Prispevki

Osebna asistenca: Pomagajmo, ne otežimo!

Mag. Meira Hot je danes ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zastavila vprašanje o načrtovanih spremembah Zakona o osebni asistenci, saj dvomi v smiselnost in pravičnost načrtovane rešitve. Po tej osebni asistenti invalidnih oseb ne bi mogli biti družinski člani uporabnika. V poslanskem vprašanju je poudarila, da je možnost svojcev, da opravljajo to vlogo, vsaj minimalna pomoč družbe pri skrbi za pomoči potrebne.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti namreč pripravlja novelo Zakona o osebni asistenci. Osebna asistenca je pomoč posamezniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih posameznik ne more izvajati sam zaradi invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in da je enakopravno vključen v družbo. Z utemeljitvijo, da bi naj osebna asistenca uporabnikom zagotavljala neodvisno življenje, se z novelo zakona ukinja možnost, da so lahko osebni asistenti družinski člani uporabnika. Ministrstvo spremembo utemeljuje s tem, da naj bi se s tem izboljšala možnost socializacije in vključevanja v družbo, saj bi bili osebni asistenti treje osebe in ne družinski člani.

Na poslanko SD mag. Meiro Hot se je obrnila mama, ki je osebna asistentka svojemu sinu, ki ne more skrbeti zase. Opozarja, da bo predlagana ureditev prinesla veliko negativnih posledic za tisto manjšo skupino uporabnikov, ki so že zdaj na robu družbe. Pri tistih uporabnikih, pri katerih gre za osebe s težko motnjo v duševnem razvoju, je potrebno upoštevati, da jim starši in ostali družinski člani prinašajo občutek varnosti, saj imajo ob sebi nekoga, ki ga dobro poznajo, velikokrat pa najbolje prav oni poskrbijo za uporabnika, saj najbolj poznajo njegove potrebe in želje.

Kot alternativo tej ukinitvi je v predlogu novele zakona ponovno omogočena uveljavitev pravice do družinskega pomočnika, do katere so upravičene osebe s težko motnjo v duševnem razvoju oziroma težko gibalno ovirane osebe. Po veljavnem Zakonu o osebni asistenci se namreč pravica do osebne asistence izključuje s pravico do družinskega pomočnika, po tej novi predlagani ureditvi pa družinski člani ne bodo mogli več biti osebni asistenti, lahko pa bodo ponovno uveljavljali pravico do družinskega pomočnika, če so bili do nje upravičeni pred pridobitvijo pravice do osebne asistence.

“Glede na to, da družinski pomočniki niso upravičeni do nadomestila za čas bolniške odsotnosti, niso upravičeni ne do letnega dopusta in ne do regresa, ostanejo pa tudi brez dodatka za pomoč in postrežbo, ki jo prejme invalidna oseba, se upravičeno sprašujem, ali ne bomo s takimi ukrepi že tako ranljive skupine ljudi, ki so že zdaj  na robu družbe, še bolj potisnili čez rob,” se sprašuje Meira Hot in poudarja, da osebe s težko invalidnostjo in s težkimi duševnimi motnjami potrebujejo 24-urno oskrbo, vsak dan, 365 dni v letu: “Največkrat za njih skrbijo njihovi starši, ki si ne morejo privoščiti in ne zmorejo plačevati tovrstnih storitev nekomu drugemu, da bi skrbel za njihove otroke, zato za njih poskrbijo sami. Želijo biti s svojimi otroci, zato se odrečejo institucionalnem varstvu.”

Zato je Meira Hot na današnji seji Državnega zbora ministrico vprašala, kakšni so razlogi in nameni novele Zakona o osebni asistenci, pri tem pa ob drugih razlogih tudi dvoni, da bo na voljo dovolj osebnih asistentov, saj jih že zdaj primanjkuje, gre pa za zelo zahtevno delo, opravljati ga je potrebno tudi ponoči, ob nedeljah in praznikih.

V dopolnilnem vprašanju je poslanka SD poudarila, da si sama niti ne zna predstavljati, kako težke so take situacije, ko je potrebno toliko truda, potrpljenja, zvestobe in odrekanja: “Zato se mi zdi pomembno, da tem ljudem pomagamo v največji možni meri. Ukinitev možnosti, da so družinski člani lahko osebni asistenti ni prava pot. S tem, ko bodo osebni asistenti lahko tudi družinski člani, ravno ohranjamo tako dostojanstvo uporabnika kot tudi njegovo pravico do izbire.” Zato je ob zaključku poslanskega vprašanja apelirala na ministrico, da ponovno premisli o smiselnosti in pravičnosti takšnega posega.

Poslanka Bačič: “S pomočjo osebne asistence se bodo invalidi lahko enakovredno vključevali v skupnost, izobraževanje in zaposlovanje.”

Ob drugi obravnavi predloga zakona o osebni asistenci na seji Državnega zbora je poslanka SD Marija Bačič v razpravi o amandmajih izpostavila, da je zakon namenjen najbolj ranljivi populaciji, invalidom, ki potrebujejo pomoč pri opravljanju osnovnih opravil, ki jih zaradi oviranosti sami ne morejo opraviti.

“Ta zakon, je zelo pomemben zakon in upam, da ga bomo v Državnem zboru tudi soglasno podprli,” je poudarila poslanka. Zakon sledi konvenciji o pravici invalidov in zagotavlja pravice do dostojanstva, enake obravnave in samostojnega življenja, mora pa, po poslankinih besedah, slediti tudi načelu “nič o invalidih brez invalidov”. “Namreč ti edini vedo, kaj resnično potrebujejo, obiskalo nas je kar veliko invalidskih organizacij, ki so v imenu svojih članov povedale kaj pričakujejo od osebne asistence, mi smo jim prisluhnili in upam, da z njimi dosegli tudi dogovor o tem zakonu,” je dodala poslanka Bačič.

Ob tem je povedala, da se je tudi tekom dopolnjevanja zakona želelo priti nasproti tistim, ki so bili sprva nezadovoljni. “Slepim, gluhim, gluhoslepim in naglušnim s tem, ko se je z amandmajem  koalicije popravilo 9. člen zakona tako, da se število ur spremstva in komunikacije na teden spremeni v 30 ur na mesec,” je pojasnila poslanka SD. “Te ure bodo lahko koristili v strnjeni obliki, kar pomeni, da se bodo lahko vključevali v programe ohranjanja zdravja v zdraviliščih ali v športne, kulturne dejavnosti, lahko pa bodo v zameno za to dobili tudi denarno nadomestilo, koriščenje pa ne bo vezano na 65 let,” je izpostavila Marija Bačič ter ob koncu razprave izrazila zadovoljstvo, da bodo osebno asistenco dobile tudi osebe z motnjami v duševnem razvoju.
 
Državna sekretarka na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Martina Vuk je ob razpravi o amandmajih k zakonu ocenila, da je bistvena razlika, ki se bo uveljavila s sprejemom tega zakona o načinu sprejemanja osebne asistence, ki ne bo več zgolj možnost, temveč pravica. “Ko se nekaj določi kot pravica, se vedno določijo tudi pogoji, pod katerimi lahko za to pravico zaprosiš, jo zahtevaš, jo pridobiš, jo uresničuješ in pogoji so v zakonu določeni na način, ki je izhajal – tako jaz razumem predlagatelja, tako tudi mi razumemo na ministrstvu in tako smo tudi razumeli invalidske organizacije – iz nekih njihovih lastnih ocen, kako bi zadeva funkcionirala, čemu je osebna asistenca namenjena in v katerem obdobju je najbolj potrebno, da jo oseba ima,” je pojasnila državna sekretarka.  

Po besedah Martine Vuk je pomembno zavedanje, da je oviranost, pa naj bo to senzorna ali pa gibalna, samo ena od značilnosti, ki so skupne invalidkam in invalidom oziroma tem osebam, absolutno so si pa med seboj različni. Zato je po njenem vedno potrebna, ko se ocenjuje potreba, individualna ocena.  “Iz tega razloga bodo oblikovane posebne strokovne komisije pri centrih za socialno delo, ki bodo opravljale te individualne ocene, na podlagi katerih se bo določal obseg potreb. In po določenem obsegu potreb bo imela ta oseba možnost uveljavljati osebno asistenco,” je menila Martina Vuk.
 
Predvideva se, da bo zakon stopil v veljavo s 1. 1. 2019, kar je po mnenju državne sekretarke namenjeno vzpostavitvi komisije, da se postavi celoten sistem, v proračunih zagotovijo sredstva in v tem času sprejme tudi zakon o dolgotrajni oskrbi.  Le na ta način, torej v povezanosti obeh zakonov, bo po besedah državne sekretarke tistim, ki pomoč potrebujejo moč zagotoviti čim daljše življenje v skupnosti, doma in čim večja podpora za to, da lahko nekdo, ki potrebuje pomoč, ali kljub temu, da potrebuje dodatno pomoč, živi samostojno.