Prispevki

Tanja Strniša - komentar

Komentar Tanje Strniša: Teran – zaščitena označba za upor Kraševcev, lakmus za pokončno držo Slovenije

Zakaj toliko besed in prizadevanj, pa tudi hude krvi zaradi vina Teran, ki predstavlja samo 1,5% slovenske vinske proizvodnje? In zakaj se o nedotakljivosti zaščite Terana kot država Slovenija ne moremo in ne smemo in se ne bomo nikoli pogajali s Hrvaško in Komisijo?

Vino Teran je nezamenljivi del identitete Krasa in neznačilnost slovenske ali hrvaške Istre

Se spomnite, tovariši iz moje generacije, kaj so nas učili v šoli o Krasu? Gotovo se vsi spomnimo, da smo že takrat Kras povezali s kamenjem, surovo burjo, težkimi pogoji za kmetijstvo in življenje, Kosovelom. In Teranom, najbolj tipičnem proizvodom s Krasa. V zavesti Slovencev je Teran že stoletja povezan samo s planoto Kras. Zato je del naše identitete, dediščina, ki so jo ustvarile generacije pred nami, in izročilo, ki ga moramo s ponosom zapustiti potomcem.

Teran predstavlja le okoli 1,5% pridelave slovenskega vina. Pa zato njegova pridelava in obstoj še zdaleč nista obrobnega pomena. Za vinorodni okoliš Kras, ki je najmanjši v Sloveniji, je življenjskega pomena. Na Krasu je okrog 600 ha vinogradov, kar 75% jih je zasajenih s sorto refošk, ki ob skrbni negi daje vino Teran. Vsi, ki smo kdaj bili na Krasu, vemo, da tam ne raste kaj dosti drugega kot trta. Kraška, skalovita in plitka, razgibana tla ne dajo dosti drugih možnosti za kmetijstvo. Nekaj je še orne zemlje, travnikov in pašnikov, večinoma pa je planota zaraščena ali pokrita z gozdom.

Zaradi težkih pridelovalnih pogojev in majhnih, razdrobljenih parcel, so stroški naprave vinograda in njegove obdelave visoki in samo trden kraški značaj in pridne roke niso dovolj za preživetje, pač pa je nujno, da se proizvajajo vina visoke kakovosti, ki z veliko dodano vrednostjo povrnejo visoke proizvodne stroške.  Pridelava Terana je na Krasu glavna kmetijska dejavnost, s katero se ukvarja okrog 900 družin, približno 100 jih živi samo od vinogradništva in vinarstva. Kmetijstvo na Krasu torej nima druge razvojne priložnosti kot Teran.

Teran je del podobe Krasa, skupaj s kraškim pršutom tvori kulinarično-turistično podobo Krasa, na kateri ta majhna obmejna regija, ki je v svoji zgodovini doživela številne pretrese, gradi svojo vizijo in razvoj. V hrvaški Istri je prevladujoča sorta vinske trte malvazija in le 10% je sorte refošk, ki jo Hrvati imenujejo teran. Ali kdo podobo Hrvaške Istre povezuje s teranom?

Vino Teran je drugačno kot vino, ki se iz sorte refošk ali domnevne sorte teran prideluje v Istri

Sorta grozdja refošk na kraških tleh jerini ter v značilni mešanici mediteranske in celinske klime razvije prav posebne lastnosti vina Teran (vsebnost železa in mineralov), ki so mu že v zgodovini pripisovali tudi zdravilni učinek. Prav zato, ker vino Teran definira prav specifično okolje Krasa, ki ga ne najdemo v širši okolici, je imelo posebno mesto tudi v slovenski zakonodaji. Že Zakon o vinu iz leta 1970 je jasno določal, da se Teran lahko imenuje le vino iz sorte refošk na Krasu. In ne kjerkoli, npr. v Slovenski Istri, kjer se tudi goji trta refošk, vino pa se imenuje Refošk in se ne sme imenovati Teran. Pridelovalci Terana so zato to oznako najprej leta 2000 zaščitili na nacionalni ravni, ta zaščita pa se je z vstopom v EU prenesla v evropski pravni red.

Pa tudi na Krasu ni vsako vino iz refoška Teran, pač pa samo tisto, ki izpolnjuje tudi posebne pogoje kakovosti in tehnologije pridelave. Samo kakovostno ali vrhunsko vino iz refoška je Teran. Če je vino namizne kakovosti, izgubi ime Teran in se imenuje kraško rdeče.

Za hrvaško vino, ki bi se po predlogu Evropske komisije imenovalo Hrvatska Istra – teran, ni enakih pravil, tudi namizno vino bi lahko nosilo to ime, bolj mila mediteranska klima in drugačna tla, pa dajo vinu druge lastnosti.

Izjeme za uporabo zaščitenih imen za označevanje vina niso avtomatizem

Evropska zaščita porekla pomeni, da se ime zaščitene označbe ne sme uporabljati za označevanje drugih vin, četudi zaščiteno ime vsebuje ime sorte grozdja. Pravni red EU pa omogoča tudi izjeme, vendar so te redke, saj je to dovoljeno le v primeru 53 geografskih zaščit od skupaj 1750, kolikor jih premore EU. Te izjeme so se v preteklosti vedno dodeljevale na pregleden način, v postopku registracija zaščite ali pa pri sklepanju mednarodnih sporazumov ali v pristopnih pogajanjih novih držav članic v EU. Izjeme se niso nikdar dodeljevale po avtomatizmu.

Spomnimo se, da smo pred pristopom v EU v Brdih in Vipavski dolini gojili sorto tokaj, ki je zaradi madžarske zaščite naši vinarji niso smeli več označevati na vinskih etiketah, ker je to madžarska zaščitena geografska označba, čeprav si je Slovenija v svojih pristopnih pogajanjih za to močno prizadevala.

Slovensko zaščiteno vino Teran in Hrvaška vloga za uporabo imena »sorta grozdja« teran

Hrvaška je vstopila v EU 1.7.2013 in s tem tudi sprejela v celoti pravni red EU, vključno z zaščitenimi označbami porekla za vino, ki so zaščitene v EU. Hrvaški pridelovalci so torej veliko let vnaprej vedeli, da po vstopu v EU ne bodo mogli več uporabljati imena teran za označevanje vina.

Aprila 2013 so slovenski mediji povzeli izjavo uradnega tiskovnega predstavnika  takratnega komisarja za kmetijstvo Dacia­na Ciolosa: »Teran je na trgu EU zaščiten kot slovensko vino, zato nobeno hrvaško vino ne more na trg EU s tem imenom. V Sloveniji in drugih članicah Unije tako že zdaj ni dovoljeno prodajati neslovenskega vina s tem imenom, po vstopu Hrvaške v Unijo pa ne bo dovoljeno niti na hrvaškem trgu. Hrvaška ni izrazila nasprotovanja, ko je Slovenija teran registrirala kot zaščiteno označbo porekla. To bi sicer lahko storila, četudi ni bila članica Unije.”

Evropska komisija je Hrvaški ob vstopu v EU za zaloge vin, pridelane pred vstopom EU omogočila triletno prehodno obdobje za odprodajo starih zalog, ki se je izteklo 30. junija 2016 in v katerem so lahko pridelovalci vino z oznako sorte teran do vključno letnika 2012 prodajali samo na hrvaškem trgu, ne pa tudi v drugih državah članicah EU. Možnost trajne izjeme za teran takrat sploh ni bila omenjena. Slovenski pridelovalci so torej leta 2013 dobili potrditev v sstrani Komisije, da je njihova zaščita absolutna in ekskluzivna.

Čeprav Evropska komisija trdi, da je Hrvaška po njenem mnenju pravočasno, že pred pristopom v EU, dala vlogo za izjemo pri označevanju sorte teran, pa je treba poudariti, da izjema za teran ni bila nikoli predmet pristopnih pogajanj, Komisija pa Slovenije ni seznanila, da je Hrvaška podala vlogo, ki posega v pravice slovenskih pridelovalcev.

Kljub večkratnim zahtevam do danes tudi ni prejela hrvaške dokumentacije ali bila seznanjena z vsebino hrvaške vloge, da bi lahko preverila hrvaške dokumente. Prejela je le kopije dokumentov, v katerih so bile vse vsebinske informacije potemnjene in neberljive in iz katerih lahko razberemo le, da gre za dopise hrvaškega ministrstva iz maja 2013, kar je skoraj dve leti potem, ko je Hrvaška zaključila pristopna pogajanja! Sloveniji tako niso bili nikoli predočeni hrvaški argumenti za zahtevano izjemo.

Slovensko ministrstvo za kmetijstvo je bilo šele septembra 2014, več kot leto po vstopu Hrvaške v EU, neformalno seznanjeno s hrvaško zahtevo in da je Komisija pripravila delegirani akt, s katerim bi Hrvaški naknadno in za nazaj dodelila trajno izjemo za uporabi tega imena. Slovenija je od takrat naprej ves čas ostro nasprotovala temu aktu in pripravila številne argumente, s katerimi je utemeljevala svoje stališče.

Prvi argument za nasprotovanje je netransparentno in nepravilno voden postopek:

  • Hrvaška je zamudila rok, v katerem bi tako izjemo lahko uveljavljala (v postopku naše zaščite Terana ali v času hrvaških postopnih pogajanj).
  • Nedopustno je, da so med Komisijo, ki je vodila pogajanja v imenu članic, in Hrvaško, potekali kakršnikoli dogovori o reševanju te zadeve po pristopu brez vednosti Slovenije.
  • Nedopustno je, da bi Komisija na tak način zaobšla običajen postopek pristopnih pogajanj, v katerem nobene izjeme od pravnega reda ni mogoče podeliti brez soglasja vseh članic EU, z delegiranim aktom pa bi to storila enostransko in brez soglasja Slovenije in slovenskih pridelovalcev, ki so nosilci zaščite in ki so tudi ves čas nasprotovali izjemi za hrvaške pridelovalce.
  • Ker Komisija s tem ustvarja precedenčni primer, saj takega postopka še ni uporabila in še posebej ne za nazaj.
  • Ker bi v skladu z Lizbonsko pogodbo z delegiranim aktom lahko podrobneje ureja le nebistvene vsebine, dodelitev izjeme za uporabo zaščitenega imena pa nikakor ne more biti nebistvena vsebina.
  • Ker slovenski vladi niti slovenskim pridelovalcem niso bili razkriti podatki iz hrvaške vloge, na podlagi katerih bi Slovenija lahko preverila njihove argumente in gradila svojo obrambo.

Druga skupina argumentov je vsebinske narave:

  • Vino Teran s Krasa ima posebne, predpisane in kontrolirane lastnosti, ki nimajo nič skupnega z vinom, ki se prideluje iz sorte teran v Hrvaški Istri.
  • Slovenija trdi, da je sorta grozdja ista na Krasu in v Istri, to je refošk. Tudi Hrvati so imeli tako uradno zapisano do leta 2010: hrvaški nacionalni pravilnik je do leta 2010 poznal sorto teran z dvema sinonimoma: refošk in istrijanac, po letu 2010 pa so to ločili v dve sorti: teran (s sinonimom istrijanac) in refošk. Hrvaško-slovenska znanstvena raziskava iz leta 2014 dokazuje, da gre za genetsko isto sorto. Ampak če bi Hrvati priznali, da je to sorta refošk, ne bi imeli podlage za zahtevo, da na steklenice pišejo teran. Zato lahko domnevamo, da je bila ločitev refoška v svojo sorto narejena z namenom, da se ogrozi slovenska zaščita Terana.
  • Zemlja in klima na Krasu dasta vinu posebne lastnosti. Kras ni Istra, to je bistvo in pomen »terroir-a« v vinogradništvu. Istrsko vino iz sorte teran je lahko tudi namizno, lahko se v manjšem deležu mešajo tudi druge sorte grozdja, skratka, posebna kakovost ni predpisana.
  • Slovenski Teran je bilo vedno lokalno vino, znano v glavnem samo na slovenskem trgu, ki ga je slovenski potrošnik navajen v svoji specifičnosti. Hrvaško vino z oznako teran bi povzročilo zmedo in zavajanje pri potrošnikih, ki ne bi vedeli, kaj lahko pričakujejo, ko kupijo teran.
  • Zaradi lažjih pogojev in cenejše pridelave na Hrvaškem in neenake kakovosti bi hrvaško vino z oznako teran pomenilo nelojalno konkurenco in bi lahko ogrozilo pridelavo Terana na slovenskem Krasu. Od ekskluzivnosti uporabe imena Teran samo za Kras je odvisen obstoj vinogradništva na Krasu. Grožnja je še posebej velika zato, ker je Hrvaška Istra veliko večje območje kot slovenska planota Kras in ima zato dosti večji potencial za rast.
  • Ker bi Komisija s sprejemom delegiranega akta, s katerim bi Hrvaški podelila izjemo za uporabo imena sorte teran, legalizirala nezakonite prakse hrvaških pridelovalcev, ki niso prenehali uporabljati imena teran niti po preteku triletnega prehodnega obdobja za odprodajo starih zalog vina, namesto da bi ostro opozorila hrvaške pristojne organe, ki kršitev niso preganjali kljub številnim pozivom Slovenije.

Iz vseh teh razlogov niso slovenski pridelovalci Terana in slovenski minister mag. Dejan Židan nikoli pristali na kakršenkoli kompromis, saj bi vsak kompromis pomenil razvodenitev zaščite Terana in bil v škodo pridelovalcem s Krasa. Nasprotno, s številnimi pismi, gradivi, dokazi in sestanki na najvišjih ravneh smo dokazovali svoj prav in branili interese Kraševcev.

Dialog s Komisijo: boj z mlini na veter

Evropski komisar za kmetijstvo Phil Hogan ni nikoli odgovoril na ugovore in argumente slovenskega ministra Dejana Židana. Nasprotno. Ves čas je bil vtis, da Komisija išče rešitev za Hrvaško. Zelo pomenljivo je, kaj je komisar Hogan navedel kot sprožitev postopka sprejema delegiranega akta. Hrvaška je lani jeseni Komisiji v notifikacijo poslala nacionalni pravilnik, v katerem je predvidela možnost uporabe imena sorte teran za vino iz Hrvaške Istre. In namesto, da bi Komisija tak pravilnik zavrnila, ker je neskladen z EU pravnim redom, se je odločila spremeniti lasten pravni red, tako da bi bilo Hrvaški tako označevanje omogočeno. Komisar Hogan je pri tem povedal, da je tako moral odreagirati, ker če Komisija ne bi odreagirala v trimesečnem roku, bi hrvaški nacionalni pravilnik pričel veljati. Ali res? Pravilniku je nasprotovala tudi Slovenija! Kot da Komisija ni znala v tem primeru ugotoviti, da je pravilnik neskladen z EU. Res neobičajno, da namesto tega namerava spremeniti lasten pravni red!

Evropske komisije pri nameri, da ugodi Hrvaški, niso ustavile niti hrvaške kršitve evropske zakonodaje, na katere jo je Slovenija opozarjala že od leta 2014. Decembra 2016 je zaradi neukrepanja hrvaških oblasti proti kršitvam hrvaških pridelovalcev Slovenija vložila tudi pritožbo na Evropsko komisijo. Komisija se je odzvala medlo, z dopisom Hrvaški, da morajo pridelovalci, kljub procesu priprave delegiranega akta, spoštovati pravice slovenskih pridelovalcev, namesto da bi jo ostro pozvala k ukrepanju proti kršiteljem.

Komisija je tako, kljub očitkom Slovenije o netransparentnosti postopka in nepoštenem obravnavanju Slovenije ter ob nasprotovanju Slovenije, v januarju 2017 sprožila postopek sprejema delegiranega akta za podelitev izjeme Hrvaški, brez presoje učinkov na pridelovalcev in resnih argumentov. Komisar Hogan pri tem zmotno trdi, da se s tem razjasnjuje pravno stanje, krepi zaščita slovenske zaščite in ne ogroža slovenskih pridelovalcev?!

Zato je minister Židan, ob podpori vlade, takoj napovedal uporabo vseh pravnih sredstev za izpodbijanje takega akta, vključno s tožbo pred Evropskim sodiščem.

Preobrat: Evropska varuhinja človekovih pravic je pritrdila Sloveniji in okrcala Komisijo

V februarju 2017 pa je vendarle prišlo do pomembnega preobrata. Evropska varuhinja človekovih pravic je na podlagi pritožbe slovenskih pridelovalcev izdala priporočilo Komisiji, v katerem ugotavlja, da je Komisija ravnala nepravilno, ko pridelovalcem ni razkrila v celoti vseh dokumentov, s katerimi je Hrvaška zaprosila za izjemo, razen osebnih podatkov.

Varuhinja je ugotovila, da je postopek tekel netransparentno in pri tem zavrnila prav vse argumente Komisije. Komisijo je pozvala, da v treh mesecih, to je do 15. maja  2017, poda mnenje o njenem priporočilu. Neodvisna evropska institucija je torej potrdila, na kar je Slovenija opozarjala Komisijo več kot dve leti.

Predsednik Evropkse komisije Jean-Claude Juncker je ustavil postopek in bo preučil nova dejstva

Na podlagi priporočila varuhinje je slovenski minister Dejan Židan takoj pozval prvega podpresednika Komisije, komisarja Fransa Timmermansa, da nemudoma ustavi postopek ali ga ustavi za toliko časa, da se slovenski strani posredujejo celotni hrvaški dokumenti in jih Slovenija preuči in se do njih opredeli.

Poleg tega so slovenski pridelovalci, v enotnem in odločnem nastopu v Bruslju, opozorili komisarja Hogana, da na podlagi tistega dela dokumentov hrvaške vloge, ki je berljiv, sumijo, da je eden od dokumentov prirejen in bi na ta način Komisija lahko svojo odločitev sprejela na napačnem temelju.

Predsednik Komisije Juncker je zato ob aktualnem obisku v Sloveniji obljubil, da bo Komisija ustavila postopek in preučila nova dejstva. Lahko bi rekli, da je bila v dve in pol letni vsiljeni vojni za Teran to prva poteza Komisije, ki je v duhu njene vloge varuha pravnega reda, transparentnosti in vladavine prava.

Je pa moral za to slovenski minister in podpredsednik vlade Dejan Židan trdno vztrajati. In neomajno vztrajati bo treba do konca in to enotno, vsi, ki nam je mar za pošteno pridobljene pravice Kraševcev, za njihov obstoj. In predvsem za to, da je Slovenija v Evropski uniji enakopravno upoštevana članica, ki naj bo obravnavana pošteno in transparentno.

mag. Tanja Strniša je državna sekretarka na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter predsednica Sveta SD za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

Peter Pogacar - komentar

Komentar Petra Pogačarja: Prihodnost dela

V začetku tedna sem sodeloval na odlično pripravljeni mednarodni konferenci v organizaciji Društva Progresiva in Evropske fundacije za progresivne študije (FEPS) z naslovom “Prihodnost dela, socialna in pravna varnost”, ki je potekala v ljubljanskem kreativnem centru Poligon. Odprli so pravo temo ob pravem času, ki ga aktivno živimo. Spremembe v delovnih okoljih so vse hitrejše in globlje. Dejstvo je, da nove tehnologije v celoti spreminjajo načine, kako živimo in delamo, kot tudi načine, kako razmišljamo in dojemamo sebe in svet okoli nas.

V celoti ne moremo natančno predvideti, kako bo prihodnost dela izgledala, vendar se spremembe že dogajajo in zato zahtevajo politično pozornost in upravljanje. Na spremembe v delovnih okoljih danes vpliva niz dejavnikov, med katerimi so najpomembnejši naslednji: hiter razvoj tehnologij in drugi znanstveni preboji, novi načini organizacije dela, nova delitev dela na globalni ravni in demografske spremembe.

Po eni strani inovativne storitve in poslovni modeli, ki jih omogoča digitalizacija, omogočajo povečanje učinkovitosti na raven, ki si je prej ni bilo mogoče predstavljati, ter potrošnikom ponujajo večjo izbiro. Po drugi strani pa imajo znatne posledice za trg dela in organizacijo dela, kot so povečanje dohodkovnih neenakosti in zmanjšanje dostopa do sistemov socialne varnosti, kar bi se lahko za nekatere skupine delavcev izkazalo za negativno, če ne bo ustreznega ukrepanja.

Da bi preprečili povečanje dohodkovnih neenakosti, ki jih deloma povzroča digitalizacija, je potrebno podpirati kolektivna pogajanja na vseh ravneh, zlasti v panogah in podjetjih, ki jih je prizadela digitalizacija. S tem se zagotovi, da nove oblike digitalizirane organizacije dela izboljšujejo kakovost delovnega mesta, namesto da jo poslabšujejo. V dialogu s socialnimi partnerji je treba preučiti strategije za prilagoditev področja veljavnosti socialnih in delovnopravnih standardov, da bodo odražali pogoje novega delovnega okolja.

Logična posledica je tudi, da je treba ustrezno posodabljati učne načrte poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Uradni podatki Evropske komisije namreč kažejo, da je kar 47% delovne sile v EU brez zadostnih e-znanj.

Nadalje, mednarodne raziskave kažejo, da se na delovnih mestih vse bolj povečujejo tako časovni pritiski kot tudi obseg dela. Nove tehnologije vodijo v vse pogostejše zahteve po stalni dostopnosti. Prilagodljiva organizacija dela zaposlenim običajno omogoča visoko raven delovne samostojnosti in lahko izboljša kakovost delovnega mesta ter poveča in olajša usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. Vendar take prilagodljive oblike dela ustvarjajo tudi tveganja, če se zaposleni čutijo obvezane, da so ves čas na voljo.

Medtem, ko so socialni sistemi v Evropi še pred nekaj leti vzdrževali zavidljivo raven socialne varnosti in blaginje, danes temu ni več tako. Močna rast nestandardnih oblik zaposlovanja, ki jih prinaša digitalizacija, pomeni, da vse večji delež delovne sile ne prispeva v uveljavljene sisteme socialne varnosti in jih ne koristi, npr. zavarovanje za primer brezposelnosti ter zdravstveno in pokojninsko zavarovanje.

Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so bili sistemi socialne varnosti na področju pokojnin, bolezni in invalidnosti večinoma vzpostavljeni konec 19. stoletja, ko je na trgu dela prevladovalo delo za nedoločen in polni delovni čas. Povedano drugače, socialna varnost se s takšnim sistemom lahko zagotavlja le za tiste, ki imajo stabilno zaposlitev in skozi življenje redno plačujejo prispevke.

Danes pa smo priča velikim spremembam na trgu dela, kjer je vse več atipičnih oblik zaposlitve, dela za polovični delovni čas in prekarnih oblik dela. Če želimo kot družba ohraniti najvišje možne standarde socialne države in države blaginje so spremembe sistemov in trga dela nujne.

V zanosu uvajanja novih tehnologij tako ne smemo ogroziti strukture evropskega socialnega modela, ki temelji na močni javni udeležbi pri financiranju in zagotavljanju storitev splošnega pomena ter učinkovitih sistemov socialne varnosti.

Glavni cilji reforme trga dela iz leta 2013 je bil zmanjšanje segmentacije na trgu dela med pogodbami za določen čas in pogodbami za nedoločen čas. Dobra tri leta kasneje ugotavljamo, da rezultati so in da se ta razkorak zmanjšuje. A hkrati so se na trgu dela pojavili novi strukturni izzivi, ki povečujejo prepad med zaposlenimi, ki delo opravljajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ter tistimi, ki delo opravljajo v drugih oblikah dela.

Trdno verjamemo, da ni pomembna zgolj stopnja delovno aktivnega prebivalstva, ampak tudi zagotovitev kakovostnih delovnih mest, ki posamezniku omogočajo ustrezno socialno, ekonomsko in pravno varnost. Zato je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravilo dokument »Za dostojno delo«, ki predstavlja nabor ukrepov, ki lahko kot paket predstavljajo preboj za dostojno delo vseh državljank in državljanov.

S proaktivnim oblikovanjem politike na nacionalni in evropski ravni se mora zagotoviti, da se izkoristi priložnosti in sooči z negativnimi posledicami. Pri tem pa je ključno zagotavljati, da delo ostaja kot temeljna vrednota in človekova pravica, ki omogoča preživetje družbe in posameznika v njej, posamezniku pa daje dostojanstvo in možnost, da po svojih najboljših močeh soustvarja skupnost.

Peter Pogačar je univ. dipl. pravnik in državni sekretar na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Jernej Pikalo - kolumna

Komentar dr. Jerneja Pikala: Modernizacija šolstva in vprašanje prenove vsebin različnih izobraževalnih programov

Izobraževalni sistem v Sloveniji je eden najpomembnejših družbenih podsistemov. Je tudi eden od najstabilnejših, saj smo ga v Sloveniji kljub krizam, težnjam po njegovi privatizaciji, pritiskom po nižanju standardov in (pre)pogostem zakonskem mrcvarjenju in preobremenjevanju z nepotrebnimi pravili, rokohitrskimi spremembami in preobsežno regulacijo, uspeli obdržati na zavidljivo visoki ravni. Vsak dan mu zaupa velika množica staršev, da so naši otroci v dobrih in strokovnih rokah, saj zagotavlja varno in spodbudno okolje za razvoj, od vrtca do univerze. Slovenski izobraževalni sistem danes po mnogih kazalcih spada med petnajst najboljših izobraževalnih sistemov na svetu, kar je izjemno v družbi nekaj manj kot dvesto držav sveta.

A zadovoljiti se s sedanjim stanjem bi bilo kratkovidno. V naravi izobraževalnega sistema je, da ga je potrebno stalno izboljševati in nadgrajevati ter prilagajati na prihodnje izzive. Pogledati moramo 20-30 let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče potrebno popraviti ali nadgraditi. Izobraževalni sistem, tako kot mnogi drugi, namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja trendov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju. Zdi se, da je današnje upravljanje slovenskega šolskega sistema preveč statično, kratkovidno, predvsem pa reakcijsko, kar pomeni, da niso jasno dogovorjene in izražene ambicije, da o ambicijah ne obstaja družbeni konsenz in da je vodnje politike na tem področju zgolj odzivanje na dogodke, ki so se zgodili, brez dolgoročne vizije in za njeno uresničevanje potrebnega voditeljstva. Inovacije in pobude zanje se izgubljajo v nesistemskosti, sistem je premalo razvojno naravnan.

Zato si velja zastaviti vprašanje, kaj sploh želimo od šolskega sistema? Se želimo zadovoljiti s sedanjim stanjem ali sistem razvijati v smeri, da bo Slovenija tudi v prihodnjih 20-30 letih država z eno bolje izobraženih delovnih sil v Evropi, eno najmanjših stopenj kriminala in široko razgledano populacijo, ki ne bo samo govorila več tujih jezikov, ampak bo enakopravno sodelovala pri reševanju domačih in globalnih razvojnih vprašanj? Da bi to dosegli, je potrebna ambicija in široka družbena zavezanost temu cilju, predvsem pa usmerjenost v posameznico in posameznika pri načrtovanju izobraževalnih politik – saj zanju gre.

Izobraževalni sistem moramo razvijati v smeri, da bo zagotavljal enake življenjske možnosti za vse. Nesprejemljivo je, da npr. otroci iz šibkejših socialnih okolij ali določenih (geografskih) območij nimajo enakih izobraževalnih možnosti kot njihovi vrstniki, vrstnice. Razlike bodo vedno obstajale, a sistem mora sprejemati ukrepe, s katerimi se bodo razlike zmanjševale, ne povečevale. Vsakemu in vsaki mora biti omogočeno, da razvije njene ali njegove talente do maksimuma njenih ali njegovih sposobnosti. V katero smer bo posameznica ali posameznik razvijal svoje talente, je njena oz. njegova stvar, naloga sistema je, da ga za to maksimalno dobro opremi.

Znanje in veščine so ključne za blaginjo človeka. Vedno več podatkov kaže na to, da se prične ustvarjanje razlik v življenjskih možnostih in kasnejši blaginji že ob prvem vstopu v izobraževalni sistem, v vrtcu. Kakovostna predšolska vzgoja zmanjšuje primanjkljaje otrok, ki imajo manj vzpodbudno domače kulturo in socialno okolje. Čeprav se marsikomu zdi, da se otroci v vrtcu »samo« igrajo, je ravno to način opremljanja otrok z besednim zakladom, ki je ključen za nadaljni intelektualni razvoj, skozi igro se učijo socialnih veščin, vedenja, medosebnih odnosov, razreševanja konfliktov, itn. Celo najbolj razvite države sveta danes ugotavljajo izjemen vpliv predšolske vzgoje na kasnejši razvoj in blaginjo posameznic in posameznikov ter družbe. Ne samo, da se “izplača” vlagati v izobraževanje, to “izplačilo” vloženega denarja za družbo je več kot samo nekajkratno.

Da bi lahko omogočili razvoj človeških potencialov, si moramo prizadevati za dvig kakovosti izobraževanja ter enake priložnosti za vse. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica – v populaciji dveh milijonov je dragocen vsak talent, na kateremkoli področju že. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in ne bi smela privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, sploh ne majhne oziroma (pol)periferne države. Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja). Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo.

Nekateri v družbi so podpovprečno ali nadpovprečno nadarjeni. Za njih naj velja prav posebna skrb. Medtem ko imamo relativno dobro razvit sistem dela s tistimi, ki običajnih obremenitev ne zmorejo, pa zaostajamo pri delu s tistimi, ki zmorejo več. Z nadpovprečno nadarjenimi se dela sistematično v osnovni in srednji šoli, na univerzah posebnih vzpodbud za delo z nadpovprečnimi ni. Države v naši soseščini in dlje imajo bolje razvite sisteme dela z nadarjenimi, ki niso ozko vezane samo na izobraževalni sistem, ampak pri tem sodelujejo tudi drugi družbeni podsistemi (zavodi za zaposlovanje, fundacije, društva, …). Prevetriti bo treba sistem dela z nadarjenimi, ga organizirati bolj sistematično, predvsem pa ga razviti na tistih delih izobraževalnega sistema, kjer še ni dovolj razvit ali pa ne deluje.

Če želimo dvig kakovosti izobraževanja, moramo dati več avtonomije učiteljem in učiteljicam, da znotraj izobraževalnih programov dosegajo in presegajo začrtane cilje. Pri tem naj bodo avtonomni, a za svoje delo tudi odgovorni ter primerno nagrajeni. S krepitvijo avtonomije se bo tudi okrepil ugled učiteljskega poklica v družbi. V študij za učiteljski poklic moramo privabiti najboljše iz srednjih šol, kajti to je zagotovilo, da se bo znanje kakovostno prenašalo naprej in se nadgrajevalo.

V razmišljanje o modernizaciji šolstva sodi tudi vprašanje prenove vsebin različnih izobraževalnih programov. Programi morajo slediti duhu časa in sprememb v družbi, a obenem do njih ohranjati kritično distanco. Pri spremembah se je kratkovidno navezovati na današnje potrebe trga delovne sile, kajti te so ponavadi že povsem spremenjene, ko posamezniki ali posameznice končajo s šolanjem. To pa seveda ne pomeni, da izobraževalnih programov za tiste poklice, ki imajo neposreden izhod v določeno zaposlitev, ne razvijamo skupaj s partnerji iz gospodarstva, obrti, itn.

Znanje je in mora ostati javna dobrina, do katere bi moral imeti dostop vsaka in vsak ne glede na materialne zmožnosti in starost. Izobraževanje ni samo za mlade, ampak za vse. Pri tehnološkem posodabljanju šolstva je za to potrebno paziti, da ne zadovoljuje samo šolskih interesov, ampak širše družbene, kajti znano je, da so npr. starejši v Sloveniji na repu Evropske unije po veščinah v uporabi informacijsko komunikacijskih tehnologij. Šola je veliko več kot zgolj izobraževalna ustanova, je center družbenega in družabnega življenja.

Dr. Jernej Pikalo je nekdanji šolski minister, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport ter profesor na FDV

Cvetka Hedžet Toth

Prepoznavnost fašizacije

O SOVRAŽNEM GOVORU

Dogajanja v naši politični stvarnosti niso samo očiten porast sovražnega govora, kot trenutno izpostavljeni in linčani poslanci neke levo usmerjene stranke, ampak gre za širši družbeni pojav, ki ga ne moremo imenovati drugače kot fašizacija. Nestrpno in skrajno sovražno govorjenje ni samo znak kakšne osebne neuravnovešenosti, ampak gre za institucionalno, politično organizirano gonjo proti posameznikom najprej in to se sčasoma začne širi na celotno družbo.

Kako ljudje reagirajo v takih trenutkih? Prvi očiten znak je izguba spontanosti, kajti ljudje se začnejo bati, strah jih je, nastaja svilnata varianta totalitarizma in ljudje ne upajo govoriti naravnost in iskreno. Klevete, laži in podtikovanja vseh mogočih barv znotraj politike izpodrivajo pravičnost, ki je že od starih Grkov naprej veljala za najvišjo vrednoto politike.

Fašizacija načrtno spreminja laž v politiko, iz laganja pa dela teror. Posamezniku, ki je izpostavljen takim pritiskom ni lahko, vendar ne sme kloniti. Drugače povedano nikakršne identifikacije z napadalcem si ne sme dovoliti, to je prvo kar velja zelo resno upoštevati. Iz zgodovine vemo, da so ljudi najbolj lomili ravno s takšno identifikacijo, kajti žrtev je pod hudimi pritiski bila pripravljena deloma ponotranjiti očitano krivdo in človek se je zlomil.

PREPOZNAVNOST FAŠIZACIJE

Všečno govorjenje, govor z nagobčnikom pač ni demokracija. Ni najbolj tragično sprejemanje laži za resnico in njeno razvrednotenje ali celo obrekovanje in obtoževanje resnice z lažjo; najbolj tragično je vsekakor uničenje človekovega čuta za orientacijo v stvarnem svetu. Tega čuta ni v svetu brez svobode in spontanosti. V svetu, v katerem politika deluje z ustrahovanjem, tam prej ali slej iz zavesti ljudi izgine še razlikovanje med resnico in neresnico, resnico in lažjo. To je fašizacija, ta tragični svet totalitarizma, svet, v katerem je resnica brez moči, svoboda zgažena in politična moč se uveljavlja skozi teror, četudi mehke variante.

Kakorkoli že razumemo politiko oziroma politično dejavnost, ta je najprej samo človeška potreba in izhaja iz človekovih antropoloških in etičnih temeljev. Naj bo jasno povedano: podlaga za politiko oziroma za politizacijo je vsekakor človekov čut za pravičnost, ki je lasten vsem ljudem. S pojmom pravičnosti se politizacija sveta sooča še z etizacijo in spor med etiko in politiko je razrešen, kajti politika se etiki pokloni − in politiki ostaja pravica ljudi svéta, so nam pojasnili mnogi humanisti. Tako po tej plati politični dejavnosti politika ni cilj, ampak samo in izključno zgolj sredstvo za etizacijo razmer v svetu.

Želja vseh nas ljudi je, da bi v svetu domovali; domovanje je naš ideal bivanja v tem kratkem življenju, ki ga živimo med svojim rojstvom in smrtjo. Vsaj še ena vrednota spremlja ljudi in to je mir, skratka živeti varno in v miru. Toda: pretekli in zdajšnji vzori oziroma vrednote opozarjajo, da miru brez socialnega miru nikdar ne bo. Kapitalizem s svojo grozečo privatizacijo in uničevanjem socialne varnosti, je nevarna bližina fašizacije sveta.

Za mnoge od nas je eden najprivlačnejših solidarnostnih vzorov prepričanje, da potreba ljudi po urejenem, brezplačnem zdravstvu in sociali na vseh ravneh kot tudi potreba vseh ljudi, vsakega, prav človeka po brezplačnem izobraževanju mora ostati socialno-solidarnostna vrednota. In nikdar, prav nikdar nič od zdravstva, sociale, izobraževanja ne sme biti transformirano v ekonomsko kategorijo.

Kako razmišljati politično in tudi ustvarjati politiko? Vsekakor ne na ta način, da nek politični interes ustvarja kategorijo odvečnih ljudi, kajti takšno početje je namensko ustvarjanje zla. K odgovornemu političnemu delovanju spada še krepka porcija skrbi za prijateljstvo. Tudi po tem, kako neka politika skrbi za vrednoto prijateljstva ocenjujemo etični naboj delovanja kakšne politične stranke. Temelj vrednote prijateljstva je dobro, ne zlo in zakonodajalci si morajo prizadevati za slogo, ki je nekaj podobnega kot prijateljstvo, razdor, ki je temelj sovraštva, pa je treba preganjati in preprečevati. Že Aristotel ve, »da ima najvišja stopnja pravičnosti značilnosti prijateljstva.«

Torej: tisti, ki lahko vplivajo, da bodo ljudje prijazni, naj iz politike ne delajo pogubne zasvojenosti, pri nas tako zelo očitno prepoznavne marsikje skozi sovražni govor, tudi v parlamentu in še v kakšnem shodu na ulici.

Cvetka Hedžet Tóth
redna profesorica na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani