Prispevki

Dr. Jernej Pikalo: Razvoja v Sloveniji brez znanosti ne bo, kot tudi ne prihodnosti

Minuli teden, v sredo, 18. aprila, je v Ljubljani potekal drugi Shod za znanost, na katerem so raziskovalke in raziskovalci želeli opozoriti na slabšanje razmer v slovenski znanosti. Po lanskem uspešnem shodu so znanstvenice in znanstveniki ponovno opozorili, da se soočajo s problemi, ki jim otežkočajo, včasih pa celo onemogočajo kakovostno in ustvarjalno delo, ki vodi v znanstvena odkritja in inovacije, ki izboljšujejo kvaliteto naših življenj.

Socialni demokrati smo tudi tokratni protest podprli, ker znanost ni zgolj ena izmed mnogih družbenih sfer, ampak ključna sfera za napredek in obstoj slovenske in evropske družbe. V SD vemo, da je vlaganje v znanost, raziskave in razvoj edini način za zdravo gospodarsko rast, znanstvene preboje, ki rešujejo življenja in družbene inovacije, ki prispevajo h kvalitetnemu in kreativnemu življenju skupnosti.

Iz Eurostat podatkov o financiranju znanosti je mogoče razbrati, da so sredstva za znanost (skupaj javna in zasebna) v Sloveniji rasla več kot desetletje do leta 2013, ko so dosegla raven 2,58% BDP. Od takrat so se nižala, leta 2014 so bila 2,37%, leta 2015 2,2% in leta 2016 2%. Za leto 2017 še ni podatka, bo pa bolj vzpodbuden, ker se je nekoliko povečalo financiranje iz javnih sredstev. Pri tem je pomembno vedeti, da je bila skupna rast BDP v letu 2013 negativna (-1,1%), v letu 2015 in 2016 pa pozitivna (+2,3% in +2,6%).

Socialni demokrati v letih 2013 in 2014 ko smo vodili Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, v zelo zahtevnih javno-finančnih razmerah uspeli iz državnega proračuna nameniti za znanost več denarja kot Stranka modernega centra v letih visoke gospodarske rasti 2015 in 2016. To smo naredili z jasnim zavedanjem, da bomo kot skupnost lahko bolje živeli le, če bomo sredstva davkoplačevalcev vlagali tako v bazične kot v aplikativne raziskave, v tehnološke in teoretske rešitve, v vse znanstvene vede enakomerno.

Znanost mora sodelovati z gospodarstvom pri iskanju najbolj naprednih tehnoloških rešitev, mora pa tudi s svojim delom pomagati razumeti vse ključne družbene procese v hitro spreminjajočih se modernih družbah, vključujoč zgodovinsko, etnično, jezikovno in kulturno komponentno. V prihodnosti bomo bolje živeli le, če bomo sposobni sami inovirati in aplicirati najboljše rešitve ter zaradi tega prodajati izdelke in storitve z višjo dodano vrednostjo. Ključ je v izobraženih, motiviranih in usposobljenih zaposlenih, ki inovirajo ter producirajo izdelke in storitve po katerih je že danes, še bolj pa bo v prihodnosti, povpraševanje, ne pa da bomo imeli zaposlene, ki so neinventivni izvajalci dodelavnih del z nizko dodano vrednostjo za tuje korporacije.

Znanost v Sloveniji poleg povečanja sredstev rabi tudi spremembe v načinu organiziranja, zastavljenih ciljih in kadrovski politiki. V znanost je potrebno pritegniti več mladih perspektivnih raziskovalcev, jim omogočiti stabilno perspektivo za življenje in delo, vse tiste, ki pa so v preteklosti odšli v tujino, pa poskušati privabiti nazaj. Slovenija se je znašla v položaju, ko slovenske univerze in raziskovalni inštituti znajo izobraziti izjemne mlade  znanstvenike, a jim po doktoratu ne uspemo zagotoviti ustreznih pogojev za nadaljevanje znanstvenih karier, zato odhajajo v tujino.

Na evropski ravni je treba zahtevati enako plačilo za enako delo v evropskih projektih, predvsem pa uresničevati ukrepe in smernice iz Raziskovalne in inovacijske strategije Slovenije 2011-2020. V naslednjem mandatnem obdobju bo prioritetna naloga poleg zagotavljanja javnih sredstev za raziskave in razvoj ter spodbujanja vlaganj zasebnih sredstev tudi sprejem novega Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti, ki v tem mandatu ni bil sprejet. Znanstvena sfera namreč potrebuje nove in drugačne zakonske podlage za svoje delo, da se bo lahko lažje razvijala.

Zato Socialni demokrati poudarjamo, da pravega razvoja v Sloveniji brez znanosti ne bo, kot tudi ne prihodnosti.

dr. Jernej Pikalo, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Komentar dr. Brigita Skela Savič: Recimo ne neenakostim v družbi in uredimo dolgotrajno oskrbo v Sloveniji!

Staranje populacije je eden od največjih družbenih in ekonomskih izzivov s katerim se sooča Evropska unija (EU). Ne gre samo za povečevanja deleža starejših od 65 let in več, ki hitro narašča, narašča tudi število starejših od 80 let in več. Delež populacije 80 let in več danes znaša 5,1 odstotka, leta 2060 bo znašal že 12,3 odstotka. Zapisana dejstva nimajo samo učinka na potrebo po razvoju ustreznih zdravstvenih in socialnih storitev, ima tudi svoje učinke na trg dela, socialno varnost, pokojninski sistem, razumevanje ekonomske rasti in prioritete v vladnem financiranju.

Brez odločnega ukrepanja lahko ta demografski razvoj ogrozi finančno vzdržnost zdravstvenih sistemov in sistemov socialne oskrbe. Tako napovedi kažejo, da se bodo v državah EU do leta 2060 povečali izdatki za javno zdravstvo za  vsaj 3 odstotke BDP ali več na račun akutne zdravstvene obravnave starejših in dolgotrajne oskrbe.

Evropske politike na področju staranja in s tem povezanih ukrepov v zvezi z zdravjem so v zadnjih letih usmerjene v razumevanje in udejanjanje aktivnega staranja. Poudarki so dani na prepoznavanje potencialov, ki jih imajo starejši ljudje, promoviranje njihove aktivne vključenosti v družbi in gospodarstvu ter ustvarjanju pozitivne podobe o dolgoživi družbi. Pojem aktivno staranje je predstavljen kot pomoč ljudem pri ohranjanju čim daljšega aktivnega obdobja samostojnosti in priložnosti, da prispevajo k razvoju skupnosti, družbe in gospodarstva.

V okviru Evropske komisije je v letu 2012 nastal usmeritveni dokument »Izvajanje Strateškega izvedbenega načrta evropskega partnerstva za inovacije za dejavno in zdravo staranje«, ki v ospredje postavlja cilje, da bodo starejši ljudje živeli čim dlje zdravo in neodvisno od pomoči drugih, izboljševanje vzdržnosti in učinkovitosti zdravstvenega in socialnega varstva in omogočiti razvoj storitev kot podporo dolgoživi družbi.

Odbor za socialno zaščito EU se zavzema za ustrezno zagotavljanje dolgotrajne oskrbe v dolgoživi družbi, pri čemer spodbuja preventivne mehanizme za čim daljšo ohranitev zdravja starejših, učinkovito rehabilitacijo v primeru izgube zdravja, razvoj spodbudnih okolij za življenje starejših ljudi in širitev možnosti za nudenje zdravstvene nege in oskrbe, ki bo prilagojena na potrebe starejših ljudi.

Dolgoživost kot fiziološki pojav in izziv za strokovnjake

Pri staranju prihaja do številnih fizioloških sprememb, ki se odražajo  v zdravstvenem stanju oseb. Je proces, ki ga ni mogoče ustaviti, je pa mogoče prispevati, da ima človek v tem obdobje čim manj zapletov, ki vplivajo na kakovost življenja in da čim dlje ohrani samostojnost in samopodobo, da zmore skrbeti zase. Dolgoživost populacije je tako potrebno razumeti kot pojav, ki neizogibno spreminja zdravstvene stroke, ki se bodo morale bolje povezovati tako znotraj zdravstvenih timov in nivojev zdravstva. Še več, ključnega pomena postaja medsektorska povezanost zdravstva in sociale na področju implementacije dolgotrajne oskrbe. Z višanjem starosti se namreč povečuje potreba po tovrstni oskrbi.

V Sloveniji še nismo razvili sistema formalne dolgotrajne oskrbe kot integralni del skrbi za starejše in druge kronično bolne. Tako je neformalna oskrba, ki jo izvajajo družinski oskrbovalci, trenutno pomemben in večinski segment dolgotrajne oskrbe v Sloveniji. Družinski oskrbovalci svojim starejšim družinskim članom ali sorodnikom zagotavljajo različne pomoči, kot so gospodinjska pomoč, osebna nega, pomoč pri ohranjanju socialnih stikov, pomoč pri denarnih zadevah, nakupovanje, prevozi, itd.

Nujna je sistemska ureditev dolgotrajne oskrbe

S pojmom dolgotrajna oskrba razumemo niz storitev ob zmanjšani stopnji telesnih in kognitivnih sposobnosti posameznika, ki je odvisen od pomoči pri izvajanju osnovnih in podpornih dnevnih opravilih. Delež neformalne družinske oskrbe je v Evropi še vedno večji od deleža formalne dolgotrajne oskrbe, zato tudi opisana skrb in spodbude EU za razvoj tega področja.  OECD za neformalne oskrbovalce pravi, da so temelj sistemov dolgotrajne oskrbe v vseh državah OECD-ja.

Neformalne oskrbovalce opredeli kot tiste, ki vsaj eno uro na teden nudijo pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, družinske oskrbovalce pa kot tiste, ki dnevno ali tedensko svojim družinskim članom, prijateljem in drugim iz svojega socialnega omrežja, ki živi­jo znotraj ali zunaj njihovega gospodinjstva, nudijo pomoč pri temeljnih in podpornih dnevnih opravilih. V poročilu Evropske komisije in Odbora za socialno zaščito navajajo, da v večini evropskih držav neformalni oskrbovalci opravijo velik delež dolgotrajne oskrbe starejših ljudi, in obenem ocenjujejo, da je neformal­nih oskrbovalcev dvakrat toliko kot formalnih.

Nič drugačna ni slika v Sloveniji. V neformalno oskrbo so najpogosteje vključeni družinski oskrbovalci, ki so najpogosteje zakonski partnerji in hčerke, sledijo drugi sorodniki. Zaradi obremenitev in načinov današnjega življenja neformalni družinski oskrbovalci čedalje težje opravljajo to nalogo.

V Sloveniji žal še vedno nimamo zakona o dolgotrajni oskrbi, je pa bilo sprejetih nekaj zakonov, ki so se posredno navezovali tudi na neformalne oskrbovalce, kot so Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki omenja pravico do dodatka za pomoč in postrežbo; Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, v okviru katerega je zagotovljena pravica do nadomestila za nego ožjega družinskega člana; Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o socialnem varstvu, ki omogoča družinskim pomočnikom denarno nadomestilo na podlagi posebnih predpisov, idr., vendar le ti ne rešujejo dolgotrajne oskrbe kot pravice iz zdravstvenega in socialnega zavarovanja.

Le ta je prepuščena iznajdljivosti in zmožnostim družine. Takšen starostnik je ranljiv in oseba, ki prevzame tovrstno skrb, je preobremenjena, kar so pokazale že številne mednarodne raziskave. Dolgotrajna oskrba na domu lahko namreč traja več let, pri tem pa se slabša telesno in duševno zdravje oskrbovalca. Raziskave opisujejo pojav depresije, tesnobnosti, zaskrbljenost, psihološke stiske ob slabšanju varovančeve funkcionalnosti in bližanju smrti.

Politiki morajo prevzeti odgovornost za delujoči sistem dolgotrajne oskrbe v državi

Slovenija se uvršča v tretjo, najmanj razvito skupino Evropskih držav glede urejanja sistema dolgotrajne oskrbe in deleža sredstev, ki je temu področju namenjena. Prvo skupino predstavljajo severne evropske države, drugo zahodne države in tretjo države Mediterana, centralne in vzhodne Evrope ter Irska. Prav tako je Slovenija na repu držav v usposobljenosti delovne sile za področje dolgotrajne oskrbe, predvsem je pereča nizka vključenost diplomiranih medicinskih sester v dolgotrajno oskrbo.

Tako lahko zaključimo, da so v Sloveniji podporni mehanizmi dolgotrajne oskrbe v zametkih in razpršeni med sektorsko ter niso ustrezno koordinirani (zdravstveni sistem, socialnovarstveni  sistem, sistem pokojninskega varstva, sistem družinskega varstva, sistem invalidskega varstva, idr.). Taka razpršenost pravic onemogoča, da bi se dolgotrajna oskrba razvila v odzivni sistem pomoči posamezniku, ki je središče te oskrbe. Pojavljajo se odprta vprašanja, kdo so odgovorni za financiranje storitev v skupnosti, kakšna naj bo enotna ocena upravičenosti do storitev dolgotrajne oskrbe, kdo naj izvaja storitve in v kakšni mreži, kdo bo odgovoren za koordinacijo sistema, njegov nadzor in financiranje.

V Sloveniji tudi ni kulture, da bi se zdravstveni in socialni delavci izobraževali na način, da bi imeli določene vsebine skupne v času visokošolskega izobraževanja ali v okviru kontinuiranega profesionalnega izobraževanja. Le to se potem tudi odraža v delovanju teh dveh sistemov, ki delujeta premalo povezano, dolgotrajna oskrba je pa integrirana dejavnost socialnih in zdravstvenih storitev.

Ne smemo pozabiti, da uporabniki dolgotrajne oskrbe niso samo starejši nad 65 let. Uporabniki so tudi otroci do starosti 17 let (prirojene okvare, poškodbe ob rojstvu, hude in redke bolezni, idr.) in odrasli v obdobju med 18 in 64 let (hujše poškodbe, resna bolezenska stanja, zapleti po zdravljenih, idr.). Zato OECD dolgotrajno oskrbo poimenuje kot hitro rastoči sektor, ki je ni mogoče več graditi na neformalni oskrbi, temveč večinsko na formalni oskrbi na domu in formalni oskrbi v institucijah.

Predlaga se kombiniran sistem, ki bo integriral neformalne oskrbovalce, oskrbo na domu in v skupnosti ter oskrbo v institucijah. Integriran sistem dolgotrajne oskrbe na ravni države mora prepoznati neformalne družinske oskrbovalce, jih vključiti v formalno dolgotrajno oskrbo, oceniti njihove potrebe in jim dajati podporo pri delovanju. Naslednji element kombiniranega sistema dolgotrajne oskrbe je oskrba v skupnosti, ki vključuje razvoj  različnih servisov na domu (zdravstvena in socialno oskrbovalna pomoč na domu, idr.), ki naj bodo regulirani iz vidika ustreznosti storitev in kompetentnosti izvajalcev le teh.

Zdravstveno varstvo primarne ravni se naj fokusira na krepitev zdravstvene pismenosti starejših in izvajanje presejalnih programov za zgodnje odkrivanje bolezni, značilnih za starejšo populacijo. Pomembni so skupnostni pristopi na primarni zdravstveni ravni, kot so duševno zdravje starejših, koordiniranje skrbi za posameznika s potrebami po dolgotrajni oskrbi na domu (case management), organizirana zdravstvena oskrba usmerjena v starejše, povezanost z institucijami za starejše, potrebno je povečanje storitev patronažne dejavnosti za potrebe starostnika in potrebe neformalnih oskrbovalcev, idr.

Tretji segment dolgotrajne oskrbe je obravnava v institucijah, ki se jo razume kot urejena ponudba organiziranih namestitev, prilagojenih potrebam starejših z vključeno zdravstveno nego. Zdravstvena nega naj bo usmerjena v posameznika in v pomoč pri temeljnih življenjskih aktivnostih starejšega, poleg tega naj institucija zagotavlja tudi zdravstveno nego specialnih področij, subakutno zdravstveno nego in specializirano zdravstveno nego na področju bolezni značilnih za starostnike. Opisana dolgotrajna oskrba se odvija v domovih za starejše, varovanih enotah za starejše in negovalnih oddelkih v zdravstveni dejavnosti.

Dolgotrajno oskrbo je potrebno umestiti v sistem zdravstveno-socialne obravnave, ki se naj financira iz sredstev, s katerimi upravlja ZZZS, saj je dolgotrajna oskrba preplet storitev, ki pokrivajo zdravstvene in socialne potrebe uporabnika. Glede na dolgoživost družbe, razumevanje potreb starejših in glede na trenutne zmogljivosti nastanitve v domovih za starejše, je problem pomoči starejšim, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, v Sloveniji izjemno pereč. Prav tako ne sme biti cilj politik na področju dolgožive družbe staranje institucionalizirati, temveč čim dlje nuditi pomoč in oporo v bivalnem okolju, kjer starejši človek živi.

Ureditev dolgotrajne oskrbe v Sloveniji je eno od pomembnih področij zmanjševanja neenakosti v družbi, ki potrebuje podporo na politični ravni ter ustrezno med poklicno povezovanje strokovnjakov in raziskovalcev. Le tako bo dolgotrajna oskrba zaživela kot medsektorsko obsegajoči in delujoči sistem. Uspehi naslednje vlade se bodo merili tudi v ureditvi tega področja v Sloveniji.

dr. Brigita Skela Savič je znanstvena svetnica in profesorica na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin

Viri:

  • 2012 European Year for Active Ageing and Solidarity between generations – Evaluation report. Report, 15. 9.2014. http://ec.europa.eu/social/main
  • Evropska komisija. Izvajanje Strateškega izvedbenega načrta evropskega partnerstva za inovacije za dejavno in zdravo staranje. Bruselj, 29. 2. 2012.
  • Evropsko partnerstvo za inovacije za dejavno in zdravo staranje. Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2013 o evropskem partnerstvu za inovacije za aktivno in zdravo staranje (2012/2258(INI)).
  • Social Protection Committee and the European Commission, 2014. Adequate social protection for LTC needs in an ageing society. Luxembourg: Publications Office of the European Union.
  • http://ec.europa.eu/economy_finance/publications/economic_paper/2012/pdf/ecp469_en.pdf
  • http://www.ennhri.org/Long-term-Care-in-Europe

Marjan Podgoršek ob svetovnem snevu gozdov: Človek in gozd sta bila vedno v dinamični soodvisnosti

Gozdovi v svetu pokrivajo 31% kopne površine, v Sloveniji pa kar 58,3% kar nas za Finsko in Švedsko uvršča na 3. mesto v Evropi. Lesna zaloga je v povprečju v svetu 131 m3/ha. Lesna zaloga slovenskih gozdov je po podatkih gozdnogospodarskih načrtov Zavoda za gozdove Slovenije 337.816.717 kubičnih metrov oziroma 285 kubičnih metrov na hektar. Delež lesne zaloge iglavcev je 46 %, listavcev in 54%. V slovenskih gozdovih priraste letno 8.419.974 kubičnih metrov lesa ali 7,10 kubičnih metrov na hektar.

Tako površina gozdov kot lesna zaloga v Sloveniji sta bili v preteklosti že mnogo manjši. V letu 1875 je bila gozdnatost Slovenije 35,4%, v letu 1947 pa le še 42,2%; torej smo bili v zadnjih desetletjih priča izjemno hitremu naraščanju deleža gozdnih površin. Površina gozda, ki jo ima Slovenija na prebivalca, je kar 0,57 ha, kar je največ v Evropi, to je kar dvakrat več kot v Franciji in trikrat več kot v Švici.

Gozd je najbolj ohranjen kopenski ekosistem. Slovenija je dežela, kjer je gozd najpomembnejši element krajine in je blizu naravnemu stanju. Slovenski človek je skozi vse obdobje tesno povezan z gozdom in skozi čas je spoznal, da je potrebno z gozdom načrtno gospodariti na dolgi rok.

Gozd daje les, zaposlitev in še mnoge dobrine, varuje okolico pred vremenskimi ekstremi ter opravlja proizvodne, ekološke in socialne funkcije. Človek je bil vedno odvisen od gozda in z zavedanjem o pomenu gozda narašča tudi zavedanje po trajnostnem, večnamenskem, sonaravnem gospodarjenju z gozdom, hkrati s tem pa potreba po znanju in dobro organizirani javni gozdarski službi, ki načrtuje gospodarjenje z gozdovi ne glede na lastništvo.

Krajinske značilnosti Slovenije nam kažejo, da je po naravnih danostih prevladujoči element slovenske krajine gozd. Slovenski človek je bil skozi vso zgodovino tesno povezan z gozdom, ki mu je dajal les za gradnjo, za kurjavo, dajal mu je hrano, zavetje, varoval njegovo premoženje pred naravnimi nesrečami, mu pomenil prostor za preživljanje prostega časa. Človek in gozd sta bila vedno v dinamični soodvisnosti in slovenski človek je že zelo zgodaj spoznal pomen gozda in načrtnega trajnostnega gospodarjenja z gozdom.

Prvi gozdni redi na področju Slovenije so se pojavili v 14. stoletju in skozi čas se je zavest o potrebi po gospodarjenju z gozdom razvila v načrtno gospodarjenje, ki ima osnovo v bogatem znanju o gozdu in gozdarstvu. V Sloveniji imamo skoraj dvestoletno tradicijo načrtnega gospodarjenja z gozdom. V pojmu gospodarjenje z gozdom je mišljeno usklajeno gospodarjenje tako z rastlinskim kot z živalskim delom enotnega ekosistema gozd. Pri tem pa moramo poznati in upoštevati tudi lastnosti neživega dela tega enkratnega ekosistema.

Z vrstno in strukturno zelo pestrim gozdnim ekosistemom, ki ga odlikujejo zapleteni odnosi med živim in neživim svetom ter odnosi znotraj vsakega od teh svetov, gospodarimo tako, da ohranjamo vse njegove prvine ter s tem tudi dinamično ravnotežje gozdnega ekosistema.

Današnji pogled na gospodarjenje z gozdom vključuje načelo trajnosti, kar pomeni zagotavljanje trajnosti vseh funkcij gozda: proizvodnih, ekoloških in socialnih. Ker se nekatere funkcije med seboj izključujejo, je potrebno rabo gozda in gozdnega prostora skrbno načrtovati in v proces načrtovanja gospodarjenja vključiti še druge deležnike v tem procesu, kot so razne gozdarske in lovskih organizacije, lastniki gozdov, druge stroke ter javnosti.

Načrtovanje gospodarjenja z gozdom temelji na dobrem poznavanju gozda, na podrobni proučitvi rastišč, življenjskih razmer in zahtev rastlin ter prostoživečih živali, poznavanju funkcij gozdov, usklajevanju in skrbnem spremljanju učinkov načrtovanih in izvedenih ukrepov ter na družbenoekonomskih razmerah v družbi. Izbira gozdno gojitvenih in lovsko gojitvenih sistemov ter ukrepov zahteva skrbno načrtovanje in sodelovanje načrtovalcev in izvajalcev ukrepov v vseh fazah gospodarjenja z gozdom.

Marjan Podgoršek,
državni sekretar na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter predsednik sveta SD za gospodarstvo in razvoj

Komentar Tanje Fajon: Trumpova trgovinska vojna – nevarna igra ničelne vsote

Napoved ameriškega predsednika Donalda Trumpa o višjih carinah na uvoz jekla in aluminija v ZDA je razburila svet in povzročila val kritik in ogorčenja. Kot da mu sploh ni mar za pravila mednarodne trgovine je v zadnjih nekaj dneh napovedal še zvišanje carin na uvoz iz Kitajske in v svojem populističnem slogu zagrozil nemški avtomobilski industriji: »Obdavčili bomo Mercedes Benz, obdavčili bomo BMW!«. S Trumpovimi protekcionističnimi ukrepi se ne strinja niti njegov gospodarski svetovalec, ki je zaradi tega odstopil, v začetku tedna pa je sam odstavil državnega sekretarja Rexa Tillersona, ki ravno tako nasprotuje višjim carinam. »Bližamo se kabinetu, ki si ga želim«, je ob tem dejal.

Ali se bližamo tudi novi svetovni ureditvi, ki si jo želijo Trumpove ZDA? Medtem ko ameriški predsednik bahato in vztrajno krši pravila težko izpogajanega multilateralnega okvirja se izrisujejo pravila nove igre. Ta so jasna, a sila nepravična in nekonstruktivna: interes ZDA je glavno merilo in za njegovo uresničitev je dovoljeno vse. Trumpove ZDA bi globalizacijske tokove preusmerile po svoje, dvignile bi carine mimo dogovorov znotraj Svetovne trgovinske organizacije in prekinile pogajanja o mednarodnih trgovinskih in okoljskih sporazumih.

Čeprav je še prezgodaj ugotavljati, kaj točno bi pomenile carine ZDA in podajati natančno oceno gospodarske škode, vemo, da protekcionistični ukrepi, ki so sprožilec trgovinskih vojn, niso nikoli prinesli nič dobrega. Zgodovina je pokazala, da gre za nevarno igro ničelne vsote, v kateri ni zmagovalcev. Zdi se, da Trump pozablja na lekcijo o razvoju po drugi svetovni vojni, ki nas je izučila, da zmanjšanje trgovinskih ovir prinaša koristi vsem.

Ne ozira se na stroko, ki trdi, da je čas za skupno znižanje carin po vsem svetu in postopno uskladitev navzdol. Danes, ko je popolnoma jasno, da trenutna carinska pravila Svetovne trgovinske organizacije odražajo ‘staro ureditev sveta’ in da potrebujemo dogovore o carinah, ki bodo odraz ‘nove ureditve sveta’ je Trumpova poteza klofuta gospodarski logiki in posmehovanje multilateralni ureditvi.

Tudi v Evropskem parlamentu smo ostro obsodili Trumpovo odločitev glede zvišanja carin. Evropsko komisijo in države članice smo pozvali k enotnosti in odločnosti v prihodnjih pogajanjih z ZDA. Dvig carinskih dajatev je v nasprotju s sporazumi v okviru Svetovne trgovinske organizacije, kjer se je 164 držav zavezalo, da bodo spoštovale pravila mednarodne trgovine. Evropska unija lahko zaradi dviga carin ZDA toži pred Svetovno trgovinsko organizacijo in taki postopki EU niso tuji: do sedaj je sodelovala v 181 postopkih za reševanje sporov, od tega v 97 kot tožnik.

Vendar verjamem, da ne smemo dovoliti, da nas Trumpove provokacije pripeljejo do tega, da bi povlekli podobne poteze. Naš odgovor mora biti jasen in odločen, takšen, ki bo v prvi vrsti zaščitil delavce in podjetja v Evropi in bo v skladu z mednarodnim pravom. Upreti se moramo (novi) svetovni ureditvi po meri ZDA, kjer namesto prava vlada moč; kjer imajo sebični nacionalni interesi primat nad skupnimi dogovori, na katerih temelji svetovna ureditev; kjer se moč kaže z nepremišljenimi ukrepi, ki se kratkoročno zdijo kot rešitev, dolgoročno pa škodijo praktično vsem.

V negotovih časih, v časih, ko nespametne poteze enega človeka ogrožajo svetovno ureditev, ki smo jo potrpežljivo in vztrajno gradili čez leta, mora Evropska Unija ostati zvesta temeljnim načelom: vodenje dialoga in gradnja zavezništev sta naše močno orožje, okrepitev sodelovanja s podobno mislečimi partnerji pa naše osnovno vodilo. Še naprej se bomo zavzemali za multilateralno ureditev, ki temelji na jasnih pravilih in sodelovanju, ko gre za mednarodno trgovino ali boj proti klimatskim spremembam. Ne bomo nasedli Trumpovi trgovinski vojni, ki bo na dolgi rok najbolj bolela ravno Američane.

Tanja Fajon, predsednica Sveta SD za zunanje zadeve in evropska poslanka S&D

Predsednica Sveta SD za pravosodje dr. Dominika Švarc Pipan: Za pravno državo smo odgovorni vsi

Kot se pogosto poudarja, pravna država resnično deluje le v družbi, v kateri je prisotno prepričanje, da ta deluje. A raven splošnega zaupanja v državne in pravosodne institucije v Sloveniji je alarmantno nizka. Ko smo pred dobrega četrt stoletja v ustavo zapisali načelo “pravne države” ter vanjo vtkali njene temeljne postulate kot so “ustavnost in zakonitost”, “pravičnost”, “enakost pred zakonom”,  “človekove pravice” in “neodvisnost sodstva”, je iz teh pojmov velo neko skorajda ezoterično, slovesno upanje. Danes pa ugotavljamo, da smo se v procesu graditve samostojne države premalo posvečali vsebinski napolnitvi in uresničevanju teh aspiracij, ki ostajajo bolj sintagma na papirju kot družbena realnost. Njihovo omenjanje pri ljudeh vse pogosteje vzbuja srd in odpor, so eden najočitnejših simptomov globokega razočaranja nad lastno državo in družbo.

Vlada prepričanje, ki žal ni povsem neutemeljeno, da pravo ter državne in pravosodne institucije ne izpolnjujejo tiste funkcije, ki bi jo v zreli ustavni demokraciji morali – zagotavljanje pravičnosti in dostojanstva vseh ljudi, temveč postajajo orodje interesov ozkih političnih in gospodarskih elit na račun povprečnih, depriviligiranih državljanov. Vzroki in dejavniki za takšno dojemanje stanja pravne države pri nas so izrazito večplastni, zapleteni in medsebojno soodvisni. Deloma gotovo izhaja iz dejanskih sistemskih pomanjkljivosti in anomalij, vendar ga dodatno (in znatno) stopnjuje vse bolj iracionalni politični, medijski in javni diskurz.

Premišljena in celovita analiza ter konstruktivno reševanje sistemskih težav so vsekakor nujni, če želimo ozdraviti in okrepiti načete temelje pravne države. V prvi vrsti je ključno zagotoviti jasno, notranje in sistemsko skladno, pregledno, razumno in razumljivo zakonodajo ter njeno pravično, predvidljivo in učinkovito izvajanje in uresničevanje pravic s strani državnih in sodnih organov. Z vidika namena pravne države je nesprejemljivo, da se pod pritiskom (ali izgovorom) neugodnih ekonomskih razmer osnovne socialne pravice diskriminatorno in nesorazmerno zmanjšujejo ali celo odpravljajo.

Nesprejemljivo je tudi, da se državljani (celo pravniki, kaj šele laiki) komajda znajdejo v hiperinflaciji zapletenih in stalno spreminjajočih se predpisov, četudi le-to vsaj delno pogojujejo zunanji dejavniki, kot so vključenost v različne evropske in mednarodne institucije in bliskovito spreminjanje globaliziranega gospodarskega, tehnološkega in širšega družbenega okolja. Brez stabilnega in kakovostnega zakonodajnega okvira, utemeljenega v osnovnih ustavnih in demokratičnih načelih, nenazadnje tudi od državnih in pravosodnih organov ne moremo pričakovati pravične, stabilne, in predvidljive pravne prakse.

Ob zagotavljanju tega osnovnega pogoja je krepitev delovanja državnih in pravosodnih organov nujna tudi v številnih drugih sistemskih, organizacijskih, postopkovnih in – nenazadnje – vrednotnih vidikih. Kljub spodbudnim izboljšavam v zadnjih letih je še vedno preveč zbirokratiziranosti, netransparentnosti in vpletanja izvršne v sodno vejo oblasti. Preveč je primerov očitnih in elementarnih postopkovnih in vsebinskih napak, ki dostikrat nepopravljivo vplivajo na življenje in dostojanstvo posameznikov in ki se enostavno ne bi smele zgoditi. Preveč je sodnih zaostankov in sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, ki opozarjajo na sistemske anomalije.

Četudi so te in druge napake verjetno pogosteje plod človeške zmotljivosti ali nesposobnosti kot malomarnosti ali celo korupcije in zlorabe, je situacija nesprejemljiva, še potencira pa jo za stanje kolektivnega duha pri nas značilno kronično nesprejemanje odgovornosti. In nenazadnje, preveč je formalističnega črkobralstva in mehaničnega izvajanja pravnih predpisov, ki jih je za smiselno uresničevanje pravne države nujno potrebno razlagati in izvrševati v duhu njenih temeljnih načel in poslanstva zaščite človekovega dostojanstva.

Ob vsem tem pa nizek ugled prava in pravne države pri nas močno pogojuje in stopnjuje tudi vse bolj iracionalno kritizerski politični, medijski in javni diskurz, ki se močno oddaljuje od premišljene in konstruktivne kritike kot dobrodošlega in nujnega elementa reševanja temeljnih družbenih vprašanj. Učinke tega diskurza še stopnjuje sodobna komunikacijska realnost, v kateri dopuščamo, da razpravljanje o tako resnih in temeljnih temah razvodeni v nekajsekundnih komentarjih in enovrstičnem razmišljanju na družabnih omrežjih. Med katerimi (vsaj pri zaskrbljujoče obsežnem delu populacije) največjo popularnost praviloma dosežejo teorije zarote in iluzije resničnosti, še posebej kadar so sočno začinjene z vulgarnim pljuvanjem (ali pač navijaštvom) po liniji delitve na “leve” in “desne”, “naše” in “vaše”.

V tem okviru je seveda odgovornost politikov za spoštovanje prava in pravne države prvovrstna. S svojimi odločitvami, retoriko in ravnanjem morajo biti za vzgled in vir občutka varnosti, ne pa vedno novih frustracij in občutka, da sta politična moč in medsebojno obračunavanje pomembnejša od dostojanstva in dobrobiti državljanov. Podobno velja za številne medije, ki vsebino, resnico in dejstva vse bolj zapostavljajo na račun forme, poenostavljanja in spektakularnosti. V tem kontekstu je pomembna tudi vloga pravnih strokovnjakov, zlasti tistih, ki imajo (lahko) velik vpliv na ustvarjanje javnega mnenja in veliko odgovornost pri soustvarjanju družbenih procesov.

Vse preveč je takih, ki se izpostavljanju v javnem diskurzu izogibajo bodisi v strahu pred politično-nazorskim etiketiranjem, bodisi zato, ker jim v obdelovanju lastnih vrtičkov enostavno ni dovolj mar za stanje pravne države in življenje drugih. Navsezadnje pa mora v tem diskurzivnem ozračju svoj del odgovornosti prevzeti tudi splošna javnost. Mora se upreti političnim in medijskim konstrukcijam realnosti, ki žalijo inteligenco in se izogibati slepemu sledenju teh konstrukcij, s katerim jih le povratno napaja in krepi.

Državljani moramo preseči tudi razmišljanje, da bodo vse naše težave in spore reševala sodišča, in ga nadomestiti z zavestjo, da je potrebno spoštovati obstoječi pravni red. Za tak miselni premik je v prepletenem součinkovanju dejavnikov in akterjev pravne države seveda nujna tudi že omenjena vzpostavitev resnično kvalitetnega zakonodajnega okvira in ustreznega delovanja državnih in sodnih organov. Pa vendarle, kakor so oblastne institucije nedvomno odgovorne državljanom za ravnanje v skladu s temeljnimi načeli pravne države, je ravnanje v skladu s temi načeli tudi osnovna državljanska odgovornost.

Četudi bi nam v nekem utopičnem scenariju uspelo vzpostaviti popoln zakonodajni okvir ter nezmotljivo in suvereno sodstvo, bomo od resnične pravne države vselej neogibno odmaknjeni za toliko, kolikor bomo do prava in sodišč sami nespoštljivi ter jih dojemali predvsem kot orodje – ali pač oviro – za uresničevanje lastnih osebnih ali političnih interesov. Dokler bodo brezobzirno kritiziranje pravosodja, iskanje lukenj v pravnih predpisih in pravdanje za vsak centimeter mejnega zidu nacionalni šport, nam polnovredne pravne države pač ne more pričarati nihče. Za njeno uresničitev smo v končni fazi kolektivno odgovorni vsi.

Brez resnično delujoče in učinkovite pravne države ne moremo kakovostno delovati niti kot posamezniki niti kot družba. Vendar premika v tej smeri ne bomo dosegli, če bomo v žalostno pregovorni slovenski maniri v nedogled polemizirali o krivdi in prelagali odgovornost eden na drugega, namesto bi svoj omejeni čas in energijo posvetili konstruktivni kritiki in iskanju rešitev. Dokler bomo na težave gledali skozi to prizmo, bomo ostali v krču mržnje in apatije, ki je najmočnejše orožje v boju proti družbenim spremembam.

dr. Dominika Švarc Pipan
strokovnjakinja mednarodnega javnega prava in predsednica Sveta SD za pravosodje

 

Časnik Naprej

Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.

Komentar dr. Brigite Skela Savič: Zdravje kot človekova pravica

Učinkovit zdravstveni sistem je ključni element za zdravo in pravično družbo, v kateri se zdravje razume kot človekova pravica, do katere dostop omogočimo s sodobnimi zdravstvenimi storitvami. Le te morajo biti zasnovane v racionalno mrežo, ki pokriva aktualne preventivne in kurativne potrebe državljanov danes in potrebe, ki jih lahko na osnovi spremljanja trendov in raziskovalnega dela napovemo v bližnji prihodnosti. Zlasti so pomembni preventivni mehanizmi krepitve in ohranjanja zdravja v družbi, razvijanje spodbud in odgovornosti za lastno zdravje vsakega državljana, presejalni testi, sodobna obravnava odkritih bolezni in zbiranje ustreznih podatkov o zdravju in boleznih državljanov ter njihova mednarodno primerjanje.

Prepričanje, da je zdravje človekova pravica, bi moralo biti temelj učinkovitega zdravstvenega sistema, katerega koristi imajo državljani in država. Pravica do zdravja in s tem povezana dostopna mreža zdravstvenih storitev ne sme biti samo fraza, temveč zaveza za politiko in vladajoče politične strukture, da delujejo konstruktivno s ciljem zagotavljanja najboljše zdravstvene obravnave za posameznika, skupnost in državljane.

Zato je za državljane pomembno, da dobro prisluhnejo, kaj o zdravju v družbi govorijo politične stranke in kaj dejansko naredijo, ko jim je zaupana možnost, da to področje vodijo. Kot državljane in davkoplačevalce nas mora zanimati učinkovit in integriran zdravstveni sistem, pri čemer učinkovit ne pomeni samo ekonomsko učinkovit, temveč se le ta v prvi vrsti kaže skozi mednarodne kazalnike zdravja in nacionalno postavljene kazalnike zdravja, ki so odzivni tudi na nacionalne in lokalne prioritete ter dostopnost do celostne skrbi za zdravje v družbi.

Še vedno je povezava med zdravjem populacije in ekonomsko rastjo premalo artikulirana. Investiranje v zdravje ohranja življenja, preprečuje bolezni, jih pravočasno odkriva in zdravi ter omogoča rehabilitacijo. Zdravje torej pogojuje uspešnost in učinkovitost družbe in nemogoče je pričakovati ekonomsko rast brez vložka v razvoj ljudi, tudi na področju njihovega zdravja. To bi bilo nedopustno in neetično. Skrbeti za zdravje ljudi je investicija v državno ekonomijo. Zdravstveni sistem je torej potrebno videti kot družbeno pomembni doprinos, ki ga izvajajo zdravstveni delavci in njihovi sodelavci in doprinaša k povečanju BDP.

Kako naj državljani prepoznamo v človeka usmerjene pristope v zdravstveni obravnavi?

Prva je investicija v zdravstveno pismenost v vseh življenjskih obdobjih, ker le ta omogoča, da državljan osvesti svojo vlogo in vlogo države pri krepitvi in ohranitvi lastnega zdravja. Sledi vključevanje strokovnjakov, znanstvenikov, neprofitnih organizacij, lokalne skupnosti in predstavnikov pacientov v analizo in razvoj zdravstvenega sistema.

V človeka usmerjena obravnava je danes prepoznani temeljni pristop, kako se zdravstvena obravnava izvaja. Pomeni obravnavati človeka, pacienta, njegove bližnje, oskrbovalce in druge sodelujoče z dostojanstvom, s spoštovanjem in sočutjem. Pomeni vključiti jih v odločanje o zdravju, zdravljenju, zdravstveni negi in oskrbi. Pomeni delati stvari z ljudmi in ne za njih. V človeka usmerjena obravnava ima z raziskavami dokazane koristi, saj znižuje ležalno dobo, manj je nujnih obravnav,  sprejemov v bolnišnico in napotitev do specialistov, manj laboratorijskih in invazivnih preiskav, prej so prepoznani pacientovi problemi, boljše so možnosti pravilnega zdravljenja in predpisovanja zdravil, poveča se možnosti pacienta za samooskrbo, idr. Daje koristi za udeležence obravnave, zdravstvene delavce kot izvajalce, zdravstveni sistem in celotni družbi.

Naslednje pomembno področje so oblike pomoči in skrbi za ljudi na domu, integracija zdravstvenih in socialnih potreb človeka, ki zahteva med sektorsko povezovanje za dobro človeka. Dolgoživa družba od nas zahteva povezovanje na ravni pacienta, družine, zdravstvenih delavcev in oskrbovalcev. Storitve, ki jih moramo razviti na področju dolgotrajne oskrbe zahtevajo od nas etično odgovornost, da končno uskladimo sektorje, financiranje storitev in ponudimo storitve v okviru zdravstveno – socialne skrbi za človeka. Če sta sektorja zdravstvo in sociala v naši  državi ločena, to še ne pomeni, da človek nima sočasno problemov na obeh področjih.

Zdravstveni sistem ne more biti učinkovit, če si desetletja zatiskamo oči pred postavitvijo  kadrovskih normativov in standardov dela, če ne sledimo razvoju zaposlenih v zdravstvu, kot ga izvajajo v razvitih državah in za to posledično ne uvajamo novih storitev, ki bi jih lahko izvajali z ustrezno usposobljenimi zdravstvenim delavci. Že pred desetimi leti smo v državi uvedli Bolonjski sistem izobraževanja, sistematizacija delovnih mest in pogoji za zasedbo delovnih mest za zdravstvene poklice na ravni strokovnih magisterijev pa temu ne sledijo. S tem izgubljamo priložnosti, da se znanja in kompetence dosežene v izobraževanju prenesejo v zdravstveni sistem, kar bi mu dodalo znanja s področja spremljanja in razvoja lastnega dela, razvoj samostojnih in naprednejših oblik dela za prerazporeditev del in nalog v zdravstvenem timu, znanja o na dokazih podprtem delu, kakovosti, varnosti in še bi lahko naštevali.

Naše zavzemanje za kakovost in varnost je na ravni pridobivanja različnih standardov in dragih akreditacij, o tem da bi sistematično izmerili učinke slednjega na izide zdravstvene obravnave, pa nimamo povratnih informacij. Kje smo torej s kakovostjo in varnostjo? Ali imamo sistematično zbrane reprezentativne podatke iz vseh nivoje zdravstva? Seveda se ne rabimo vprašati ali se investicija v kakovost splača, to so potrdile že številne raziskave, pomembno je, kako se uvajanja kakovosti in varnosti v zdravstvu lotimo v državi.

Kako na torej deluje zdravstveni sistem, da bo zagotavljal pravico do zdravja?

Celovito skrb za zdravje ljudi bomo dosegli z jasno nacionalno vizijo in strategijo za doseganja ciljev na tem področju. Le ta se naj ne spreminja glede na vladajoče stranke, temveč naj izhaja iz dejstav, da je zdravje državljanov javno dobro in pomemben resurs za uspešno in zadovoljno družbo.

Zdravstvena služba naj bo dostopna, učinkovita, varna, v človeka usmerjena, minimizira naj neracionalne rabe resursov. Zdravstveni delavci naj bodo odzivni, pošteni, učinkoviti, dostopni, pravično razporejeni, zagotovljeni naj bodo ustrezni kadrovski normativi, ustrezna naj bo med poklicna  zastopanost, kompetentnost in produktivnost dela. Vodenje, menedžment in upravljanje naj temelji na transparentnih nacionalnih regulatorjih, spodbudah, odgovornostih, razvite naj bodo strateške in taktične usmeritve za zdravstveni sistem v državi, ki niso odvisne od aktualne politike. Zdravstvena informatika naj zagotavlja ustrezno zbiranje, spremljanje in analize podatkov, razširjanje in uporabo zanesljivih in pravočasnih informacij ter izboljševanje storitev.

Financiranje zdravja naj zagotavlja takšne vire za zdravstveni sistem, da se na osnovi analiz zdravstvenih potreb načrtujejo zdravstvene storitve, pri tem pa naj bodo državljani zaščiteni pred finančnim izčrpavanjem zaradi zagotavljanja zdravstvenih storitev. Medicinski produkti, vakcine in tehnologije naj bodo pravično dostopni, zagotovljena naj bo njihova kakovost, znanstveni pristop pri izdelavi in uporabi le teh ter stroškovno učinkovita raba. Za zdravje državljanov bomo morali nameniti več BDP, ob tem pa izvesti celovito reformo zdravstvenega sistema iz organizacijskega, stroškovnega in vsebinskega vidika.

Slovenija mora slediti smernicam in praksam razvitih držav na področju usposobljenosti managerjev v zdravstvu, saj je situacija trenutno taka, da lahko direktor zdravstvenega zavoda postane vsakdo z nekaj vodstvenih izkušenj. Prav tako je imenovanje direktorjev zdravstvenih zavodov preveč spolitizirano. Takšno delovanje močno odstopa od mednarodnih priporočil in praks, da je za vodenje zdravstvene organizacije potrebno imeti znanja, ki se najpogosteje pridobijo na podiplomskih programih izobraževanj in usposabljanj. Le z znanji o zdravstvenem sistemu in okolju v katerem sistem deluje, specifičnostmi vodenja, veščinami in principi poslovanja v zdravstvu ter razumevanjem profesionalizma različnih skupin zdravstvenih delavcev, bo direktor zdravstvenega zavoda pripravljen za delovanje v specifičnem okolju. Prav tako je potrebno za člane svetov zavodov zahtevati obvezno usposabljanje za prevzem funkcije.

Naslednja pomembni korak je prenova zdravstva kot sistema z opredelitvijo funkcij in odgovornosti,  s čemer mislimo na vsaj tri funkcije. Prva je izvajanje zdravstvenih storitev iz vidika opredelitev vsebine, količine, kakovosti in učinkovitosti izvedbe in merjenja izzidov na nacionalni ravni in sodi v kategorijo primarne funkcije. Druga je spajanje zdravstvenega zavoda z okoljem na strokovni, medresorski, državni in mednarodni ravni in sodi v skupino sodelovalne in razvojne funkcije. Tretja je odgovornost za dostopen, učinkovit in v razvoj usmerjen zdravstveni sistem na ravni zdravstvenega zavoda, zdravstvenega sistema in družbe, ki sodi na polje funkcije družbene odgovornosti za zdravje v družbi.

Nacionalna mreža javnih zdravstvenih zavodov in zdravstvenih storitev glede na demografijo in potrebe po zdravstvenij storitvah ima za cilj povezovanje vseh ravni zdravstva kot organizacijskih sistemov, določitev mreže zdravstvenih zavodov in mreže storitev na primarni, sekundarni in terciarni ravni s ciljem racionalizacije, stroškovne učinkovitosti, varnosti, večje dostopnosti in strokovnega in raziskovalnega povezovanja. Hkrati z oblikovanjem nacionalne mreže javnih zdravstvenih storitev je potrebno oblikovanje »novih«, mednarodno primerljivih storitev na področju krepitve zdravja, stanj povezanih z dolgoživostjo populacije, preprečevanja, zgodnjega odkrivanja in celovite obravnave kroničnih obolenj, s čemer se bo povečala dostopnost do zdravstva, kakovost in učinkovitost zdravstvene obravnave ter zdravje družbe.

To se kaže v uvedbi mednarodo primerljivih in uveljavljenih naprednih oblik dela ali napredne prakse (»Advance practice«) različnih zdravstvenih strokovnjakov z zaključenim strokovnim magisterijem, ki imajo kompetence za poglobljeno samostojno strokovno delo s pacienti in za vodenje, spremljanje in izboljševanje področja dela. Ta področja delovanja so kronične bolezni, tveganja za nezdrav življenski slog, zdravje otrok in mladostnikov v šolah, duševno zdravje v skupnosti, zdravstveni problemi starostnikov in ranljivih družbenih skupin, zdravje v ruralnih področjih, idr.

Postavi se tudi vprašanje, ali imamo v državi dovolj strokovnih in znanstvenih informacij za odločanje o stanju v zdravstvenem sistemu v državi iz vidika organizacije in procesov dela, kadrov, obsega storitev, menedžmenta, zdravstvene ekonomike, kakovosti in varnosti, učinkovitosti, idr. Uvajanje izboljšav je v razvitem svetu prepoznano kot znanost (health care impovement science), ki proučuje  zmogljivosti zdravstvenega sistema, načrtovanje storitev, izboljšav in novosti v sistemu organizacije, financiranja in razvoja zdravstvenega sistema, pričakovanih in razvijajočih kompetenc zdravstvenih delavcev, idr. Če želimo reformiratii zdravstveni sistem in doseči trajne spremembe, moramo delovati na pospeševanju uvajanja mednarodno uveljavljenih dobrih praks, uvajati na dokazih podprto delovanje zdravstvenega sistema na vseh področjih (stroka, upravljanje, pacient) in lastno delo sistematično spremljati, analizirati in izboljševati.

Sistematične pristope na področju kakovosti in varnosti lahko dosežemo le z nacionalno akreditacijo zdravstvenih zavodov (javnih, koncesioniranih, zasebnih), ki temeljijo na postavljenih standardih, normativih in merjenju učinkovitosti dela. V ta namen je potrebno izdelati nacionalna merila za akreditacijo zdravstvenih zavodov v skladu z mednarodnimi smernicami, standardih in priporočilih v EU, ki naj bo razvijajoči se dokument v smeri večanja zahtev ob vsaki naslednji akreditaciji. Akreditacije zdravstvenih zavodov naj bodo kot obveznost za delovanje in morajo biti brezplačne, izvaja jih naj nacionalna agencija za kakovost v zdravstvu v sodelovanju z mednarodnimi strokovnjaki. Mednarodna akreditacija naj bo sekundarni pristop in odločitev zdravstvenega zavoda in ne more nadomestiti nacionalne.

Državljani Slovenije morajo imeti enak dostop do vseh oblik zdravstvene obravnave, čakalne vrste naj bodo usklajene s smernicami za dopustne časa čakanj, enoten sistem naročanja naj bo odgovor na nedopustne razlike v doseženih cenah za zdravila in zdravstvene materiale. Pri oblikovanju enotnega sistema naročanja se naj Slovenija poveže v Evropske mreže za javna naročil. Prav mreženje med državnimi zdravstvenimi sistemi bi lahko pripomoglo k odpravi čakalnih vrst, primerna je tudi izmenjava kadrov na področju redkih bolezni, saj v 2 milijonski državi sami ne moremo poskrbeti varno za vse redke bolezni.

dr. Brigita Skela Savič je znanstvena svetnica in izredna profesorica na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin

Komentar dr. Anje Kopač Mrak: Slovenija zdaj na 5. mestu lestvice indeksa socialne pravičnosti

Področje delovanja Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je zelo široko in pokriva posameznika od trenutka njegovega rojstva pa vse do smrti. Zato so se varčevalni ukrepi, sprejeti leta 2012 z Zakonom o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), za posameznika najbolj poznali ravno pri pravicah za katere smo pristojni na našem ministrstvu. Pri čemer moram poudariti, da se pravice najšibkejših nikoli niso krčile.

Gospodarska kriza je poskrbela, da se je splošno počutje v Republiki Sloveniji zelo poslabšalo, a negativni trendi pri stopnji revščine, so se tudi na podlagi naših ukrepov in politik, ustavili leta 2014. Od leta 2014 v Sloveniji vsako leto beležimo zniževanje stopnje revščine, kot tudi kazalnikov socialne izključenosti. Izboljšani pa se niso samo kazalnike v zvezi z revščino, ampak tudi gospodarski položaj, zaposlovanje in splošno zadovoljstvo državljank in državljanov.

Grafika 1

Na področju družinske politike smo višino otroškega dodatka za 5. in 6. dohodkovni razred dvignili za 10 odstotkov, prav tako pa smo letos vrnili otroški dodatek vsem iz 7. in 8. dohodkovnega razreda, kar pomeni, da otroški dodatek prejema dodatnih 50.000 otrok. Pri državni štipendiji pa smo je delno uvedli 5. dohodkovni razred, zaradi česar so sedaj lahko do državne štipendije upravičeni tudi tisti s povprečnim mesečnim dohodkom do 56 odstotka na družinskega člana. Državno štipendijo je tako prejelo okoli 3.000 več dijakov in študentov.

Ministrstvo si je v času mojega mandata ves čas prizadevalo odpravljati varčevalne ukrepe, ki so bili sprejeti leta 2012.

Pred uveljavitvijo varčevalnih ukrepov sta bila pomoč ob rojstvu otroka in dodatek za veliko družino univerzalna prejemka, s sprejetjem ZUJF se je to omejilo na raven 6. razreda otroškega dodatka (64 odstotkov povprečne neto mesečne plače na osebo). S spremembo Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih smo zagotovili, da vsi starši, ki bodo dobili otroka po 1. januarju 2018, prejmejo pomoč ob rojstvu otroka. Tako smo ponovno zagotovili, da je pravica univerzalni in so do nje opravičeni prav vsi starši.

Grafika 2

Če gledamo statistične podatke, so trenutno še vedno najbolj ranljiva skupina oseb starejše samske ženske. Od 1. avgusta 2017 naprej osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 297,53 evra, kar vpliva na višino denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka, ki ga prejema posameznik ali družina. Prav tako se je v februarju 2017 začela uporabljati novela Zakona o socialno varstvenih prejemkih, s katero se je ukinila zaznamba na nepremičnine in vračilo prejetega varstvenega dodatka oziroma denarne socialne pomoči, v primeru, ko ima posameznik ali družina v lasti stanovanje ali stanovanjsko hišo v vrednosti do 120.000 evrov.

S slednjim ukrepom se število upravičencev dviguje. 2017 so bili, po dolgem času, vsi upokojenci ponovno upravičeni do letnega dodatka v višini od 90 do 400 evrov (odvisno od višine pokojnine). Letni dodatek bodo upokojenci dobili tudi v letu 2018 in bo izplačan skupaj z izplačilom redne pokojnine za mesec julij 2018. Znašal pa bo od 100 do 410 evrov. Zagotovili pa smo tudi redno in izredno uskladitev pokojnin v višini 3,3 odstotka.

Grafika 3

Zadnji podatki Statističnega urada Republike Slovenije kažejo na to, da je večina državljank in državljanov zadovoljna z življenjem v državi. Prav tako smo bili novembra 2017 seznanjeni z ugotovitvami fundacije Bertelsmann, ki je Slovenijo po indeksu socialne pravičnosti v letu 2017 uvrstila na 5. mesto med vsemi državami članicami Evropske unije, leto prej je bila Slovenija na 9. mestu, v obeh primerih pa smo visoko nad povprečjem Evropske unije. Pred Slovenijo so bile le Danska, Švedska, Finska in Češka. Slovenija. Mednarodna organizacija Save the Children pa je objavila prvo poročilo o tem, kje otroci najbolje živijo. Med 172 državami sveta je Slovenija na prvem mestu skupaj z Norveško, pred Finsko, Nizozemsko in Švedsko, ocenjevali pa so razmere na področju zdravja, izobraževanja in zaščite otrok.

Ukrepi, ki jih izvajamo na področju socialne, pokojninske in družinske politike, so se ne glede na težko gospodarsko stanje države, izkazali za uspešne. Z odpravo določenih varčevalnih ukrepov smo zagotovili boljši položaj posameznikov in družin. Ministrstvo poleg socialnih transferjev, sofinancira skoraj 180 socialno varstvenih programov za otroke, mlade, družine, starejše, invalide, odvisnike. Zanj letno namenimo 16,7 milijona evrov. S tem pa hkrati zagotavljamo zaposlitve več kot 550 strokovnjakom.

Danes, ko se gospodarsko stanje države izboljšuje, pa lahko odpravljamo tudi ukrepe, ki se ne tičejo samo socialno najbolj ogroženih skupin. Socialni demokrati bomo tako s programom, ki ga pripravljamo za novo mandatno obdobje zagotovili še večjo blaginjo vseh državljank in državljanov in strmeli k temi, da bomo lahko ukinil vse varčevalne ukrepe, ki so bili sprejeti leta 2012.

dr. Anja Kopač Mrak

ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Komentar Marjana Podgorška: SiDG – prvo proizvodno podjetje, ki ga je država ustanovila od osamosvojitve, z donosom nad pričakovanji

Od prenosa državnih gozdov v upravljanje podjetja Slovenski državni gozdovi d.o.o. (SiDG) je minilo 18 mesecev, kar je že dovolj dolgo obdobje za analizo delovanja novega sistema in na podatkih usmerjenaga pogleda za naprej. Zakon na podlagi katerega je bil SiDG ustanovljen je obljubil precej več, kot je bilo pred tem možno dobiti iz sistema, ki ga je obvladovalo preko 20 koncesionarskih podjetij.

Poleg večjega donosa za državo iz gospodarjenja z lastnim lesom, se je želelo skozi lastno upravljanje zagotoviti tudi večji vpliv države pri prepotrebnem izboljševanju stihijskega trga gozdno-lesnih sortimentov, sonaravnem upravljanjem gozdov, skrbi  za kulturno-zgodovinske objekte v gozdovih, nenazadnje pa tudi pri pomoči ob naravnih stihijah v gozdovih.

Če opravimo podrobnejšo primerjavo med donosi iz preteklega koncesijskega sistema in novim sistemom, so razlike v donosu velike in nad vsemi pričakovanji. V spodnji tabeli kjer so  prikazani kazalniki poslovanja je razlika jasno razvidna saj je bil povprečen neto donos na kubični meter prodanega lesa v zadnjih 7 letih 10,62 evra, medtem ko je nov sistem generiral že v zagonski fazi prvega pol leta poslovanja 27,1 evra. V primerjavi s koncesionarji uspeva SiDG les prodati precej dražje, ob tem pa precej ceneje zgraditi ceste in vlake, ter opraviti sečnjo in gojenje.

Graf 1

Takšni trendi poslovanja se nadaljujejo tudi v letu 2017, saj je v letu 2017 neto donos na kubični meter prodanega lesa znašal 30,9 evra in se je glede na doseženo dolgoletno povprečje koncesionarjev, ki je znašalo 10,6 evra, skoraj potrojil. Ob posekanih in prodanih 1,14 milijona kubičnih metrih v letu 2017 znaša skupni letni donos SiDG 35,3 milijona evrov, kar pomeni, da bo država prejela vsako leto najmanj 20 milijona evrov več, kot bi ga skozi prejšnji sistem. To je tudi velik razlog za jezo in velik pritisk s strani nekdanjih koncesionarjev in njihovih podpornikov na ministra mag. Dejana Židana, ki je bil poglavitni tvorec novega sistema.

Nov sistem, v katerem ima država veliko bolj neposredne vzvode gospodarjenja z lastnimi gozdovi, nam prvič po dolgih letih omogoča tudi v globlji vpogled v strukturo in zakonitosti trga gozdno-lesnih sortimentov ter prodajne strukture proizvajalcev lesa. Iz spodnjih grafikonov, ki kažeta strukturo porabe lesa iglavcev in listavcev je na primeru prodaje SiDG jasno razvidna trenutna ekonomska prednost gozdov z iglavci, saj je iz njih možno pridobiti in prodati veliko višji delež hlodovine, ki se prodaja po precej višjih cenah kot ostali les (kurjava, celuloza, industrijski les, itd.). Velik delež listavcev, ki se porabijo za celulozo in drva je lahko tudi napotek razvojni politiki lesarske industrije, saj obstaja precejšen potencial za boljšo izrabo te lesne strukture za izdelke z višjo dodano vrednostjo in bolj ekološko rabo.

Graf 4 Graf 3

Ob začetku delovanja SiDG so se v javnosti večkrat pojavljali očitki o tem, da država ne podpira domačih proizvajalcev. Podatki o dejansko realizirani prodaji SiDG, ki je podana v spodnjem grafikonu govorijo drugače, saj je iz nje razvidno, da je bila velika večina lesa prodana domačim kupcem, kar je jasno razvidno tudi iz spodnje liste desetih največjih kupcev lesa iz državnih gozdov.

Manjši del, ki se je prodal tujim kupcem se nanaša na manj kakovosten les za katerega v Sloveniji ni kupcev, saj za njegovo predelavo (še) ni ustreznih kapacitet. Tudi s tega vidika je torej nov način organiziranosti izpolnil obljube. Je pa seveda še vedno problem v tem, da se velik del lesa iz zasebnih gozdov izvozi, glede česar bo potrebno v prihodnje najti poti za pospešeno revitalizacijo lesne industrije, glede česar bo potrebno še veliko postoriti s strani ukrepov ministrstva za gospodarstvo.

Graf 2

Glede realizacije drugih ciljev, ki so bili z Zakonom naloženi SiDG je potrebno dodati, da so v različnih fazah izvedbe tudi številne naloge s področja nature in vzdrževanja kuturno-zgodovinskih objektov. Tu so aktivnosti običajno multidisciplinarne, vanje so vključene raznolike organizacije z drugih področij, odprtih projektnih nalog, ki običajno trajajo več let je precej, kratkoročno gledano velja tu pohvaliti napredek pri obnovi objektov v Kočevskem Rogu, kjer se lahko v kratkem nadejamo odpravo dolgoletnih težav z vzdrževanjem objektov. V sodelovanju z ministrstvom za kulturo, se po uspešnem zaključku aktivnosti v Kočevskem Rogu po podobnem modelu načrtuje tudi prenova nekaterih drugih kulturnih kompleksov, ki so stacionirani v državnih gozdovih.

Močnejši vpliv, ki ga ima država skozi lastno podjetje, ki je daleč največje gozdno podjetje v državi, pa se že kaže tudi pri drugih vidikih, ki so sicer manj opazni, a zato za delovanje gozdarske (in lesarske) branže nič manj pomembni. Kot primer lahko navedemo temeljito prenovljeni Pravilnik o merjenju in klasifikaciji lesa, ki sicer velja samo za državni les, vendar je zaradi velikosti državnih gozdov, postal referenca tudi za vse ostale in uvedel red pri merjenju, kjer je pred tem marsikdaj veljal zakon močnejšega.

Takih primerov je še več, na tem mestu velja omeniti še najbolj aktualnega, ki je povezan z odpravo posledic vetroloma, ki je prizadel Slovenijo v začetku decembra 2017 in polomil preko 2,2 milijona kubičnih metrov lesa. Skozi iniciativo s strani vlade bo SiDG prevzel aktivno vlogo v sanaciji, ki presega njegovo osnovno poslanstvo, s ciljem, da v zelo kratkih rokih poleg gozdov, ki so pod njegovim upravljanjem, pomaga sanirati tudi gozdove zainteresiranih zasebnih lastnikov. Razlika glede na situacijo ob žledu, ko država ni imela v rokah nobenega vzvoda, saj so koncesionarji zasledovali zgolj lastne cilje je tu več kot očitna.

Ob snovanju zakona je bilo na podlagi analize izkušenj iz več držav pri uvajanju sistemov državnega upravljanja z lastnimi gozdovi, večkrat izpostavljeno, da so rabili za uvedbo sistema približno tri leta. Glede na navedeno lahko ugotovimo, da gre slovensko uvajanje novega sistema, ki ga uvajamo skozi SiDG, po dobri poti končnemu uspehu nasproti.

mag. Marjan Podgoršek

državni sekretar na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter predsednik Sveta SD za finance in gospodarski razvoj

Komentar Mitje Rotovnika: Potrebno bo oživiti muzejsko četrt v Ljubljani

Na Dunaju so iz odsluženih objektov naredili Muzejsko četrt, v Ljubljani pa iz odslužene vojašnice tudi nekaj takega, kar naj bi spominjalo na izjemno uspešno delujoče novo dunajsko kulturno središče z odličnim obiskom. Ob relativno živahni Metelkovi in svetovno znanem hostlu Celica so v štiri zgledno preurejene zgradbe preselili brezdomce, Slovenski etnografski muzej, depandanso Narodnega muzeja, Muzej sodobne umetnosti kot programski podaljšek Moderne galerije, poleg njih pa še upravne prostore Javne agencije za knjigo in Slovenske kinoteke ter nekaterih nevladnih organizacij.

V resnici je bila to hrabra in obetajoča kulturnopolitična poteza države, ki je napovedovala nastanek novega urbanega središča na robu ožjega mestnega centra, bogatega s programskimi pobudami in zanimivega za obiskovalce.

Evalvacije odlične zamisli o ljubljanski muzejski četrti ministrstvo za kulturo ni naredilo nikoli, niti samo niti v sodelovanju z mestom. Domača muzejska četrt je postala bleda senca podobnih v svetu, pri čemer je najbolj žalostno to, da kulturni in socialni potencial, ki je na voljo, še zdaleč ni izkoriščen.

Roko na srce, naša muzejska četrt je kot skupek tam domujočih kulturnih subjektov precej mrtva. Povezujočih akcij med njimi skorajda ni. V nebo vpijoča je začetna strateška napaka, ko se je šlo v razbitje Narodnega muzeja, s selitvijo pomembnega dela muzealij v njegovo depandanso v muzejski četrti. Namesto da bi iz Narodnega muzeja preselili Naravoslovni muzej in iz njega naredili zaokroženo in učinkovito predstavitev nacionalne dediščine na enem mestu, je ta razdeljena in v predstavitvenem smislu invalidna.

Domača muzejska četrt je postala bleda senca podobnih v svetu, pri čemer je najbolj žalostno to, da kulturni in socialni potencial, ki je na voljo, še zdaleč ni izkoriščen.

Zgodba z Muzejem za sodobno umetnost je še bolj žalostna, saj je dolga leta ostal praktično brez programskega denarja in s tem brez možnosti, do bi prerastel v eno ključnih mednarodnih likovnih središč. Čudež je že, da je ostal pri življenju in da se v njem le dogaja neki minimum minimuma programa sodobne umetnosti. Potem je tu še odlično zasnovan Slovenski etnografski muzej, ki pa zaradi istega vzroka ne more ponuditi zanimivejšega razstavnega programa.

Vsi trije muzeji so, razen ob dnevih odprtih vrat, slabo obiskani, kar kliče po skupni promociji, po oživitvi lepega skupnega dvorišča, po povezavi s sosednjim centrom Metelkova, po načrtni in agresivni usmeritvi turističnega toka tudi na ta konec Ljubljane. Skromni poskusi lani avgusta v tej smeri so obetavni.

Zamisel o muzejski četrti ostaja neuresničen projekt, za katerega se bodo morali prej ali slej zavzeti najprej država in mesto, nič manj pa niti vse kulturne ustanove, ki delujejo v njej, tudi nevladne. Spečo princeso, kar nedvomno je to, kar imamo sedaj v tem delu mesta, bo treba prej ali slej prebuditi. Ne nazadnje ima tudi država v njej, v eni od zgradb, upravne prostore. Prav zanimivo je, da ugledni uradniki ministrstva za kulturo skozi okna svojih pisarn gledajo mrtvilo, a se tudi oni, najbolj poklicani, ne zganejo.

Mitja Rotovnik, član Sveta SD za kulturo in nekdanji dolgoletni direktor Cankarjevega doma v Ljubljani

Dr. France Križanič: Poudarki iz gospodarske zgodovine Slovenije – od odprave tlačanstva do osamosvojitve

Da bi bolje razumeli slovenski gospodarski razvoj, je dobro poznati njegove glavne zgodovinske mejnike. Posvetimo se tem mejnikom v obdobju od odprave tlačanstva (1848) do osamosvojitve. Za gospodarjenje na območju sedanje Slovenije je bilo proti koncu obstoja Habsburške monarhije značilno umetno omejevanje razvoja. Po letu 1848  smo imeli zemljiško odvezo (odpravo tlačanstva) z odplačilom, bili smo brez univerze in brez pomembnejših podjetij, zlasti bank in zavarovalnic, kar je vodilo v odliv akumulacije (prihrankov) v tujino ter krizo kmečkih dolgov.

Sledil je eksodus prebivalstva. Od sredine 19. stoletja do prve svetovne vojne se je iz območja sedanje Slovenije odselilo 310 tisoč ljudi, tretjina prebivalstva in 56% njegovega naravnega prirasta1. Izseljevanje se je zlasti pospešilo po svetovni gospodarski krizi 1873. Slovenija je po drugi strani Habsburško monarhijo zapustila z visoko stopnjo pismenosti. Ta se je hitro izboljšala po sprejemu državnega šolskega zakona 1869. Po popisu prebivalstva 1910 je znašala 85 odstotkov, pri generaciji rojeni po 1890 (upoštevani so starejši od 10 let) pa kar 97 odstotkov2.

Ob vstopu Slovencev v Kraljevino SHS je bila s posebnim pravnim instrumentom, sekvestrom (začasno upravljanje premoženja), vzpostavljena kontrola države nad podjetji v tuji lasti. Zlasti zaradi prenehanja odtekanja kapitala, deloma pa zaradi zaprtega jugoslovanskega trga, je med 1920 in 1930 sledila hitra industrializacija in urbanizacija (primer je porajanje t.i. »velike Ljubljane«, razširjene na sosednje občine in s 85 tisoč prebivalci).

Slovenija je dobila univerzo, akademijo znanosti, prvi raziskovalni institut ter profesionalna gledališča v Ljubljani in Mariboru. V gospodarski depresiji po 1929 je število delovnih mest upadlo s 132 tisoč na 105 tisoč (za 20 odstotkov). Konjunktura se je vrnila po 1935.3

Med drugo svetovno vojno je Slovenija utrpela precejšno gospodarsko škodo (v današnjih cenah okoli 26 milijard dolarjev ali 23 milijard evrov4). Po zmagi je nato od leta 1945 do 1991 zgradila moderno industrijo ter kulturno, znanstveno, šolsko, socialno, zdravstveno in varnostno infrastrukturo kot osnovo za razvoj na postindustrijski fazi. Delež prebivalstva, ki živi od kmetijstva se je od 1953 do 1981 zmanjšal iz 41 odstotkov na 9 odstotkov5.

Urbanizacija je bila izvedena policentrično z velikim poudarkom na razvoju manjših mest, kar je vplivalo na spremenjeno socio-ekonomsko strukturo podeželja. Kljub temu, da se je pomen kmetijstva zmanjšal, je 1991 na podeželju, izven 71 naselij mestnega značaja, živelo 55 odstotkov prebivalstva6. Slovenija je do 1991 dobila izvozno usmerjeno gospodarstvo z razpršeno strukturo proizvodnje in trgov.

Razkroj gospodarjenja v zadnjem obdobju socializma se je začel s t.i. »planiranim zadolževanjem v tujini«. V jugoslovanskem državnem planu za obdobje 1976 do 1980 je bil predviden najem kreditov za 11,5 milijarde dolarjev ter odplačilo starega dolga za 5,2 milijardi dolarjev; ob odprtih kreditnih linijah pri velikih zahodnih bankah se je bruto dolg Jugoslavije v tujini povečal iz 6,6 milijarde dolarjev v letu 1975 na 21,1 milijarde dolarjev v letu 1981; torej za 14,5 milijarde dolarjev ali za 220 odstotkov.

Sredstva dobljena s krediti so delili po »republiškem ključu« in z njimi financirali različne investicije. Pri tem je Jugoslavija plačevala 12% obrestno mero7,8. Rast dolga je spremljal velik zunanjetrgovinski primanjkljaj. V obdobju odplačevanja dolga je sledilo pomanjkanje različnih dobrin (bencinski boni, omejitev uporabe vozil z režimom »sodo-lihi«, obvezen depozit ob prehodu državne meje), pospešena inflacija ter na koncu hiperinflacija (1989 so se cene povečale za 1.285 odstotkov). Jugoslavija je razpadla in proces njenega razkroja je spremljala  »tranzicijska depresija«. Od 1986 do 1992 je slovenski BDP upadel za 24 odstotkov (preračunano iz podatkov o »družbenem produktu« in bruto domačem produktu). Od 1987 do 1995 pa je Slovenija izgubila 226 tisoč ali 26 odstotkov delovnih mest9.

dr. France Križanič, ekonomist in nekdanji minister za finance v Vladi Republike Slovenije (2008-2011)

________________________________________________________

  1. Enciklopedija Slovenije, 1987-2002, Migracije, Mladinska knjiga, Ljubljana.
  2. Melik V., Schmit V., Ostanek F., 1970, Osnovna šola na Slovenskem: 1869-1969, Slovenski šolski muzej, Ljubljana.
  3. Čuček F., Dolinar J., Zajc M., 2011, Slovenska zgodovina v preglednicah, Cankarjeva založba, Ljubljana.
  4. Repe B., 2015, S puško in knjigo, Cankarjeva založba, Ljubljana.
  5. Enciklopedija Slovenije, 1987-2002, Industrializacija, Mladinska knjiga, Ljubljana.
  6. Enciklopedija Slovenije, 1987-2002, Urbanizacija, Mladinska knjiga, Ljubljana.
  7. Cemović M., 1985, Zašto, kako i koliko smo se zadužili, kreditni odnosi Jugoslavije sa inostranstvom, Institut za unapredženje robnog prometa, Beograd.
  8. Štiblar F., 1991, Zunanja zadolženost Jugoslavije in njenih federalnih enot, Teorija in praksa, letnik 28, številka 7, Ljubljana.
  9. Statistični urad Republike Slovenije, Statistični letopis 1990, 1991, 1993, 1996, Ljubljana.