Prispevki

Igor Lukšič - kolumna

Komentar dr. Igorja Lukšiča: Predsednika imam, predsednika imam, pred-sed-ni-ka i-mam! (to se poje)

Kam gre Slovenija? Je izvolitev Boruta Pahorja za predsednik države razlog za alarm? Je. Dobil je premajhno podporo. Podporo za to, kar je počel in kar je naloga države v mednarodnem prostoru. Pahor je predstavil nek koncept, ki je imel za sabo neko prakso, na drugi strani pa je bil konglomerat ad hoc koalicije brez enotnega koncepta, kam, kako in s kom naprej. Ta, s kom, je bil mogoče vsaj na videz še najbolj jasen, ker je imel kandidat ime in priimek, vendar politično gledano je brez telesa.

Volitve so spet pokazale, da nismo zadovoljni s sabo. Imamo višje ambicije, kot jih prepoznamo v Pahorju. Imamo še veliko večje ambicije, kot smo jih prepoznali v drugih kandidatih! Imamo torej veliko višje ambicije, kot nam jih ponujajo Slavoj Žižek, ki poziva k neudeležbi na volitvah, in 34 podpisnikov peticije proti Pahorju in še višje od tistih, ki jih pri predsedniških volitvah vedno znova zanimajo samo, kdo so strici iz ozadja in predvsem ali so oni med njimi. (Nazadnje se izkaže, da je to edina vsebina, ki jo ponujajo na mesto t.i. izpraznjenosti predsedniške funkcije.)

Vemo, da bi nekaj več, mori pa nas, kako. In jasno nam je, da ne s temi ljudmi, ki kandidirajo in še manj s temi, ki so izvoljeni. In to vedno znova. In znova. Predsednik ni izjema. Izvoljeni predsednik je ravno najboljši izkaz tega nasprotja med velikopoteznimi željami na eni strani in nikakršno pripravljenost za dolgoročno delo na rezultatu spremembe v skupnosti in v lastnem ravnanju. Predsedniška funkcija v Sloveniji je izpraznjena, ker populus noče močne politike: noče zavestne dejavnosti vsakega posameznika in skupnosti usmerjene v dobrobit vseh.

Politika je čedalje večje blato. Po mojem zato, ker pristajamo vsi skupaj na mic po mic polkolonialni status, v katerega nas silijo veliki centri moči po Evropi in njihovi kolaboranti doma. Kljub gospodarski rasti, nam ni temu primerno bolje. Kljub temu, da imamo lastno državo, je ne uporabljamo na polno za dvig kvalitete življenja vseh ljudi. In tu ima ljudstvo prav. Politika premalo naredi za ljudi. Pri tem pa ljudstvo pozablja pa, da ljudje premalo naredijo za politiko. Moč države domuje v trdnosti samozavestnega posameznika.

Eni si mislijo, da prihaja doba spleta, hkrati pa so užaljeni, ker se prav predsednik tam preveč pojavlja. Pred dvajsetimi leti ni bilo twiterja in instagrama, so pa bile gasilske prireditve in druge vaške in občinske veselice. Je kdo pozabil na očitke Kučanu, da hodi na vsako pasjo procesijo? Kako so pljuvali po spravni maši v Rogu? Pa zamere glede izbire ustavnih sodnikov, ki so dokončno pokopali možno bolj zmerno rešitev problema denacionalizacije?

Smo pozabili na cvetlično kronanje Drnovška na ustanovitvi Gibanja za pravičnost in razvoj na Turjaku in njegovo igranje flavte v tradicionalnih indijanskih oblačilih v Boliviji ter njegove eskapade, ki so njegov obrat v privatnem življenju dajale na polno čutiti tudi funkciji predsednika?

Da ne omenimo njegovega »stampeda«, prve krave itd. kot je označil skupinico peticionašev, ki so bili proti njegovi verziji konkordata s Svetim sedežem. In seveda smo pozabili, kako je že skoraj zategnjena drža predsednika Türka, zamrznila njegovo visokost v srcih slovenskih volivcev. Ni hotel biti poceni popularen in zato so ga volitve grdo odplaknile.

Predsednik države je vedno lahko samo tisti, ki zna in zmore zadihati s tem delikatnim ljudstvom. Ko izgubi srčni ritem, dirigenta orkester zamenja. Pahor je večkrat rekel, da ne kandidira za papeža in noče biti moralna avtoriteta. Komisija pravičnost in mir pri škofovski konferenci RKC si je jemala to za svoje poslanstvo. Odkar je odzvonilo Zvonu I in II se je stopil tudi moralni kapital tovrstne avtoritete.

Igranje moralne avtoritete je v politiki kratkega daha. Kdor bi to rad počel, bo plesal eno samo poletje ali manj. Takšni, ki bi radi igrali to vlogo, ki si jo »javnost« tako želi, so samooklicane lahke tarče. Najbolj čistega človeka populus najprej visoko dvigne, potem pa zahteva njegov linč in uživa v mukah, ko se ga cvre na ražnju ali pribija na križ. Samo naivni politik si takšno vlogo lahko umisli kot edino ali prvenstveno politično držo! Ker ne traja dolgo. Branje Biblije tu morda lahko pomaga.

Moralno čistost zlasti politikov zahteva politična drža Heglove lepe duše. Zahtevajo jo vedno tisti, ki bi si radi olajšali svojo dušo. Teh ne zanima politična konsekvenca njihovega ravnanja, temveč zgolj pranje duše. Da je čista. In bolj je politična realnost umazana, bolj je njihova duša čista. Te čiste duše zato nenehno in vsak dan na novo blatijo politike in celotno državo, da pride sijaj njihove domnevne čistosti bolj do izraza!

Ta množična predpolitična korporativna drža je na Slovenskem premočna. Zato vedno na novo vpoklicuje naivne ne- ali a-politične posameznike v politični proces v podobi strank, ki lahko nosijo ime samo nosilca te lepe izbrane duše. (Pa tudi ne stranka, ker je že poimenovanje takšne razširjene predvolilne druščine s stranko, tako zelo grdo, da morajo biti vsaj lista. Če pa že so stranka, so ‘nadstrankarska stranka’, ali stranka samo iz formalnih razlogov, ‘da bi ugodili tej umazani zakonodaji’.) Intelektualni del, ki servisira to držo, nereflektirano pluje s tokom tega populusa, vzdržuje agar populizma in ga hkrati psuje.

Slovenski cvet svetovne inteligence Slavoj Žižek je pozval k neudeležbi na volitvah. A je treba apolitični narod, ki itak vse manj hodi na volitve, dodatno spodbuditi, naj ostane doma? Politično gledano, za to ni nobene potrebe, saj se to zgodi tudi brez poziva. Zakaj pa potem? Zaradi povsem zgoraj omenjenega populističnega navdiha: da si z nereflektirano večino, da poveš to, kar velika večina misli: da je politika navadno sranje.

34 intelektualcev, družboslovcev ugotavlja, da je bil Pahor najslabši od kandidatov. Tako zelo je najslabšejši, da je bilo treba proti njemu in samo proti njemu pisati peticijo. In Pahor zmaga. Že drugič. Tu je najpomembnejše vprašanje, ali znamo intelektualci misliti politično realnost sveta in Slovenije. Razumemo, za kaj gre v tem svetu in svetu politike? Tripa in trumpa vsak samo na svojem malo bolj informiranem in sofisticiranem, razvitem in z argumenti podprtem, ampak nazadnje, zgolj svojem lastnem borniranem mnenju? Mnenju, ki je nazadnje tako kot mnenje vsakega, ki ni prelistal niti ene knjige, ki se je vedno pozanimal o usodnih stvareh le pri svojem lastnem predsodku, pred sodbi, pred sobi topline lastnega velikega ega? Ega, ki mu ne gre za to, da bi kaj razumel, temveč, da bi imel prav. Prav pa imaš, če si zlit z mnenjem velike večine: politika je sranje.

V svetu poteka intenzivna koncentracija kapitala, znanja in moči. Tista intenziteta iz konca 19. stoletja Slovence tako osušila, da je krščanskega socialista Kreka nagnala v trditev, da kapitalizem ni dober za male narode. Internet dela čudeže, ker tam velikost ni usodna. No, dokler je še ta kapitalizem, je prostor v njem tudi za male države in drobnejše narode in akterje. In več ga bo, če bomo zavestno usposabljali vse generacije, zlasti pa mlade za uporabo države pri oblikovanju skupnih smeri delovanja. In predsednik države Borut Pahor nam pri tem pomaga.

Dr. Igor Lukšič je nekdanji predsednik SD in redni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Njegov komentar je objavljen tudi v Sobotni prilogi časnika Delo ( http://skrci.me/hXXSP ).

Igor Lukšič - kolumna

Komentar dr. Igorja Lukšiča ob dnevu upora proti okupatorju: “Smrt fašizmu – svobodo narodu!”

Za osvetlitev pomena ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda (kratica OF), ki se je zgodila 26. aprila 1941 v Vidmarjevi hiši v ljubljanski Rožni dolini, je dobro pogledati dogajanja v Evropi v prvi polovici 20. stoletja. Evropa in za njo svet sta zajadrala v prvo svetovno vojno, ne zaradi pomanjkanja moralnega kompasa ali zato, ker bi jima manjkal kak etični kodeks, temveč zaradi prerazporejanja političnega vpliva. Vladajoči sloji so si namenjali večji delež ustvarjenega kolača ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja v lastnih in v koloniziranih državah. Podrejeni sloji so zahtevali večji vpliv na odločanje in si postopoma izborili volilno pravico: najprej za vse odrasle moške, nato postopno še za vse odrasle ženske.

S povečanim vplivom delavskih interesov se je krepil tudi tisti del proračuna, ki je prerazporejal družbeno bogastvo. Vojna se je bojevala tudi glede tega vprašanja, čeprav nikoli ta problem ni bi vključen v analizo vzrokov za vojno. Poleg tega sta si ob koncu stoletja nastali Nemčija in Italija še iskali več mesta v že razkosanem svetu, buržoazije manjših narodov so bile utesnjene v svojih ambicijah Turčije in Avstro-Ogrske, Francija in Združeno kraljestvo sta izgubljali prednost iz devetnajstega stoletja …

Konec prve svetovne vojne ni rešil vprašanj, zaradi katerih se je vojna začela, temveč je razmerje sil postavil bolj ali manj nazaj na izhodišče. Poskus socializma, da bi vpeljal nove vzorce političnih razmerij in delež bogastva in vpliva bolj demokratično razširil na večji del delavnih slojev, je propadel. Propadel je vključno s Sovjetsko zvezo, kjer je domnevno prišlo do delavske revolucije. Danes je bolj ali manj jasno, da je Sovjetska zveza v tridesetih izvajala diktaturo primitivnega tipa državnega kapitalizma.

Najbolj eruptivni poskus prevzema oblasti v Italiji  se je klavrno končal že leta 1922 z Mussolinijevim pohodom na Rim. Portugalci so stabilizirali državo z državnim udarom leta 1926, nato pa leta 1933 nadaljevali z odkrito fašistoidno diktaturo. Jugoslavija je uvedla diktaturo januarja 1929. V Španiji je leta 1931 zmagala ljudska fronta najprej na lokalnih nato pa leta 1933 še na državnih volitvah. Leta 1936 je bil izveden državni udar, ki je pripeljal do državljanske vojne in zmage falangistov in generala Franka leta 1939. V Nemčiji je leta 1933 na volitvah zmagal Hitler in v kratkem vpeljal diktaturo, ki je prek zavzema Avstrije in nato Češke peljala v začetek druge svetovne vojne leta 1939. Leta 1935 je bil izveden državni udar v Grčiji.

V Franciji je leta 1936 prišla na oblast ljudska fronta, ki se je razbila ob glasovanju o podpori Nemški aneksiji Češke. Razbila se je, ker ni vzdržala pritiska nacifikacije Evrope. »Our Empire«, kot bi rekel Churchill, je formalno nevtralen podpiral vsa discipliniranja delavskega gibanja po Evropi, prvi priznal Frankovo Španijo še pred koncem državljanske vojne, priznal aneksijo Avstrije in zasedbo Češke. Da nacifašizem ne bo šel samo v smeri njihovih interesov so ugotovili šele s sporazumom med Hitlerjem in Stalinom in to obelodanili ob nemškem napadu na Poljsko in tedaj zamenjali vlado.

Evropa tridesetih let je bila zelo burna: sile levice, ki so zastopale množice delavstva, so uspevale samo tu in tam, praviloma pa so bile v sorazmerno kratkem času disciplinirane, prepovedane in potisnjene v ilegalo. Na drugi strani pa se je bohotil nacizem, fašizem, falangizem, ki je obetal politično umiritev (beri: vzdrževanje obstoječih centrov politične moči), vnos tradicionalnih vrednot in v spregi z rimokatoliško cerkvijo tudi ohranitev dovoljšnje mere fevdalnega elementa v še ne urbaniziranih delih Evrope.

Slovenstvo je fašizem izkusilo na polno že leta 1920 v Trstu s požigom narodnega doma. Sledilo je preimenovanje družin, prepoved rabe jezika v šolah in v javnem življenju, diskriminacija. To je vodilo do organiziranega upora tudi Slovencev v fašistični Italiji. V jugoslovanskem delu slovenskega ozemlja so se prelivale vse možne ideje in politične prakse, ki so vladale Evropi. Vladna politika je preganjala sleherni zametek alternative.

Karla Destovnika Kajuha so kot četrtošolca samo zato, ker je organiziral recitacijo pesmi, zaprli v politični zapor v Beogradu. Tudi Borisa Kidriča so kot sedemnajstletnega mulca zaprli zaradi komunistične agitacije. Danes je seveda jasno, da ne ta dva, niti t.i. zavedna mularija niso mogli ogrožati kraljevine niti ne diktatorskega režima, je pa izkaz prestrašene in konservativno (ne)orientirane Evrope tridesetih let.

Slehernemu inteligentu, ki je bil vsaj malo informiran o stanju v Evropi, je bilo leta 1941 jasno, kakšno usodo so slovenskemu narodu namenili v krojačnici velikih sil Evrope. Komur se je zarisal problem kot izbira med nacizmom in postopnim uničevanjem slovenstva na eni strani in na drugi upor zoper to, je izbral upor. Komur pa se je zarisal problem kot izbira med udobjem vsakdana v objemu velikih zahodnih sil (fašistične, nacistične vojske ali povojne angleške in ameriške) in sodelovanje s prepovedanimi komunisti, ta je ostal nevtralen doma. Kdor si je naslikal na steno hudiča v podobi sovjetskega komunista, da bi ohranil monopol oblasti izpred 6. aprila 1941, se je pridružil vsakokratni sili okupacije: najprej fašistični Italiji, po letu 1943 pa nacistični Nemčiji; oz. madžarski okupaciji v Prekmurju.

Ustanovitelji in najbolj agilni člani OF so bili oblikovani intelektualci in javno vplivne osebnosti. Šlo je za premišljene, reflektirane, informirane, razgledane Evropejce in svetovljane. Ne samo dobre, temveč najboljše poznavalce slovenstva, slovenskega narodnega vprašanja, razredne in slojevske strukture družbe. Ljudi z idejami, močnimi značaji in energijo. Šlo je za kombinacijo političnih izkušenj v javnem in tajnem delovanju, vključili so se ljudje z vojaškimi znanji in izkušnjami iz starojugoslovanske vojske in zagrizeni pravičniški mladci iz španske vojne, kar je bilo v razmerah okupacije najbolj pomembno.

Osvobodilna fronta je bila tudi nek cvet slovenske pameti, ne neka pocestna banda nezadovoljnežev, odpadnikov, marginalcev, ki bi jih vojna vihra zajela na cesti med vandranjem za izgubljenimi cilji. Bili so to družba strateških premišljevalcev: izhajali so s stališča, kam gre ta svet, kje smo mi kot Slovenci, kot prebivalci tega dela sveta, kaj so načrti velikih sil in kje so naši zavezniki za preživetje in okrepitev naroda, delovnih slojev ljudskih množic. Vsak od njih je izhajal iz tega, kaj je »moja« naloga: ne egoistična kariera, temveč zgodovinska naloga. Kaj sem jaz dolžan storiti v tem zgodovinskem trenutku!

Ni takšne politične forme drugje in v katerem koli času, kot je bila OF. Ko danes gledamo nazaj lahko to samo občudujemo. Jasni cilji, usmerjenost k ljudstvu, narodu, najvišjim človeškim vrednotam, sistematična graditev ljudske države, nacionalne države Slovencev, poznavanje razmerij sil v svetu, jasne orientacije, iskanje in vzdrževanje zaveznikov na Slovenskem, v Jugoslaviji, v Evropi in svetu, neizmerna energija, predanost.

Osvobodilni fronti je uspelo združiti veliko večino slovenskega naroda v politični organizaciji, ki je nadgradila do tedaj ustvarjene narodne ustanove, ustvarila še nove in jih povezala v tvorbo, ki je bila prva nacionalna država Slovencev, Ljudska republika Slovenija s svojim parlamentom in vlado. Ustvarila je zametke svoje vojske, ki so potem prešli v enotno armado federalne skupne države.

Ta vojska je pridobila tretjino dodatnega ozemlja v primerjavi  s situacijo pred vojno (pridobila je tudi Prekmurje, ki bi gotovo brez te vojske pripadlo Madžarski) in uspela dvigniti slovensko politično zavest do te stopnje, da od OF naprej Slovenci skupaj z drugimi znamo in zmoremo upravljati in voditi svojo državo. Da znamo iskati in najti zaveznike za realizacijo svojih ciljev. S to popotnico je bila možna samostojna pot v mednarodnem prostoru na čelu gibanja neuvrščenih, možna je bila samostojna pot v samoupravno ureditev in nato pot v popolno formalno neodvisnost samostojne države Republike Slovenije leta 1991, vstop v Evropsko Unijo 2004, NATO in OECD.

Ljudske fronte so v tridesetih letih 20. stoletja le tu in tam zmagale, a jih je militaristično-veleposesestniško-velikokapitalska naveza hitro odnesla v pozabo zgodovine. Naša je zmagala in se obdržala. Danes se v glavnem drži v še stoječi samostojni Republiki Sloveniji, nacionalni državi, drži se še malo v državnem prazniku, ki pa je vse bolj moteč za vse tiste, ki simpatizirajo z likvidacijo dosežkov delavsko-podrejenih slojev povsod po svetu.

V spomin na 26. april, ta veliki združevalni dogodek slovenskega naroda in na 27. april, dan upora proti okupatorju,  pa še program OF v temeljnih devetih točkah in glavna gesla OF:

Temeljne točke Osvobodilne fronte slovenskega naroda:

  1. Proti okupatorjem je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo.
  2. Ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.
  3. Stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov OF ne priznava razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov. Hkrati stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe.
  4. Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človekove pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.
  5. Vse skupine, ki sodelujejo v OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih.
  6. Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF slovenskega naroda kot celota.
  7. Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo reševala na dosleden ljudski demokratični način.
  8. V skladu s slovesnimi izjavami Churchilla, Roosevelta in Stalina bo po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločil slovenski narod sam. OF bo to elementarno pravico slovenskega naroda uveljavila in branila z vsemi sredstvi.
  9. Narodna vojska na slovenskem ozemlju raste iz Slovenskih narodno-osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite, kamor se pozivajo vsi zavedni Slovenci.

Gesla OF:

  1. Pravica slovenskega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi.
  2. Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vključno s koroškimi in primorskimi Slovenci.
  3. Sloga in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in vsega Balkana v njihovem boju za osvoboditev.
  4. SZ je vodilna sila in glavna opora v osvobodilnem boju slovenskega naroda in vseh zatiranih narodov, je vzor enakopravnega sožitja med narodi.
  5. Osvoboditev je možna samo na ruševinah imperializma.
  6. Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.
  7. Bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat protiimperialističnega boja, ki bo porušil imperializem.

 

dr. Igor Lukšič je nekdanji predsednik Socialnih demokratov in redni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani