ste bili proti…

V resnici smo bili razdeljeni. Bili smo najbolj razdeljena politična skupina. Večina socialistov je bila za. Proti smo bili socialisti iz vzhodnoevropskih držav. Tudi zame je bila odločitev težka. Argumenti za in proti so bili dobri. Za slovensko gospodarstvo Ceta ne bi prinesla nič dobrega in nič slabega. Mene pa niti vsa jamstva, ki smo jih dosegli med pogajanji, niso prepričala, da bi sporazum prinesel večjo blaginjo državljanom. Zato je bila moja odločitev proti Ceti. V naši skupini so bili zelo proti tudi Francozi in Avstrijci. Nemci pa so bili v večini za in večina je Ceto podprla.

Ampak Marine Le Pen je tudi glasovala proti in je imela podobne argumente kot levica. Ali desnica lovi konsenz na terenu, kjer se levica dobro počuti?

Ne vem, ali je primerjava ustrezna. Skrajna desnica je v načelu proti prosti trgovini in proti trgovinskim sporazumom. Zase in za svoje kolege pa lahko rečem, da nismo proti prostotrgovinskim sporazumom. Vztrajali smo, da je treba narediti reformo. Sporazumi morajo biti bolj pravični, da bodo zaščitili tudi delovna mesta. Ne sme priti do šoka z izgubo delovnih mest, zaščititi je treba tudi naše standarde. V dvorani je bilo sicer videti, kot da glasujemo skupaj z Marine Le Pen in Niglom Farageem. V resnici pa je bila med nami bistvena razlika. Mi smo predstavili predlog o reformi svobodne trgovine v desetih točkah.

Upam, da bo prišel čas, ko bomo s Kanado lahko bolje sodelovali; podprli smo tudi strateško sodelovanje z njo. Ko je kanadski premier Justin Trudeau dan kasneje nagovoril evropski parlament, se je to zelo jasno pokazalo. Trudeau je rekel, da imamo skupne vrednote. Želimo si bolj pravičen in varen svet in močno Evropo. To tudi sama zagovarjam. Skrajno desnih strank, vključno z Le Penovo in Farageem, pa med njegovim nastopom ni bilo, ampak so ga bojkotirali. Mislim, da so razlike zelo očitne.

Zanimivo je bilo videti, kako je levica glasovala skupaj s politiko, ki jo je Donald Trump naredil tako popularno.

Morda pa je Trump priložnost za Evropo.

Na kakšen način bi to lahko bilo res?

Želim si, da bi bil Trump priložnost, da se Evropa upre. Prvi odziv je bil čutiti v nemških vrstah. Takoj po izvolitvi Trumpa so se Nemci na desnici povezali. Hitro so razumeli, da je boljše delati skupaj kot pa dopustiti, da skrajna desnica z AfD doseže še boljši rezultat. Morda nas bodo Trumpova nepredvidljivost, nevarne grožnje in prepoved gibanja državljanov iz sedmih pretežno muslimanskih držav spodbudile k sklepu, da si pa v Evropi res ne želimo takšne politike, ob kateri si vsako jutro šokiran nad tem, kaj se je zgodilo. Populizem je nepredvidljiva politika brez strateške vizije. V Avstriji so to prvi razumeli. Nihče si ni decembra v resnici predstavljal, da bo zeleni kandidat v drugem krogu lahko zmagal na predsedniških volitvah.

Populizem širi strah in nestrpnost. Vodi v razgradnjo. Vprašajte mlade ljudi, v kakšni Evropi želijo živeti. Danes je samoumevno, da lahko prosto potujejo po celotnem kontinentu, da se lahko izobražujejo kjerkoli in da lahko svobodno iščejo priložnosti. Če jih postavimo pred dejstvo, da bo v prihodnosti drugače, da se bodo vrnile meje in da bomo začeli razgrajevati Evropo, bodo začeli razmišljati drugače. Zdi se mi, da zelo malo govorimo o tem, kaj je Evropska unija, kaj je evropska identiteta in kaj nam prinašata.

Pred letom 2004 je tudi v Sloveniji veljal konsenz, da je Evropska unija najboljša ideja v naši dolgi zgodovini napačnih korakov. Evropska unija je bila dobra. Minilo je nekaj več kot deset let in težko je najti človeka, ki bi tudi danes mislil enako. Kaj se je spremenilo?

Ne bi se strinjala s tem, da je danes težko najti človeka, ki bi rekel, da je Evropska unija dobra. Povprašajte slovenske gospodarstvenike. Vsak bo rekel, da mu Evropska unija prinaša koristi. Samo zapora meja in uvedba carin bi naredili takšno škodo, da si nihče ne želi videti razpada Evropske unije. Razpad schengena bi imel uničujoče gospodarske posledice. Ob tem pa Slovenija še vedno črpa izjemna evropska sredstva, le da teh zgodb ne slišimo. Ogromno naših podjetij, infrastrukture in projektov je odvisnih od evropskega denarja. Pri tem smo še kar uspešni, kadar imamo dobre, inovativne ideje.

Marsikdo se s tem, da je Evropska unija nekaj slabega, ne bi strinjal. Strinjal pa bi se s tem, da bi jo bilo treba spremeniti. Za mnoge mlade ljudi je Evropska unija danost. Odrasli so in živijo v prostoru, v katerem niso nikoli občutili nič slabega. Njihova svoboda nikoli ni bila ogrožena, varnost pa tudi ne. Teh vrednot ne razumejo tako, kot jih razume starejša generacija. Mislim, da nam Evropa še vedno prinaša več dobrih kot slabih stvari in da preveč negativiziramo.

Ali ni bila ravno to napaka pri presoji brexita? Velika Britanija je na gospodarskem in predvsem finančnem področju več pridobila od članstva v Evropski uniji, kot je izgubila zaradi njega. Volilci, ki niso niti gospodarstveniki niti finančniki in niso v verigi odločanja, pa ne vidijo koristi. Zakaj Evropska unija v govoru svojih institucij ni prepričljiva?

Na vsakem referendumu se postavi vprašanje, kateri argumenti bodo prevladali. Tudi vprašanje, ali se volilci zares odločajo glede referendumskega vprašanja, ali pa oddajo glas kot protest proti političnim elitam. Pri brexitu je bila razprava nekoliko drugačna. Na volišča niso prišli mladi, ki si želijo Evropsko unijo. Na periferiji pa so imeli ljudje občutek, da živijo slabše, in so bili jezni na finančne centre, na kapital in na mesta, kjer živijo bolje. Evropa je še vedno najbogatejša celina na svetu z visokimi standardi in visokimi varovalkami, bogastvo pa je zelo nepravično porazdeljeno.

Naredili smo velik sloj bogatašev, ki so zaščiteni, korporacijam smo omogočili, da sploh ne plačujejo davkov in da dobivajo zaslužke tam, kjer ne ustvarjajo kapitala. Na drugi strani pa smo tudi z gospodarsko krizo povečali število revnega prebivalstva. V Evropi bi morali ponovno priti do ukrepov pravične razporeditve bogastva, tako da bi imeli ljudje, ki so najbolj prizadeti, enake možnosti. Ne pa da imajo državljani občutek, da imajo koristi samo veliki, močni, korporacije in bogataši.

Kaj je šlo narobe? Obljuba Evropske unije je bila blagostanje in varnost. Blagostanje je zagotavljala socialna država. Zakaj je prišlo do njene erozije?

Vprašanje je, kaj se dogaja z delavskim razredom, ki ni več takšen, kot je bil. Zato ima levica težavo, kako nagovarjati svoje volilce. V zadnjih desetih letih, ko se nam je zgodila ekonomska kriza, smo imeli zelo konservativno komisijo, ki je skupaj z Angelo Merkel vodila politiko močnega zategovanja pasu. To je pomenilo stroge varčevalne ukrepe, kar je nekatere države, predvsem Grčijo, močno potisnilo na kolena. Posledice čuti predvsem revnejši del prebivalstva. Hkrati nismo izvajali investicij v zagon majhnih in srednjih podjetji, ki bi odpirala nova delovna mesta. To je na eni strani paraliziralo ekonomski razvoj, na drugi pa socialne pravice. To je Evropo oslabilo.

Evro je bil vzpostavljen kot skupna valuta, vendar brez nadzornih institucij. Bil je prazen okvir in šele zdaj gradimo institucije, ki bodo nadzirale in ukrepale, preden bo prepozno. Vprašanje je, ali bomo z globalizacijo na eni strani in z današnjim delavskim razredom na drugi ob vzporedni krizi vodenja obudili gospodarstvo. Vendar se gospodarstvo oživlja, nezaposlenost pa se niža. Zadnja Junckerjeva komisija je tudi poskušala zmanjšati administracijo in zožiti politike na gospodarstvo, migracije in še nekaj prioritet. Izvaja ukrepe za pridobitev zaupanja državljanov. Če pa bomo na letošnjih volitvah dobili še bolj desne politike, bo nastal problem.

Kako deluje Evropska unija brez Velike Britanije?

Dokler ne začne procesa izstopa, ima Britanija še vedno polne pravice. Marca bo Therasa May sprožila izvajanje 50. člena. Potem bo postopek pogajanj trajal dve leti ali več. Želim si, da bi bili z ločitvijo na koncu zadovoljni obe strani. Ampak na koncu bo Velika Britanija zunaj. V tem trenutku pa ne vidim nobene druge države, v kateri bi si državljani želeli izstop. Pregledovala sem raziskave, ki kažejo, da si ljudje želijo več skupne evropske varnosti in skupno migracijsko politiko. Tam, kjer jih je strah, si želijo več kot samo nacionalno politiko.

Jedro Evrope so bile Nemčija, Francija in Velika Britanija. Bosta zdaj jedro samo Francija in Nemčija ali bo vstopil kdo drug?

Zadnja leta sem imela občutek, da je bil to samo francosko-nemški motor, na koncu pa samo nemški. Velika Britanija ni bila gonilna sila, ki bi enako odločala pri vseh politikah. Izstop ne bo pomenil velike razlike. Bo pa nastala razlika v proračunu, ker je predvsem pri varnosti in obrambi prispevala veliko sredstev. V proračunu bo treba sredstva drugače porazdeliti. Če v Franciji po kakšnem naključju oblast prevzame Marine Le Pen, pa se vse spremeni, ker motorja ne bo več. Lahko se obudijo težnje po referendumu o izstopu. Zdaj morata Francija in Nemčija kot največji evropski gospodarstvi vleči Evropo naprej.

Na mizi je več scenarijev. Govori se marsikaj. Slišati je ideje, da naj bi se Unija vrnila k osnovnemu jedru tesno povezanih petih ali šestih držav, ki bi naprej gradile posamezne politike. Ideja Angele Merkel je, da se nekatere države povežejo globlje in skupaj napredujejo. Nisem še naletela na jasen koncept nadaljnjega razvoja. Ampak dokler državljani politikam ne bodo zaupali in bodo Bruselj razumeli kot stolp elite, bo težko karkoli narediti. Dokler ukrepi za socialno varnost in delovna mesta ne bodo učinkoviti, bodo ljudje v strahu in krču in ne bodo zaupali.

Do zdaj ste imeli v evropskem parlamentu levega predsednika, zdaj pa so predsednik komisije, predsednik sveta in novi predsednik parlamenta Antonio Tajani konservativci. Kaj to pomeni za delo parlamenta?

Žal mi je, da za predsednika nimamo več Martina Schulza, ker mu tudi na desnici priznavajo, da je instituciji vrnil obraz, moč in kredibilnost. V Bruslju smo bili z njim močan partner v pogajanjih s komisijo in evropskimi vladami. Z Junckerjem sta bila prijatelja in sta vzdrževala ravnovesje, tako da smo imeli v evropskem parlamentu stabilno večino za proevropske politike in uveljavljanje napredne agende. S Tajanijem prihaja mnogo neznank. Res je, na čelu treh glavnih evropskih institucij imamo tri konservativce.

Povsod sami republikanci. Je Evropa takšna kot Trumpova Amerika?

To ni prvič, to smo že videli. Lahko pa to ustvari drugačen pristop do gospodarstva in drugih področij. Juncker je bil zelo naklonjen socialni politiki. Schulzu je bil tudi zelo blizu pri vprašanjih reševanja delovnih mest in gospodarstva. Vendar Juncker ni sam. Za seboj ima aparat ljudi, ki ga bolj obvlada, kot on obvlada sam sebe. Zaradi tega se zdi, da je danes evropska komisija zelo šibka in da nima več tiste moči, kot jo je imela včasih. Moč se je preselila v prestolnice. Ko se je treba o čem odločati, se najprej pokliče v Berlin, morda v Pariz. V London nič več, v Rim pa tudi ne.

Komisija nima več moči. Donald Tusk je na čelu evropskega sveta prav tako močno oslabljen. Vprašanje je, kaj bo Tajani prinesel na čelo parlamenta. Velike črno-rdeče koalicije ni več. Imamo novo koalicijo liberalcev z EPP in ECR na eni strani in nas socialistov z demokrati in zelenimi na drugi. Tudi znotraj skupin postajamo bolj razdeljeni, kot smo bili včasih. Zaradi tega so glasovanja močno nepredvidljiva. Več je ideoloških spopadov. To, da ni trdne institucije, ki lahko z jasno večino sprejema odločitve, pa ni dobro.

Koliko Evrope je v evropskem parlamentu? Je to parlament Evrope nacionalnih držav ali kaj drugega?

Statistika kaže, da evropski poslanci še vedno najprej sledijo svoji evropski politični skupini. Najprej glasujejo po pripadnosti svoji evropski politični skupini in šele potem po pripadnosti svoji stranki in nacionalnim interesom. Če pa pogledam Ceto in nekatera druga glasovanja, je iz njih razvidno, da v ospredje vedno bolj prihajajo nacionalni interesi. Vidi se več koncentričnih krogov. Vedno bolj se vidi, ali prihajaš iz osnovnega jedra Evrope ali iz višegrajske četverice ali od kod drugod. Slovenija ni nikjer in si hkrati želi biti povsod.

Če bo šla Evropska unija po poti razpada, bomo imeli mi še največje politične in gospodarske težave, ker ne bomo trdno spadali v noben krog. V parlamentu je evropska ideja manj prisotna kot nekoč in bolj spremljamo nacionalne interese. Mogoče zato, ker smo kot politiki in kot politika oslabljeni in smo do neke mere izgubili verodostojnost. Iščemo načine, kako preseči očiten razkol in kako se vrniti k ljudem.

Zakaj je dobro, da je Slovenija v Evropski uniji? Kaj Evropska unija pridobi z nami?

To sta nasprotujoči si vprašanji. Obojestransko je dobro. Od tega imamo vsi koristi. Bolj ko je Evropska unija povezana, lažje se spopada z zunanjimi izzivi. Zato tudi mislim, da bi moral biti zahodni Balkan del Unije, ker bomo skupaj in trdni lažje delovali verodostojno in močno navzven.

Slovenija pa ima čisto konkretne koristi. Kamorkoli v Sloveniji greste, v katerokoli vas, povsod boste našli tablico na nečem, kar je bilo financirano s sredstvi Evropske unije. S članstvom smo dosegli izjemen napredek. Pa ne mislim samo na denar, ki smo ga kanalizirali v modernizacijo države, ampak tudi na vrednote, ki smo jih sprejeli. S tem, da smo postali enoten trg dela, da smo odpravili meje in da smo prevzeli evro, smo naredili korak naprej, smo napredovali. V mladinske programe od Erasmusa naprej je bilo investiranih več milijard evrov.

Govoriti, da Evropska unija pomeni samo slabosti, je napačno in nespametno. Izjemno veliko denarja dobimo samo za izobraževanje mladih, od shem jamstva za mlade do iskanja zaposlitev drugje pod enakimi pogoji, kot veljajo za vse državljane. Skupen prostor nam ponuja priložnosti in mobilnost, ki bi jo lahko izkoriščali v še večjem obsegu.

Vstop v Evropsko unijo nam je omogočil, da nismo več samo Slovenci ali samo Madžari, ampak da gradimo evropsko identiteto. S katerimi mehanizmi se lahko gradi evropska identiteta?

Schengen je simbol Evropske unije. Prostor svobode potovanja. To seveda velja le v primeru, da se ne bomo vrnili na notranje meje. Mladi sploh ne potrebujejo potnega lista, ampak se svobodno gibljejo po vsej Evropi. Kjerkoli lahko s ponosom rečem, da sem Evropejka. Ko sem pred dvajsetimi leti prišla v Bruselj in Slovenija še ni bila del Evropske unije, je komaj kdo vedel, kaj je Ljubljana in kje je Slovenija. Sama sem občutila kompleks majhnosti, neprepoznavnosti, kompleks zaradi tega, ker prihajam iz nekdanje Jugoslavije. Danes sem ponosna, da sem Slovenka in Evropejka v neki širši skupnosti, ki ima mnogo kultur in pomeni veliko bogastvo. Težko si predstavljam, da bi lahko spet šli korak nazaj, se ogradili, zaprli meje in živeli v svojem majhnem prostoru. Iluzorično je pričakovati, da bi nam kaj takega lahko uspelo.

Ampak v evropsko politično govorico sta vstopili nova beseda in nova stavčna zveza. Suverenizem in Evropa nacionalnih držav. Madžarska, Slovaška, Češka in Poljska razvijajo politiko oddaljevanja od Evropske unije. Kako v Bruslju razumete razvoj te nove politične ideologije?

Madžarski Fidesz ne gradi politike ločitve od Evropske unije. To delajo le do neke točke, toliko, kolikor jim ustreza, ne govorijo pa o izstopu iz Evropske unije. Madžarska je med večjimi prejemniki evropskih sredstev. Pri urejanju razmer v zvezi z begunci in migranti Madžarska ne bi želela sodelovati, po drugi strani pa bi uživala ugodnosti članstva. Pojavi se dilema, kaj narediti. Evropska unija ima skupna pravila. Vsa niso prijetna v vsakem trenutku. Vendar deluje po načelu solidarnosti in sodelovanja. Kaj se zgodi, ko odstopijo od tega načela? Bi bilo treba ljudi kaznovati in jim odvzeti evropska sredstva, ker ne sprejemajo vse skupnih pravil igre? Razprava gre tudi v to smer in je zelo občutljiva. Aktualna je bila v času Berlusconija, zdaj pa v zvezi z Madžarsko. Podobno se dogaja z drugimi višegrajskimi državami.

Če želimo ohraniti Evropo, ki bo delovala na skupnih temeljih in definirala skupne interese, morajo vsi sprejemati enake odgovornosti. Ne morejo vsi delovati tako kot Velika Britanija, ki je ves čas izbirala. Ne vidim tega, da bi katera od višegrajskih držav razmišljala o izstopu. Vse so velike neto prejemnice evropskih sredstev. Ljudje bi se temu uprli. Videti pa je mogoče, da na mnogih področjih nočejo sodelovati v evropski zgodbi.

In do kakšnega sklepa pridete?

Sama pri sebi večkrat razmišljam o tem, kakšen bi bil najboljši model Evrope za naprej. Morda bi bilo najbolje iti iz prestolnice v prestolnico in definirati, kaj je tista stvar, ki je ključna za posamično državo. So to varnost, evro, schengen ali kaj drugega? Ponovno je treba najti skupni imenovalec. Pred leti je bil to enotni trg. Pri osemindvajsetih državah je skupni imenovalec težko najti. Mislim, da smo pri suverenosti v marsičem šli predaleč.

Enotna pravila o velikosti kumaric in podobno res niso potrebna. Tam, kjer imajo svoje posebnosti, morajo nekatere vidike suverenosti države dobiti nazaj. Pri borbi proti davčnim utajam in mednarodnemu kriminalu pa nobena policija ne more delovati samo na nacionalnem ozemlju. Pri terorizmu je enako. To so svetovni problemi, pri katerih je treba nujno sodelovati drug z drugim. Čas bo kmalu pokazal, ali bo Evropa povezana na drugačnih temeljih. Ampak povezana bo.

Skupinska

Židan na ministrskem srečanju v Franciji izpostavil nujnost preživetja manjših lokalnih pridelovalcev

Minister mag. Dejan Židan z delegacijo se je na povabilo francoskega ministra za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo Stéphana le Folla udeležil ministrskega posveta o prihodnosti Skupne kmetijske politike EU v francoskem Chambordu. Glavni namen ministrskega srečanja je bil strateški razmislek in izmenjava mnenj o bodoči vlogi Skupne kmetijske politike v EU 27, glavnih izzivih, s katerimi se sooča evropsko kmetijstvo in katera področja kmetijske politike je potrebno tudi v bodoče urejati na EU ravni.

Ministrsko srečanje, ki se ga je udeležilo 21 ministrov držav EU, je potekalo v konstruktivnem in odprtem vzdušju. Ministri so imeli politično razpravo o tem, kakšno vlogo ima Skupna kmetijska politika (SKP) v Evropski uniji, ki se sooča tudi s številnimi drugimi izzivi. V razpravi je bilo poudarjeno, da se je SKP skozi petdesetletno zgodovino ves čas nadgrajevala in prilagajala na spremenjene družbene razmere in pričakovanja, vseskozi pa je ohranjala temeljne cilje, zapisane v Pogodbi, ki so še danes aktualni.

Hkrati pa se evropsko kmetijstvo sooča z novimi izzivi, povezanimi predvsem z okoljem in podnebnimi spremembami ter ohranjanjem biotske raznovrstnosti. Nenazadnje je treba izpostaviti, da se s povečanimi izzivi osebne in državne varnosti v ospredje postavlja tudi vprašanje prehranske varnosti. S tem SKP ohranja svojo legitimnost in potrebo po ohranitvi močne skupne kmetijske politike na ravni EU. Ne glede na različnost situacij v državah članicah, nedvomno obstajajo utemeljeni razlogi za nadaljnjo skupno ukrepanje na ravni EU.

Minister Dejan Židan je izpostavil, da se je Slovenija na to razpravo dobro pripravila, saj je o ključnih izzivih SKP za Slovenijo in o tem, kakšno kmetijsko politiko in kmetijstvo želimo v letu 2021, sprejel zaključke Svet za kmetijstvo in podeželje RS. Prav tako pa so bila opravljena prva posvetovanja s specialisti za agrarno politiko. Minister je pri tem najprej izpostavil dejstvo, da so pričakovanja do kmetijstva in podeželja vedno večja, zato potrebujemo tudi v prihodnosti močno skupno kmetijsko politiko EU in proračunska sredstva zanjo. “SKP mora omogočiti, da je evropsko kmetijstvo globalni igralec, hkrati pa je nujno, da zagotovi, da preživijo tudi manjši lokalni pridelovalci.”

Minister je ob tem dodal, da je zato za Slovenijo ključnega pomena, da se ohranijo in okrepijo ukrepi SKP, ki podpirajo kmetijstvo na območjih s težjimi pogoji za pridelavo. Kot pravilni pristop je ocenil, da se v okviru SKP naslavljajo tudi okoljska vprašanja, saj bodo tu izzivi vedno večji. “Kmetijstvo tu lahko ponudi rešitve, zato bo treba v bodoče ta del v SKP še okrepiti; pri tem že zdaj dobro naslavljamo vprašanje ohranjanja kakovosti pitne vode,” je še poudaril Židan in dodal, da imamo sicer številne ukrepe za ohranjanje biotske raznovrstnosti, vendar so tu kazalci manj spodbudni. Minister tudi meni, da bi potrebovali tudi uspešne inštrumente za ohranjanje kvalitetnih kmetijskih zemljišč in tal. “Slovenija želi tudi v prihodnje ohraniti podpore za investicije, vendar morajo biti bolj ciljno usmerjene, predvsem k mladim kmetom in v razvoj dopolnilnih dejavnosti.”

Minister je poudaril, da so neposredna plačila pomembna dohodkovna podpora, nimamo pa ustreznih inštrumentov za soočanje z nihanjem cen na kmetijskih trgih in proizvodna tveganja, povezana z naravnimi nesrečami. Zato bi se bilo po njegovih besedah treba čim prej dogovoriti o primernih ukrepih za obvladovanje tveganj, da bi se na njih lahko pripravili do leta 2020. Minister Židan je posebej izpostavil še, da je strateškega pomena, da se naslovi problem premoči koncentracije trgovine proti primarnim pridelovalcem, če želimo zagotoviti vzdržno kmetijstvo.

Skupni zaključki konference so bili, da je za nadaljevanje skupnega evropskega projekta potrebno ohraniti Skupno kmetijsko politiko, z zadostnimi proračunskimi sredstvi, ki bodo zagotavljala doseganje zastavljenih ciljev. Ta politika mora vključevati tudi druge vidike in politike, kot npr. varnost hrane, okolje, podnebne spremembe, biotsko raznovrstnost, energetiko, upoštevati pa je treba tudi spremenjena pričakovanja potrošnikov. SKP mora ostati prilagodljiva, da se lahko odzove na spremenjene razmere.

Področje, ki ga mora bodoča SKP nasloviti, je zlasti oblikovanje ustreznih orodij, s katerimi bomo pomagali kmetom obvladovati vse vrste tveganj in za ureditev razmer v kmetijsko prehranski verigi. Ob tem mora SKP postati bolj enostavna za izvedbo za kmete in bolj razumljiva za državljane. S temi zaključki so ministri podali močno politično sporočilo, da je skupna kmetijska politika nujna za nadaljnji razvoj Evropske ideje, hkrati pa so sprejeli tudi zavezo za sprejem potrebnih sprememb.

Židan in direktor VinaKras

Minister Židan: Slovenija je blizu končne zmage v borbi za teran

“Slovenija je blizu končne zmage v borbi za vino teran,” je ob robu sejma AGRA v Gornji Radgoni za medije dejal kmetijski minister mag. Dejan Židan. Po ministrovih besedah Slovenijo pri njenih prizadevanjih podpirata tako koalicija držav kot Evropska komisija, zato postopkov, da bi ime teran uporabljali tudi za vino na območju hrvaške Istre, trenutno ni. Kot je pojasnil Židan, se Slovenija ni pripravljena odreči teranu kot imenu sorte refoška samo na Krasu.

Zato ves čas vztrajamo, da se lahko ime teran uporablja samo za vino z omenjenega območja, saj je zaščiteno v skladu z evropskim pravnim redom, in je dobila tudi dodatne študije nekaterih zunanjih inštitutov, pri tem pa jo je po ministrovih besedah podprla koalicija držav, med katerimi so Francija, Španija, Italija, Avstrija in Madžarska. “Omenjene države so nas podprle in tudi Evropska komisija je ugotovila, da to, kar je nameravala Hrvaška, da bi torej nekomu drugemu dovolili nekaj, kar je izvorna pravica slovenskih vinogradnikov na Krasu, enostavno ne gre. V tem trenutku ni več nobenih tovrstnih postopkov,” je povedal Židan. Hrvaško mnenje sicer še vedno ostaja drugačno.

Židan pravi, da želijo njihovi predstavniki ob vsakem srečanju odpreti razpravo o teranu. “Ampak mi vedno znova povemo isto stališče, da je teran zgodba, ki je slovenska, da je definicija tega vina zelo preprosta, rasti mora na Kraški planoti, ki je specifična, in to je pogoj za to vino. Zato je mogoče pridelati teran samo v Sloveniji in na nekaj hektarjih Kraške planote tudi v Italiji, pri čemer bomo in z umnim dogovorom uspeli to območje razširiti tudi na to državo, kjer ga večinoma pridelujejo celo pripadniki slovenske manjšine,” je povedal Židan.

Po njegovem je Slovenija to dosegla samo zaradi izjemnih naporov ne samo ministrstva, pač pa tudi drugih, zlasti slovenskih vinogradnikov s Krasa, ki so dejansko branili svoj teran. Sam pa si želi, da bi tako samozavestno in odločno držo Slovenija kazala tudi pri drugih pomembnih stvareh.

Hogan in Židan v Sloveniji

Minister Židan in evropski komisar Hogan med obiskom v Sloveniji tudi o sporazumu TTIP

Minister Dejan Židan je na prvem uradnem obisku v Sloveniji gostil evropskega komisarja za kmetijstvo in razvoj podeželja Phila Hogana, ki je ob tem poudaril, da sporazum TTIP med EU in ZDA ne bo sprejet, če EU z vsebino ne bo zadovoljna. Izpostavil je, da EU ne bo nižala prehranskih in okoljskih standardov ter standardov dobrobiti živali. “Naše standarde bomo ščitili in varovali,” je poudaril komisar Hogan. Komisar Hogan se je s svetom za kmetijstvo in podeželje, ki je posvetovalni organ kmetijskega ministra Židana. Ta je po sestanku poudaril, da so se sprva dotaknili tudi izstopa Velike Britanije iz EU in njenih posledic za kmetijstvo. Poudaril je pomen EU za slovensko kmetijstvo in podpore, ki nam jih omogoča EU.

Minister Židan je komisarju Hoganu predstavil stanje v kmetijstvu v Sloveniji in ukrepih, ki jih izvajamo. Izpostavil je predvsem specifične pogoje kmetovanja, ki jih imajo kmetijska gospodarstva v Sloveniji, kjer večina poteka na območjih z omejenimi dejavniki. “Prizadevati pa se moramo, da je čim več ukrepov usklajenih na ravni EU. Če bi pristajali na to, da bi vsaka država izvajala vrsto lastnih specifičnih ukrepov, bi bili kmetje v različnih tržnih pozicijah in bi to pomenilo razpad enotnega kmetijskega trga,” je poudaril Židan.

Komisar je dejal, da skuša Evropska komisija pomagati pri razvoju podeželja, tudi pri posledicah pozebe in snega. “Naredil bom vse, kar je v moji moči, da bomo zagotovili potrebno prožnost v programu razvoja podeželja in tudi pomagali vašim kmetom, sploh pri pozebi. Nisem se zavedal, da je bila tako močna,” je dejal Hogan. Za komisarja so nasploh pomembni mladi kmeti, katerim bo namenil posebno pozornost, tudi s finančnimi ukrepi. Veliko napredka napoveduje tudi na področju poenostavitev, da bi tako zmanjšali administrativno breme, s katerim se soočajo kmetje.

Priznal je, da mlečni sektor ostaja velik problem, pri prašičereji pa da so se v zadnjih tednih cene močno dvignile, zlasti zaradi izvoza v države Daljnega vzhoda. Prepričan je, da je to posledica pravih ukrepov komisije v letih 2015 in 2016. V ponedeljek bo na zasedanju kmetijskih ministrov v Bruslju predstavil tudi ukrepe za mlečni sektor. Z njimi želijo vzpostaviti ravnovesje med proizvodnjo in povpraševanjem. Ob tem je pohvalil, da je Sloveniji uspelo svoje mlečne izdelke pripeljati tudi na kitajski trg. Glede normalizacije odnosov EU z Rusijo je Hogan poudaril, da je bilo storjenih več korakov v smer pravega dialoga. “A za ples sta potrebna dva. Na ruski stani ne kaže, da bi se pogled na stvari spremenil,” je še dodal evropski komisar.

SD - Ozadje 3

Odziv SD na referendumsko odločitev Britancev za izstop Združenega kraljestva iz EU

Socialni demokrati obžalujemo, da so britanski državljani izglasovali izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije. Tesen rezultat kaže, da bi lahko bila odločitev tudi drugačna in da se mnogi na Otoku zavedajo negativnih posledic, ki jih ta odločitev prinaša tako za državo kot za EU.

Znašli smo se v popolnoma novi situaciji, v kateri bomo vsi skupaj sproti ugotavljali, kaj ta izstop pravzaprav prinaša. Tako organizacijsko kot vsebinsko bo treba na novo postaviti pravila in razmerja. Za EU, ki v tem trenutku bolj kot karkoli drugega potrebuje povezovanje, je to seveda težka preizkušnja. V preteklosti je bilo nekaj signalov, da bi na podoben način lahko svoje članstvo preverjale tudi nekatere druge članice.

Socialni demokrati si nikakor ne želimo, da bi referendumi postajali nekakšno politično orožje. Zato se je treba obrniti k voditeljem in k državljanom in skupaj določiti, kaj si želimo od EU in kdo je pri tem še pripravljen sodelovati in na kakšen način. V prihodnjih mesecih in letih bo gotovo narejenih veliko analiz, v tem trenutku pa je pomembno to, da prelomnico prečkamo trezno in z mislijo na to, da se izkušenj in napak lahko učimo, da jih pa ne smemo ponavljati.

Tanja Fajon za AA: Nema nagovještaja ukidanja komesara za proširenje EU

Tanja Fajon ob 12. obletnici članstva v EU s pozivom Sloveniji k aktivnejšemu prispevku k oblikovanju prihodnosti Evropske unije

Pred dvanajstimi leti, 1. maja 2004, je Slovenija vstopila v Evropsko unijo (EU) in se skupaj z ostalimi devetimi državami pridružila najbolj razviti integraciji na svetu. 1. maj 2004 se je v zgodovino Unije zapisal kot dan, ko se je zgodila največja širitev EU v njeni tedaj petdesetletni zgodovini. V zgodovino Slovenije se je 1. maj 2004 zapisal kot dan, ko smo Slovenci dosegli strateški cilj in ko smo dokončno utrdili svojo predanost evropskim vrednotam. Šlo je za zgodovinski trenutek, preplavljen z navdušenjem, upanjem in vero v boljši jutri v družbi miru in blaginje.

Po dvanajstih letih polnopravnega članstva, vzponov in padcev EU se zdi, da je navdušenje državljanov upadlo, da vse prevečkrat prevlada malodušje, da smo pozabili na vse pridobljene ugodnosti ali pa so nam le-te postale samoumevne: od odprtih meja in prostega gibanja, do možnosti študentskih izmenjav, zaposlovanja v tujini, prejemanja EU finančnih sredstev. Ali pa zgolj zavedanje, da smo še vedno del najnaprednejšega prostora, zlasti glede varovanja človekove pravice in demokracije.

Trenutno stanje v Evropski uniji ni idealno, a za to nosimo odgovornost prav vsi, tudi Slovenci: državljani, voditelji, državni uradniki, profesorji, dijaki in študentje. V skupini osemindvajseterice imamo svoj glas in naša odgovornost je, kako učinkovito ga bomo uporabili. Soodločamo tudi o prihodnosti Unije, ki se spopada z resnimi izzivi in od nas zahteva premišljenost, odločnost in pogum. Predvsem pa zvestobo vrednotam, na katerih je Evropska unija zrasla.

Ob tej pomembni obletnici državljane pozivam k aktivnejšemu prispevku k oblikovanju našega prostora, naše Unije, naše prihodnosti in prihodnosti naših otrok. Socialisti in Demokrati na dan obeležitve največje širitve v zgodovini EU ponovno izražamo našo zavezanost k naslednjim principom:
▪ le močna in enotna Unija lahko zagotovi mir in varnost;
▪ le Unija, ki temelji na sodelovanju in solidarnosti, lahko zagotovi blaginjo in razvoj;
▪ varovanje ideje Evropske unije je skupna odgovornost starih in novih članic, ter odgovornost, da se z vsemi močmi upremo nevarnim radikalnim idejam in populističnim silam;
▪ migracijska kriza je ogledalo naših vrednot in preizkus spoštovanja temeljnih pravic in svoboščin, zato moramo ravnati odgovorno in človeško, tako, da se prihodnje generacije EU državljanov ne bodo sramovale potez sedanjih voditeljev

Tanja Fajon
evropska poslanka in podpredsednica S&D

Le Foll in Židan na Brdu

Minister Židan ob obisku francoskega kolega Le Folla: Slovenija in Francija z usklajenimi predlogi ukrepov zoper krizo v evropskem kmetijstvu

Pred izrednim vrhom kmetijskih ministrov, ki bo v ponedeljek, 14. marca, v Bruslju se je slovenski minister Dejan Židan danes na Brdu pri Kranju srečal s svojim francoskim kolegom Stephanom Le Follom. Kot sta poudarila sogovornika, je Slovenija podprla francoske predloge za reševanje krize v kmetijstvu, ki ga teži zlasti prevelika proizvodnja mleka, Francija pa je sprejela dodatne predloge Slovenije. Francoski minister za kmetijstvo Stephane Le Foll je Slovenijo obiskal v okviru turneje po več državah EU, kjer s tamkajšnjimi ministri usklajuje predloge ukrepov za stabilizacijo kmetijskih trgov. Na februarskem zasedanju kmetijskih ministrov EU so si bile države članice v razpravi enotne, da se razmere kljub izvajanju rednih ukrepov ter svežnju dodatnih ukrepov še naprej poslabšujejo.

Kot je izpostavil Le Foll, se je treba skupaj odzvati na krizo v kmetijstvu v Evropi, zlasti na področju pridelave mleka in prašičereje, kjer so potrebne enotne konstruktivne rešitve. Temeljni problem je prevelika proizvodnja mleka, pri čemer si Francija prizadeva za stabilizacijo proizvodnje in razmer na trgu, saj se bo sicer kriza še poglabljala, je opozoril Le Foll. Kot je pojasnil, proizvodnja mleka eksponentno raste, cene pa so zelo nizke. Zaradi tega se izvaja vrsta intervencijskih ukrepov, mleko se predeluje v mleko v prahu. Lani je bilo na ta način uskladiščenih 42.000 ton, letos pa samo v prvih nekaj mesecih že 54.000 ton. Zato so potrebni ukrepi za stabilizacijo proizvodnje.

Kot je pojasnil slovenski kmetijski minister Dejan Židan, tudi Slovenija, med drugim zaradi reševanja ekonomij posameznih kmetij, beleži izjemno rast proizvodnje surovega mleka, približno osem odstotkov na mesec. Zato bo treba intervenirati. Dodatna težava je, da so najboljše govedorejske kmetije prezadolžene, klasični bančni posli pa jim ne omogočajo podaljšanje kreditov. Tudi to problematiko bo Slovenija v ponedeljek izpostavila in jo naslovila na evropsko investicijsko bank ter nekatere druge mehanizme. Židan je prepričan, da je interventno skladiščenje izjemno pomemben ukrep, ki bi ga bilo treba ponovno aktivirati tudi pri prašičjem mesu. Poleg tega so še nekatere druge aktivnosti, ki bi bile potrebne. Kot ključen ukrep Židan vidi subvencioniranje izvoza, torej, da se financira kupce izven EU, da kupijo evropske mlečne proizvode, o čemer so države praktično že usklajene, potrebno pa je še soglasje Evropske komisije.

Ob tem, ko je Slovenija v celoti podprla francoske predloge, je tudi Francija podprla dva dodatna slovenska predloga. Prvi je ta, da od Evropske komisije terja spremembo pri označevanju živil. Tako da bo potrošnik imel pravico videti poreklo glavne surovine. Drugi predlog je, da se vrednost ukrepa odkupa mlečnih proizvodov znotraj EU za področja, kjer so težave z begunci, poveča. V tem trenutku je ukrep vreden 30 milijonov evrov, če bi se njegova vrednost povečala, pa bi lahko bolj sprostili evropski trg, je prepričan Židan. “Ukrepov na mizi je veliko. Zelo pomembno je, da je vodilno vlogo prevzela Francija, ki jo mi v celoti podpiramo,” je dejal Židan in dodal, da jih v tem trenutku čaka skupno delo prepričati Evropsko komisijo, da jim stopi nasproti. Slovenija bo skupaj s Francijo za dodatno uskladitev stališč organizirala tudi srečanje nekaterih ministrov pred ponedeljkovim uradnim zasedanjem v Bruslju.