Prispevki

Matjaž Han v pogovoru za STA: “Sem politično opredeljen, nisem pa politično obremenjen.”

Po konstituiranju novega sklica Državnega zbora in poslanskih skupin se je z vodjo Poslanske skupine SD Matjažem Hanom za Slovensko tiskovno agencijo (STA) pogovarjala novinarka Sonja Poznič Cvetko. V pogovoru sta se dotaknila aktualno-političnih tem ter delovanja strank v prihodnjem mandatu.

Začetek tega sklica DZ je po mnenju vodje poslanske skupine SD Matjaža Hana zaznamovan s poskusom oblikovanja koalicije, ki sega čez ideološko mejo. Meni, da bo to terjalo veliko kompromisov, iskrenosti, transparentnosti. “Sem politično opredeljen, nisem pa politično obremenjen,” je dejal in ocenil, da je poslanska funkcija ena najbolj osovraženih.

Kot meni Han, bo ob tokratni veliki razdrobljenosti parlamenta težko sprejemati rešitve, ki bi zahtevale dvotretjinsko večino, zato se je treba osredotočiti na probleme, ki te ne terjajo. Med ključnimi izzivi tega mandata Han vidi reševanje problema zdravstva, varnostno politiko, davčno politiko in dolgoživo družbo. “To bodo glavni poudarki, seveda pa brez gospodarstva ne bo šlo,” je poudaril vodja Poslanske skupine SD v pogovoru za STA.

Na vprašanje, katero od teh področjih bo poslance po njegovem mnenju najbolj razdvajalo, je odgovoril, da če bodo razmišljali, da so poslanci “zaradi ljudi, ne pa zaradi strank, potem ne bi smelo nobeno razdvajati pri iskanju dobrih rešitev”.

To, da je DZ še pred oblikovanjem vladne koalicije ustanovil nekaj delovnih teles in začel z delom, Han ocenjuje kot pozitivno. “Seveda bi bilo pa dobro, da se čim prej ugotovi, kdo je v koaliciji in kdo opoziciji,” je ocenil. Po njegovem mnenju je treba imeti pred sabo to, da je treba v državi reševati probleme in da te lahko rešuje le operativna vlada.

Po Hanovih besedah največ usklajevanj in kompromisov potrebujejo z NSi, saj so z njimi na nasprotnih političnih polih. Na vprašanje, ali bi lahko stranka čutila kakšne posledice, če bi sodelovala z NSi, je odgovoril, da sam zagovarja pogovor z vsemi in sodelovanje. “Sem politično opredeljen, nisem pa politično obremenjen. Mislim, da imamo tako leve kot desne zelo dobre politike in tako leve kot desne zelo slabe politike. Vsi imajo cilj, da ljudem želijo nekaj dobrega, seveda pa so poti do tega cilja absolutno različne,” je dejal Han.

Je pa po njegovih besedah nemogoče sodelovati na ideološki podlagi. “Verjamem, da z Novo Slovenijo na vrednotah NOB ne bomo nikdar prišli skupaj. Vendarle bom jaz še vedno zagovarjal partizanski boj kot nekaj najbolj svetega. Ampak ta partizanski boj ni odločilen za to, kako bomo živeli jutri,” je poudaril. Kot je pojasnil, se morajo z NSi pogovoriti o tem, kaj je dobro za državo, ali da vse razprodamo ali da ohranimo nekaj v državni lasti. “Zasebno ni vse dobro in zasebno ni vse slabo,” je dejal in dodal, da enako velja za državno, zato je treba najti kompromis.

Glede sodelovanja s SDS pa je pojasnil, da je težko sodelovati z nekom, s katerim že dlje časa nimaš dobrih odnosov. “Treba je vrniti spoštovanje med vse stranke in potem bi se tudi programsko lahko uskladili,” je prepričan.

Han je bil kritičen do Levice, od katere je, kot je pojasnil, v preteklem mandatu prevečkrat slišal nenormalne očitke na račun SD. “Če želiš iti v vlado, se tudi sam potrudiš, da greš,” pa je bil kritičen do povolilnega ravnanja Levice.

Vodja poslanske skupine SD ocenjuje, da je oblikovanje koalicije zelo naporno, obenem pa dodaja, da so veliko ovir že preskočili. “Vsaka stranka lahko malo izsiljuje, ali s programom ali s kadri,” je dejal in poudaril, da se bo vendarle treba kmalu odločiti. Hkrati ne izključuje možnosti predčasnih volitev. “Toliko, kot so zdaj predčasne volitve možne, še nikdar niso bile,” meni Han.

Obenem je zatrdil, da bo SD pomagala pri oblikovanju vlade “tudi zaradi tega, ker je treba reševati probleme ljudi”.

Vodji poslanske skupine SD se zdi sicer ključno, da so člani poslanske skupine, ki bodo odločali o mandatarju in vladi, dobro informirani. Kot je pojasnil, se poslanci SD med sabo že dolgo poznajo, saj so vsi že dolgo vpeti v stranko in tako poznajo razmišljanja drug drugega. Han tudi ne vidi možnosti, da bi kateri od poslancev stopil v drug tabor.

Na vprašanje, kolikšna je možnost, da se jim pridruži še kdo, pa je odgovoril, da so odprti za vse, ki zagovarjajo vrednote SD, da pa ta trenutek zelo težko komurkoli ponudijo kakršnokoli funkcijo. Z Milanom Brglezom, ki so ga izključili iz SMC, so o tem že govorili. “Brglez ima zmeraj vrata odprta v poslansko skupino, če se za to odloči,” je pojasnil vodja poslancev SD.

Kot je ocenil Han, so bile v prejšnjem mandatu parlamentarne preiskovalne komisije kakovostne, bo treba pa po njegovem mnenju počakati, če bo komu krivda dokazana tudi pravno, ne samo politično. O novih preiskovalnih komisijah za zdaj ne razmišlja.

Glede sprejema etičnega kodeksa za poslance je dejal, da osebno nima nobenega problema s kakršnim koli kodeksom, a da na ravnanje nekaterih ne bi vplivalo niti 15 podpisanih kodeksov.

“Poslanska funkcija je žal ena najbolj osovraženih funkcij v državi,” je dejal in pojasnil, da ni tako samo v Sloveniji. “Vendar še vedno mislim, da je boljša neka demokratična politična razprava v državnem zboru kot kaka diktatura,” je dodal Han.

Dušan Olaj: Večja produktivnost je naloga vodilnih, ne delavcev

Intervju z Dušanom Olajem, podjetnikom in lastnikom uspešnega podjetja DUOL ter kandidatom SD za državnozborske volitve, ki je bil objavljen v spomladanski izdaji časnika socialne demokracije Naprej. Z njim sta se pogovarjala urednik časnika Gorazd Prah in strokovni sodelavec Poslanske skupine SD Jernej Štromajer.

Kako se podjetnik, inovator, za nekatere “kapitalist”, odloči razglasiti, da je aktiven pripadnik socialne demokracije?

Eno je posel, drugo so osebna prepričanja. Jaz ti zadevi absolutno ločim. Jasno je, da ljudje, ki niso bili nikoli v poslu ali v podjetništvu, pogosto presojajo na način: »Aha, poglej ga, vozi tak avto, takšen je …«, toda globoko v duši smo vsi ljudje pravzaprav enaki. In to je tisto, kar imam v sebi ves ta čas, že od začetka devetdesetih, to je zame socialna demokracija.

Kar pa se tiče politične aktivnosti: nikoli nisem razmišljal o tem, da bom “aktiven”. Če si pasiven, se ti ni treba javno izrekati o svojih prepričanjih. Jaz pa sem že v nekaj intervjujih, leto ali dve nazaj, povedal, da se umikam iz posla. Zato, ker sem v svojem podjetju dosegel svoj maksimum. Preprosto, moji kolegi so postali boljši od mene, jaz v ospredju nimam več kaj početi.

Je mogoče uveljavljati socialnodemokratske vrednote enakosti v poslu?

Zakaj pa ne? Saj posel sam po sebi ni anti-socialnodemokratski. Če le vlada spoštovanje. Vedno poudarjam: marsičemu se moram zahvaliti, ker sem bil v mladosti igralec šaha. Filozofija šaha temelji na tem, da nikoli ne podcenjuješ nasprotnika, da spoštuješ človeka na drugi strani, da ga imaš za enakega, da je vse stvar premisleka, da preprosto ne moreš z eno potezo narediti vsega, je neka osnova, ki te potem pelje. In predvsem v poslu zasledujemo win – win. Tako kot socialna demokracija.

Je tudi v poslu prostor za demokracijo?

Odvisno, kaj pomeni demokracija v poslu.

Na primer pravico, da delavci sooodločajo, ker so ljudje, in ne zato, ker so lastniki kapitala, ali pa, da so udeleženi na dobičku, ker so ga soustvarjali, in ne zato, ker so lastniki osnovnih sredstev?

Poglejte, to so večna vprašanja, o katerih se lahko pogovarjamo. Govorim lahko iz lastnih izkušenj. Ena od prednosti Duola je, da se v Duolu posel igramo. Mi sicer smo globalizirano, razvojno podjetje, kdo bo rekel “vau, uspelo jim je, kot po maslu jim gre,” a za tem je vse kaj drugega. Udeležba delavcev pri dobičku je seveda možna. Toda: ko sem svoje sodelavce vprašal, kaj želijo – ali želijo stimulacijo ali želijo fiksno plačo – se je devet od desetih odločilo za fiksno plačo! Ne za možnost, da imajo malo nižji osnovni del, pa malo višji stimulativni del. To sicer ni konkretno vprašanje soudeležbe pri dobičku, je pa podobno. In če bi se spraševali o tem, ali so ljudje s tem zadovoljni? Duol nima fluktuacije kadrov. Vsi tisti, ki pridejo, ostajajo v Duolu, marsikdo si želi priti v Duol. Očitno marsikaj delamo dobro. Ne rečem pa, da je čisto vse v redu.

Ta podatek me rahlo preseneča. Običajno od poslovnežev slišiš, da ljudje želijo tekmovati, želijo biti nagrajeni po učinku. Iz tega pa razberem, da si bolj želijo drugih stvari?

Biti nagrajen po učinku pomeni, da boš, če tega učinka ne boš imel, nosil domov bistveno manj, kot bi nosil sicer. Slovenci so v veliki meri »ziheraši«,  to je dejstvo.

Je to nekaj, na čemer bi mi morali graditi, ali je to cokla za razvoj?

To niti ni bistveno vprašanje. Moj pristop do sodelavcev temelji na spoznanju, da ljudi ne morem spreminjati. Spremeni sebe in spremenil boš ljudi okoli sebe. In tudi ni nujno, da boš vsakemu tudi takoj našel njegov prostor v podjetju, njegovo pravo delovno mesto. Vse to je proces prilagajanja, razumevanja. To je osnova.

Če očitno nismo takšni, da bi se pehali za »nekaj več«, kaj kot družba imamo? Imamo kakšne primerjalne prednosti?

To je težko vprašanje, ker ne vem, s kom bi nas primerjal. Zelo težko primerjaš ta trenutek Slovenca ali pa državljana Slovenije z državljanom Nemčije ali skandinavskih držav. Vse te primerjave so nehvaležne. Razumeti moramo, da se je Sloveniji ob razpadu Jugoslavije zgodilo nekaj, kar se pravzaprav redko zgodi. Povprečen tujec, recimo povprečen Anglež, se v konservativni Angliji rodi in je bistvu določen. Njegova pot je določena do konca dni. Pri nas pa se je z razpadom Jugoslavije preprosto zgodila nova priložnost. Dana nam je bila možnost čez noč spremeniti svoje življenje. Ne uspeti, spremeniti. Dana nam je bila možnost, da iz sivega povprečja zlezemo višje. To, kar pravzaprav v nekih urejenih družbah, ki niso imele pretresov kot naša, ni bilo možno.

Vendar ta možnost spremeniti si življenje za vse ni pomenila poti navzgor.

Za vse to ni bila pot navzgor. Za nekatere je na začetku bila pot navzgor, zatem pa zelo strma pot navzdol. Nenadna priložnost uspeha za nekatere, z vsemi posledicami, ki jih to prinese, je svojevrstna izkušnja, ki je številni nimajo. Naučila nas je – ali vsaj upam, da nas je – lekcije iz pomena enakosti.

V sistemu z malo zmagovalci je večina poražencev; ljudi, ki jim, iz takšnih in drugačnih razlogov, ni uspelo. Kakšno pa je njihovo mesto v tej družbi?

Če pogledava prva leta, ko je večina – prosto po Darwinu – menila, da preživijo najmočnejši, je bil to pač divji zahod. Kot družba smo potrebovali čas, da smo sploh razumeli to našo državnost, kaj imamo, kaj so naši problemi in kako jih reševati. Še danes v celoti  ne čutimo, da smo državljani ene države, da bi znali ob vseh naših praznikih izobesiti zastave ali pa vsi skupaj zapeti Zdravljico; ne samo na nogometnih tekmah, še na kakšnem drugem dogodku. Če skupaj preživimo težke čase, nas to poveže. Šele takrat ugotovimo, da si moramo pomagati, ker bomo tudi mi nekoč potrebovali pomoč.

Čas je tisti, ki celi rane, čas je tisti, ki nas bo naredil takšne, kot moramo biti. V vsem tem času pa bodo anomalije, toda mislim, da jih bo vedno manj. Svoje bo naredila tudi tehnologija, tehnika, razvoj. Tisto, kar bo navsezadnje v svetu merljivo, je – poslušal sem lastnika Alibabe v Davosu – sreča. Toda kot končni cilj, ne kot sredstvo.

Omenjate avtomatizacijo, spremembe na trgu dela … marsikdo se sprašuje, kaj bomo sploh še delali, če bodo delo prevzeli stroji. Ali so debate, recimo o skrajšanju delovnega časa na 35 ur realne, smiselne, ali bi morali z njimi zaključiti?

Ne vidim nobene ovire v tem. Tudi nekatere razvite zahodne družbe prehajajo na 35-urni delavnik. Tudi v Duolu ga imamo. V Duolu nimamo niti registratorja delovnega časa, imamo odprt delovni čas. Imamo torej obvezne ure, ko je zahtevana prisotnost, ves ostali čas je gibljiv. Smo materam prijazno podjetje, vsakdo lahko dopoldne opravlja vse tiste obveznosti, ki jih ne more opraviti v popoldanskem času. Mogoče se temu reče družbena odgovornost, ali pa razumevanje do delavca. Daš mu možnost in potem lahko prosiš – ne zahtevaš! – prosiš, da tudi on stori tisto, kar je treba.

Toda ljudje večinoma trdijo, če hočeš stvari spraviti v red, potrebuješ več nadzora, več kontrole.

Ne drži. Vsak pritisk je pritisk in ta dela nasprotnika, nasprotno stran, rigidno in togo. Jaz pa sem zagovornik svobodnega gibanja, komuniciranja in izmenjave mnenj. Več zaupanja, manj nadzora.

Ob branju nekaj drugih vaših intervjujev – pa tudi zdaj – me je prešinilo: morda bi morali postati minister za šolstvo. Je to dobra ali slaba ideja?

Hotel sem samo dobre vile [smeh]. V bistvu niti nisem hotel biti minister, ampak ideja se mi zdi zanimiva. Pravzaprav je eno od mojih poslanstev, glede na to, da sem “50+”, da poskušam vse, kar sem se naučil ali pa me je posel naučil, predajati drugim. Pri vsem sem dobil izkušnje, znam biti zanimiv, znam biti poučen, ampak se mi zdi, da ne toliko zaradi tega, ker sem to jaz, temveč zato, ker je to moja zgodba oziroma naša zgodba.

Precej namreč pišete in govorite o tem, da bi moral šolski sistem “proizvesti” več kreativcev in reševalcev problemov. Obstaja tudi kakšen načrt ali pa predlog za to?

Šolski sistem je čudna zadeva. Vedno pravim: ko ugotoviš, da nekaj ne »špila«, začneš iskati rešitev. Ko jo najdeš in jo skušaš implementirati v sistem, po navadi ugotoviš, da je problem že izginil sam od sebe in da je treba v bistvu reševati neke popolnoma druge zadeve. Svet se preprosto vrti prehitro in danes biti pameten, biti vizionar, kako postaviti šolski sistem in celotno izobraževanje, se mi zdi misija nemogoče. Poznam finski model »odprtega šolstva« itn., toda vse to je danes, ko v bistvu niti ne vemo, kako bo zgledalo delovno mesto čez deset ali petnajst let, izjemno težka naloga.

Očitno imamo v vseh sistemih in podsistemih problem, da se svet spreminja hitreje kot zmoremo uvajati spremembe. Drži?

Tako je. Mislim, da nam je svet ušel iz vajeti in ta trenutek ga lovimo.

Pa ga lahko ujamemo?

Zaenkrat se ga še držimo. Ali ga lahko ujamemo? Nekaj ali nekoga vedno ujameš tako, da si hitrejši od njega. To je čisto enostavna filozofija.

Vsi govorite, da potrebujemo tehnične kadre. Kje je zdaj vloga družboslovcev in humanistov v tem?

Eno stvar je treba razumeti. Bral sem študijo dr. Marka Kosa, mislim, da je bil naslov »Slovenija, izgubljena priložnost«. Šokiral me je podatek, da je 90 odstotkov menedžerjev v Nemčiji in Ameriki inženirjev, v Sloveniji pa le  30 odstotkov. Inovativnost, razvoj, tveganja … to so odlike inženirja, nikoli odlika ekonomista. Če gleda inženir široko, gleda ekonomist ozko, ne obratno! Zato nas je leta 2008 kriza toliko bolj udarila kot druge. Tudi zaradi tega. Zato, ker smo v Sloveniji pravzaprav ubili tehnično znanje. Osnova moderne znanosti in tehnike, pa tudi gospodarstva, je sodelovanje. Morda moramo manj predalčkati znanja.

Če se spomnim svojih gimnazijskih let konec devetdesetih, so nam skoraj branili, da bi zašli v tehnične vode … Kako to zdaj obrniti?

Čisto enostavno. Korekcija, razpis novih študijskih mest tehničnih programov, tehničnih profilov, tehničnih kadrov, uvedba dualnega sistema izobraževanja. Se pravi šest mesecev šola, šest mesecev praksa in tako dalje. Vse življenje, ne le v mladosti.

Torej vztrajno delaj nekaj časa in rezultati bodo prišli?

Takoj je nemogoče karkoli narediti. Edina bližnjica je imigracijska politika. Se pravi odpreti meje in pripeljati v Slovenjo tuj kader s takšnimi znanji, s tehničnimi znanji.

Kaj pa tretja opcija, kot jo v tujini uporabljajo, da delodajalci sami vzgojijo kader, ki dela zanje?

Saj to delamo. Ampak to je naravni prirastek, ki ga delaš zase. To je približno tako, kot če bi imel sto kmetov, pa bo imel vsak svojo njivo samo zase, jaz pa še vedno nisem nahranil mesta. Če moram nahraniti mesto, sem se dolžan s problemom ukvarjati na ravni njegove velikosti. Samo tako ga lahko rešim. Za takšne naloge imamo politiko.

Od 100 tisoč podjetij imamo 1200 izvoznikov. Želite si jih več; v nišah, ki jih zdaj še ne poznamo. Ugotavljate, da povečini nismo lačni česa novega, boljšega. Kaj lahko storimo, da se to spremeni? Ali preprosto čakamo na to, da bodo ti ljudje uspeli vsemu navkljub?

To je v ljudeh samih. Potreben je sprožilec. Vprašanje je, kako ga aktivirati. Izvoz je ta trenutek zame eden od velikih problemov slovenskega gospodarstva. Ne glede na to, da izvoz drži pokonci BDP, bistveno bolj kot kakršnakoli poraba. Izvažamo, toda žal izvaža relativno malo podjetij. Izvažajo ista podjetja, vsa se počasi pregrevajo in težava jutrišnjega dne je, kaj bo, ko bomo v recesiji? Da ne govorimo o tem, da naš izvoz v veliki večini ni namenjen končnim kupcem, ampak je del v veliki dobaviteljski verigi. To pomeni, da te bo v krizi nekdo odrezal. In vse te težave je treba rešiti, ko jih zaznaš.

Kako pa jih rešiti? Zagotovo ne tako, da boš v tretjem razredu ali pa v prvem letniku faksa dodal predmet analitična metoda ipd., saj boš potreboval osem, deset ali dvanajst let, da boš spet ustvaril nekoga s sicer bazičnim znanjem, a brez izkušenj. Od tu moja teza, da je treba aktivirati potencial, ki ga ta trenutek imamo v Sloveniji – to pa je vsaj sto tisoč podjetij, ki vegetirajo in družbi ne prinašajo ničesar. Treba jih dvigniti in jih narediti za izvoznike pojutrišnjem. Kako to narediti, to je že druga zgodba.

A vendarle so konkretne stvari nekaj, kar bo ljudi zanimalo.

Če govoriva o aktivaciji teh sto tisoč podjetij za izvoz, ta trenutek ni problem samo razvojni denar. Urediti je treba vsaj zame bolečo točko: slovensko internacionalizacijo. Z njo se trenutno ukvarja sedem, osem, devet inštitucij. Kar pomeni, da pršimo denar, s tem razpršenim denarjem pa ne more nobena od teh devetih inštitucij nič pametnega narediti. Če bi koncentrirali vse to v eno točko in iz nje peljali slovensko internacionalizacijo, kot to počnejo recimo Avstrijci, kot to izjemno učinkovito počnejo Finci, Danci, potem bi vsa ta naša zgodba izvoza in internacionalizacije bila bistveno bolj uspešna.

Je to povezano tudi s tako opevano večjo “produktivnostjo”?

Kakorkoli merite produktivnost, to pomeni narediti nekaj, kar se da prodati, za to dobiti denar in iz tega pobrati dobiček. Zelo na grobo sem povedal, to niti ni pravilno po definiciji. Zviševanje produktivnosti ni kategorija sama po sebi, temveč je povezana z nečim drugim. Če želimo kot družba trošiti toliko, kot trošimo, potem tega ne moremo »obratih«, ki jih imamo zdaj, temveč moramo dodati še nekaj več. Z drugimi besedami, dvigniti moramo produktivnost.

To ne pomeni, da je treba več delati. To lahko pomeni, da je treba spremeniti trg ali izdelek, morda je treba poceniti kak proces ali nabavni del ali … Ne več in za manjšo nagrado, delati bo treba bolj učinkovito ali pa drugače! Poti do tega je veliko. In da ne bo nesporazumov, to ni naloga tistih, ki delajo, to je naloga tistih, ki vodijo!

Moja temeljna izkušnja je, da napisane knjige in narejene zgodbe nima smisla ponavljati. Zato, ker jih je na tisti poti že ogromno. Če želiš uspeti, moraš iti po svoji poti. Po smereh, kjer še nihče ni bil. Nekaj let nazaj sem bil govorec na podelitvi diplom na eni od visokih šol. Takrat sem povedal diplomantom, da je diploma, ki jo držijo v roki, stvar, na katero morajo v tistem trenutku pozabiti. Vse znanje, ki so se ga naučili, naj pozabijo. Kajti edini namen diplome in znanja je, da vedo, kako razmišljajo kolegi ali kolegice okoli njih; posameznik pa mora, če želi uspeti, razmišljati drugače.

Težava tega  kolektivizma učenja – bazičnega ali kakršnegakoli drugega znanja – nas dela stereotipne, enake v načinu razmišljanja. A tam, kjer so vsi, tam ni nič. Če želiš uspeti, moraš iti po svoji poti. Če želiš nekoga prehiteti, ne moreš hoditi po njegovih stopinjah.

Kaj je po vašem mnenju največja težava gospodarskega sistema v Sloveniji?

Prvo, kar je treba vedeti: gospodarski sistem v Sloveniji je šel skozi obdobje, ki ga druga gospodarstva niso spoznala. Govorim o obdobju tranzicije. Dolga leta se je ubadalo s tem, kaj lastnina sploh je. Z osnovno definicijo, kaj je tisto, kar je bilo olastninjeno, kako s tem upravljati. In v vsem tem obdobju tranzicije velja: če nimaš tradicije, ti tudi znanja ne pomagajo. Znanja so sicer veliko, toda izkušnje so tiste, ki jih implementiraš in ti potem nekaj dajo. Ko se je potem to vse zmešalo še s krizo leta 2008 in naprej, smo preprosto prišli do današnjega stanja. Toda jaz gledam na to zadevo izjemno tolerantno. Sloveniji je ta trenutek komaj 26 let. Če danes pogledaš 26 let starega mladeniča, ki je prišel s fakultete, tudi od njega ne moreš zahtevati vseh znanj in vse umetnosti tega sveta. Preprosto, potreben je čas. Čas je tisti, ki bo tudi slovensko gospodarstvo naredil takšno, kot mora biti. Morali smo skozi učno dobo in tudi v prihodnje bo tako.

Druga cokla ta trenutek je krepko premalo poguma, zaplankanost. Še vedno imam občutek, da se za veliko večino slovenskih podjetij svet konča na hrvaški meji, italijanski, madžarski meji ali na morju. Ne upajo, ne znajo, ne zmorejo iti v svet ali pa živijo v tisti osnovni coni udobja, ko si rečejo »čemu je tega meni sploh treba, saj imam tukaj dovolj; dovolj mi je, ne potrebujem več«. Torej ne iščejo nekaj več. Tisto, kar imajo, kar jim omogoča preživetje (pa pustiva zdaj ob strani vprašanje, na kakšni ravni je to preživetje), s tistim so zadovoljni.

Pri šestindvajsetih nismo nezreli, zelo zreli pa tudi ne … kaj je bila najbolj pomembna življenjska lekcija za tega 26-letnika?

Preživel je. To je ta trenutek bistvo in na tem je treba graditi. Preživel je, ima izkušnje in zdaj se je treba soočiti z realnostjo tega trenutka in preprosto iti naprej. Ne dvomim, da to zmore.

Omenili ste odnos do lastnine. Kakšen je vaš odnos do naše skupne lastnine? Na morebitno privatizacijo državnega premoženja?

Vprašanje vsake lastnine je povezano s tem, ali sploh razumeš, kaj to je. Pa ne govorim o definiciji iz učbenikov. Govorim o odnosu do lastnine. Tako, kot to razumem jaz, bom rekel, kot kapitalist: kar si ustvaril, je tvoje, in s tem upravljaš, kot da je tvoje. V Sloveniji se žal politika še vedno preveč vpleta v to menedžeriranje premoženja. Mi smo absolutno neodgovorni lastniki. Če nameravamo taki ostati, potem – kot sem to stališče tudi nekajkrat zapisal v kolumnah – potem je bolje, da nimamo premoženja! Bolje, da ga prodamo in tisti denar porabimo za kaj drugega, tam ustvarjamo in potem zopet kupimo, ko bomo bolje razumeli, kaj lastnina je. Ali pa, seveda, korenito spremenimo način upravljanja premoženja, to pomeni, da se do njega začnemo obnašati odgovorno. Potem ga pa seveda lahko imamo.

Ste lahko tu bolj konkretni, kje na kakšen način smo se izkazali kot neodgovorni lastniki, če govorimo o nas kot o kolektivu, državi?

Če pogledamo upravljanje – konkretno ne bom govoril o nobenem podjetju – če pogledamo donose državnih podjetij, kaj se je dogajalo z našimi bankami, kaj se je dogajalo z  nekaterimi velikimi državnimi podjetji … Mislim, da ni potreben noben komentar. To ni posledica krize ali pa recesije na svetovnem trgu. To je posledica neodgovornega upravljanja podjetja. Menedžer, ki pravi, da ga je neka stvar presenetila, zame ni menedžer. Dober menedžer je tisti, ki lahko predvidi, ne ravno vse, ampak skoraj vse situacije. Saj zato vendar obstaja!

Potrebujemo torej dobre menedžerje. Kako do njih?

Čas. Ne moremo se naučiti tega. Tudi učbeniki ne pomagajo. Učbeniki in izkušnje – s storjenimi napakami vred –  je enako tradicija, je enako uspeh.

Če bi skušal strniti vaše sporočilo: v življenju ni bližnjic?

Ne. No, mislim, seveda obstajajo bližnjice v življenju, saj smo jim bili priča v teh 25 letih … a povečini vidimo tudi, kako so se končale.

Počasi in “ziher” je torej boljša pot?

Tako je. To je moja filozofija. Morda bo enemu od stotih (ne enemu od desetih) bližnjica uspela. In običajno gledamo tistega enega, a žal ne vidimo tistih devetindevetdeset, ki jim ni uspelo.

Tudi sicer imamo sistem, v katerem želijo vsi biti zmagovalci, a teh je malo, nihče pa se ne ukvarja s poraženci. Kdo naj se ukvarja s poraženci?

Priznati si moramo: v svetu je tako, da so prepuščeni sami sebi. Tako je to. Zato moramo iskati nove možnosti, da razširimo krog zmagovalcev in sklenemo več win-win dogovorov. Zato socialna demokracija. Ker stalno išče dogovore, v katerih ne bi bilo poražencev.

Je trenutna višina minimalne plače primerna ali neprimerna? Bi se morala povišati, znižati?

To je socialno in politično vprašanje. Osebno me nič ne moti, da so plače v Duolu krepko višje od minimalnih. Mislim, da morata biti v tej državi že po ustavi vsakomur dani pravica in možnost do dostojnega življenja. Če je to povezano z dvigom minimalne plače, potem jaz o tem sploh nimam nobene dileme. Tudi velika večina mojih kolegov, ki ne izhajamo iz tranzicijskih podjetij ali pa olastninjenih podjetij, ampak smo sami ustvarili premoženje, te stvari v celoti razume. Mi na splošno tudi nimamo problemov s plačevanjem davkov, razumemo tudi, če je treba davke dvigniti, to ni naša osnovna težava. Tisto, kar nas moti, je način, kako se porablja z davki zbrani denar. To je težava – neodgovorna poraba denarja, zbranega z davki. To je večja težava kot pa višina davkov.

Je pa treba vedeti, da je za nekatera podjetja, ki so velika, ogromna, ki ne zmorejo na trgu ustvarjati, ki ustvarjajo minimalni dobiček, je lahko takšna zahteva po dvigu minimalne plače problematična. Zdaj pa, ali bomo takšna podjetja rezali ali dopustili, da propadejo, ker tega ne zmorejo, ali ne, je pa zopet vprašanje, o katerem je potreben širši družbeni konsenz. Poglejte, če imate podjetje s pet tisoč zaposlenimi – karikiram in ne govorim o nobenem slovenskem podjetju – ki zaradi dviga minimalne plače ne bo zmoglo izplačevati takšnih plač, to pomeni, da bo jutri nelikvidno in bo šlo v stečaj. Torej boste imeli zaradi tistih 25 evrov na delavca pet tisoč delavcev na cesti. Kaj je torej večja pravica? Samo to je vprašanje.

Če že mora pasti ta odločitev, ali imamo podjetje z nizkimi plačami ali pa ga nimamo, ker povišanja ne bi zmoglo, kaj je bolje? Ga imeti ali ne?

Ne imeti. Preprosto, zame kot gospodarstvenika je tukaj odločitev popolnoma enostavna. Bolje kot vleči s seboj potencialno rizična podjetja, je, da takšna podjetja umrejo, da se razformirajo, da se iz njih naredijo manjša podjetja in da začne tak sistem ponovno rasti. Ker ne moreš v nedogled peljati te zgodbe, to je nemogoče. V bistvu sem proti temu. Že prestrukturiranje podjetja je zame neka čudna kategorija. Loviš trg in ko ga ne moreš več loviti, ko nisi več konkurenčen, potem je s tabo konec in na vrsti je prestrukturiranje in razne druge pomoči – to niso ravno gospodarne odločitve.

Torej na točki, ko ne gre več naprej, bi bilo po vašem mnenju bolje začeti neko novo zgodbo? Delavski odkup?

Tudi delavski odkup, če je to opcija, ki je delavcem omogočena. Če je izvedljivo,  ne vidim nobene težave. Tudi taki načini, delavski odkupi, zadružni načini reševanja problemov so v redu, vendar pa je za to vedno potreben konsenz vseh družbenikov. Enako, kot je v podjetjih z več družbeniki za vsako odločitev potreben konsenz med družbeniki. Preprosto, vloži se denar, vloži se premoženje v to in zgodba se pelje naprej.

So kakovostna delovna mesta posledica tega, da podjetje dobro dela, ali so pogoj za dobro delo?

Jaz mislim, da so posledica. To je težko: ko podjetje raste, ko se razvija, se vse skupaj razvija z njim. Če pogledamo Google, tudi oni niso prišli takoj do svojih razsežnosti. Njihova prva delovna mesta so bila v temačnih proizvodnih halah. Šele z rastjo in s kakovostjo lahko ustvarjaš. Enako je bilo pri meni v podjetju. Dolga leta smo delovali v majhnih, zanemarjenih, temačnih prostorih, da smo lahko ustvarili. Ko govorimo o kakovostnih delovnih mestih, si jaz predstavljam bele mize, široka okna, vrtec za otroka, kuhinja, kavica, kadarkoli želim … za kaj takega mora podjetje najprej nekaj akumulirati. Ne moreva se najprej boriti za minimalno plačo, da jo bova zvišala, na isti točki pa zahtevati še priboljške. Če podjetje ne zmore niti prve, bo toliko manj zmoglo drugo zahtevo.

S kakovostnimi delovnimi mesti sem mislil bolj na varne zaposlitve, kjer se dogovori spoštujejo.

Zelo dobro poznam tuje trge, saj Duol ustvarja na petdesetih trgih, tudi v Skandinaviji. Delovna zakonodaja je tam izjemno liberalna. Delavca lahko odpustiš v enem tednu, toda dogovor med tabo in delavcem, o plači, o vseh ostalih zadevah, je svet! To bi nam moral biti zgled in usmeritev.

Zgrešeno je preprečevati, da se delavcu zahvališ za sodelovanje, saj tega ne delaš zato, ker ga želiš šikanirati, temveč obstaja razlog. Zdaj pa ravno ta rigidna zakonodaja povzroča vse te anomalije prekarnosti. Ko potrebujem deset novih delavcev, za določen čas enega ali dveh mesecev, ker potem ne bom več imel dela zanje … Če se to preprečuje, se s  tem spodbuja najem in vse ostale oblike prekarnega dela. To je težava, zato pravim: stalno zategovanje uzd in pravil igre, to je tisti problem, ki ustvarja začarani krog dodatnih anomalij. Torej na eni strani preveč zategnemo pravila in posledično udari ven problem z vsemi temi deviacijami.

Zelo velik problem v Sloveniji je prekarnost: ta dvojnost ali pa trojnost trga dela, ki jo mnogi izpostavljajo kot eno izmed naših problemov.

Ukvarjati se ali pa govoriti o preteklih politikah poslovanja, o ustvarjanju s.p.-jev s katerimi smo umetno zniževali brezposelnost, je nesmiselno. Zame je trg dela trg, ki se mora sam urediti. In ta trenutek se s konjunkturo zelo dobro ureja. Konjunktura pomeni, da nimam, ne morem dobiti delavca, in če ga želim dobiti, ga moram jaz iskati, ne da on išče mene. Drugič, plačati ga moram, ne toliko, kot jaz hočem, ampak toliko, kot hoče on. To je zame naravna oblika regulacije. V mojem podjetju, ki je mednarodno in proizvodno podjetje, so vsi redno zaposleni, in zmoremo. Zato težko razumem potrebe po obstoju nekih alternativnih oblik zaposlitve, če je mogoče stvari urejati v okviru delovnih razmerij.

unnamed

Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.

Predsednik Židan v pogovoru za Delo: “Socialni demokrati smo stranka, ki želi dobro ljudem in državi.”

Pogovor s predsednikom Socialnih demokratov in ministrom mag. Dejanom Židanom je za časnik Delo opravila novinarka Suzana Kos. Pogovor je potekal v luči zadnjih dogajanj v Slovenski vojski, kjer zadeve ureja ministrica za obrambo Andreja Katič. V nadaljevanju pa sta spregovorila tudi o delovanju koalicije, pripravah na letošnje parlamentarne volitve in usmeritvah socialne demokracije. Pogovor s predsednikom SD je bil objavljen v soboto, 3. marca, na spletnem portalu časnika Delo, celoten intervju pa si lahko preberete v nadaljevanju.

Dejan Židan - pogovor za Delo 1 

Opozicijski stranki SDS in NSi zahtevata izredno sejo Državnega zbora o stanju v Slovenski vojski. Ocenjujejo, da je razrešeni načelnik generalštaba Andrej Osterman še najmanj odgovoren za neuspešno preverjanje 72. brigade Slovenske vojske na Počku. S strokovnega vidika odgovornost pripisujejo poveljniku 72. brigade Francu Koračinu in poveljniku poveljstva sil Milku Petku, s političnega pa obrambni ministrici Andreji Katič. Zakaj se je po vašem SV sama odločila za to ocenjevanje bataljonske bojne skupine v času, ko bi lahko vedela, da ta enota še ni v celoti pripravljena? V ponedeljek bo na zahtevo opozocije izredna seja Državnega zbora, na kateri bodo predvidoma obravnavali predlog priporočila vladi v zvezi s stanjem v Slovenski vojski (SV) in zahtevo za mnenje predsednika republike o tem vprašanju, kaj se bo na tej seji razjasnilo po vašem mnenju?

Pričakujem pošten pogovor o razvoju vojske v zadnjih 26-tih letih, z nekaj samokritike se bo gotovo našlo tudi napake in jih priznalo ter seveda poskušalo poiskati način, kako jih odpraviti. Predvsem pa pričakujem, da se zadeve ne bo politiziralo.

Ni to pričakovanje le preveč naivno?

To so moje želje. Moj cilj kot politika je, da vojski zagotovimo dovolj sredstev za primerne plače vojakov, opremo in nadaljni razvoj obrambno-varnostnega sistema. Zato bom vedno na stališču, da se razpravo o vojski kot varnostnem sistemu, sem pa sodi tudi policija, opravi brez politiziranja.

Je potrebno pogledati četrt stoletja nazaj, malce dolga doba, SD je imela v zadnjih desetih letih tri ministre za obrambo, Jelušičevo, Vebra in Katičevo, resor je imela v rokah skupaj kar sedem let. Predsednik republike je ob tem že dvakrat ocenil – lani in predlani –  na podlagi poročila Generalštaba Slovenske vojske – delovanje vojske v miru s povprečno oceno zadostno. Za primer krize ali vojne pa ni pripravljena in si zasluži oceno – nezadostno.

Proračun za vojsko se je v letih krize zmanjševal, kar je bila razumljiva in po moji oceni tudi pravilna izbira prioritet. Je pa ministrica Katičeva v tem mandatu zagotovila dvig proračunskih sredstev za obrambne izdatke v višini 92,7 milijona evrov, pri čemer je bila glavnina sredstev namenjena vojski, v zadnjih dveh letih pa je bila nabavljena tudi potrebna osebna oprema vojakov, strelivo, vozila in druga oprema. Poleg tega je ministrica z ekipo MORS-a pripravila zakona, ki v Državnem zboru čakata na nadaljnjo obravnavo. To sta Zakon o obrambi in Zakon o službi v Slovenski vojski, ki bistveno izboljšujeta tudi položaj vojakov. To je treba sprejeti. Razprava na odborih v DZ bo sicer fokusirana na stanje oziroma rezultate ocenjevanja na Počku, pri tem pa se bo, upam, vprašalo tudi kdo je odgovoren za to, da se konkretne vojake ustrezno pripravi, kdo je odgovoren, da se konkretne vojake pravilno oceni in nenazadnje, da se oceni tudi to, kdaj so primerni za testiranje, tudi na izpit ne greš, če presodiš, da ga ne boš opravil. Ugotoviti je treba tudi kdo je odgovoren, da so v skladišču neizkoriščena materialna sredstva, na primer škornji.

In kdo je odgovoren?

Konkretni poveljniki so odgovorni za te zadeve. Še vedno ne razumem, kaj se je dejansko zgodilo, je šlo za veliko nerodnost, da se je vojake ocenjevalo, čeprav je bilo še nekaj časa, da bi se na to bolje pripravili Kot rečeno, na test greš z namenom, da ga opraviš, ne pa, da ga ne. Zelo pomembno je, da se preiskava teh nejasnosti, ki jo je napovedala ministrica Katičeva skupaj s premierom, čim prej opravi in da se dobi odgovor na vprašanje, kaj se je pravzaprav zgodilo. Upam, da ne držijo namigi, da je bil to neke vrste načrtni poskus diskreditacije slovenske vojske in ministrice ter vlade.

Za tem domnevnim načrtnim poskusom diskreditacije pa naj bi se skrival kdo, opozicija in Janez Janša?

Tega ne vem. To bo poiskala preiskava. Ugotoviti je treba ali gre za serijo nerodnosti in napačnih ocen. Zakaj se je fiasko na vadbišču na Počku zgodil? Treba je odgovoriti tudi na vprašanje, kako to, da je informacija prišla do predsednika vlade in ministrice iz medijev, ne pa neposredno od odgovornih ljudi v vojski. Ne bom ugibal, kakšne odgovore bo dala preiskava. Ne glede na vse pa sem prepričan, da je treba gmotni položaj slovenskih vojakov izboljšati, vztrajam pa sicer tudi pri oceni, da naša ministrica dela dobro. Zadala si je jasen cilj izboljšanja gmotnega položaja slovenskega vojaka, za katerega se zelo zavzema.

Se vam ne zdi povedno, da ji ob primopredaji nista stisnila roke ne Andrej Osterman in tudi ne novi načelnik generalštaba slovenske vojske Alan Geder?

Tega nisem videl.

So pa to nazorno zabeležile na primer televizijske kamere.

Lahko le rečem, da ima vsak svoj način obnašanja in mora z njim tudi živeti. Večkrat se sprašujem, kako zagotoviti, da vojska ne bi bila predmet političnega obračunavanja. Prepričan sem, da je vsak od naših ministrov pustil dober pečat, pa naj gre za dr. Ljubico Jelušič, aktualno ministrico ali pa Janka Vebra, ki ga je predsednik vlade po mojem mnenju povsem po nepotrebnem odslovil.

Dejan Židan - pogovor za Delo 4

Kakšni so odnosi v koalicije v tem trenutku?

Koalicija deluje, ni razpadla, je pa dejstvo, da se je predvolilni čas že začel, kar ni dobro. Smo se pa v vladi še sposobni dogovarjati in tudi soglasno odločati, medtem ko se v Državnem zboru res kaže, da koalicijskega delovanja ni več, govorim predvsem o tem fenomenu vlaganja neusklajenih zakonov s strani koalicijskih poslancev.

Po zadnji meritvi Mediani ste peti najpopularnejši politik, SD je druga ali tretja stranka v javnomenjskih anketah, menda verjamete, da boste vi prihodnji mandatar?

Ko stranke izberejo svojega voditelja, povedo hkrati tudi, koga vidijo za predsednika vlade. Želim si, da bi imela naša stranka čim boljši rezultat, vse sicer kaže, da smo si povrnili znaten del zaupanja volilcev, ki smo ga nekoč že imeli. Smo stranka, ki želi dobro ljudem in državi. V tem trenutku ni jasno, kdo bo imel koliko poslancev; svoja glavna programska izhodišča smo že predstavili, povedali tudi, kdo so naši poslanski kandidati. Za nas bi bila idealna koalicija, da bi mi sami imeli 46 poslanskih glasov in bi lahko realizirali vse naše predvolilne obljube, brez koalicijskega kupčkanja in usklajevanja.

Ker idealnega sveta ni, pa …

Želimo si leve koalicije, saj na levem polu najbolj podobno razmišljamo o ključnih projektih za Slovenijo. A najprej bo seveda potrebno počakati na rezultate volitev. Načeloma smo Socialni demokrati pripravljeni na široko povezovanje v dobro Slovenije. Ne moremo pa sodelovati z radikalno desnico na čelu s SDS, pri kateri je zdaj že jasno, da ji dobrobit države in njenih državljanov ni na prvem mestu.

No, radikalna desnica je že sama povedala, da s stranko, ki je ukradla vilo, ne bi bila v koaliciji.

Ne poznam stranke, ki bi v Sloveniji ukradla kakšno vilo, poznam pa stranke, ki rade govorijo neresnice.

Ta mesec boste končali program za volitve, ki vam ga pili vodja programske skupine Patrick Vlačič, prihodnji ponedeljek boste imeli v Ljubljani drugi del programskega posveta, ki bo namenjen zmanjševanju družbene neenakosti, pri tem boste posebno izpostavljali področje zdravstva, dela in pravosodja.

Naj povem najprej, da družbena enakost za nas ne pomeni, da imajo vsi enako plačo, pač pa, da so osnovne in najbolj pomembne dobrine dostopne vsem pod enakimi pogoji, govorim o dostopnem zdravstvenem sistemu, za javno zdravstvo je torej treba dati več. Druga naša prioriteta je internacionalizacija gospodarstva, torej spodbujanje tujih naložb, tretja pa Slovenija kot varna država.

Ko vas poslušam se zdi, da govorite predvsem o tem, da bi radi predvsem delili, več za vojsko, za zdravstvo in tako naprej, od kod bi pa več denarja na drugi strani pobrali?

Strinjam se s tem, da ne smemo trošiti več, kot imamo, tako je treba ravnati za dobrobit naših potomcev. Zdaj ima država to srečo, da je v fazi konjukture, kar pomeni avtomatično več denarja v proračunu in tudi v pokojninski in zdravstveni blagajni. Jasno je, da bo ob vsej rasti, v proračun prišel omejen znesek dodatnega denarja, po ocenah gre za od 300 do 500 milijonov evrov. Zato je pri določanju prednostnih politik treba ta denar pametno razdeliti, en del bo šel zagotovo v zdravstvo, drugi del v plače javnih uslužbencev, v višje pokojnine, del pa v razvoj. Smo seveda tudi za razbremenitev dela.

Dejan Židan - pogovor za Delo 6

Ocenjujete, da je davčno breme nepravično razdeljeno, ampak kot rečeno, če nekje daš, praviloma moraš na drugi strani nekje vzeti.

Naša davčna zakonodaja ni slaba, davčno breme je res nepravično razdeljeno, skupna obdavčitev pa sicer ni pretirana. Če namreč seštejemo vse davke iz potrošnje in premoženja, dobička ter obdavčitve dela, pridemo na okoli 37 odstotkov BDP, kar je manj, kot znaša povprečje EU in manj kot je v Avstriji, Italiji ali Nemčiji. Naš davčni zajem na sploh torej ni prekomeren, res pa je, da se je pomembno prekomerno obremenilo delo, pa čeprav nam bi moralo biti v interesu, da je razlika med bruto in neto plačo nižja, ker bi tako ljudje lahko bolje živeli in več trošili. Potrošnja je pred DDV povprečno davčno obremenjena in na drugi strani je pomembno nižja obdavčitev premoženja in obdavčitev dobička. Kaj se torej lahko stori? Obljuba, da bomo vse davke na sploh znižali, ni realna. Torej, če bomo šli v razbremenitev dela in spremenili dohodninsko lestvico, bomo morali vir najti nekje drugje.

To pa je?

Tam, kjer odstopamo v primerjavi z drugimi državami: to je v višini obdavčitve dobička.

Kaj pa, če bi raje kot višali davek na dobiček, raje znižali DDV in s tem pospešili potrošnjo in posledično povečali prilive v proračun?

To je floskula, ki v resnici ne deluje. Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da večino BDP Slovenija ustvari z izvozom, zato na pomemben del gospodarstva ta razprava o DDV sploh ne vpliva. Ocenjujem, da gre pri tej temi le za nabiranje političnih točk. Z razbremenitvijo dela za večjo potrošnjo se pa seveda strinjamo.

Dejan Židan - pogovor za Delo 5

Ker se življenjska doba te vlade izteka, verjetno že ocenjujete kdo je najslabše odigral svojo ministrsko vlogo, zelo ste kritični do zdravstvenega resorja ….

Na to vprašanje ne bom odgovoril, ker sem del koalicijske vlade in je to del bontona. Če imam kaj kritičnega za povedati, bom to storil na štiri oči ali pa na seji vlade v zaprti sobani, za javno obmetavanje in obračunavanje pa nisem.

Se vam zdi smiselno, da bi z volitvami čim bolj pohiteli, če smo že v predvolilnem obdobju?

Če bi razpustili vlado zdaj, bi v praksi pridobili kvečjemu mesec dni, hkrati pa načeli stabilnost in vse, kar nam je ta prinesla, vključno z zaupanjem tujih finančnih trgov, ki bi jih lahko prestrašili. To bi bilo za Slovenijo slabo.

Kakšno predvolilno kampanjo bi si želeli?

Vsaka stranka bi morala javno dati pet obljub in iz njih bi se lahko razbralo, kaj so njene prioritete. Vseh pet bi morali znati podrobno razložiti, z vsemi posledicami. To bi bil učinkovit način soočenj strank, ki gremo na volitve. Seveda pa zadeve ne bodo tekle tako, pač pa, kot se zdaj zdi, bo precej napadov pod mizo, medsebojnih obmetavanj, kaj je bilo na primer pred 50, 100 ali tisoč leti. Socialni demokrati bomo v tej kampanji nastopali predvsem z argumenti ter državljankam in državljanom skušali čim bolj jasno predstaviti program Socialne demokracije za prihodnost in samozavest Slovenije, ki bo naredil preboj v gospodarstvu ter našo državo v naslednjih letih umestil med najrazvitejše države sveta. Verjamem, da bomo pri tem uspešni in nam bodo ljudje namenili njihovo zaupanje za vodenje države.

Gianni Pittella za Delova Ozadja: Socialna demokracija za tretje tisočletje

Vodja Poslanske skupine Socialistov in Demokratov (S&D) v Evropskem parlamentu Gianni Pittella je prišel v Ljubljano na Konferenco Socialnih demokratov. Na pogovor o Evropi, o možnostih za nov zagon evropske ideje, o socialni demokraciji, o socializmu in o tem, kako se izkopati iz krize, ki je hudo prizadela nekatere dele evropske socialistične in demokratske družine. V pogovoru s Tonetom Hočevarjem za Delo je svoje mislil strnil večer pred ljubljanskim srečanjem, takoj po prihodu iz Turčije.

Kriza je zelo prizadela nekatere izmed vaših članic, v Sloveniji morda ne toliko, pač pa v Nemčiji, še bolj pa v Franciji, na Nizozemskem, tudi v vaši domovini, Italiji …

V Franciji so posledice krize morda najhujše. Tam gre tudi za lokalne, nacionalne vzroke. Ko so voditelji socialistov v Franciji obljubljali velike spremembe, potem pa nič od tega uresničili, je bilo pričakovati, da se bodo volivci odzvali slabo. Upoštevati pa vendar velja tudi usodni učinek globalizacije. Gospodarska globalizacija je v marsičem pomagala marsikomu, vendar je marsikomu tudi povzročila težave in škodo. Izgubili so predvsem tisti, ki so bili socialistični volivci, recimo delavci v tovarnah, ki so bile prisiljene seliti proizvodnjo. Ljudje, ki so izgubili delo, niso več volili socialistov, saj so prepričani, da jih socialistična stranka ni zaščitila. Volili so na desno, v Franciji so volili Le Penovo, denimo. Resno velja pretehtati, kaj se je zgodilo v Franciji. Najbolj revni ljudje, brezposelni, odrinjeni, so se izrekli za desnico. Zgodilo se je, da socialisti skoraj nismo bili več sposobni zastopati tradicionalnih volivcev, nismo dobili njihovega zaupanja. Najšibkejši del družbe nam ni več zaupal. Zdaj jih moram spet pridobiti na svojo stran.

Ali to pomeni, da socialisti niste imeli odgovora na globalizacijo?

Prav to se je zgodilo, seveda. V nekaterih primerih smo celo pobožali globalizacijo, se z njo spogledovali. V mislih imam predvsem britanski blairizem, predvsem v Veliki Britaniji je prevladalo prepričanje, da bo svobodni trg sam od sebe ustvaril blaginjo. V resnici pa je potrebna velika socialistična sila, ki bo uravnotežila škodljive učinke globalizacije. Pri tem nam je spodrsnilo, tega se moramo lotiti resneje, biti moramo bolj sposobni, bolj udarni. Socialistični odgovor mora biti socialni odgovor. Več delovnih mest, več zaposlovanja, več veljave ljudem, ki nimajo ničesar. Večja podpora mladim!

V Italiji imate celo dva populizma, tistega desnega, to je Severna liga, in tistega, ki se ne razglaša za desnega…

.. pa vendarle je tudi ta populizem desni populizem. Grillova pretkanost, da ne pove, na kateri strani je, Gibanju pet zvezd prinaša tudi glasove z levice. Grillova politika je jasno desna politika, ni je lahko ločiti o Salvinijeve. Ne pove pa, kam spada, ker na ta način dobi glasove z leve strani.

Kje pa je Renzi po internih volitvah, na katerih se je vrnil v igro?

Renzi je z internimi volitvami v svoji stranki pred dnevi dosegel pomembno potrditev. Skoraj za plebiscit je šlo, dobil je več kot 70 odstotkov glasov, volilna udeležba je bila res velika. Mislim, da se na pravi način pripravlja na vrnitev, na zmago na parlamentarnih volitvah leta 2018. Sam sebe in Demokratsko stranko bo pripeljal na vrh, vodil bo Italijo.

Ali to pomeni, da ni več Grillove nevarnosti?

Grillo je vedno nevaren. Populizem pomeni strah, pomeni grožnjo. Italijanski volivec, z njim tudi evropski volivec, ima pred seboj dve možnosti. Alternativo strahu in glas za desnico ali pa alternativo glasovati za levico. Kdor v Italiji hoče graditi, bo volil na levo, izrekel se bo za Demokratsko stranko. Kdor hoče rušiti, bo dal glas desnici.

Kaj se je zgodilo s tradicionalno levico, ki je izhajala iz komunistične stranke?

Zelo malo jih je, ki so se odločili oditi iz Demokratske stranke. Žal mi je, da so odšli, saj gre za ljudi, s katerimi smo skupaj preživeli velik del političnega življenja in dela. Spoštujem te osebnosti. Pomembni so, vendar jih je malo, v volilnih terminih niso omembe vredni. Politično, kot nova stranka, ne pomenijo posebno velikega problema za Demokratsko stranko. Prepričani so pač, da je boj bolje voditi zunaj Demokratske stranke. Znašli pa so se v arhipelagu radikalne levice, kjer je zdaj že šest radikalno levih. Bolje bi bilo, če bi ostali v Demokratski stranki in vodili boj znotraj Demokratske stranke. Mislim, da so naredili napako, odločili so se za drugo pot, ki se mi zdi zmotna.

Kaj bo s Francijo po volitvah?

Najprej bi rad izrazil veliko zadovoljstvo, ker je zmagal Macron. Macron je pač Macron, Le Penova pa je Le Penova. Veliko bolje je, da je zmagal Macron. Takoj pa moram poudariti, da ni nikakršen prvak socialne demokracije. Lepa figura je, mlad je, podpira idejo evropeizma, vendar nikakor ne zagovarja istih vrednot kot socialisti.

Nekateri ga primerjajo z Renzijem. Je Macron res francoski Renzi?

Renzi povezuje socializem, demokratični katolicizem, vrednote socialistične levice. Macron je liberalec, v resnici neoliberalec. Zato poudarjam – Francija potrebuje močno socialistično silo! Na že naslednjih parlamentarnih volitvah se mora pokazati napredek francoskih socialistov. Vsekakor ne smejo dobiti samo okrog šest odstotkov, kolikor je dobil socialistični kandidat na zadnjih predsedniških volitvah. Francoska socialistična stranka je prav gotovo sposobna dobiti veliko več kot šest odstotkov. Kar je izjavil Valls, da je socialistična stranka mrtva, da je socializem mrtev, je zmotno, kulturno in politično je popolnoma zgrešeno. Socializem je vendar svetovni ideal! Če je v Franciji socializem v krizi, to še ne pomeni, da je socializem mrtev. Socializem živi, kajti socializem pomeni skupek vrednot. Pomeni potrebo po družbenih vrednotah, po svobodi … Vallsova trditev je zmotna tudi po moralni plati. Bil je predsednik francoske socialistične vlade! Ne moreš kar tako zaloputniti vrat lastni družini, ko te neka druga družina še niti ni sprejela v svoj krog.

Za Evropo in Evropsko unijo je Macron ta čas pomemben …

Seveda je pomemben, vendar bo treba ugotoviti in doumeti, kakšno vlogo bo Macron v Evropi odigral v odnosu do Nemčije. Odnosi med Francijo in Nemčijo se bodo morali spet vzpostaviti na podlagi enakosti. Če gre Macron s klobukom v roki k Merklovi in ji reče, da ne bo spreminjal ekonomske politike, če ji obljublja, da ne bodo ničesar spremenili, da je Evropa v redu takšna, kakor je, ne bo rešil nobenega problema. Potrebna je temeljita sprememba ekonomske in socialne politike! Nemčiji je to treba dopovedati! Trmasto vztrajanje pri paktu stabilnosti je strašno zmotno. Preprečuje vlaganja, ki bi odpirala delovna mesta, predvsem delo za mlade, prispevala h kulturnemu razvoju pa spodbodla energetiko in skrbela za okolje. Če se ne razbije mit nedotakljivosti pakta stabilnosti, iz vsega skupaj ne bo nič. Spremembe pa se lahko zgodijo samo, če o tem prepričamo Nemce. Z velikim veseljem pozdravljam Macrona. Upam, da bo šel k Merklovi in jo prepričal v naša stališča. Upam seveda tudi, da bo na prihodnjih nemških volitvah zmagal moj prijatelj in tovariš Martin Schultz.

Je pakt miru in nenapadanja med Evropsko ljudsko stranko in vašo skupino socialistov in demokratov doslej prinesel kaj dobrega ali je samo zapletel odnose v Evropi?

Zavedli smo se, da ni mogoče graditi velike alianse, če nam je skupen samo cement evropeizma. Evropeizem je pomemben, ampak potem moramo imeti še skupna stališča do ekonomske in socialne politike, tudi do migracijske politike, do beguncev … Če med socialisti in ljudskimi ni skupne ekonomske politike, pa tudi socialne in okoljske politike, potem ne more biti velike koalicije. Evropski ideali so za veliko alianso veliko premalo. Pomembni so, ne pa zadostni. Ko jaz hočem več naložb, več dela, več pomoči mladim, Webra pa zanima samo bilanca vsake članice EU, ne more biti dogovorov. Če se jaz zavzemam za uresničenje pariških dogovorov o podnebnih spremembah, Weber pa hoče pomagati veliki industriji, da bi se nekako prilagodila parametrom, ne moreva najti skupnega imenovalca med socialisti in ljudskimi. Nimamo skupnih stališč do ekonomskih politik in tudi ne do okolja.

Kaj menite o Evropi dveh hitrosti?

Mislim, da gre za velikansko zmoto. S prijateljico Tajno Fajon, podpredsednico naše skupine, se z vsemi močmi boriva proti Evropi dveh hitrosti. Pomembna je vsebina, bistven je dogovor o vsebini, o ekonomski in o socialni politiki, o okolju, o tem, kako bomo sprejemali begunce. Dogovoriti se moramo o zunanji politiki in o skupni obrambi, o boju proti terorizmu. Ko bomo dosegli dogovore o teh temah, bomo videli, katere države lahko ostanejo znotraj. Če nas je 27 držav, zakaj bi a priori izključili katerokoli izmed njih?

Kam pa spada Italija v teh delitvah med hitrejšo ali počasnejšo Evropo?

Nasprotujem delitvi na prve in druge. Gentiloniju sem rekel, pa tudi drugim prijateljem v stranki, Renziju in drugim sem poudaril, da je deliti Evropo na prvo in drugo ligo smrtna napaka. Deliti države na močnejše in šibkejše je hudo zmotno. Najprej je treba ugotoviti, za kakšno politiko se odločamo. Če ugotovimo, da Orbánova Madžarska noče takšne politike, naj pač ostane zunaj. Pa tega ne bomo rekli in odločili mi, sami se morajo. Orbánova Madžarska mora reči, da je takšna politika ne zanima.

Kako gledate na države, ki so nekoč spadale na drugo stran železne zavese, zdaj pa v EU spet stopajo na drugo stran, na desno stran nekakšnega zidu?

Temeljito analizo bi morali opraviti o nenavadnem stanju nekaterih držav, ki so spadale k evropskemu Vzhodu. Predvsem Poljska in Madžarska, ki svojo rast in razcvet dolgujeta Evropi. Zahvaljujoč Evropi sta postali razviti in bogati, pa se vendarle tam rojeva nacionalistično in protievropsko ozračje, ki ga spodbujata predvsem dve osebnosti. Viktor Orbán na Madžarskem in Lech Kaczyński na Poljskem minirata osnove demokracije teh dveh držav. Veliko delam s poljskimi in madžarskimi kolegi, da bi preprečili še večji vzpon Orbána in Kaczyńskega. Zapreti veliko univerzo, ki jo imajo študenti radi in ima visoke standarde, je nezaslišano! Ko storiš nekaj takega, ubijaš demokracijo! Stop Orbánu in stop Kaczyńskemu!

V vzhodnoevropskih državah so levičarske, recimo jim socialistične sile zelo šibke, nimajo podpore.

Vse te leve sile so prizadete zaradi preteklosti, zaradi komunističnih režimov. Mladi danes v teh državah mislijo, da pripadnost socialistom pomeni nadaljevanje komunistične tradicije. To je zgodovinsko velika škoda za socializem. Socializem pomeni nekaj popolnoma drugega kot komunizem. Socialistične vrednote so demokratične, komunistične vrednote so antidemokratične. V teh vzhodnih državah je pač treba preseči stare sheme in te države zares približati demokratičnim shemam.

Kakšna je prihodnost socialističnih strank v Evropi?

Začeti moramo iz sedanjosti, iz realnosti, ne iz preteklosti. Ne potrebujemo retorike, ne potrebujemo obnavljanja in obujanja napak iz preteklosti. Odgovor je treba iskati v današnjih razmerah. Danes pa so odgovori skriti med brezposelnimi, ki ostajajo na cesti zaradi globalizacije, med mladimi, ki ne najdejo dela, čeprav so izobraženi, med drugače sposobnimi ali med odrinjenimi na rob. Tudi med talenti, raziskovalci, znanstveniki, strokovnjaki, ki niso dovolj cenjeni. To je socialna demokracija! Biti mora tudi sposobna braniti človekove pravice. Pravkar sem prišel iz Turčije, kjer sem se srečal z veliko osebnostmi, s sindikalisti, mladimi odvetniki, strokovnjaki. Na tisoče ljudi je v Turčiji zaprtih, pa niso znani niti razlogi za njihovo aretacijo. Če se socialdemokratska sila ne spopade s takšnimi stvarmi, izgubi smisel svojega obstoja. Socialna demokracija tretjega tisočletja mora biti socialna demokracija enakosti, svobode in obrambe človekovih pravic.

Matjaž Han za Delova Ozadja: “Zmago Socialnih demokratov na prihodnjih volitvah je realno pričakovati.”

Z vodjo Poslanske skupine Socialnih demokratov Matjažem Hanom se je minuli teden, tik pred odhodom na sestanek vrha koalicije, za Delova Ozadja pogovarjala novinarka Mateja Babič Stremecki. Od sestanka ni preveč pričakoval, ker da na enem srečanju nekaterih stvari pač ni mogoče rešiti. O zdravstveni reformi, pravi, se pogovarjamo že več kot pol leta, o gradnji drugega tira od prvega dne podpisa pogodbe, glede reorganizacije centrov za socialno delo en sestanek ne prinese rezultatov. Problemi se skrivajo v podrobnostih. In kadrovske zadeve definitivno razpadajo, je kritičen Matjaž Han. Zanj je ključno, ali so kot koalicija sploh še kaj sposobni narediti, ali pa se bodo poslej ukvarjali le še z volitvami.

Kar se je dogajalo v postopku (ne)imenovanja Željka Puljića in Francija Žmavca za nadzornika SDH, je šolski primer tega, kako se ne kadruje. Šlo je za docela neprimeren postopek v smislu obračunavanja v javnosti namesto razčiščevanja stvari za zaprtimi vrati. Kaj res ni več mogoče normalno izpeljati nobene kadrovske zadeve?

Odkar smo se odločili, da bomo kadrovali s pomočjo kasov in raznih agencij ter nekakšnih skritih ozadij, ne vemo več, kdo pije in kdo plača. Politika je zato, da vlada in prevzema odgovornost ter da kadruje na pomembna področja ljudi, za katerimi bo stala z vso svojo odgovornostjo. Ta odgovornost seveda prinaša tveganje, da je za slab kader odgovorna slaba politika, in ta mora skupaj z vsemi ljudmi, ki jih je postavila, oditi. Le tako lahko dobimo dobre strokovnjake. Zdaj pa se namesto tega med sabo borijo domnevno vplivni ljudje iz ozadja in zato tudi prihajajo na dan razne anonimke in podobno.

Pa so bili tudi na SD izvajani pritiski za imenovanje ali ne? Drži, da ste tudi vi špekulirali, ker ste hoteli v SDH spraviti Matevža Marca?

Nobenih pritiskov na SD ni bilo. Ministrica za finance je prišla z dvema imenoma tik pred sejo vlade in naši ministri se niso želeli na vrat na nos odločiti, ali ju bodo podprli ali ne, ne da bi vedeli, kdo so ti ljudje. Gre navsezadnje za nadzor nad milijardami državnega premoženja. Tisti z daljšim zgodovinskim spominom smo sicer vedeli, da gre za dobra gospodarstvenika, ki pa imata nahrbtnik, kar bi lahko bila težava, zato smo se glasovanja vzdržali. Potem pa je šla zgodba svojo pot.

Kdo z resnimi kompetencami bo sploh še hotel kandidirati za takšne položaje, če vedno obstaja možnost, da ga bodo zato, ker nekomu nekaj ne bo všeč, javno zmrcvarili?

Dokler ne bo politika jasno prevzela odgovornosti in dokler ne bodo tisti, ki se bodo prijavljali na razpise, vedeli, da imajo podporo v koaliciji, do takrat bodo vedno tovrstni problemi. Ker bi moralo biti tudi v politiki tako, da ko enkrat daš roko, moraš zadevo izpeljati. Ne pa držati figo v žepu. Veriga pač vedno poči pri najšibkejšem členu. SD gotovo ni najšibkejši člen, vidimo pa, da nova politika in novi obrazi ne dajejo rezultatov, ki so jih obljubljali.

Skrajno neokusno je bilo tudi, kar ste si v parlamentu privoščili pri imenovanju članov fiskalnega sveta in novih ustavnih sodnikov. Zdaj smo že tako daleč, da nihče niti ne poskuša prikrivati dejstva, da je z glasovi v parlamentu skoraj tako kot na tržnici.

Lahko bi pritrdil temu razmišljanju, ampak v državnem zboru je nekaj glasovanj, kjer je potrebno določeno število glasov. Za imenovanje fiskalnega sveta jih potrebujemo 60. Torej, če hočemo imeti fiskalni svet, da ta postavi ogledalo proračunu in financam, potrebujemo tako pozicijo kot opozicijo, in za to so potrebni neki dogovori. Se pa strinjam, da imajo tudi ti mejo dobrega okusa.

Žalosti me, da te dni, po glasovanju, nekatere stranke tudi na desnem polu govorijo o raznih kupčkanjih, po drugi strani pa so sami prišli ponujat glasove za zakonodajo, tudi za ustavne sodnike. Veliko jih je kazalo s prstom na predsednika republike, češ kako slabo je izbral kandidate za ustavne sodnike. Sam se s tem ne strinjam. Predsednik republike je v danem razmerju moči strank v parlamentu predlagal seznam štirih imen, ki so imela dobro možnost za izvolitev, kar se je navsezadnje izkazalo ob glasovanju. SDS in NSi sta predlagali Klemna Jakliča. Težko mu očitam, da ni izobražen, ne strinjam pa se z njegovimi tviti in javno komunikacijo in priznam, da mi njegova politična drža ni blizu.

Dva kandidata je predlagal predsednik republike sam, enega pa na predlog največje stranke. In priznati mu moramo, pa če je to komu všeč ali ne, da je sedanji predsednik države predlagal največ levosredinskih kandidatov za ustavne sodnike. Je pa treba ta razmerja levo – desno pustiti pred vrati ustavnega sodišča prvi dan, ko kandidati stopijo v čevlje ustavnega sodnika. Če bo kdorkoli od ustavnih sodnikov delal tako, kot si želi desnica ali levica, potem je s to državo nekaj zelo narobe.

Kako daleč ste v SD s pripravami na volitve? Nekatere stranke že imajo skorajda pripravljen nabor kandidatov. Kdo bo torej peljal SD na volitve? 

Kdor politiko jemlje resno, ve, da se dan po volitvah že začnejo priprave na naslednje volitve. Če hočeš upravičiti dosedanji in dobiti nov mandat, moraš biti nenehno v stiku z volivci. Mi smo že pred enim letom začeli vse postopke za prihajajoče volilno leto in od takrat priprave potekajo ves čas. Tako je normalno delovanje resne stranke. Glede Dejana Židana pa: ankete, na katere se kot politik sicer ne smem preveč opirati, kažejo, da je najbolj priljubljen minister v državi, ljudje ga dojemajo kot dobrega in aktivnega ministra. V zadnjih letih je konsolidiral stranko, tako da ne vidim nobene potrebe po nadaljnjih špekulacijah nekaterih, ki nam vztrajno iščejo novega predsednika. Vsak dan bolj sem prepričan, da Židan je in bo v prihodnje dober predsednik ne samo stranke, temveč tudi vlade. In vse bolj se kaže, da to prepoznavajo tudi ljudje …

Pa je realno pričakovati zmago SD na volitvah?

Da, to je realno pričakovati. Veliko sem na terenu, med ljudmi. Iz pisarn v Državnem zboru težko dobiš občutek, kaj se dogaja na terenu. Ko pa greš med ljudi, vidiš pozitivno energijo in slišiš tudi kritike, ki se jih ne smeš bati. Ljudje so se naveličali novih strank, novo priložnost vidijo v tradicionalnih strankah, in SD si to absolutno zasluži. Ne zato, ker imamo tradicijo in dobro organizacijsko ter programsko mrežo. Našo prednost vidim predvsem v tem, da smo se bili pripravljeni soočiti z lastnimi slabostmi, da smo uspešni v procesu redefinicije nekaterih pogledov, da smo na pravi poti, da postanemo moderna socialdemokratska stranka, ki presega politične okvire. Bili smo in smo tudi danes pripravljeni spustiti primež starih zgodb, ki niso več odgovor na realno življenje in vse izzive, ki jih to prinaša.

Vendar v SD obstajajo trenja med različnimi strujami. Nekatere moti način delovanja nekdanjega generalnega sekretarja Uroša Jauševca, Aljuš Pertinač SD označuje za stranko traktoristov, drugi se obregajo ob delo sedanjega trajnika Dejana Levaniča … Prepad med staro in novo generacijo?

To je stalnica v naši stranki. Vedno so bili spopadi med skupinami znotraj stranke, na koncu pa je to sestavni del življenja neke politične skupine. Vendar se znamo poenotiti, ko je treba. Pred Levaničem in Jauševcem smo imeli odličnega generalnega sekretarja Dušana Kumra. Tudi Jauševec je prinesel nekaj novega. Levanič je generalni sekretar, ki glede stranke široko razmišlja, ker je bil poslanec in državni sekretar in dobro pozna mrežo. Kar pa zadeva traktoriste: velika mesta so zelo pomembna, brez njih težko zmagaš na volitvah, toda mi si ne dovolimo zanemarjati podeželja, ker so tudi tam ljudje z istimi in še drugimi problemi. Če sem traktorist zato, ker slišim tudi probleme ljudi zunaj urbanih središč, potem me ta oznaka ne moti.

Računate na podporo ljubljanskega župana?

Dejstvo je, da je Zoran Janković dober župan in da mu Ljubljančani zaupajo. Od tega ne moremo bežati. To mu priznamo tudi mi in ne vem, zakaj bi to zanikali. Enako velja še za marsikaterega drugega župana velike občine. Je pa res, da brez Ljubljane še posebej stranke na levici težko zmagajo na volitvah, in Jankovićeva podpora bi bila tako dobrodošla tudi za našo stranko. Z njim imamo nekaj skupnih pogledov in težko bi rekli, da v levosredinski zgodbi nismo na isti strani. Medtem ko Janković ne potrebuje strank, da zmaga na lokalnih volitvah, stranke potrebujejo Jankovića in njegovo podporo za dober rezultat na državnozborskih volitvah.

Bo koalicija zdržala do rednih volitev? Je sploh še dovolj zaupanja, da bi lahko izpeljali projekte, pri katerih naj bi veljal najširši konsenz znotraj koalicije?

Ne razmišljam tako kot nekateri člani koalicije, da smo v času pred volitvami in zato naj zdaj le še nagovarjamo ljudi, da bi tako pridobili čim več glasov, kar naj bi bil tudi razlog, da ne sprejmemo nobenih pomembnih odločitev več. Problemi ljudi pa ostajajo in te moramo reševati!

Zdravstvena zakonodaja je ena tistih, ki jo moramo sprejeti, ne glede na to, do kdaj traja koalicija. Bo pa morala biti ministrica bolj proaktivna in prisluhniti tudi tistim, ki ji skušajo dobronamerno svetovati. Pol mandata smo se ukvarjali s problemom koroških dečkov, in zdaj ko je reorganizacija centrov za socialno delo v vsebinskem delu narejena, bomo padli na eni tabli in vprašanju, kje bo ta visela. Nekdo bo moral prevzeti odgovornost za to. O drugem tiru govorimo že leta, zdaj pa forsiramo nekaj zaradi volitev in si ne vzamemo dovolj časa, da ne bi ponovili napake s Tešem 6. Dogaja se nam Mercator – upam, da bomo v tej zgodbi izkoristili dobro pozicijo in dobre odnose z Rusijo. Zdaj lahko popravimo napako, ki smo jo naredili pred leti, ko smo Mercator prodali slabemu lastniku.

Vse to bi morali narediti. Ampak dokler bomo držali figo v žepu, bo rezultat tak, kakršen je. Kar zadeva mene, bom ostal na terenu, med ljudmi, kajti poslanci se morajo pogovarjati. V pisarnah smo preveč oddaljeni od realnih problemov in zaslepljeni. Seveda prevečkrat kakšno zinem in potem mi rečejo, da sem rušitelj koalicije. Toda vidim probleme in ljudje se obračajo name.

Ob pozornem spremljanju izjav ključnih predstavnikov koalicijskih strank človek dobi občutek, da odgovornost prelagate drug na drugega, vsak po svoje želi ustvariti vtis, da je problematične člene treba iskati drugje, le pri njih ne.

Se strinjam, toda zaupanje, ki ga je treba graditi v družini ali podjetju, je treba graditi tudi v poslanski skupini ali koaliciji. Ko sestavljaš koalicijo in program, se dogovoriš, kaj je pomembno. Sedeli smo štirinajst dni, vse natančno zapisali in tam je bilo vzpostavljeno zaupanje. Pri sprejemanju zakonodaje, pa tudi pri kadrovskih zadevah, ki so bile na prangerju zadnje tedne, vidimo, kako pomembno je zaupanje. Mi pa vse preveč delamo v smeri, češ reševali bomo tega ministra, ker je naš, drugemu pa ne bomo dali, kar bi si želel. Strinjam se denimo s tem, kar je bilo narejenega glede policije, toda zakaj ne rešujemo tudi vojske? Je to problem naše ministrice? Mislim, da ne. Gre za problem cele države in bojim se, da nekateri ne vidijo pravega pomena problema na tem področju. Tipičen primer je tudi teran. To ni Židanov teran, to je slovenski teran, za katerega bi se morala politika poenotiti, ne pa si metati polena pod noge.

Mandat je kljub vsemu v zadnji četrtini. Koliko so izpolnjene zaveze iz koalicijske pogodbe?

Pogodba je zapis, ki predvsem izraža politično smer koalicije. Realnost pa se žal izkaže za drugačno. Glede zdravstva smo bili vsi zelo pametni, kaj je treba narediti, realizacija pa je zelo slaba. Odgovornost morata prevzeti minister in celotna vlada. Navsezadnje je vseeno, kdo in čigav je minister. Ljudje imajo težave in mi smo odgovorni za to. Sicer bo pa narod sam na koncu sodil.

Poleg zdravstvene reforme je problem zase tudi ustanavljanje demografskega sklada. Hrvati so denimo pri tem zelo uspešni, medtem ko se pri nas močno zatika, najbrž spet zaradi prerivanja, kdo bo obvladoval denar in vodil sklad.

Zdaj ni ključno, kdo bo obvladoval demografski sklad, ampak se je treba najprej dogovoriti, kaj bomo z njim sploh naredili in kako postaviti temelje. V Desusu in SD imamo glede tega podobne poglede, SMC pa malo drugačne. Najprej je treba razčistiti osnovo, šele potem lahko nadaljujemo.

Vprašanje je tudi, kako se bo razpletal drugi tir. Nič ne kaže, da bi šlo gladko in po prvotnih načrtih.

V tej državi imamo veliko civilnih iniciativ, koristnih in manj koristnih, toda iniciativo glede drugega tira je treba poslušati, tudi zaradi izkušenj z večjimi državnimi investicijami, ki so se dogajale v preteklosti. Zame je ključno vprašanje, kaj bodo Madžari želeli in kakšni interesi so v ozadju, da bi pomagali graditi infrastrukturni objekt v drugi državi. Nelogično je, da ni govora o slabšem javnofinančnem položaju Madžarske v primerjavi s Slovenijo, pa Madžarska zdaj velja za nekega odrešenika drugega tira. Tega ne morem razumeti. Poleg tega nimamo podatka, koliko denarja bo sploh potrebnega za gradnjo drugega tira. Težko je na slepo sprejemati zakone in za nameček še po nujnem postopku.

In navsezadnje – smo v pričakovanju arbitražnega sporazuma in implementacije sodbe. Slovenija za to vsekakor potrebuje politično stabilnost.

Odločitev o arbitraži bo znana v prihodnjih mesecih in takrat država ne sme narediti napake. Ker smo se v tej zgodbi, drugače kot Hrvaška, zavezali k spoštovanju mednarodnega prava in k spoštovanju dogovora, menim, da se mora takrat slovenska politika poenotiti. Zato sem prepričan, da so nedavne izjave prvaka Desusa, da SD ne potrebujejo v vladi, ker imata SMC in Desus sama dovolj glasov, nepotrebne.

Matjaž Han za Svet 24: “Socialni demokrati smo na čelu s predsednikom Židanom pripravljeni prevzeti vlado v naslednjem mandatu in na dolgi rok voditi proces k stabilni, socialdemokratski družbi.”

Vodja Poslanske skupine Socialnih demokratov v Državnem zboru Matjaž Han se je v intervjuju za časnik Svet 24 z novinarjem Matejem Klaričem pogovarjal o prioritetah koalicije v zadnjem letu pred volitvami, o krepitvi socialne demokracije in drugih aktualno-političnih temah, med drugim tudi o pomenu zdravstvene zakonodaje, letošnjih predsedniških volitvah in odnosih med strankami ter povezavah na levici.

Pred dobrim tednom dni je potekal vrh koalicije, kjer ste zakoličili prioritete za nekaj več kot zadnjega leta mandata. Kaj ste se dogovorili?

Koalicijski vrh vidim predvsem kot namero v SMC, da se še pred zaključkom mandata pozicionirajo in konsolidirajo, s tem pa pokažejo, da so še vedno prvi, glavni. Ob tem pa menim, da bo treba več narediti in manj govoriti, se fotografirati. Smo se pa na vrhu koalicije dogovorili, da bomo do konca mandata spravili pod streho zdravstveno reformo, če bo ta usklajena z vsemi ključnimi deležniki.

Kako sicer ocenujete zadnje dogajanje v vladi? Mislite, da je zadnji spor med Cerarjem in Brglezom tudi posledica tega, da si Brglez krepi svojo pozicijo napram Cerarju? Vi ste dejali, da so pripravljeni za funkcije narediti vse in da gre za predstavo za javnost, kaj ste s tem mislili?

Na zakonu o tujcih se je na simbolni ravni merilo moči med dvema najmočnejšima stebroma SMC. Kaže pa ta zakon tudi na to,  da SMC nima prave političe identitete. Ne ve še ali je leva ali desna stranka, išče svoj politični prostor. Pri glasovanju velikega dela SMC o zakonu je tako šlo bolj kot za vsebino zakona za dobro piarovsko zgodbo, ki jo vodijo Izraelci. Rezultat te bitke pa je navidezno pobotanje zato, da sta oba glavna akterja te zgobe ostala na svojih položajih.

Mislite, da je Brglezovo nasprotovanje temu zakonu njegova predpriprava kandidature na letošnjih volitvah predsednika države?

Ne verjamem, da ima gospod Brglez ambicije kandidirati za predsednika države po vsem, kar se je zgodilo. Pa tudi glede na javno mnenje je očitno, da je proti obstoječemu predsedniku možnosti za zmago malo.

Verjetno boste na teh volitvah v SD podprli svojega nekdanjega predsednika Boruta Pahorja?

Prepričan sem, da ga bomo podprli. Navsezadnje je bil Borut Pahor 15 let predsednik Socialnih demokratov, bili smo in ostajamo njegovi politični sopotniki, četudi ni več aktiven v stranki.  Zato se mi zdi podpora naše stranke Borutu Pahorju logična in prava. Menim, da je Borut Pahor dober politik, dobronameren človek in socialdemokrat. Sliši se že v tujini, da je Borut Pahor eden vidnejših in pomembnejših političnih igralcev v evropskem  prostoru. Temu pritrjujejo tudi izjave hrvaških politikov, da je edini resni politični akter v regiji.

Kako pa gledate na njegove kontroverznejše poteze?

Nisem pristaš velikega pojavljanja v družbenih medijih. Nimam potrebe po fotografiranju kaj jem, kam grem, koga srečam na ulici.  Razumem pa tiste, ki s temi mediji nagovarjajo mlade, tudi Boruta, ki želi politiko približati mlajšim generacijam, ki se jim je politika skozi 25 let zamerila. Sam bi verjetno to delal drugače, to pa ne pomeni, da ta pristop ni dober.

Kaj se obeta na področju zdravstva, vaš predsednik Dejan Židan je dejal, da večjih sprememb v zdravstvu ne gre pričakovati? Bomo spet ostali brez prepotrebnih zdravstvenih reform in ukinitve dopolnilnega zavarovanja, kjer velike dobičke kujejo private zavarovalnice?

Njegova izjava je posledica predolgega čakanja na prepotrebno zdravstveno reformo. Sedaj sta v usklajevanjih  dva pomembna zakona, prvi je zakon o zdravstveni dejavnosti, pri katerem se ukvarjamo z zdravstveno mrežo in podeljevanjem koncesij, drugi pa je zakon o zdravstvenem zavarovanju, ki določa način in obseg financiranja zdravstvenih storitev. Problem je, da se veliko govori kako se dela, premalo pa je konstruktivnih pogovorov, usklajevanj. Ne samo s politiki, temveč tudi z zainteresiranimi deležniki kot so zdravniki, medicinske sestre, drugi zaposleni v zdravstvu, sicer bo zakona težko uskladiti. Ministrstvo za zdravje nekaterih dobronamernih pripomb ne želi slišati in to je velik problem. In se rado zgodi, da smo glede česa že usklajeni pa nas kasneje s strani ministrstva preseneti popolnoma drugačen predlog. Od tu skepsa. Pri zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenemu zavarovanju je za nas bistveno, da se ukine dopolnilno zavarovanje in jasno določi pravice. K temu nas ne nazadnje zavezuje tudi koalicijska pogodba. Nič nam ne pomaga znižanje cen zavarovanja, če bodo bolniki dobili manj storitev. Prav tako se mora presekati z napajanjem lobijev iz sredstev, namenjenih zdravljenju ljudi.

Omenjali ste koncesije, kje je prišlo do nesoglasij. Kakšen je vaš predlog na tem področju?

Smo zagovorniki javnega zdravstva, zavedajoč se, da imamo manjko zdravnikov. Nisem proti koncesijam, vendar morajo biti te podeljene na način, da se zdravstvena mreža krepi, ne siromaši. Vzpostavljen mora biti jasen nadzor, kaj se s koncesionarji in z vsemi ostalimi deležniki javne zdravstvene mreže dogaja in potem je potrebno reagirati. Vendar brez  reakcij  zaradi  osebnih, prijateljskih, sorodstvenih poznanstev, ki se zdi, da so bile povod podeljevanja koncesij v preteklosti.

Slišati je moč, da se glede ustavnih sodnikov SMC spet dogovarja z SDS, ker dvotretjinsko večino potrebuje tudi za sestavo fiskalnega sveta. Ste se o tem pogovarjali v četrtek na koaliciji? Bomo prihodnjih devet let imeli spet bolj konservativno usmerjeno ustavno sodišče? Takšno je v zadnjih letih sprejelo kar nekaj nenavadnih odločitev.

Na Brdu o tem ni bilo govora. Dejstvo pa je, da moramo letos izvoliti še štiri nove ustavne sodnike. Med 24 kandidati je kar nekaj eminentnih ljudi, ki menim, da bi dobro opravljali to funkcijo. Predsedniku države smo povedali naše poglede in on bo v državni zbor predlagal imena, za katera potrebujemo 46 glasov. Glede preteklih odločitev Ustavnega sodišča ne bi želel preveč polemizirati. Je pa bilo zadnja leta veliko teh odločitev – če gledam s stališča politika – v nasprotju z levimi vrednotami; pri istospolno usmerjenih, javnem šolstvu in tako naprej. Kljub temu pa ne smemo dovoliti, da imenovanje ustavnih sodnikov postane politična tržnica. Ko se na ta račun dela gnile kompromise, ne more biti dobrega rezultata. Kot politik in državljan si želim, da imamo sodnike, ki sprejemajo vsebinske odločitve, utemeljene na prepričljivih argumentih. Takšne, ki bodo na dolgi rok krepile zaupanje v pravno, k napredku in strpnosti zavezani družbi. Pri Fisklanem svetu pa je glede na potrebno dvotretinjsko podporo  odgovornost na opoziciji in tudi koaliciji, da izvolita predstavnike.

Če ne prej nas naslednjo pomlad oziroma na začetku poletja čakajo nove volitve. Bo SD spet štartala na prvo mesto?

Socialni demokrati smo se na čelu s predsednikom Dejanom Židanom v političnem obdobju zadnjih let konsolidirali. Smo stabilna stranka, ki ni od včeraj. Imamo dobro mrežo po terenu in zvesto članstvo, predsednika Židana pa ljudje prepoznavajo kot najboljšega ministra te vlade. Dragocena izkušnja triletnega vodenja vlade, menim, da v najtežjih trenutkih države, nas je izbrusila. Socialni demokrati smo tako pripravljeni, ne samo, da prevzamemo prvo mesto v vladi v naslednjem mandatu, temveč na dolgi rok vodimo proces k stabilni, socialdemokratski družbi. Prvi pogoj pa je v danem političnem času, da se politika odmakne od populizma in dela za ljudi.

Ko omenjate odmik od populizma na kaj mislite pri tem?

Trump je eden izmed produktov populizma, ki je navzoč tudi v Evropi. Gre za odpiranje kompleksnih tem, z obljubo všečnih, a nerealnih rešitev. Vpogled v zgodovino in trenutno stanje pa kaže, da je socialna demokracija pravi odgovor na te pojave. Vesel sem, da se je Nemčiji »zgodil« Schulz. Ne zgodil, ljudje v socialdemokratski politiki prepoznavajo alternativo populizmu.

Pri Schulzu, ki je prevzel krmilo vam sorodne SPD je zanimivo, da je stranki podpora zrasla po tem, ko je dejal, da se ne bi branil koalicije z nemško Levico in Zelenimi.

Tudi mi imamo podobno situacijo z Desusom in Združeno levico ter levim delom SMC. Mislim, da bi lahko bila koalicija teh strank dobra, pred tem pa bi se morali skupaj soočiti s politično realnostjo, kaj lahko naredimo. Namreč tudi levi populizem je lahko nevaren. Predvsem zato, ker zaradi njega vsa politika izgublja podporo. Tudi z Združeno levico bi lahko bili v vladi, če bi se točno dogovorili kje je meja populizma in začetek dela na osnovi realnih ocen.

Kako pa gledate na spore znotraj Združene levice?

V preteklih letih je na levico prišlo in tudi odšlo veliko novih obrazov. In z njimi so v političen prostor vstopale nove stranke, z obljubami, ki so ali mejijo na populizem. Vse te nove stranke imajo skupni imenovalec – kratek rok trajanja. Pa nisem privoščljiv, ampak strankarstvo je več kot enoletni poizkus potrpežljivosti volivk in volivcev. Vendar sem tudi samokritičen, Socialni demokrati smo na drugi strani na nekaterih temah pri nagovarjanju levih volivcev zaspali. Glede novonastalih levih strank  se danes kaže, da je bila med temi še najbolj leva stranka Zorana Jankovića. Slednji zase pravi, da je po prepričanju socialnidemokrat, vendar je imel 2011 premalo političnih izkušenj, da bi znal sestaviti vlado. Prepričan sem, da se bodo ljudje na  naslednjih volitvah odločali med etablitanimi strankami. Socialni demokrati smo s predsednikom Židanom sposobni zapolniti ta velik prostor, nastal po neuspelih strankarskih poizkusih.

Mislite, da je možno, da Zoran Janković na državnozborskih volitvah dobi lep del glasov? 

Možno je, ob tem pa sem prepričan, da smo Socialni demokrati naredili pomembne premike prav z delovanjem na periferiji. Nobena stranka pa ne more zmagati, če nima za sabo tudi velikih mest. In tu se prostor, za realnega, socialdemokratskega politika kot je Židan, širi. Dejan Židan prihaja iz gospodarstva, za saboj ima stabilno politično pot, po prepričanju je socialni demokrat. Mislim, da je on odgovor za naslednji mandat. Ko bo Dejan Židan predsednik vlade, bomo lahko izpeljali socialnodemokratski program in kot rečeno na dolgi rok postavili temelje stabilni socialdemokratski družbi. Zato se teh volitev veselim.

Zgodba s teranom mu očitno ni škodovala?

Ko se je Židan dvignil in začel borbo za naš teran, so ga vsi napadli, že skoraj je dobil interpelacijo. Ko pa je na naši javni televiziji evropski komisar zavajal in lagal, da je celo komisija njegove trditve zavrgla in se kaže, da ima Židan prav, pa je govoriti o teranu postalo popularno. Na začetku te borbe je bil sam in vsi so govorili, da dela slabo. To je dokaz, da je Židan politik, ki se zna brez piarovskih akcij odločno postaviti za prave stvari.

Nekateri npr. Aljuš Pertinač vam očitajo, da ste preveč zapostavili intelektualno bazo in da imajo glavno mesto t.i. traktoristi, kako odgovarjate na te očitke?

Zelo iskreno rečeno lahko sprejmem tudi takšne očitke. Na vrhu stranke smo imeli že intelektualce in dobre rezultate, toda stvari se spreminjajo, nekateri pa se s spremembami ne znajo sprijazniti. Sam mogoče sodim v  vodstvo, vrh stranke, nimam se za intelektualca, se pa lahko pogovarjam tudi z njimi. Slišim pa tudi običajnega človeka, za razliko od nekaterih drugih. Socialni demokrati smo navsezadnje stranka delavcev, ti ljudje so tudi na podeželju.

V javnosti presenečajo tudi nastopi podpredsednika SD Janka Vebra, ki je izjemno kritičen tudi do potez SD-ja: javno se je že distanciral npr. do njenega kadrovanja, zavzema se za dvig pokojnin, proti rubežem nepremičnin, izjemno kritičen je tudi do vplivnega Boruta Jamnika, koliko so te njegove izjave usklajene s SD?

Tudi zaradi dolge tradicije je naša stranka drugačna. V stranki imamo različna mnenja, poglede ter ocene stanja za prihodnost. Med nami je pri nekaterih vprašanjih moč najti skrajno leva kot tudi sredinska stališča. Janka Vebra izjemno spoštujem, vendar si sam ne bi upal ocenjevati ljudi brez utemeljenih argumentov. Če je kdo karkoli ukradel, naredil narobe, naj to presojajo in sankcionirajo ustrezne službe. Obsojanje po čez, za pet minut slave pa je izjemno nevarno in to sem mu na štiri oči tudi jasno povedal. Vsak človek pa dela tisto, kar misli, da je prav, on je že 20 let v politiki in ima veliko izkušenj.

Je pa še vedno član poslanske skupine in stranke? V prihodnje še računate tudi nanj?

Zakaj je tako kritičen v zadnjih dveh letih je vprašanje zanj, bil je štirikratni župan in je poslanec z najdaljšim stažem. Ne želim si, da stranka izključuje, temveč vključuje.

Veliko se govori o korupciji pri nas. Emil Milan Pintar je celo dejal, da je pri nas kar tretjina vsega denarja v večjih projektih, kot je Teš 6 šlo za podkupnine političnim strankam. Če to drži gre za več sto milijonov evrov. Sedaj se veliko govori o spornih zadevah pri drugem tiru. Kako preprečiti tovrstne primere v prihodnje?

Ocene o tem, da je v zadnjih 25 letih iz države izginilo veliko denarja so prave. Ne vem pa koliko ga je odšlo in ali bi ga lahko spravili nazaj z davčno amnestijo. Škoda je, da Teš 6, za katerega strokovnjaki pravijo, da je bil potreben zaradi odvisnosti od električne energije, postaja sinonim za krajo. Po moji oceni je bil Teš 6 slabo voden projekt, za kar je kriva tudi politika, ker ni dovolj nadzirala davkoplačevalskega denarja. Za vsemi morebitnimi nepravilnostmi pa stojijo ljudje s priimki in imeni. Te ljudi je treba privesti pred roko pravice in jih v primeru krivde sankcionirati. Zato sem sam zagovornik transparetne kadrovske politike. Politika naj nastavi ljudi na pomembna mesta, a zato tudi nosi odgovornost. Sedaj pa je politika, ko naj bi bili vsi ti kadri neodvisni, dežurni krivec za vse nepravilnosti. Ne verjamem, da so politične stranke na račun tega projekta prišle do kakšnih sredstev. Za našo stranko govorijo marsikaj, ko pa pogledam bilanco stranke, vidim, da smo v minusu. Če bi imeli pri teh poslih kaj zraven, ne verjamem, da bi bilo tako.

V javnosti se je govorilo tudi o prihodu Bratuškove v SD, vendar naj bi se zapletlo pri temu, da je želela v stranko pripeljati nekatere sporne posameznike. Vi se dobro razumete z njo še iz časov, ko je bila premierka. Je mogoče pričakovati njen prihod v stranko ali predvolilno koalicijo?

Še danes se z njo razumem. Sem človek, ki ljudi ne pozablja. Ko je bila predsednica vlade, so vsi želeli biti v njeni bližini, se z njo slikati. Danes je teh ljudi malo. Nisem spremenil mnenja o njej. Mislim, da je bila dobra predsednica vlade v zahtevnih časih. Res pa je, da z Alenko ne prihajava iz iste stranke in da se sedaj ne pogovarjamo o prestopu. Želim ji, da bi delovala še naprej v politiki in bila uspešna, ker je poleg kake napake naredila tudi dobre stvari za državo. Za stranko pa mislim, da je vedno bolje, da ljudje vanjo prihajajo, kot pa obratno.

Ne izključujete morda tudi kakšne predvolilne koalcije?

Če se spomnite, smo imeli pred zadnjimi volitvami dogovor s Solidarnostjo. Mediji so nam pred tem očitali, da se ne povezujemo, nato pa zakaj se povezujemo. Tudi s Krščanskimi socialisti smo se 2008 povezali in z Desusom smo 2014 imeli socialnodemokratski blok. Smo ena redkih strank, ki se je povezovala že pred volitvami. Izkušnje pa nas učijo, da je najboljše, da se naslonimo na svoje znanje, ker tudi denarja za izraelske svetovalce nimamo. Na tej poti pa vabimo v stranko ljudi, ki prihodnost države vidijo v socialdemokratski družbi.

To vlado bo gotovo zaznamovalo tudi povečevanje represivnih ukrepov te vlade (uvedba paralizatorjev, policijska pooblastila vojski, zapiraje meja pred tujci oziroma begunci). Če bi take ukrepe predlagala Janševa vlada, bi verjetno na ulicah videli tisoče protestnikov. Vse te zadeve se zdijo kot tlakovanje poti avtoritarnemu voditelju v prihodnosti.

Če beremo levo teorijo, je ocena absolutno prava. Ampak kot Slovenec zaupam slovenski policiji in vojski. Morda je teh represivnih ukrepov tudi zaradi mednarodnih razmer več in sprejem teh je zgoščen na relativno kratek čas. Ne moremo pa mimo realnosti, da smo zavoljo vseh pametnih telefonov, kamer smo že vsi v svetu Big Brotherja, kjer nihče ne more biti povsem sproščen in neopažen. Kar se tiče zakona o policijskih pooblastilih sem sam glasoval za, tudi zato, da lahko policisti ukrepajo zoper terorizem. Nismo izvzeti iz tega. Imel bi slab občutek, če ne bi zavaroval življenj naših ljudi, ker bi bil ideološko preveč na neki strani. Sam ideološko ločujem teme kot so javno zdravstvo, šolstvo, Vprašanje varnosti pa zame ni le ideološko vprašanje.

Velik problem ne samo pri nas ampak tudi drugod je vse večje število ljudi s prekarnimi (nestanovitnimi službami). Tu bodo potrebne neke rešitve, vse več se govori o univerzalnem temljenem dohodku. Velika večina mladih bo drugače živela mnogo slabše kot njihovi starši (z nižjimi plačami, brez pokojin, brez osnovne socialne varnosti, ki bi omogočala načrtovanje prihodnosti npr. družine in nakup stanovanja).

Bil bi zelo neiskren, če bi rekel, da imamo rešitve za odpravo prekarnega dela v rokavu. A ne smemo zanemariti dejstva, da je za prekarstvo krivo tudi slabo gospodarstvo in slabe politične odločitve.  Gre pa tudi za nezaupanje mladih v pokojninski sistem, ko veliko njih prihaja k privatnikom in si želijo biti SP-ji. Želijo si plačevati čim manj za pokojnine, ker ne zaupajo v pokojninski sistem ter da bodo imeli več sredstev, da bodo lahko normalno preživeli delovno okolje. Dokler pa ne bo pogojev gospodarstvu, da bo lahko zaposlovalo, se bo prekarstvo še povečevalo.

Problem je, da so mnogi tudi prisiljeni v prekarstvo…

Da se razumemo, 90 odstotkov jih je prisiljenih. Imamo nek status quo. Morali bi se pogovoriti, kaj narediti, da bodo ljudje zaposleni na bolj varen način. Če ne bodo sindikati, gospodarstveniki in politika vsaj malo popustili pri svojih zahtevah, se bo dogajalo to, kar se.

Še en problem te vlade, ki se večinoma spregleda je to, da naša vlada (predvsem njen premier Cerar in gospodarski minister Počivalšek) ponosno podpira nizko plačana in težaška delovna mesta (Uber, Revoz, Magna Steyr). Verjetno to ne more biti ravno pravi model razvoja Slovenije?

Se strinjam, sicer je v redu, da se odpirajo nova delovna mesta ne morem pa pristati, da se na račun delovnih mest na drugi strani ljudi izkorišča. Ne želim, da smo v tem pogledu Bolgarija, želim, da imajo ljudje dostojno plačo. Podpiram Revoz, Yaskavo, Magno, a problem je, da imamo pri nas ogromno podjetnikov, ki so temelj našega gospodarstva. Za Magno Steyr smo pripravljeni narediti vse in je piarovsko gledano zgodba o uspehu. Vprašanje pa je kaj smo pripravljeni narediti za naše podjetnike. Podjetnik, ki hoče 50 dodatnih kvadratnih metrov delavnice, mora dobiti hitro gradbeno dovoljenje in poceni kredit. To mora država spodbujati. Če bi bil kdaj gospodarski minister, bi zahteval, da imajo vsi enake pogoje v državi. Johann in Janez. Tu smo naredili premalo, preveč je administracije in premalo angažiranosti za naša, slovenska podjetja.

Takšno stanje bi na globalni ravni še bolj zakoličila Ceta, sporazum, ki preferira korporacije in njihove dobičke na račun ljudi. Pretekli teden jo je potrdil evropski parlament. Vaša Tanja Fajon je glasovala proti sporazumu, kakšno pa je mnenje v SD?

Evropa je brezcarinska cona, želeli smo si, da ni več meja. Ceta je dogovor s Kanado, eno najbolj zelenih držav na svetu. Kanada tudi ne izkorišča svojih ljudi, kot na primer Kitajska. V stranki se bomo o tem še  pogovorili. Če bi me danes vprašali, bi glasoval za ta dogovor. Sem pa se pripravljen prilagoditi stranki. Glasovanje Fajonove pa vidim kot rezultat vseh dilem, ki jih tudi Ceta ima.

Ključni problem je verjetno mehanizem ICS prek katerega lahko korporacije tožijo države, če je ogrožen njihov dobiček.

Ko smo Socialni demokrati pri sprejemi protitobačnega zakona opozorili na morebitne tožbe smo bili označeni za zlobirane,  čeprav smo povedali, da lahko v posebnem zakonu pravila glede škatlice cigaret določimo že prej. Verjetno je pametno, da pri Ceti sodelujemo z Evropo, čeprav je res, da bi se včasih morali tudi Evropi postaviti po robu.

Kako komentirate Trumpove prve poteze?

Gre za populista, v tem trenutku se ne strinjam niti z eno njegovo potezo. Vendar  je dosleden. Vse to je obljubljal pred volitvami. Vsi pa smo mislili, da ga bo administracija omejila, ko bo prišel do ovalne pisarne. Tega zenkrat ne kaže. Gre svojo pot in malo se bojim njegovih odločitev…

Vprašanje glede Melanijinih staršev, ste se po Trumpovi izvolitvi kaj pogovarjali z Amalijo in Viktorjem Knavs? Pisali smo že o temu, da ste družinski prijatelji.

Po volitvah sem bil pred inavguracijo v stiku z  očetom Melanie, Viktorjem, ko je ta prišel v Slovenijo. Po pogovoru z njim sem ugotovil, da so odnosi ostali isti, kljub temu, da sam nimam več očeta in mame preko katerih sem ga spoznal. Cenim, da je ostal isti kot prej. Vsej družini želim vse najboljše. Vem pa da jim ni vse lepo in prijazno. Včasih je sicer lepo biti v “zlatih kletkah”, toda na dolgi rok takšno življenje ni najboljše. Upam, da bodo zdržali ta pritisk in bodo za Slovenijo naredili, kar se da, ko bo kakšna priložnost.

Omenja se tudi možnost odmevnega srečanja med Trumpom in Putinom v Ljubljani, tu bi gotovo lahko priskočili na pomoč.

Bil sem na kosilu s Putinom v Rusiji in tam je bilo govora o tem obisku. Predsednik ruske federacije je bil temu naklonjen. Verjamem, da bo naklonjenost prišla tudi s strani ameriške administracije, predvsem predsednika. Enkrat smo že imeli takšno srečanje. Sedaj so pričakovanja še večja.

Ste tudi predsednik Skupine prijateljstva DZ z Rusijo, kako komentirate dejstvo, da bi po Gallupovi anketi večina Slovencev v primeru vojaške ogroženosti raje videla pomoč s strani Rusije kot Nata?

Upam, da do te situacije sicer ne bo nikdar prišlo. Je pa zaradi akcij Nata v zadnjih 15 letih prišlo do tega, da javnost vidi nekatere odločitve kot slabe. Sami pa smo tudi slovanski narod z dolgo tradicijo sodelovanja z Rusijo. Prav tako smo gospodarsko bolj vezani na njih. Zato se ne čudim tej anketi.

Tanja Fajon za Dnevnikov Objektiv: Evropska komisija nima več moči. Moč se je preselila v prestolnice.

Tanja Fajon je že drugi mandat poslanka v evropskem parlamentu. Še pred dvema letoma se je parlament zdel predvidljiva in počasna institucija. V zadnjem letu pa je doživel, da je britanski poslanec Nigel Farage iz parlamentarne dvorane v Bruslju koordiniral izstop Velike Britanije iz Evropske unije. Ena najbolj prepoznavnih poslank pa je Marine Le Pen, ki med francosko predsedniško kampanjo govori o koncu Unije.

Koalicija, ki jo je vodil Martin Schulz, je razpadla takoj, ko je odstopil in se vrnil v Nemčijo, kjer kandidira za mesto kanclerja. Marca bodo v Rimu praznovali 60. obletnico združene Evrope, vsi pa pričakujejo, da bo Angela Merkel tam predstavila načrt za dve ali tri ločene Evropske unije. Vprašanje, kakšna Evropa bo preživela, je postalo aktualno tudi v evropskem parlamentu. Za sobotni Dnevnikov Objektiv se je s Tanjo Fajon pogovarjal novinar Ervin Hladnik Milharčič.

Zdi se, da je nekaj tako marginalnega, kot so bile kolone beguncev pred poldrugim letom, spremenilo jedro Evropske unije. Tako je videti na periferiji. Panika na vseh koncih, od Bolgarije do Poljske in Slovenije. Je v Evropski uniji res prišlo do radikalne spremembe v razmišljanju?

Spomnim se, kako je bilo ne pred poldrugim letom, ampak pred šestimi leti na Lampedusi. Zgodba je enaka. Pred poldrugim letom je bil val večji in hitrejši, bilo je veliko ljudi, mi pa smo bili nepripravljeni. Kako je to videti v Bruslju? Situacija z begunci drži zrcalo evropski družbi. Ni šlo samo za vrednote, ampak tudi za solidarnost, skupne delujoče migracijske politike in tudi za vprašanje humanitarnosti. Do katere mere smo pripravljeni Evropejci ljudem, ki so na begu zaradi vojne, nasilja ali revščine, pomagati? Ali pa se želimo pred njimi izolirati? V Evropi imamo danes države, ki v krizi z begunci vodijo politiko à la carte. Dejansko nam je pri evropski solidarnosti in moralni odgovornosti spodletelo.

Je to nov pojav?

To se ni zgodilo v zadnjih dveh letih. Razmere z begunci niso nič novega. Lani je v kratkem času prišlo veliko ljudi. Če pa številke damo v širši kontekst, milijon in pol ljudi za petstomilijonsko Evropo ni velika številka. Po drugi svetovni vojni je v Nemčijo prišlo dvanajst milijonov beguncev, pa je Nemčija postala najmočnejše gospodarstvo v Evropi.

Zakaj danes bistveno manjše številke ves kontinent spravljajo v paniko?

Izzivi so različni. Evropska unija je šla v zadnjih desetih letih čez vrsto kriz. Vsaka kriza je ostala do neke mere nerešena. Preden se je ena končala, je že prišla nova. Ves čas se zdi, da smo v krču in da gasimo požar. S vsako novo krizo izgubimo dolgoročni strateški interes glede tega, zakaj Evropska unija obstaja. Ne vemo, čemu služi povezovanje na temelju skupnih vrednot in skupnih pravil igre. Cela vrsta evropskih držav skupnih pravil igre ne spoštuje več.

Kako se to vidi v Bruslju?

Poglejmo tja, kjer se odloča o politiki. V evropskem svetu se vlade dogovorijo za skupno politiko. Ko gredo domov, pa naredijo tako, kot jim na domačem terenu najbolj ustreza, in evropska komisija nima mehanizmov, da bi nadzorovala izvajanje sklepov in ukrepala. Države Višegrada, denimo, se vedno bolj odločajo za politiko à la carte ali pa gredo v izolacijo in protekcionizem. Izzivi so kompleksni, enotnega odgovora na izziv, ki ga predstavljajo migracije, nimamo. Jasno pa je, da migracij na evropski celini ne bomo zaustavili.

Bo Evropska unija preživela begunsko krizo?

Begunsko krizo bo Evropska unija preživela, ne bo pa je ustavila. Evropa je celina migracij. Že zaradi globalizacije nič ne bo ustavilo ljudi, da se selijo tja, kjer je življenje boljše. Ali bo Evropska unija zaradi tega razpadla? Ne želim biti prevelika pesimistka. Pesimizem ne rešuje realnih problemov. Je pa res, da smo v prelomnem obdobju. Pred sabo imamo tri ključne volitve. Morda je največji problem pomanjkanje jasnega evropskega voditeljstva z jasno vizijo. Nimamo več voditeljev, kot so bili Robert Schuman in Jean Monnet, ki so imeli izkušnje z vojnami in revščino in so vedeli, zakaj povezujejo Evropo. Zdi se mi, da kljub morda veliko večjim izzivom nova generacija voditeljev ne ve več, zakaj moramo delati skupaj.

Tudi Kohla in Mitterranda ni več.

V Evropi takšnih voditeljev praktično ni več. Nekateri pravijo, da je to Angela Merkel in da brez nje Evropa ne bi obstala. Če se nam zgodi, da bo v tem letu na volitvah prišlo do še večjega preobrata v skrajno desno, bomo videli prelomno leto. V mislih imam Nizozemsko in še posebej Francijo. Če se to zgodi, bo nastalo vprašanje, kako se bo nadaljevala integracija. Bližamo se 60. obletnici Evropske unije, ki jo bomo praznovali v Rimu. Veliko je ugibanj o tem, kakšen bo načrt, ki ga bodo predstavili voditelji. Bo to Evropa dveh hitrosti? Bo na eni strani evrski steber, na drugi strani pa varnostno-obrambna unija? Bodo to različni interesni krogi?

Danes že živimo Evropo različnih hitrosti, vprašanje pa je, kako daleč bodo spremembe šle. Po brexitu smo se vsi strinjali, da Evropska unija ne pomeni več statusa quo. Nekaj se mora spremeniti. Ljudje je ne čutijo več, so daleč, vidijo samo politične elite. Kaj pa bo Evropska unija v prihodnosti, si ne zna nihče zares predstavljati. Prepričana sem, da pri ključnih strateških interesih potrebujemo sodelovanje.

Kateri bi lahko bili ključni strateški interesi?

Terorizem. Podnebje. Energetika. Trgovina. Kjer imamo vsak svoje interese, pa je treba državam dopuščati nekaj več suverenosti, kot smo je v zadnjih letih.

Referendum o izstopu Velike Britanije se je do izida zdel politični iracionalizem. Kako ste se o tem pogovarjali v parlamentu? Ste resno jemali ognjemet Nigla Faragea in njegovo retoriko?

Morda ne toliko resno, kot bi jo morali. Morda tega še danes ne jemljemo dovolj resno, ko gledamo splošno jezo državljanov in populizem, ki narašča. Ko so se Britanci odločali, so bila mnenja različna. Večina si je želela, da ostanejo del Evropske unije. To je pomembna država za obstajanje te povezave. Hkrati pa je veliko kolegov govorilo, da so Britanci že do zdaj samo jemali tisto, kar jim je koristilo, in nikoli niso bili z obema nogama del Evropske unije. »Če hočejo oditi, naj kar gredo,« je bilo slišati. Meni osebno je bilo žal zaradi njihove odločitve. Najbrž sta bila za njo strah in jeza, ki smo ju kasneje videli tudi na volitvah v Ameriki.

Kakšni pa so učinki britanskega odhoda danes?

To je zares zanimivo. Ogromno Britancev išče evropska državljanstva in si želi še enega potnega lista. Zdi se, da jih je strah. Najpogostejše vprašanje po referendumu je bilo, kaj Evropska unija sploh je. Če bi se danes odločali, bi se morda odločili drugače. Brexit je sprožil veliko nejasnosti. Tudi o vprašanju postopka izstopanja iz Evropske unije in o pogajanjih, kako bo proces potekal. Strah pa je mogoče čutiti tudi na evropski strani, in sicer zaradi populizma, zaskrbljenosti, da gre Evropska unija na pot razpadanja, in ob vprašanju, ali bomo znali zadržati skupne interese.

Ali ni to preveč preprosto? Zdaj govorimo, da populizem lahko zmaga v Franciji, da lahko načne monolitnost nemške družbe in da je v vzhodni Evropi že na oblasti. Ampak kaj to je? Na kaj mislimo, ko rečemo populizem?

Populizem je protest proti vsemu. Nima skupnega imenovalca. Mislim, da je odziv na krizo, skozi katero smo šli. Ljudje vidijo, da imajo vedno manj denarja, na drugi stani pa so elite, ki bogatijo, izrabljajo ugodnosti davčnih oaz in pridobivajo evropska sredstva. Ljudje se počutijo vedno bolj revne, odrinjene na rob družbe. Zdi se mi, da je sredina izginila. Populizem je lahko usmerjen proti priseljencem, proti obstoječemu sistemu ali proti čemurkoli drugemu. Težko ga je postaviti pod skupni imenovalec. Vsekakor pa ga ne smemo zanemariti. Pri kolegih v parlamentu sem videla, da so se v diskusijah o brexitu obnašali, kot da ne obstaja, in so ga ignorirali, češ da bo tako lažje preživeti. Zdaj pa je tako splošno prisoten, da moramo začeti razmišljati o tem, kaj jeza ljudi prinaša.

Kako se je ta razmislek kazal pri glasovanju o Ceti? Socialisti ste bili proti…

V resnici smo bili razdeljeni. Bili smo najbolj razdeljena politična skupina. Večina socialistov je bila za. Proti smo bili socialisti iz vzhodnoevropskih držav. Tudi zame je bila odločitev težka. Argumenti za in proti so bili dobri. Za slovensko gospodarstvo Ceta ne bi prinesla nič dobrega in nič slabega. Mene pa niti vsa jamstva, ki smo jih dosegli med pogajanji, niso prepričala, da bi sporazum prinesel večjo blaginjo državljanom. Zato je bila moja odločitev proti Ceti. V naši skupini so bili zelo proti tudi Francozi in Avstrijci. Nemci pa so bili v večini za in večina je Ceto podprla.

Ampak Marine Le Pen je tudi glasovala proti in je imela podobne argumente kot levica. Ali desnica lovi konsenz na terenu, kjer se levica dobro počuti?

Ne vem, ali je primerjava ustrezna. Skrajna desnica je v načelu proti prosti trgovini in proti trgovinskim sporazumom. Zase in za svoje kolege pa lahko rečem, da nismo proti prostotrgovinskim sporazumom. Vztrajali smo, da je treba narediti reformo. Sporazumi morajo biti bolj pravični, da bodo zaščitili tudi delovna mesta. Ne sme priti do šoka z izgubo delovnih mest, zaščititi je treba tudi naše standarde. V dvorani je bilo sicer videti, kot da glasujemo skupaj z Marine Le Pen in Niglom Farageem. V resnici pa je bila med nami bistvena razlika. Mi smo predstavili predlog o reformi svobodne trgovine v desetih točkah.

Upam, da bo prišel čas, ko bomo s Kanado lahko bolje sodelovali; podprli smo tudi strateško sodelovanje z njo. Ko je kanadski premier Justin Trudeau dan kasneje nagovoril evropski parlament, se je to zelo jasno pokazalo. Trudeau je rekel, da imamo skupne vrednote. Želimo si bolj pravičen in varen svet in močno Evropo. To tudi sama zagovarjam. Skrajno desnih strank, vključno z Le Penovo in Farageem, pa med njegovim nastopom ni bilo, ampak so ga bojkotirali. Mislim, da so razlike zelo očitne.

Zanimivo je bilo videti, kako je levica glasovala skupaj s politiko, ki jo je Donald Trump naredil tako popularno.

Morda pa je Trump priložnost za Evropo.

Na kakšen način bi to lahko bilo res?

Želim si, da bi bil Trump priložnost, da se Evropa upre. Prvi odziv je bil čutiti v nemških vrstah. Takoj po izvolitvi Trumpa so se Nemci na desnici povezali. Hitro so razumeli, da je boljše delati skupaj kot pa dopustiti, da skrajna desnica z AfD doseže še boljši rezultat. Morda nas bodo Trumpova nepredvidljivost, nevarne grožnje in prepoved gibanja državljanov iz sedmih pretežno muslimanskih držav spodbudile k sklepu, da si pa v Evropi res ne želimo takšne politike, ob kateri si vsako jutro šokiran nad tem, kaj se je zgodilo. Populizem je nepredvidljiva politika brez strateške vizije. V Avstriji so to prvi razumeli. Nihče si ni decembra v resnici predstavljal, da bo zeleni kandidat v drugem krogu lahko zmagal na predsedniških volitvah.

Populizem širi strah in nestrpnost. Vodi v razgradnjo. Vprašajte mlade ljudi, v kakšni Evropi želijo živeti. Danes je samoumevno, da lahko prosto potujejo po celotnem kontinentu, da se lahko izobražujejo kjerkoli in da lahko svobodno iščejo priložnosti. Če jih postavimo pred dejstvo, da bo v prihodnosti drugače, da se bodo vrnile meje in da bomo začeli razgrajevati Evropo, bodo začeli razmišljati drugače. Zdi se mi, da zelo malo govorimo o tem, kaj je Evropska unija, kaj je evropska identiteta in kaj nam prinašata.

Pred letom 2004 je tudi v Sloveniji veljal konsenz, da je Evropska unija najboljša ideja v naši dolgi zgodovini napačnih korakov. Evropska unija je bila dobra. Minilo je nekaj več kot deset let in težko je najti človeka, ki bi tudi danes mislil enako. Kaj se je spremenilo?

Ne bi se strinjala s tem, da je danes težko najti človeka, ki bi rekel, da je Evropska unija dobra. Povprašajte slovenske gospodarstvenike. Vsak bo rekel, da mu Evropska unija prinaša koristi. Samo zapora meja in uvedba carin bi naredili takšno škodo, da si nihče ne želi videti razpada Evropske unije. Razpad schengena bi imel uničujoče gospodarske posledice. Ob tem pa Slovenija še vedno črpa izjemna evropska sredstva, le da teh zgodb ne slišimo. Ogromno naših podjetij, infrastrukture in projektov je odvisnih od evropskega denarja. Pri tem smo še kar uspešni, kadar imamo dobre, inovativne ideje.

Marsikdo se s tem, da je Evropska unija nekaj slabega, ne bi strinjal. Strinjal pa bi se s tem, da bi jo bilo treba spremeniti. Za mnoge mlade ljudi je Evropska unija danost. Odrasli so in živijo v prostoru, v katerem niso nikoli občutili nič slabega. Njihova svoboda nikoli ni bila ogrožena, varnost pa tudi ne. Teh vrednot ne razumejo tako, kot jih razume starejša generacija. Mislim, da nam Evropa še vedno prinaša več dobrih kot slabih stvari in da preveč negativiziramo.

Ali ni bila ravno to napaka pri presoji brexita? Velika Britanija je na gospodarskem in predvsem finančnem področju več pridobila od članstva v Evropski uniji, kot je izgubila zaradi njega. Volilci, ki niso niti gospodarstveniki niti finančniki in niso v verigi odločanja, pa ne vidijo koristi. Zakaj Evropska unija v govoru svojih institucij ni prepričljiva?

Na vsakem referendumu se postavi vprašanje, kateri argumenti bodo prevladali. Tudi vprašanje, ali se volilci zares odločajo glede referendumskega vprašanja, ali pa oddajo glas kot protest proti političnim elitam. Pri brexitu je bila razprava nekoliko drugačna. Na volišča niso prišli mladi, ki si želijo Evropsko unijo. Na periferiji pa so imeli ljudje občutek, da živijo slabše, in so bili jezni na finančne centre, na kapital in na mesta, kjer živijo bolje. Evropa je še vedno najbogatejša celina na svetu z visokimi standardi in visokimi varovalkami, bogastvo pa je zelo nepravično porazdeljeno.

Naredili smo velik sloj bogatašev, ki so zaščiteni, korporacijam smo omogočili, da sploh ne plačujejo davkov in da dobivajo zaslužke tam, kjer ne ustvarjajo kapitala. Na drugi strani pa smo tudi z gospodarsko krizo povečali število revnega prebivalstva. V Evropi bi morali ponovno priti do ukrepov pravične razporeditve bogastva, tako da bi imeli ljudje, ki so najbolj prizadeti, enake možnosti. Ne pa da imajo državljani občutek, da imajo koristi samo veliki, močni, korporacije in bogataši.

Kaj je šlo narobe? Obljuba Evropske unije je bila blagostanje in varnost. Blagostanje je zagotavljala socialna država. Zakaj je prišlo do njene erozije?

Vprašanje je, kaj se dogaja z delavskim razredom, ki ni več takšen, kot je bil. Zato ima levica težavo, kako nagovarjati svoje volilce. V zadnjih desetih letih, ko se nam je zgodila ekonomska kriza, smo imeli zelo konservativno komisijo, ki je skupaj z Angelo Merkel vodila politiko močnega zategovanja pasu. To je pomenilo stroge varčevalne ukrepe, kar je nekatere države, predvsem Grčijo, močno potisnilo na kolena. Posledice čuti predvsem revnejši del prebivalstva. Hkrati nismo izvajali investicij v zagon majhnih in srednjih podjetji, ki bi odpirala nova delovna mesta. To je na eni strani paraliziralo ekonomski razvoj, na drugi pa socialne pravice. To je Evropo oslabilo.

Evro je bil vzpostavljen kot skupna valuta, vendar brez nadzornih institucij. Bil je prazen okvir in šele zdaj gradimo institucije, ki bodo nadzirale in ukrepale, preden bo prepozno. Vprašanje je, ali bomo z globalizacijo na eni strani in z današnjim delavskim razredom na drugi ob vzporedni krizi vodenja obudili gospodarstvo. Vendar se gospodarstvo oživlja, nezaposlenost pa se niža. Zadnja Junckerjeva komisija je tudi poskušala zmanjšati administracijo in zožiti politike na gospodarstvo, migracije in še nekaj prioritet. Izvaja ukrepe za pridobitev zaupanja državljanov. Če pa bomo na letošnjih volitvah dobili še bolj desne politike, bo nastal problem.

Kako deluje Evropska unija brez Velike Britanije?

Dokler ne začne procesa izstopa, ima Britanija še vedno polne pravice. Marca bo Therasa May sprožila izvajanje 50. člena. Potem bo postopek pogajanj trajal dve leti ali več. Želim si, da bi bili z ločitvijo na koncu zadovoljni obe strani. Ampak na koncu bo Velika Britanija zunaj. V tem trenutku pa ne vidim nobene druge države, v kateri bi si državljani želeli izstop. Pregledovala sem raziskave, ki kažejo, da si ljudje želijo več skupne evropske varnosti in skupno migracijsko politiko. Tam, kjer jih je strah, si želijo več kot samo nacionalno politiko.

Jedro Evrope so bile Nemčija, Francija in Velika Britanija. Bosta zdaj jedro samo Francija in Nemčija ali bo vstopil kdo drug?

Zadnja leta sem imela občutek, da je bil to samo francosko-nemški motor, na koncu pa samo nemški. Velika Britanija ni bila gonilna sila, ki bi enako odločala pri vseh politikah. Izstop ne bo pomenil velike razlike. Bo pa nastala razlika v proračunu, ker je predvsem pri varnosti in obrambi prispevala veliko sredstev. V proračunu bo treba sredstva drugače porazdeliti. Če v Franciji po kakšnem naključju oblast prevzame Marine Le Pen, pa se vse spremeni, ker motorja ne bo več. Lahko se obudijo težnje po referendumu o izstopu. Zdaj morata Francija in Nemčija kot največji evropski gospodarstvi vleči Evropo naprej.

Na mizi je več scenarijev. Govori se marsikaj. Slišati je ideje, da naj bi se Unija vrnila k osnovnemu jedru tesno povezanih petih ali šestih držav, ki bi naprej gradile posamezne politike. Ideja Angele Merkel je, da se nekatere države povežejo globlje in skupaj napredujejo. Nisem še naletela na jasen koncept nadaljnjega razvoja. Ampak dokler državljani politikam ne bodo zaupali in bodo Bruselj razumeli kot stolp elite, bo težko karkoli narediti. Dokler ukrepi za socialno varnost in delovna mesta ne bodo učinkoviti, bodo ljudje v strahu in krču in ne bodo zaupali.

Do zdaj ste imeli v evropskem parlamentu levega predsednika, zdaj pa so predsednik komisije, predsednik sveta in novi predsednik parlamenta Antonio Tajani konservativci. Kaj to pomeni za delo parlamenta?

Žal mi je, da za predsednika nimamo več Martina Schulza, ker mu tudi na desnici priznavajo, da je instituciji vrnil obraz, moč in kredibilnost. V Bruslju smo bili z njim močan partner v pogajanjih s komisijo in evropskimi vladami. Z Junckerjem sta bila prijatelja in sta vzdrževala ravnovesje, tako da smo imeli v evropskem parlamentu stabilno večino za proevropske politike in uveljavljanje napredne agende. S Tajanijem prihaja mnogo neznank. Res je, na čelu treh glavnih evropskih institucij imamo tri konservativce.

Povsod sami republikanci. Je Evropa takšna kot Trumpova Amerika?

To ni prvič, to smo že videli. Lahko pa to ustvari drugačen pristop do gospodarstva in drugih področij. Juncker je bil zelo naklonjen socialni politiki. Schulzu je bil tudi zelo blizu pri vprašanjih reševanja delovnih mest in gospodarstva. Vendar Juncker ni sam. Za seboj ima aparat ljudi, ki ga bolj obvlada, kot on obvlada sam sebe. Zaradi tega se zdi, da je danes evropska komisija zelo šibka in da nima več tiste moči, kot jo je imela včasih. Moč se je preselila v prestolnice. Ko se je treba o čem odločati, se najprej pokliče v Berlin, morda v Pariz. V London nič več, v Rim pa tudi ne.

Komisija nima več moči. Donald Tusk je na čelu evropskega sveta prav tako močno oslabljen. Vprašanje je, kaj bo Tajani prinesel na čelo parlamenta. Velike črno-rdeče koalicije ni več. Imamo novo koalicijo liberalcev z EPP in ECR na eni strani in nas socialistov z demokrati in zelenimi na drugi. Tudi znotraj skupin postajamo bolj razdeljeni, kot smo bili včasih. Zaradi tega so glasovanja močno nepredvidljiva. Več je ideoloških spopadov. To, da ni trdne institucije, ki lahko z jasno večino sprejema odločitve, pa ni dobro.

Koliko Evrope je v evropskem parlamentu? Je to parlament Evrope nacionalnih držav ali kaj drugega?

Statistika kaže, da evropski poslanci še vedno najprej sledijo svoji evropski politični skupini. Najprej glasujejo po pripadnosti svoji evropski politični skupini in šele potem po pripadnosti svoji stranki in nacionalnim interesom. Če pa pogledam Ceto in nekatera druga glasovanja, je iz njih razvidno, da v ospredje vedno bolj prihajajo nacionalni interesi. Vidi se več koncentričnih krogov. Vedno bolj se vidi, ali prihajaš iz osnovnega jedra Evrope ali iz višegrajske četverice ali od kod drugod. Slovenija ni nikjer in si hkrati želi biti povsod.

Če bo šla Evropska unija po poti razpada, bomo imeli mi še največje politične in gospodarske težave, ker ne bomo trdno spadali v noben krog. V parlamentu je evropska ideja manj prisotna kot nekoč in bolj spremljamo nacionalne interese. Mogoče zato, ker smo kot politiki in kot politika oslabljeni in smo do neke mere izgubili verodostojnost. Iščemo načine, kako preseči očiten razkol in kako se vrniti k ljudem.

Zakaj je dobro, da je Slovenija v Evropski uniji? Kaj Evropska unija pridobi z nami?

To sta nasprotujoči si vprašanji. Obojestransko je dobro. Od tega imamo vsi koristi. Bolj ko je Evropska unija povezana, lažje se spopada z zunanjimi izzivi. Zato tudi mislim, da bi moral biti zahodni Balkan del Unije, ker bomo skupaj in trdni lažje delovali verodostojno in močno navzven.

Slovenija pa ima čisto konkretne koristi. Kamorkoli v Sloveniji greste, v katerokoli vas, povsod boste našli tablico na nečem, kar je bilo financirano s sredstvi Evropske unije. S članstvom smo dosegli izjemen napredek. Pa ne mislim samo na denar, ki smo ga kanalizirali v modernizacijo države, ampak tudi na vrednote, ki smo jih sprejeli. S tem, da smo postali enoten trg dela, da smo odpravili meje in da smo prevzeli evro, smo naredili korak naprej, smo napredovali. V mladinske programe od Erasmusa naprej je bilo investiranih več milijard evrov.

Govoriti, da Evropska unija pomeni samo slabosti, je napačno in nespametno. Izjemno veliko denarja dobimo samo za izobraževanje mladih, od shem jamstva za mlade do iskanja zaposlitev drugje pod enakimi pogoji, kot veljajo za vse državljane. Skupen prostor nam ponuja priložnosti in mobilnost, ki bi jo lahko izkoriščali v še večjem obsegu.

Vstop v Evropsko unijo nam je omogočil, da nismo več samo Slovenci ali samo Madžari, ampak da gradimo evropsko identiteto. S katerimi mehanizmi se lahko gradi evropska identiteta?

Schengen je simbol Evropske unije. Prostor svobode potovanja. To seveda velja le v primeru, da se ne bomo vrnili na notranje meje. Mladi sploh ne potrebujejo potnega lista, ampak se svobodno gibljejo po vsej Evropi. Kjerkoli lahko s ponosom rečem, da sem Evropejka. Ko sem pred dvajsetimi leti prišla v Bruselj in Slovenija še ni bila del Evropske unije, je komaj kdo vedel, kaj je Ljubljana in kje je Slovenija. Sama sem občutila kompleks majhnosti, neprepoznavnosti, kompleks zaradi tega, ker prihajam iz nekdanje Jugoslavije. Danes sem ponosna, da sem Slovenka in Evropejka v neki širši skupnosti, ki ima mnogo kultur in pomeni veliko bogastvo. Težko si predstavljam, da bi lahko spet šli korak nazaj, se ogradili, zaprli meje in živeli v svojem majhnem prostoru. Iluzorično je pričakovati, da bi nam kaj takega lahko uspelo.

Ampak v evropsko politično govorico sta vstopili nova beseda in nova stavčna zveza. Suverenizem in Evropa nacionalnih držav. Madžarska, Slovaška, Češka in Poljska razvijajo politiko oddaljevanja od Evropske unije. Kako v Bruslju razumete razvoj te nove politične ideologije?

Madžarski Fidesz ne gradi politike ločitve od Evropske unije. To delajo le do neke točke, toliko, kolikor jim ustreza, ne govorijo pa o izstopu iz Evropske unije. Madžarska je med večjimi prejemniki evropskih sredstev. Pri urejanju razmer v zvezi z begunci in migranti Madžarska ne bi želela sodelovati, po drugi strani pa bi uživala ugodnosti članstva. Pojavi se dilema, kaj narediti. Evropska unija ima skupna pravila. Vsa niso prijetna v vsakem trenutku. Vendar deluje po načelu solidarnosti in sodelovanja. Kaj se zgodi, ko odstopijo od tega načela? Bi bilo treba ljudi kaznovati in jim odvzeti evropska sredstva, ker ne sprejemajo vse skupnih pravil igre? Razprava gre tudi v to smer in je zelo občutljiva. Aktualna je bila v času Berlusconija, zdaj pa v zvezi z Madžarsko. Podobno se dogaja z drugimi višegrajskimi državami.

Če želimo ohraniti Evropo, ki bo delovala na skupnih temeljih in definirala skupne interese, morajo vsi sprejemati enake odgovornosti. Ne morejo vsi delovati tako kot Velika Britanija, ki je ves čas izbirala. Ne vidim tega, da bi katera od višegrajskih držav razmišljala o izstopu. Vse so velike neto prejemnice evropskih sredstev. Ljudje bi se temu uprli. Videti pa je mogoče, da na mnogih področjih nočejo sodelovati v evropski zgodbi.

In do kakšnega sklepa pridete?

Sama pri sebi večkrat razmišljam o tem, kakšen bi bil najboljši model Evrope za naprej. Morda bi bilo najbolje iti iz prestolnice v prestolnico in definirati, kaj je tista stvar, ki je ključna za posamično državo. So to varnost, evro, schengen ali kaj drugega? Ponovno je treba najti skupni imenovalec. Pred leti je bil to enotni trg. Pri osemindvajsetih državah je skupni imenovalec težko najti. Mislim, da smo pri suverenosti v marsičem šli predaleč.

Enotna pravila o velikosti kumaric in podobno res niso potrebna. Tam, kjer imajo svoje posebnosti, morajo nekatere vidike suverenosti države dobiti nazaj. Pri borbi proti davčnim utajam in mednarodnemu kriminalu pa nobena policija ne more delovati samo na nacionalnem ozemlju. Pri terorizmu je enako. To so svetovni problemi, pri katerih je treba nujno sodelovati drug z drugim. Čas bo kmalu pokazal, ali bo Evropa povezana na drugačnih temeljih. Ampak povezana bo.

Anja Kopač Mrak za Večer: “Ni lahko biti minister v državi, kjer velja prepričanje, da je sociale preveč, in moraš za vsak evro biti bitko.”

Z ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anjo Kopač Mrak se je novinarka časnika Večer Tanja Milakovič Fajnik pogovarjala o dosežkih in ukrepih njenega ministrskega resorja ter o prihodnosti socialne Evrope. “Odkrito lahko povem, da je težko biti minister v državi, kjer menijo, da je sociale preveč,” je med drugim v intervjuju izpostavila ministrica iz vrst Socialnih demokratov.

Kaj si lahko obetamo od evropskega socialnega stebra?

“Počakati bo treba na uradni predlog Evropske komisije, ki bo izdan marca. Je pa pomembno že dejstvo, da se za več socialne Evrope zavzema celoten politični vrh EU, na čelu s predsednikom Evropske komisije Jean-Claudom Junckerjem. Na zadnjem srečanju januarja v Bruslju je bilo jasno zaznati, da dojemamo Evropo kot celoto, kjer velja pravica do dostojnega preživetja in dostojnega plačila za delo za vse. Izpostavljeno je bilo vprašanje minimalne plače in minimalnega dohodka. Pri čemer je jasno, da ta ne more biti in ne bo enak v vseh evropskih državah. Bo pa s tem postavljen neki minimalni evropski standard na področju socialnih pravic. Ne glede na razvojne razlike med državami, kot so višina povprečne plače, BDP in kupna moč.”

Govorilo se je tudi, kako preprečiti socialni damping. Torej nižanje plač in socialnih standardov na račun večanja konkurenčnosti, ki bi pritegnila investitorje v Evropo.

“Povečevati konkurenčnost zgolj na račun zmanjševanja socialnih pravic delavcev, kar se dogaja v evropskih državah, ni prava pot. Tega ne moremo dovoliti. Konkurenčni smo lahko tudi na račun produktivnosti in znanja, ne zgolj na račun stroškov dela.”

V zadnjem času je v evropskih državah več govora tudi o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD). Kakšno je vaše stališče, je to utopija ali v prihodnosti možna rešitev?

“Če ne bo prišlo do sprememb na trgu dela in pri sistemih socialne varnosti, je UTD bolj ali manj realnost v prihodnosti. Sistemi socialne varnosti na področju pokojnin, zdravstva, za primer brezposelnosti in invalidnosti, so bili vzpostavljeni konec 19. stoletja, ko je prevladovalo delo za nedoločen in za polni delovni čas. Povedano drugače, socialna varnost se s takšnimi sistemi lahko zagotovi za tiste, ki imajo stabilno zaposlitev in redno plačujejo prispevke. Danes pa smo priča velikim spremembam na trgu dela, kjer je vse več atipičnih oblik zaposlitve. Mladi na primer vstopajo na trg dela zelo pozno in pri 65 letih ne bodo imeli pogojev za upokojitev. Gledano v tej luči, je UTD kot alternativna rešitev za zagotavljanje socialne varnosti v prihodnosti ena izmed rešitev. UTD bi namreč bila pravica vsakega državljana. Je pa dejstvo, da z UTD rušimo logiko obstoječega evropskega sistema socialne varnosti, kjer je temeljna povezanost med plačevanjem socialnih prispevkov iz dela in zagotavljanjem pokojnin, nadomestil za brezposelnost, starševskega varstva, boleznin.”

Pri tem obstaja tudi bojazen, da ljudje ne bi več hoteli delati ali pa vsaj ne več poprijeti za vsako delo.

“Že danes imajo mnoga podjetja v Sloveniji težave pri iskanju delavcev. Zakaj jih ne dobijo? Morda pa bo treba ponuditi boljše plačilo. Ko je gospodarska rast in se zmanjšuje brezposelnost, napoči čas, da je delo treba tudi bolje plačati. Za to, da delavci ne sprejmejo slabo plačanega dela, niso krivi niti brezposelni niti država, kar je pogost očitek. UTD bi imel še večji vpliv na vedenje ljudi na trgu dela, saj bi jim omogočal še več svobode pri izbiri. Korenito bi spremenil dosedanje odnose v družbi in ravno zato ga ni tako lahko sprejeti. Kot sociologinja ga sicer podpiram, ker prinaša posamezniku več avtonomije, daje mu možnost aktivne participacije pri odločitvah, omogoča mu večjo neodvisnost od trga dela. Ni naključje, da so mu bolj naklonjeni v Skandinaviji, kjer se sistemi socialne varnosti osredotočajo na posameznika in brezpogojnost pravic, ki izhajajo iz državljanstva, in bi bil zanje UTD le korak naprej. Za države centralne Evrope – Nemčijo, Avstrijo, Francijo in tudi Slovenijo – je zgodba o UTD precej drugačna, ker socialne pravice izhajajo primarno iz posameznikove participacije na trgu dela.”

Kaj pa krajši, denimo šesturni delovnik?

“V Sloveniji se sicer lahko pogovarjamo o tem, a imamo zelo velik problem: prekomerno nadurno delo. Delovni inšpektorji tudi v najnovejšem poročilu ugotavljajo, da so zaposleni v Sloveniji primorani delati preveč. Nekateri delodajalci s tem prihranijo, saj je to zanje ugodneje kot zaposliti dodatne ljudi. Na drugi strani pa so tudi delodajalci, ki bi zaposlovali, a ne morejo, ker ne najdejo ustreznega kadra. Med brezposelnimi imamo namreč veliko ljudi z zdravstvenimi ovirami, ki so težje zaposljivi in ne morejo delati na vseh delovnih mestih. Težava je tudi ta, da imajo brezposelni premalo znanj in niso dovolj usposobljeni za delo, ki ga iščejo delodajalci. Veliko je tudi povpraševanje po deficitarnih poklicih. Tudi zaradi tega je v podjetjih premalo zaposlenih in preveč preobremenjenih.”

Kolikšna bo po novem najnižja minimalna pokojnina?

“Prav te dni intenzivno iščemo rešitev za zagotovitev minimalne pokojnine za vse, tako moške kot ženske, ki so v času svojega upokojevanja izpolnili upokojitvene pogoje. Minimalna pokojnina je namreč zelo pomembna, tudi v luči odpravljanja revščine pri starejših. Večja vključenost žensk pri zagotavljanju minimalne pokojnine je namreč ključna za preprečevanje njihove revščine. Upam, da bo dogovor sprejet v kratkem in da bomo zagotovili minimalno pokojnino, nad varstvenim dodatkom vsem, ki so izpolnili polne upokojitvene pogoje.”

Imate znotraj koalicije dovolj podpore pri reševanju socialnih vprašanj?

“Žal prevečkrat velja prepričanje, da dajemo za socialo preveč in da bi se izdatki, zdaj, ko imamo gospodarsko rast, morali zniževati. Še vedno me boli, da se je leta 2012 sprejem nove socialne zakonodaje pogojeval z argumentom, da ljudje sistem izrabljajo. Žalosti me tudi, da se od takrat do danes ni nič spremenilo. Še vedno poslušam, da bi morala sociala preverjati, kdo se vozi z mercedesom in dobiva pomoč. Dokler v tej državi tega ne bodo nadzirale institucije, ki so za to pristojne, in to niso centri za socialno delo, tako dolgo ne bo nič drugače. Odkrito lahko povem, ni lahko biti minister v državi, kjer velja prepričanje, da je sociale preveč, in moraš za vsak evro biti bitko. Tudi pri minimalni plači nazadnje je bilo tako. Razumem sicer predsednika vlade, da je zahtev veliko in jih je na koncu treba nekako uskladiti. Ne razumem pa prepričanja, da je sociale že v izhodišču preveč.”

Pri minimalni plači ste se zavzemali za višji dvig, pa temu vlada ni bila naklonjena.

“Minimalna plača je ekonomska in socialna kategorija. Če je prag tveganja revščine, mora biti minimalna plača nad njim. Ne morem zagovarjati, da ljudje delajo osem ur in na koncu dobijo manj, kot zadošča za osnovno preživetje. Šlo je samo za tri evre. Če bi minimalno plačo uskladili za 2,6 odstotka, bi bili točno na pragu revščine – 617 evrih. Sprejeta je bila uskladitev 1,8 odstotka. Lahko sicer rečem, da je to bolje, kot če bi se uskladila za zgolj 0,5, kolikor je znašala inflacija, ampak vseeno ostaja slab priokus.”

Mimogrede, 617 evrov je povprečna pokojnina.

“Drži. In tega ni mogoče reševati drugače kot z zvišanjem vseh bruto plač. Pri nas pa se še vedno zamegljuje in reče, da država preveč vzame. Ni res, v osnovi so že bruto plače prenizke. Ne razumem namreč, kako je lahko problem minimalna plača v trgovinski branži, kjer so najvišji dobički. Kdo je vse zapitke v tej državi plačal v zadnjih letih? Ljudje, ki so dobivali nižje socialne transferje, nižje pokojnine, nižje plače. Najbolj je to občutil srednji sloj in čas je, da politika pristane na drugačno delitev ustvarjenega. Brez tega na dolg rok ne bo šlo.”

Je računati na to v luči prihajajočih parlamentarnih volitev?

“Naši državi gre dobro in tega smo lahko veseli. Če se spomnim, kakšen je bil proračun leta 2009, takrat sem bila državna sekretarka, imamo danes bistveno več, a se še vedno preračunava, kako privarčevati, kaj moramo ljudem vzeti. Moji nasprotni argumenti so v manjšini, na koncu odloči večina v vladi. Kot ministrici, ki imam samo en glas, pa mi na koncu preostane, da se vprašam, je to še sprejemljivo, ali pa presodim, da se tega ne grem več.”

Intervju s predsednikom SD in ministrom Židanom na TV Slovenija

Predsednik Socialnih demokratov in minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejan Židan je bil v ponedeljek, 21. novembra, gost pogovora z novinarko Katarino Golob na 3. programu TV Slovenija. Teme intervjuja s predsednikom SD Židanom so bile med drugim tudi delovanje koalicije, prioritete SD za prihodnji dve leti mandata vlade, predlog SD za ustanovitev demografskega rezervnega sklada, v DZ sprejeta proračuna za 2017 in 2018, aktualna pogajanja s sindikati javnega sektorja in sindikata FIDES, uspešen delovni obisk politično-gospodarske delegacije na Kitajskem in v Hong Kongu ter aktualne zadeve s področja resorja za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, pa tudi interpelaciji zoper vlado in ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anjo Kopač Mrak.

Intervju si lahko ogledate na povezavi: http://4d.rtvslo.si/arhiv/na-tretjem/174438802

Murskosoboški župan Jevšek ob polovici mandata: “Zadovoljen sem z delom občine in izvedenimi projekti, zato bomo nadaljevali začrtano pot.”

Župan Mestne občine Murska Sobota dr. Aleksander Jevšek je na polovici mandata z dosežki občine zadovoljen, kljub blokadi pri imenovanju treh direktorjev občinskih zavodov. Prepričan je, da koalicijske krize ni in se njegov slogan Povezovanje za razvoj uresničuje. Najmanj zadovoljen je z državo, ki ni podprla nadaljnje oskrbe s pitno vodo v Pomurju. Dve leti Jevškovega županovanja sta tudi prvi dve leti aktivne politike nekdanjega prvega moža kriminalistične policije v državi. Meni, “da je kar zadel”, ko se je odločal, ali gre v politiko ali ne, v pozitivnem in negativnem, je povedal v pogovoru z novinarjem Marjanom Maučecem za STA.

“Priznati pa moram, da nisem navajen, da bi v politiki, ki sem si jo zastavil, sklepal kakšne kompromise, ki bi bili v nasprotju z mojimi vrednotami in moralnimi načeli. Takih poskusov pa je bilo nekaj in zato smo si včasih prišli navzkriž v teh dveh letih,” je ocenil župan iz vrst SD. Med dosežki je naštel, da je s svojo ekipo odprl županova vrata za pogovore z občani, delo v mestnem svetu je bolj strpno, konstruktivno, ter da so dveh letih praktično sprejeli vse odloke, ki so jih dali na dnevni red mestnega sveta – od prostorskih aktov, od katerih so odvisne industrijske naložbe, do komunale in razvojnega centra.

Jevšek je kandidiral s sloganom “Povezani za razvoj” in vztraja, da ta še vedno drži. Ne zanika, da so imeli tudi “vroče debate”, kar pa se mu zdi za mestni svet normalno. V zadnjem času so v občini v ospredju težave pri imenovanju treh direktorjev občinskih zavodov, ki jih je morejo imenovati. Ustavili so se namreč ob vprašanju, ali lahko mestni svetniki glasujejo o samih sebi oziroma sorodnikih. To kaže, da koalicija ni (več) enotna. Jevšek ob tem pravi, da nekateri člani organov postavljajo osebni interes pred javnega in da tega ne bo odobraval, dokler bo župan. Vroče je tudi širše, med občinami, in sicer zaradi pomurskega vodovoda, kjer se ne morejo dogovoriti glede enotne cene. Soboška občina se je skupaj z beltinsko postavila nasproti preostalim desetim goričkim občinam in sprejela svojo ceno omrežnine. Kako se bo zaplet končal, še ni jasno.

“V Pomurju je preveč občin, 27. V preteklosti je to pomenilo razvoj, pri regijskih projektih pa se je pokazalo, da vsak ščiti svoj vrtiček. Vodovod je bil že narobe zastavljen, voden bi moral biti z enega konca za celo regijo. Merila niso bila natančno določena; tu je kriva država, ki je zdaj vse porinila na občine, češ zmenite se,” pravi soboški župan. A tega ne vidi kot razpad regije, ker da na drugih področjih, kot je Dogovor za razvoj regije, kljub zameram sodelujejo.

Ob dejstvu, da v državnem proračunu v prihodnjih dveh letih ni predviden nit cent za nadaljevanje gradnje pomurskega vodovoda in da vode tako ne bodo dobili tisti na obrobju, zaradi katerih so vodovod sploh gradili, pa pravi: “Tukaj protestiram tudi kot župan občine, ki ima vodo, ker si po načelu solidarnosti zaslužijo vodo vsi, Pomurje pa je bilo izločeno, kar je nesprejemljivo, čeprav je v Dogovoru za razvoj regije zapisano, da bomo skupaj gradili drugo etapo vodovoda.”

Kar zadeva obljube o spodbujanju podjetij, pridobivanju evropskega denarja in vračanju mladih Jevšek pojasnjuje, da je nekaj malih in srednjih podjetij zraslo, nekatera, kot Xal in GMT, pa so razširila dejavnost. Predvsem pa so spodbudni rezultati v pomurskem gospodarstvu, saj brezposelnost pada, BDP raste, izvoz pa raste, pravi Jevšek, ki sicer ne misli, da je to njegov uspeh. “Kot župan pa sem vedno takoj sprejel interesente za tuje naložbe, občina pa je v najkrajšem času pripravila potrebno dokumentacijo za naložbe in šla naproti pri ceni zemljišč in komunalnih prispevkov,” dodaja župan iz vrst SD.

Pri evropskem denarju občina v tem obdobju v okviru projekta trajnostne urbane strategije računa na 10,3 milijona evrov, k temu bo dodala svoje tri milijone. S tem bodo zgradili turistično, športno in gospodarsko infrastrukturo ob bakovski kamešnici, kjer so projekti zelo konkretni, prenovili mestno jedro in uredili Fazanerijo. V tem sklopu je tudi prometna strategija, ki daje prednost kolesarskim stezam, parkiriščem zunaj mesta, izposoji koles in s tem čim manj avtomobilom v mestu ter tako izboljšanju kakovosti zraka, dodaja Jevšek. Občina se je vključila tudi v lokalno akcijsko skupino Goričko, kjer je nekaj čez 2,5 milijona evrov namenjenih za razvoj podeželja oziroma primestnim naseljem.

V precejšnji meri je občini že uspelo “vrniti mestu dušo”, z novimi prireditvami je zaživelo mestno jedro. Na vprašanje, kakšni so odzivi na njegovo delo, pa soboški župan odgovarja, da se bo to pokazalo, če bo kandidiral na naslednjih volitvah. Ali torej bo? “Tega še ne morem povedati, pol mandata je še pred mano in s tem se ne obremenjujem, se pa s tem, da izpolnim obljube in da naredimo čim več ali skoraj vse, kar smo si zastavili,” je odgovoril murskosoboški župan Jevšek.