Prispevki

Jernej Štromajer - komentar

Komentar Jerneja Štromajerja v luči nemških volitev: »EU bo od mladih ali pa je ne bo!«

Ko smo v začetku septembra z doktorskimi študenti in mladimi raziskovalci iz celotne Evropske unije na seminarju evropske fundacije za progresivne študije gledali TV duel med Angelo Merkel (CDU) in Martinom Schulzem (SPD), smo družno ugotavljali, da etablirana nemška in s tem tudi evropska politična elita preprosto nima nobenih svežih in naprednih idej, ki bi jih lahko ponudili volivcem.

Slednje je tudi največji problem socialdemokrata Schulza, ki skupaj s svojo stranko na volitvah ponuja program, ki kljub nekaterim idejam, ki zagotovo gredo v pravo smer in ki bi jih Nemčija potrebovala, ob zmerni in izkušeni političarki, kot je Angela Merkel, še vedno nudi samo bledo senco rdečega logotipa, ki krasi stranko. Istočasno je TV duel pokazal problem izzivalca, v tem primeru SPD, ki kot mlajši partner v veliki koaliciji težko predstavi razliko med sabo in svojo politiko ter politiko kanclerke, ki jo želi zamenjati.

Na ironijo izvora glavnih težav nemških socialdemokratov me je na seminarju sicer opozoril britanski tovariš, ki – milo rečeno – nima dobre besede o nekdanjem britanskem premierju Tonyju Blairu in njegovi tretji poti. Če SPD pod kanclerjem Schröderjem v rdeče-zeleni koaliciji ne bi sprejel Agende 2010, ki predstavlja temelj za trenutne nemške ekonomske kazalce, potem Angela Merkel, ki je dve od svojih treh vlad sestavila prav s SPD, ne bi imela platforme stabilnosti in učinkovitosti, s katero nagovarja volivce.

Da ne bo pomote, nemška tretja pot ni pokazatelj, da ta politika deluje. Ravno nasprotno, je samo odraz kapitulacije socialnih in ekonomskih politik levice z nekajodstotnim popustom, malo bolj socialno noto in človeškim obrazom tega, kar bi sicer lahko pričakovali od desnih prostotržnih prokapitalističnih strank. In ker imajo ljudje raje original kot slabo kopijo, tudi nič kaj ne kaže na volilni preboj SPD. Čeprav, bodimo iskreni, če se na nemško volilno nedeljo izkaže, da so se ankete ponovno zmotile, v resnici sploh ne bi smeli biti več presenečeni, sploh glede na izkušnje s Trumpom in Brexitom – vendar pa kljub vsemu, temu ni ravno za verjet.

Kakorkoli, s tovariši iz mreže mladih progresivnih akademikov, ki se združujemo pod okriljem omenjenega progresivnega možganskega centra, smo se strinjali, da morajo evropske laburistične, socialistične in socialdemokratske stranke najti nove, bolj progresivne programske rešitve in nehati ponujati le malo bolj socialen program desnice. In to je tudi namen naše mreže: da ponudimo realno izvedljive in napredne programske predloge, ki bi jih nato lahko implementirali. Sam bom tako sodeloval v delovni skupini, ki bo pokrila področje demokratizacije ekonomije in sprememb prevladujočega socioekonomskega sistema. Če kdo, smo namreč prav mladi prepričani, da alternativa obstaja.

In prav mladim bi morala politika tako v Nemčiji kot v EU bolj prisluhniti. Volilna in politična apatija mladih pač ni nekaj dobrega. Saj so volitve vendar odločanje o tem, kako bomo živeli v prihodnje. In če bi poslušali mlade, se veliko političnih pretresov, ki so se zgodili v preteklih letih, ne bi zgodilo; Britancev na primer ne bi bolela glava zaradi referendumske odločitve za Brexit. In če kdo, si mladi želijo sprememb v utečeni politiki, kar je v veliki meri pokazala tudi podpora mladih za Bernieja Sandersa in Jeremyja Corbyna, ki jim druge generacije na levem delu političnega spektra (žal) niso sledile.

Kakorkoli, politika ne potrebuje toliko novih obrazov kot nove programske usmeritve. Če ne gremo naprej in obstanemo na mestu, potem v bistvu nazadujemo. In kdor bo skupaj s potencialom za realno izvedbo progresivnih politik na volitvah sposoben ponuditi napreden program za prihodnost, ta bo tudi dobil podporo mladih – in tako ne bo samo na pravi strani prihodnosti, ampak tudi na strani razvoja in napredka Evropske unije.

Jernej Štromajer je strokovni sodelavec Poslanske skupine SD

Žiga Štajnbaher - komentar

Komentar Žige Štajnbaherja: Pobesnelemu neoliberalizmu ustreza apatija

Mladi smo danes najbolj izobražen del populacije. Smo generacija, ki naj bi v novih svetovnih povezavah obetala in ki bi po besedah iz devetedesetih let 20. stoletja morali biti najbolj zaposljivi del družbe. A temu vendarle ni tako. Mladim so danes vrata na trg dela povečini odprta izključne preko dolge poti, ki jo lahko mirno imenujemo agonija brezposelnosti. Ko bi znanje, svežina in mladost morale koulminirati za namen napredka družbe in posameznika se te silnice prevračajo v agonijo iskanja prve prave zaposlitve.

Zato se mladi oklepajo dolgega študija, da lahko s statusom opravljajo študentsko delo. Bivanje v hotelu mama se odmika globoko v štirideseta leta. Ob tem pa imamo v družbi vse preveč t.i. zaposlenih revežev. Teh, ki s svojimi minimalnimi prihodki ne morejo dostojno živeti in preživeti. Na tem mestu naj postrežem s podatkom, ki sem ga pred kratkim zasledil na svetovnem spletu. V Mariboru biva preko 4.000 ljudi, ki so prejemniki socialnih transferjev že tretjo generacijo (stari starši, starši in otroci). In sedaj retorično vprašanje: “Kako kot družba ali kot mladinski delavec zbezati mlado osebo, ki je zapadla v spiralo brezposelnosti in se ta vleče že leta oz. iz generacije v generacijo do tega, da se aktivira in sodeluje vsaj v osnovnih družbenih procesih?” Svet, v katerem živimo, je postal ego-indvidualističen in skupne vrednote, ki bi nas morale povezovati kot tkivo, ne veljajo (več). Potem takem smo res obsojeni na propad in na delovanje eden proti drugemu in ne skupaj za dobro vseh. In sedaj stopimo korak naprej, v socialno izključenost. Generacije mladih bodo živele prvič po mnogih stoletjih slabše od svojih staršev, v to dvomijo le še redki.

Socialna izključenost pomeni nesprejemanje posameznika ali skupine s strani širšega družbenega okolja. Temelji lahko na rasi, etnični pripadnosti, spolni usmerjenosti, jeziku, kulturi, religiji, spolu, starosti, socialnem razredu, ekonomskem ali zdravstvenem stanju. Socialna izključenost odvzema človeku njegove temeljne pravice in veže nase revščino, prikrajšanost in nestrpnost. Institucije znotraj EU ta pojem definirajo kot izključenost iz ene ali več dimenzij blaginjskega trikotnika, ki ga sestavljajo država, trg in civilna družba. Izpad iz ene dimenzije že pomeni izključenost in tveganje za ljudi, izpad iz dveh ali vseh treh pa je že kritičen za družbeno kohezijo. Socialna izključenost je koncept, ki odseva neenakost posameznikov ali skupin in njihove udeležbe v življenju družbe. Lahko jo povezujemo z omejenim ali onemogočenim dostopom do družbenega sistema ali dolgoročno brezposelnostjo, ki temeljita na specifičnih lastnostih skupine. Lahko se pojavi po dalj časa trajajočem materialnem pomanjkanju, ko se ljudje postopoma izključujejo iz družbenega dogajanja in postanejo socialno, kulturno in politično izolirani. K temu pa stremi pobesneli neoliberalizem. Mladi so k temu še toliko bolj podvrženi. Trg dela je danes nastavljen po merilu odraslih, zato je prehod iz mladosti v odrasla leta skorajda onemogočen.

Nedvomno se mladi danes soočajo z železnim trikotnikom, ki ga sestavljajo problemi, kot so izobraževanje, zaposlovanje in stanovanjska problematika. Sam sem pristaš in zagovornik brezplačnega javnega izobraževanja. V Sloveniji imamo dobro razpredeno mrežo javnih šol. O tem ni dvoma, saj je vsakem nekoliko večjem kraju gimnazija in skoraj v vsaki vasi osnovna šola. Seveda pa si ob tem tudi sam zastavljam vprašanje, kaj bomo naredili, da bomo to stopnjo razvoja ohranili in kvaliteto našega javnega šolstva še nadgradili. Ne trdim, da je vse idealno, vendar je treba nenehno razmišljati o izboljšanju, saj v naš prostor že vdirajo ideje o privatizaciji, ki se je že uveljavila v visokem šolstvu in za katero sem prepričan, da bo kratkoročno prinesla zelo negativne posledice za slovensko družbo. Ob tem sem si zelo dobro zapomnil besede glavnega tajnika SVIZ-a Branimirja Štruklja, ki je na enem izmed posvetov na temo šolstva dejal, da ko bodo pričele zasebne šole rasti kot gobe po dežju, se bo začelo dogajati, da bodo najboljši učitelji šli iz javnih v zasebne šole. Biti učitelj v zasebni šoli je veliko lažje kot v javni, saj vanjo ne prihajajo otroci iz socialno šibkih družin, temveč predvsem otroci premožnejših staršev. Učiteljem se tako v zasebnih šolah poleg vzgojno-izobraževalnih funkcij ne bi bilo treba ukvarjati z nečim, kar imenujemo občečloveški odnos.

Izpostaviti je potrebno dejstvo, da so starejše generacije na trgu dela zaščitene, medtem ko pri mlajših generacijah vlada pravi kaos. Prekerno delo je postalo nekaj povsem normalnega. Ljudje celo večnost delajo preko študentskih napotnic, nekateri celoten znesek, ki ga zaslužijo preko študentskega dela, namenijo za to, da lahko gospodinjstvo normalno preživi. Glede zaposlovanja mladih smo sprejeli nekaj vzpodbudnih ukrepov, a istočasno ne moremo živeti v prepričanju, da bomo še kdaj imeli polno zaposlenost. Ob tem se moramo vprašati tudi, za kakšen študij se ljudje odločajo. Pred nekaj tedni sem bil na pogovoru z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom, ki je dejal, da se nekateri odločajo za študij prava na podlagi ameriških nadaljevank in filmov, v katerih uprizarjajo sojenja v anglosaksonskem pravosodnem sistemu. Ko doštudirajo, se ne morejo nikjer zaposliti kot pravniki. To je tragedija in eden izmed razlogov, da država enostavno ne ve, kako naprej. V zadnjih letih smo sicer sprejeli precej dokumentov, ki bi naj odgovorili na prej zastavljeno vprašanje, a to je vse skupaj zgolj mrtva črka na papirju. Lahko rečemo, da je Slovenija na tem področju od vstopa v evroatlantske povezave popolnoma izgubila smer.

Stanovanjsko problematiko mladih bomo v družbi lahko ustrezno in uspešno rešili, ko bodo ljudje imeli redno zaposlitev, dostojne plače in ko bodo kreditno sposobni, bomo lahko začeli resneje razmišljati o reševanju tega problema. Dokler te stvari ne bodo urejene, je razmišljanje o tem utvara. Imamo pa tudi problem, da ko mlad človek pride do zaposlitve, dela za tako majhen denar, da je v bistvu zaposleni revež. Nekdo, ki dela 8 ur na dan, in ima 600 evrov plače, ne more na nobeni banki dobiti stanovanjskega kredita.

V mladinskem organiziranju se odraža, da so organizacije financirane v manjšem obsegu kot v preteklosti. To je delno povezano s tem, da je danes določena količina denarja vredna manj kot pred krizo, delno pa je krivo tudi dejstvo, da je mladinskih organizacij danes več kot v predkriznem obdobju, kar lahko ponazorimo s primerjavo, da na mizi stoji torba, v kateri je 1000 evrov gotovine, za mizo pa sedita dva človeka. To pomeni, da lahko vsak vzame 500 evrov. Naslednje leto se torba, v kateri je isti znesek, ponovno pojavi na mizi, a za slednjo tokrat sedijo štirje ljudje in vsak iz nje lahko vzame le 250 evrov. Mislim, da omenjena primerjava zelo dobro kaže, kako se mladinske organizacije šibijo. Po moji oceni v preteklosti odločevalci niso znali dovolj prisluhniti mladim in tudi njihovih potreb niso dovolj razumeli. Za takšno stanje pa je ponovno vsaj delno odgovoren t.i. “srednji menedžment,” ki na svoje nadrejene ni naslavljal pravih vprašanj, izzivov in problemov. Mladi si obetamo spremembe pod taktirko novega direktorja Urada RS za mladino. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da se je vedno bolj uveljavljala miselnost, da so mladi pasivni in da jih politika ne zanima. Pravzaprav kapitalizmu in neoliberalizmu ustreza apatična družba.

Žiga Štajnbaher je predsednik Mladega foruma SD in član Sveta Vlade Republike Slovenije za mladino

Anja Kopač Mrak

Komentar dr. Anje Kopač Mrak: Zagovarjamo aktivno socialno politiko

Nazadovanje Slovenije v gospodarski razvitosti od krize pa vse do začetka leta 2014 je bilo med največjimi med državami EU, kar je močno vplivalo na blaginjo ljudi in nekateri so postali ujetniki začaranega kroga dolgotrajne brezposelnosti in dolgotrajnega prejemanja socialnih pomoči. Slovenija se ponovno krepi, zato je pomembno, da se krepijo tudi ljudje.  

Do sedaj v Sloveniji nismo imeli razvite ustrezne mreže, ki bi vodila k celostni obravnavi takšnih posameznikov, zato je bilo ključno, da smo na ministrstvu oblikovali razvoj in vzpostavitev novega modela socialne aktivacije, ki bo zagotovil celostno in usklajeno obravnavo oseb ter ustrezno povezal vse lokalne in druge institucije ter obstoječe sisteme na tem področju.

Pri socialni aktivaciji gre za premik iz pasivne k aktivni socialni politiki. Gre za enega od stebrov reorganizacije centrov za socialno delo, ki prinaša nov način dela.

Projekt socialne aktivacije naslavlja problematiko dolgotrajno brezposelnih oseb in dolgotrajnih prejemnikov denarne socialne pomoči. Namen je prepoznati in motivirati ljudi za reaktivacijo v različne družbene sisteme, predvsem pa ponovno vključiti na trg dela.

V javnosti so pogosti očitki, da relativno visoki socialni transferji in dolgotrajna upravičenost negativno vplivata na trg delovne sile in s tem povzročata vztrajanje ljudi v brezposelnosti. Da se mora participacija in višina plačila na trgu delovne sile posamezniku finančno izplačati v primerjavi z višino socialnih prejemkov, da bo posameznik sploh imel motivacijo za delo.

Izraz past neaktivnosti oz. past brezposelnosti se nanaša prav na take primere, ko so socialni prejemki brezposelnega ali njegove družine razmeroma visoki v primerjavi z njegovimi pričakovanimi prihodki iz dela. Ljudje se v takem položaju ne počutijo koristne, tveganje socialne izključenosti je visoko. Past neaktivnosti je vedno največja pri najnižje plačanih zaposlenih in se zvišuje s povišanjem dohodka iz zaposlitve. Pri tem pa se bistveno ne razlikujemo od drugih primerljivih držav, še več past neaktivnosti za samsko brezposelno osebo ob prehodu na 50% povprečne plače v Sloveniji je v letu 2015 znašala 79,24%, v Nemčiji 78,29% in v Avstriji celo 92,28%.

Ob akumulaciji vseh možnih transferjev gospodinjstvo sicer lahko doseže in preseže znesek minimalne plače, ob pogoju neobstoja lastnih sredstev za preživetje. Pri tem nikakor ne smemo podleči očitkom, da so višine socialnih transferjev previsoke. Denarna socialna pomoč za samsko osebo znaša 297,53 eur, medtem ko je prag tveganja revščine v Sloveniji v letu 2016 znašal 616 evrov.

Ob upoštevanju minimalnih življenjskih stroškov, praga revščine, višini minimalne plače in učinku socialnih transferjev je ključna ugotovitev, da v Sloveniji na (ne)motiviranost posameznikov za delo vplivata predvsem višina plač ter sploščenost plačne lestvice.

Mogoče pa je na mestu tudi vprašanje, ali je delo še vedno vrednota? In kakšno je pravo ravnovesje med solidarnostjo in tekmovalnostjo? To pa so splošna družbena vprašanja, okoli katerih moramo graditi splošen družben konsenz.

Zato so ključni programi, ki bi pomagali ljudem pri prehodu od pasivnega prejemnika socialnih pomoči do aktivnega člana družbe, iskalca zaposlitve. Vključenim osebam želimo prek individualne obravnave zagotoviti dvig socialnih, funkcionalnih in delovnih kompetenc in jih tako približati trgu dela. Prek pilotnega pristopa in uporabe evropskih sredstev želimo do 2012 vzpostaviti sistem, ki bo na celotnem ozemlju Slovenije, skladno z reorganizacijo mreže Centrov za socialno delo, omogočal obravnavo posameznikov, kot tudi sodelovanje med ključnimi deležniki, ki delujejo v okviru socialne aktivacije.

Za obdobje do konca leta 2018 smo tako prek javnih razpisov razpisali dolge in kratke programe socialne aktivacije. Kratki programi bodo trajali od šest tednov do treh mesecev in pol. Namenjeni so odraslim upravičencem denarne socialne pomoči, ki imajo tudi zahtevno socialno in zdravstveno problematiko, ter osebam, ki so vpisane v evidenco začasno nezaposljivih oseb. Poleg osmih (8) izvajalcev kratkih programov smo izbrali tudi 25 izvajalcev dolgih programov, ki trajajo 11 mesecev. Namenjeni so osebam mlajšim od 49 let, ki so prejemniki denarne socialne pomoči in so usmerjene v delovno usposabljanje.

Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti želimo, da bi izvajanje kar najhitreje steklo, zato na terenu že delujejo ekipe Centrov za socialno delo in Uradov za delo. Skupaj z našimi koordinatorji za socialno aktivacijo že pripravljajo nabor kandidatov za programe socialne aktivacije.

Načrtujemo, da se bo v  programe socialne aktivacije v letih 2017 in 2018 vključilo 5.200 dolgotrajno brezposelnih oseb in dolgotrajnih prejemnikov denarnih socialnih pomoči, do leta 2022 pa 12.500 oseb.

dr. Anja Kopač Mrak

ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Jernej Pikalo

Komentar dr. Jerneja Pikala ob začetku šolskega leta: Razvoj šolstva

Na pragu četrte industrijske revolucije, ki bo z digitalizacijo uvedla drugačno naravo odnosov med ljudmi in povsem spremenila nekatere družbene procese, je ključno vprašanje kako bodoče generacije pripraviti na to obdobje. Tisti, ki so danes vstopili v šolo, bodo odrasli in pripravljeni na samostojno življenje šele čez petnajst, najverjetneje pa čez 20 let. Do takrat bo v družbi ogromno sprememb, ki bodo vplivale na nova življenja, da si jih po večini danes niti ne znamo predstavljati. Nastalo bo veliko poklicev, ki jih danes še ni in si jih še ne znamo zamisliti, obenem pa jih bo kar nekaj tudi ugasnilo, saj bodo postala zaradi tehnološkega in siceršnjega razvoja nepotrebna ali globalizacijskih trendov preseljena v druge dele sveta.

Kar bomo danes sejali, bomo čez 20 do 30 let želi.

Ko razmišljamo kako primerno opremiti generacije, ki vstopajo v šolo, moramo vedno razmišljati 20 do 30 let vnaprej. Kar bomo danes sejali, bomo čez 20 do 30 let želi. Zato je razmislek o šolskem sistemu vedno razmislek o prihodnosti. V naravi izobraževalnega sistema je, da ga je potrebno stalno izboljševati in nadgrajevati ter prilagajati na prihodnje izzive. Pogledati moramo 20-30 let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče potrebno popraviti ali nadgraditi. Izobraževalni sistem, tako kot mnogi drugi, namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja trendov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju. Zdi se, da je današnje upravljanje slovenskega šolskega sistema preveč statično, kratkovidno, predvsem pa reakcijsko, kar pomeni, da niso jasno dogovorjene in izražene ambicije, da o ambicijah ne obstaja družbeni konsenz in da je vodenje politike na tem področju zgolj odzivanje na dogodke, ki so se zgodili, brez dolgoročne vizije in za njeno uresničevanje potrebnega voditeljstva. Inovacije in pobude zanje se izgubljajo v nesistemskosti, sistem je premalo razvojno naravnan.

Zato si velja zastaviti vprašanje, kaj sploh želimo od šolskega sistema? Se želimo zadovoljiti s sedanjim stanjem ali sistem razvijati v smeri, da bo Slovenija tudi v prihodnjih 20-30 letih država z eno bolje izobraženih delovnih sil v Evropi, eno najmanjših stopenj kriminala in široko razgledano populacijo, ki ne bo samo govorila več tujih jezikov, ampak bo enakopravno sodelovala pri reševanju domačih in globalnih razvojnih vprašanj? Da bi to dosegli, je potrebna ambicija in široka družbena zavezanost temu cilju, predvsem pa usmerjenost v posameznico in posameznika pri načrtovanju izobraževalnih politik – saj zanju gre.

Izobraževalni sistem moramo razvijati v smeri, da bo zagotavljal enake življenjske možnosti za vse. Nesprejemljivo je, da npr. otroci iz šibkejših socialnih okolij ali določenih (geografskih) območij nimajo enakih izobraževalnih možnosti kot njihovi vrstniki, vrstnice. Razlike bodo vedno obstajale, a sistem mora sprejemati ukrepe, s katerimi se bodo razlike zmanjševale, ne povečevale. Vsakemu in vsaki mora biti omogočeno, da razvije njene ali njegove talente do maksimuma njenih ali njegovih sposobnosti. V katero smer bo posameznica ali posameznik razvijal svoje talente, je njena oz. njegova stvar, naloga sistema je, da ga za to maksimalno dobro opremi.

Znanje in veščine so ključne za blaginjo človeka. Vedno več podatkov kaže na to, da se prične ustvarjanje razlik v življenjskih možnostih in kasnejši blaginji že ob prvem vstopu v izobraževalni sistem, v vrtcu. Kakovostna predšolska vzgoja zmanjšuje primanjkljaje otrok, ki imajo manj vzpodbudno domače kulturo in socialno okolje. Čeprav se marsikomu zdi, da se otroci v vrtcu »samo« igrajo, je ravno to način opremljanja otrok z besednim zakladom, ki je ključen za nadaljnji intelektualni razvoj, skozi igro se učijo socialnih veščin, vedenja, medosebnih odnosov, razreševanja konfliktov, itn. Celo najbolj razvite države sveta danes ugotavljajo izjemen vpliv predšolske vzgoje na kasnejši razvoj in blaginjo posameznic in posameznikov ter družbe. Ne samo, da se “izplača” vlagati v izobraževanje, to “izplačilo” vloženega denarja za družbo je več kot samo nekajkratno.

Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva.

Da bi lahko omogočili razvoj človeških potencialov, si moramo prizadevati za dvig kakovosti izobraževanja ter enake priložnosti za vse. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica – v populaciji dveh milijonov je dragocen vsak talent, na kateremkoli področju že. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in ne bi smela privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, sploh ne majhne oziroma (pol)periferne države. Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja). Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo.

Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo.

Če želimo dvig kakovosti izobraževanja, moramo dati več avtonomije učiteljem in učiteljicam, da znotraj izobraževalnih programov dosegajo in presegajo začrtane cilje. Pri tem naj bodo avtonomni, a za svoje delo tudi odgovorni ter primerno nagrajeni. S krepitvijo avtonomije se bo tudi okrepil ugled učiteljskega poklica v družbi. V študij za učiteljski poklic moramo privabiti najboljše iz srednjih šol, kajti to je zagotovilo, da se bo znanje kakovostno prenašalo naprej in se nadgrajevalo.

Znanje je in mora ostati javna dobrina, do katere bi moral imeti dostop vsaka in vsak ne glede na materialne zmožnosti in starost. Pristop k znanju kot javni dobrini je tisti, zaradi katerega se naš izobraževalni sistem po mnogih raziskavah uvršča med petnajst najboljših na svetu. Da bi ga takega tudi ohranili, je zato treba misliti danes vnaprej, ne pa zgolj za en mandat novoporajajočih se strank.

dr. Jernej Pikalo,
predsednik Strokovnega sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Mitja Rotovnik

Komentar Mitje Rotovnika o urbani Ljubljani: Detajli, detajli, detajli …

Dvanajsti julij je bil dan, ko sem se oddahnil kot meščan, ki ga je dolga leta globoko sram popolne zanemarjenosti parka okoli Spomenika revolucije na ljubljanskem Trgu Republike. Tega dne so končno prišli komunalni delavci, očistili s plevelom zaraščen park in skoraj vse izruvane granitne kocke vrnili na njihovo mesto.

Škoda, ker niso pobrali tudi smeti iz jaškov okoli dreves. Okolica spomenika je sramota zelene prestolnice, ker so obiski komunalnih delavcev hudo redki. Le tisti, ki živimo za spomenikom, vemo, da je ta parkec postal nočno urbano zbirališče mladine, ki si ne more privoščiti obiskov lokalov in kulturnih ustanov, pač pa v trgovinah kupi cenejši alkohol in še kaj, kar poživi njihovo sicer nenasilno zabavanje. Parkec je obiskan še zlasti ob koncih tedna, njihovo druženje je varno, saj zraven domujejo policija, parlament, banka in še kaj. Problem je le v tem, da za njimi ostane kopica odpadkov in vsakič kakšna izruvana kocka več.

Nekoliko daljši uvod, zato da se opozori na dolžno vzdrževanje okolice vseh spomenikov v mestu in odgovornejši odnos mestne komunale do urejenosti vseh detajlov, ki so še kako pomembni za celovit videz mesta. Spomenik revolucije je ena pomembnejših modernističnih stvaritev kiparja Draga Tršarja. Zaradi svoje monumentalnosti je postal, hoteli ali ne, turistična znamenitost. Le njegovi sosedi vemo, da se ob njem ustavljajo turisti, ga preučujejo, morda tudi občudujejo in si mislijo svoje. Zlasti tisti iz Azije ga obvezno posnamejo, tako da s seboj odnesejo tudi podobo njegove zanemarjene okolice.

Ko se iz Tivolija in galerij vračajo v stari del mesta, najprej zagledajo na vogalu Šubičeve in Slovenske s plevelom namesto z rožami »opremljen« spomenik partizanskemu komandantu Stanetu, na drugi strani izvirno urejenega središča mesta, na elitnem pločniku, pa s plotovi ograjene gostinske mize. Ne edine! Ali bo urbanistični ponos mesta kmalu zamenjala agresivna gostinska bunkerizacija javnega prostora? Vse bolj so na lepem ornamentu pločnika moteče tudi številne črne packe izpljunjenih žvečilnih gumijev, ki niso bile počiščene niti pred glavno turistično sezono. Če se bo turist vračal na obrežje reke po Erjavčevi, bo zagotovo začudeno gledal na sicer povsem uničeni ulici asfaltne zaplate med trakovi granitnih kock, ki jih je po njej potegnil arhitekt Ravnikar. Namesto da bi manjkajoče kocke zamenjali, so »praktični« komunalci v zevajoče luknje enostavno zlili asfalt.

Estetski in sploh urbanistični videz središča mesta je vedno lepši, boljši, je pa, zlasti ko gre za številne podrobnosti in napačne drobne poteze, potreben premisleka, popravkov, izboljšav in predvsem vzdrževanja. Misliti mesto pomeni nepretrgoma skrbeti za vsak detajl, meščane pa vzgajati k večji občutljivosti.

Mitja Rotovnik je nekdanji dolgoletni direktor Cankarjevega doma in član Sveta SD za kulturo

Miran Meško

Komentar ptujskega mestnega svetnika Mirana Meška o izzivih razvoja mobilnosti: “Lahko smo del problema ali pa del rešitve.””

Vsi Ptujčani, tako z levega kot desnega brega reke Drave, smo pričakovali junijsko zaprtje starega dravskega mostu z mešanimi občutki. Strahom pred mogočim prometnim kolapsom, izgubljenim časom zaradi kolon in obvozov, nevarnostmi zaradi zgoščenega prometa po neurejenih in nepripravljenih obvozih … Hkrati pa tudi z velikim pričakovanjem do Direkcije RS za infrastrukturo in tudi do lokalne skupnosti, kako se bosta pripravili in odzvali na tak spremenjeni režim.​

Smo k pripravam na zaporo mostu pristopili samo z označevanjem obvoznih poti? Smo se ob tem pogovarjali tudi o varnosti na teh obvoznih cestah? Smo pravočasno uspeli z dodatnimi pločnikih na nevarnih odsekih zagotoviti varnost domačinov, otrok na poti v šolo? Ali smo znali razmišljati in delovati še širše in z povečanim mestnim avtobusnim prevozom, označenimi potmi, pločniki za kolesarje in pešce, z dodatnimi brezplačnimi P+R parkirišči zagotoviti lažji, hitrejši in varnejši dostop v mesto? Na tak način bi morali razpravljati o trajnostni mobilnosti! Z učinkovitejšo mobilnostjo pridobivamo vsi. Posamezniki, ki si znižamo stroške in povečamo kakovost življenja, kot tudi širša skupnost, saj z nižjimi stroški zagotavlja večjo kakovost bivanja. Občine imajo moč promet obrniti na bolje.

Na Ptuju se tega zavedamo. Ravno v tem času se je zaključila priprava Celostne prometne strategije, ustanavljale so se civilne iniciative kot partner v dogovarjanju načina organiziranja prometa v širšem okolju. Na mestni občini je bila imenovana delovna skupina za uvajanje ukrepov trajnostne mobilnosti in razvoj kolesarjenja. Slovenci trenutno sodimo v Evropi med najbolj »motoriziran« narod. Več kot 85% kopenskih poti opravimo z avtomobilom in temu namenimo več kot 17% osebnega dohodka. Seveda je to neposredno povezano z energetsko (ne) učinkovitostjo in izdatki za zdravstvo. Tako nas v nadaljevanju čaka še ogromno dela:

-​ ureditev območja umirjenega prometa v stanovanjskih območjih;

​-​ spodbujanje »tišjega« premikanja; hoja, kolesarjenje, mestni prevoz;

​-​ načrtno in sistematično izboljšanje cestne infrastrukture; pločniki, kolesarske poti, avtobusna postajališča;

​-​ podpora aktivnemu prihajanju v službe, šole.

Samo na tak način bomo zmanjševali potrebo po motoriziranem prometu, zmanjševali količine izpustov CO2 in obremenitve zraka.

Rok Dacar - kolumna

Komentar pravnika Roka Dacarja: Je bog res nad spoštovanjem mednarodnega prava?

Pred meseci je tedanji hrvaški minister za zunanje zadeve Ivo Stier, bivši evropski poslanec, pred kamerami dejal „nad hrvaškim Saborom je samo bog“. S tem je ciljal na odločitev zakonodajnega organa južnih sosedov, da odločba Stalnega arbitražnega sodišča v sporu med Hrvaško in Slovenijo, kakršnakoli že bo, zanje ne bo zavezujoča.

Ta izjava je bila ravno tako, ali pa še bolj, problematična kot sama odločitev o izstopu iz arbitražnega sporazuma in njeno izvajanje. Zakaj? Če je nad Saborjem samo bog, to pomeni, da nad njim ni nobena druga „posvetna“ institucija, niti Evropska unija, niti Združeni narodi, niti Svet Evrope. In če je temu tako, če je absolutno suveren, lahko dela kar hoče, ker so njegova dejanja v vsakem primeru po naravi stvari pravilna in legitimna. Nikogar in ničesar ni, ki bi mu smel določiti kaj je prav in kaj ne.

Takšne miselnosti se mednarodna skupnost z ustanavljanjem nadnacionalnih organizacij, ki tako ali drugače kontrolirajo nacionalne države, skuša, bolj ali manj uspešno, znebiti vsaj že 200 let. Najodličnejši in najuspešnejši primer organizacije, ki vsaj deloma ukaluplja delovanje širokega spektra nacionalnih držav, so Združeni narodi.

V omenjeno izjavo, ki je ministru verjetno ušla v trenutku nezbranosti, sem se tako podrobno spustil le zato, ker odlično povzema celotno delovanje Republike Hrvaške v zvezi z arbitražnim sporazumom. To ravnanje temelji na interpretaciji mednarodnega prava, ki je resda domiselna, a tudi popolnoma odtujena od njegove pravilne uporabe in razlage. Naravnana je zgolj k zaščiti hrvaškega nacionalnega interesa. Seveda večina dejanj držav meri v to smer, s tem ni nič narobe, ravno nasprotno, država mora poskrbeti za svoje koristi.

Težava pa se pojavi, ko se nacionalni interes postavlja nad kogentna pravila mednarodnega prava. Ta naj bi bila, kot je rekel ameriški diplomat George Kennan, »blagi civilizator nacionalnega interesa«. S hrvaškim nacionalnim interesom pa arbitražni sporazum ni nujno najbolj skladen. Da bi razumeli zakaj je arbitraža, kot je bila zastavljena, za Republiko Hrvaško že sama po sebi neugodna, se je potrebno najprej na kratko ozreti na nekaj osnov prava morja.

S Konvencijo o mednarodnem pravu morja, ki je bila sprejeta sredi osemdesetih let, veljati pa začela deset let kasneje, so bili med drugim določeni tudi t.i. morski pasovi. Od njih so odvisne pravice držav na določenem območju morskih voda. Za tale sestavek sta najbolj relevantna dva. Prvi, imenuje se teritorialne vode, sega 12 navtičnih milj od temeljne črte (čeprav je njeno določanje lahko razmeroma zapleteno pa je dovolj reči, da je ta črta obala). Nad morjem v tem pasu ima država enake pravice, suverenost, kot nad kopnim ozemljem, predstavlja pa tudi državno mejo na morju. Druge države v te vode brez dovoljenja ne smejo posegati, imajo pa njihove ladje, tako vojaške kot civilne ter podmornice, pravico do neškodljivega prehoda.

Drugi pa je odprto morje, ki se začne, ko se končajo vsi drugi pasovi, če ni geografskih ovir, se to zgodi 200 navtičnih milj od temeljne črte, če pa so, se lahko zgodi, da ga sploh ni, ali pa se začne že bistveno prej (kot se zgodi v morju relevantnem za arbitražni sporazum). V odprtem morju vlada svoboda plovbe, države, ki imajo dostop do njega pa so pomorske države.

V arbitražnem sporazumu je med drugim določeno tudi, da mora, poudarjam mora, Stalno arbitražno sodišče določiti tudi stik (junction) Slovenije z odprtim morjem. Tako smo si zagotovili ohranitev statusa pomorske države, ter, in to je še posebno relevantno, tuje ladje bodo lahko še naprej vplule v in iz Luke Koper, ne da bi bile izpostavljene kontrolam tretje države.

Konkretno to pomeni, da Hrvaška policija ne bo mogla kontrolirati tujih tovornih ladij, kar bi lahko počela, če bi v Luko Koper plule skozi njeno teritorialno morje. Sicer je Arbitražno sodišče določilo, da je pas, ki povezuje naše teritorialno morje z odprtim morjem hrvaško teritorialno morje, je pa hkrati Hrvaški vzelo določene suverene pravice (ki bi jih v normalnih razmerah lahko izvajala) nad tem pasom. To pomeni, da bo režim za tuje ladje enak kot bi bil, če bi bil ta pas odprto morje.

In ker sem po naravi nezaupljiv, se mi zdi prav verjetno, da bi Hrvaška, če bi Slovenija stika z odprtim morjem ne imela, vestno kontrolirala tuje tovorne ladje, ki bi skozi njeno teritorialno morje plule v Luko Koper. Takšne kontrole bi seveda prej ali slej odvrnile te ladje od uporabe naše Luke, ter jih napeljale k iskanju alternativ. Teh pa v tem delu Jadranskega morja ni posebno veliko, zgolj dve. Prva je Trst. Druga pa Reka.

Po napisanem (in še čemu) seveda ne čudi, da so južni sosedje na vse pretege poskušali zminirati arbitražni sporazum. Ampak tega so se lotili na način, ki nikakor ne vzdrži pravne presoje. Arbitražni sporazum je mednarodna pogodba, od katere lahko država odstopi, če jo druga pogodbenica bistveno prekrši. Poenostavljeno povedano je bistvena kršitev takšna kršitev, ki onemogoča izvršitev pogodbe ali ji vzame njen smisel.

Faux pas našega arbitra in agentke pa je sicer bil kršitev pripisljiva državi, ne pa tudi bistvena kršitev, saj je pogodbo še vedno mogoče izvršiti. Tako je odločil sam Tribunal, ki je dalje odločil, da se arbitraža nadaljuje z novim arbitrom, ki je nadomestil dr. Jerneja Sekolca. Hrvaško vztrajanje pri neveljavnosti arbitražne odločbe zanje je torej nedopustno in v nasprotju z arbitražnim sporazumom, ki določa, da je odločitev, kakršna koli že, dokončna in zavezujoča. Nespoštovanje odločbe je torej kršitev arbitražnega sporazuma in posledično mednarodnega prava.

Seveda pa Republika Hrvaška ni prva država, ki zanjo neugodne odločbe enega izmed mednarodnih (ali meddržavnih) sodišč ne priznava. Takšnih primerov je kar precej, posebno pogosto pa se vanje zapletajo države tretjega sveta, predvsem centralnoafriške. Dobro poznan je primer Ugande in Konga povezan z vojno med njima. Dalje mednarodnopravne odločbe rade spregledajo tudi države, ki vodijo izrazito agresivno zunanjo politiko, recimo ZDA (oborožene aktivnosti v Nikaragvi) ali Izrael (zid, ki se zažira v palestinsko ozemlje – čeprav je tukaj šlo za svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča, ki je, kot pove že samo ime, zgolj svetovalno). Čile in Argentina pa sta se leta 1978, v času vojaških hunt, zaradi odločbe Arbitražnega sodišča o skupinici otokov zapletli v vojno, ki se je po posredovanju papeža Janeza Pavla II po nekaj urah končala.

Sploh najbližje pa je hrvaška retorika tisti Slobodana Miloševića, ki je med sodnim procesom pred Mednarodnim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo izjavil »To sodišče smatram za lažno sodišče. In to obtožnico smatram za lažno obtožnico. Sodišče je nezakonito, ker ni bilo postavljeno s strani generalne skupščine ZN«.

Pod črto, znašli smo se v položaju, v katerem imamo zavezujočo sodbo, ki je Hrvaška ne priznava, Sloveniji pa je v interesu, da se izvrši. Kako torej dalje? Pravnih možnosti, razen tožbe pred Sodiščem EU, ki bi morebiti bila mogoča zaradi povezanosti arbitražnega sporazuma s pristopnimi pogajanji s Hrvaško (po tej logiki, bi se kršitev sporazuma lahko obravnavalo kot kršitev prava EU), ni. Obstajajo pa možnosti mehčanja hrvaških stališč z diplomatskimi pritiski ter retorzijami.

V prid izpolnitve arbitražnega sporazuma so se izrekli pomembni igralci na evropskem diplomatskem parketu, Nemčija, Francija, države Beneluksa, Evropska komisija, … izpolnjevanje sodb je nenazadnje sestavni del vladavine prava, na kateri temelji moderna državna ureditev. Sloveniji je nedvomno v korist tudi dejstvo, da Hrvaška nima meje razčiščene niti z eno zmed bivših republik SFRJ.

Slovenija pa lahko tudi sama pritiska na Hrvaško, za to ima nekaj odličnih priložnosti, katerih, pa prepuščam domišljiji bralca. Vsekakor pa moramo odločno in konzistentno vztrajati na zavračanju kakršnih koli bilateralnih pogajanj o meritornem reševanju spora, kajti le-ta bi lahko zbujala občutek, da se Slovenija strinja s hrvaškimi stališči.

Vprašanja mejnega spora torej ni več. Ostaja pa vprašanje, kdaj bodo vsakokratne vlade Republike Hrvaške opustile spletkarsko delovanje, ki je resda dobro služilo hrvaškemu delu habsburške dvorne kamarile, v EU pa nikakor ne spada.

Rok Dacar je pravnik in bodoči magistrski študent na College of Europe

Tanja Fajon - kolumna

Komentar Tanje Fajon ob delovnem obisku Washingtona: Pogled iz State Departmenta pod Trumpovo taktirko na Zahodni Balkan

V avli State Departmenta me je čakal mladenič z listom z mojim imenom in številko pisarne. Gospa za sprejemnim pultom se je med vpisovanjem moje identitete pohvalila, da ima že dve znački iz Slovenije in da razlikuje med Slovenijo in Slovaško. Fant mi je med potjo v 5. nadstropje razložil, da je stavba ogromen labirint in da imajo celo uslužbenci težave z orientacijo.

Ko sem vstopila v pisarno, me je Matthew Palmer, veteran v ameriški administraciji in izjemen poznavalec Zahodnega Balkana, presenetil s knjigo. Podaril mi je svoj roman — kriminalko, znanstveno fantastiko, pomešano z realnostjo, pravimi in izmišljenimi osebami in dogodki — z naslovom The Wolf of Sarajevo. “Da jo bom brala na letu nazaj v domovino,” je dejal.

Pridružili so se mi kolegi iz Evropskega parlamenta. Pogovor je hitro stekel o skupnih izzivih in priložnostih na Zahodnem Balkanu. Strinjali smo se, da smo naredili nekaj pomembnih korakov: od reforme pravosodja v Albaniji in menjave oblasti v Makedoniji pa do članstva Črne gore v Natu, a da so pred nami še veliki izzivi. Kako na obeh straneh Atlantika okrepiti in potrditi pripravljenost pomagati Zahodnemu Balkanu pri sprejemanju in izvajanju reform na poti do članstva.

“Moji prijatelji akademiki, intelektualci mi pravijo, da smo Američani dali prednost stabilnosti pred demokracijo. Da podpiramo napol demokratične voditelje in da se zanašamo, da bodo naredili to, kar od njih pričakujemo. Vučića, Haradinaja… Ampak z njimi delamo zato, ker so jih ljudje izvolili. Ker je v našem interesu, da pomagamo pri reformah, vzpostavljanju vladavine prava, v boju proti korupciji in da promoviramo civilno družbo, svobodo medijev, kulturne spremembe. Delati moramo z vsemi,” je bil kritičen Palmer.

Vsi si želimo, da bi države Zahodnega Balkana prej ali slej postale resne in odgovorne partnerice. Američane najbolj skrbi Bosna in Hercegovina. Njena razdeljenost in kompleksnost. November je skrajni čas za določen premik, potem se začenja volilna kampanja. Makedonija se mora osredotočiti na konkretne reforme, zlasti na področju pravosodja in medijev.

V dneh, ko je potekal Transatlantski teden, namenjen oblikovanju skupne strategije 2020 za spopadanje z izjemnimi spremembami v globalnem okolju, me je v Washingtonu presenetila trda, močno zaostrena ameriška retorika do Rusije. Rusija je po prepričanju ameriške administracije vse bolj odločena, da države Zahodnega Balkana odrine od Unije. Da ustvarja kaos, širi lažne informacije, kupuje novinarje in nevladne organizacije. Američane to močno skrbi. Ne samo vpliv Rusije v regiji, temveč tudi način, kako se mu zoperstaviti.

Evropejci smo bili deležni tudi upravičenih kritik glede svoje vloge na Zahodnem Balkanu, češ, da smo pogosto nekonsistentni. Po eni strani postavljamo jasne pogoje, po drugi pa tudi meglene. Tak primer je po mnenju Američanov Kosovo. Jasno je, da EU ne bo odpravila vizumov za državljane Kosova, dokler Kosovo ne bo ratificiralo sporazuma o meji s Črno goro. Nejasno pa je po njihovem, kaj mislimo z učinkovitim bojem proti korupciji. Ker je ta proces lahko brez konca, se pod krinko takšnih in podobnih zahtev lahko skriva naša nepripravljenost na nadaljno širitev.

Če bomo izgubili zaupanje ljudi in če bodo države upočasnile ali ustavile izvajanje reform, bo cena širitve veliko višja. Za razliko od evropskega je ameriški glas v regiji pogosto neposrednejši, jasnejši. Po drugi strani pa ima Unija več instrumentov za spodbujanje reform in razvoja. Zato je sodelovanje ključno.

Nisem pa mogla v Washingtonu mimo vprašanja, zakaj se Američani, ki vztrajajo, da je borba za vladavino prava in demokracijo v njihovem globalnem interesu, niso potem jasno zavzeli za spoštovanje mednarodnega prava ob nedavni odločitvi arbitražnega sodišča, ki je razsodilo o meji med Slovenijo in Hrvaško.

Visok ameriški diplomat mi je odgovoril, da neradi posegajo v spore med članicami zveze NATO. Izrazil je prepričanje, da sta v Ljubljani in Zagrebu dovolj zreli demokraciji, da bosta sama našla razumno rešitev. Do takrat pa nam svetuje, da se dogovorimo za določena pravila. “Ne bi bilo v redu, če bi obalna straža ustrelila kakšnega ribiča. To bi bil precedens, ki bi lahko imel resne posledice za celotno regijo,” je pojasnil.

Tanja Fajon je evropska poslanka S&D in podpredsednica SD, njen prispevek pa je bil objavljen tudi na portalu Fokuspokus.si

EP-045302A_Fajon_portraits

Komentar Tanje Fajon: Futuristična Evropa skozi prizmo fantastike in realnosti

“V čast nam je, da danes v Bruslju v živo gostimo starosto evropske politike. Večno zagovornico evropskega povezovanja, solidarnosti, človekovega dostojanstva, gorečo podpornico mladih in idej za boljši jutri, političarko, ki je v času kriz in izzivov znala opozarjati ne le na vsebinske, temveč tudi na institucionalne slabosti Evropske unije. Pozdravimo nekdanjo evropsko poslanko, 76-letno Tanjo Fajon iz Slovenije.”

Drage mlade Evropejke in Evropejci!

Ne morem skriti veselja. Po tem, ko smo nedavno na prvem vseevropskem referendumu ukinili sedež Evropskega parlamenta v Strasbourgu in po dolgih desetletjih prekinili drage selitve poslancev, je prenovljena parlamentarna plenarna dvorana v Bruslju nabito polna! Oboje je znak, da Evropskaunija živi kljub številnim krizam, ki smo jim bili priča v preteklih desetletjih. Tudi vi, mladi, odlično krmarite evropsko idejo in se še naprej zavzemate za ohranitev najdaljšega obdobja miru na naši celini.

Danes sem z vami, da se skupaj priklonimo 60. obletnici najuspešnejšega programa Evropske unije, programu Erasmus++ (1978 – 2047). Ob pripravi na današnje srečanje mi je spomin odplaval v leto 2017, ko smo praznovali 30. obletnico omenjenega programa. Takrat si, navdušeni nad dosežki tedanjega Erasmusa, nismo upali predstavljati, smo si pa na tihem vendarle želeli, da bi program postal del obveznih šolskih vsebin, ki bi prav vsakemu od vas omogočil izkušnje izven domačega in znanega okolja. Že takrat smo se ponosno trkali po prsih, sajse je programa udeležilo 9 milijonov mladih. No, danes vas ne štejemo več, programa ste deležni prav vsi mladi.

Žal pa je res tudi, da mladi predstavljate le še 15 odstotkov evropske populacije, kar je zaskrbljujoče. Uresničile so se demografske napovedi izpred 30 let, ki so napovedovale veliko, nevzdržno breme za prihodnje mlade generacije, torej za vas. Evropska komisija je že pred 30 leti v svojem poročilu o staranju v EU ocenila, da bi, če bi od takrat do danes v EU sprejeli 1,4 milijona delovno aktivnih priseljencev, ob nespremenjeni rodnosti v tem trenutku imeli 2 delovno aktivni osebi na vsako osebo, starejšo od 65 let, s čimer bi približno obdržali tedanje stanje.

Spodbujeni z velikim številom beguncev iz Sirije, Afganistana in Severne Afrike smo se prav v tistem času sicer začeli resno spopadati z vprašanjem migracij in integracije. A zaradi različnih interesov in egoizma držav ter strahu pred prišleki žal prepozno in ne dovolj uspešno. Tako se danes spet ali pa še vedno spopadamo s problemi demografske krize.

Pomanjkanje delovne sile še vedno pretežno nadomeščamo s podaljšano delovno dobo, pri čemer nam gre poleg tehnološkega razvoja na roko tudi dolgoživost, ki je eden največjih dosežkov moderne družbe v EU, ki je bila in ostaja pojem napredka. Vsi, ki sedite pred mano, imate zelo dobre možnosti, da ne le dosežete, temveč tudi zelo zdravo in kakovostno živite kar 100 let.

Demografske spremembe so terjale korenito spremembo sistemov socialne varnosti, zdravstva, trga dela. Ker se države članice s tem niso več zmogle spopadati same in posamezno, sta sedaj tudi socialna in zdravstvena politika v pristojnosti Evropske unije, kar je v primerjavi z letom 2017 vendarle velik in dobrodošel korak naprej. S tem in s skupno davčno politiko, za katero smo si prizadevali dolga leta, se je v celoti uresničila ideja štirih svoboščin, ki omogoča pravo in zdravo konkurenčnost in spodbuja socialni ter gospodarski in tehnološki napredek. Ta je resnično fantastičen.

Tako sem danes v Bruselj prišla z brezpilotnim letalom, doma me vozi samovozeči avto in nujna gospodinjska opravila sem naročila Verici, svoji prijazni robotki. Ta današnja realnost je bila pred 30 leti še v zelo grobih povojih. Na razvoj umetne inteligence smo gledali s strahom, predvsem smo se zaradi avtomatizacije in razvoja robotov bali izgube delovnih mest. To nas je prisililo v učinkovito regulacijo, po drugi strani pa v razvoj novih delovnih mest z veliko dodano vrednostjo.

Znanja so danes zelo specifična in od vas mladih se pričakuje, da se v čim zgodnejših letih specializirate za ozko področje delovanja. Vesela sem, da v Evropi tudi s pomočjo programa Erasmus ++ vzgajamo najboljše mlade strokovnjake, ki imate odlične možnosti za prodor v svet.

Znanje še nikoli ni imelo tako visoke cene in globalizacija je na področju znanja tako rekoč popolna. Fluidnost znanja, njegovo hitro prehajanje, je med drugim posledica hitrega tehnološkega razvoja. A če vam povem po pravici, mi dandanašnja komunikacija, ki praviloma poteka z oddaljenim dostopom, ni preveč všeč. Sama ostajam oseba, ki ima raje osebno, bližnjo komunikacijo. Kot gostja, ki stojim pred vami, lahko z gotovostjo in izkušnjami povem, da še vedno največ štejejo kakovostni in človeški odnosi. So nenadomestljivi in prava veličina naše vrste. Človek skozi zgodovino ni napredoval in izstopil zaradi svoje sposobnosti hitrega prilagajanja in nagona samopreživetja, temveč zaradi razvoja in sposobnosti komunikacije, čustvovanja in empatije.

Ravno zaradi vseh teh človeških vrlin je Evropska unija, ta skupek različnosti, še vedno živa, čeprav drugačna in predvsem veliko večja kot v mojih politično aktivnih letih. Že nekaj časa namenjamo največji delež EU proračuna znanosti in raziskovanju ter integracijski in socialni politiki, razlog za slednje pa je že omenjena demografska kriza. Veseli me, da so politiki dokončno sprevideli, kako zelo pomembni sta socialna varnost državljanov in dobra integracijska politika priseljencev v Evropo. Novi programi, vključno s subvencijami za zaposlovanje mladih iz drugih celin, dajejo spodbudne rezultate in zadnje raziskave kažejo, da jih izvajajo prav vse države članice. Zato me za prihodnost EU ni strah.

Čez leto in pol, torej 2049, bodo nov razvojni mejnik predstavljale evropske volitve, ko bomo prav vsi evropski državljani lahko oddali svoj glas za kandidate in stranke elektronsko, kar preko mobilnih naprav, od koderkoli, in sicer prvič v zgodovini po enotnem evropskem volilnem sistemu.To je dosežek, ki nas še bolj povezuje. In seveda pri tem računamo na vas, mlade.

Tanja Fajon je evropska poslanka S&D in podpredsednica SD

(Zapis je poletno branje, plod domišljije, ki ima povezavo z realnostjo le toliko, kolikor si bralec dovoli svobodno interpretacijo)

Rok Dacar - pravnik

Komentar Roka Dacarja: Ali ženske kvote prinašajo pozitivne učinke k večji enakopravnosti žensk v družbi?

»Če imajo ženske pravico povzpeti se na giljotino, bi morale imeti tudi pravico, povzpeti se na oder«, je pred dobrimo 200 leti izrekla francoska razsvetljenka Olympe de Gouges, avtorica Deklaracije o pravicah žensk in državljank, novinarka, dramatičarka in pisateljica. In čeprav se je nedolgo zatem, med revolucionarnim nasiljem, pod giljotino znašla tudi sama, je njena misel preživela. Zakaj torej še danes, kljub formalni izenačitvi položaja žensk in moških, (pri nas od konca druge svetovne vojne), nežnejši spol še vedno redkeje zasede odgovorne pozicije kot njihovi moški kolegi? Ter predvsem, kaj se da narediti, da temu ne bo več tako?

Mogoče zato, ker se ženske bolj posvečajo družini kot moški, mogoče zato, ker nimajo ženskih vzornic, po katerih bi se lahko zgledovale ali pa zato, ker družba ženske še vedno vidi kot neprimerne za opravljanje izpostavljenih funkcij, na katerih se z nežnostjo, ki se jim pripisuje, ne da priti prav daleč. V politiki je to še posebno res, saj velikokrat nad dobrimi argumenti prevlada pompozni nastop. Kar nekaj uspešnih političark ima tako nedvomno lastnosti, ki jih stereotipno pripisujemo moškim, ostrino, strogost in brezkompromisnost. A prav dobro bi na to vprašanje ne znal odgovoriti, to prepuščam kakemu sociologu. Nekaj več besed pa bom zapisal o tem, kako povečati število žensk na odgovornih položajih.

Kako torej? Poti sta dve. Prva je obravnavanje in odpravljanje razlogov, zaradi katerih ženske ne dostopajo tako pogosto do visokih funkcij v gospodarstvu, politiki ter drugod, kot moški. Torej predvsem spreminjanje pogosto globoko ukoreninjenih navad z ne zavezujočim delovanjem  v smeri predrugačenja prakse, ki je resda pomembno in potrebno, a brez spremljajočih pravnih ukrepov tudi neučinkovito.

Druga pot so torej pravni ukrepi, spremembe zakonodaje in ustave. Pri teh je uspeh zagotovljen. Tu gre za prisilne ukrepe, za katere bi se dalo trditi, da posegajo v nekatere temeljne pravice, recimo pravico do enakosti pred zakonom, v Sloveniji urejeno v 14. členu Ustave, ki določa, da imajo vsi, ne glede na razne osebne okoliščine (tudi spol), enake človekove pravice in temeljne svoboščine. Torej tudi enako pasivno in aktivno volilno pravico, torej pravico voliti in biti (iz)voljen, ki bi se načeloma naj zagotovila vsem polnoletnim državljanom, v nekaterih primerih pa tudi tujcem, odvzeti pa jo je mogoče v izrazito  omejenem krogu primerov.

In čeprav kvote v to pravico morda res posegajo, ta poseg ni nedopusten, saj je sorazmeren za dosego upravičenega cilja, torej enakomerne zastopanosti spolov. Gre za t.i. pozitivno diskriminacijo, torej dajanje prednosti tistim skupinam, ki so glede na stanje v družbi v slabšem položaju in se jih s takšnimi ukrepi postavlja položaj primerljiv s  tistim privilegirane skupine. Takšni ukrepi nimajo nič skupnega z diskriminacijo v negativnem pomenu besede, ki pomeni neupravičeno in nepravično razlikovanje na podlagi okoliščin, ki niso upravičena podlaga za to razlikovanje. Ukrepi pozitivne diskriminacije naj bi bili potrebni le do vzpostavitve enakopravnega položaja neprivilegirane skupine, ko se bo to enkrat zgodilo, se bo dalje ohranjal sam in pravni ukrepi bodo postali nepotrebni.

Kakšne rezultate so torej prinesli ti ukrepi tam, kjer so bili uvedeni? Na kratko, velike. Od uvedbe kvot na volitvah v državni zbor in v občinske svete se je število ženskih poslank in svetnic občutno povečalo. Na področjih, kjer takšnih kvot ni, pa do večjih sprememb ni prišlo. Tako recimo število žensk na vodilnih položajih v gospodarskih družbah še vedno ostaja nizko, konec lanskega leta je izmed 101 največjega slovenskega podjetja članico uprave imelo 27, predsednico uprave pa le 10 podjetij. Podobno ali pa še bolj žalostni so rezultati ko pogledamo število županj. Teh je v več kot 200 občinah zgolj 14. Trenutno je v pripravi predlog zakona o postopni uvedbi 40-odstotnih ženskih kvot na odločujočih mestih v gospodarstvu, podobnih premikov na področju povečanje števila županj pa ni.

Določitev kvot za županje je tudi veliko težje učinkovito izpeljati kot isti ukrep na drugih področjih. Razloga za to sta dva. Prvi je, da bi uvedba takšnega ukrepa terjala spremembo ustave, torej dvotretjinsko večino v parlamentu, ki jo je relativno zahtevno doseči. Drugi, ki je še veliko večji, pa ima korenine v značilnostih volitev županov. Kvote se namreč dajo predpisati le, če je na kandidatni listi več kandidatov (oziroma več članov uprave ali nadzornega sveta, ko je govora o gospodarskih družbah), kakor recimo pri volitvah v občinski svet. Kandidat za župana pa je en sam. Kvoto je torej nemogoče predpisati. Edini način, da bi se le-te lahko uvedle bi bila določitev kvot na nivoju političnih strank. Te bi se lahko le težko vpeljale po principu zadrge, kakršen velja na volitvah v občinski svet. Zadrga pomeni, da na kandidatni listi kandidata enega spola, nujno nasledi kandidat drugega spola.

Torej, če je prvi kandidat moškega spola, mora biti drugi ženskega in tretji spet moškega, ter tako dalje do konca liste ali pa do njenega določenega dela, recimo polovice. Pri volitvah županov ima ta metoda eno ključno pomanjkljivost, ki jo napravi neuporabno. Kako namreč določiti, s katerim kandidatom in/ali občino se bi takšna »kandidatna lista« začela. Pri volitvah v občinski svet to ni težava, saj je lista ena, kandidati, ki so na njej postavljeni višje pa načeloma tudi izvoljeni pred kandidati, ki so postavljeni za njih. Za občine pa se seveda ne da uporabiti podobnega sistema. Torej takšna metoda očitno odpade, kar pomeni, da bi se kvote dalo določiti le na vse kandidate ene stranke (X odstotkov vseh županskih kandidatov stranke bi moralo biti drugega spola).

A tudi takšna ureditev s sabo prinaša eno bistveno težavo, ki njeno učinkovitost zrelativizira. Stranke bi namreč lahko ženske kot kandidatke postavljali v občine, v katerih so možnosti za njihovo izvolitev minimalne. Poleg vsega tega pa je pri določanju kvot na županje še ena težava. Veliko kandidatov na županskih volitvah je namreč neodvisnih in torej (vsaj uradno) nepovezanih s političnimi strankami. Pri neodvisnih listah, na katerih je več kandidatov, se kvote lahko brez težav določijo, pri neodvisnih kandidatih za župane pa je to nemogoče. Kot povzetek odstavka torej velja povedati, da je povečanje števila županj preko kvot relativno težko doseči. Morda pa bo kakšna inovativna rešitev izšla iz raziskave omenjene problematike Inštituta za ustavno pravo?

Nazadnje naj se dotaknem še nove sestave upravnega odbora ljubljanske univerze, v kateri ni niti ene ženske. Zakaj je spolna sestava takšna, ne vem, a glede na to, da imamo študenti velike večine fakultet (z izjemo tehniških) to srečo, da je približno dve tretjini študentske populacije ženskega spola, je neprimerna.  Resno bi veljalo razmisliti o uvedbi kvot tudi za ta organ, da bi v prihodnjih sestavah spola bila bolj uravnoteženo zastopana.

Rok Dacar je pravnik in bodoči magistrski študent generacije 2017/2018 na College of Europe