Prispevki

Dr. Jernej Štromajer ob začetku novega študijskega leta: Knjige v roke!

Nikoli ni odveč ponoviti znamenitega citata Bertolda Brechta: »Knjiga je orožje – vzemi jo v roke!« To posebej velja za 1. oktober, ko skozi vrata fakultetnih predavalnic vstopa nova generacija bruck in brucev ter seveda študentke in študentje višjih letnikov. Kot smo ugotavljali minuli petek, ko je po vsej Evropi potekala noč raziskovalcev, dogodek, v okviru katerega so raziskovalne inštitucije, od inštitutov do univerz, javnosti predstavljale svoje raziskovalno delo in dosežke, je družba znanja edina pot do uspeha tako družbe kot posameznikov. Knjiga in učenost sta najmočnejše orožje, s katerim se lahko opremimo za soočenje z izzivi življenja v prihodnosti.

V Sloveniji smo lahko ponosni, da premoremo toliko pameti, da se zavedamo, da mora biti dostop do izobrazbe v javnem interesu družbe. Ni namreč pravično, da zaradi svojega socialnega statusa kdo ne bi imel možnosti študirati.

Da o tem, da si kot majhna država in družba tudi ne moremo in ne smemo privoščiti, da bi izgubili kateregakoli nadarjenega bodočega študenta, sploh ne izgubljam besed. S koalicijskim sporazumom smo si zadali več ambicioznih ciljev, ki se dotikajo kakovosti študija in življenja študentov. Povečali bomo sredstva za izobraževanje, posebno pozornost bomo namenili tudi potrebi po kroženju možganov. Prav je, da se čim več študentov odloča za izmenjavo in/ali študij v tujini, vendar jim moramo nato omogočiti tudi nemoteno vrnitev domov.

Vsem, ki se danes prvič podajate na fakultete, ni odveč povedati: danes je prvi dan preostanka vašega življenja. Študentsko življenje je nepozabna in enkratna izkušnja. Zajemite jo s polno žlico.

S tem seveda ne mislim (le) na obštudijske dejavnosti, ampak na priložnost, ki vam jo nudi obiskovanje hrama učenosti. Vaši profesorji so ljudje, ki vas bodo s prenašanjem svojega znanja pozitivno zaznamovali za vse življenje. Debatirajte, sprašujte, bodite kritični. Vse to počnite argumentirano. Na univerzi ni prostora za debate po načelu rekla-kazala; to je kraj za akademsko razpravo, podkrepljeno z dejstvi in znanstvenimi viri.

S študijem boste pridobili novo znanje, vendar ne pozabite: učimo in izobražujemo se predvsem za življenje. Pridobljenega znanja vam nihče nikoli in nikakor ne bo mogel odvzeti. Znanje bo najmočnejše in najboljše orožje, ki ga boste lahko uporabili v življenju.

Zato čimprej vzemite knjige v roke – in srečno!

dr. Jernej Štromajer,

državni sekretar na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport

Komentar dr. Jerneja Štromajerja ob svetovnem dnevu zadružništva: S sodelovanjem do vzdržnih skupnosti!

Danes, tako kot vsako leto prvo soboto v juliju vse od 1992 dalje, na podlagi odločitve Organizacije združenih narodov, poteka mednarodni dan zadružništva. Ob tej priložnosti bi sicer lahko na dolgo in široko razglabljali o ekonomskem in družbenem vplivu zadružništva na slovenskem skozi leta in skozi različna družbeno-ekonomska obdobja. Namesto tega pa je veliko bolj smiselno pogledati v prihodnost, kar za začetek sicer terja vpogled v ne tako daljno preteklost, tja do zadnje velike krize kapitalističnega sistema.

Ko so leta 2011 protestniki v času globalne finančne in ekonomske krize zasedli Zuccotti Park na južnem delu Manhattana in oblikovali gibanje Occupy Wall Street je poglavitni razlog zasedbe parka tičal v nasprotovanju vedno večji ekonomski in družbeni neenakosti. Ob skupnem razumevanju čemu in zakaj se je protestiralo je sledilo vprašanje ne samo česa protestniki nočejo, ampak kaj hočejo. In točka večinskega strinjanja, skupni imenovalec je bila zahteva po razvoju ekonomske demokracije in delavskih zadrug.

Kot bi »usoda hotela« je že leta 2012 potekalo Mednarodno leto zadružništva, ki je močno prispevalo k prepoznavnosti in večjemu razumevanju zadružnega modela v svetu, na to pa ni bila imuna niti Slovenija. Od takrat do danes v Sloveniji resda beležimo porast števila registriranih zadrug, hkrati s tem pa je število zaposlenih v teh istih zadrugah vedno manjše, pri čemer je daleč največji delež zaposlenih v zadrugah pri nas še zmeraj znotraj kmetijskega sektorja.

Ob tem nas ne sme pomiriti dejstvo, da so drugod po svetu kmetijske zadruge prav tako močno razširjenje, saj hkrati določenih oblik zadrug v Sloveniji praktično nimamo (potrošniške, delavske, kreditne zadruge…). In to kljub dejstvu, da so se prav v času globalne finančne in gospodarske krize zadruge izkazale kot bolj trajnostno naravnana in na krize kapitalističnega sistema bolje odporna demokratična podjetja, od konvencionalnih kapitalističnih podjetji katerih glavni cilj je maksimizacija dobička.

Trajnostna naravnanost in odpornost na šoke pa nista edini prednosti zadrug, njihova največja prednost pred klasičnimi podjetji tiči namreč prav v njihovi organizacijski obliki in načelih, predstavljajo namreč demokratično alternativo gospodarjenja. Zadruge ponujajo priložnost ekonomske in družbene alternative, so orodje samopomoči in model demokratičnega ekonomskega povezovanja, tako na strani proizvodnje, kot potrošnje.

Poleg tega so lahko  tudi mehanizem za povezovanje, da se zapolnijo vrzeli na trgu, ki jih druga podjetja ne uspejo zapolniti: od povezovanja malih kmetov za skupno za nabavo, prodajo in proizvodnjo (v razmislek: zakaj v Sloveniji v času vse bolj uveljavljanega car sharinga vsak kmet še vedno rabi svoj traktor namesto, da bi si več kmetov skupaj delilo zadružni traktor?), do delavskih zadrug v obliki storitvenih zadrug (npr. avtotaksi zadrug), pa vse do večjih industrijskih podjetij v lasti zaposlenih.

Če smo pred mesecem dni imeli možnost demokratične izbire svojih političnih predstavnikov, smo več ali manj vsak dan prikrajšani za demokracijo na delovnem mestu. Tam kjer preživimo vsaj osem ur vsak dan! In tukaj nam zadruge, kot demokratična podjetja v lasti svojih članov, ki delujejo po demokratičnem načelu en član – en glas, nudijo priložnost za demokratizacijo ekonomije.

Razvoj ekonomske demokracije je bil eden izmed ciljev (tudi te) odhajajoče vlade, žal ta ni uspela kot bi si želeli. Ni se uspela uresničiti več idej o različnih delavskih odkupih (npr. Adria Airways tehnika) ali kakšnega drugega zadružnega preoblikovanja katerega izmed podjetij. Zakon o delavskih odkupih, ki smo ga predlagali Socialni demokrati, je v tej vladni apatiji obtičal v predalih gospodarskega ministra iz vrst modernega centra.

O tem, da že od časa Pahorjeve vlade nismo uspeli prenoviti Zakona o udeležbi delavcev pri dobičku (novela tega zakona je v času Pahorjeve vlade padla po vetu Državnega sveta) raje niti ne bom govoril, čeprav imamo na področju finančne participacije delavcev in razvoju delničarstva zaposlenih še ogromno neizkoriščenega potenciala za dvig produktivnosti in povečanje motivacije zaposlenih.

Če je odhajajoča vlada na tem področju pustila veliko dela, morda celo priložnost »popravnega izpita« za prihajajočo vlado, bodo priložnost za razvoj zadružništva tudi prihajajoče lokalne volitve. Če resnično želimo razmišljati globalno in delovati lokalno ima razvoj različnih zadrug ogromno potenciala za grassroots razvoj zadružništva v Sloveniji.

Za to potrebujemo, ne samo vzpostavitev vsebinskih in finančnih podpornih mehanizmov za razvoj zadružništva, ampak predvsem aktivacijo vsega razpoložljivega človeškega kapitala za spremembo smeri razvoja razvojnega modela (lokalnih skupnosti), tako z družbenega kot tudi ekonomskega vidika.

dr. Jernej Štromajer je strokovni sodelavec v Poslanski skupini SD

Jernej Štromajer: Kroženje možganov

Strah pred begom možganov v tujino je upravičen in z njim se vsekakor mora soočiti slovenska družba. Samo v zadnjih letih se je iz Slovenije vsako leto izselilo skoraj 8.000 Slovenk in Slovencev, največ med njimi je bilo mladih starih med 25 in 34 leti, med njimi pa so največji delež predstavljali visoko izobraženi. Slovensko javno šolstvo je torej te mlade pripeljalo do diplome ali magisterija, ti pa so se nato iz različnih razlogov, odločili za odhod v tujino.

Seveda ni skrivnost in tudi ne čudno, da je največje število tistih, ki so se odločili za selitev v tujino to storilo v času, ko so bili brezposelni. Ampak tudi sedaj, ko se zaposlitvena struktura v Sloveniji izboljšuje, ni videti znakov, da bi se beg mladih v tujino kaj preveč ustavljal. Zavedati se moramo, da so selitve v globaliziranem svetu realnost, ki se bomo težko izognili. Vsekakor pa bi morala biti naša prioriteta, da vzpostavimo vse potrebne vzvode, da se mladi ne bi izseljevali zaradi družbenoekonomskih razlogov, temveč zaradi želje po novih izkušnjah v tujini.

Konec leta sem se, potem ko sem večino lanskega študijskega leta v okviru svojega doktorskega študija kot Fulbright štipendist preživel na ameriški Univerzi Wisconsin-Madison, udeležil sprejema za v tujini izobražene Slovence. Vsi skupaj smo ugotavljali, da ti študij v tujini da neverjetno širino in omogoči veliko boljše razumevanje in delovanje sodobnega sveta. Zavedati se je potrebno, da je svet postal globalna vas in da se moramo, če nočemo postati zaplankana podalpska vas, ne le ekonomsko, ampak tudi kot družba odpreti v svet.

V povprečju se le okoli 2.000 slovenskih študentk in študentov (od okoli 80.000) vsako leto odloči za odhod na študijsko izmenjavo v tujino. Če temu prištejemo še nekaj sto slovenskih študentov, ki redno študira v tujini, lahko vidimo, da se mnogo več mladih izseli iz Slovenije, kot pa se jih odloči samo za izobraževanje v tujini. Ta trend moramo obrniti!

Sicer si je že Evropska unija zastavila cilj, da bo povečala mobilnost mladih in da bi se moralo do leta 2020 že 20 odstotkov študentov udeleževalo študijskih programov v tujini. Vendar od 2.000 do 20% od 80.000 je še dolga pot. A to je izziv in priložnost, ki jo Slovenija mora izkoristiti. Še več, naš cilj bi moral biti, da bi prav vsak študent del svojega študija preživel v tujini. S tem bi ne le pridobil nova znanja in boljše razumevanje sveta, ampak tudi potencialne osebne stike in povezave z ljudmi, ki ti lahko koristijo čez vse življenje. Če nočeš biti zgolj prvi na vasi, se pač moraš kdaj tudi odpraviti v mesto.

Je pa nujno, da Slovenija za vse mlade, ki se iz takšnih in drugačnih razlogov odpravijo v tujino – sploh pa za tiste, ki se tja odpravijo za del ali za celoto svojega študija – omogoči ustrezne pogoje za vrnitev iz tujine. Saj veste, »povsod je lepo, ampak doma je najlepše«.

Predvsem si pa nikakor ne želimo, da bi tudi za Slovenijo začelo veljati, kot prepevajo v bosanski skupini Dubioza kolektiv: da bi pošiljali »mlade v diasporo, da bi za tujce kopali kanale in farbali fasade« ali, da bi kot cenejša tuja delovna sila počeli kakšno drugo sicer višje kvalificirano delo, za katerega jih je izobrazilo slovensko javno šolstvo, namesto da bi vse svoje potenciale lahko realizirali doma.

Na mladih svet stoji, ali kako že, mar ne? Zato moramo narediti vse, da bo Slovenija mladim diplomantom, ki so končali šolanje doma ali v tujini omogočila, da si bodo lahko v Sloveniji ustvarili družino in življenje. S tistimi, ki pa se iz takšnih in drugačnih razlogov vendarle odločijo, da zapustijo Slovenijo, pa moramo negovati stike, mladi ljudje odprtih glav so namreč lahko najboljši ambasadorji Slovenije. Hkrati pa morajo vedno imeti odprta vrata in možnost, da se vrnejo.

Za začetek moramo mladim predvsem dati priložnost, da ne bodo čutili potrebe po selitvi v tujino, ker njihovega znanja v Sloveniji ne znamo ustrezno izkoristiti. Zaupati jim moramo tudi najtežje naloge v družbi, pa naj bo to na univerzi ali v najnaprednejših podjetjih. Vzpostaviti moramo transparenten sistem zaposlovanja mladih v vseh delih družbe, ki bo temeljil na pozitivni selekciji in na meritokraciji, kjer bo pomembno kaj veš in znaš in ne, koga poznaš ali kdo je tvoj oči.

Naša razvojna, demografska in migracijska politika mora temeljiti na kroženju možganov, sodelovanju in iskanju sinergijskih učinkov, ne pa na tekmi vseh proti vsem. Morda se bo pod takšnimi pogoji v Slovenijo vrnil tudi moj prijatelj, ki je sicer doma iz Idrije, trenutno pa dela doktorat iz medicinske fizike v Wisconsinu.

Jernej Štromajer

unnamed

Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.

Komentar Jerneja Štromajerja: Taksi Uber ‘alles’

Državni zbor RS je v minulem tednu obravnaval zakonski predlog SDS, da bi legalizirali delovanje spletne platforme Uber in njenega ‘uber’ poslovnega modela v Sloveniji. Brez slabe vesti lahko trdimo, da gre pri tem predlogu za specialni zakon – lahko bi mu rekli tudi LexUber –, ki je pisan na kožo točno določene multinacionalke. Uber v bistvu ni samo ena izmed številnih multinacionalk, ki imajo takšne in drugačne interese: je predvsem simbol deregulacije in liberalizacije sektorja avtotaksi prevozov ter t. i. uberizacije trga dela; tj. ekstremno prekarnih delovnih pogojev delavk in delavcev.

Poleg sicer res dobro delujoče mobilne aplikacije Uberjev poslovni model temelji predvsem na prekarnih delovnih pogojih in na destrukciji trga avtotaksi prevozov; kjerkoli se pojavi, Uber pač ne igra po veljavnih pravilih igre. Zato za svoje delovanje v Slovenji potrebuje specialni zakon. No, velja še omeniti, da omenjena multinacionalka svojo globalno rast gradi na rizičnem kapitalu in (kot se za multinacionalko spodobi?) izogibanju plačevanja davščin v državi, kjer služi provizijo (med 10 in 20 odstotki celotne cene prevoza) za povezovanje svojih »partnerjev«, kot Uber pravi svojim prekarnim delavcem, in potnikov.

V Sloveniji bi po predlogu SDS lahko Uber voznik postal vsak, ki bi pridobil status samostojnega podjetnika – in to brez avtotaksi licence in dovoljenja občine, v kateri bi opravljal prevoze, kakor velja za avtotaksije. Seveda bi ob tem s strani prostotržne desnice hitro slišali, da so dovoljenja in licence samo moteč element na svobodnem trgu, vendar v resnici služijo tako zaščiti potrošnikov kakor tudi zagotavljanju kakovosti in ustrezne konkurenčnosti ponudnikov avtotaksi prevozov. Če kdo misli, da so Uberjevi prevozi po mestu karkoli drugega kot avtotaksi prevozi, se moti.

Celo predlog »legalizacije« Uberja s strani N.Si, ki je pred časom krožil v javnosti, je predvideval, da bi morali Uberjevi ponudniki prevozov pridobiti licenco za prevoz potnikov (ne pa tudi dovoljenja s strani občine). Oba predloga pa imata nekaj skupnega: Uber noče igrati po veljavnih pravilih igre. Uber si hoče zagotoviti poseben položaj na trgu in tako uničiti sedanje avtotaksi prevoznike. Stanje dvoživk, ko dva tipa ponudnikov nudita sicer enako storitev, vendar vsak deluje po drugačnih pravilih, pač nikoli ne prinesejo ničesar dobrega. (Tudi) zato upam, da zakon SDS ne bo stopil v veljavo; slabih praks iz tujine smo v Slovenijo uvozili že več kot preveč.

Da z Uberjevim poslovnim modelom ni vse, kot bi moralo biti, je po dolgem času ugotovil tudi minister Koprivnikar. Minister je v sporazumu z Uberjem nekaj časa celo videl možnost, da bi Slovenija postala »zelena referenčna točka v digitalni Evropi«, karkoli naj bi to pomenilo; dlje kot do pisma o nameri konec koncev nismo prišli. V vmesnem času postaja vedno bolj jasno, da Uberjev poslovni model ni ustrezen in da predstavlja nezakonito motnjo. Zato so ga ponekod že prepovedali, npr. na Danskem, v Italiji, nazadnje tudi v Londonu. Medtem ko nekateri ugotavljajo, da z Uberjem nekaj res ni v redu, pa bi drugi radi uberizacijo avtotaksi prevozov uvozili v Slovenijo.

Da ne bo pomote, na področju avtotaksi prevozov zadeve že sedaj niso urejene, kot bi morale biti ali vsaj kakor bi lahko bile. Že sedaj so taksisti prekarni delavci in kot samostojni podjetniki plačujejo svojemu dispečerju, da jih povezuje s strankami – le tako se lahko vključijo v mrežo ponudnikov avtotaksi prevozov. Edini pravi razliki med trenutnimi ponudniki in Uberjem sta torej, da dispečiranje prevozov poteka večinoma preko telefona ter da morajo imeti slovenski taksisti licenco in občinsko dovoljenje ter seveda taksimetre in davčne blagajne.

Poleg tega v nasprotju z Uberjem slovenski taksisti sprejemajo gotovino in plačujejo vse davke v Sloveniji. Tudi največje slovenske avtotaksi mreže so se že prilagodile trendom in tako lahko tudi v Sloveniji naročimo avtotaksi prevoz preko mobilne aplikacije. Pa vendar, mar ne obstaja nobena sodobna alternativa sedanjim slabim praksam na področju avtotaksi prevozov? Seveda obstaja – vendar ne v obliki multinacionalke.

V Austinu, glavnem mestu zvezne države Texas v ZDA, so mestne oblasti pred časom prepovedale Uber, ker ta ni želel izpolnjevati enakih pogojev kot druge avtotaksi službe. Potem ko se je Uber umaknil iz Austina, se je mesto v sodelovanju z zainteresirano javnostjo odločilo, da potrošnikom ponudi alternativno obliko avtotaksi prevozov. V skladu z odločitvijo mestnega sveta je mesto podprlo ustanovitev avtotaksi zadruge. Zadruga je združila posamezne voznike (podobno kot so vozniki preko dispečerskih servisov sedaj povezani v Sloveniji), njeni (so)lastniki pa so postali vozniki sami.

Tako so sami vzpostavili model dispečiranja, lastno blagovno znamko in poslovni model, ki jim znotraj zadruge kot demokratičnega podjetja v lasti članov, tj. avtotaksi prevoznikov, omogoča, da si urejajo pogoje dela in način zagotavljanja socialne varnosti. Na takšen način vozniki niso le neodvisni od oderuških pogojev korporacij ali posrednikov, ampak si sami zagotavljajo delujoč posel. Austin ni edino ameriško mesto, v katerem deluje avtotaksi zadruga. Te so prisotne tudi v Denverju in Philadelphii ter v Madisonu v Wisconsinu, ki je primerljive velikosti kot Ljubljana. Avtotaksi zadruga v tem mestu uspešno deluje že od leta 1979 in danes zaposluje več kot 250 delavcev, kar pomeni, da je ena največjih delavskih zadrug v ZDA.

Alternativa uklanjanju interesom multinacionalnih korporacij torej obstaja. In ironično, najdemo jo lahko tudi na drugi strani Atlantika, od koder bi nekateri radi uvozili rešitve, za katere številni v Evropi in tudi ZDA vedo, da niso najboljše. Naj ob tem le še omenim, da je Indonezija od Uberja zahtevala, da storitve svoje spletne platforme nudi preko lokalno ustanovljene avtotaksi zadruge. Odkar so v Londonu prepovedali Uber, pa tudi tam poteka proces ustanavljanja avtotaksi zadruge. Drugačen svet je mogoč.

Jernej Štromajer je strokovni sodelavec Poslanske skupine Socialnih demokratov

P.S. Predlog zakona so poslanke in poslanci DZ na glasovanju zavrnili.

Komentar Jerneja Štromajerja v luči nemških volitev: »EU bo od mladih ali pa je ne bo!«

Ko smo v začetku septembra z doktorskimi študenti in mladimi raziskovalci iz celotne Evropske unije na seminarju evropske fundacije za progresivne študije gledali TV duel med Angelo Merkel (CDU) in Martinom Schulzem (SPD), smo družno ugotavljali, da etablirana nemška in s tem tudi evropska politična elita preprosto nima nobenih svežih in naprednih idej, ki bi jih lahko ponudili volivcem.

Slednje je tudi največji problem socialdemokrata Schulza, ki skupaj s svojo stranko na volitvah ponuja program, ki kljub nekaterim idejam, ki zagotovo gredo v pravo smer in ki bi jih Nemčija potrebovala, ob zmerni in izkušeni političarki, kot je Angela Merkel, še vedno nudi samo bledo senco rdečega logotipa, ki krasi stranko. Istočasno je TV duel pokazal problem izzivalca, v tem primeru SPD, ki kot mlajši partner v veliki koaliciji težko predstavi razliko med sabo in svojo politiko ter politiko kanclerke, ki jo želi zamenjati.

Na ironijo izvora glavnih težav nemških socialdemokratov me je na seminarju sicer opozoril britanski tovariš, ki – milo rečeno – nima dobre besede o nekdanjem britanskem premierju Tonyju Blairu in njegovi tretji poti. Če SPD pod kanclerjem Schröderjem v rdeče-zeleni koaliciji ne bi sprejel Agende 2010, ki predstavlja temelj za trenutne nemške ekonomske kazalce, potem Angela Merkel, ki je dve od svojih treh vlad sestavila prav s SPD, ne bi imela platforme stabilnosti in učinkovitosti, s katero nagovarja volivce.

Da ne bo pomote, nemška tretja pot ni pokazatelj, da ta politika deluje. Ravno nasprotno, je samo odraz kapitulacije socialnih in ekonomskih politik levice z nekajodstotnim popustom, malo bolj socialno noto in človeškim obrazom tega, kar bi sicer lahko pričakovali od desnih prostotržnih prokapitalističnih strank. In ker imajo ljudje raje original kot slabo kopijo, tudi nič kaj ne kaže na volilni preboj SPD. Čeprav, bodimo iskreni, če se na nemško volilno nedeljo izkaže, da so se ankete ponovno zmotile, v resnici sploh ne bi smeli biti več presenečeni, sploh glede na izkušnje s Trumpom in Brexitom – vendar pa kljub vsemu, temu ni ravno za verjet.

Kakorkoli, s tovariši iz mreže mladih progresivnih akademikov, ki se združujemo pod okriljem omenjenega progresivnega možganskega centra, smo se strinjali, da morajo evropske laburistične, socialistične in socialdemokratske stranke najti nove, bolj progresivne programske rešitve in nehati ponujati le malo bolj socialen program desnice. In to je tudi namen naše mreže: da ponudimo realno izvedljive in napredne programske predloge, ki bi jih nato lahko implementirali. Sam bom tako sodeloval v delovni skupini, ki bo pokrila področje demokratizacije ekonomije in sprememb prevladujočega socioekonomskega sistema. Če kdo, smo namreč prav mladi prepričani, da alternativa obstaja.

In prav mladim bi morala politika tako v Nemčiji kot v EU bolj prisluhniti. Volilna in politična apatija mladih pač ni nekaj dobrega. Saj so volitve vendar odločanje o tem, kako bomo živeli v prihodnje. In če bi poslušali mlade, se veliko političnih pretresov, ki so se zgodili v preteklih letih, ne bi zgodilo; Britancev na primer ne bi bolela glava zaradi referendumske odločitve za Brexit. In če kdo, si mladi želijo sprememb v utečeni politiki, kar je v veliki meri pokazala tudi podpora mladih za Bernieja Sandersa in Jeremyja Corbyna, ki jim druge generacije na levem delu političnega spektra (žal) niso sledile.

Kakorkoli, politika ne potrebuje toliko novih obrazov kot nove programske usmeritve. Če ne gremo naprej in obstanemo na mestu, potem v bistvu nazadujemo. In kdor bo skupaj s potencialom za realno izvedbo progresivnih politik na volitvah sposoben ponuditi napreden program za prihodnost, ta bo tudi dobil podporo mladih – in tako ne bo samo na pravi strani prihodnosti, ampak tudi na strani razvoja in napredka Evropske unije.

Jernej Štromajer je strokovni sodelavec Poslanske skupine SD

Komentar Jerneja Štromajerja ob britanskih volitvah: Viseča prihodnost

Četrtkove predčasne volitve v britanski parlament so se končale s pirovo relativno zmago vladajoče konservativne stranke oziroma z visečim parlamentom, kot izid volitev kjer nobena stranka ne dobi absolutne večine imenujejo Britanci. Relativna zmaga konservativcev, ki sicer ostajajo največja stranka pomeni, da se je volilna tekma končala z neodločenim rezultatom, pri čemer je britanska premierka Theresa May s sklicem predčasnih volitev svoji lastni ekipi zabila avtogol, a jih zna rešiti prednost, ki jim je ostala delno tudi kot posledica rezultata prejšnjih volitev.

Na drugi strani se kaže, da laburisti sicer imajo pravo igro, a žal ne tudi dokončno zmagovit rezultat. Laburistični vodja Jeremy Corbyn, ki so mu pred začetkom volilne kampanje mnogi napovedovali najslabši rezultat od padca berlinskega zidu ter je pred predčasnimi volitvami imel velike odpore s strani bolj sredinskih članov svoje lastne stranke, je s svojo stranko namreč dosegli najboljši rezultat od časa ko jih je vodil Tony Blair.

Kako se bo izoblikovala nova parlamentarna večina in kdo bo dobil ključe od premierske pisarne na Downing street 10 bomo dokončno videli v prihodnjih dneh. Vsekakor pa toriji niso dosegli široke politične podpore in jasnega mandata pred začetkom pogajanj o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije, ki so si ga želeli. A kar je slabo za Veliko Britanijo, je morda dobro za Evropsko unijo, saj EU brez dvoma v pogajanja od zadnjih volitev vstopa z mnogo močnejše pozicije.

So pa britanske volitve potrdile, da svetovna politika že nekaj časa stopa po poti v neznano. Od Trumpa, do Macrona, od Brexita do ameriškega odstopa od pariškega podnebnega sporazuma. Liberalno-demokratska ureditev in globalne smernice ter trendi, ki so se vzpostavili od konca druge svetovne vojne se spreminjajo. Največja trenutna konstanta pa ostajata Zvezna republika Nemčija in Ljudska republika Kitajska.

Nemčijo jeseni sicer čakajo parlamentarne volitve, vendar tako ponovna zmaga Merklove, kakor morebitna zmaga socialdemokratov ne bo pomenilo večjega preloma z uveljavljeno svetovno politiko. Kljub temu seveda velja poudariti, da bi po treh mandatih kanclerke Merklove bilo za Nemčijo, EU in s tem tudi Slovenijo in svet bilo dobro, da bi vodilno vlogo v Nemčiji prevzela levica z rdečo (SPD) – rdečo (Die Linke) –  zeleno (Die Grünen) koalicijo. Takšna koalicija v Nemčiji bi lahko hkrati postavila tudi temelje za levi obrat na ravni EU po naslednjih volitvah v Evropski parlament leta 2018.

Druga omenjena konstanta Kitajska se kot vemo z liberalno-demokratsko ureditvijo sicer ne obremenjuje, ampak že nekaj časa v številnih državah krepi svoje globalne interese in pozicije. Hkrati pa sedaj v nizkem štartu čaka, da dodatno zapolni praznino, ki bi jo v svetovni ekonomiji in politiki pustil dejanski umik ZDA v politični in ekonomski izolacionizem, ki ga že nekaj časa napoveduje ameriški predsednik Donald Trump.

Globalnim progresivnim silam nam kot odgovor na nejasno visečo prihodnost ne ostane drugega, kot da ostanemo zvesti svoji progresivni agendi. Zato moramo progresivci začeti ne le igrati všečno igro, ampak moramo tudi stopiti skupaj, si ne metati polen pod noge, ne le čakati na avtogole nasprotne ekipa ampak moramo tudi začeti zabijati gole in zmagovati tekme. Kakšen slog igre moramo igrati so nam dobro pokazali tovariši na otoku. Upajmo, da nam bodo nemški tovariši jeseni postavili temelje za prihodnje vladajoče koalicije ekip, ki so nam blizu dresi rdeče barve, tako v EU kot v Sloveniji.

»Samo mirno« – komentar socialdemokrata Jerneja Štromajerja ob inavguraciji novega ameriškega predsednika Trumpa

Predsednik Trump. Ja na to se bomo morali navaditi, saj bo Donald J. Trump, nepremičninar in voditelj resničnostnega šova od petka opoldne predsednik ZDA. Skoraj ga ni resnega političnega analitika ali anketarja, ki bi pred letom dni napovedal, da se bo kaj takšnega zgodilo. Kajti še nekaj tednov pred volitvami je vse kazalo, da bomo dobili prvo žensko predsednico ZDA. Nato pa je direktor FBI James Comey kongres obvestil o ponovni preiskavi elektronske pošte povezane s Hillary Clinton … ampak to je že druga zgodba.

Trump je na volitvah uspel prebiti t.i. demokratski modri zid, ko so zvezne države Wisconsin (WI), Michigan (MI) in Pensilvanija (PA) po dolgih letih (MI in PA prvič po letu 1988, WI pa prvič po letu 1984) glasovale za republikanskega kandidata. Razlag, kako in zakaj je Trumpu to uspelo, je veliko. Marsikdo bo celo rekel, da Trump ni toliko zmagal, kot je Hillary Clinton izgubila. Mnogi, ki so leta 2008 in 2012 volili za predsednika Obamo se tokrat niso odpravili na volišča in rezultat, ki ga je Hillary Clinton dosegla v urbanih središčih, kot so Milwaukee, Detroit in Philadelphia, je bil prešibek, da bi preglasoval podporo, ki jo je bil Trump deležen na podeželju. Hkrati pa je Trump, za razliko od prejšnjih republikanskih kandidatov, dobil večji delež glasov s strani t.i. modrih ovratnikov – predstavnikov delavskega razreda, kar je pomembno prispevalo k njegovi zmagi.

Verjamem, da do sedaj že vsi poznamo zgodbo ameriškega elektorskega volilnega sistema in da je Donald Trump zaradi njega zmagal, kljub temu, da je dobil 2,8 milijonov manj glasov kot Hillary Clinton. Bolj kot to, je pomembna številka 65.844.610, to je število ljudi, ki je glasovalo za Hillary Clinton in če k temu prištejemo še glasove, ki so jih prejeli drugi kandidati za predsednika vidimo, da si velik del ZDA ni želel, da Donald Trump postane predsednik. Okoli 54% tistih, ki so odšli na volišče si tega ni želelo, če smo bolj natančni. Nekaterim pa je bilo verjetno vseeno in so zato ostali doma ali glasovali za enega izmed kandidatov, ki ni imel realnih možnosti za izvolitev. Med drugim verjetno tudi zato, ker jih Hillary Clinton, kot predstavnica demokratske politične elite, pač ni prepričala, da se zanjo splača glasovati.

Kakorkoli, Trump bo naslednja štiri leta zasedal Belo hišo in vanjo vstopa z najslabšo podporo javnosti novoizvoljenega ameriškega predsednika v moderni zgodovini. Celo George Bush mlajši je imel po vseh zapletih z glasovanjem na Floridi mnogo večjo podporo, kot jo ima Donald J. Trump. Za to si je kriv sam. V prehodnem obdobju ne samo, da ni umiril retorike, ampak je nadaljeval s svojo agresivno volilno kampanjo, čeprav so volitve minile. Tako je v zadnjih dneh brez sramu žalil Johna Lewisa, dolgoletnega demokratskega kongresnika, sicer pa nekdanjega soborca legendarnega Martina Luthra Kinga. Lewis in številni drugi kongresniki se zato (in tudi drugih razlogov) protestno ne bodo udeležili Trumpove inavguracije.

Tudi z izborom članov svojega kabineta je Trump dvignil veliko prahu. Za vodenje zunanjega ministrstva je izbral direktorja naftne družbe Exxon Rexa Tillersona, ki je s strani ruskega predsednika Putina prejel državno priznanje Ruski red prijateljstva (kar močno moti tudi številne republikanske senatorje). Za novega državnega tožilca pa je izbral Jeffa Sessionsa, ki ga zaradi rasističnih obtožb pred leti senat ni želel potrditi za zveznega sodnika. In še bi lahko našteval problematične izbore na kabinetne položaje.

Zanimivi so tudi svetovalci, ki bodo Trumpu pomagali voditi Belo hišo. Tukaj izstopa Steve Bannon, nekdanji urednik skrajno desničarskega portala Breitbart. Po mnenju nekaterih je med predsedniško kampanjo Portal Breitbart služil kot Trumpova verzija časopisa Pravda. Steve Bannon je samodeklarirani »ekonomski nacionalist« in tukaj se vrnemo k volivcem modrih ovratnikov. Trump jim je obljubil, da bo v ZDA nazaj pripeljal delovna mesta, ki so se v zadnjih letih preselila v Mehiko in na Kitajsko. Gre predvsem za intenzivna delovna mesta v industriji, ki jih je v ZDA globalizacija močno prizadela. Kako bo Trump to naredil še trenutno ni najbolj jasno, nekaj je bilo sicer govora o carinah in drugih oblikah protekcionizma, ampak kako bi morebitna trgovinska vojna s Kitajsko vplivala na ekonomijo ZDA, se ne ve. Hkrati bo njegove obljube zanimivo spremljati z vidika dejstva, da je brezposelnost v ZDA pod predsedovanjem Obame trenutno pod 5%.

Če bodo ZDA res vodile politiko nekakšnega ekonomskega nacionalizma, si tudi v Sloveniji ne moremo realno obetati kakšnih green field investicij ameriških podjetij s pomočjo Slovenke Melanije Trump, ki bo postala prva dama ZDA. Lahko pa pričakujemo več ameriških turistov, kar je priložnost, ki jo velja izkoristiti. Največ kar bi Slovenija lahko iztržila v obliki svetovne promocije pa bi bilo prvo srečanje Trump – Putin (podobno kot leta 2001 srečanje Bush – Putin) v Sloveniji. Če smo uspeli takšen dogodek gostiti leta 2001, ga bomo pa tudi leta 2017, ko v Beli hiši živi Slovenka, ali pač?

Kakorkoli, na zunanjepolitičnem področju bo zagotovo najbolj zanimivo spremljati odnos med Putinom in Trumpom – ne samo zaradi obtožb, da so Rusi pomagali Trumpu do izvolitve, ampak predvsem z vidika reševanja vojne v Siriji in boja proti ISIS. Na notranjepolitičnem področju pa ima sedaj Trump dve leti udobno republikansko večino v obeh domovih kongresa. Njihova prva tarča je znana: Obamacare, aktualni sistem zdravstvenega zavarovanja, ki so ga sprejeli demokrati. Da ga republikanci želijo ukiniti je jasno, kako, s čim in če sploh pa ga bodo nadomestili, pa trenutno ostaja neznanka. Kakor tudi ni jasno, kako se bo na to odzvalo več milijonov ljudi, ki so zaradi Obamacare prišli do zdravstvenega zavarovanja.

In potem so tukaj še obljube, kot je zid na južni meji, ki ga bo baje plačala Mehika. To bo sploh zanimiva zgodba … Pri vseh problemih, za katere je Trump obljubil, da jih bo tako ali drugače rešil, mene sicer najbolj skrbi odnos do črnske skupnosti in gibanja Black Lives Matter. Če so zaradi rasnih napetosti že sedaj nekajkrat gorela ameriška mesta, v času ko sta bila državni tožilec in predsednik temnopolta, se zna situacija v času republikanske administracije še dodatno zaostriti. Upajmo, da ne pride do ponovnih (še večjih) izgredov. Američani tretjino senata in celoten predstavniški dom kongresa volijo vsaki dve leti. Stranka aktualnega predsednika na teh t.i. »midterm« volitvah tradicionalno doseže slabši rezultat, kot na predsedniških volitvah pred dvema letoma. To je tudi cilj, na katerega se trenutno koncentrirajo demokrati. Če jim uspe nazaj priboriti vsaj en dom ameriškega kongresa, bodo znali močno zagreniti preostanek Trumpovega predsednikovanja.

Nekateri demokratski kolegi so mi pred časom razlagali, da so po eni strani še veseli, da je Hillary izgubila. S tem naj bi imeli demokrati več možnosti za dober rezultat leta 2020. Namreč nobena stranka vse od druge svetovne vojne naprej ni zasedala štiri mandate Bele hiše zapored. In volilno leto 2020 bo še posebej pomembno, ne samo zaradi predsedniških volitev, ampak tudi zato, ker se bo takrat po popisu na novo risalo volilna okrožja. Namreč s takratno večino so si republikanci po popisu leta 2010 večino volilnih okrožij zarisali po svoje in ta »gerrymandering« jim vse od tedaj pomaga vzdrževati večino v predstavniškem domu kongresa.

Imajo pa demokrati sedaj pred sabo veliko izzivov. Na eni strani je neformalni vodja stranke za številne postal Bernie Sanders, ki ga imajo v ZDA za demokratičnega socialista, a je po politikah, ki jih zagovarja, v bistvu socialni demokrat – na drugi strani pa sedanja strankarska elita ne ve v katero smer bi zapeljala stranko. Prvi pokazatelj bodo volitve za naslednjega šefa demokratskega nacionalnega odbora. Če zmaga Keith Ellison, ki ga podpirata Sanders in Elizabeth Warren, bo to signal, da zna demokratsko stranko prevzeti njeno progresivno krilo. In to bi bilo dobro, ne samo za demokrate in ZDA, ampak tudi za vse na evropski strani Atlantika.

Resničnostni šov »Predsednik Trump« bo v naslednjih štirih letih nedvomno zanimivo spremljati. In če smo se kaj naučili od predsedniškega kandidata Trumpa – potem vemo, da je nemogoče predvidevati kaj nas časa. Torej nam ne preostane nič drugega, kot da počakamo in vidimo ter hkrati, kot pravi Đorđe Balašević, upamo »Samo da rata ne bude«.

Socialdemokrat Jernej Štromajer je politolog in strokovni sodelavec Poslanske skupine SD, ki se kot Fulbrightov štipendist trenutno izobražuje na Univerzi Wisconsin-Madison