Prispevki

“Javno šolstvo je družbena vrednota posebnega pomena”

“Slovenija ima enega najboljših šolskih sistemov na svetu tudi zato, ker smo doslej uspeli kot družbeno vrednoto posebnega pomena varovati javno šolstvo,” so nekdanji šolski ministri dr. Slavko Gaber, dr. Pavel Zgaga, dr. Lucija Čok in dr. Igor Lukšič zapisali v svojem javnem pismu, v katerem so kot korektno rešitev podprli Pikalov predlog uresničitve ustavne odločbe. Po njihovem mnenju je bila “ta vrednota vedno deležna tudi visoke podpore javnosti, saj smo šolstvo, ki vsem ponuja enake možnosti za pridobivanje znanja in uresničevanje talentov, razumeli kot ključen izraz družbene pravičnosti in solidarnosti, vgrajene v naš družbeni ustroj.”

Pri tem poudarjajo, da je država staršem, ki so se odločili za iskanje poti vzgoje in izobraževanja svojih otrok izven sistema javnega šolstva, to omogočila z doslej veljavno koncepcijo zasebnega šolstva, ki je bila kot del sistema vzgoje in izobraževanja vključena v Belo knjigo iz leta 1995 in nato prelita v Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja. “S tem smo tudi zasebnemu šolstvu zagotovili visok standard javnega financiranja, primerljiv z evropskim prostorom. Zasebno šolstvo smo razumeli kot dobrodošlo dodatno možnost izbire – še posebej v primerih alternativnih pedagoških praks,” poudarjajo nekdanji šolski ministri dr. Slavko Gaber, dr. Pavel Zgaga, dr. Lucija Čok in dr. Igor Lukšič.

Po njihovem mnenju je v preteklih desetletjih slovensko šolstvo dosegalo dobre rezultate, ker so bile spremembe v šolskem polju načrtovane premišljeno, skrbno in previdno. Zato se tudi danes ob predanem delu zaposlenih na vseh ravneh izobraževanja ohranja visokokakovostno javno šolo, ki daje otrokom in mladim možnost razviti sposobnosti za spoprijemanje z izzivi sodobnosti in za kakovostno sobivanje z drugimi.

Dr. Slavko Gaber, dr. Pavel Zgaga, dr. Lucija Čok in dr. Igor Lukšič

“Podpisani presojamo, da bi bilo napak, če bi danes brez posebej utemeljenega razloga ali posebnih novih okoliščin razmerje med javnim in zasebnim postavili na glavo. Popolno izenačenje financiranja bo namreč nujno vodilo v postopno slabitev javnega šolstva, slabšanje njegove kakovosti in na koncu tudi izrazitejše socialno razslojevanje,” svarijo pred nepremišljenimi odločitvami nekdanji šolski ministri. Pri tem spominjajo tudi na diametralno nasprotno sodbo ustavnega sodišča iz leta 2012, ki je obstoječo ureditev soglasno spoznalo za skladno z ustavo naše države, zato bi bila zahteva po 100-odstotnem financiranju vseh delov programa zasebne šole iz javnih sredstev tudi popoln odstop od koncepcije, ki je v Sloveniji z dobrimi rezultati preživela dobri dve desetletji, in verjetno zgolj priprava na nadaljnje korake v smer privatizacije kakovostne, vsem dostopne javne šole.

Takšen razvoj bi po mnenju podpisnikov zmanjšal integrativno moč šolskega sistema in bistveno prispeval k povečevanju neenakosti v družbi, zato svarijo pred radikalnimi posegi v vzpostavljeno razmerje med javnim in zasebnim, saj bi postopno to vodilo v slabšanje kakovosti, odmiranje široke in policentrično razvite mreže javnih šol na eni strani ter zmanjšanje dostopa do kakovostnih, vsem dostopnih šol, ki skrbijo za skupno v naši naciji, na drugi strani.

Močno javno šolstvo za enake možnosti vseh

Socialni demokrati (SD) so danes s sprejemom deklaracije o javnem šolstvu izrazili (soglasno) podporo načinu uresničitve odločbe Ustavnega sodišča o financiranju zasebnega šolstva. Z deklaracijo je poudarjeno, da je ključen razvojni cilj Slovenije kakovostna izobrazba vseh, hkrati pa je dobra izobraženost prebivalstva primerjalna prednost Slovenije v globalnem svetu. Zato podpirajo rešitev, po kateri bo obvezni program osnovne šole enako financiran v vseh šolah, a se hkrati urejajo pogoji za ustanovitev zasebne šole, da se ohrani in nadgradi kakovostna, dostopna, neizključujoča in nazorsko nevtralna mreža javnih šol za sedanje in prihodnje generacije naših otrok.

Deklaracija se ozira v prihodnost, saj digitalizacija na pragu četrte industrijske revolucije uvaja drugačno naravo odnosov med ljudmi in spremenja družbene procese. Zato je ključno razvojno vprašanje, kako prihodnje generacije pripraviti na prihodnost. Dr. Jernej Pikalo je prepričan, da “lahko le družba z visoko kakovostnimi šolami za vse, ki bodo znale predvideti novosti in nove generacije pripraviti na spremembe, računa na to, da bodo tudi prihodnje generacije v novih razmerah živele kakovostna življenja v skladu z lastnimi predstavami in navdihom.”

Vsak starš ima nedvoumno, jasno in ustavno zagotovljeno pravico, da svojega otroka vpiše v osnovno šolo, za katero meni, da je za njegovega otroka najboljša. V ta namen Slovenija financiro mrežo kakovostnih javnih šol, ki so dostopne vsakomur. Država pa ima tudi dolžnost, da uredi pogoje za to, da lahko z zasebno pobudo nastajajo tudi zasebne šole.

Razhajanja pa so pri vprašanju, ali mora država te zasebne šole, ki jih sama ni ustanovila, tudi financirati. Evropsko sodišče za človekove pravice je v celi vrsti sodb od druge polovice sedemdesetih do danes konsistentno; to je, da mora država spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim verskim in filozofskim prepričanjem, ni pa dolžna teh zasebnih šol tudi financirati. Slovenija je doslej s 85% financirala tudi zasebno šolstvo, ker je pripoznala pomen zasebnih šol pri uvajanju drugačnih pedagoških pristopov in širjenju idej za celoten šolski prostor. Pri tem ne obstaja evropska praksa, saj države ponekod financirajo zasebne osnovne šole deloma, v celoti ali sploh ne. Kot poudarja deklaracija, SD zasebnim šolam ne nasprotuje in jih vidi kot vsebinsko dopolnitev sistema javnih šol.

Dr. Jernej Pikalo, minister za izobraževanje, znanost in šport, ki je tudi podpredsednik stranke, pravi, da “razumemo pravico staršev, da svojega otroka vpišejo v program po lastni  izbiri, a želimo obenem ohraniti mrežo kakovostnih javnih šol kot pogoj za napredek in razvoj Slovenije, da damo enake priložnosti vsaki posameznici in vsakemu posamezniku.”

Podpiramo rešitev, po kateri bo obvezni program osnovne šole enako financiran za vse šole, obenem zastavljamo celovitejšo vsebinsko spremembo, ki sledi prvotnemu cilju, ki bi ga morali zasledovati vsi, ne glede na politično prepričanje: ohranjanje in nadgradnja kakovostne, vsem dostopne, neizključujoče in nazorsko nevtralne mreže javnih šol za sedanje in prihodnje generacije naših otrok.

Pikalo z rešitvijo za financiranje osnovnih šol, ki z novimi standardi varuje javno šolstvo

Minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo je danes koalicijskim partnerjem predstavil rešitev za uresničitev odločbe Ustavnega sodišča glede financiranja javnih in zasebnih osnovnih šol (ZOFVI). Rešitev zagotavlja 100% financiranje javno veljavnega obveznega programa v zasebnih šolah, s čimer se zagotavlja enakost otrok v javnih in zasebnih šolah.

Novela določa jasne standarde, s katerimi se v interesu omogočanja enakopravnega dostopa do znanja predpisujejo pogoji za javno veljavnost programa, ki mora biti po obsegu in vsebini enak programu v javnih osnovnih šolah.

Minister iz vrst Socialnih demokratov s tem uresničuje zavezo o samozavestni Sloveniji, o vladavini prava in enakopravnosti dostopa do kvalitetnih javnih storitev. Odločba Ustavnega sodišča se uresničuje na način, da je hkrati zavarovano javno šolstvo kot edino orodje, ki ga kot država in skupnost imamo, da vsem zagotovimo enake možnosti za kakovostno izobraževanje.

Po besedah ministra dr. Jerneja Pikala novela zakona ni le tehnična izvršitev odločbe Ustavnega sodišča. »Gre za celovitejšo vsebinsko spremembo, ki sledi cilju zaščititi kakovostne, vsem dostopne, vključujoče in nazorsko nevtralne mreže javnih osnovnih šol za sedanje in prihodnje generacije naših otrok,« je poudaril minister dr. Pikalo.

»Socialni demokrati ne vidimo težave v zasebnem šolstvu, dokler zasebno šolstvo ne spodjeda ali slabi javnega,« je še dodal dr. Pikalo, ob tem pa izrazil pričakovanje, da bo mogoče zagotoviti več kot le 46 glasov podpore zakonu, ki presega delitve, ki so doslej preprečevale ureditev področja.

»Javno šolstvo imamo, da povečujemo znanja in možnosti vseh, ne le elite.«

Po koalicijskem usklajevanju je rešitev podprl tudi član parlamentarnega odbora za izobraževanje mag. Marko Koprivc, ki je dejal, da je »ministru dr. Pikalu uspelo združiti nemogoče. Uresničiti odločbo Ustavnega sodišča, hkrati pa zaščiti javno šolstvo pred razgradnjo, povečevanjem vpliva cerkve in komercializacijo. Javno šolstvo imamo, da povečujemo znanja in možnosti vseh, ne le elite.«

Rešitev so načelno podprli tudi koalicijski partnerji, ki so se strinjali, da se o noveli izvede javna razprava. Pikalo je ob robu koalicijskega usklajevanja povedal, da bo rešitev predstavil tudi drugim poslanskim skupinam.

Komentar Marka Koprivca: Moč naše prihodnosti je odvisna od sposobnosti razumevanja kaj pomeni javno šolstvo!

Prepričan sem, da je malo tistih, ki jih spomini, ob vseh bolj ali manj argumentiranih političnih razpravah zadnje mesece, tedne in leta o javnem šolstvu, ne bi ponesli nazaj, v dni guljenja šolskih klopi. Tudi mene so preplavili spomini, ko je bila definicija časa nekako omejena na čas šole in čas počitnic, čas pouka in čas odmora, čas maminega veselja ob petici in čas očetovega zmrdovanja ob enici.

Kar pa je še pomembneje, čas šolskih dni je bil in tudi zame ostaja največja zakladnica mladostniških spominov na prijatelje in naša skupna doživetja. Tiste vsakdanje majhne stvari, od napisanih listkov, ki so po tajnih poteh potovali pod šolskimi mizami, do šolskih izletov, pa najboljšega čaja, ki so ga znale pripraviti samo šolske kuharice, do obrisov potnih dlani na šolskih klopeh, ko si v nemilosti čakal ali bo tvoje znanje ali neznanje tistega dne ovekovečeno pred šolsko tablo.

Takrat, ko sem sam gulil šolske klopi, se ne spomnim, da bi se v javnosti tako na veliko govorilo o javnem ali zasebnem šolskem sistemu. Posledično tudi ni bilo razprav ali nekdo hodi v javno ali zasebno šolo. Preprosto so nas starši vpisali povečini v najbližjo osnovno šolo, ki je takrat za osem let postala naš drugi dom, učilnica, kalilnica in zatočišče. Ne toliko pred slabim, kar se je morebiti dogajalo zunaj šolskih sten, predvsem pred nami samimi. Ko smo bili polni idej, kako ne potrebujemo takšnega in drugačnega znanja in kako je mnogo od učenja in piljenja učne snovi odveč.

Zdi se, da je danes vse drugače. Pa ne zaradi otrok. Kljub vsej novi tehnologiji, kljub vseobsežni in vsesplošni “konektanosti” mladine na telefone, tablice in podobno sem prepričan, da današnji otroci niso tako drugačni kot mi, ki smo pred dvajsetimi ali tridesetimi leti gulili šolske klopi.  Drugačni smo postali starši, drugačna je postala družba, cenjene so drugačne vrednote.

Želimo si več. Želimo višje. Želimo bolje. In vse to pričakujemo od naših otrok. Želimo si petic, ker te prinašajo točke, želimo si točk, ker te prinašajo možnosti za vpise na želene šole. Ker ti vpisi prinašajo to in to izobrazbo. Ta pa uspeh. In želimo si uspeha, uspešnega posameznika, ker nam zahteve družbe kažejo, da je samo uspeh tisti, ki lahko naše otroke ponese v svetlo prihodnost visokostorilnostnonaravnane potrošniške družbe. V presojo o tem, ali je to prav ali ne se na tem mestu ne bi spuščal. Je pa to točka, preko katere lahko pogledamo onkraj razmisleka na prvo žogo, češ ali je nujnost, da se pokorimo diktatu takšne družbe, takšnih zahtev na vseh področjih našega življenja.

Pogled preko nam sliko pokaže v precej bolj subtilni luči. Počasi in pritajeno, skozi leta in skozi vse družbene in politične spremembe se je potihoma  prikradla in izredno uspešno tudi v srčiko naše družbe zasadila misel, da javno, skupno in tisto, kar je vsem dostopno že po osnovi ne morejo dobro servisirati idejo o vzgoji nadpovprečno uspešnega posameznika, ki si bo v nameri višje, hitreje in bolje zagotovil položaj, iz katerega bo lahko naskakoval vse najboljše, kar mu ponuja življenje. V silni konkurenci drugih uspešnih posameznikov, mu lahko po tej logiki takšen položaj zagotovi samo izobraževalni sistem, ki je konkurenčen – torej, potrebujemo izobraževalni sistem z več izbire. In ta silno poenostavljena logika se je prikradla v naš šolski prostor. Po tej logiki javno šolstvo ni več zadostno, ker ni konkurenčno.

Zato potrebujemo zasebno, ki bo javni šolski prostor »zgolj« obogatilo. Namreč treba je zadostiti apetitom konkurence lačnega trga. Ki mu ni zadosti samo posega v ekonomski, s tem pa tudi socialni prostor. Potrebuje še več, njegovi apetiti so neomajni. Zdi se, kot da smo ob vseh teh razpravah o javnem in zasebnem šolstvu ter javnem in zasebnem nasploh pozabili, da smo le nekaj let nazaj trepetali za lastno, slovensko ekonomsko suverenostjo. Račune pa bi v znak uničujočih  posledic še bolj kot zdaj plačevale vse generacije v Sloveniji.

Ne. Ti nauki so kar nekako pozabljeni. Paradigma “več, bolje, konkurenčneje” in vsega kar je pretiravanje z njo prineslo ima kratek spomin. Ta konkurenčnost je sedaj tudi pri nas ubrala novo pot, pot k izobraževanju. Pritajeno nam sporoča, če želim “več, bolje, konkurenčneje” potem javno ne bo dovolj. Imejmo tudi zasebno. Pogovarjamo se o tem. Poglejmo kaj nam zasebno lahko prinese. Prinese nam lahko konkurenčnost. Ta pa več in bolje.

Ti pogovori so všečna tema. Tudi in predvsem za politike. Eni skozi diskusijo javnega in zasebnega izobraževanja iščejo pot k uveljavitvi svojih političnih prepričanj, ki z argumenti in dejstvi nimajo nič skupnega. Drugi iščejo možnost pomiritve strasti v naši družbi, da bi lahko po salomonsko odločili kar je najbolje. Ne za naše otroke, temveč za tako opevano politično stabilnost in vsemvšečnost. S tem se ne bi bilo veliko za ukvarjati, če se tega orodja ne bi posluževal tudi najvišji predstavnik političnega vrha naše države, kateri sklicuje posvete o zasebnem šolstvu.

Tam sicer nisem bil, pa vendar me medijsko poročanje glede tega posveta ne navdaja z optimizmom, da je bilo govora o vsem tistem, kar nam je in nam prinaša javni šolski sistem, ki – kot s ponosom in podkrepljeno z dejstvi rad pove tudi minister dr. Jernej Pikalo – je eden najboljših šolskih sistemov na svetu. Prav tako nisem nič slišal o pomenu  enakopravnega vstopa v izobraževalni proces ali kako morajo biti naše osnovne šole ideološko nevtralne in zastopati ustavne vrednote te države. Žal tudi ni bilo nič slišati o pomenu vsega naštetega za naše otroke, še manj o tem kako vzgojno-izobraževalni proces vpliva na celosten razvoj posameznika in družbe.

Žal se današnje debate o javnem in zasebnem šolstvu opirajo na vse kaj drugega. Opirajo na to, kako zasebne šole lahko dopolnjujejo naš izobraževalni sistem. V imenu česa? Pa smo žal spet na začetku. V imenu konkurenčnosti?  Za več, bolje, višje, dlje. Do kam? Do nove krize?

mag. Marko Koprivc, poslanec Socialnih demokraov in predsednik Občinske organizacije SD Ljubljana

Dr. Jernej Pikalo: Javno je za vse

V zadnjem času je nekaj medijsko željnih, ideološko navdahnjenih in politično profiliranih aktivistov, med njimi poslanci in drugi civilnodružbeni akterji, slovenski javnosti natrosilo toliko zavajanj, polargumentov in pristranskih interpretacij o javnem šolstvu, da se je vredno oglasiti in slovenski javnosti potrpežljivo pojasniti argumente v prid javnega šolstva kot glavnega stebra šolskega sistema v Sloveniji.

V Republiki Sloveniji imamo štiri tipe financiranja osnovnih šol s strani davkoplačevalcev:
1. javne šole, kjer Republika Slovenija v obsegu 100% plačuje izvajanje programa,
2. zasebne šole, ki so koncesije dobile pred letom 1996 in katerih program je 100% financiran iz javnih sredstev,
3. zasebne šole, ki jim je bila pripoznana javna veljavnost programa in so financirane 85%,
4. zasebne šole brez javnega financiranja.

Ustanavljanje zasebnih šol je svobodno, ustanovi jih lahko vsak, ki za to izpolnjuje programske, kadrovske, materialne, prostorske itn. pogoje. Ta sistem je bil vzpostavljen postopno pod desnimi, levimi in sredinskimi vladnimi večinami. Nobena politična večina ga ni resno ogrožala. Tudi ko je bila na oblasti vlada Socialnih demokratov, se je sistem samo nadgrajeval po teh načelih. Zato ne drži, da je levica proti zasebnim šolam in njihovem financiranju. Je pa proti pogoltnim apetitom tistih, ki bi iz šolstva radi naredili zgolj in samo biznis in proti tistim, ki bi v šolstvu radi naredili kakšne utrdbe in postojanke za needukacijske namene.

Zato tudi zasebne šole so, da s svojimi drugačnimi pedagoškimi pristopi, inovativnimi praksami, vsebinsko drugačnostjo, bogatijo in krepijo šolski prostor. Da so zasebne šole v javnem interesu, je pripoznal tudi zakonodajalec v več sestavah, zato je v Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja iz leta 1996 uvedel 85% financiranje tistih zasebnih šol, katerih programi so pridobili javno veljavnost.

Marsikdo se v javnosti mogoče sprašuje zakaj ravno 85%? Ključ se skriva v Zakonu o osnovni šoli (torej ne v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki je predmet sedanjih sporov), ki v 28. členu opredeljuje katere vsebine mora vključevati obvezni program OŠ, da bi se lahko priznala javna veljavnost takšne izobrazbe. Zakon od zasebne šole zahteva, da izvaja obvezni program z najmanj enim naravoslovnim predmetom (od javne šole zahteva tri), enim družboslovnim predmetom (v javnih dva), enim umetniškim predmetom (v javnih dva), enim tujim jezikom (v javnih dva). Obvezna programa zasebnikov in javnih šol se torej razlikujeta, država ima do zasebnega programa manj zahtev. Konsenz o 85% financiranju, ki je bil dosežen leta 1996, je primerna mera glede na zahteve zakona po manjšem obveznem programu.

Pravo vprašanje zato je, ali moramo davkoplačevalci plačevati tudi za tiste predmete v obveznem programu zasebnikov, ki jih zakon ni predpisal niti jih ne zahteva. Zasebniki namreč vsebine do polnega števila ur obveznega programa napolnijo s svojimi vsebinami (npr. Spoznavanje vere, Vera in kultura, Individualna in skupinska pomoč, Klasična kultura,…). Ali je torej prav, da davkoplačevalci plačujemo partikularne zasebne vsebine? Ali je prav, da nekdo dobi enak znesek za manj predpisanih predmetov? Ustavno sodišče je v preteklosti menilo, da ne. V sestavi iz leta 2014 pa meni, da naj bi zasebne šole dobile enak znesek kot javne za obvezni program. Zakon se v tem času seveda ni spremenil.

Še večji problem je popolnoma netransparentno ugotavljanje, katere zasebne šole in kateri programi sploh so v javnem interesu. Javni interes ni isto kot javna veljavnost. Javna veljavnost izobraževalnega programa je vprašanje priznavanja izobrazbe za nadaljevanje šolanja, zaposlovanje, priznavanje spričeval, itn. Javni interes pa je diskurzivna formacija brez definirajočih družbenih akterjev, ki ni določena enkrat in za vedno, ampak je v stalnem nastajanju. Od Madisona naprej vemo, da ne gre za interes večine (to je še ena zabloda pravniziranja samocenjenih strokovnjakov), ampak interes skupnosti, ki vključuje tudi interese manjšin.

V Sloveniji nimamo povsem jasnega mehanizma, s katerim bi ugotavljali, kaj je in kaj ni v javnem interesu npr. v smislu bogatenja šolskega prostora, novih pedagoških praks, itn. Ko je enkrat priznana javna veljavnost programa, se namreč začne popolnoma netransparetno lobiranje in politično izsiljevanje za financiranje, ki je pri nekaterih, do davkoplačevalskega denarja manj odgovornih vladah, bolj uspešno, pri drugih pa manj. Država kot skupnost vseh bi morala najprej ugotoviti potrebo po bogatenju šolskega prostora, nato pa poiskati izvajalce, ki lahko zapolnijo to vrzel.

Financiranje zasebnih šol ni niti geografsko niti časovno omejeno. Kljub temu, da davkoplačevalci financiramo javne šole na celotnem področju Slovenije (OECD celo ugotavlja, da je naša mreža javnih šol pregosta), v obstoječi zakonodaji ni omejitev glede financiranja novih. Ko enkrat pridobijo financiranje iz javnih sredstev, to ni časovno omejeno (npr. na 20 ali 30 let), ampak je na veke vekov pridobljena pravica.

Zasebne šole v Sloveniji ne izvajajo niti enega programa osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom ali posebnega programa vzgoje in izobraževanja, niti niso zavezane sprejemati učencev s posebnimi potrebami. Skrb za najšibkejše, za tiste, ki imajo težjo obliko posebnih potreb, za tiste, ki ne zmorejo, je prepuščena javnim šolam.

Če ste danes oče ali mati iz manjšega kraja, npr. mojih Radelj ob Dravi, otroka ne morete vpisati v zasebno osnovno šolo, ker je tam ni. Lahko pa ga vpišete v kakovostno javno šolo, ki tam je in je za vse otroke, ne glede na to od kod so in kakšne so njihove potrebe. In kar je najpomembnejše: slovenska šola je preverjeno odlična. Spada med petnajst najboljših šol na svetu, kar je od vseh družbenih podsistemov v Sloveniji daleč najboljša uvrstitev. Je osnova gospodarskega, družbenega in intelektualnega razvoja. Predvsem pa je za vse, ker nas je državljanov Slovenije premalo, da bi kogarkoli pustili zadaj.

Dr. Jernej Pikalo, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Matjaž Han: “Šola je zakon, javna šola pa naj postane ustava!” 

Državni zbor je s potrebno dvotretjinsko večino navzočih poslank in poslancev izglasoval Predlog za začetek postopka za dopolnitev Ustave Republike Slovenije glede financiranja javnega osnovnega šolstva. Socialni demokrati pozdravljamo odločitev poslank in poslancev za nadaljevanje postopka spremembe oziroma dopolnitve Ustave, da se kakovost in dostopnost javnega osnovnega šolstva uredi ter zaščiti z najvišjim pravnim aktom. Po našem prepričanju gre za potreben korak, da se javno osnovno šolstvo zaščiti pred siromašenjem javnega na račun zasebnega.

“Slovenska javna šola je dobra šola, četudi ne idealna,” je v uvodni predstavitvi predlagatelja dopolnitve 57. člena Ustave poudaril vodja Poslanske skupine SD Matjaž Han. Spomnil je na kakovost slovenskega osnovnega šolstva, ki jo prepoznajo tudi številne mednarodne organizacije, kazalniki katerih slovenskega šolarja postavljajo nad povprečje.

Ob tem je Han poudaril, da je “poglavitni cilj predloga za dopolnitev 57. člena Ustave, da se vsakomur, ne glede na njegov izhodiščni položaj ali položaj družine, zagotovi dostop do kakovostnega, avtonomnega in svetovnonazorsko nevtralnega osnovnošolskega izobraževanja”. Prav s tem se po njegovih besedah odpravlja tudi nejasnost, ki se je odrazila v različnosti mnenj Ustavnega sodišča glede vprašanja: ali in v kolikšnem obsegu naj se zasebno izobraževanje financira iz javnih sredstev.

“Socialni demokrati smo večkrat poudarili, da drugo, tokrat diametralno nasprotno stališče Ustavnega sodišča ni bilo vsebinsko v ničemer argumentirano, kar bi bilo ob tako radikalnem odmiku nujno. Ni nepomembno, da je Ustavno sodišče tudi tokrat prepustilo zakonodajalcu, da področje uredi sámo, četudi s spremembo Ustave. Poslanke in poslanci imamo torej ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da ohranimo kvalitetno in zaščitimo javno šolstvo,” je bil jasen vodja poslancev SD Matjaž Han.

Kot prvopodpisani k predlogu zakona Matjaž Han je izrazil zadovoljstvo ob krepitvi spoznanja o pomenu javnega šolstva, ki se kaže tudi s podporo k sklepu za začetek dopolnitve Ustave, ki bi primarno javnofinančno skrb države za javno šolo opredelila kot posebej pomembno normo, zapisano v najvišjem pravnem aktu. “Šola je zakon, javna šola pa naj postane ustava,” je ob tem izpostavil Han. Na očitke o ideološkosti vprašanja pa je Han odgovoril, da je idejni motiv Socialnih demokratov ob tej pobudi socialna država, da se poskrbi za ljudi na najboljši možen način.

“Nas zanima socialna država, za katero je ključen obseg javnih storitev, ki jih nudi posamezniku, vse to z namenom, da zagotovi okolje, kjer lahko posameznik na najboljši način razvije svoje potenciale ter tako postane dragocen člen družin in tudi družbe nasploh,” je izpostavil Han. “Ne pozabimo na pomembno kompenzacijsko vlogo sistema vzgoje in izobraževanja, katere cilj je nadoknaditi zaostanke, ki so posledica različnih, večinoma socialnih izhodišč,” je še poudaril vodja Poslanske skupine SD.

Han odločitev za javno šolo vidi kot odločitev za prihodnost te države, ki jo mora Državni zbor sprejeti kot avtonomna institucija, imuna na različne partikularne interese predstavnikov družbeno vplivnejših skupin, saj smo Socialni demokrati prepričani, da mora biti dostop do kakovostne javne izobrazbe pravica vseh, ne glede na njihove socialne položaje.

“V zaključku ponavljam stališče, da moramo iskati poti, kako krepiti javno šolstvo, da bo lahko v sistemu, kjer žal vse bolj očitno prevladuje tudi trženjska logika, vsak otrok imel možnost, da pride do kakovostne izobrazbe in razvije vse svoje sposobnosti na način, kot najbolje zmore,” je stališče za dopolnitev Ustave povzel vodja poslancev SD Matjaž Han.

Odpravljena prva ovira na poti do spremembe 57. člena Ustave RS glede financiranja šolstva

Socialni demokrati verjamemo, da je naša pobuda za spremembo ustave v prid zaščite kakovostnega javnega šolstva danes preskočila prvo, a pomembno oviro. Članice in člani Ustavne komisije Državnega zbora so namreč v četrtek, 6. oktobra, s potrebno dvotretjinsko večino navzočih sprejeli predlog za spremembo ustave oziroma njenega 57. člena.

Predlog je nastal v dogovoru strank, ki so skupaj s Socialnimi demokrati kot predlagateljici sprememb v prid kakovostnega javnega šolstva bile pripravljene slediti nameri, izraženi že v prvotnem predlogu ustavne dopolnitve. Ta jasno določa možnosti financiranja in ločevanja javnega in zasebnega šolstva ter zapira prostor različnim interpretacijam, ki ga je odprlo ustavno sodišče z nasprotujočimi si odločitvami glede financiranja javnega in zasebnega osnovnega šolstva.

Socialni demokrati pričakujemo, da bodo tudi ostali poslanci in poslanke, ki jih danes predlog ni prepričal, na podlagi argumentov v prid sedanjim in prihodnjim generacijam otrok, ki si zaslužijo kakovostno in dostopno javno izobraževanje, v Državnem zboru zmogli argumentirane razprave in navsezadnje odločanja v prid temu predlogu. Ob tem je treba poudariti, da ne gre samo za politično odločitev, temveč podporo širši družbeni vrednoti, ki ne sme biti več plen ideoloških, političnih ali interesnih apetitov, temveč naša skupna zaveza za družbeno dobro.

Socialni demokrati z argumenti predlagamo spremembo 57. člena Ustave v prid zaščiti javnega šolstva

Vodja Poslanske skupine Matjaž Han in predsednik Sveta Socialnih demokratov za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo sta pred današnjo sejo Ustavne komisije izpostavila ključne argumente Socialnih demokratov za spremembo 57. člena Ustave v prid zaščiti javnega šolstva.

“Socialni demokrati smo pripravili pobudo za spremembo Ustave, ker menimo, da je brisanje meja med javnim in zasebnim nesprejemljivo,” je uvodoma poudaril Han. Naša pobuda pravi, da je v prid tej jasni razmejitvi treba javno šolstvo zaščititi pod okriljem najvišjega pravnega akta – Ustavo. Pred današnjo sejo Ustavne komisije pa je Han izrazil pričakovanje, da se odpro vsa strokovna vprašanja, kar se bo po prepričanju Hana izrazilo v dejanju zaščite javnega šolstva. Slednje je po besedah Hana osnova za družbeni razvoj, ob tem pa je še dodal, da ne more biti razumevanja v prid financiranju zasebnega šolstva, ko se na drugi strani ukinjajo javne podružnične šole.

“Ne bi želeli, da bi se zasebna šola financirala iz javnih sredstev takrat, ko obstoječa mreža javnih šol že obstaja,” je bil jasen dr. Jernej Pikalo. Poudaril je, da Socialni demokrati podpiramo pravico staršev za svojega otroka izbrati želeno šolo. “Vendar ima Slovenija zelo dobro zgrajeno mrežo javnih šol, tako, da ne potrebujemo financiranje še ene mreže,” je pojasnil Pikalo. S tem bi po besedah Pikala šlo za trošenje davkoplačevalskega denarja tam, kjer to ni potrebno. Ob tem je Pikalo spomnil na posledice, ki jih je tovrsten dvojni sistem pustil na slovenskem zdravstvu, kar po njegovem ne smemo dopustiti tudi v javnem šolstvu, ki je še posebej občutljivo.

“Odkar je bilo v Sloveniji uvedeno osnovno šolstvo, je to obvezno, to pa je ključno za razvoj naroda, zato ne moremo pristati, da bi zaradi zasebnih šol začela razpadati mreža javnega šolstva,” je bil jasen Pikalo na vprašanje, zakaj se SD tako vneto zavzema za dopolnitev 57. člena Ustave. Prav tako je Pikalo opomnil na različnost kriterijev javnega in zasebnega šolstva. “Zasebne šole izberejo kogar želijo, tudi kurikuluma v javnih in zasebnih šolah sta različna,” je pojasnil Pikalo. Da javne šole izobrazijo celotno populacijo, pa je po mnenju Pikala prednost, ki je zasebne šole ne morejo uresničevati. “Zasebna mreža šol nikoli ne more biti tako gosta in razširjena, da bi to dajala,” je zaključil predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport.

Poslanica dr. Jerneja Pikala ob prvem šolskem dnevu

Predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport ter bivši šolski minister dr. Jernej Pikalo je v poslanici ob prvem dnevu šolskega leta 2015/16 vsem učencem in dijakom ter staršem in vzgojno-izobraževalnim delavcem zaželel mirno, uspešno in znanja polno šolsko leto. Ob tem je poudaril, da se bomo Socialni demokrati še naprej zavzemali za kakovostno javno šolstvo, ki bo dostopno vsem otrokom v Sloveniji.

Poslanica dr. Jerneja Pikala ob prvem šolskem dnevu 01-09-2015 from Socialni demokrati on Vimeo.

Ustavna komisija DZ začela razpravo o predlogu SD za spremembo ustave in zaščito javnega šolstva

Ustavna komisija Državnega zbora je danes začela razpravo o predlogu Socialnih demokratov za spremembo ustave in s tem za postavitev meje med financiranjem zasebnega in javnega šolstva. Spremembo 57. člena Ustave predlagamo poleg SD še štiri stranke, in sicer DeSUS, ZL in ZaAB, kot neposreden odziv na odločbo Ustavnega sodišča iz začetka leta, ki je takrat namreč naložilo, da mora država enako financirati javne in zasebne osnovne šole.

Po našem mnenju peterica ustavnih sodnikov z zahtevo, da morajo biti poleg javnih osnovnih šol iz javnih sredstev v celoti financirane tudi zasebne osnovne šole, grobo posega v sistem osnovnošolskega izobraževanja. “Javno šolstvo je že tako ali tako deležno velikih finančnih pritiskov, odločitev ustavnih sodnikov, ki je porušila mejo med javnim in zasebnim šolstvom, ga je še bolj porinila na rob,” je prepričan prvopodpisani pobudnik ustavne spremembe, vodja poslancev SD Matjaž Han. “Socialni demokrati želimo zato s sopredlagatelji doseči, da bi ustava zagotavljala financiranje javnih šol, medtem ko bi bila ureditev financiranja zasebnih osnovnih šol prepuščena zakonu,” je bil jasen Han.

Vsak poseg v ustavo pa zahteva dvotretjinsko večino v Državnem zboru, te pa za spremembo 57. člena ta trenutek še ni. Predlogu nasprotujejo v strankah NSi in SDS, odločilni pa bodo glasovi največje koalicijske stranke SMC, kjer podpisov za predlog sprememb ustave zaenkrat še niso dali, so pa napovedali, da bodo v razpravi konstruktivno sodelovali. Na današnji seji ustavne komisije ni bilo o tem še nobene odločitev, poslanske skupine so le predstavile svoja stališča. Sklenili pa so, da bodo predlog ustavnih sprememb dali v presojo strokovnjakom.