Prispevki

Minister Pikalo se je v intervjuju za STA zavzel za večjo podporo slovenskemu športu

Minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo je med najpomembnejšimi zadolžitvami s področja športa izpostavil z državo povezane napredke pri financiranju slovenskega športa tako na področju infrastrukture, vrhunskega športa in rekreacije, “saj aktivni življenjski slog tudi razbremeni zdravstveno blagajno”.

“V prejšnjem mandatu je bil sprejet zakon o športu in kar se krovne zakonodaje tiče, je vse pripravljeno in urejeno. Zdaj nas čakajo delo na podzakonskih aktih, recimo razni razvidi, vzpostavitev informacijskega sistema, da bomo imeli pregled, kaj financira država, občine in kaj Fundacija za Šport (FŠO). To je sistemska raven, manj sistemska pa, denimo, poenotenje barv slovenskih reprezentanc, kar imamo tudi zapisano v koalicijski pogodbi,” je v pogovoru z novinarjem Jožetom Zidarjem za STA dejal minister Jernej Pikalo, ki prihaja iz vrst SD.

Za v. d. generalne direktorice Direktorata za šport na ministrstvu je povabil Poljanko Pavletič Samardžija, ki je na ta položaj prišla iz Olimpijskega komiteja Slovenje, pred tem pa je bila že na ministrstvu. Pikalo je dejal, da je že, ko je bil prvič minister, delo opravljala dobro, zato jo je povabil k sodelovanju, ki bo terjalo tudi veliko medresorskega usklajevanja.

Minister bo skušal povečati število zaposlenih športnikov in trenerjev v javni upravi, v policiji, vojski … “Trenutno jih je 115, še iz leta 2013 se številka ni posebej povečala. V nacionalnem programu je zapisano, da naj bi to število do leta 2023 naraslo na 150. To terja tenkočutno usklajevanje z ministrstvi, ki jih zaposlujejo. V tej smeri bi pomagalo, če bi se z ministrstvom za javno upravo uskladili glede sistemizacije delovnih mest športnega trenerja in športnika.”

Na ministrstvu bodo tudi skušali najti boljše rešitve za zdravstveno varstvo športnikov, preventivne in kurativne preglede. Minister je izpostavil, da je največ težav po izstopu športnika iz izobraževalnega procesa, prej je za to dokaj dobro poskrbljeno.

“Na ministrstvu za zdravje je treba razpisati dodatne koncesije, teh ni dovolj niti za preventivne preglede športnikov. Še večji ‘zalogaj’ so rekreativci. Ti z zdravim načinom življenja in redno vadbo krepijo zdravje in so manjši uporabniki zdravstvenega sistema in bilo bi prav, da so za to deležni preventivnih zdravstvenih pregledov.”

Pikalo se bo tudi zavzemal za paket davčnih spodbud za pomoč športu, tako pri dvigu možnih donacij posameznika pri dohodnini kot na drugi strani pri bolj stimulativni obdavčitvi podjetij, ki vlagajo v šport, o čemer pa se z ministrstvom za finance še niso pogovarjali.

O zakonu, ki je uvedel dodatno obdavčitev iger na srečo, kar je tudi posledično zmanjšalo koncesijske dajatve od iger na srečo, s katerimi se napaja eden od največjih sofinancerjev športa, FŠO, pa je dejal: “Res je bil sprejet v času gospodarske krize, vendar se po eni strani trdi, da ni bil sprejet kot interventni zakon, ampak kot del splošne davčne zakonodaje.”

Minister Pikalo ocenjuje, da je treba pri koncesijskih dajatvah iz iger na srečo gledati širše. “To področje bo treba urediti. Posamezne evropske države so našle različne rešitve, enotnega modela ni, je pa dejstvo, da pri nas mimo vsakega nadzora in predvsem neobdavčeno odhaja precej denarja v tuje spletne stavnice, ki imajo privlačna stavna razmerja in zanimive igre. A ne plačujejo koncesnin pri nas, da bi se lahko del denarja stekal v šport in ga bogatil.”

Pred časom je bilo pri nas veliko polemik glede delitve javnih sredstev med ekipne in individualne športe, prvi so menili, da v korist slednjih. Pikalo je zatrdil, da se v ta razmerja ne bo vtikal, saj je za to strokovno dilemo pristojen strokovni svet vlade za šport.

Ocenil je, da je bilo v zadnjih letih veliko narejenega pri vlaganju v športno infrastrukturo, “manjka še nekaj športnih bazenov, denimo v Prekmurju, kakšna hokejska dvorana, opremljen poligon za trening in tekme smučanja. Nadaljnja vlaganja so potrebna tudi zaradi energetskih sanacij ter vzdrževanja in upravljanja, “vendar je treba najti ravnotežje med temi vlaganji in sredstvi za izvajanje programov”.

Po mnenju Pikala je z bolonjsko reformo športna vzgoja povečini izginila s fakultet in je treba podobno kot o zakonu o šolstvu tudi v zakon o visokem šolstvu spet vpeljati športno vzgojo tudi zato, “ker je to zadnje okno v izobraževalnem procesu, ki še lahko zagotovi javna sredstva za vključitev mladih ljudi v bolj zdrav življenjski slog do same starosti”.

Po njegovih besedah v Sloveniji ni najbolje in tudi ne najslabše, kar se evropskih razmer tiče pri trendu zniževanja telesne sposobnosti mladine in otrok, kar kažejo tudi testiranja pri športno-vzgojnem kartonu. “Ta je izjemna dediščina zadnjih desetletij, kar je pozdravila tudi Svetovna zdravstvena organizacija, saj imamo natančne podatke, od podatkov o telesnem fitnesu vsakega posameznika, pa do generacijskih trendov gibalne učinkovitosti in telesne zmogljivosti po spolu, starosti, regiji … Že ko sem bil prvič minister, pristojen za šport, smo uvajali dodatne ure športne vzgoje v okolja, kjer so bili problemi največji, tudi na pet ur tedensko. Za sistemsko rešitev na državni ravni pa je treba povečati število ur gibanja nasploh.

Pri denarnih nagradah za športne dosežke ga bodo vodili že sprejeti ali popravljeni pravilniki. “Imam pa kot minister vedno možnost, da v primeru res velikih presežkov v mednarodnem merilu predlagam dodatne nagrade. Pomembno je tudi, da nagrade dobijo športniki takoj, ne da nanje čakajo.”

Tudi pri Bloudkovih nagradah, najvišjih državnih za šport, bo skušal čim bolj zvišati denarne nagrade, da bi bile primerljive z ostalimi državnimi nagradami, prav tako pa bo s sodelavci skušal narediti nadaljnje korake za “polno delujoč muzej športa, da bodo obiskovalci, domači in tuji, videli izjemno bogato dediščino slovenskega športa”.

Nemški Spiegel o piranskem županu Bossmanu in dediščini “slovenskega Obame”

Nemški tednik Der Spiegel je objavil intervju z županom Občine Piran dr. Petrom Bossmanom, v katerem spominja, da je ta prvi temnopolti župan v Sloveniji postal mednarodno znan kot “slovenski Obama”. Časnik so med drugim zanimali Bossmanovi pogledi na begunsko krizo in desnih silah, sam pa je razkril možnost kandidature na evropskih volitvah.

Bossman, ki po osmih letih na županskem stolčku letos ni več kandidiral za položaj, je za Spiegel v luči begunske krize povedal, da imata tako Evropa kot Slovenija krizo identitete, zaradi česar je Neevropejcem težko doseči karkoli. “Pred desetimi leti sem lahko postal župan, tudi pred petimi. Danes bi bilo to zelo težko,” je dejal Bossman.

Begunska kriza je po njegovih besedah za Evropo pomenila temeljno spremembo, ki je prinesla veliko popularnost desnim in skrajnim strankam. “Dotok tako velikega števila ljudi in strah pred terorističnimi napadi in skrb za lastno varnost sta šla v prid desnim in ti so ta strah izkoristili.”

Na vprašanje, ali še verjame v evropsko rešitev begunskega vprašanja, je Bossman odgovoril, da ne verjame v postavljanje ograj in zidov. “Najti moramo poti, po katerih bodo lahko migranti prihajali zakonito. Ena sama država temu izzivu ne bo kos. Vem, kako kritične so države, kot je Poljska. A Poljska trenutno sprejema begunce iz Ukrajine. To jim trenutno uspeva, a morda bodo kmalu potrebovali solidarnost drugih držav.”

Na vprašanje, kako težko se mu je bilo samemu integrirati, ko je leta 1977 iz Gane prispel v Slovenijo, je Bossman dejal, da se je najprej naučil jezika in nato študiral medicino. “Ko sem v 80. letih začel delati, je v Sloveniji vladalo pomanjkanje zdravnikov. Kljub temu sem bil sprva ‘črni zdravnik’. Po približno dveh letih ljudje niso več govorili, da gredo k ‘črnemu zdravniku’, ampak samo k ‘zdravniku’. Takrat sem vedel, da so me dokončno sprejeli.” Nekaj let kasneje se je po lastnih besedah želel vrniti v Gano, a so njegovi bolniki sprožili peticijo, saj so želeli, da ostane. “In tako sem ostal.”

Pri Spieglu so Bossmana spomnili, da je sam večkrat izpostavil, da je integracija uspešna le, če se človek prilagodi. To je Bossman v intervjuju pojasnil z besedami, da v Evropi ne bi nihče razumel, ko bi migrant iz Gane na svojem vrtu ubil živo žival, kar se v njegovi domovini počne ob smrti človeka, saj takrat pripravijo veliko praznovanje z žrtvovanjem živih živali v čast pokojniku.

“To ni del kulture, obstajajo na primer strogi higienski standardi. Tej neodvisnosti se mora na primer človek odpovedati. Kljub tem lahko v Evropi ostaneš Afričan.” Na vprašanje, kaj sledi koncu njegovega županskega mandata, je Bossman, ki je član SD, povedal, da bi rad na ravni EU še naprej delal na integracijah in migracijah. “Morda bom nastopil tudi na volitvah v Evropski parlament, čeprav je to seveda odvisno od stranke. In znova bom na svoji kliniki, pri svojih bolnikih,” je zaključil Bossman.

Intervju je bil objavljen 28. novembra 2018 v nemškem Der Spieglu.

Židan za STA: Ob manjšinski vladi bo težišče sprejemanja odločitev v DZ

Predsednik Socialnih demokratov in novi predsednik Državnega zbora mag. Dejan Židan je v pogovoru za Slovensko tiskovno agencijo (STA) spregovoril o povezavi med parlamentom in bodočo manjšinsko vlado, o svojem delu na čelu DZ ter odnosu do opozicije pa tudi o usmeritvah in prihodnosti stranke SD, ki bo na jesenskem kongresu ponovno volila vodstvo.

Predsednik DZ Dejan Židan je v pogovoru z novinarkama Mojco Zorko in Sonjo Poznič Cvetko z jedrnatim “da” odgovoril na vprašanji, ali verjame, da bo vlada Marjana Šarca izvoljena, in ali bo dokončala štiriletni mandat. O tem, kakšen predsednik vlade bo Šarec, ne želi špekulirati, v pogajalskem procesu pa je bil po Židanovih ocenah učinkovit. Ceni tudi, da pogajanj ni vodil s pozicije moči.

Predsednik vlade je listo ministrskih kandidatov v DZ vložil minuli konec tedna, na njej so tudi tri imena, ki jih je v vladno ekipo predlagala SD in ki so ob razkritju v javnosti in v stranki sprožila nekaj polemik. Židana te niso zmotile: “Socialni demokrati ne dušimo razprave znotraj stranke.”

Pomisleki so med drugim leteli na kandidata za ministra za kulturo Dejana Prešička. Del kulturniških krogov mu je očital pomanjkanje političnih izkušenj in moči, v bolj zaprtih političnih krogih pa nekateri izpostavljajo njegovo sorodstveno povezavo z vodjo Poslanske skupine SD Matjažem Hanom. Kot je zatrdil Židan, Prešička za ministra znotraj stranke ni predlagal Han. Mu je pa povedal za omenjeno povezavo med njima, a šele po tistem, ko je Židan s Prešičkom že opravil pogovor in se odločil, da je kvalificiran kandidat. In pri tem je ostalo. “Če bi me to motilo, bi imeli vsi skupaj težavo, ker živimo v državi, kjer nas je samo dva milijona in hočeš-nočeš nekdo nekoga pozna,” je dejal in dodal, da bi ob izključevanju ljudi po tem ključu tako zelo zmanjšali kadrovski nabor, da bi težko kadrovali.

Šarec je po Židanovi oceni pogajalski proces o oblikovanju vlade vodil učinkovito, kar dokazujeta podpis koalicijske pogodbe in vložena lista ministrskih kandidatov. Ob tem je poudaril, da je Šarec kot prvi v Sloveniji uspel sestaviti manjšinsko vlado ob podpori opozicijske stranke.

“Kar cenim pri njem je, da pogajanja niso potekala s trona moči, ampak je pogosto celo naredil korak nazaj in poudarjal, da je enak med enakimi, kar je omogočilo, da smo se lažje pogovarjali. Med nami je bilo tako čutiti spoštljivost ob razumevanju različnosti in razumevanje, da je možno poiskati skupni imenovalec, ki bo dober za ljudi in državo,” je pojasnil.

Tudi v SD si po Židanovih besedah želimo prispevati k iskanju zmagovalnih rešitev za vse strani. “Zavzemamo se za čim manj bodic, saj te delajo politiko nervozno. Ko to gledajo ljudje, pa so nervozni tudi oni,” je dejal in ugotavljal, da volivci kreganja politikov ne nagradijo. “Zato se zna zgoditi, da se bo po štirih letih manjšinske vlade nekoliko korigirala politična kultura v Sloveniji,” je dodal.

Židan se tako v celoti strinja s premierjem v odhajanju Cerarjem, da so vsi partnerji dosedanje vlade na zadnjih volitvah izgubili zaradi medsebojnega metanja polen pod noge. “Čeprav se morda kdo, ki izreče trdo besedo, v tistem trenutku počuti bolje, te borbe vedno znova povzročajo, da se seštevek podpore vsem tem strankam niža,” je dejal.

Na vprašanje, ali bo v novem mandatu kaj drugače, je odgovoril, da si res želijo delovati strpno, zato iščejo skupne rešitve in glavne odločitve sprejemajo za zaprtimi vrati, da ne dražijo ljudi. Je proti temu, da politiki po zaprtih sestankih preko svojih kanalov informirajo javnost, kajti “potem so pogajanja težja”. “Bistveno lažje je, da različna stališča soočimo, se o njih dogovorimo in potem rešitev predstavimo javnosti,” je prepričan Židan.

Predsednik SD mag. Dejan Židan je na čelo DZ prišel po dogovoru o delitvi funkcij v novi koaliciji. Čeprav je bolj vajen operativnega dela v izvršilni veji oblasti, se veseli več stika z ljudmi. Njegova funkcija bo, kot pravi, toliko pomembnejša, ker bo zaradi manjšinske vlade več usklajevanja potekalo v DZ. Na veljavi pa dobiva tudi državni svet, meni novi predsednik DZ.

Svojo prvo izkušnjo vodenja seje DZ minuli teden je Židan v pogovoru za STA označil za pozitivno. Nasvete, tudi pikre, ki jih prejemal iz različnih poslanskih skupin, je “sprejel z nasmehom”. Je bil pa užaloščen, ker poslanci pri oblikovanju delovnih teles niso bili v celoti usklajeni. Kot predsednik DZ si želi namreč iskati čim širše soglasje za rešitve. “Le tako so te lahko trajnostne,” je poudaril.

Židan ne želi, da bi se ves mandat vlekla razprava o tem, kdo je opozicija in kdo koalicija, za kateri sicer v poslovniku ni jasno določenih kriterijev. Pojasnil je, da nastaja nova praksa in da v parlamentu iščejo “nov način življenja, ki do sedaj ni bil definiran”. Napovedal je, da bo pridobil več pravnih mnenj in izkušenj iz Evrope, da najdejo “konsenz o trenutnem stanju v DZ”. Ob tem je pozval h konstruktivnosti pri iskanju rešitve, ki bo v Sloveniji definirala gabarite manjšinske vlade.

V tej Židan kot edini od predsednikov koalicijskih strank ne bo sodeloval, a ga to ne skrbi. “Težišče sprejemanja odločitev bo še bolj v DZ, tako da ni strahu, da ne bom imel dovolj informacij,” je poudaril. Prav tako ga ne skrbi, da glas SD v vladi ne bi bil upoštevan. “Se pa zavedamo, da je naš glas le eden od petih,” je dejal.

“Sedaj tudi ni več možno, da bi vladna koalicija neko svojo rešitev enostavno peljala skozi Državni zbor, ker tam nima večine,” je poudaril Židan. Tako bo morala po njegovih besedah vladna peterica “vnaprej zelo načrtno, sistematično pa tudi vključujoče upoštevati čim več političnih strank v DZ”.

Prav tako po njegovem mnenju ob manjšinski vladi na veljavi pridobiva državni svet. V koalicijski pogodbi je sicer zapisano, da bodo partnerji razmislili o njegovi ukinitvi. “Moje mnenje o DS je pozitivno. Lahko se sicer pogovarjamo o ustreznosti njegove sestave ali možnosti, da bi DS lahko vplival na konkretne člene zakonov, a sam ga vidim kot potreben korektiv, kadar vladna večina preveč pogumno sprejema kakšne rešitve,” je dejal. To, da koalicija nima 46 glasov, ki so potrebni za vnovičen sprejem zakona po vetu, pa po Židanovihnavedbah “daje upanje, da bodo v DZ sprejeti boljši in bolj usklajeni predlogi”.

Za ukinitev DS bi bile nujne ustavne spremembe, a bo zaradi razdeljenosti DZ te možno sprejemati le ob soglasju koalicije in več opozicijskih strank. Židan je ob tem spomnil še na razmisleke o spremembi volilnega sistema. Glede sprememb financiranja zasebnega osnovnega šolstva pa pričakuje intenzivno iskanje rešitve, “v minulem mandatu se je rešitev že zelo nakazovala”.

Predsednik DZ je pozval k spoštljivim nastopom poslancev, tak bo poskušal biti tudi sam. Ob tem je napovedal, da bo “upošteval tudi in zlasti stališča opozicije, ker ima koalicija zaradi tega, ker je koalicija, včasih več besede”.

Razmišlja tudi, da bi nadaljeval s poskusi oblikovanja etičnega kodeksa. “Zavedam se, da gre za deklarativen dokument brez sankcij. Ampak že z odprto razpravo o kodeksu bi doprinesli nekaj h kulturi dialoga v političnem prostoru. Če bi nam uspelo doseči soglasje, pa bo to še en korak naprej,” je dejal.

Za danes je Židan napovedal obisk zaposlenih v DZ, da spozna način delovanja v ozadju. Od ljudi pričakuje predloge za izboljšave. Njegov predhodnik Matej Tonin je sicer pripravil predloge tudi za nekatere spremembe pri poslanskih plačah, med drugim je zagovarjal, da bi morali biti predsedniki bolj obremenjenih odborov bolj nagrajeni kot tisti, ki vodijo manj sej. Židan ocenjuje, da bi bilo to možno ob hkratnem zmanjšanju članstva v odborih, saj bi s tem prihranili nekaj denarja. Toda sam zagovarja, da je v odborih več članov, saj se tam opravijo najbolj vsebinske razprave.

Židanu se jeseni izteče mandat na čelu stranke SD. O tem, ali bo znova kandidiral, se morajo po njegovih besedah v stranki še pogovoriti, od oktobrskega kongresa pa pričakuje analizo zadnjih štirih let. “Definitivno je jasno, da smo po štirih letih drugačna stranka,” je priznal. Kot je navedel, so na letošnjih volitvah v primerjavi z letom 2014 zrasli za 70 odstotkov, “sedaj pa je treba začrtati pot, da bomo podobno ambiciozni tudi naslednja štiri leta”.

Analitiki so sicer pred volitvami ocenili, da je SD izgubila svojo identiteto – pri zavzemanju za socialna vprašanja se je bolj kot SD izpostavljala Levica, SD pa je z Židanom kot kmetijskim ministrom na čelu krepila odnose s kmeti, ki nikoli niso bili njihova volilna baza.

Židan je pojasnil, da socialna demokracija izvira iz delavstva in je zato tudi bolj prisotna v urbanih središčih, kar kažejo tudi zadnje volitve. Hkrati pa se tudi kot dosedanji kmetijski minister zaveda, da je večina geografskega prostora v Sloveniji podeželje. V dosedanji vladi so pokrivali tudi področje sociale in “marsikateri skupini ljudi se je status izboljšal”. “Toda vladna stran večinoma ni pohvaljena, če si v opoziciji, pa si včasih bolj opažen, ker lahko govoriš tudi stvari, ki jih je v tistem trenutku težje izpeljati,” je odvrnil.

“Naši volivci so dejansko vse državljanke in državljani, ki vedo, da je na prvem mestu zavzemanje za pravičnost in pomoč tistim, ki jim je težko, ter da so nekatere dobrine tako pomembne, da so javne,” je poudaril Židan.

Vztraja torej, da SD ostaja na levem polu, kjer pa v Levici vidijo tako konkurenta kot partnerja. “Mislim, da smo se do neke mere naučili živeti skupaj, nenazadnje je na to kazala tudi odkrita želja SD, da pride do koalicije z Levico. Žal do tega ni prišlo,” je dejal in dodal, da se veseli sodelovanja z Levico.

Poslanska skupina SD je na volitvah dobila deset poslanskih mandatov, je pa k njim iz SMC prestopil še nekdanji predsednik DZ dr. Milan Brglez. “Njegova stališča o solidarnosti, enakosti so stališča, ki so temelj socialne demokracije. Hkrati pa ima velike kompetence na področju zunanje politike in bo okrepil moč socialne demokracije na tem področju,” je dejal Židan in poudaril pomen aktivne vloge Slovenije v mednarodnih povezavah. Brglez bo opravljal funkcijo podpredsednika odbora za zadeve EU.

Novi predsednik DZ sicer napoveduje, da si tudi na novi funkciji ne bo pustil vzeti skoraj vsakodnevne športne aktivnosti, ki ji je zavezan, saj mu, kot pravi, ravno ta daje kondicijo. Na nordijsko hojo, katere velik ljubitelj je, se okoli Murske Sobote z ženo odpravita tudi ob pozni vrnitvi iz Ljubljane, na dan intervjuja pa je bil s sinom dogovorjen za plavanje. Redno rekreacijo priporoča vsem, saj, kot pravi, je “tudi za lastno zdravje najprej odgovoren vsak sam”.

Župan Jevšek za STA: Zadovoljen sem z dosežki ob koncu prvega mandata na čelu murskosoboške občine

Župan Mestne občine Murska Sobota dr. Aleksander Jevšek je prepričan, da občani živijo bolje kot pred štirimi leti, za najpomembnejši dosežek pa šteje 10,3 milijona evropskih evrov, pridobljenih za celostne trajnostne naložbe. Z dosežki v mandatu je zadovoljen, očitke opozicije pa zavrača.

“Brezposelnost je v teh štirih letih padla za osem odstotkov, po podatkih, ki jih imam, je zaposlenih 524 ljudi več, naša podjetja v celotni regiji izvažajo za 2,8 milijarde letno, kar je za deset odstotkov več kot leta 2014, število gradbenih dovoljenj se povečuje, že v prvih šestih mesecih letos smo imeli toliko prihodov in nočitev turistov kot v celotnem letu 2015,” je dosežke občine v pogovoru z novinarjem Marjanom Maučecem za STA naštel župan Aleksander Jevšek.

Od omenjenih dobrih desetih milijonov pridobljenih evropskih sredstev občina črpa denar za obnovo oziroma revitalizacijo Soboškega jezera, v sklopu katere je projekt paviljona z milanskega Expa 2015, spreminjanje mestnega središča, kmalu bodo odprli prvo etapo soboške obvoznice.

Kot pomembno je izpostavil, da so v veliki meri tudi napolnili severno obrtno-industrijsko cono in da so v mestu zrasla nekatera nova podjetja oziroma so se obstoječa razširila. “Nismo pa uspeli pokriti bazena, kar sem obljubljal, vendar smo na poti k temu, da bomo to naredili, bazen smo letos prenovili in pripravili razmere za pokritje v prihodnosti,” pravi Jevšek.

Ob kritikah, da pri gospodarskem razvoju ni uresničil obljub, pojasnjuje, da so v občini ustvarjali primerne razmere, se potrudili za vsakega vlagatelja ter da nobeden od občinskih aktov ni v predalu čakal niti en dan, razen zakonskih pogojev. Pogovarjajo se tudi s potencialnimi japonskimi investitorji.

“Moramo pa se zavedati realnosti v tem prostoru, da uspe sprejeti investitorja, ki zaposluje od 100 do 200 ljudi, več od tega pa, mislim, da kadrovsko trenutno ni sposoben, ker imajo že zdaj družinska podjetja, uspešna v našem prostoru, problem pridobiti kadre”, je opozoril.

Občini ni uspel, čeprav to ni bilo v celoti odvisno od nje, prenos lastninske pravice stare ekonomske šole na mestno občino, da bi lahko zgradbo ali podrli ali jo prenovili, ugotavlja Jevšek. V celoti gledano pa vidi neuspeh lokalnih skupnosti tudi v tem, da se demografska slika še vedno slabša in da mladi še vedno odhajajo.

Glede odnosov v mestnem svetu je izpostavil, da je ta sprejel praktično vse odločitve, ki so jih dali na dnevni red, vključno z vsemi štirimi proračuni, in da nobena ni ostala nesprejeta zaradi takih ali drugačnih “razprtij”.

“Mislim tudi, da se je dialog v mestnem svetu popravil, z njim še nisem zadovoljen, ker so še vedno, čeprav sprejemam opozicijske kritike, te pogostokrat neutemeljene, ali pa so bile preveč strankarsko obarvane,” nadaljuje Jevšek.

Županov najostrejši kritik je njegov predhodnik na položaju Anton Štihec, ki mu v imenu svoje liste med drugim očita “nevzdržne stroške za paviljon”, da so na Center za ravnanje z odpadki “prisesani nekateri svetniki Jevškovih socialnih demokratov”, da je “vodstvo občine oddalo, spet brez javnega razpisa, občinsko zemljo pri gramoznici ob Bakovski cesti”, da si “bomo mandat zapomnili po jemanju denarja iz naših denarnic, betoniranju vsega mogočega in raznoraznih omejitvah”.

“Prepričan sem, da so vsi posli narejeni transparentno, sem mu pa že nekajkrat povedal, ko smo bili deležni nekih očitkov, da če misli, da je karkoli narobe, naj se obrne na pristojne institucije, ki preverjajo, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, prekršek ali gospodarski prestopek,” na očitke odgovarja Jevšek.

O paviljonu, ki so ga poimenovali Expano, pravi, da so 80 odstotkov denarja, za katerega se strinja, da ni majhen, pridobili iz evropskih sredstev, milijon iz t. i. pomurskega zakona, občina pa vlaga 700.000 evrov.

“Ta projekt bo bistveno spremenil ne samo videz, ampak tudi uporabnost tega degradiranega območja ob Soboškem jezeru, za katerega se že 30 let govori, da bomo nekaj naredili, pa se ni nič naredilo,” je dejal Jevšek. Prepričan je, da bo paviljon postal uspešna zgodba.

Na vprašanje, zakaj – ob tem, da je v občinskem glasilu zapisal, da je vse življenje branil zakon, pravico in red, kar da je njegovo poklicno in človeško poslanstvo – ne upošteva ugotovitve ministrstva za kulturo, da je poimenovanje paviljona z imenom Expano nezakonito, Jevšek odgovarja: “Jaz določbe ministrstva za kulturo nisem dobil na mizo, kot pa veste, ima inšpektorat, ki je pristojen, drugačno mnenje.”

Ob opozorilu, da inšpektorat ob ugotovitvi ministrstva iz neznanih razlogov ni ukrepal proti imenu, ampak proti sloganu Experience Pannonia, ki pa sploh ni bil izbran (izbran je bil slogan Doživite Pomurje), občina pa zdaj dela obvod in bo ime zaščitila kot blagovno znamko, Jevšek dodaja: “Jaz v nobeni odločbi od katerekoli državne institucije nisem prebral, da je to ime nezakonito, predvsem pa mislim, da je pomembnejša vsebina kot pa ime.”

O morebitni ponovni kandidaturi ne novembrskih volitvah se Jevšek še ni odločil. Prednost ima po njegovih besedah dokončanje omenjenih projektov, odločitev pa bo sprejel v pogovorih z ljudmi.

Župan Kontič v pogovoru za STA: Podoba Velenja se je v zadnjih letih močno spremenila

Župan Mestne občine Velenje Bojan Kontič, ki je že napovedal, da se bo na letošnjih lokalnih volitvah potegoval za tretji županski mandat, meni, da je občina Velenje v zadnjih letih močno spremenila svojo podobo. V tem mandatu je bil največji projekt vodooskrba Šaleške doline, vreden 37 milijonov evrov, s katerim so regiji zagotovili oskrbo s pitno vodo za nadaljnjih 30 do 40 let.

Kot je v pogovoru z novinarko Lili Pušnik za STA povedal Bojan Kontič, je bil projekt vodooskrbe največji kohezijski projekt, ki so ga izpeljali za nižjo ceno od tiste, predvidene s projekti. Brez evropskega in državnega denarja pa po Kontičevem mnenju projekta zagotovo ne bi mogli izpeljati.

Sicer pa je Velenje v zadnjih letih dobilo novo podobo, je dejal. Nekaj objektov so obnovili in energetsko sanirali, preplastili so precej občinskih cest, zgradili precej novih stanovanj, samo v soseski Gorica npr. več kot 100. Od leta 2011 do letos je tako velenjska občina, ki ima v lasti 900 stanovanj, rešila 700 stanovanjskih vprašanj. Trenutno pa imajo na seznamu okrog 400 ljudi, ki potrebujejo stanovanja.

Kontič je tudi dejal, da so v tem mandatu uredili šaleški podjetniški inkubator, občina pa se ponaša tudi z brezplačnim mestnim prometom. Postregel je še s podatkom, da so v zadnjih štirih letih pridobili okrog 29 milijonov evrov evropskih sredstev, za naložbe pa so tudi sami prispevali 10 milijonov evrov.

“To pomeni, da smo za naložbe namenili enoletni proračun občine,” je dejal župan in dodal, da so premoženje občine v zadnjih letih povečali za 60 milijonov evrov.

Po njegovi oceni je velenjska občina povprečno zadolžena; med mestnimi občinami je po zadolženosti na tretjem mestu. V prvi polovici tega leta je občina zadolženost zmanjšala za milijon evrov, v zadnjih osmih letih pa so se zadolžili za osem milijonov evrov, predvsem zaradi novih naložb, pravi.

V osmih letih so za naložbe tako namenili 120 milijonov evrov. Sicer pa se velenjska občina lahko zadolži do osem odstotkov letnih prihodkov, trenutna zadolženost pa je pri 5,7 odstotka.

Na vprašanje, kako je z ureditvijo azilnega doma, je Kontič pojasnil, da nikdar niso govorili o tem, da bi v Velenju zgradili azilni dom za 150 beguncev. “Na seji mestnega sveta smo sprejeli sklep, da lahko država s soglasjem občine v Velenju namesti do 30 beguncev. Kasneje se je pokazalo, da takšnih potreb ni, pokazala pa se je potreba po integracijski hiši,” je dejal in ocenil, da so to problematiko predvsem akterji desne politične opcije izkoristili priložnost za lastno promocijo in za nabiranje poceni političnih točk.

Zato je velenjski mestni svet nedavno sprejel sklep o namestitvi 30 oseb iz družin iz Sirije. Ne gre torej za posameznike in samske moške, kar se nam pogosto očita, pravi Kontič, ki pričakuje, da bodo v integracijsko hišo kmalu prišle tri družine iz Turčije. Večjih težav pri njihovi namestitvi pa ne pričakuje.

Za Kontiča je največja težava pri integraciji tujih državljanov nepoznavanje slovenskega jezika. Meni, da bo treba v prihodnosti poskrbeti, da se prišleki naučijo slovenščine. Od države, ki da ni poskrbela za njihovo integracijo, pa pričakuje ustrezne ukrepe.

Na področju ekologije je Velenje po županovih besedah prehodilo pot, kot je ni nobena lokalna skupnost v državi. Šaleška dolina je bila namreč degradirana in onesnažena, imeli so tudi slab zrak, mrtva jezera in onesnaženo zemljo. Skupaj z energetskimi podjetji v dolini pa so uspeli to sanirati.

Po Kontičevih besedah se Velenje danes sooča s trdimi delci zaradi povečanega prometa, na srečo pa imajo v občini daljinsko ogrevanje, ki je pripomoglo k temu, da imajo čistejši zrak.

Glede tretje razvojne osi je Kontič dejal, da podpira hitro cesto Velenje-Šentrupert, saj je po njegovem mnenju edina realno izvedljiva. “Če se pristojni odločijo, da bodo nekaj spreminjali, pa to pomeni ponovitev postopkov in odmik gradnje ceste za pet do 10 let, kar bi povzročilo gospodarski infarkt,” meni župan, ki pa ga veseli, da tudi nova vladna koalicijska pogodba predvideva, da se bo gradnja ceste začela v mandatu vlade Marjana Šarca.

Kontič pričakuje, da bo občina uspela s tožbo zoper Termoelektrarno Šoštanj, ki jo je vložila zaradi podražitve cene toplotnega ogrevanja. Spora ni bilo moč rešiti z dogovorom, saj je elektrarna vztrajala pri svoji ceni. Občina pa je želela priti do podatkov, na podlagi katerih je bila izračunana nova cena, a ji to ni uspelo.

Velenje sicer čaka še nekaj projektov – od energetske sanacije objektov, ureditve prireditvenega odra ob Velenjskem jezeru, revitalizacije mestnega jedra do izgradnje kolesarskega omrežja. V ta namen, tako Kontič, naj bi pridobili od 15 do 20 milijonov evrov nepovratnih sredstev.

Za vnovično kandidaturo se je Kontič odločil, ker želi nadaljevati projekte, ki so jih na občini že zastavili. Kandidiral bo kot član SD, podporo mu je izrekla tudi DeSUS, za tretji mandat pa bo zbiral tudi podpise podpore.

Zanikal pa je informacijo, da namerava na oktobrskem Kongresu Socialnih demokratov kandidirati za predsednika stranke. “Teh ambicij nisem nikoli imel, če bi želel kandidirati, bi se za kandidaturo odločil takrat, ko sva se z Dejanom Židanom odločila, da on prevzame vodenje stranke. Bil sem eden tistih, ki je Židana nagovarjal k prevzemu vodenja SD. Predsednik Židan v meni nima konkurence,” je še dejal Kontič.

Židan v intervjuju za Večer: “Socialni demokrati si bomo prizadevali, da bo sodelovanje petih oziroma šestih strank učinkovito.”

S predsednikom Socialnih demokratov mag. Dejanom Židanom se je, še pred petkovo izvolitvijo Marjana Šarca za predsednika vlade v Državem zboru, za Večer pogovarjal novinar Aleš Kocjan. Intervju, ki je bil objavljen v sobotni izdaji časnika Večer, si lahko preberete v nadaljevanju.

Dejan Židan, predsednik Socialnih demokratov, druge stranke nastajajoče koalicije in kandidat za novega predsednika državnega zbora

V začetku tedna se je zdelo, da boste postali predsednik državnega zbora šele po imenovanju vseh ministrov, saj je Matej Tonin napovedal zavlačevanje z odstopom.

Predstavniki 52 poslancev, torej predsednica in predsedniki šestih parlamentarnih strank, so sklenili mene predlagati za predsednika za državnega zbora, podobno kot smo se skupaj odločili predlagati Marjana Šarca za mandatarja. Podpisali smo tudi protokol o sodelovanju, ki zagotavlja tudi podporo  podpredsednikom državnega zbora ter predsednike in predsedenice delovnih teles v državnem zboru. Pri političnem delovanju sicer izhajam iz tega, da je zagotovilom in dogovorom treba verjeti.

Tonin je očital nastajajoči koaliciji, da se dogovora ne drži. Dogovor naj bi bil, da odstopi, ko bo vlada imenovana, torej ko bodo imenovani ministri.

Gospoda Tonina smo imenovali za predsednika državnega zbora v dobri veri in v času, ko je kazalo, da bo sestavljena sredinska vlada, ko je bilo skorajda usklajena koalicijska pogodba, katere del bi bila tudi Nova Slovenija. Pozneje se je pač Tonin z NSi umaknil iz pogajanj iz razlogov, ki jih on najbolje pozna.Pričakovati je bilo, da bo Tonin obiskal gospoda Šarca, ko se bo oblikovala drugačna koalicijska večina, in ga vprašal, kdaj je z njegovega stališča primeren čas za njegov odstop, da se dokončno formira ne le vlada, ampak tudi državni zbor z vsemi delovnimi telesi.

Se vam zdi, da ste izbrali pravo funkcijo – vodenje državnega zbora, in ne članstva v vladi?

To je pomembna funkcija. Če bom izvoljen, bom delal na način, da bo delo učinkovito, da bo spoštljivo do vseh poslancev, hkrati pa z željo, da dvignemo ugled parlamenta, ker je to za razvoj parlamentarne demokracije nujno potrebno. Seveda se zavedam, da ima vsak od predsednikov strank, ki smo v koaliciji, kompetence za vodenje državnega zbora. Ko mi je bila funkcija ponujena, sem jo sprejel z zavedanjem, da jo je trebaodgovorno opravljati.

Vam ne bi bolj ustrezalo vodenje gospodarskega resorja, glede na to, da imate izkušnje tudi z vodenjem podjetja, vodili ste tudi dvakrat kmetijsko ministrstvo?

Tudi na gospodarstvu bi bilo moje vodenje uspešno, o tem sem prepričan. Vendar dejstvo je, da smo druga največja stranka po številu glasov v koaliciji. Pogosto, ne pa vedno, je druga največja stranka dobila predlog, da prevzame vodenje državnega zbora. Ko je to bil soglasen predlog vseh koalicijskih strank, sem ta izziv sprejel..

Zakaj gospodarstvenik Dušan Olaj, ki je bil vaš kandidat za gospodarstkega ministra, ne bo zasedel tega položaja? Je šlo pri njegovem sodelovanju v kampanji SD le za predvolilno potezo?

Dokler kadrovski razrez vlade ni dogovorjen, ne morem potrditi, katera ministrstva bodo pripadala Socialnim demokratom. Lahko pa povem, kar sem poudarjal že pred volitvami; Dušan Olaj je izjemno primeren kandidat za gospodarskega ministra.

Kako bi ocenili delo predhodnika na čelu parlamenta Milana Brgleza?

Bil je osebno zelo angažiran, ne le v delo državnega zbora, ampak tudi širše pri pomembnih družbenih vprašanjih ter seveda pri mednarodnih vpršanjih, ki so pomembna za Slovenijo. Pustil je torej pozitiven osebni pečat. Če bom izvoljen, bom za kak nasvet vprašal gospoda Brgleza, saj ga tako kot človeka, kakor tudi kot politika cenim.

Koalicija vlade Marjana Šarca bo naporna. Kako si predstavljate sodelovanje petih strank v vladi in zunanje partnerice?

Pričakovanja so sicer nizka, se pa lahko zgodi, da bo nadpovprečno uspešna. Tako jaz osebno kot Socialni demokrati si bomo prizadevali, da bo sodelovanje petih oziroma šestih strank učinkovito. Res v Sloveniji manjka zavedanja, da je treba sodelovati in da v pogovorih s partnerjem moramo iskati takšne rešitve, ki pomenijo zmago za oba. Pri nas je preveč tega, da se vsi borimo drug proti drugemu. V nekaterih drugih državah, Danska je najlepši primer tega, je drugače. V tej konstelaciji se bomo učili zelo strpnega sodelovanja in spoštljivega do svojih partnerjev. Tudi kot državljan verjamem, da je tako mogoče delovati.

Ne pozabimo, da so bili odnosi med strankami potencialne koalicije obremenjeni že iz prejšnjega mandata. Premier Cerar je odstopil tudi in zlasti zaradi napetosti v koaliciji, težav s partnericama. Kako hude so zamere med vami, kako težko bo odložiti te nabrhtnike?

Na moji strani ni zamer. Zame je to preteklost. Sedaj je potrebno spoštovanje in stvari graditi na novo. Tako velikih prepirov v koaliciji, kot se je to javno izpostavljalo, spet ni bilo. Dejstvo je, da če smo partnerji različni – tudi različne obljube smo dajali svojim volivcem – nimamo o vseh stvareh enakega mnenja. Potrebno je torej iskanje skupne rešitve. Pomembno je, da je za zaprtimi vrati, ker nimamo pravice s svojimi prepiri in bodicami dražit državljanov. Ko pa pridemo do skupne rešitve, pa je prav, da vsi nastavimo hrbet in jo branimo in izpeljemo.

Ampak je kup projektov ostalo nedokončanih. Reforme na področju zdravstva niste uspeli zaključiti. Niste skupaj nastavljali hrbta, ko je šlo za upravljanje državnega premoženja, za NLB, Luko Koper itd. Tudi pri drugem tiru in Magni ni bilo videti sinergij. Brez težav zagovarjam tezo, da prejšnja koalicija ni sinhrono delovala na številnih področjih, zato je toliko težje pričakovati, da boste sedaj pet strank koalicije in zunanja partnerica to zmogli.

Osebno to vidim drugače. Prejšnja vlada je kljub vsemu naredila velike stvari v Sloveniji. Napotilo novi vladi na podlagi izkušenj stare vlade pa mora biti, da morajo usklajevanja potekati za zaprtimi vrati. Ljudje imajo prav, da jih moti, ko se stranke z različnimi stališči obračajo v javnost med usklajevanjem. Stranke so dolžne skupaj poiskati rešitev in jo nato predstaviti javnosti. Ne dvomim, da smo to  sposobni.

Kaj ni potekalo za dovolj tesno zaprtimi vrati?

Vse, kar ste omenili. Pri vprašanjih, povezanih z zdravstvom, lahko rečem, da smo Socialni demokrati bistvene rešitve podpirali. Verjamemo, da reševanje zdravstva ni le sistemska zadeva. Če bi izhajali iz tega, bi morali verjeti, da je v našem zdravstvu vse narobe. Pa ni! Še vedno imamo dobro zdravstvo. Naše zdravstveno osebje je visoko kompetenčno. Imamo visok nivo storitev. Nekatera vprašanja je torej treba reševati sistemsko, nekatera pa tudi praktično in učinkovito …

Ko sva ravno pri zdravstvu, me zanima, kako je nastajajoča koalicija uspela najprej najti dogovor z Novo Slovenijo, ki ponuja diametralno nasprotne rešitve od večine ostalih strank prav na tem področju, nato pa ste uspeli izvesti preobrat in doseči dogovor z Levico, ki je z NSi povsem izključujoča v vseh pogledih, zlasti pa pri vprašanjih zdravsta. To nekako kaže, da neke konsistentnosti, tudi verodostojnosti že od začetka ni?

Ravno obratno. Usklajevanje z Novo Slovenijo je pokazalo, da v Sloveniji ni mogoče globalno reševati vseh vprašanj, prav zaradi razkoraka v stališčih. Vendar smo uspeli dokazati, da je mogoče iskati projektno rešitve za probleme, ki jih imamo kot državljani in kot država. Točka, kjer z Novo Slovenijo ni bilo možno najti soglasja, kakršnega smo brez težav z Levico, je bilo vprašanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. A smo naposled tudi z NSi našli rešitev, po kateri bi presežke zdravstvenih zavarovalnic prekanalizirali vzdravstvo. Z Levico smo našli enostavnejši kompromis.

Zakaj niste ponudili svojega ministra za zdravstvo, česar so se vse stranke v pogajanjih otepale? Med kampanjo ste omenjali dva ali celo tri ljudi, ki bi lahko nasledili Milojko Kolar Celarc.

Imeli smo svoje predloge. Ne drži, da smo se tega položaja otepali. Vendar kot za ostale kadrovske rešitve, o katerih še tečejo pogajanja, tudi za področje zdravstva ne morem bolj konkretno komentirati. Tudi če se omenja kakšna informacija izza zaprtih vrat, ki ni povsem točna, v SD tega nismo korigirali, ker ohranjamo zaupnost, dokler potekajo zaupni pogovori. Ko pa se bomo dogovorili, bo to tudi javno predstavljeno.

Odnos SD-Levica je konkurenčen. Levica vam odžira volivce. Zato bi si jo najbrž želeli v vladi kot v nekakšni konstruktivni opoziciji, kjer bo lahko žela le pozitivne učinke vladanja in pozitivne učinke opozicijskega delovanja.

To, da smo si z Levico bližje kot z Novo Slovenijo, ni nobena skrivnost. Stranki sta konkurenčni, tudi to je res. Hkrati pa imata tudi skupne cilje. Eden teh je omejiti razraščanje populizma in da se ohranijo demokratične vrednote v Sloveniji in tudi širše. Opazujemo, kako deluje Levica v Sloveniji in kako podobne stranke delujejo v tujini. Vidim, da so primeri, kjer se je pojavila slovenski Levici podobna stranka, najdejo način sodelovanja med dvema strankama v levem političnem prostoru. Tako bo tudi v Sloveniji. Povedali smo že, da bi si želeli Levico v vladi, a je tudi sedanja rešitev za nas sprejemljiva. Verjemem, da bomo stvari, pomembne za ljudi, tudi izpeljali. Dejstvo je, da bo nekatere ukrepe, kot je dvig minimalne plače ali pokojnine, sedaj bistveno lažje izpeljati kot tudi najtežji projekt. To pa je stabilizacija slovenskega zdravstva. To je prioritetni projekt vseh nas.

Lahko naštejete nekaj prioritet te vlade? Za kaj si bo prizadevala? Namreč v Delu pred tednom dni Šarec ni naštel več kot skrajšanja čakalnih vrst.

Gospod Šarec je verjetno odgovarjal na vprašanje, ki ga je dobil. Pomembno je, da iz koalicijske pogodbe veje želja po izboljševanju položaja ljudi, hkrati je tudi razvojna. Naj omenim nekaj, česar se premalo zavedamo. Slovenci smo kot narod obstali le zato, ker smo ohranili svoj jezik in svojo kulturo. Kultura ima v koalicijskem sporazumu konkretne vzvode za boljši razvoj. Ne le zaradi več vlaganj, saj bomo sredstva za kulturo dvignili na 0,5 odstotka BDP, kar je nujno potrebno za stabilno kulturno dejavnost. Ponovno se bo uvedel kulturni evro. Tudi knjigi bomo pomagali na poseben način – preko davčnega vzvoda.

Zame je pomembno, da imajo v sporazumu pomembno mesto raziskave in razvoj, kar omogoča hitrejši napredek Slovenije. Veliko pozornosti je namenjene gospodarstvu, tudi ukrepi za bolj trpežno gospodarstvo. Zakaj ta izraz? Ker moramo pripraviti gospodarsko okolje na morebitno splošno recesijo v svetu, da tega ne bomo tako neposredno čutili z nepopularnimi ukrepi kot v preteklosti. Koalicijska pogodba je po moji oceni uravnotežena.

Če bi koalicijo sestavljala zmagovalna stranka, bi med prioritetami zagotovo slišali še kaj o nasavljanju varnostnih tveganj in o obrambi.

Nobene potrebe ni, da to napišemo na prvem mestu, ker vemo, da je treba varnostna tveganja obvladovati tudi z dodatnimi resursi. To je bilo pri pisanju pogodbe jasno. Ni treba posebej poudarjati, da vsak dan vdihujemo zrak, tako ni potrebno na prvo mesto napisati, da bomo poskrbeli za varnost. To je naša dolžnost.

Kako ocenjujete Marjana Šarca kot predsednika nastajajoče vlade? Bo kos nalogi? Veliko ljudi mu odreka premierske kompetence, tudi med vašimi člani, česar sicer uradno ne povedo.

Z moje strani ni bilo pomislekov. Slovenci radi v sebi vidimo najlepše in najboljše, v drugih pa ne. Pri gospodu Šarcu smo vsi opazovali pogajanja, kako jih bo vodil in ali jih bo pripeljal do uspešnega zaključka. Prve resne izkušnje, ki jih imamo z njim so naslednje: posluša, išče točko rešitve, ki je sprejemljiva za vse in je učinkovita, ves čas se sprašuje o učinkih, ki jih bo posamezen ukrep imel za ljudi, katere rešitve smo sposobni izpeljati, tudi pogovore vodi na način, da je do partnerjev spoštljiv. Tudi sam pove, da ima največ glasov, a poudari, da smo vsi enakopravni v teh pogovorih. Tako ima vsakdo pravico povedati, biti poslušan in upoštevan. Naše izkušnje z gospodom Šarcem so torej pozitivne. Nobenega razloga nimamo, da bi dvomili vanj ali da bi bila praksa delovanja drugačna, ko bo vodil vlado.

Delali ste s s tremi različnimi premierji, s Pahorjem, Bratuškovo, Cerarjem, tremi premiera različnih profilov. Kakšen je Šarec v primerjavi z njimi?

Gospod Šarec ima veliko izkušenj z operativnim reševanjem težav. Če si dolgoletni župan pomembne občine, si dolžan sproti reševati težave in voditi projekte. Pri njem v resnici izstopa operativnost. Je pa vsak od dozdajšnjih premierjev na kakšnem področju močan, bodisi zaradi izobrazne bodisi zaradi osebnih izkušenj.

Pomislek s Šarcem v vlogi mandatarja je pač to, da je brez političnih izkušenj na nacionalni ravni. V koaliciji bo imel dva bivša premierja in dva večkratna ministra, skratka politične veterane, ki med seboj niso v najboljših odnosih, vaše stranke pa imajo – ni nam treba slepomišiti – velike kadrovske in druge politične interese, ki jih boste skušali zadovoljiti.

Verjamem, da bo gospod Šarec vodil vlado učinkovito. Prepričan sem, da vsi predsedniki strank razumemo, da smo del skupne koalicije, da dalujemo po skupni koalicijski pogodbi. Jasno je, da ima vsakdo med nami različne izkušnje in dober predsednik vlade – pri tem poudarjam, da ni nobenega razloga dvomiti v to, da bo Šarec dober premier – bo izkušnje vsakega posameznika maksimalno izkoristil. Nekateri menijo, da prisotnost dveh bivših premierjev v vladi prinaša tveganje. Nekateri pa razmišljamo, da je to lahko prednost. Pomeni, da poznata stvari, ki jih ostali brez premierske izkušnje ne poznamo. Pomeni tudi, da imata stike na visoki ravni, kar je za Slovenijo pomembno. Kdor bo znal to izkoristiti, bo naredil nekaj dobrega v korist vseh naših ljudi. Na koncu se lahko izkaže, da sta dva bivša premierja v vladi s pomembnimi zadolžitvami lahko tudi prednost.

Vas v kolegi iz tujine sprašujejo, kdo je bodoči premier, bivši župan, ki bo nenadoma premier? Kako to, da ne sestavlja vlade zmagovalka volitev?

Pogosto sprašujejo o dogajanjih v Sloveniji, saj Socialni demokrati zelo intenzivno sodelujemo s partnerskimi social-demokratskimi strankami iz drugih držav, tudi z nemškimi kolegi, ki imajo pomembno vlogo v nemški in evropski politiki. Nenazadnje je bila prva službena pot njihove predsednice Andree Nahles obisk Socialnih demokratov v Sloveniji. S tem dejanjem je marsikaj povedala.

Kaj sprašujejo?

Sprašujejo, ali je v Sloveniji dovolj enotnosti, da nastane vlada, ki ne bo populistična. Jasno, ker sem v glavnem v stiku s politiki z levega političnega pola, sogovornike pogosto zanima, ali bomo uspeli zaustaviti pohod radikalne desnice v Evropi. Ko govorimo o ekstremizmu, govorimo hkrati o populizmu, ki ogroža temeljne vrednote Evropske unije. Kot vemo, je Evropa utemeljena tudi na spoštovanju človekovih pravic, sodelovanju med državami, solidarnostjo … če dajemo pod vprašaj te osnovne postulate, se dvomi tudi o tem, kar je v izrazitem interesu Slovenije. Naš egoistični interes je, da Evropska unija obstane. Mi potrebujemo velik trg za našo industrijo, storitve, ki jih znamo izvajati. Nam koristijo skupni standardi. Unija nam koristi tudi za to, ker nam daje določeno stopnjo varnosti.

Hočete povedati, da nihče od zunaj ne gleda na situacijo v Sloveniji in Šarčevo sestavljenja vlade z določeno mero skepse?

V Evropi je nastopilo obdobje, ko manjšinske vlade niso več nekaj neobičajnega. Niti slučajno ne bomo prva manjšinska vlada v Evropi. Obstajajo primeri dobre prakse, tako da nam to ne niža rejtinga.

Predsednik zmagovalke volitev, prvak SDS Janez Janša, pravi, da dobivamo vlado globoke države. Da lobijem čas brezvladja ustreza …

Preseneča me, kako shizofreno se obnaša gospod Janša. Ko pošilja vabila k sodelovanju vsem političnim strankam, so ta pisma lahko že osladno vljudna. Po drugi strani pa svoje politične tekmece grdo obravnava v komunikaciji preko svojih sporočil na tviterju in v svojih medijih, ki jih ima na razpolago. Mi smo povedali, da z radikalno desnico ne sodelujemo. Ne zato, ker bi imeli kar koli proti konkretnim osebam, ampak zato, ker menimo, da določena dejanja ne smejo imeti svojega prostora v Sloveniji, ker motijo demokratični razvoj.

Katera dejanja konkretno?

Neresnice, ustrahovanje, širjenje nestrpnosti in podobno ne sme imeti prostora, ker to škodi državljanom in državi. Gre za tip politike, ki jo zavračamo. Želimo si, da bi bile vse stranke konsistentne v svojem ravnanju, da zagovarjajo svoje poglede z argumenti, ne pa z žalitvami svojih konkurentov.

Zdi se, da bo zavračanje SDS in Janeza Janše ključno vezivo te koalicije?

Ključno vezivo je koalicijska pogodba, ki smo jo uskladili skozi proces pogajanj, in sedaj čaka, da jo realiziramo. Tudi sam si želim, da bo nova vlada čim prej začela delovati. Ni mi všeč, da je tako pozno prišlo do predčasnih volitev. Ni mi všeč, da se bo tako pozno glasovalo o mandatarju. Tudi sam se strinjam, da mora biti vlada čim prej operativna, da bo naprej vodila državo, hkrati pa realizirala obljube, ki smo jih zapisali v koalicijsko pogodbo.

Kdaj ste nazadnje govorili z njim na štiri oči? So v stranki ljudje, ki niso zadovoljni, ker se z njim ne pogovarjate?

Na mojo pobudo sva govorila le enkrat. To je bilo lani. Želel sem ga spoznati tudi na štiri oči, ker se mi to zdi nujno. Zanimivo, največ sva se pogovarjala o razmerah v Nemčiji, ki je bila tedaj pred volitvami. To srečanje je bilo zlorabljeno v predvolilni kampanji – v končnici predvolilnega soočenja na način, da na to nisem mogel odreagirati. Očitno pač del slovenske politike tako deluje.

Je takšno zavračanje manipulacij, ustrahovanj, širjenja neresnic, kar vse ste navedli kot način delovanja SDS, zdravo za razvoj demokracije?

Nedolgo nazaj sem prebral dober članek, ki govori o tem, da če obstajajo politične prakse, za katere menimo, da nimajo kaj iskati v demokratični družbi, je način boja proti temu tudi ta, da z izvajalci nesprejemljivih ravnanj enostavno ne sodeluješ. Sicer pristaneš na to, da se nivo politične kulture neprestano niža. Dokler se temu ne zoperstaviš, daješ prosto takšni politični kulturi. Naša stranka je povedala, da je to politična kultura, kakršne si naša država ne zasluži, zato z njimi ne sodelujemo.

Janša vam očita, da ste nezakonito, tako rekoč s krajo pridobili vašo vilo, v kateri je sedež stranke.

Zanimivo, da smo to vilo pridobili prav z menjalno pogodbo z vlado, v kateri je Janez Janša sedel kot minister. To je še ena tipična oblika širjenja neresnic. Ko so se pojavila novinarska vprašanja v zvezi s tem, smo pripravili vso dokumentacijo v zvezi s tem, da bi pokazali, kako je prišla stranka do stavbe. In zanimivo, da vsi, ki so o tem veliko pisali, niso izrazili nobenega interesa, da bi prišli pogledat dokumente in se prepričat na lastne oči. Zato si želim, da počasi preidemo v družbo, v kateri tudi resnica šteje, ne pa cilj, ki opravičuje tudi neresnice.

Matjaž Han v pogovoru za STA: “Sem politično opredeljen, nisem pa politično obremenjen.”

Po konstituiranju novega sklica Državnega zbora in poslanskih skupin se je z vodjo Poslanske skupine SD Matjažem Hanom za Slovensko tiskovno agencijo (STA) pogovarjala novinarka Sonja Poznič Cvetko. V pogovoru sta se dotaknila aktualno-političnih tem ter delovanja strank v prihodnjem mandatu.

Začetek tega sklica DZ je po mnenju vodje poslanske skupine SD Matjaža Hana zaznamovan s poskusom oblikovanja koalicije, ki sega čez ideološko mejo. Meni, da bo to terjalo veliko kompromisov, iskrenosti, transparentnosti. “Sem politično opredeljen, nisem pa politično obremenjen,” je dejal in ocenil, da je poslanska funkcija ena najbolj osovraženih.

Kot meni Han, bo ob tokratni veliki razdrobljenosti parlamenta težko sprejemati rešitve, ki bi zahtevale dvotretjinsko večino, zato se je treba osredotočiti na probleme, ki te ne terjajo. Med ključnimi izzivi tega mandata Han vidi reševanje problema zdravstva, varnostno politiko, davčno politiko in dolgoživo družbo. “To bodo glavni poudarki, seveda pa brez gospodarstva ne bo šlo,” je poudaril vodja Poslanske skupine SD v pogovoru za STA.

Na vprašanje, katero od teh področjih bo poslance po njegovem mnenju najbolj razdvajalo, je odgovoril, da če bodo razmišljali, da so poslanci “zaradi ljudi, ne pa zaradi strank, potem ne bi smelo nobeno razdvajati pri iskanju dobrih rešitev”.

To, da je DZ še pred oblikovanjem vladne koalicije ustanovil nekaj delovnih teles in začel z delom, Han ocenjuje kot pozitivno. “Seveda bi bilo pa dobro, da se čim prej ugotovi, kdo je v koaliciji in kdo opoziciji,” je ocenil. Po njegovem mnenju je treba imeti pred sabo to, da je treba v državi reševati probleme in da te lahko rešuje le operativna vlada.

Po Hanovih besedah največ usklajevanj in kompromisov potrebujejo z NSi, saj so z njimi na nasprotnih političnih polih. Na vprašanje, ali bi lahko stranka čutila kakšne posledice, če bi sodelovala z NSi, je odgovoril, da sam zagovarja pogovor z vsemi in sodelovanje. “Sem politično opredeljen, nisem pa politično obremenjen. Mislim, da imamo tako leve kot desne zelo dobre politike in tako leve kot desne zelo slabe politike. Vsi imajo cilj, da ljudem želijo nekaj dobrega, seveda pa so poti do tega cilja absolutno različne,” je dejal Han.

Je pa po njegovih besedah nemogoče sodelovati na ideološki podlagi. “Verjamem, da z Novo Slovenijo na vrednotah NOB ne bomo nikdar prišli skupaj. Vendarle bom jaz še vedno zagovarjal partizanski boj kot nekaj najbolj svetega. Ampak ta partizanski boj ni odločilen za to, kako bomo živeli jutri,” je poudaril. Kot je pojasnil, se morajo z NSi pogovoriti o tem, kaj je dobro za državo, ali da vse razprodamo ali da ohranimo nekaj v državni lasti. “Zasebno ni vse dobro in zasebno ni vse slabo,” je dejal in dodal, da enako velja za državno, zato je treba najti kompromis.

Glede sodelovanja s SDS pa je pojasnil, da je težko sodelovati z nekom, s katerim že dlje časa nimaš dobrih odnosov. “Treba je vrniti spoštovanje med vse stranke in potem bi se tudi programsko lahko uskladili,” je prepričan.

Han je bil kritičen do Levice, od katere je, kot je pojasnil, v preteklem mandatu prevečkrat slišal nenormalne očitke na račun SD. “Če želiš iti v vlado, se tudi sam potrudiš, da greš,” pa je bil kritičen do povolilnega ravnanja Levice.

Vodja poslanske skupine SD ocenjuje, da je oblikovanje koalicije zelo naporno, obenem pa dodaja, da so veliko ovir že preskočili. “Vsaka stranka lahko malo izsiljuje, ali s programom ali s kadri,” je dejal in poudaril, da se bo vendarle treba kmalu odločiti. Hkrati ne izključuje možnosti predčasnih volitev. “Toliko, kot so zdaj predčasne volitve možne, še nikdar niso bile,” meni Han.

Obenem je zatrdil, da bo SD pomagala pri oblikovanju vlade “tudi zaradi tega, ker je treba reševati probleme ljudi”.

Vodji poslanske skupine SD se zdi sicer ključno, da so člani poslanske skupine, ki bodo odločali o mandatarju in vladi, dobro informirani. Kot je pojasnil, se poslanci SD med sabo že dolgo poznajo, saj so vsi že dolgo vpeti v stranko in tako poznajo razmišljanja drug drugega. Han tudi ne vidi možnosti, da bi kateri od poslancev stopil v drug tabor.

Na vprašanje, kolikšna je možnost, da se jim pridruži še kdo, pa je odgovoril, da so odprti za vse, ki zagovarjajo vrednote SD, da pa ta trenutek zelo težko komurkoli ponudijo kakršnokoli funkcijo. Z Milanom Brglezom, ki so ga izključili iz SMC, so o tem že govorili. “Brglez ima zmeraj vrata odprta v poslansko skupino, če se za to odloči,” je pojasnil vodja poslancev SD.

Kot je ocenil Han, so bile v prejšnjem mandatu parlamentarne preiskovalne komisije kakovostne, bo treba pa po njegovem mnenju počakati, če bo komu krivda dokazana tudi pravno, ne samo politično. O novih preiskovalnih komisijah za zdaj ne razmišlja.

Glede sprejema etičnega kodeksa za poslance je dejal, da osebno nima nobenega problema s kakršnim koli kodeksom, a da na ravnanje nekaterih ne bi vplivalo niti 15 podpisanih kodeksov.

“Poslanska funkcija je žal ena najbolj osovraženih funkcij v državi,” je dejal in pojasnil, da ni tako samo v Sloveniji. “Vendar še vedno mislim, da je boljša neka demokratična politična razprava v državnem zboru kot kaka diktatura,” je dodal Han.

Dušan Olaj: Večja produktivnost je naloga vodilnih, ne delavcev

Intervju z Dušanom Olajem, podjetnikom in lastnikom uspešnega podjetja DUOL ter kandidatom SD za državnozborske volitve, ki je bil objavljen v spomladanski izdaji časnika socialne demokracije Naprej. Z njim sta se pogovarjala urednik časnika Gorazd Prah in strokovni sodelavec Poslanske skupine SD Jernej Štromajer.

Kako se podjetnik, inovator, za nekatere “kapitalist”, odloči razglasiti, da je aktiven pripadnik socialne demokracije?

Eno je posel, drugo so osebna prepričanja. Jaz ti zadevi absolutno ločim. Jasno je, da ljudje, ki niso bili nikoli v poslu ali v podjetništvu, pogosto presojajo na način: »Aha, poglej ga, vozi tak avto, takšen je …«, toda globoko v duši smo vsi ljudje pravzaprav enaki. In to je tisto, kar imam v sebi ves ta čas, že od začetka devetdesetih, to je zame socialna demokracija.

Kar pa se tiče politične aktivnosti: nikoli nisem razmišljal o tem, da bom “aktiven”. Če si pasiven, se ti ni treba javno izrekati o svojih prepričanjih. Jaz pa sem že v nekaj intervjujih, leto ali dve nazaj, povedal, da se umikam iz posla. Zato, ker sem v svojem podjetju dosegel svoj maksimum. Preprosto, moji kolegi so postali boljši od mene, jaz v ospredju nimam več kaj početi.

Je mogoče uveljavljati socialnodemokratske vrednote enakosti v poslu?

Zakaj pa ne? Saj posel sam po sebi ni anti-socialnodemokratski. Če le vlada spoštovanje. Vedno poudarjam: marsičemu se moram zahvaliti, ker sem bil v mladosti igralec šaha. Filozofija šaha temelji na tem, da nikoli ne podcenjuješ nasprotnika, da spoštuješ človeka na drugi strani, da ga imaš za enakega, da je vse stvar premisleka, da preprosto ne moreš z eno potezo narediti vsega, je neka osnova, ki te potem pelje. In predvsem v poslu zasledujemo win – win. Tako kot socialna demokracija.

Je tudi v poslu prostor za demokracijo?

Odvisno, kaj pomeni demokracija v poslu.

Na primer pravico, da delavci sooodločajo, ker so ljudje, in ne zato, ker so lastniki kapitala, ali pa, da so udeleženi na dobičku, ker so ga soustvarjali, in ne zato, ker so lastniki osnovnih sredstev?

Poglejte, to so večna vprašanja, o katerih se lahko pogovarjamo. Govorim lahko iz lastnih izkušenj. Ena od prednosti Duola je, da se v Duolu posel igramo. Mi sicer smo globalizirano, razvojno podjetje, kdo bo rekel “vau, uspelo jim je, kot po maslu jim gre,” a za tem je vse kaj drugega. Udeležba delavcev pri dobičku je seveda možna. Toda: ko sem svoje sodelavce vprašal, kaj želijo – ali želijo stimulacijo ali želijo fiksno plačo – se je devet od desetih odločilo za fiksno plačo! Ne za možnost, da imajo malo nižji osnovni del, pa malo višji stimulativni del. To sicer ni konkretno vprašanje soudeležbe pri dobičku, je pa podobno. In če bi se spraševali o tem, ali so ljudje s tem zadovoljni? Duol nima fluktuacije kadrov. Vsi tisti, ki pridejo, ostajajo v Duolu, marsikdo si želi priti v Duol. Očitno marsikaj delamo dobro. Ne rečem pa, da je čisto vse v redu.

Ta podatek me rahlo preseneča. Običajno od poslovnežev slišiš, da ljudje želijo tekmovati, želijo biti nagrajeni po učinku. Iz tega pa razberem, da si bolj želijo drugih stvari?

Biti nagrajen po učinku pomeni, da boš, če tega učinka ne boš imel, nosil domov bistveno manj, kot bi nosil sicer. Slovenci so v veliki meri »ziheraši«,  to je dejstvo.

Je to nekaj, na čemer bi mi morali graditi, ali je to cokla za razvoj?

To niti ni bistveno vprašanje. Moj pristop do sodelavcev temelji na spoznanju, da ljudi ne morem spreminjati. Spremeni sebe in spremenil boš ljudi okoli sebe. In tudi ni nujno, da boš vsakemu tudi takoj našel njegov prostor v podjetju, njegovo pravo delovno mesto. Vse to je proces prilagajanja, razumevanja. To je osnova.

Če očitno nismo takšni, da bi se pehali za »nekaj več«, kaj kot družba imamo? Imamo kakšne primerjalne prednosti?

To je težko vprašanje, ker ne vem, s kom bi nas primerjal. Zelo težko primerjaš ta trenutek Slovenca ali pa državljana Slovenije z državljanom Nemčije ali skandinavskih držav. Vse te primerjave so nehvaležne. Razumeti moramo, da se je Sloveniji ob razpadu Jugoslavije zgodilo nekaj, kar se pravzaprav redko zgodi. Povprečen tujec, recimo povprečen Anglež, se v konservativni Angliji rodi in je bistvu določen. Njegova pot je določena do konca dni. Pri nas pa se je z razpadom Jugoslavije preprosto zgodila nova priložnost. Dana nam je bila možnost čez noč spremeniti svoje življenje. Ne uspeti, spremeniti. Dana nam je bila možnost, da iz sivega povprečja zlezemo višje. To, kar pravzaprav v nekih urejenih družbah, ki niso imele pretresov kot naša, ni bilo možno.

Vendar ta možnost spremeniti si življenje za vse ni pomenila poti navzgor.

Za vse to ni bila pot navzgor. Za nekatere je na začetku bila pot navzgor, zatem pa zelo strma pot navzdol. Nenadna priložnost uspeha za nekatere, z vsemi posledicami, ki jih to prinese, je svojevrstna izkušnja, ki je številni nimajo. Naučila nas je – ali vsaj upam, da nas je – lekcije iz pomena enakosti.

V sistemu z malo zmagovalci je večina poražencev; ljudi, ki jim, iz takšnih in drugačnih razlogov, ni uspelo. Kakšno pa je njihovo mesto v tej družbi?

Če pogledava prva leta, ko je večina – prosto po Darwinu – menila, da preživijo najmočnejši, je bil to pač divji zahod. Kot družba smo potrebovali čas, da smo sploh razumeli to našo državnost, kaj imamo, kaj so naši problemi in kako jih reševati. Še danes v celoti  ne čutimo, da smo državljani ene države, da bi znali ob vseh naših praznikih izobesiti zastave ali pa vsi skupaj zapeti Zdravljico; ne samo na nogometnih tekmah, še na kakšnem drugem dogodku. Če skupaj preživimo težke čase, nas to poveže. Šele takrat ugotovimo, da si moramo pomagati, ker bomo tudi mi nekoč potrebovali pomoč.

Čas je tisti, ki celi rane, čas je tisti, ki nas bo naredil takšne, kot moramo biti. V vsem tem času pa bodo anomalije, toda mislim, da jih bo vedno manj. Svoje bo naredila tudi tehnologija, tehnika, razvoj. Tisto, kar bo navsezadnje v svetu merljivo, je – poslušal sem lastnika Alibabe v Davosu – sreča. Toda kot končni cilj, ne kot sredstvo.

Omenjate avtomatizacijo, spremembe na trgu dela … marsikdo se sprašuje, kaj bomo sploh še delali, če bodo delo prevzeli stroji. Ali so debate, recimo o skrajšanju delovnega časa na 35 ur realne, smiselne, ali bi morali z njimi zaključiti?

Ne vidim nobene ovire v tem. Tudi nekatere razvite zahodne družbe prehajajo na 35-urni delavnik. Tudi v Duolu ga imamo. V Duolu nimamo niti registratorja delovnega časa, imamo odprt delovni čas. Imamo torej obvezne ure, ko je zahtevana prisotnost, ves ostali čas je gibljiv. Smo materam prijazno podjetje, vsakdo lahko dopoldne opravlja vse tiste obveznosti, ki jih ne more opraviti v popoldanskem času. Mogoče se temu reče družbena odgovornost, ali pa razumevanje do delavca. Daš mu možnost in potem lahko prosiš – ne zahtevaš! – prosiš, da tudi on stori tisto, kar je treba.

Toda ljudje večinoma trdijo, če hočeš stvari spraviti v red, potrebuješ več nadzora, več kontrole.

Ne drži. Vsak pritisk je pritisk in ta dela nasprotnika, nasprotno stran, rigidno in togo. Jaz pa sem zagovornik svobodnega gibanja, komuniciranja in izmenjave mnenj. Več zaupanja, manj nadzora.

Ob branju nekaj drugih vaših intervjujev – pa tudi zdaj – me je prešinilo: morda bi morali postati minister za šolstvo. Je to dobra ali slaba ideja?

Hotel sem samo dobre vile [smeh]. V bistvu niti nisem hotel biti minister, ampak ideja se mi zdi zanimiva. Pravzaprav je eno od mojih poslanstev, glede na to, da sem “50+”, da poskušam vse, kar sem se naučil ali pa me je posel naučil, predajati drugim. Pri vsem sem dobil izkušnje, znam biti zanimiv, znam biti poučen, ampak se mi zdi, da ne toliko zaradi tega, ker sem to jaz, temveč zato, ker je to moja zgodba oziroma naša zgodba.

Precej namreč pišete in govorite o tem, da bi moral šolski sistem “proizvesti” več kreativcev in reševalcev problemov. Obstaja tudi kakšen načrt ali pa predlog za to?

Šolski sistem je čudna zadeva. Vedno pravim: ko ugotoviš, da nekaj ne »špila«, začneš iskati rešitev. Ko jo najdeš in jo skušaš implementirati v sistem, po navadi ugotoviš, da je problem že izginil sam od sebe in da je treba v bistvu reševati neke popolnoma druge zadeve. Svet se preprosto vrti prehitro in danes biti pameten, biti vizionar, kako postaviti šolski sistem in celotno izobraževanje, se mi zdi misija nemogoče. Poznam finski model »odprtega šolstva« itn., toda vse to je danes, ko v bistvu niti ne vemo, kako bo zgledalo delovno mesto čez deset ali petnajst let, izjemno težka naloga.

Očitno imamo v vseh sistemih in podsistemih problem, da se svet spreminja hitreje kot zmoremo uvajati spremembe. Drži?

Tako je. Mislim, da nam je svet ušel iz vajeti in ta trenutek ga lovimo.

Pa ga lahko ujamemo?

Zaenkrat se ga še držimo. Ali ga lahko ujamemo? Nekaj ali nekoga vedno ujameš tako, da si hitrejši od njega. To je čisto enostavna filozofija.

Vsi govorite, da potrebujemo tehnične kadre. Kje je zdaj vloga družboslovcev in humanistov v tem?

Eno stvar je treba razumeti. Bral sem študijo dr. Marka Kosa, mislim, da je bil naslov »Slovenija, izgubljena priložnost«. Šokiral me je podatek, da je 90 odstotkov menedžerjev v Nemčiji in Ameriki inženirjev, v Sloveniji pa le  30 odstotkov. Inovativnost, razvoj, tveganja … to so odlike inženirja, nikoli odlika ekonomista. Če gleda inženir široko, gleda ekonomist ozko, ne obratno! Zato nas je leta 2008 kriza toliko bolj udarila kot druge. Tudi zaradi tega. Zato, ker smo v Sloveniji pravzaprav ubili tehnično znanje. Osnova moderne znanosti in tehnike, pa tudi gospodarstva, je sodelovanje. Morda moramo manj predalčkati znanja.

Če se spomnim svojih gimnazijskih let konec devetdesetih, so nam skoraj branili, da bi zašli v tehnične vode … Kako to zdaj obrniti?

Čisto enostavno. Korekcija, razpis novih študijskih mest tehničnih programov, tehničnih profilov, tehničnih kadrov, uvedba dualnega sistema izobraževanja. Se pravi šest mesecev šola, šest mesecev praksa in tako dalje. Vse življenje, ne le v mladosti.

Torej vztrajno delaj nekaj časa in rezultati bodo prišli?

Takoj je nemogoče karkoli narediti. Edina bližnjica je imigracijska politika. Se pravi odpreti meje in pripeljati v Slovenjo tuj kader s takšnimi znanji, s tehničnimi znanji.

Kaj pa tretja opcija, kot jo v tujini uporabljajo, da delodajalci sami vzgojijo kader, ki dela zanje?

Saj to delamo. Ampak to je naravni prirastek, ki ga delaš zase. To je približno tako, kot če bi imel sto kmetov, pa bo imel vsak svojo njivo samo zase, jaz pa še vedno nisem nahranil mesta. Če moram nahraniti mesto, sem se dolžan s problemom ukvarjati na ravni njegove velikosti. Samo tako ga lahko rešim. Za takšne naloge imamo politiko.

Od 100 tisoč podjetij imamo 1200 izvoznikov. Želite si jih več; v nišah, ki jih zdaj še ne poznamo. Ugotavljate, da povečini nismo lačni česa novega, boljšega. Kaj lahko storimo, da se to spremeni? Ali preprosto čakamo na to, da bodo ti ljudje uspeli vsemu navkljub?

To je v ljudeh samih. Potreben je sprožilec. Vprašanje je, kako ga aktivirati. Izvoz je ta trenutek zame eden od velikih problemov slovenskega gospodarstva. Ne glede na to, da izvoz drži pokonci BDP, bistveno bolj kot kakršnakoli poraba. Izvažamo, toda žal izvaža relativno malo podjetij. Izvažajo ista podjetja, vsa se počasi pregrevajo in težava jutrišnjega dne je, kaj bo, ko bomo v recesiji? Da ne govorimo o tem, da naš izvoz v veliki večini ni namenjen končnim kupcem, ampak je del v veliki dobaviteljski verigi. To pomeni, da te bo v krizi nekdo odrezal. In vse te težave je treba rešiti, ko jih zaznaš.

Kako pa jih rešiti? Zagotovo ne tako, da boš v tretjem razredu ali pa v prvem letniku faksa dodal predmet analitična metoda ipd., saj boš potreboval osem, deset ali dvanajst let, da boš spet ustvaril nekoga s sicer bazičnim znanjem, a brez izkušenj. Od tu moja teza, da je treba aktivirati potencial, ki ga ta trenutek imamo v Sloveniji – to pa je vsaj sto tisoč podjetij, ki vegetirajo in družbi ne prinašajo ničesar. Treba jih dvigniti in jih narediti za izvoznike pojutrišnjem. Kako to narediti, to je že druga zgodba.

A vendarle so konkretne stvari nekaj, kar bo ljudi zanimalo.

Če govoriva o aktivaciji teh sto tisoč podjetij za izvoz, ta trenutek ni problem samo razvojni denar. Urediti je treba vsaj zame bolečo točko: slovensko internacionalizacijo. Z njo se trenutno ukvarja sedem, osem, devet inštitucij. Kar pomeni, da pršimo denar, s tem razpršenim denarjem pa ne more nobena od teh devetih inštitucij nič pametnega narediti. Če bi koncentrirali vse to v eno točko in iz nje peljali slovensko internacionalizacijo, kot to počnejo recimo Avstrijci, kot to izjemno učinkovito počnejo Finci, Danci, potem bi vsa ta naša zgodba izvoza in internacionalizacije bila bistveno bolj uspešna.

Je to povezano tudi s tako opevano večjo “produktivnostjo”?

Kakorkoli merite produktivnost, to pomeni narediti nekaj, kar se da prodati, za to dobiti denar in iz tega pobrati dobiček. Zelo na grobo sem povedal, to niti ni pravilno po definiciji. Zviševanje produktivnosti ni kategorija sama po sebi, temveč je povezana z nečim drugim. Če želimo kot družba trošiti toliko, kot trošimo, potem tega ne moremo »obratih«, ki jih imamo zdaj, temveč moramo dodati še nekaj več. Z drugimi besedami, dvigniti moramo produktivnost.

To ne pomeni, da je treba več delati. To lahko pomeni, da je treba spremeniti trg ali izdelek, morda je treba poceniti kak proces ali nabavni del ali … Ne več in za manjšo nagrado, delati bo treba bolj učinkovito ali pa drugače! Poti do tega je veliko. In da ne bo nesporazumov, to ni naloga tistih, ki delajo, to je naloga tistih, ki vodijo!

Moja temeljna izkušnja je, da napisane knjige in narejene zgodbe nima smisla ponavljati. Zato, ker jih je na tisti poti že ogromno. Če želiš uspeti, moraš iti po svoji poti. Po smereh, kjer še nihče ni bil. Nekaj let nazaj sem bil govorec na podelitvi diplom na eni od visokih šol. Takrat sem povedal diplomantom, da je diploma, ki jo držijo v roki, stvar, na katero morajo v tistem trenutku pozabiti. Vse znanje, ki so se ga naučili, naj pozabijo. Kajti edini namen diplome in znanja je, da vedo, kako razmišljajo kolegi ali kolegice okoli njih; posameznik pa mora, če želi uspeti, razmišljati drugače.

Težava tega  kolektivizma učenja – bazičnega ali kakršnegakoli drugega znanja – nas dela stereotipne, enake v načinu razmišljanja. A tam, kjer so vsi, tam ni nič. Če želiš uspeti, moraš iti po svoji poti. Če želiš nekoga prehiteti, ne moreš hoditi po njegovih stopinjah.

Kaj je po vašem mnenju največja težava gospodarskega sistema v Sloveniji?

Prvo, kar je treba vedeti: gospodarski sistem v Sloveniji je šel skozi obdobje, ki ga druga gospodarstva niso spoznala. Govorim o obdobju tranzicije. Dolga leta se je ubadalo s tem, kaj lastnina sploh je. Z osnovno definicijo, kaj je tisto, kar je bilo olastninjeno, kako s tem upravljati. In v vsem tem obdobju tranzicije velja: če nimaš tradicije, ti tudi znanja ne pomagajo. Znanja so sicer veliko, toda izkušnje so tiste, ki jih implementiraš in ti potem nekaj dajo. Ko se je potem to vse zmešalo še s krizo leta 2008 in naprej, smo preprosto prišli do današnjega stanja. Toda jaz gledam na to zadevo izjemno tolerantno. Sloveniji je ta trenutek komaj 26 let. Če danes pogledaš 26 let starega mladeniča, ki je prišel s fakultete, tudi od njega ne moreš zahtevati vseh znanj in vse umetnosti tega sveta. Preprosto, potreben je čas. Čas je tisti, ki bo tudi slovensko gospodarstvo naredil takšno, kot mora biti. Morali smo skozi učno dobo in tudi v prihodnje bo tako.

Druga cokla ta trenutek je krepko premalo poguma, zaplankanost. Še vedno imam občutek, da se za veliko večino slovenskih podjetij svet konča na hrvaški meji, italijanski, madžarski meji ali na morju. Ne upajo, ne znajo, ne zmorejo iti v svet ali pa živijo v tisti osnovni coni udobja, ko si rečejo »čemu je tega meni sploh treba, saj imam tukaj dovolj; dovolj mi je, ne potrebujem več«. Torej ne iščejo nekaj več. Tisto, kar imajo, kar jim omogoča preživetje (pa pustiva zdaj ob strani vprašanje, na kakšni ravni je to preživetje), s tistim so zadovoljni.

Pri šestindvajsetih nismo nezreli, zelo zreli pa tudi ne … kaj je bila najbolj pomembna življenjska lekcija za tega 26-letnika?

Preživel je. To je ta trenutek bistvo in na tem je treba graditi. Preživel je, ima izkušnje in zdaj se je treba soočiti z realnostjo tega trenutka in preprosto iti naprej. Ne dvomim, da to zmore.

Omenili ste odnos do lastnine. Kakšen je vaš odnos do naše skupne lastnine? Na morebitno privatizacijo državnega premoženja?

Vprašanje vsake lastnine je povezano s tem, ali sploh razumeš, kaj to je. Pa ne govorim o definiciji iz učbenikov. Govorim o odnosu do lastnine. Tako, kot to razumem jaz, bom rekel, kot kapitalist: kar si ustvaril, je tvoje, in s tem upravljaš, kot da je tvoje. V Sloveniji se žal politika še vedno preveč vpleta v to menedžeriranje premoženja. Mi smo absolutno neodgovorni lastniki. Če nameravamo taki ostati, potem – kot sem to stališče tudi nekajkrat zapisal v kolumnah – potem je bolje, da nimamo premoženja! Bolje, da ga prodamo in tisti denar porabimo za kaj drugega, tam ustvarjamo in potem zopet kupimo, ko bomo bolje razumeli, kaj lastnina je. Ali pa, seveda, korenito spremenimo način upravljanja premoženja, to pomeni, da se do njega začnemo obnašati odgovorno. Potem ga pa seveda lahko imamo.

Ste lahko tu bolj konkretni, kje na kakšen način smo se izkazali kot neodgovorni lastniki, če govorimo o nas kot o kolektivu, državi?

Če pogledamo upravljanje – konkretno ne bom govoril o nobenem podjetju – če pogledamo donose državnih podjetij, kaj se je dogajalo z našimi bankami, kaj se je dogajalo z  nekaterimi velikimi državnimi podjetji … Mislim, da ni potreben noben komentar. To ni posledica krize ali pa recesije na svetovnem trgu. To je posledica neodgovornega upravljanja podjetja. Menedžer, ki pravi, da ga je neka stvar presenetila, zame ni menedžer. Dober menedžer je tisti, ki lahko predvidi, ne ravno vse, ampak skoraj vse situacije. Saj zato vendar obstaja!

Potrebujemo torej dobre menedžerje. Kako do njih?

Čas. Ne moremo se naučiti tega. Tudi učbeniki ne pomagajo. Učbeniki in izkušnje – s storjenimi napakami vred –  je enako tradicija, je enako uspeh.

Če bi skušal strniti vaše sporočilo: v življenju ni bližnjic?

Ne. No, mislim, seveda obstajajo bližnjice v življenju, saj smo jim bili priča v teh 25 letih … a povečini vidimo tudi, kako so se končale.

Počasi in “ziher” je torej boljša pot?

Tako je. To je moja filozofija. Morda bo enemu od stotih (ne enemu od desetih) bližnjica uspela. In običajno gledamo tistega enega, a žal ne vidimo tistih devetindevetdeset, ki jim ni uspelo.

Tudi sicer imamo sistem, v katerem želijo vsi biti zmagovalci, a teh je malo, nihče pa se ne ukvarja s poraženci. Kdo naj se ukvarja s poraženci?

Priznati si moramo: v svetu je tako, da so prepuščeni sami sebi. Tako je to. Zato moramo iskati nove možnosti, da razširimo krog zmagovalcev in sklenemo več win-win dogovorov. Zato socialna demokracija. Ker stalno išče dogovore, v katerih ne bi bilo poražencev.

Je trenutna višina minimalne plače primerna ali neprimerna? Bi se morala povišati, znižati?

To je socialno in politično vprašanje. Osebno me nič ne moti, da so plače v Duolu krepko višje od minimalnih. Mislim, da morata biti v tej državi že po ustavi vsakomur dani pravica in možnost do dostojnega življenja. Če je to povezano z dvigom minimalne plače, potem jaz o tem sploh nimam nobene dileme. Tudi velika večina mojih kolegov, ki ne izhajamo iz tranzicijskih podjetij ali pa olastninjenih podjetij, ampak smo sami ustvarili premoženje, te stvari v celoti razume. Mi na splošno tudi nimamo problemov s plačevanjem davkov, razumemo tudi, če je treba davke dvigniti, to ni naša osnovna težava. Tisto, kar nas moti, je način, kako se porablja z davki zbrani denar. To je težava – neodgovorna poraba denarja, zbranega z davki. To je večja težava kot pa višina davkov.

Je pa treba vedeti, da je za nekatera podjetja, ki so velika, ogromna, ki ne zmorejo na trgu ustvarjati, ki ustvarjajo minimalni dobiček, je lahko takšna zahteva po dvigu minimalne plače problematična. Zdaj pa, ali bomo takšna podjetja rezali ali dopustili, da propadejo, ker tega ne zmorejo, ali ne, je pa zopet vprašanje, o katerem je potreben širši družbeni konsenz. Poglejte, če imate podjetje s pet tisoč zaposlenimi – karikiram in ne govorim o nobenem slovenskem podjetju – ki zaradi dviga minimalne plače ne bo zmoglo izplačevati takšnih plač, to pomeni, da bo jutri nelikvidno in bo šlo v stečaj. Torej boste imeli zaradi tistih 25 evrov na delavca pet tisoč delavcev na cesti. Kaj je torej večja pravica? Samo to je vprašanje.

Če že mora pasti ta odločitev, ali imamo podjetje z nizkimi plačami ali pa ga nimamo, ker povišanja ne bi zmoglo, kaj je bolje? Ga imeti ali ne?

Ne imeti. Preprosto, zame kot gospodarstvenika je tukaj odločitev popolnoma enostavna. Bolje kot vleči s seboj potencialno rizična podjetja, je, da takšna podjetja umrejo, da se razformirajo, da se iz njih naredijo manjša podjetja in da začne tak sistem ponovno rasti. Ker ne moreš v nedogled peljati te zgodbe, to je nemogoče. V bistvu sem proti temu. Že prestrukturiranje podjetja je zame neka čudna kategorija. Loviš trg in ko ga ne moreš več loviti, ko nisi več konkurenčen, potem je s tabo konec in na vrsti je prestrukturiranje in razne druge pomoči – to niso ravno gospodarne odločitve.

Torej na točki, ko ne gre več naprej, bi bilo po vašem mnenju bolje začeti neko novo zgodbo? Delavski odkup?

Tudi delavski odkup, če je to opcija, ki je delavcem omogočena. Če je izvedljivo,  ne vidim nobene težave. Tudi taki načini, delavski odkupi, zadružni načini reševanja problemov so v redu, vendar pa je za to vedno potreben konsenz vseh družbenikov. Enako, kot je v podjetjih z več družbeniki za vsako odločitev potreben konsenz med družbeniki. Preprosto, vloži se denar, vloži se premoženje v to in zgodba se pelje naprej.

So kakovostna delovna mesta posledica tega, da podjetje dobro dela, ali so pogoj za dobro delo?

Jaz mislim, da so posledica. To je težko: ko podjetje raste, ko se razvija, se vse skupaj razvija z njim. Če pogledamo Google, tudi oni niso prišli takoj do svojih razsežnosti. Njihova prva delovna mesta so bila v temačnih proizvodnih halah. Šele z rastjo in s kakovostjo lahko ustvarjaš. Enako je bilo pri meni v podjetju. Dolga leta smo delovali v majhnih, zanemarjenih, temačnih prostorih, da smo lahko ustvarili. Ko govorimo o kakovostnih delovnih mestih, si jaz predstavljam bele mize, široka okna, vrtec za otroka, kuhinja, kavica, kadarkoli želim … za kaj takega mora podjetje najprej nekaj akumulirati. Ne moreva se najprej boriti za minimalno plačo, da jo bova zvišala, na isti točki pa zahtevati še priboljške. Če podjetje ne zmore niti prve, bo toliko manj zmoglo drugo zahtevo.

S kakovostnimi delovnimi mesti sem mislil bolj na varne zaposlitve, kjer se dogovori spoštujejo.

Zelo dobro poznam tuje trge, saj Duol ustvarja na petdesetih trgih, tudi v Skandinaviji. Delovna zakonodaja je tam izjemno liberalna. Delavca lahko odpustiš v enem tednu, toda dogovor med tabo in delavcem, o plači, o vseh ostalih zadevah, je svet! To bi nam moral biti zgled in usmeritev.

Zgrešeno je preprečevati, da se delavcu zahvališ za sodelovanje, saj tega ne delaš zato, ker ga želiš šikanirati, temveč obstaja razlog. Zdaj pa ravno ta rigidna zakonodaja povzroča vse te anomalije prekarnosti. Ko potrebujem deset novih delavcev, za določen čas enega ali dveh mesecev, ker potem ne bom več imel dela zanje … Če se to preprečuje, se s  tem spodbuja najem in vse ostale oblike prekarnega dela. To je težava, zato pravim: stalno zategovanje uzd in pravil igre, to je tisti problem, ki ustvarja začarani krog dodatnih anomalij. Torej na eni strani preveč zategnemo pravila in posledično udari ven problem z vsemi temi deviacijami.

Zelo velik problem v Sloveniji je prekarnost: ta dvojnost ali pa trojnost trga dela, ki jo mnogi izpostavljajo kot eno izmed naših problemov.

Ukvarjati se ali pa govoriti o preteklih politikah poslovanja, o ustvarjanju s.p.-jev s katerimi smo umetno zniževali brezposelnost, je nesmiselno. Zame je trg dela trg, ki se mora sam urediti. In ta trenutek se s konjunkturo zelo dobro ureja. Konjunktura pomeni, da nimam, ne morem dobiti delavca, in če ga želim dobiti, ga moram jaz iskati, ne da on išče mene. Drugič, plačati ga moram, ne toliko, kot jaz hočem, ampak toliko, kot hoče on. To je zame naravna oblika regulacije. V mojem podjetju, ki je mednarodno in proizvodno podjetje, so vsi redno zaposleni, in zmoremo. Zato težko razumem potrebe po obstoju nekih alternativnih oblik zaposlitve, če je mogoče stvari urejati v okviru delovnih razmerij.

unnamed

Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.

Predsednik Židan v pogovoru za Delo: “Socialni demokrati smo stranka, ki želi dobro ljudem in državi.”

Pogovor s predsednikom Socialnih demokratov in ministrom mag. Dejanom Židanom je za časnik Delo opravila novinarka Suzana Kos. Pogovor je potekal v luči zadnjih dogajanj v Slovenski vojski, kjer zadeve ureja ministrica za obrambo Andreja Katič. V nadaljevanju pa sta spregovorila tudi o delovanju koalicije, pripravah na letošnje parlamentarne volitve in usmeritvah socialne demokracije. Pogovor s predsednikom SD je bil objavljen v soboto, 3. marca, na spletnem portalu časnika Delo, celoten intervju pa si lahko preberete v nadaljevanju.

Dejan Židan - pogovor za Delo 1 

Opozicijski stranki SDS in NSi zahtevata izredno sejo Državnega zbora o stanju v Slovenski vojski. Ocenjujejo, da je razrešeni načelnik generalštaba Andrej Osterman še najmanj odgovoren za neuspešno preverjanje 72. brigade Slovenske vojske na Počku. S strokovnega vidika odgovornost pripisujejo poveljniku 72. brigade Francu Koračinu in poveljniku poveljstva sil Milku Petku, s političnega pa obrambni ministrici Andreji Katič. Zakaj se je po vašem SV sama odločila za to ocenjevanje bataljonske bojne skupine v času, ko bi lahko vedela, da ta enota še ni v celoti pripravljena? V ponedeljek bo na zahtevo opozocije izredna seja Državnega zbora, na kateri bodo predvidoma obravnavali predlog priporočila vladi v zvezi s stanjem v Slovenski vojski (SV) in zahtevo za mnenje predsednika republike o tem vprašanju, kaj se bo na tej seji razjasnilo po vašem mnenju?

Pričakujem pošten pogovor o razvoju vojske v zadnjih 26-tih letih, z nekaj samokritike se bo gotovo našlo tudi napake in jih priznalo ter seveda poskušalo poiskati način, kako jih odpraviti. Predvsem pa pričakujem, da se zadeve ne bo politiziralo.

Ni to pričakovanje le preveč naivno?

To so moje želje. Moj cilj kot politika je, da vojski zagotovimo dovolj sredstev za primerne plače vojakov, opremo in nadaljni razvoj obrambno-varnostnega sistema. Zato bom vedno na stališču, da se razpravo o vojski kot varnostnem sistemu, sem pa sodi tudi policija, opravi brez politiziranja.

Je potrebno pogledati četrt stoletja nazaj, malce dolga doba, SD je imela v zadnjih desetih letih tri ministre za obrambo, Jelušičevo, Vebra in Katičevo, resor je imela v rokah skupaj kar sedem let. Predsednik republike je ob tem že dvakrat ocenil – lani in predlani –  na podlagi poročila Generalštaba Slovenske vojske – delovanje vojske v miru s povprečno oceno zadostno. Za primer krize ali vojne pa ni pripravljena in si zasluži oceno – nezadostno.

Proračun za vojsko se je v letih krize zmanjševal, kar je bila razumljiva in po moji oceni tudi pravilna izbira prioritet. Je pa ministrica Katičeva v tem mandatu zagotovila dvig proračunskih sredstev za obrambne izdatke v višini 92,7 milijona evrov, pri čemer je bila glavnina sredstev namenjena vojski, v zadnjih dveh letih pa je bila nabavljena tudi potrebna osebna oprema vojakov, strelivo, vozila in druga oprema. Poleg tega je ministrica z ekipo MORS-a pripravila zakona, ki v Državnem zboru čakata na nadaljnjo obravnavo. To sta Zakon o obrambi in Zakon o službi v Slovenski vojski, ki bistveno izboljšujeta tudi položaj vojakov. To je treba sprejeti. Razprava na odborih v DZ bo sicer fokusirana na stanje oziroma rezultate ocenjevanja na Počku, pri tem pa se bo, upam, vprašalo tudi kdo je odgovoren za to, da se konkretne vojake ustrezno pripravi, kdo je odgovoren, da se konkretne vojake pravilno oceni in nenazadnje, da se oceni tudi to, kdaj so primerni za testiranje, tudi na izpit ne greš, če presodiš, da ga ne boš opravil. Ugotoviti je treba tudi kdo je odgovoren, da so v skladišču neizkoriščena materialna sredstva, na primer škornji.

In kdo je odgovoren?

Konkretni poveljniki so odgovorni za te zadeve. Še vedno ne razumem, kaj se je dejansko zgodilo, je šlo za veliko nerodnost, da se je vojake ocenjevalo, čeprav je bilo še nekaj časa, da bi se na to bolje pripravili Kot rečeno, na test greš z namenom, da ga opraviš, ne pa, da ga ne. Zelo pomembno je, da se preiskava teh nejasnosti, ki jo je napovedala ministrica Katičeva skupaj s premierom, čim prej opravi in da se dobi odgovor na vprašanje, kaj se je pravzaprav zgodilo. Upam, da ne držijo namigi, da je bil to neke vrste načrtni poskus diskreditacije slovenske vojske in ministrice ter vlade.

Za tem domnevnim načrtnim poskusom diskreditacije pa naj bi se skrival kdo, opozicija in Janez Janša?

Tega ne vem. To bo poiskala preiskava. Ugotoviti je treba ali gre za serijo nerodnosti in napačnih ocen. Zakaj se je fiasko na vadbišču na Počku zgodil? Treba je odgovoriti tudi na vprašanje, kako to, da je informacija prišla do predsednika vlade in ministrice iz medijev, ne pa neposredno od odgovornih ljudi v vojski. Ne bom ugibal, kakšne odgovore bo dala preiskava. Ne glede na vse pa sem prepričan, da je treba gmotni položaj slovenskih vojakov izboljšati, vztrajam pa sicer tudi pri oceni, da naša ministrica dela dobro. Zadala si je jasen cilj izboljšanja gmotnega položaja slovenskega vojaka, za katerega se zelo zavzema.

Se vam ne zdi povedno, da ji ob primopredaji nista stisnila roke ne Andrej Osterman in tudi ne novi načelnik generalštaba slovenske vojske Alan Geder?

Tega nisem videl.

So pa to nazorno zabeležile na primer televizijske kamere.

Lahko le rečem, da ima vsak svoj način obnašanja in mora z njim tudi živeti. Večkrat se sprašujem, kako zagotoviti, da vojska ne bi bila predmet političnega obračunavanja. Prepričan sem, da je vsak od naših ministrov pustil dober pečat, pa naj gre za dr. Ljubico Jelušič, aktualno ministrico ali pa Janka Vebra, ki ga je predsednik vlade po mojem mnenju povsem po nepotrebnem odslovil.

Dejan Židan - pogovor za Delo 4

Kakšni so odnosi v koalicije v tem trenutku?

Koalicija deluje, ni razpadla, je pa dejstvo, da se je predvolilni čas že začel, kar ni dobro. Smo se pa v vladi še sposobni dogovarjati in tudi soglasno odločati, medtem ko se v Državnem zboru res kaže, da koalicijskega delovanja ni več, govorim predvsem o tem fenomenu vlaganja neusklajenih zakonov s strani koalicijskih poslancev.

Po zadnji meritvi Mediani ste peti najpopularnejši politik, SD je druga ali tretja stranka v javnomenjskih anketah, menda verjamete, da boste vi prihodnji mandatar?

Ko stranke izberejo svojega voditelja, povedo hkrati tudi, koga vidijo za predsednika vlade. Želim si, da bi imela naša stranka čim boljši rezultat, vse sicer kaže, da smo si povrnili znaten del zaupanja volilcev, ki smo ga nekoč že imeli. Smo stranka, ki želi dobro ljudem in državi. V tem trenutku ni jasno, kdo bo imel koliko poslancev; svoja glavna programska izhodišča smo že predstavili, povedali tudi, kdo so naši poslanski kandidati. Za nas bi bila idealna koalicija, da bi mi sami imeli 46 poslanskih glasov in bi lahko realizirali vse naše predvolilne obljube, brez koalicijskega kupčkanja in usklajevanja.

Ker idealnega sveta ni, pa …

Želimo si leve koalicije, saj na levem polu najbolj podobno razmišljamo o ključnih projektih za Slovenijo. A najprej bo seveda potrebno počakati na rezultate volitev. Načeloma smo Socialni demokrati pripravljeni na široko povezovanje v dobro Slovenije. Ne moremo pa sodelovati z radikalno desnico na čelu s SDS, pri kateri je zdaj že jasno, da ji dobrobit države in njenih državljanov ni na prvem mestu.

No, radikalna desnica je že sama povedala, da s stranko, ki je ukradla vilo, ne bi bila v koaliciji.

Ne poznam stranke, ki bi v Sloveniji ukradla kakšno vilo, poznam pa stranke, ki rade govorijo neresnice.

Ta mesec boste končali program za volitve, ki vam ga pili vodja programske skupine Patrick Vlačič, prihodnji ponedeljek boste imeli v Ljubljani drugi del programskega posveta, ki bo namenjen zmanjševanju družbene neenakosti, pri tem boste posebno izpostavljali področje zdravstva, dela in pravosodja.

Naj povem najprej, da družbena enakost za nas ne pomeni, da imajo vsi enako plačo, pač pa, da so osnovne in najbolj pomembne dobrine dostopne vsem pod enakimi pogoji, govorim o dostopnem zdravstvenem sistemu, za javno zdravstvo je torej treba dati več. Druga naša prioriteta je internacionalizacija gospodarstva, torej spodbujanje tujih naložb, tretja pa Slovenija kot varna država.

Ko vas poslušam se zdi, da govorite predvsem o tem, da bi radi predvsem delili, več za vojsko, za zdravstvo in tako naprej, od kod bi pa več denarja na drugi strani pobrali?

Strinjam se s tem, da ne smemo trošiti več, kot imamo, tako je treba ravnati za dobrobit naših potomcev. Zdaj ima država to srečo, da je v fazi konjukture, kar pomeni avtomatično več denarja v proračunu in tudi v pokojninski in zdravstveni blagajni. Jasno je, da bo ob vsej rasti, v proračun prišel omejen znesek dodatnega denarja, po ocenah gre za od 300 do 500 milijonov evrov. Zato je pri določanju prednostnih politik treba ta denar pametno razdeliti, en del bo šel zagotovo v zdravstvo, drugi del v plače javnih uslužbencev, v višje pokojnine, del pa v razvoj. Smo seveda tudi za razbremenitev dela.

Dejan Židan - pogovor za Delo 6

Ocenjujete, da je davčno breme nepravično razdeljeno, ampak kot rečeno, če nekje daš, praviloma moraš na drugi strani nekje vzeti.

Naša davčna zakonodaja ni slaba, davčno breme je res nepravično razdeljeno, skupna obdavčitev pa sicer ni pretirana. Če namreč seštejemo vse davke iz potrošnje in premoženja, dobička ter obdavčitve dela, pridemo na okoli 37 odstotkov BDP, kar je manj, kot znaša povprečje EU in manj kot je v Avstriji, Italiji ali Nemčiji. Naš davčni zajem na sploh torej ni prekomeren, res pa je, da se je pomembno prekomerno obremenilo delo, pa čeprav nam bi moralo biti v interesu, da je razlika med bruto in neto plačo nižja, ker bi tako ljudje lahko bolje živeli in več trošili. Potrošnja je pred DDV povprečno davčno obremenjena in na drugi strani je pomembno nižja obdavčitev premoženja in obdavčitev dobička. Kaj se torej lahko stori? Obljuba, da bomo vse davke na sploh znižali, ni realna. Torej, če bomo šli v razbremenitev dela in spremenili dohodninsko lestvico, bomo morali vir najti nekje drugje.

To pa je?

Tam, kjer odstopamo v primerjavi z drugimi državami: to je v višini obdavčitve dobička.

Kaj pa, če bi raje kot višali davek na dobiček, raje znižali DDV in s tem pospešili potrošnjo in posledično povečali prilive v proračun?

To je floskula, ki v resnici ne deluje. Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da večino BDP Slovenija ustvari z izvozom, zato na pomemben del gospodarstva ta razprava o DDV sploh ne vpliva. Ocenjujem, da gre pri tej temi le za nabiranje političnih točk. Z razbremenitvijo dela za večjo potrošnjo se pa seveda strinjamo.

Dejan Židan - pogovor za Delo 5

Ker se življenjska doba te vlade izteka, verjetno že ocenjujete kdo je najslabše odigral svojo ministrsko vlogo, zelo ste kritični do zdravstvenega resorja ….

Na to vprašanje ne bom odgovoril, ker sem del koalicijske vlade in je to del bontona. Če imam kaj kritičnega za povedati, bom to storil na štiri oči ali pa na seji vlade v zaprti sobani, za javno obmetavanje in obračunavanje pa nisem.

Se vam zdi smiselno, da bi z volitvami čim bolj pohiteli, če smo že v predvolilnem obdobju?

Če bi razpustili vlado zdaj, bi v praksi pridobili kvečjemu mesec dni, hkrati pa načeli stabilnost in vse, kar nam je ta prinesla, vključno z zaupanjem tujih finančnih trgov, ki bi jih lahko prestrašili. To bi bilo za Slovenijo slabo.

Kakšno predvolilno kampanjo bi si želeli?

Vsaka stranka bi morala javno dati pet obljub in iz njih bi se lahko razbralo, kaj so njene prioritete. Vseh pet bi morali znati podrobno razložiti, z vsemi posledicami. To bi bil učinkovit način soočenj strank, ki gremo na volitve. Seveda pa zadeve ne bodo tekle tako, pač pa, kot se zdaj zdi, bo precej napadov pod mizo, medsebojnih obmetavanj, kaj je bilo na primer pred 50, 100 ali tisoč leti. Socialni demokrati bomo v tej kampanji nastopali predvsem z argumenti ter državljankam in državljanom skušali čim bolj jasno predstaviti program Socialne demokracije za prihodnost in samozavest Slovenije, ki bo naredil preboj v gospodarstvu ter našo državo v naslednjih letih umestil med najrazvitejše države sveta. Verjamem, da bomo pri tem uspešni in nam bodo ljudje namenili njihovo zaupanje za vodenje države.

Gianni Pittella za Delova Ozadja: Socialna demokracija za tretje tisočletje

Vodja Poslanske skupine Socialistov in Demokratov (S&D) v Evropskem parlamentu Gianni Pittella je prišel v Ljubljano na Konferenco Socialnih demokratov. Na pogovor o Evropi, o možnostih za nov zagon evropske ideje, o socialni demokraciji, o socializmu in o tem, kako se izkopati iz krize, ki je hudo prizadela nekatere dele evropske socialistične in demokratske družine. V pogovoru s Tonetom Hočevarjem za Delo je svoje mislil strnil večer pred ljubljanskim srečanjem, takoj po prihodu iz Turčije.

Kriza je zelo prizadela nekatere izmed vaših članic, v Sloveniji morda ne toliko, pač pa v Nemčiji, še bolj pa v Franciji, na Nizozemskem, tudi v vaši domovini, Italiji …

V Franciji so posledice krize morda najhujše. Tam gre tudi za lokalne, nacionalne vzroke. Ko so voditelji socialistov v Franciji obljubljali velike spremembe, potem pa nič od tega uresničili, je bilo pričakovati, da se bodo volivci odzvali slabo. Upoštevati pa vendar velja tudi usodni učinek globalizacije. Gospodarska globalizacija je v marsičem pomagala marsikomu, vendar je marsikomu tudi povzročila težave in škodo. Izgubili so predvsem tisti, ki so bili socialistični volivci, recimo delavci v tovarnah, ki so bile prisiljene seliti proizvodnjo. Ljudje, ki so izgubili delo, niso več volili socialistov, saj so prepričani, da jih socialistična stranka ni zaščitila. Volili so na desno, v Franciji so volili Le Penovo, denimo. Resno velja pretehtati, kaj se je zgodilo v Franciji. Najbolj revni ljudje, brezposelni, odrinjeni, so se izrekli za desnico. Zgodilo se je, da socialisti skoraj nismo bili več sposobni zastopati tradicionalnih volivcev, nismo dobili njihovega zaupanja. Najšibkejši del družbe nam ni več zaupal. Zdaj jih moram spet pridobiti na svojo stran.

Ali to pomeni, da socialisti niste imeli odgovora na globalizacijo?

Prav to se je zgodilo, seveda. V nekaterih primerih smo celo pobožali globalizacijo, se z njo spogledovali. V mislih imam predvsem britanski blairizem, predvsem v Veliki Britaniji je prevladalo prepričanje, da bo svobodni trg sam od sebe ustvaril blaginjo. V resnici pa je potrebna velika socialistična sila, ki bo uravnotežila škodljive učinke globalizacije. Pri tem nam je spodrsnilo, tega se moramo lotiti resneje, biti moramo bolj sposobni, bolj udarni. Socialistični odgovor mora biti socialni odgovor. Več delovnih mest, več zaposlovanja, več veljave ljudem, ki nimajo ničesar. Večja podpora mladim!

V Italiji imate celo dva populizma, tistega desnega, to je Severna liga, in tistega, ki se ne razglaša za desnega…

.. pa vendarle je tudi ta populizem desni populizem. Grillova pretkanost, da ne pove, na kateri strani je, Gibanju pet zvezd prinaša tudi glasove z levice. Grillova politika je jasno desna politika, ni je lahko ločiti o Salvinijeve. Ne pove pa, kam spada, ker na ta način dobi glasove z leve strani.

Kje pa je Renzi po internih volitvah, na katerih se je vrnil v igro?

Renzi je z internimi volitvami v svoji stranki pred dnevi dosegel pomembno potrditev. Skoraj za plebiscit je šlo, dobil je več kot 70 odstotkov glasov, volilna udeležba je bila res velika. Mislim, da se na pravi način pripravlja na vrnitev, na zmago na parlamentarnih volitvah leta 2018. Sam sebe in Demokratsko stranko bo pripeljal na vrh, vodil bo Italijo.

Ali to pomeni, da ni več Grillove nevarnosti?

Grillo je vedno nevaren. Populizem pomeni strah, pomeni grožnjo. Italijanski volivec, z njim tudi evropski volivec, ima pred seboj dve možnosti. Alternativo strahu in glas za desnico ali pa alternativo glasovati za levico. Kdor v Italiji hoče graditi, bo volil na levo, izrekel se bo za Demokratsko stranko. Kdor hoče rušiti, bo dal glas desnici.

Kaj se je zgodilo s tradicionalno levico, ki je izhajala iz komunistične stranke?

Zelo malo jih je, ki so se odločili oditi iz Demokratske stranke. Žal mi je, da so odšli, saj gre za ljudi, s katerimi smo skupaj preživeli velik del političnega življenja in dela. Spoštujem te osebnosti. Pomembni so, vendar jih je malo, v volilnih terminih niso omembe vredni. Politično, kot nova stranka, ne pomenijo posebno velikega problema za Demokratsko stranko. Prepričani so pač, da je boj bolje voditi zunaj Demokratske stranke. Znašli pa so se v arhipelagu radikalne levice, kjer je zdaj že šest radikalno levih. Bolje bi bilo, če bi ostali v Demokratski stranki in vodili boj znotraj Demokratske stranke. Mislim, da so naredili napako, odločili so se za drugo pot, ki se mi zdi zmotna.

Kaj bo s Francijo po volitvah?

Najprej bi rad izrazil veliko zadovoljstvo, ker je zmagal Macron. Macron je pač Macron, Le Penova pa je Le Penova. Veliko bolje je, da je zmagal Macron. Takoj pa moram poudariti, da ni nikakršen prvak socialne demokracije. Lepa figura je, mlad je, podpira idejo evropeizma, vendar nikakor ne zagovarja istih vrednot kot socialisti.

Nekateri ga primerjajo z Renzijem. Je Macron res francoski Renzi?

Renzi povezuje socializem, demokratični katolicizem, vrednote socialistične levice. Macron je liberalec, v resnici neoliberalec. Zato poudarjam – Francija potrebuje močno socialistično silo! Na že naslednjih parlamentarnih volitvah se mora pokazati napredek francoskih socialistov. Vsekakor ne smejo dobiti samo okrog šest odstotkov, kolikor je dobil socialistični kandidat na zadnjih predsedniških volitvah. Francoska socialistična stranka je prav gotovo sposobna dobiti veliko več kot šest odstotkov. Kar je izjavil Valls, da je socialistična stranka mrtva, da je socializem mrtev, je zmotno, kulturno in politično je popolnoma zgrešeno. Socializem je vendar svetovni ideal! Če je v Franciji socializem v krizi, to še ne pomeni, da je socializem mrtev. Socializem živi, kajti socializem pomeni skupek vrednot. Pomeni potrebo po družbenih vrednotah, po svobodi … Vallsova trditev je zmotna tudi po moralni plati. Bil je predsednik francoske socialistične vlade! Ne moreš kar tako zaloputniti vrat lastni družini, ko te neka druga družina še niti ni sprejela v svoj krog.

Za Evropo in Evropsko unijo je Macron ta čas pomemben …

Seveda je pomemben, vendar bo treba ugotoviti in doumeti, kakšno vlogo bo Macron v Evropi odigral v odnosu do Nemčije. Odnosi med Francijo in Nemčijo se bodo morali spet vzpostaviti na podlagi enakosti. Če gre Macron s klobukom v roki k Merklovi in ji reče, da ne bo spreminjal ekonomske politike, če ji obljublja, da ne bodo ničesar spremenili, da je Evropa v redu takšna, kakor je, ne bo rešil nobenega problema. Potrebna je temeljita sprememba ekonomske in socialne politike! Nemčiji je to treba dopovedati! Trmasto vztrajanje pri paktu stabilnosti je strašno zmotno. Preprečuje vlaganja, ki bi odpirala delovna mesta, predvsem delo za mlade, prispevala h kulturnemu razvoju pa spodbodla energetiko in skrbela za okolje. Če se ne razbije mit nedotakljivosti pakta stabilnosti, iz vsega skupaj ne bo nič. Spremembe pa se lahko zgodijo samo, če o tem prepričamo Nemce. Z velikim veseljem pozdravljam Macrona. Upam, da bo šel k Merklovi in jo prepričal v naša stališča. Upam seveda tudi, da bo na prihodnjih nemških volitvah zmagal moj prijatelj in tovariš Martin Schultz.

Je pakt miru in nenapadanja med Evropsko ljudsko stranko in vašo skupino socialistov in demokratov doslej prinesel kaj dobrega ali je samo zapletel odnose v Evropi?

Zavedli smo se, da ni mogoče graditi velike alianse, če nam je skupen samo cement evropeizma. Evropeizem je pomemben, ampak potem moramo imeti še skupna stališča do ekonomske in socialne politike, tudi do migracijske politike, do beguncev … Če med socialisti in ljudskimi ni skupne ekonomske politike, pa tudi socialne in okoljske politike, potem ne more biti velike koalicije. Evropski ideali so za veliko alianso veliko premalo. Pomembni so, ne pa zadostni. Ko jaz hočem več naložb, več dela, več pomoči mladim, Webra pa zanima samo bilanca vsake članice EU, ne more biti dogovorov. Če se jaz zavzemam za uresničenje pariških dogovorov o podnebnih spremembah, Weber pa hoče pomagati veliki industriji, da bi se nekako prilagodila parametrom, ne moreva najti skupnega imenovalca med socialisti in ljudskimi. Nimamo skupnih stališč do ekonomskih politik in tudi ne do okolja.

Kaj menite o Evropi dveh hitrosti?

Mislim, da gre za velikansko zmoto. S prijateljico Tajno Fajon, podpredsednico naše skupine, se z vsemi močmi boriva proti Evropi dveh hitrosti. Pomembna je vsebina, bistven je dogovor o vsebini, o ekonomski in o socialni politiki, o okolju, o tem, kako bomo sprejemali begunce. Dogovoriti se moramo o zunanji politiki in o skupni obrambi, o boju proti terorizmu. Ko bomo dosegli dogovore o teh temah, bomo videli, katere države lahko ostanejo znotraj. Če nas je 27 držav, zakaj bi a priori izključili katerokoli izmed njih?

Kam pa spada Italija v teh delitvah med hitrejšo ali počasnejšo Evropo?

Nasprotujem delitvi na prve in druge. Gentiloniju sem rekel, pa tudi drugim prijateljem v stranki, Renziju in drugim sem poudaril, da je deliti Evropo na prvo in drugo ligo smrtna napaka. Deliti države na močnejše in šibkejše je hudo zmotno. Najprej je treba ugotoviti, za kakšno politiko se odločamo. Če ugotovimo, da Orbánova Madžarska noče takšne politike, naj pač ostane zunaj. Pa tega ne bomo rekli in odločili mi, sami se morajo. Orbánova Madžarska mora reči, da je takšna politika ne zanima.

Kako gledate na države, ki so nekoč spadale na drugo stran železne zavese, zdaj pa v EU spet stopajo na drugo stran, na desno stran nekakšnega zidu?

Temeljito analizo bi morali opraviti o nenavadnem stanju nekaterih držav, ki so spadale k evropskemu Vzhodu. Predvsem Poljska in Madžarska, ki svojo rast in razcvet dolgujeta Evropi. Zahvaljujoč Evropi sta postali razviti in bogati, pa se vendarle tam rojeva nacionalistično in protievropsko ozračje, ki ga spodbujata predvsem dve osebnosti. Viktor Orbán na Madžarskem in Lech Kaczyński na Poljskem minirata osnove demokracije teh dveh držav. Veliko delam s poljskimi in madžarskimi kolegi, da bi preprečili še večji vzpon Orbána in Kaczyńskega. Zapreti veliko univerzo, ki jo imajo študenti radi in ima visoke standarde, je nezaslišano! Ko storiš nekaj takega, ubijaš demokracijo! Stop Orbánu in stop Kaczyńskemu!

V vzhodnoevropskih državah so levičarske, recimo jim socialistične sile zelo šibke, nimajo podpore.

Vse te leve sile so prizadete zaradi preteklosti, zaradi komunističnih režimov. Mladi danes v teh državah mislijo, da pripadnost socialistom pomeni nadaljevanje komunistične tradicije. To je zgodovinsko velika škoda za socializem. Socializem pomeni nekaj popolnoma drugega kot komunizem. Socialistične vrednote so demokratične, komunistične vrednote so antidemokratične. V teh vzhodnih državah je pač treba preseči stare sheme in te države zares približati demokratičnim shemam.

Kakšna je prihodnost socialističnih strank v Evropi?

Začeti moramo iz sedanjosti, iz realnosti, ne iz preteklosti. Ne potrebujemo retorike, ne potrebujemo obnavljanja in obujanja napak iz preteklosti. Odgovor je treba iskati v današnjih razmerah. Danes pa so odgovori skriti med brezposelnimi, ki ostajajo na cesti zaradi globalizacije, med mladimi, ki ne najdejo dela, čeprav so izobraženi, med drugače sposobnimi ali med odrinjenimi na rob. Tudi med talenti, raziskovalci, znanstveniki, strokovnjaki, ki niso dovolj cenjeni. To je socialna demokracija! Biti mora tudi sposobna braniti človekove pravice. Pravkar sem prišel iz Turčije, kjer sem se srečal z veliko osebnostmi, s sindikalisti, mladimi odvetniki, strokovnjaki. Na tisoče ljudi je v Turčiji zaprtih, pa niso znani niti razlogi za njihovo aretacijo. Če se socialdemokratska sila ne spopade s takšnimi stvarmi, izgubi smisel svojega obstoja. Socialna demokracija tretjega tisočletja mora biti socialna demokracija enakosti, svobode in obrambe človekovih pravic.