Prispevki

Gregor Goriup

Komentar Gregorja Goriupa: Rajski dokumenti – redefinicija “No Tax Risk”

Zgodbe o davčnih oazah, ki smo ji bili priča s Pananskimi dokumenti in z njimi povezano družbo Mossack Fonseca so dobile svojo novo verzijo 2.0. Korporacije in drugi subjekti pri čezmejnih davčnih vprašanjih običajno angažirajo ekipe davčnih svetovalcev, pri tem pa so mnenja, ki jih sproducirajo davčni svetovalci vezana zgolj na dve načeli, prvo je optimiziranje davčnega bremena zavezanca s težnjo po ekonomski koristi in drugo načelo “No Tax Risk”, ki običajno sledi politiki subjekta po delovanju v okviru veljavnih pravnih norm.

Tako s prvim, kot tudi drugim načelom želijo zavezanci ustvariti takšno strukturo, ki ne bo v nasprotju z veljavnimi normami in bo lastnikom omogočala nižje plačevanje davkov. Delovanja v državah, v katerih je nominalna davčna obremenitev z davkom od dohodkov pravnih oseb nižja od 12,5%, ter niso članice EU, je podvrženo beleženju na tako imenovanem seznam držav. Dodatna pojasnila o pogojih za prepoznavanje poslovnih enotah, obdavčitvi obresti, dividend, licenčni so aplikativno predstavljene v smernicah OECD oz. v “commentary to model tax convension”.

Tudi korporativno pravo je sledilo izkoreninjanju nekaterih anomalij, s tem ko je ukinilo določene statusno pravne oblike, kot npr. tihega družbenika, ali prepovedalo fiduciarne lastnike (slamnati lastnik). V kratkem pa lahko pričakujemo tudi seznam dejanskih lastnikov, torej recimo temu izpopolnjeno bazo poslovnih subjektov. Pa vendar se anomalije še naprej dogajajo. Zakaj?

Živimo v času, ko pravo diktira skoraj vsak naš gib, dejanje. Dovoljeno nam je ravnati v skladu s pravili, torej v okvirih, kot jih definirajo nadanacinalne in lokalne norme. Pa vendar se je potrebno vprašati, ali ravnamo prav – pošteno, ali zgolj pravno – legalno. In v tem je srž problema. Odgovor zakaj prihaja do anomalij se ponuja sam po sebi, saj se danes zanašamo zgolj na dikcije zakonov, ne pa tudi na zdrav kmečki razum, ki hitro razkrije ali je naše delovanje tudi pošteno. Ta ugotovitev pa kliče po višjih standardih, ki jih morajo sprejeti vsi deležniki.

Prej omenjeni ukrepi pomenijo sicer korak v pravo smer, a niso zadostni. Problema, ki letno pogoltne miljarde dolarjev nepobranih davkov, bi se lahko lotili tudi na način, da se svetovalnim družbam dodeli več odgovornosti. V Sloveniji je lahko davčni svetovalec kdorkoli, zato bi bilo smiselno razmisliti o regulaciji oz. podelitvi licenc za davčne svetovalce. Z licencirano svetovalno družbo se kvaliteta storitev načeloma izboljša, z jasno definiranimi etičnimi standardi, pa bi svetovalne družbe bile primorane iskati takšne rešitve, ki ne dopuščajo davčnega izigravanja. Svetovalna družba bi bila tako zavezana k pošteni praksi, saj bi v nasprotnem primeru tvegala izgubo licence, s tem pa bi ogrozila svoj obstoj.

Gregor Goriup
davčni svetovalec in član Sveta SD za finance in gospodarski razvoj

EP-045302A_Fajon_portraits

Komentar Tanje Fajon: Namesto ‘pohlepa v raju’ več transparentnosti in družbene odgovornosti

Kaj imajo skupnega angleška kraljica, Madonna in Bono? Občuduje jih ves svet, za mnoge so vzorniki in njihove besede – izrečene bodisi v govorih bodisi v neštetih glasbenih uspešnicah – imajo močan vpliv na številno prebivalstvo. Skupno jim je tudi to, da so se znašli v t. i. rajskih dokumentih med 13,4 milijonov zapisov, ki pokrivajo obdobje od leta 1950 do leta 2016, in med ostalimi pripadniki tistega 1 odstotka, ali celo 0,1 odstotka, najbolj privilegiranih.

Raziskovalni novinarji, ki trdno branijo svojo vlogo čuvajev demokracije, so nam omogočili, da ‘pokukamo’ v svet t. i. elite in da se še enkrat prepričamo, kako uspešno zlorabljajo davčni sistem, kako lagodno, nemoralno in brezskrbno uživajo v finančnem raju. Angleška kraljica, Madonna in Bono, skupaj z drugimi obrazi iz sveta politike, biznisa, zabave in športa, sicer ljubitelji lekcij o morali in poštenosti, so se tako znašli na vrhu piramide pohlepa. Oni, ki imajo največ, bi želeli še več in to na račun naših državljanov, davkoplačevalcev, ki se plačilom davkov ne morejo izogniti, hkrati pa upravičeno verjamejo, da bo ta denar uporabljen za skupno dobro, za financiranje javnega zdravstva, šolstva in infrastrukture ter za utrditev socialne države.

Utaja davkov ni nič drugega kot skrivanje bogastva, davčne oaze pa niso nikakršne afere, ki pricurljajo v javnost vsake toliko, temveč so postale resničen poslovni model. Takšen, ki je brez sramu in brezsramno tudi vedno bolj postaja temelj našega finančnega sistema, ne njegova anomalija. »Dobrodošli v finančnem raju!«, bi lahko pisalo na letališčih v prestolnicah nekaterih otokov, kot so Bermuda ter Trinidad in Tobago, ali pa v evropskih državah kot so Luksemburg, Ciper, Velika Britanija, Malta ali Švica.

Rajski dokumenti so ponovno pretresli javnost in s prstom pokazali na jedro težave. V Evropskem parlamentu smo se z novimi razkritji seznanili z največjo mero resnosti in odzvali s konkretnimi predlogi. Glede na to, da se mandat odbora PANA, kjer smo raziskovali panamske dokumente in v katerem sem aktivno sodelovala, izteče decembra letos, Socialisti in Demokrati v Evropskem parlamentu (S&D) predlagamo ustanovitev začasnega posebnega odbora, ki bi se osredotočil na ugotovitve iz rajskih dokumentov in predstavil ustrezne zakonodajne odzive.

Še pomembneje, v naslednji sestavi Evropskega parlamenta predlagamo oblikovanje stalnega mehanizma, ki bi bdel nad dejansko uresničitvijo vseh sprejetih dogovorov s področja davčne politike v EU. Želim si, da bi v Evropskem parlamentu vodili boj proti davčnim goljufijam in bi z nenehnim pritiskom na države članice, naj spremenijo davčne prakse in politike, dosegli napredek na EU ravni.

Kajti ravno države članice so tiste, ki morajo narediti največ, sprejeti zakone proti skrivaštvu in s tem davčne oaze spremeniti v pekel za goljufe. Zato Komisiji zamerim, da nikoli ‘poimensko’ ne izpostavi, katere države upočasnjujejo davčne reforme. Hkrati podpiram pozive k ustanovitvi nekakšnega središča za usklajevanje davčnih politik, organa, ki bi deloval znotraj Evropske komisije, koordiniral in utrjeval sodelovanje med nacionalnimi davčnimi institucijami. Davčne utaje so globalni fenomen, kjer potrebujemo jasen odgovor EU, kot tudi reformo na mednarodni ravni, zato je ta koordinacija med EU državami ključnega pomena.

A ključ za spremembe leži v rokah voditeljev držav in velikih mednarodnih podjetij, ki jih pozivam, naj ravnajo z več odgovornosti in ‘pohlep v raju’ zamenjajo za transparentnost in družbeno odgovornost. Boj proti davčnim goljufijam ni nič drugega kot boj proti družbeni neenakosti, proti nepravični razdelitvi svetovnega bogastva, proti odtujeni vladajoči eliti, pohlepu najbolj privilegiranih in posmehovanju najbolj ranljivim.

Gotovo se boste strinjali, da tisti, ki sooblikujejo zakone, ki veljajo za ‘navadne državljane’, zanje pa zakoni ne veljajo in si, lačni bogastva in vprašljive morale, priskrbijo davčne ovinke, niso kos nalogam dobrih voditeljev. Zanj bi bilo treba uvesti t. i. davek na pohlep in takojšnji izgon iz davčnih nebes.

Tanja Fajon, evropska poslanka in podpredsednica SD

Martina Vuk predsednica ŽF SD

Komentar Martine Vuk: Dvig denarne socialne pomoči kot eden od elementov večje socialne varnosti ljudi

V petek, 27. oktobra, se je začela javna razprava o noveli Zakona o socialno varstvenih prejemkih, v kateri na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti predlagamo dvig denarne socialne pomoči (DSP) iz zdajšnjih 297,53 evra na 331, 26 evra. Ta znesek velja za samsko odraslo osebo in ni nastal na pamet, temveč izhaja iz raziskave Inštituta za ekonomske raziskave o osnovni višini minimalnih življenjskih stroškov. Lahko razpravljamo o tem ali ta znesek zadošča za življenje, treba pa je vedeti, da je namen DSP zagotoviti tak denarni prihodek, ki kratkoročno omogoča najnujnejše za preživetje.

Poleg DSP je zagotovljena tudi subvencija najemnine (tako neprofitne kot profitne), pokrito je obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje in zagotovljena je pomoč v hrani. Cilj vsake skupnosti pa morajo biti aktivni posamezniki in posameznice. Zato vpeljujemo socialno aktivacijo dolgotrajnih prejemnic in prejemnikov DSP in dolgotrajno brezposelnih. In zato se aktivnost tudi finančno spodbuja in prinaša dodatnih 86 oziroma 169 evrov. Na ta način se približamo minimalni plači. Ne sme pa denarna socialna pomoč presegati minimalne plače, ampak je treba vzpostaviti tako razmerje, ki ljudi spodbuja k iskanju službe in k zaposlovanju.

V današnjih razmerah težko govorimo o pomanjkanju prostih delovnih mest, zato se je vredno spomniti, da je delo vendarle temelj vseh naših socialnih zavarovanj od pokojninskega in invalidskega do zdravstvenega. Zato mora minimalna plača zagotavljati relativno dostojno življenje in zato je potrebno določiti tak način usklajevanja minimalne plače, ki bo poleg rasti življenjskih stroškov upošteval tudi druge kazalnike kot je na primer rast stopnje produktivnosti. Tako zasnovana formula usklajevanja prinese takojšen učinek dobrega ekonomskega stanja v državi in tudi delavke in delavci na minimalni plači imajo nekaj od tega.

A samo s korekcijo denarne pomoči in minimalne plače ne bomo prišli do večje kakovosti življenja ljudi. Zdaj je pravi čas za to, da delodajalci in sindikati odprejo panožne kolektivne pogodbe in se začnejo pogajati o vseh plačah. Dve tretjini zaposlenih v Sloveniji prejema plačo, ki je nižja od povprečne. Točneje, višina plače 63% vseh zaposlenih znaša med 613 in 1030 evri neto. Po priporočilih OECD in Evropske komisije je ustrezno razmerje med minimalno in povprečno plačo 1 : 2. In enako je tudi razmerje med denarno pomočjo in minimalno plačo.

Zakaj je to pomembno? Ker v nasprotnem izgubljamo srednji sloj. Srednji sloj pa je gradnik razvoja in garant blagostanja družbe. Večji kot je srednji sloj, višja je kakovost življenja in boljši so obeti za prihodnost. Da ne omenjam tega, da družba blaginje temelji na socialnih zavarovanjih v katere vplačujejo delovno aktivni. Da bi okrepili srednji sloj vračamo 7. in 8. razred otroškega dodatka in predlagamo da pomoč ob rojstvu otroka in dodatek za veliko družino postaneta univerzalni pravici. Seveda pa so ključne tudi davčne rešitve, ki spodbujajo izplačila 13. plače, božičnice, participacijo delavcev na dobičku in podobno.

Na koncu pa želim izpostaviti še (po mojem mnenju) bistven element preprečevanja revščine in socialne izključenosti – to so kakovostne in enako dostopne javne storitve. Tukaj mislim predvsem na zdravstvo in izobraževanje ter socialno varstvo, a ne gre pozabiti tudi na kulturo (sistem knjižnic je v Sloveniji izjemnega pomena), javne gospodarske službe (čista pitna voda), dostopnost do stanovanja ipd.

Socialna demokracija je, skozi zgodovino in vse do danes, glavna zagovornica enovitih, kakovostnih in vsem enako dostopnih javnih storitev. Socialni transferi so nujno potrebni, a ne odpravljajo začaranega kroga revščine. Če pa otroci z različnim socialnim položajem hodijo v iste šole, če imamo vsi enak dostop do zdravstvenih storitev pri istih izvajalcih, če je cena komunalnih storitev neprofitna in če obstaja dovolj velik fond (neprofitnih stanovanj), potem se revščina v družbi zmanjšuje in potem je stopnja socialne vključenosti izjemno visoka. In to mora biti naš cilj, cilj Socialnih demokratov.

Martina Vuk, državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter predsednica Ženskega Foruma SD

Samo Bevk - komentar

Samo Bevk: Zakon o kulturnem evru – temelj za nov razmah kulturne dejavnosti

Med pomembnejše datume v zgodovini slovenske kulture prav gotovo lahko vpišemo  17. marec 1998. Takrat smo na 8. redni seji Državnega zbora v tretjem branju sprejeli zakon o kulturnem tolarju. Zakon je bil sprejet s konsenzom, saj so mu nasprotovali samo trije poslanci, dva iz LDS in eden iz SDS. Kot prvopodpisani predlagatelj zakona, skupaj z 21 kolegi iz vseh parlamentarnih strank, sem bil zelo vesel tega uspeha. Zakon je predvideval kar 23 milijard tolarjev dodatnih sredstev za slovensko kulturo v naslednji šestih letih, namensko predvidenih za štiri programske sklope. Za sanacijo najbolj ogroženih in najbolj kakovostnejših objektov kulture dediščine,  za celotno mrežo  splošnoizobraževalnih knjižnic v državi, za investicije v nekatere najpomembnejše javne zavode ter ohranjanja dosežene stopnje razvoja ljubiteljske kulture in izenačevanje razvojnih standardov po lokalnih skupnostih.

Ko se je konec leta 2013 iztekla veljavnost tretjega zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi, smo zato poslanci Socialnih demokratov vložili novelo zakona, s katero bi podaljšali njegovo veljavnost za obdobje petih let, od 2015 do 2019. Novela je bila nujna zaradi dokončanja nerealiziranih programov, zanjo pa bi bilo potrebno v tem obdobju v državnih proračunih zagotoviti nekaj več kot 56 milijonov evrov. Sredstva pa bi se, tako kot pri prejšnjih zakonih, oblikovala v vsakoletnih proračunih ministrstva, pristojnega za kulturo.

Zaostrena finančna situacija v državi nam je takrat narekovala, da bi programi iz zakona v letu 2014 mirovali, zakon pa bi se začel izvajati v letu 2015. Že takrat so namreč vsi parametri kazali, da se nam v naslednjih letih obeta rast BDP, s tem pa tudi okrevanje gospodarstva ter boljša javno-finančna situacija v državi. Ta predpostavka v obrazložitvi zakona se je izkazala za pravilno. Seveda pa imajo naložbe v kulturo in kulturno infrastrukturo številne multiplikativne učinke, to še posebej velja na področju obnove in revitalizacije kulturne dediščine.

Žal pa sta zakonu, kljub temu, da je bil predviden tako v normativnem programu vlade kot tudi v veljavnem Nacionalnem programu za kulturo, nasprotovali obe največji parlamentarni stranki, koalicijska Pozitivna Slovenija in opozicijska SDS. Na plenarnem zasedanju državnega zbora je bil zakon januarja 2014 tako zavrnjen.

Prav je da naredimo kratko inventuro 15 letnega izvajanja zakona o kulturnem tolarju oz. evru. Prvi zakon je bil v obdobju od 1999 do 2003 realiziran 32,45%. Za štiri programske sklope na področju kulturne dediščine, investicij v javne zavode, za knjižničarstvo in ljubiteljsko kulturo je bilo v tem obdobju v državnih proračunih zagotovljenih 33,8 milijonov evrov. Drugi zakon, ki so mu bile dodane še tako imenovane kulturniške mreže, je bil realiziran 34,40 %. Tako je bilo v obdobju od 2004 do 2008 za njegovo izvajanje zagotovljenih 42,6 milijonov evrov. Za tretji zakon v obdobju od 2009 do 2013 pa je bilo zagotovljenih 18, 2 milijona evrov, realizacija je bil 22,5 %. Skupaj je bila torej slovenska kultura v celotnem obdobju veljavnosti zakona bogatejša za skoraj 95 milijonov evrov oz. 31 % predvidenih sredstev. Brez tega zakona bi bila slovenska kultura za to isto vsoto prikrajšana.

Med uspešno končane projekte na področju kulturne dediščine lahko uvrstimo tehniški spomenik Kanomeljske klavže, popularno imenovane »slovenske piramide« ter nekatere druge projekte v občini Idrija, katere dediščina živega srebra je bila leta 2012 vpisana na Seznam svetovne dediščine Unesca. Sledijo uspešni projekti kot so: Grad Jablje pri Mengšu, Delavska kasarna na Jesenicah, cerkev v Olimjah, cerkev Sv. Duha v Črnomlju, Ptujski grad, graščina Strmol, grad Turjak, Tonovcov grad, staro mestno jedro Pirana s cerkvijo Sv. Jurija, dominikanski samostan na Ptuju, Ptujska gora, Sinagoga v Mariboru, trško jedro v Kropi, Štanjel, gradovi v Podsredi, Metliki in Ormožu, Baza 20 na Kočevskem rogu, spomenik v Dražgošah, partizanska bolnišnica Franja, osrednji spomenik v Mariboru, spominske hiše Trubarja, Gregorčiča in Prežihovega Voranca. S pomočjo kulturnega tolarja in evra se je investiralo tudi v več deset drugih objektov kulturne dediščine.

V obdobju veljavnosti zakona o kulturnem tolarju oziroma evru so bile večje investicije v Narodno galerijo, prizidek ljubljanske opere, Moderno galerijo, Slovenski etnografski muzej, Restavratorski center, obnovo stare dvorane SNG Maribor, Lutkovno gledališče Maribor, Pokrajinsko in študijsko knjižnico Murska Sobota, Zgodovinski arhiv Celje, Filmski studio Viba Film, prenovo Slovenske filharmonije, izgradnjo knjižnic v Velenju in Kranju ter na Ravnah in Muzej slovenskih filmskih igralcev v Divači, itd. Od 41 projektov v javno infrastrukturo, se je investiralo v 33 objektov javne kulturne infrastrukture, ostalo je torej še 8 projektov, med njimi so večji projekti Drama, Prirodoslovni muzej in Umetnostna galerija v Mariboru, ter še nekateri drugi kot: muzejski depoji v Ljubljani, Bevkova knjižnica v Cerknem, itd.

Mednarodno primerjalno dosega slovensko knjižničarstvo visoko strokovno raven v urejanju in poslovanju, osrednje knjižnice pa so jo dosegale predvsem pri organizaciji poslovanja in uvajanju sodobnih informacijskih tehnologij. Tako bi s podaljšanjem tega zakona knjižnice lahko še zmanjšale oziroma nadoknadile zaostanek pri doseganju mednarodnih standardov, posebej pri letnem dotoku knjig na prebivalca in pri prostorskih zmogljivostih. Kupljenih je bilo tudi več bibliobusov za vrsto slovenskih občin.

Zakon bi tudi ohranil doseženo stopnjo razvoja ljubiteljske kulture in izenačuje razvojne standarde po lokalnih skupnostnih. Ljubiteljstvo je skozi vso slovensko kulturno tradicijo predstavljalo temeljno podlago tako za splošni kulturni standard ljudi kot za profesionalno kulturno produkcijo. Brez te podlage si ni mogoče zamisliti nacionalne kulturne identitete, zlasti zaradi tega ne, ker je ravno izjemno razvito in pluralistično kulturno ljubiteljstvo tisto, ki lahko konkurira močnim vplivom tujih kultur.

Spodbujanje kulturniških mrež na področju distribucije in posredovanja založništva, umetniškega filma in novih medijev pa pomeni večjo dostopnost vsem prebivalcem Republike Slovenije do tistih kulturnih vsebin, ki so tudi zaradi vpliva trga in globalizacijskih tokov najbolj ogrožene.

Po nekajletnem zatišju sta se priprave novega zakona lotila tudi ministra za kulturo aktualne vlade, najprej ministrica mag. Julijana Bizjak Mlakar, nato pa še minister Anton Peršak. Vendar po zadnjih informacijah še nista pridobila soglasja finančnega ministrstva.

Zadnja različica zakona ponuja šest programskih sklopov, in sicer za:

  1. Sanacijo najbolj ogroženih in najkakovostnejših enot kulturne dediščine,
  2. Ureditev osnovnih prostorskih pogojev za nekatere osrednje javne zavode s področja kulture,
  3. Podporo razvoju sodobnih knjižničnih storitev v potujočih knjižnicah,
  4. Ohranjanje in obnovo slovenske filmske, glasbene, baletne in plesne dediščine ter trajno hrambo digitalnih kulturnih vsebin,
  5. Gradnjo infrastrukture za slovenski jezik v digitalnem okolju in
  6. Ohranjanje dosežene in izenačevanje stopnje standardov prostorskih pogojev in opreme ljubiteljske kulture po lokalnih skupnostih in mladinske kulturne dejavnosti.

Republika Slovenija bi na podlagi tega zakona v obdobju od leta 2018 do leta 2024 v državnih proračunih zagotovila dodatnih 95.000.000 evrov, seveda v skladu z javnofinančnimi zmožnostmi. Svet za kulturo pri Socialnih demokratih zakon podpira ali ga bo »za svojega« vzela tudi Cerarjeva vlada pa je že drugo vprašanje. Socialni demokrati smo zakon o kulturnem tolarju od vsega začetka podpirali in bili njegovi odločni zagovorniki. S tem, ko naše ambicije za prevzem vodenja države v letu 2018 postajajo iz meseca v mesec bolj realne, je vse večja tudi naša odgovornost, da poskrbimo za področje kulture, ki je bilo v zadnjem obdobju močno prikrajšano, tako v finančnem kot organizacijskem smislu.

Ustvarjanje možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije ter skrb za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine so naše ustavne obveze, zato sem prepričan, da bomo Socialni demokrati Zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe v kulturi tudi uveljavili.

Predsednik Sveta SD za kulturo Samo Bevk

Anja Kopač Mrak - ministrica

Komentar dr. Anje Kopač Mrak: “Evropska unija, poleg gospodarskega povezovanja, potrebuje tudi socialno dimenzijo!”

Socialna zaščita in kakovost življenja sta v EU med najboljšimi na svetu. Dobrobiti njenega gospodarskega razvoja pa niso enakomerno porazdeljene med vse ljudi. Soočamo z mnogimi izzivi in razlikami med posameznimi državami članicami: dolgotrajna brezposelnost in ponekod brezposelnost mladih je še vedno razmeroma visoka, prebivalstvo se stara, nove oblike dela delavcem ne ponujajo potrebne socialne in ekonomske varnosti.

Za uspešno soočanje z izzivi mora EU okrepiti svojo socialno kohezijo in se ne osredotočati zgolj na gospodarsko povezovanje, saj je kohezija hkrati cilj in predpogoj nadaljnjega evropskega povezovanja.

Potreben je razmislek o socialni razsežnosti Evrope odpira vprašanja o tem, kako zvišati življenjski standard, ustvariti več kvalitetnih delovnih mest in zagotoviti potrebna znanja, da bo naša družba pripravljena na prihodnje izzive na trgu dela. Evropa bo demokratična in socialna ali pa je ne bo več!

Kljub temu, da socialna politika EU ostaja v glavnem v pristojnosti držav članic je že Rimska pogodba iz leta 1957, ki je začela proces evropskega združevanja, je med temeljna načela EU vpisala enako plačilo za moške in ženske ter pravico do prostega pretoka po evropskem skupnem trgu. Evropska zakonodaja ureja tudi pogoje dela, delovni čas, varnost in zdravje pri delu ter prepoveduje diskriminacijo na delovnem mestu.

Evropska komisija je letos objavila poročilo o socialni dimenziji EU, v katerem orisuje ukrepe za boljšo usklajenost sistemov socialne varnosti med državami unije, predstavila pa je tudi Evropski steber socialnih pravic, ki je najpomembnejša pobuda EU o socialni politiki. Cilj je okrepiti socialne standarde za vse evropske državljane.

Pred 17 leti so Svet EU, Evropski parlament in Evropska komisija razglasili Evropsko listino temeljnih pravic. Leta 2009 je ta postala zavezujoča s sprejemom Lizbonske pogodbe. Takšno pot želim tudi za Evropski steber socialnih pravic. Želim, da postane protokol socialnega napredka, s podlago v pogodbah EU, s katerim Evropa priznava, da ekonomske svoboščine ne smejo prevladati pred socialnimi pravicami. Evropa potrebuje družbeni preobrat in evropski steber socialnih pravic nakazuje pravo smer.

Poleg konvergence standardov bi ti kriteriji v veliki meri preprečili izkoriščanje socialnih politik in politik zaposlovanja kot spremenljivk za prilagajanja v primeru ekonomskih in gospodarskih pretresov. Vse preveč se socialno politiko postavlja ob bok s fiskalno konsolidacijo in krčenjem javno-finančnih izdatkov s katerim se razgrajuje socialna država.

Socialna politika mora biti v prvi vrsti razumljena kot produktivni dejavnik gospodarskega in družbenega razvoja in ne kot strošek. Tudi izkušnje iz preteklosti nam ponovno poudarjajo pomen socialne kohezije za nadaljevanje procesa miroljubnega povezovanja in sodelovanja v evropskem prostoru, kar je postalo še posebej očitno v luči novih izzivov kot so migrantska kriza, vse večja polarizacija družbe, demografski trendu, procesi globalizacije in digitalizacije.

Prizadevati si moramo za zagotavljanje minimalnih standardov kakovosti bivanja v vseh državah članicah, dostojnega dela, varnega in zdravega delovnega okolja, kot tudi enakih možnosti in enakosti spolov.

V ponedeljek, 23. 10. bo Svet ministrov EU za zaposlovanje in socialne zadeve razpravljal o predlogu Revizije direktive o napotitvi delavcev. Namen pobude je zagotoviti poštene plačne pogoje in enake konkurenčne pogoje med podjetji, ki delavce napotijo v drugo državo.

Kljub temu, da je svoboda opravljanja storitev v državah članicah EU eden od njenih temeljev, na EU ne smemo več gledati le kot na gospodarsko povezavo z enotnim trgom kot njenim jedrom. Unija mora sprejeti konkretne ukrepe, za zaščito delavcev, urediti delovne pogoje in širiti obvezno spoštovanje kolektivnih pogodb na vse dejavnosti. Do sedaj so podjetja, ki napotijo delavce morala spoštovati samo minimalno plačo države članice gostiteljice, kar je vodilo do velikih razlik v plačah med napotenimi in lokalnimi delavci.

Povečevati konkurenčnost zgolj na račun zmanjševanja pravic delavcev, kar se dogaja v mnogih evropskih državah, ni prava pot. Tega ne moremo dovoliti. Konkurenčni smo lahko tudi na račun produktivnosti in znanja, ne zgolj na račun stroškov dela. Lahko smo vse bolj optimistični glede gospodarske rasti, vendar še vedno zaskrbljeni zaradi neenakosti. Moramo si upati pogledati naprej in ambiciozno zastaviti cilje za skupno prihodnost. Ne moremo si privoščiti še ene izgubljene priložnosti za razvoj bolj solidarne, pravične in enakopravne Evrope. Evrope, ki je blizu ljudem in ki deluje v njihovo največjo dobrobit.

Socialni demokrati  imamo, skupaj z našimi evropskimi zavezništvi, prave odgovore na trenutno situacijo. Na politiko zategovanja pasu odgovarjamo z več kakovostnimi delovnimi mesti, zahtevamo močne zakonodajne predloge na področju socialne zaščite, enakosti spolov in delavskih pravic. Gradimo temelje boljše Evrope, ki na prvo mesto postavlja ljudi!

Dr. Anja Kopač Mrak, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Andreja Katič

Andreja Katič: “Sodelovanje Slovenije v mednarodnih operacijah in na misijah je v službi miru.”

Letos obeležujemo dvajset let sodelovanja Republike Slovenije v mednarodnih operacijah in na misijah. Kot državljanka in kot ministrica za obrambo sem ponosna na našo državo, da že dvajset let aktivno prispeva k svetovnemu miru in varnosti. Leta 1997 je bila Republika Slovenija še zelo mlada država. Toda bila je dovolj zrela v zavedanju, da suverenost in polnopravno članstvo prinašata tako pravice kot odgovornosti. To pomeni, da je za mir v svetu potrebno tudi prispevati in da moramo s svojo prisotnostjo pomagati tam, kjer je hudo in kjer miru ni, oziroma je na trhlih temeljih.

Tistega leta je Republika Slovenija sprejela pomembno politično odločitev. Pripadnice in pripadnike Slovenske vojske je napotila v prvo mednarodno operacijo ALBA v Albaniji, ki je potekala pod okriljem Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi  (OVSE). Že v tej prvi misiji Republike Slovenije so bile tudi ženske. OVSE je hkrati tudi prva mednarodna organizacija, ki se ji je Republika Slovenija kot samostojna država pridružila pred 25 leti. Obenem se je na prvo civilno misijo v Albaniji vključila tudi slovenska policija.

Odtlej je Republika Slovenija nadgrajevala in krepila svoje sodelovanje v prizadevanjih za mednarodni mir in varnost z vojaškimi in civilnimi zmogljivostmi. S tem se je uveljavila kot odgovorna, solidarna in mednarodnemu miru zavezana članica mednarodne skupnosti, ki je pripravljena prevzemati aktivno vlogo pri skupnih prizadevanjih v podporo varnosti in stabilnosti na različnih kriznih žariščih. Pod okriljem Združenih narodov, Evropske unije, Nata in drugih mednarodnih organizacij ali v dvostranskem oziroma koalicijskem okviru se je Republika Slovenija doslej vključila v skupno 25 mednarodnih operacij in misij. Skupno število napotitev v mednarodne operacije in na misije presega 13.500. Pri tem je del pripadnikov svojo dolžnost v službi zagotavljanja mednarodnega miru in varnosti opravljal večkrat. Trenutno pod okriljem Nata, EU in OZN ter v drugih okvirih deluje skupno okrog 345 pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske in civilnih strokovnjakov. To je odraz naše odgovornosti v mednarodnih prizadevanjih za stabilnost v svetu.

Mednarodno varnostno okolje ni nekaj statičnega. Slovenija se skupaj z drugimi evropskimi državami sooča s spremenjenim in zelo dinamičnim varnostnim okoljem. Uveljavljanje pristopov, ki jih v evropsko varnostno arhitekturo prinašajo vojne, nestabilnost, terorizem in nasilje na območju Bližnjega vzhoda in severne Afrike ter agresivna politika samooklicane islamske države so nekateri od najbolj perečih pojavov, ki prinašajo nove varnostne grožnje in tveganja.

Zametki nesporazumov in konfliktov žal pogosto preraščajo v ogrožajoče krize. Tudi zato je bilo treba glede načrtovanja sodelovanja v mednarodnih operacijah in na misijah opraviti resen premislek na resorni in nacionalni ravni. In seveda imeti v mislih naše nacionalne interese, zmožnosti in razmere ter potrebe na kriznih območjih.

Skladno s tem je Republika Slovenija svoja prizadevanja in aktivnosti v podporo mednarodnemu miru, varnosti in stabilnosti  širila in vseskozi nadgrajevala. Tako z vidika obsega, geografske razpršenosti, značaja in zahtevnosti nalog, uresničevanja agende žensk, miru in varnostu kot tudi z mnogimi procesnimi in institucionalnimi prilagoditvami. Pri tem je na izvedbeni ravni pomembno tudi učinkovito medresorsko sodelovanje, v sklopu katerega se opredeljujejo najoptimalnejši nacionalni mehanizmi za uresničevanje celovitega pristopa. Kajti le ta vodi k primerni uporabi razpoložljivih resursov, doseganju največje možne dodane vrednosti in ustreznemu umeščanju prizadevanj Republike Slovenije v mednarodne aktivnosti na kriznih območjih. Spremembe v globalnem okolju, naraščajoči in kompleksni mednarodni varnostni izzivi ter omejeni viri za obrambo namreč zahtevajo stalne prilagoditve, prožno načrtovanje in odzivanje ter sprejem ustreznih in pravočasnih političnih odločitev.

V svojem mandatu sem večkrat obiskala naše pripadnice in pripadnike v mednarodnih operacijah in na misijah. Tako sem pridobila neposreden vpogled v izvajanje njihovih nalog ter v pozitivne učinke njihovega delovanja na posameznih operativnih območjih. Pohvale o delu slovenskih pripadnikov slišim tako v pogovoru s kolegi na ministrski ravni kot s strani poveljnikov operacij in lokalnih predstavnikov na območjih, kjer smo prisotni. Pred kratkim sem se vrnila z obiska pri pripadnicah in  pripadnikih v Latviji, ki skupaj z ostalimi zaveznicami sodelujejo v okrepljeni prednji prisotnosti. Prepričala sem se o njihovi zavzetosti pri izvajanju nalog v podporo skupnim prizadevanjem za varnost na vzhodu zavezništva.

Pomembno je, da pripadnice in pripadniki Slovenske vojske, civilni strokovnjaki in pripadniki Uprave za zaščito in reševanje pri svojem delu poleg uresničevanja osnovnega mandata operacij in misij ter reševalnih projektov vplivajo na razplet različnih dogodkov, ki pustijo pomemben pečat za življenje lokalnih skupnosti.

Nemogoče je izpostaviti vsa hrabra in človekoljubna dejanja, zato jih bom le nekaj. Pripadnik Slovenske vojske se je v misiji EUTM Mali v času, ko ni bil na dolžnosti, znašel v napadu. Prispeval je k zaščiti in pomoči drugim pripadnikom misije, pri čemer je bilo ogroženo tudi njegovo življenje.   V Afganistanu (ISAF) so bili slovenski vojaki prvi na prizorišču nesreče afganistanskega letala med snežno nevihto v visokogorju na gori Šapera (visoki 3.300 m), da bi ugotovili stanje preživelih in opreme. Naši pripadniki so organizirali računalniške tečaje za pripadnice Afganistanskih varnostnih sil. Ob robu izvajanja mandata vojaške ladje Triglav v operaciji Sophia v Sredozemlju je bilo iz morja rešenih okrog 1.200 migrantov. Ob dolgoletnem delovanju na Kosovu se je v pristnem stiku z lokalnim prebivalstvom izvedlo mnogo podpornih projektov. Tako smo pomagali vasem do tekoče vode, otrokom pa do šolskih pripomočkov ter k varnejši poti v šolo. Po utopitvi dečka so naše pripadnice in pripadniki organizirali plavalne tečaje za otroke.

Seveda bi lahko naštevala še in še primerov, kako naša prisotnost pomaga lokalnemu prebivalstvu, spomniti pa je potrebno tudi na vsa nesebična dejanja pripadnic in pripadnikov oziroma enot za zaščito in reševanje v okviru reševalnih intervencij na Zahodnem Balkanu.

Govorimo o dvajsetih letih sodelovanja Republike Slovenije v mednarodnih operacijah in na misijah. Ob tem pa ne pozabimo, da imamo Slovenci že dolgo zgodovino delovanja za mir tudi izven naše domovine. V septembru sem se srečala s slovenskimi pripadniki mirovne operacije UNEF na Sinaju, ki je potekala od marca 1957 do maja 1967. Njen cilj je bil nadzorovanje premirja med sprtimi stranmi ter meje med Izraelom in Egiptom. Kot je znano, je takratna JLA v letih od 1963 do 1991 sodelovala tudi v drugih misijah Združenih narodov, to je v Jemnu, Angoli, Iranu in Iraku ter Namibiji. V JLA pa so seveda bili tudi Slovenci. Letos mineva tudi 120 let od mirovne misije na Kreti. Po grško-turški vojni je namreč v okviru Avstro-ogrske vojske tam potekala mirovna misija, v kateri so prav tako bili tudi Slovenci.

Za konec pa bom navedla še misli generalnega sekretarja Združenih narodov Antónia Guterresa ob letošnjem dnevu miru, to je 21. septembra. »Na mednarodni dan miru pomislimo na krute posledice vojne. Uničene šole. Bombardirane bolnišnice. Razbite družine. Begunce v iskanju upanja. Države v krizi. Združeni narodi so nastali zaradi strašanske svetovne vojne. Naše poslanstvo je, da si prizadevamo za mir – vsak dan in povsod. Noben skupinski interes, nacionalne ambicije ali politične razlike ne smejo ogroziti miru. Na ta mednarodni dan zahtevamo globalno prekinitev ognja. Nikoli ne smemo nehati s pritiski za konec oboroženih konfliktov. Mir je pravica in želja vseh ljudi. Je temelj napredka in blaginje – srečnih otrok, uspešnih skupnosti ter mirnih in uspešnih držav,« je zapisal v poslanici.

Socialni demokrati se moramo zaradi naših vrednot in izkušenj iz zgodovine še posebej zavedati pomena miru, ki je temeljna osnova za vse naše delo in delovanje v smeri  družbe, v kakršni želimo živeti. Prizadevanje za mir pa je – žal – nikoli dokončana naloga človeštva.

predsednica Sveta SD za obrambo Andreja Katič

Tanja Strniša

Tanja Strniša ob svetovnem dnevu hrane: Prehranska varnost doma in v svetu

Svetovni dan hrane 2017 zaznamuje zavedanje, da so podnebne spremembe in naraščajoče število svetovnih konfliktov ponovno povečale število lačnih ljudi na svetu. Svetovni dan hrane, ki zaznamuje ustanovitev Svetovne organizacije za hrano FAO 16. oktobra 1945, bo letos obeležen pod naslovom Spremenimo prihodnost migracij: investirajmo v prehransko varnost in razvoj podeželja. Svetovna skupnost se je zavezala, da bo do leta 2030 odpravila lakoto po vseh svetovnih regijah. Tako je zapisano v Agendi 2030 za trajnostni razvoj. Vendar pa zadnji podatki FAO kažejo, da se po desetletju upadanja števila podhranjenih, to od leta 2014 spet povečuje. Ocenjuje se, da je bilo v letu 2016 kar 815 milijonov ljudi po svetu lačnih, kar je 38 milijonov več kot v letu 2015. Položaj se je posebej poslabšal v Podsaharski Afriki, jugovzhodni Aziji in zahodni Aziji. Največje poslabšanje je zabeleženo v kriznih območjih in regijah, ki so utrpele sušo ali poplave. Med kronično lačnimi je 155 milijonov otrok v starosti do pet let, ki zaradi lakote zaostajajo v telesnem razvoju.

Na drugi strani je zelo izrazit tudi problem neustrezne prehrane, ki je prisotna v vseh regijah sveta in se lahko odraža v neustreznem razvoju otrok ali v prekomerni teži in debelosti pri otrocih ali odraslih. Lani je bilo 41 milijonov otrok do petega leta predebelih. Dostop do hrane ustrezne kakovosti ostaja tako eno ključnih globalnih vprašanj. Lakota in podhranjenost se povečujeta v kriznih regijah in tam, kjer pustošijo posledice vremenskih katastrof in podnebnih sprememb. Konflikti v regijah, ki so najbolj prizadete zaradi pomanjkanja hrane, potekajo večinoma na podeželskih območjih, kjer se večina ljudi preživlja s kmetijstvom. Krizne in vojne razmere ali pa ekstremne vremenske razmere pa pogosto ovirajo ali onemogočajo kmetijsko dejavnost. Ko ljudje ostanejo brez vira za preživetje, zapuščajo svoje domove in se odseljujejo bodisi znotraj svoje države ali regije ali v bolj razvite države. Pomanjkanje hrane in lakota tako ne povzročata nestabilnost samo revnih regij pač pa tudi v drugih delih sveta.

Vse države enostavno morajo ukrepati proti  lakoti in revščini! Lakote in revščine ter z njima povezanih problemov ni mogoče odpraviti brez skupnih prizadevanj. Nasprotno. Brez aktivne vloge predvsem razvitih držav bo šel razvoj v smer, ki bi bila lahko pogubna ne samo za revni, pač pa posledično tudi razviti svet. Vsaka država mora po svojih močeh prispevati h globalni samooskrbi s hrano. Torej mora izkoristiti in za pridelavo hrano tudi dolgoročno zaščititi svoje naravne vire, zemljo in vodo. Proizvodnjo hrane je treba povečati na trajnosten način, tako da se varuje vodo, naravo, okolje in biotsko raznovrstnost ter povzroča čim manj izpustov toplogrednih plinov, ki pospešujejo podnebne spremembe.

Nerazviti svet potrebuje pomoč pri investicijah v kmetijstvo in njegovo prilagoditev podnebnim spremembam. Mnoga območja npr. v Afriki so zaradi podnebnih sprememb postala preveč sušna in brez investicij v namakanje kmetijstvo tam nima možnosti. Države, kjer ljudje trpijo zaradi lakote in revščine, potrebujejo tudi boljše tehnologije, saj zaradi tehnološkega zaostanka, pomanjkanja znanja in ustrezne opreme, se v nerazvitem svetu okoli tretjine hrane izgubi že pri sami primarni pridelavi, spravilu in transportu hrane. Potrebne so tudi take kmetijske politike s strani razvitih držav, ki ne rušijo kmetijstva v nerazvitih revnih državah, česar ne smemo pozabiti, ko razmišljamo o zaščiti in podporah domačemu kmetijskemu sektorju v Evropi. Prav tako kot splošna varnost je torej tudi dostop do hrane in prehranska varnost nujna za stabilizacijo kriznih območij in umiritev migrantskih tokov. Ko bodo ljudje lahko preživeli v svojem domačem okolju, ne bodo več množično bežali.

Slovenija v svetovnem merilu problem odprave lakote in revščine naslavlja tudi s pobudo za svetovni dan čebel. Čeprav predstavljamo zelo majhne delež v svetovnem prebivalstvu, smo Slovenci pomembno prispevali k zavedanju o pomenu čebel in drugih opraševalcev za pridelavo številnih kulturnih rastlin in s tem za višje in bolj stabilne pridelke hrane. Svoje poslanstvo ne bomo zaključili s pričakovano bližnjo razglasitvijo svetovnega dne čebel s strani Generalne skupščine OZN. Naša trajna naloga bo opominjati na pomen čebel za okolje in hrano in pomagati tretjemu svetu pri razvoju in napredku čebelarstva.

Samooskrba s hrano pri osnovnih kmetijskih pridelkih narašča, s tem pa Slovenija prispeva k zagotavljanju zadostnih količin hrane tudi v svetu. Prehranska varnost Slovenije je ustrezna, k čemur poleg relativno dobre samooskrbe s temeljnimi kmetijskimi proizvodi prispeva tudi članstvo v EU in s tem dostop do hrane na enotnem evropskem trgu. Pogosto se v javnosti navajajo napačni podatki glede stopnje samooskrbe s hrano in zmotne trditve, da je stopnja samooskrbe s hrano v Sloveniji vedno manjša. Podatki o samooskrbi se ne zbirajo na agregati ravni, torej za vse vrste hrane skupaj, pač pa ločeno za temeljne kmetijske proizvode, ki se pridelujejo v Sloveniji. Primerjava podatkov v zadnjih desetih letih kaže, da stopnja samooskrbe s posameznimi pridelki sicer niha med leti in to predvsem pri rastlinskih proizvodih kot posledica različnih vremenskih razmer. Vendar pa beležimo pri nekaterih proizvodih tudi pomemben napredek kot rezultat ustreznih ukrepov kmetijske politike, ki so bili v zadnjih letih usmerjeni v povečanje samooskrbe pri temeljnih proizvodih (proizvodno vezana neposredna plačila za mlečno proizvodnjo v hribovsko-gorskem območju, za govedo, zelenjavo, strna žita, beljakovinske rastline, plačila za dobrobit živali, podpore pri investicijah).

V Sloveniji je in bo tudi v bodoče najbolj pomembna dejavnost govedoreja, saj je dve tretjini obdelovalnih površin trajno travinje, ki ga v smislu pridelave hrane in pridobivanja dohodka kmetov najbolje izkoristi govedoreja. Tako je pri mleku, ki ja najbolj pomemben kmetijski proizvod v Sloveniji, stopnja samooskrbe od leta 2010, ko je bila 116  %, zrasla na 131% v letu 2016. Višja je tudi stopnja samooskrbe z govejim mesom (v letu 2016 108%, v letu 2010 pa je bila 106 %) in jajcih (stopnja samooskrbe v letu 2016 je bila 95%, kar je dve odstotni točki več kot v letu 2010). V Sloveniji pridelamo več kot porabimo tudi perutninskega mesa (stopnja samooskrbe v letu 2016 je bila 107% in je nekaj manjša kot v 2010, ko je bila 112%). Primanjkljaj pri samooskrbi in padec samooskrbe v tem obdobju beležimo pri prašičjem mesu, kjer je bila stopnja samooskrbe v letu 2010 52%, lani pa 35% (zaradi izboljšanega ekonomskega položaja v panogi sicer lani po dolgem času nismo zabeležili nadaljnjega padca pač pa enako stanje kot v letu 2015). Spodbuden pa je tudi napredek pri samooskrbi pri žitih in zelenjavi. Skupna stopnja samooskrbe pri žitih je od  leta 2010 zrasla s 57 na 74% v letu 2016 in je višja pri vseh kategorijah (pšenici, rži, ječmenu in koruzi). Povečala se je samooskrba z zelenjavo (v letu 2010 je bila 30%, lani pa skoraj 42 %).

Samooskrba in prehranska varnost v Sloveniji sta odvisni od širšega družbenega razumevanja vloge in podpor kmetijstvu. Samooskrba s hrano je strateško pomembna tudi za Slovenijo, saj povečuje njeno splošno varnost v širšem geografskem prostoru. Za ustrezno stopnjo samooskrbe s hrano je treba imeti širše družbeno razumevanje o pomenu pridelave hrane in podporo kmetijstvu s strani tudi drugih resorjev. Treba se je zavedati, da zaradi težkih pogojev za pridelavo in neugodne, majhne strukture kmetij bo slovensko kmetijstvo vedno potrebovalo proračunske podpore, zlasti za ohranitev kmetijske pridelave v območjih s težjimi pogoji za pridelavo in za prilagodiotev kmetijstva na grozeče posledice podnebnih sprememb. Samo tako bo lahko vzdržalo na konkurenčnem evropskem in globalnem trgu. Samooskrbe pa tudi ne bomo imeli, če ne bomo najboljših kmetijskih zemljišč v največji možni meri obranili pred pozidavo in drugimi razvojnimi interesi.

Predsednica Sveta SD za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Tanja Strniša

ZD NOVO MESTO

Dr. Milena Kramar Zupan: “Zdravstvo, poleg sanacije za nazaj, potrebuje sistem za naprej.”

Vlada je na predlog ministrice za zdravje sprejela Interventni zakon za sanacijo bolnišnic. Le-te so imele lani skupaj kumuliranih izgub za skoraj 170 milijonov evrov. Zakon predvideva pokritje približno 80 odstotkov nakopičenih izgub bolnišnic v skupni vrednosti 136 milijonov evrov. Čeprav je interventni zakon dobrodošel, saj bo prinesel nekaj prepotrebnega dodatnega denarja v shirano zdravstvo, pa zdravstvo potrebuje predvsem trden sistem financiranja zdravstvenih storitev za naprej.

Naše zdravstvo ima veliko težav, ki se sistemsko ne rešujejo že najmanj zadnjih 15 let. V zadnjih desetih letih se je zvrstilo deset zdravstvenih ministrov, v povprečju je bil skoraj vsako leto nov minister za zdravje. Še najdalj je na ministrskem položaju sedanja ministrica Milojka Kolar Celarc, tri leta, ki pa je bila tudi že dvakrat interpelirana. Tako ne čudi, da je zdravstveni sistem v takem razsulu, saj se prepotrebna modernizacija zdravstva in sistemski zakoni vztrajno odmikajo v prihodnost.

Največja težava zdravstva je še vedno podfinanciranost sistema. Pritisk pacientov na zdravstvo je vse večji zaradi staranja judi, na drugi strani pa zdravstvo zelo draži razvoj medicinske in farmacevtske stroke. Zdravstvo je ena najbolj hitro rastočih tehnoloških panog. Zelo hitro se razvijajo nove tehnologije in metode zdravljenja, nova draga zdravila. In namesto, da bi tem dejstvom, ki dražijo zdravstvo, sledilo tudi ustrezno financiranje dejavnosti, pri nas ravnamo ravno obratno.

Po kriznih letih 2009 – 2014, ko je bilo zdravstvu odvzetih preko znižanja cen zdravstvenih storitev, neplačanih realiziranih zdravstvenih storitev, 1,7 milijard evrov, so bile cene letos, s 1. januarjem 2017 ponovno znižane na raven iz leta 2014. In to kljub temu, da so se zakonsko določene obveznosti iz naslova plač zaposlenim povečale za več kot 10 odstotkov.

Financiranje našega zdravstva je odvisno od plačilne sposobnosti zdravstvene blagajne in ne od dejanskih potreb ljudi oziroma zdravstvenih zavodov. Le- ta vsako leto razdeli zdravstvenim zavodom toliko denarja, kot se ga nateče v blagajno, saj mora poslovati uravnoteženo, torej brez izgub.

Zdravstvena blagajna v zadnjem desetletju ni sposobna zagotavljati zakonsko določenih obveznosti, naložene javnim zdravstvenim zavodom. V ceni zdravstvenih storitev zavodi nimajo pokritih vseh stroškov dela, predvsem tistih, ki so zakonsko določeni. Tudi preseženih programov, ki jih bolnišnice naredijo zaradi potreb ljudi, jim blagajna ne plačuje. Zato bolnišnice vztrajno poslujejo z izgubami.

Poleg tega so javni zdravstveni zavodi slabo upravljeni in vodeni, saj delujejo po preživetem Zakonu o zavodih, ki so za sodobni kapitalistično tržni sistem popolnoma neprimerni. Tudi zdravstvena mreža je neprimerna, saj le ta že dolgo ne odraža dejanskih potreb ljudi. Dodatno so jo erozirale in vnašale vanjo anarhijo nesistemsko, netransparentno, po domačijsko podeljevane koncesije.

Problemov in izzivov je v zdravstvu veliko. Dejstvo je, da brez dodatnega denarja za zdravstvo ne bo šlo. Potrebne pa so tudi druge spremembe v zdravstvu, predvsem modernizacija upravljanja in vodenja in racionalno, optimalno in varno postavljena mreža ter posodobljeni standardi za financiranje posameznih dejavnosti.

Predsednica Sveta SD za zdravje dr. Milena Kramar Zupan

Mirko Pečarič

Dr. Mirko Pečarič: Popotnica za področje varnosti (in še česa drugega)

                                                                                                                                        “Nezaupanje in previdnost sta starša varnosti.”
                                                                                                                                                                                    Benjamin Franklin

Če se ljudje odrečemo delu svobode na račun varnosti in miru, mora ta žrtev temeljiti na vrednotah in ugotovljenih dejstvih (sicer pristanemo iz nasilja izven zakona le v zakonu nasilja). Za Rousseau-ja, kot enega najbolj gorečih zagovornikov ideje ljudske suverenosti, je absolutna oblast tista, ki prodre v samo bistvo človeka in zadeva njegovo voljo nič manj kot njegova dejanja. Primo Levi (judovski pisatelj, preživel Auschwitz) nas opozarja, da ‘so veliko bolj nevarni [kot pošasti] navadni ljudje – funkcionarji, ki so pripravljeni verjeti in ukrepati, ne da bi postavljali vprašanja’. Kritično zastavljanje vprašanj in pretresanje dejstev je nujno za iskanje ravnotežja med svobodo in varnostjo.

Ljudje si ne zastavljamo več vprašanj, ko se (če se oprem za znanega psihologa Zimbarda) znajdemo v kalupu Sistema kot kompleksnega razmerja sil, ki ustvari Situacijo, v kateri pristanemo na njene predpostavke, čeprav jih nismo sami postavili (niti zavestno osmislili), pač pa v njih zgolj (ne)reagiramo. Kdor torej “ustvarja situacijo”, postavlja zunanji okvir (Webrovo železno kletko), znotraj katerega ljudje mislimo, da vemo kaj počnemo, ker smo se za to (domnevno) odločili sami. A že Tocqueville – kot velik poznavalec demokracije 19. stoletja – je dobro vedel, da je še posebej nevarno, če zasužnjimo ljudi v majhnih detajlih njihovega življenja (svoboda se zato začne prej v majhnih, kot velikih stvareh).

Foucault (najvidnejši francoski “arheolog razkrivanja oblastnih razmerij”) je podobno menil, da se oblastni mehanizmi ne skrivajo v “velikih besedah demokracije, suverenosti, svobode” ipd., pač pa v dejanskih mehanizmih upravljanja z ljudmi, nadzorovanja, kaznovanja, discipliniranja in regulacije (biopolitika). Ne dovolimo torej, da bodo institucije/njihove ureditve Situacij še vedno obstajale v nespremenjeni smeri, zgolj zato “ker lahko”, zgolj zato, ker pristanemo na predpostavke, ki so jih postavili drugi – za nas.

Preden preidem na področje varnosti in notranjih zadev, naj spomnim še na najbolj preprosto in hkrati jasno definicijo ideologije (slednja namreč postavlja pravila in napotke za uveljavljanje pravnega sistema in vladanja, tudi na področju varnosti) – gre za znano frazo iz Marxovega Kapitala: ‘oni tega ne vedo, a to kljub temu počno’. A če gre tu mogoče še vedno za pristno ne-zavedanje realnosti, današnji “subjekt” (gre bolj za mrežo predlagateljev in odločevalcev) sloni bolj na Sloterdijkovi formuli cinizma: ‘oni prav dobro vedo, kaj počno, a to kljub temu še vedno počno’ (če le “zato, ker lahko”, gre za despotsko verzijo birokracije kot nikogaršnje vladavine).

Če je v sistemskem smislu organizacija posameznih delov, ne pa njihovih fizičnih lastnosti tista, ki v večji meri (kot slednje) determinira vedenje, je treba za ljudmi identificirati raznolika razmerja, ki znotraj Sistema ustvarjajo ta nevidni subjekt – “oni”. Ljudje dandanes prav dobro vedo, da so za fizičnimi stvarmi (npr. žičnate ograje) ljudje, tj. človeške usode, a se do njih (velikokrat cinično) obnaša(mo) kot da so le fizične stvari. Če se je starodavna oblast uveljavljala z vidnim “ognjem in mečem”, se danes bolj prefinjeno (a zato nič manj boleče) s predpisi, s Foucaultovsko regulacijo (tu smo [kot neučinkovita vladna birokracija] poleg davčnih stopenj v samem vrhu Evrope – tako Svetovni gospodarski forum, 2017), ki odgovornost subjekta-odločevalca skriva v mreži prepletenih pristojnosti.

Omenjeni cinizem je v povezavi z (regulativnim) ustvarjanjem sistema (Situacije) ustavno-spornih zakonskih rešitev na področju varnosti in notranjih zadev viden npr. v sprejeti noveli Zakona o tujcih glede pravic beguncev, v noveli Zakona o nalogah in pooblastilih policije (neargumentirana optična prepoznava registrskih tablic, uporaba brezpilotnih zrakoplovov, uporaba podatkov o letalskih potnikih), nasprotovanju izročitve internih aktov ministrstva Komisiji DZ za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, noveli Pravilnika o policijskih pooblastilih (ki pretirano in brez jasnih razlogov olajšuje pridobitev podatkov o komunikacijah pogrešane osebe, njenih osebnih predmetih, prostorih in prevoznih sredstvih, vpogled v podatke pogrešane osebe, shranjene na računalniku ali drugem mediju informacijske tehnologije), ali pa noveli Zakona o kazenskem postopku, ki v smeri inkvizicijskega postopka daje (pre)velike pristojnosti policiji in tožilstvu.

In če nekoliko omilim cinizem: “vsaj nekateri izmed njih prav dobro vedo, kaj počno, a to kljub temu še vedno počno”. Razmišljanje se brez težav lahko prenese tudi na druga področja – poskusimo torej spremeniti Situacijo, Sistem, določimo nove predpostavke, da ne bodo ljudje le vedeli od kje izvirajo, pač pa da bodo ti v in za njih tudi aktivno sodelovali (preprost ukrep bi bil npr. že navedba avtorjev predloga neke odločitve).

Če se na koncu oprem na Fukuyamovo idejo političnega razvoja, bo ta prisoten le tam, kjer bo država nenehno skrbela za ravnotežje med močno (operativno) državo, med vladavino prava in demokratično odgovornostjo. Če svet vidimo skozi predpostavke, naj bodo te naše. Ko vstopamo v čas pisanja predvolilnih programov, je treba opozoriti, da obstaja razlika med odločitvijo in njeno izvršitvijo; če tem, mogoče suhoparnim besedam/predpostavkam zamenjamo vidik, postane (katerikoli) program/strategija nič drugega kot formaliziran zapis našega upanja. Stalno izpraševanje predpostavk je glede na kontekst spreminjajočih se stvari nujno, a tudi to ni dovolj. Naj bo namreč vizija/upanje še tako jasno, lahko postane brez izvedbe in stalnega prilagajanja le stvar halucinacije.

Vstopamo torej v čas, ko naj upanje dobi jasen zapis, njegova implementacija pa konkretno uresničitev. Isti Benjamin Franklin, ki je glede varnosti opozoril na nezaupanje in previdnost, je glede iskanja sreče (v našem ustavnem okviru bi lahko govorili o temeljnih človekovih pravicah) rekel, da ustava daje ljudem le pravico do njenega iskanja, medtem ko jo morajo ujeti sami. V Dejanja pojdimo torej preudarno, a hkrati samozavestno in odločno! Le tako bomo dobro vedeli, kaj hočemo – pa tudi kaj počnemo.

Predsednik Sveta SD za notranje zadeve dr. Mirko Pečarič

Tanja Fajon - kolumna

Komentar Tanje Fajon po referendumu v Kataloniji: Kakšen mir podpira EU?

Prejšnji konec tedna je v Španiji minil v znamenju nasilja tiste vrste, za katero sem bila prepričana, da smo jo Evropejci s svojo stopnjo demokracije in spoštovanja človekovih pravic že davno presegli. Žal sem se zmotila. Zelo sem razočarana nad odzivom španskih oblasti, ki je nad lastno ljudstvo poslala oborožene policiste. Iz lastne zgodovinske izkušnje bi morali španski voditelji vedeti, da enostranska uporaba sile ne prinaša rešitev. Enako razočarana sem tudi nad odzivom Evropske komisije (pa tudi medlimi sporočili večine voditeljev evropskih držav, med njimi slovenskega premierja Cerarja).

Zadržanost in politična korektnost glede podpore referendumu je še lahko razumljiva, glede na to, da je v EU še veliko primerov narodov, ki težijo k samostojnosti, in da je ustave članic seveda treba spoštovati, a sem kljub temu pričakovala, da bo Evropska komisija kot varuhinja evropske demokracije v duhu zaščite temeljnih vrednot EU in človekovih oz. pravic narodov nemudoma in ostro obsodila nasilje. Pa je glede neverjetno surovega in zame osebno tudi nepričakovanega dogajanja v Kataloniji zavzela mlačno in pohlevno politično stališče, prazne diplomatske besede, s katerimi se očitno ne želi zameriti španski vladajoči strukturi.

Pri tem ne Evropske komisije ne večine voditeljev ne zanima, ali se niso nemara zamerili Kataloncem, ki so  – skladno s svojo že pregovorno nenasilno držo – povsem mirno oddajali svoje glasove na voliščih. Ti volivci niso mogli in ne bi smeli biti povod za politično zapovedano policijsko nasilje. V tej luči zato sploh ni pomembno, ali gre res samo za notranjepolitično vprašanje, ali je bil referendum neustaven, pa tudi primerjave z drugimi državami niso zelo bistvene.

Menim sicer, da kršitev temeljnih človekovih pravic in demokratičnih načel nikoli ne more ostati ‘samo’ notranjepolitično vprašanje in Komisija bi se tega kot varuhinja temeljnih pogodb morala zavedati enako, kot se v primeru Poljske, Madžarske in drugih primerih po EU in svetu. Zato me toliko bolj čudi, da se evropski vrh bolj kot na skoraj 1000 po nepotrebnem in nedolžnem poškodovanih Kataloncev osredotoča na primerjave separatističnih teženj narodov in se sklicuje na neustavnost referenduma. Kot da je uporaba sile nad mirnimi ljudmi ustavna pravica?

Evropska unija v 21. stoletju ne sme ponuditi ne prostora ne časa za nasilje nad miroljubnimi ljudmi, kot tudi ne za medijske blokade in cenzuro. Zato sva v začetku tedna s predsednikom SD in podpredsednikom Vlade RS Dejanom Židanom poslala pismo predsedniku Stranke evropskih socialistov (PES) Sergeiu Stanishevu in predsedniku Skupine socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu (S&D) Gianniju Pittelli. V njem izrazila stališče slovenskih Socialnih demokratov, ki smo zgroženi nad nasilnim dogajanjem in ga ostro obsojamo. Pozvala sva njiju in vse evropske voditelje, da tudi sami obsodijo takšna dejanja ter apelirajo na špansko in katalonsko stran k takojšnjemu reševanju statusa Katalonije in drugih odprtih vprašanj z mirnim dialogom.

Več kot očitno je, da je po dolgih letih in desetletjih moledovanja, neuspešnih pogovorov, poskusov spremembe ustave, tožb in sodb v poskusih za dodelitev več pravic Kataloncem v odnosih med Barcelono in Madridom moral nastopiti prelomni trenutek. In Katalonci so se odločili za preverjanje svojega stališča o samostojni državi, ki ga – predvsem Slovenci – v duhu pravice do samoodločbe lahko zelo dobro razumemo. Odločanje o lastni prihodnosti ostaja temeljna pravica naroda in zgodovina je že velikokrat dokazala, da je ne ustava ne nasilje ne moreta ubiti. Tako tudi ta vikend ni zadušil katalonske želje po neodvisnosti, ravno nasprotno, španske oblasti so jo s svojo neomajno odločnostjo, da s katalonsko vlado ne sedejo k pogovoru, še podžgale.

Zaradi kompleksnosti situacije kot zunanja opazovalka ne želim soditi, ali je za ponedeljek napovedana razglasitev odcepitve Katalonije pravilna in časovno primerna, vsekakor pa moram reči, da me skrbi. Odvzem ozemlja brez privolitve se namreč še nikoli ni končal z mirom. Glede na že videne odzive policije in garde se bojim, da se lahko kaj hitro soočimo s hudo tragedijo, katere vpliv lahko pljuskne preko meja. Evropska komisija in premierji pa bodo tedaj zelo težko trdili, da gre za notranjepolitično vprašanje Španije.

Še vedno si želim in prepričana sem, da je to tudi dolgoročno edina prava rešitev, da bi bili obe strani sposobni popustiti do te mere, da bi svoja stališča vendarle še enkrat soočili za pogajalsko mizo, morda sprejeli mediacijo ali drugo vrsto zunanje pomoči in se pri tem ves čas zavedali, da sodelovanje in konstruktiven dialog s konkretnimi rešitvami zanju nikakor in v nobenem primeru ni poraz, temveč obojestranska zmaga, od katere bodo imeli korist vsi španski in evropski narodi.