Prispevki

Komentar dr. Milana Brgleza: Globalni dogovor za migracije in Republika Slovenija

»Človekove pravice so univerzalne in nedeljive. Tudi človekova svoboda je nedeljiva: če je zanikana komerkoli na svetu, je torej posredno zanikana vsem ljudem. Zato ne smemo ostati tiho v soočanju z zlom ali nasiljem. Tišina ju le vzpodbuja.« (Václav Havel)

Globalni dogovor za varne, nadzorovane in urejene migracije (Global Compact for Safe, Orderly and Regular Migration) iz leta 2018 je za namene izražanja politične volje (pa tudi kot dokaz izražanja pravne zavesti) v mednarodni skupnosti in Organizaciji Združenih narodov (OZN) potrebno brati skupaj z leta 2016 v Generalni skupščini OZN sprejeto Newyorško deklaracijo o beguncih in migrantih (The New York Declaration for Refugees and Migrants).

Če ju beremo skupaj, je tako neposredno mednarodnopolitično kot posredno mednarodnopravno dovolj jasno razlikovanje med begunci in migranti. Problem sploh ni v dokumentih. Zato na vprašanje, kje v Globalnem dogovoru velja kaj in kako popraviti, ne bomo dobili (prepričljivega) odgovora.

Tudi tako imenovani problem neustreznega razlikovanja beguncev in migrantov je zato izrazito notranjepolitičen. Je zadnji v nizu odzivov in obtožb v medijih in na družbenih omrežjih, kaj bi pomenil naš pristanek na Globalni dogovor za varne, nadzorovane in urejene migracije 11. in 12. decembra v Marakešu. Obtožb denimo o nacionalni izdaji na osnovi zavajajočega tolmačenja Globalnega dogovora (mag. Branko Grims), o uničevanju zahodne ali evropske civilizacije (Ivan Janez Janša), o odpovedovanju nacionalni suverenosti in uvozu migrantov (mag. Zmago Jelinčič Plemeniti) ali o nerazumevanju človekovih pravic, kot jih določata naša ustava in Evropska konvencija o človekovih pravicah (prof. dr. Boštjan M. Zupančič).

Zato je Havlov citat danes še kako aktualen pri našem razumevanju, upoštevanju in spoštovanju celotne Ustave Republike Slovenije in pomena človekovih pravic v njej. V notranji in zunanji politiki. Problem je pravzaprav v nas. In v Evropski uniji (EU). Prav na zahtevo EU Globalni dogovor namreč ne ustvarja nobenih pravnih obveznosti – ne na ravni mednarodnega ne na ravni nacionalnega prava ali prava EU. Je pa z njimi skladen.

Gre za politično zavezo ali deklaracijo, ki je utemeljena na obstoječem mednarodnem pravu, na vrednotah državne suverenosti, delitve odgovornosti in sodelovanja, nediskriminacije ter spoštovanja človekovih pravic. Na pogajalsko zahtevo EU jasno razlikuje med begunci in migranti, saj želi preprečevati nekontrolirane in neurejene migracije. Tudi poudarek na dolžnosti države izvora, da znova sprejme svojega državljana, je bila zahteva EU, ki mednarodnopravno ni tako enoznačna.

Govori tako o človekovih pravicah migrantov, ki jih imamo že kot ljudje (za njih ne uvaja nobene nove), kot o njihovi dolžnosti spoštovati pravni red, običaje, tradicijo in kulturo države, kjer se nahajajo. V okvir nujnega mednarodnega sodelovanja pa so vključene tako države in družbe izvora, tranzitne države in družbe ter (ciljne) države in družbe sprejemnice.

A v času, ko še vedno predsedujemo Svetu za človekove pravice OZN, bi glede na aktualne politične in družbene odzive, pa vsaj od soočanja z množičnim prehajanjem migrantov in beguncev konec leta 2015, ne zmogli več oblikovati političnega (in žal tudi družbenega) soglasja za vsebinsko enako temeljno družbeno pogodbo, ki utemeljuje našo državo – Ustavo Republike Slovenije.

Podobno tudi vse države članice ne bi več sprejele Evropske unije, ki »temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških.«

Ker pa za nas še veljata obe, naša Ustava in Pogodba o Evropski uniji, je tudi opredelitev do Globalnega dogovora o varnih, nadzorovanih in urejenih migracijah tako pomembna. Govori namreč o nas samih.

dr. Milan Brglez

poslanec SD in strokovnjak za mednarodne odnose

Komentar mag. Dejana Levaniča: “Socialni demokrati nismo projekt za ene volitve, ampak znamo teči na dolge proge.”

Pred tednom dni smo Socialni demokrati na 11. volilnem Kongresu izvolili novo vodstvo in članstvo v organih stranke. Čestitke vsem izvoljenim kolegicam in kolegom, vse skupaj nas čaka veliko trdega dela v prihodnjem obdobju. Ampak verjemite mi, ves napor in trud se nam bo obrestoval z zaupanjem ljudi v socialno demokracijo, za katero vsi skupaj želimo, da postane še močnejša. In samo močna socialna demokracija je tista politika, ki bo vsem ljudem zagotavljala boljšo prihodnost, odprto in pravično družbo, državo po meri ljudi, SD je tista sila, ki ne bo skrbela le za peščico, ampak dajala možnosti slehernemu državljanu, da razvije svoje talente in dela ter ustvarja v družbi strpnih in solidarnih ljudi. Za to si bomo prizadevali in delali vsi skupaj – Za Slovenijo enakih možnosti!

Obdobje med 10. in 11. kongresom je predstavljalo izjemen izziv za stranko na večih področjih. Po zadnjih parlamentarnih volitvah, ki so potekale leta 2014 in je stranka dosegla zgodovinsko najslabši rezultat, je sledilo obdobje temeljitega premisleka o strateškem pozicioniranju stranke za naprej. Kongres 2015 smo pospremili z besedami, da je to nov začetek. Nov začetek za ponoven vzpon socialne demokracije v Sloveniji.

Opravljeno je bilo veliko delo. Stranka se je soočila s postopno menjavo in pomlajevanjem ekipe na centrali, finančno konsolidacijo, začela z obujanjem terena in boljše informiranosti, nadgradila in modernizirala pojavljanje stranke na spletu in družbenih omrežjih, zastavila in realizirala veliko vsebinskih in družabnih projektov, jasno začrtala šest vsebinskih prioritet moderne socialne demokracije.

Na tvorno sodelovanje v pretekli vladi smo lahko Socialni demokrati upravičeno ponosni. Uspelo nam je obraniti socialno državo, med drugim povečati zaposlenost ter znižati brezposelnost, še posebej med mladimi, zvišali smo minimalno plačo, zagotovili stabilnost pokojninskega sistema in povečali najnižje pokojnine, ohranili kakovostno in dostopno izobraževanje ter soustvarili druge razvojne ukrepe, ki že dajejo rezultate.

Kar smo obljubili in zapisali v koalicijsko pogodbo, smo uresničili. Zato ima danes Slovenija veliko gospodarsko rast. To je plod stabilnosti, ki smo jo znali zagotoviti in zavarovati s svojimi odločitvami.

Kljub temu pa se med ljudmi krepi občutek nepravičnosti in neenakosti – med državami in znotraj regij, med moškimi in ženskami, med starimi in mladimi. Boj proti neenakostim smo si zato Socialni demokrati zadali kot našo najpomembnejšo usmeritev in šli samozavestno na letošnje državnozborske volitve.

Rezultat na junijskih predčasnih volitvah v Državni zbor je boljši in zadovoljiv, imamo pa veliko možnosti, da ga še izboljšamo. Podprlo nas je 88.542 ljudi, prejeli smo kar 70% več glasov kot na volitvah 2014, kar je največji skok med vsemi parlamentarnimi strankami. Imamo uravnoteženo generacijsko podporo, smo med strankami z najvišjim deležem visoko izobraženih volivcev. Uravnotežen delež podpore med srednje izobraženimi še vedno kaže na značaj delavske stranke. Zaupa nam višji delež ženskih volivk in to zaupanje moramo upravičiti.

Število poslank in poslancev smo povečali za štiri, s pridružitvijo dr. Milana Brgleza pa ima Poslanska skupina Socialnih demokratov enajst poslank in poslancev. Zaradi svojih izkušenj in prizadevanj je poslanska skupina steber delovanja v Državnem zboru.

Pričakovanja ljudi do nas so bila vedno velika. Na trenutke večja, kot jih je odražala naša realna politična moč. A to nas ni ustavilo. Še več. Okrepili smo moč socialne demokracije in dogradili strankino sposobnost, da energijo velikega števila izjemnih ljudi, ki jih ima v svojih vrstah, pretvarja v politična dejanja. Ponovno se dokazuje, da je strankin vsebinski in kadrovski potencial izjemen.

Bolj aktivno smo pristopili k mednarodnemu povezovanju stranke s sestrskimi organizacijami in političnimi fundacijami. Tudi v Sloveniji je na tem področju bil narejen velik korak naprej, infrastruktura za politično fundacijo obstaja, čaka nas sprejetje zakonskega okvira, ki ga potrebujemo za boljše delovanje.

Nadalje smo izoblikovali svoj izobraževalni sistem, njegova nadgradnja pa je nujna za potrebe našega novega članstva, kandidatov in aktivistov stranke. Prenavljamo in krepimo se z novo energijo, ki jo v našo sredo prinašajo nove generacije in novi ljudje. Aktivni so naši forumi, glas posameznega člana je spoštovan in slišan.

Stranka SD je na vsebinskem področju odpirala nove teme, povezovala različne strokovnjake in organizacije, obravnavala najbolj pereča vprašanja v družbi. Civilno-družbena gibanja, nevladne organizacije in progresivni posamezniki v Sloveniji so naš naravni zaveznik v boju za bolj pravično, solidarno in napredno družbo.

Socialni demokrati smo tisti, ki smo vedno tukaj za dobrobit ljudi. Ko je potrebno poskrbeti za državo, za izhod iz krize, za stabilnost, za okrevanje in ne nazadnje za rast. Ne skrivamo se za lažnimi predvolilnimi obljubami in na koncu ne podpiramo le všečne ukrepe, ko nam to ustreza za nabiranje političnih točk. Socialni demokrati nismo projekt za ene volitve, ampak znamo teči na dolge proge. Z izkušnjami in znanjem, kako upravljati državo in njene sisteme. Vemo, da je mogoče resnične premike v družbi delati le z vztrajnostjo, s trdim delom in povezovanjem.

Kljub volilni zmagi SDS na zadnjih volitvah, desnica ni bila zmožna sestaviti koalicije. Socialni demokrati smo jasen signal o nesodelovanju z radikalno desnico dali že pred državnozborskimi volitvami in pri tem nismo bili osamljeni. Socialni demokrati ne bomo nikoli del skupine, ki za dosego svojih parcialnih ciljev v naši družbi širi strah in razdor, hkrati pa v lažnih novicah in diskreditaciji prepoznavajo legitimne modele lastnega političnega boja.

Drugouvrščena stranka LMŠ s predsednikom Marjanom Šarcem nas je povabila, da skupaj sestavimo koalicijo levosredinskih strank. Naš del odgovornosti za boljšo prihodnost Slovenije in vseh njenih ljudi smo bili pripravljeni prevzeti. Temelj te odločitve je koalicijski sporazum, ki smo mu uspeli dati močan socialdemokratski pečat.

Prevzeli smo tri pomembna ministrstva, ki so temelj vrednostnega sistema naše države ter mesto predsednika Državnega zbora. Preko teh resorjev nam je bila dana priložnost, da uresničimo temelje naših prizadevanj: odpravo družbene neenakosti, še posebej v pravosodju, nov zagon kulture in vseh njenih ustvarjalnih moči ter napredno javno šolstvo, za več znanja in inovativnega razvoja Slovenije. Pri izvajanju naših ukrepov bomo upoštevali zelo preprosto merilo: ali naše politike prinašajo boljše življenje vsakomur, tudi najbolj ranljivim in manjšinam.

Odgovor na velike družbene izzive, pred katere smo postavljeni, zahtevajo močno socialno demokracijo. Zdaj ni čas za krizo! Preveč je bilo stopicanja na mestu, premalo poguma in smelosti, da naredimo močan preskok k reševanju ključnih izzivov s katerimi se spopada Slovenija in Evropa.

Na te izzive odgovarjamo na način, kot je socialna demokracija v svoji zgodovino vedno znala in še močneje: s svojimi vrednotami solidarnosti, svobode, miru in enakosti; z organiziranjem in povezovanjem za družbeni napredek; s svojim načinom delovanja – s spoštovanjem do različnosti in sposobnostjo, da v družbi vzpostavlja potrebna soglasja.

Socialna demokracija nosi zgodovinsko odgovornost, da obudi in vodi sodelovanje vseh naprednih sil v politiki in civilni družbi, ki bodo Slovenijo in Evropsko unijo še naprej razvijale kot svobodno, pravično in solidarno skupnost.

Na prihajajoče lokalne volitve gremo Socialni demokrati z ambicijo, da ponovno zrastemo. Vsaj 70 županskih kandidatk in kandidatov, vsaj 170 odličnih list za mestne in občinske svete. Naši kandidati in kandidatke za vodenje občin so osebe, ki navdihujejo, imajo energijo in znanje. Naša prizadevanja ostajajo enaka – da v vsem kar delamo in kakor živimo, gradimo boljšo in lepšo skupnost.

To je Socialna demokracija. Ideja o družbi, ki daje možnosti in koristi vsem ljudem. Ideja o Sloveniji enakih možnosti. Vesel sem, da smo na tej poti skupaj.

mag. Dejan Levanič

glavni tajnik Socialnih demokratov

Komentar Tanje Fajon: O povezovanju in Evropi za ljudi

Teden dni nas loči od 11. Kongresa Socialnih demokratov, ki bo potekal prihodnjo soboto, 6. oktobra, v Bukovici pri Novi Gorici in na katerem bomo ne le izvolili novo vodstvo stranke, temveč potrdili vsebine, ki bodo naše vodilo v prihajajočih letih. Ena od njih bo tudi (mednarodno) povezovanje in sodelovanje, ki jo simbolično nakazuje tudi izbira kraja našega srečanja.

Veselim se javnega posveta s kolegicami kolegi o prihodnosti Evrope, ki ga bomo izvedli dan pred kongresom, v petek, 5. oktobra, na Bevkovem trgu v Novi Gorici (s pričetkom ob 18. uri). V pogovoru bodo sodelovali tudi mag. Mojca Kleva Kekuš, dr. Dominika Švarc Pipan, dr. Jernej Pikalo, dr. Patrick Vlačič, Matjaž Nemec in Neva Grašič. Prepričana sem, da bomo ravno od ljudi lahko veliko izvedeli o potrebah, željah in pričakovanjih, ki jim moramo prisluhniti in jih tudi upoštevati.

Kot podpredsednica Socialnih demokratov in evropska poslanka se pri svojem delu posvečam pretežno vprašanjem, ki se dotikajo temeljnih vrednot in pravic in prihodnjega ustroja Evropske unije. Ta je, kot posledica različnih kriz – finančne, gospodarske, migrantske, izstopa Združenega kraljestva … trenutno na točki porušenega političnega pa tudi družbenega ravnovesja. Evropska identiteta izgublja svojo moč, obstoječe institucije in politike ljudem ne doma ne v EU ne zagotavljajo več zadostne ravni ekonomskega in socialnega blagostanja in varnosti.

Soočeni smo z vzponom radikalnih idej, predvsem desničarskih, ki zmagujejo zaradi učinkovitega naslavljanja civilne družbe in z (tudi) zato lažjim preoblikovanjem domačih in EU demokratskih  institucij in politik. Tradicionalne stranke levega in desnega centra, ki skušamo obdržati podporo samo z delom preko institucij, sočasno izgubljamo podporo. A še vedno ni prepozno, da z učinkovitim razmislekom in konkretnimi aktivnostmi Evropi vrnemo ugled, državljanom pa zagotovilo za dostojno življenje.

V pripravah na kongres sem zato z velikim zanimanjem prebirala mnenja in pobude naših članov, kot posebno spodbudo za razmislek bralcem pa v tem zapisu omenjam komentarje naše Sonje Lokar. Odpira prava vprašanja, ki bodo zelo pomembna tudi pri pripravi na prihajajoče evropske volitve.

Bistvo našega prihodnjega delovanja, namenjenega izboljšanju življenja prav vsakega posameznika, je v povezanosti. Povezani so Orbanovi podporniki, ki vizijo Evrope vidijo in tudi že skušajo oblikovati kot nekakšno zvezo avtokratskih držav.

Povezani so tudi Macronovi liberalci, ki ponujajo svojo »močno« Evropsko unijo – zvezo večjih in  bogatejših. Četudi z različnimi interesi in razlogi, se v ključnih trenutkih med seboj znajo podpreti tudi različne evropske radikalne stranke. Če socialni demokrati ne želimo jahati na repu in biti poraženi, je skrajni čas, da prevzamemo iniciativo in za prihajajoče volitve ponudimo svojo alternativo.

Ker nobena stranka ne more sama zadržati pogrezanja v desni avtokratizem, Sonja Lokar razmišlja o povezavi zmernih ljudi v strankah, ki se opredeljujejo kot demokratične, v sindikatih in napredni civilni družbi, kar bi dosegli s pobudo in aktivnostmi SD preko Stranke evropskih socialistov – PES.

Na Kongresu PES, ki bo na začetku decembra v Lizboni, bi tako lahko predlagali, da se opredelijo ključna vprašanja, pomembna za ljudi, in podajo jasni predlogi rešitev, vključno z analizo podanih rešitev potencialnih zaveznikov, ter nakažejo možni kompromisi, ki bi bili izhodišče za razpravo o takšnem možnem konsenzu. Tako opredeljene teme bi bile podlaga za nacionalne kampanje pred evropskimi volitvami, ki bodo konec maja 2019.

Kandidat, ki ga bo PES kandidirala za predsednika Evropske komisije, bi moral biti sposoben koordinirati, povezovati in evropsko javnost seznanjati s potekom in rezultati te kampanje. In kar je še pomembno, in v čemer se zelo strinjam z mnenjem naše kolegice, izogniti bi se bilo treba razpravi o  reorganizaciji EU, njenih struktur in organov. Ta vprašanja so ljudem preveč oddaljena, preveč tehnična in zato nezanimiva.

Veliko učinkovitejši bomo, če si bomo postavili realne cilje v odgovorih na konkretna vprašanja, kot so denimo:

Je EU sposobna omejiti imperialistično ropanje, uničevanje planeta in njegovih naravnih in človeških virov, kar zdaj vodi v nove  ekološke katastrofe, nove  blokovske delitve, globalne trgovinske in lokalne vojne, posledično pa v migracije in begunstvo?

Kako bomo dosegli prerazdelitev med delom in kapitalom, da bodo omogočeni vzdržen razvoj, dostojno delo, socialna varnost in vključenost vseh prebivalcev EU?

Kako se bomo učinkoviteje spopadli z izzivom starajoče se Evrope in njegovimi posledicami?

Kako bomo upravljali migracije delavcev in humano poskrbeli za begunce in azilante?

Kako bomo zagotavljali resnično enakost med spoloma in pravice vsem manjšinam?

Kako bomo vzpostavili kredibilen medijski prostor, ki bo svoboden in profesionalen, kako se bomo spopadli z naraščajočim sovražnim govorom in lažnimi novicami?

Kako bomo tudi na evropski ravni dosegli spoštovanje vladavine prava, transparentnost in odgovornost voditeljev?

Mislim, da je napisano lahko dobra iztočnica za naše srečanje v Novi Gorici. Obetam si zanimive razprave in veliko svežih idej. Se vidimo inn Samo Dobro.

Tanja Fajon,

podpredsednica SD in evropska poslanska SD/S&D

Komentar dr. Milan Brglez: Arbitražna spoznanja

Ko je nemški tednik Der Spiegel objavil mnenje pravne službe Evropske komisije o arbitražnem sporu med Slovenijo in Hrvaško, je še enkrat več postalo jasno, da je tudi v Evropski uniji (EU) politika postala pomembnejša od prava. To spoznanje ni seveda nič novega za vsakega, ki se vsaj malo spozna na mednarodno politiko in mednarodno pravo. Saj mednarodno pravo v bistvu nadomešča ali vsaj ureja uporabo prisile med državami na temelju njihovega soglasja.

A navajeni smo bili verjeti, da je EU v vseh svojih do danes razvitih pravnih oblikah postopoma vzpostavila avtonomno in nadnacionalno območje vladavine prava z vzajemnimi in vnaprej določenimi pravili. Omogočilo ga je prav soglasje držav članic, da bodo pri izvajanju suverenosti na svojem ozemlju mednarodno pravo spoštovale in da se ne bodo, za razliko od nekaterih evropskih nacionalnih držav v 18. stoletju, postavljale nad njega. Temu očitno ni več tako in nekaterim državam članicam se je pridružila tudi Evropska komisija.

Pravzaprav pričakovano. Tudi za relativno soglasje slovenske politike tako glede »reševanja« arbitražnega postopka kot glede implementacije končne arbitražne

Komentar Rok Dacar: Paravojaški regiment po gozdu gre …

Občutek imam, da je v zadnjih dneh televizija polna reportaž o športnih dnevih raznih skrajno desnih domoljubnih organizacij. Najprej so razgrajali po nemškem Chemnitzu, se nato nekaj dni kasneje sprehajali in delali red po Trstu v Italiji, nekje vmes pa imeli manevre tudi v slovenskih gozdovih pri Apačah. Da, v naši mali državi imamo lastno, celo oboroženo, paravojaško organizacijo.

Rahlo utrujen od poročil o vseh odtenkih milic in drugih raznorodnih grupacij sem pred nekaj dnevi med listanjem po televizijskih kanalih z veseljem ugotovil, da vrtijo eno izmed mojih ljubših švedskih detektivskih serij. In tudi tam je mrki komisar Beck lovil švedske ultranacionaliste. Ker so omenjena združenja zaskrbljenih državljanov v zadnjem času očitno sila priljubljena tema, bom k tej priljubljenosti nekaj malega prispeval še sam. Na hitro se bom ozrl po tem, kaj te grupacije sploh so ter kako daleč še lahko gredo, brez da bi se znašle v dosegu kazenskega prava.

Protestniki v nemškem Chemnitzu so bili bolj ali manj blizu temu, kar razumemo pod besedo neonacisti. Ne vsi, nekateri so bili le simpatizerji parlamentarne stranke Alternativa za Nemčijo (AfD), sicer precej desni, vendar še ne ravno prohitlerjansko usmerjeni. Tega pa ne moremo trditi za najglasnejše demonstrante. To je za tiste, ki so najbolj zagreto kričali »Wir sind das Volk«, mi smo ljudstvo, nosili transparente in zastave katerih center je silhueta brzostrelke šmajser, držali desno roko pod kotom 45 stopinj ter vzklikali »Sieg Heil«. Nekaj jih je policija tudi zaprla, ker je v Nemčiji vzklikanje nacističnih sloganov pač prepovedano (pri nas, mimogrede, ni!). Zanimiv pa je bil odziv na proteste, protiprotesti vseh tistih, ki zagovarjajo odprto in strpno Nemčijo. Proti demonstrantom so se glasno izrekle tudi vse pomembnejše politične stranke, desne in leve, ter nemška protestantska in katoliška cerkev.

Nekaj podobnega, čeprav v veliko manjšem obsegu se je zgodilo tudi v Trstu. Tam so člani neofašistične stranke Forza Nuova (Nova sila) patrulirali po mestu in ohranjali javni red in mir, oboroženi baje edinole z mobilnimi telefoni, da bi v primeru težav lahko poklicali policijo.

In potem še češnja na torti, »Štajerska varda«. Paravojaška milica, v gozdnem postroju oborožena z vsem od sekir, bejzbolskih kijev in doma narejenih buzdovanov pa do jurišnih pušk, pod vodstvom Andreja Šiška, kandidata na lanskoletnih predsedniških volitvah in predsednika zunajparlamentarne stranke Zednijena Slovenija. Novica o tem, da imamo v naši državi pravo pravcato paravojaško organizacijo me je presenetila, neprijetno. Izjave njenega vodje, predvsem dve, tista o morebitnih konfrontacijah s policijo v primeru poskusa razorožitve ter tista o od naravnega prava dani pravico do nošenja orožja, pa sta me zaskrbeli. Še bolj pa me je zaskrbelo, da o Štajerski vardi očitno ni nihče vedel nič (ali pa vsaj ni nič ukrenil), vse dokler niso zamaskiranci na Facebooku objavili fotografij in videoposnetkov shoda.

Vse te grupacije se, pravno gledano, gibljejo po zelo občutljivem terenu. Načeloma so na robu med tistim kar je že kaznivo in tistim kar je sicer skrajno, kaznivo pa še ne. Dokler torej ne naredijo nečesa protizakonitega – recimo posedujejo orožja, napadajo ustavno ureditev ali koga pretepejo – so bolj ali manj varni, ščitita jih svoboda zbiranja in svoboda izražanja. Če gre za neko organizacijo, ki bi se že lahko smatrala za paravojaško enoto, (kot npr. da je oborožena, ima očitno nekakšno poveljniško strukturo ter oblačila, ki bi se jih lahko štelo za uniforme), je to že rahlo zaskrbljujoče in kliče po spremembi zakonodaje.

Poleg tega sodeč po izjavah njihovega poveljnika ne priznavajo obstoječega pravnega reda ter se sklicujejo na t.i. naravno pravo, sicer razmeroma zapleten pojem, ki pa si ga razlagajo malo po svoje.

Veliko bolj kot sama Štajerska varda je nevaren koncept, ki ga zastopajo in zagovarjajo. Nekakšen vzporedni pravni red obstoječemu, z vzporednimi oboroženimi silami in celo z vzporedno državo.

Ravno tako, ali pa še bolj zaskrbljujoče in pomenljivo pa je, da tega koncepta niso enoglasno in brezkompromisno obsodile vse pomembnejše politične stranke. Tako smo iz vrst opozicijske stranke SDS lahko slišali, da je oblikovanje paralelnih oboroženih struktur zgolj izraz jeze državljanov ali pa tako ali tako zgolj še en trik »globoke države« in Zveze združenj borcev za vrednote NOB. S tem občutno spodkopavajo legitimnost slovenskega pravnega reda ter represivnih organov. Glede na to, da so kar nekaj let tudi sami vodili državo in imeli željo, da bi jo spet, je to še toliko bolj nerazumljivo.

Kaj se bo zgodilo z kolovodjem varde se še ne ve. Dokazovanje, da je storil kakšno kaznivo dejanje bi lahko bilo težavno. Nenazadnje predstavniki Štajerske varde, razen posedovanja nekaj kosov avtomatskega orožja, po mojem mnenju niti niso storili drugih kaznivih dejanj oziroma jim bo to potrebno še jasno dokazati v okviru postopkov, ki že tečejo. Razmeroma nemočna pa je tudi SOVA, ki lahko poseže šele, ko obstaja nek tuj element, ki pa ga v primeru Štajerske varde (verjetno) ni.

Gotovo Štajerske varde po organiziranosti in nevarnosti, ki jo predstavljajo, ne moremo primerjati z »rjavosrajčniki« prejšnjega stoletja v nacistični Nemčiji, a kljub temu jih moramo vzeti resno. Čeprav morda pravnega reda in suverenosti države v praksi ne ogrožajo, je njihova formacija jasen signal, da bo potrebno nekaj postoriti na področju zaznavanja njim podobnih struktur ter dati policiji in obveščevalno-varnostni agenciji SOVA primerna pooblastila.

Predvsem pa jasno povedati, da Slovenija ni divji zahod.

Rok Dacar je diplomant Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in College of Europe v Brugesu

Komentar dr. Ljubice Jelušič: Oboroženci Andreja Šiška se predstavijo pred oblikovanjem 13. Vlade Republike Slovenije

Še preden so v Državnem zboru začeli z zaslišanji kandidatov za ministre 13. slovenske vlade, so provokatorji poskrbeli za material, s katerim se sedaj ubada celotna slovenska javnost in tudi velik del odhajajočih in bodočih ministrov se bo moral glede posnetkov postroja oborožencev Andreja Šiška javno opredeliti.

Nekje v ljutomerskih gozdovih so se, oboroženi s puškami in sekirami, pokriti s črnimi maskami in v enotnih oblačilih, postavili pred svojega poveljnika, nekdanjega vodjo ene od navijaških skupin, nekdanjega kandidata za župana Maribora, za predsednika Republike Slovenije ter predsednika politične izvenparlamentarne stranke Zedinjena Slovenija. S to stranko je kandidiral na parlamentarnih volitvah 2018.

Z obsodbami takega postroja so se najprej oglasili strokovnjaki s področja obramboslovja, nato politiki državnih in vladnih nacionalno-varnostnih struktur. Zelo hitro pa so se Šišku v bran postavili politiki in poslanci največje opozicijske stranke. Za zmanjševanje pomena postroja skrajnežev v ljutomerskih gozdovih so šli tako daleč, da so s seboj nosili slike veteranskih skupin, ki delujejo v okviru ZZB in se v partizanskih uniformah s starim nedelujočim orožjem udeležujejo partizanskih proslav.

Te slike so uporabili kot argumente na sejah delovnih teles državnega zbora. Namen omenjenih veteranskih skupin je ohraniti spomin na partizanske uniforme poveljnikov, borcev, bolničark in drugih udeležencev izpred več kot 73 let. Ne urijo se za izvajanje nasilja, ne sporočajo, da bodo branili varnost države, ne zakrivajo si obrazov. Pa vendar so njihove slike opozicijski poslanci (in njihovi spletni portali) postavili poleg posnetkov iz urjenja Šiškovih oborožencev, ki povsem očitno nimajo nekega zgodovinskega motiva, da bi stali v postroju, ampak se, kot poroča njihov poveljnik, urijo za delovanje na področju državne varnosti, so oboroženi, za orožje nimajo dovoljenj, in se ne bodo pustili razorožiti.

Človek se nehote vpraša, čigavi pa so ti oboroženci? Ali so res Šiškovi, ali od tistih, ki so jih tako pohiteli braniti v javnosti s protinapadom na veterane?

Vsakršne oborožene grupacije, ki se zbirajo, urijo, nosijo orožje, se z njim usposabljajo z namenom opravljanja varnostnih in obrambnih nalog, ki jih je država namenila obrambnim silam, to je vojski in policiji, in ki nimajo nikakršne podlage za svoje delovanje v slovenskem pravnem redu, so protizakonite in nevarne za državo. Pripadnikom dajejo občutek, da lahko vzamejo red v državi v svoje roke. Kar ni dopustno. Drugim državljanom pa dajejo vtis, kot da država ni sposobna poskrbeti za varnost države, če se morajo organizirati takšne tolpe in ustvarjati vzporedne formacije.

Zato je vselej, ko kritiziramo Slovensko vojsko in trdimo, da ni pripravljena na z zakonom predpisane naloge, ali kritiziramo policijo in njeno delovanje, to lahko tudi voda na mlin takšnih skrajnežev, ki vidijo v slabostih državnih institucij primeren trenutek za svoje izkazovanje moči. Andrej Šiško sam po sebi ni nevaren, dokler ne začne s kaznivimi dejanji. Je pa dovolj inteligenten, da ve, da naša država v bistvu sploh nima niti institucij niti zakonodaje, ki bi skrajneže zelo hitro prepoznala in jih ustrezno pravno okvalificirala ter nato sankcionirala.

Celo več – skrajneži lahko uporabijo vse politične institucije za svoje zakonito delovanje, npr. v obliki politične stranke, ali v obliki kandidature za vse politične funkcije, vključno s funkcijo predsednika republike. Zaposleni so lahko v vseh državnih organih. To je zato, ker nimamo zakonodaje, ki bi jasno opredelila, da politični skrajneži, ki v imenu demokracije rušijo ustavni in pravni red v državi, ne morejo delati v državnih organih.

Šiško je doslej s svojimi kandidaturami uspel dokazati vse skrajne absurde našega demokratičnega ustroja. Pokazal je tudi na dejstvo, da so se vse dosedanje vlade in parlamenti otepali naloge, da bi v kazenski zakonik jasno in operativno izvedljivo zapisali definicijo skrajnežev ter skrajna dejanja. S svojimi napovedmi, da bodo njegovi oboroženci varovali državo, in da jih bo organiziral tudi drugod po Sloveniji, opozarja na nebogljenost institucij nacionalno-varnostnega sistema, ki bi morale takšne formacije poznati in imeti mandat za njihovo prepoved. Pa ga nimajo.

O tem bodo odločala sodišča. Če bo policija zbrala dovolj podatkov. Če bo tožilec presodil, da zbrani policijski podatki res kažejo na kazniva dejanja, ki jih bo mogoče dokazati tudi pred sodiščem. Navkljub besu javnosti in zaklinjanju politikov bodo Šiškovi oboroženci še dolgo brez skrbi objavljali svoje selfije z urjenj – naš pravni red je tak, da je skoraj imobiliziral policijo, obveščevalno-varnostne službe pa tako in tako ne smejo zbirati podatkov o lastnih državljanih, ki v svoji državi (brez povezave s tujino) ustanavljajo vzporedne oborožene formacije. SOVA lahko zbira podatke iz tujine ali pa o skupinah in osebah, ki v povezavi s tujino ogrožajo nacionalno varnost Slovenije (2. člen Zakona o SOVI).

Res je čas za spremembo zakonodaje na področju nacionalne varnosti, vendar se bojim, da bo soglasja o tem, kako zakonsko usmeriti varnostne institucije tudi v zaščito ustavnega in pravnega reda, v primerih, ko ga ogrožajo lastni državljani, bolj malo. Nekateri bodo tehtali med varnostjo in človekovimi pravicami, drugi bodo veterane druge svetovne vojne primerjali s sodobnimi oboroženci, da bi slednjim dali več legitimacije. Tretji bodo zbrali vse sile, da bi onemogočili delo 13. slovenske vlade. Tako gre to v naši državi – en korak naprej, dva koraka nazaj.

Dr. Ljubica Jelušič je nekdanja obrambna ministrica ter strokovnjakinja za obramboslovje

Komentar dr. Jerneja Štromajerja ob svetovnem dnevu zadružništva: S sodelovanjem do vzdržnih skupnosti!

Danes, tako kot vsako leto prvo soboto v juliju vse od 1992 dalje, na podlagi odločitve Organizacije združenih narodov, poteka mednarodni dan zadružništva. Ob tej priložnosti bi sicer lahko na dolgo in široko razglabljali o ekonomskem in družbenem vplivu zadružništva na slovenskem skozi leta in skozi različna družbeno-ekonomska obdobja. Namesto tega pa je veliko bolj smiselno pogledati v prihodnost, kar za začetek sicer terja vpogled v ne tako daljno preteklost, tja do zadnje velike krize kapitalističnega sistema.

Ko so leta 2011 protestniki v času globalne finančne in ekonomske krize zasedli Zuccotti Park na južnem delu Manhattana in oblikovali gibanje Occupy Wall Street je poglavitni razlog zasedbe parka tičal v nasprotovanju vedno večji ekonomski in družbeni neenakosti. Ob skupnem razumevanju čemu in zakaj se je protestiralo je sledilo vprašanje ne samo česa protestniki nočejo, ampak kaj hočejo. In točka večinskega strinjanja, skupni imenovalec je bila zahteva po razvoju ekonomske demokracije in delavskih zadrug.

Kot bi »usoda hotela« je že leta 2012 potekalo Mednarodno leto zadružništva, ki je močno prispevalo k prepoznavnosti in večjemu razumevanju zadružnega modela v svetu, na to pa ni bila imuna niti Slovenija. Od takrat do danes v Sloveniji resda beležimo porast števila registriranih zadrug, hkrati s tem pa je število zaposlenih v teh istih zadrugah vedno manjše, pri čemer je daleč največji delež zaposlenih v zadrugah pri nas še zmeraj znotraj kmetijskega sektorja.

Ob tem nas ne sme pomiriti dejstvo, da so drugod po svetu kmetijske zadruge prav tako močno razširjenje, saj hkrati določenih oblik zadrug v Sloveniji praktično nimamo (potrošniške, delavske, kreditne zadruge…). In to kljub dejstvu, da so se prav v času globalne finančne in gospodarske krize zadruge izkazale kot bolj trajnostno naravnana in na krize kapitalističnega sistema bolje odporna demokratična podjetja, od konvencionalnih kapitalističnih podjetji katerih glavni cilj je maksimizacija dobička.

Trajnostna naravnanost in odpornost na šoke pa nista edini prednosti zadrug, njihova največja prednost pred klasičnimi podjetji tiči namreč prav v njihovi organizacijski obliki in načelih, predstavljajo namreč demokratično alternativo gospodarjenja. Zadruge ponujajo priložnost ekonomske in družbene alternative, so orodje samopomoči in model demokratičnega ekonomskega povezovanja, tako na strani proizvodnje, kot potrošnje.

Poleg tega so lahko  tudi mehanizem za povezovanje, da se zapolnijo vrzeli na trgu, ki jih druga podjetja ne uspejo zapolniti: od povezovanja malih kmetov za skupno za nabavo, prodajo in proizvodnjo (v razmislek: zakaj v Sloveniji v času vse bolj uveljavljanega car sharinga vsak kmet še vedno rabi svoj traktor namesto, da bi si več kmetov skupaj delilo zadružni traktor?), do delavskih zadrug v obliki storitvenih zadrug (npr. avtotaksi zadrug), pa vse do večjih industrijskih podjetij v lasti zaposlenih.

Če smo pred mesecem dni imeli možnost demokratične izbire svojih političnih predstavnikov, smo več ali manj vsak dan prikrajšani za demokracijo na delovnem mestu. Tam kjer preživimo vsaj osem ur vsak dan! In tukaj nam zadruge, kot demokratična podjetja v lasti svojih članov, ki delujejo po demokratičnem načelu en član – en glas, nudijo priložnost za demokratizacijo ekonomije.

Razvoj ekonomske demokracije je bil eden izmed ciljev (tudi te) odhajajoče vlade, žal ta ni uspela kot bi si želeli. Ni se uspela uresničiti več idej o različnih delavskih odkupih (npr. Adria Airways tehnika) ali kakšnega drugega zadružnega preoblikovanja katerega izmed podjetij. Zakon o delavskih odkupih, ki smo ga predlagali Socialni demokrati, je v tej vladni apatiji obtičal v predalih gospodarskega ministra iz vrst modernega centra.

O tem, da že od časa Pahorjeve vlade nismo uspeli prenoviti Zakona o udeležbi delavcev pri dobičku (novela tega zakona je v času Pahorjeve vlade padla po vetu Državnega sveta) raje niti ne bom govoril, čeprav imamo na področju finančne participacije delavcev in razvoju delničarstva zaposlenih še ogromno neizkoriščenega potenciala za dvig produktivnosti in povečanje motivacije zaposlenih.

Če je odhajajoča vlada na tem področju pustila veliko dela, morda celo priložnost »popravnega izpita« za prihajajočo vlado, bodo priložnost za razvoj zadružništva tudi prihajajoče lokalne volitve. Če resnično želimo razmišljati globalno in delovati lokalno ima razvoj različnih zadrug ogromno potenciala za grassroots razvoj zadružništva v Sloveniji.

Za to potrebujemo, ne samo vzpostavitev vsebinskih in finančnih podpornih mehanizmov za razvoj zadružništva, ampak predvsem aktivacijo vsega razpoložljivega človeškega kapitala za spremembo smeri razvoja razvojnega modela (lokalnih skupnosti), tako z družbenega kot tudi ekonomskega vidika.

dr. Jernej Štromajer je strokovni sodelavec v Poslanski skupini SD

Komentar dr. Brigita Skela Savič: Zdravje mora imeti v politični perspektivi razvoja države ključno razvojno mesto

Življenjska doba človeka se v zadnjih desetletjih podaljšuje. Večina ljudi živi bolj zdravo in dlje, vedno bolj postajajo pomembne socialne in družbene determinante zdravja ter vlaganje v stroškovno učinkovite intervencije za krepitev zdravja, zmanjševanje neenakosti v zdravju in družbi. Analiza OECD »Health at a Glance« (2017) pokaže, da je dvig pričakovane življenjske dobe povezan z bolj zdravim življenjskim slogom, večjimi prihodki in boljšo izobrazbo posameznika.

Ni pomembno samo, koliko denarja za zdravstvo se porabi na prebivalca, temveč tudi, kako učinkovito so ti viri porabljeni.

DOLGOŽIVA DRUŽBA JE DEJSTVO

Ženske živijo v povprečju 5 let dlje kot moški, ljudje z visokošolsko izobrazbo živijo okrog 6 let dlje kot tisti z nižjo stopnjo izobrazbe. Povprečna pričakovana življenjska doba pri rojstvu je bila leta 2015 v državah OECD 80,6 let, leta 1970 pa 70 let.

Kratka analiza stanja v Sloveniji pokaže, da je današnja pričakovana življenjska doba 80,9 let. Zmanjšuje se smrtnost za srčno žilnimi boleznimi in rakom, povečuje se breme duševnih in kroničnih bolezni.

Kajenje in debelost ostajata aktualna javno zdravstvena problema, onesnaženost zraka je še vedno prepogosto spregledan javnozdravstveni problem, uživanje alkohola je naraslo v trinajstih državah OECD. Slednje predstavlja velik problem tudi v Sloveniji. Slovenci močno presegamo porabo alkohola na prebivalca in smo med 35 državami OECD na 5. mestu s porabo 11,5 litra, povprečje OECD je 9 litrov. V Sloveniji dosegamo dobre rezultate na področju racionalne rabe antibiotikov, zmanjševanja ležalne dobe, števila bolniških postelj na prebivalca, imamo pa priložnosti za izboljšave pri preživetju pacientov 30 dni po miokardnem infarktu, petletnem preživetju pri raku dojke, povečanju deleža cepljenja proti gripi, idr.

PORABLJEN DENAR ZA ZDRAVSTVO NARAŠČA 

V povprečju stroški za zdravstvo v državah OECD naraščajo. Ni pomembna samo poraba denarja na posameznika, temveč tudi, kako se viri povezani z daljšanjem življenjske dobe uporabljajo. OECD poudarja, da je potrebno nadaljevati z izboljšavami v dostopu do zdravstvene obravnave, zlasti na področju obravnave kroničnih bolezni na primarni ravni.

V Sloveniji za zdravstvo namenimo 2835 USD, povprečje OECD je 4003 USD, manj od nas v Evropi dajo države, ki so nastale z razpadom socialističnih držav ter Portugalska in Grčija, več pa vse druge evropske države, največ Švica (7919 USD), sledijo Luksemburg (7463 USD), Norveška (6647 USD), Nemčija (5551 USD), Irska (5528 USD), idr. (Graf 1).

GRAF 1: Health expenditure per capita, 2016 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 135).

Vendar vložek sredstev v zdravstvu ni v vedno v korelaciji s pričakovano življenjsko dobo ob rojstvu (Graf 2), pomembni mehanizmi so še učinkovitost zdravstvene obravnave, življenjski stil in v nadaljevanju razložene socialne determinante zdravja.

GRAF 2: Life expectancy at birth, 1970 and 2015 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 51).

Zagotavljanje ustreznih finančnih in materialnih virov je ključnega pomena za delovanje zdravstvenega sistema. Viri se morajo uporabljati premišljeno, da ne pride do nepotrebnega trošenja.

Delež BDP za zdravstvo v skupini OECD 35 je v razponu med 4,3% v Turčiji in 17,2% v ZDA, povprečje OECD 35 je 9%, Slovenija zdravstvu nameni 8,6% BDP (Graf 3).

GRAF 3: Health expenditure as a share of GDP, 2016 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 137).

Na ravni posameznika slovenska analiza Neenakosti v zdravju v času ekonomske krize (NIJZ, 2018) opozori na strukturo neposrednih izdatkov za zdravstvo iz žepa posameznika, ki se glede na dohodek zelo razlikuje, saj manj premožni trošijo predvsem za zdravila, bolj premožni pa bistveno več za ambulantne in zobozdravstvene storitve. Opazne so velike razlike v obsegu in strukturi neposrednih izdatkov za zdravstvo iz žepa v zadnjih desetih, kar bi lahko vplivalo tudi na povečevanje neenakosti v zdravju v Sloveniji.

V OECD 35, razen v ZDA, so viri financiranja zdravstva različne državne sheme in obvezno zdravstveno zavarovanje. Za stroške bolnišnične obravnave se v povprečju porabi 40% sredstev za zdravstvo. Število zdravnikov in medicinskih sester narašča od leta 2000 naprej. Povečuje se raba generičnih zdravil.

Staranje populacije zelo povečuje potrebe po dolgotrajni oskrbi. 13% starejših od 50 let tedensko neguje odvisne sorodnike ali prijatelje, 60% teh neformalnih oskrbovalcev so ženske.

Zato je ena od ključnih prioritet razvoja zdravstva in sociale zagotavljanje sistemskih pristopov na področju dolgotrajne oskrbe, saj bodo potrebe po dolgotrajni oskrbi z leti močno naraščale. Več o dolgotrajni oskrbi in potrebah neformalnih oskrbovalcev v zapisu »Zdravje in potrebe neformalnih oskrbovalcev v družini – izzivi dolgotrajne oskrbe v Sloveniji« (Skela Savič, 2018).

SOCIALNO-EKONOMSKI DEJAVNIKI IN ZDRAVJE

Socialno ekonomski dejavniki in življenjske razmere posameznika se vedno bolj izkazujejo kot pomembni mehanizmi, ki vplivajo na zdravje posameznika in na njegove življenjske navade.

Nizki osebni prihodki imajo učinke na slabo zdravje, vendar ta povezava ni linearna, medtem ko ima dolgotrajno pomanjkanje prihodkov dokazano negativne učinke na zdravje. Brezposelnost poslabša duševno in fizično zdravje posameznika, prav tako so pomembni pogoji za delo. Delo preko delovnega časa se izkazuje kot škodljivo za zdravje, povečuje stopnjo stresa in tveganja za srčno žilne bolezni. Nevarnost za poslabšanje zdravja predstavljajo še delo s škodljivimi substancami, nevarnost za izgubo dela in nezadovoljstvo na delovnem mestu (povz. Health at a Glance, 2017).

Slovenska analiza »Neenakosti v zdravju v času ekonomske krize« (NIJZ, 2018) ugotavlja slabše izide pri osebah z nizkim socialno-ekonomskim položajem, prikazanim s stopnjo dosežene izobrazbe. Analiza povzame, da sta zdravje in uporaba zdravstvenih storitev pri brezposelnih pričakovano slabša kakor pri zaposlenih, zato so brezposelni nedvomno ranljiva skupina, ki potrebuje usmerjene ukrepe.

IZOBRAZBA ZAGOTAVLJA BOLJ ZDRAV ŽIVLJENJSKI SLOG

Bolje izobraženi posamezniki in njihovi otroci živijo bolj zdravo, so manj odvisni od sprotnih prihodkov in redkeje izgubijo delo. Zato razvijejo bolj zdrav življenjski slog, so bolje informirani o zdravih in nezdravih vedenjih in praksah in več prakticirajo dobre prakse za ohranitev zdravja. So bolj poučeni o zdravstvenem sistemu, pravicah, uporabljajo preventivne in specialistične programe zdravstvene obravnave, kar ima svoje učinke zlasti na pojav in obravnavo kroničnih bolezni (povz. Health at a Glance, 2017).

Visoko izobraženi prebivalci Slovenije živijo dlje in so boljšega zdravja kot nižje izobraženi, zato nižje izobraženi prebivalci potrebujejo dodatno pozornost, da bi lahko izkoristili svoje potenciale, aktivno prispevali družbi in dočakali zdravo starost (NIJZ, 2018).

KADRI V ZDRAVSTVU

V Sloveniji smo na področju števila zaposlenih zdravstvenih delavcev in delavcev v sociali pod povprečjem držav OECD s 6,3 zaposlenega na 1000 prebivalcev (Graf 4).

GRAF 4: Employment in health and social work as a share of total employment, 2000 and 2015 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 151).

Naši kadrovski normativi so zelo nizki in z zaposlovanjem kadrov ne sledimo razvitim državam in posledično se tako soočamo z večjimi težavami z obvladovanjem zdravstvenih in socialnih problemov dolgožive družbe. Podobna situacija je s številom zdravnikov (Graf 5).

GRAF 5: Practising doctors per 1000 population, 2000 and 2015 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 153).

Pri številu medicinskih sester na 1000 prebivalcev smo na spodnji meji razvitih držav (Graf 6), vendar je podatek zavajajoč glede na realno stanje. Pomemben podatek za razumevanje Grafa 6 je, da je skladno z Direktivo 2013/55/EU za regulirane poklice izobraževanje za poklic medicinske sestre regulirano na visokošolski ravni. Direktiva vključuje minimalne pogoje za izobraževanje naslednjih zdravstvenih poklicev: zdravniki, zobozdravniki, medicinske sestre, babice in farmacevti.

V Sloveniji omenjeno Direktivo upoštevamo za vse navedene poklice, razen za medicinske sestre. Dejansko je v sistemu le 2,5 diplomirane medicinske sestre na 1000 prebivalcev, preostali 6,3 na 1000 prebivalcev so kadri s končano srednješolsko izobrazbo programa zdravstvena nega, ki po končanem strokovnem izpitu pridobijo strokovni naslov tehnik zdravstvene nege in se jih umešča v prvo od štirih ravni kompetenc v zdravstveni negi. Ravni kompetenc so: 1. tehnik zdravstvene nege, 2. diplomirana medicinska sestra splošne smeri, 3. diplomirana medicinska sestra specialistka, 4. magistrica/doktorica zdravstvene nege/zdravstvenih ved s kompetencami za napredne oblike dela v zdravstveni obravnavi. Več o ravneh kompetenc lahko preberete v Skela Savič (2017).

GRAF 6: Practising nurses per 1 000 population, 2000 and 2015 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 161).

Slovenija tako prikazuje napačne podatke o kadrih, ki jih lahko z Evropsko direktivo umeščamo v kategorijo »medicinske sestre« oz. ne doda opombe, ki bi pojasnila skupno število kadra v zdravstveni negi. Tehnik zdravstvene nege ni nosilec zdravstvene nege, nima licence za poklic, zato je preštevanje pomembno razumeti kot v primerih zobozdravnikov, ko višje dentiste (danes jih ne izobražujemo več) ne štejejo v kategorijo zobozdravnikov, ali primer Nemčije, ko zdravnikove asistente ne štejejo v kategorijo zdravniki.

Realno v Sloveniji zelo primanjkuje diplomiranih medicinskih sester in te množično zapuščajo slabo plačana in neurejena delovna mesta.

V njihove kompetence nenehno vstopajo tehniki zdravstvene nege, kar za obe skupini predstavlja velik stres in nevarnost za kakovostno zdravstveno obravnavo pacientov. Številne mednarodne raziskave so pokazale pomen stopnje izobrazbe medicinskih sester za zniževanje smrtnosti pacientov in incidentov, vendar slovenski zdravstveni management in Ministrstvo za zdravje žal tem usmeritvam ne sledita in še vedno se večinsko zaposluje srednješolsko izobražen kader v zdravstveni negi.

DOLGOŽIVOST JE DEJSTVO, NA KATEREGA SE JE TREBA PRIPRAVITI

Zbrani podatki publikacije »Health at a Glance« (2017) nas ponovno opozorijo, da je dolgoživost dejstvo, na katerega se moramo ustrezno pripraviti tako znotraj zdravstvenega in socialnega sektorja in obema nameniti več denarja in več kadrov. Zdravje državljanov oblikujejo tudi drugi dejavniki, kot so delovno in bivalno okolje, stopnja izobrazbe, brezposelnost, delovni pogoji, idr. Na to področje opozori tudi slovenska analiza Neenakosti v zdravju v času ekonomske krize (NIJZ, 2018).

Zaključimo lahko, da zdravje družbe dejansko sega v vse družbene sektorje in mora imeti v politični perspektivi razvoja države ključno razvojno mesto. Brez zdrave družbe ne bo mogoče graditi države, ki bi se umeščala med najbolj razvite države sveta.

Zato se na zdravje in zdravstveni sistem ne sme gledati kot ekonomsko kategorijo, temveč kot kategorijo, ki prinaša družbeno blaginjo, seveda ob upoštevanju učinkovite rabe vseh potrebnih resursov.

Prihodnost učinkovite zdravstvene politike je v upoštevanju socialnih in družbenih determinant zdravja, vlaganju v stroškovno učinkovite intervencije za krepitev zdravja, zmanjševanje neenakosti v zdravju in družbi ter v preprečevanju in obvladovanju kroničnih obolenj in postavitvi sistemov dolgotrajne in palitivne oskrbe. Za vse navedeno je nujen dialog o strategiji razvoja zdravstva, kadrovski in finančni politiki v zdravstvu tako na nivoju strokovnjakov, kot zdravstvenih managerjev, ki bo odgovorila na izzive, ki so pred nami.

Zdravje ljudi mora postati apolitična tema, o kateri se dogovarjamo brez elitizma, v interesu zdravja državljanov, vezivno tkivo naj bo med poklicno sodelovanje in spoštovanje.

dr. Brigita Skela Savič je znanstvena svetnica in profesorica na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin

Njen prispevek je bil objavljen na spletnem portalu Metina lista

Komentar dr. Jernej Pikalo: Dnevi grmenja po volitvah

Stara politična šala gre nekako takole: “Zakaj hipoma ne maraš določenih ljudi? Zato, ker mi to prihrani ogromno časa.” Kar je bila včasih šala, je v današnjem političnem svetu twitterjev, snapchatov, facebookov in drugih orodij za takojšnjo politično zadovoljitev realnost. Politične izjave so na prvo žogo, njihova veljavnost manj kot en dan, povedi enostavčne, obmetavanje z zmerljivkami, žaljivkami in smešenji pa način komuniciranja političnih nasprotnikov.

Sodobno tehnologijo uporabljamo za vzpodbujanje najnižjih čustev. Politične odnose smo zreducirali na primitivizem, ki mu je kakršnakoli argumentirana razprava z iskanjem rešitev tuja. Politični nasprotniki niso več politični sopotniki, temveč so že zdavnaj postali politični sovražniki.

Vsi, ki na takšen ali drugačen način sodelujemo v politiki, imamo odgovornost.

Namesto da bi se obnašali kot gasilci, ki sproti gasijo požare sovraštva, nezaupanja, frustracij in polariziranj v družbi, jih s svojimi dejanji pogosto celo spodbujamo. Ker v svetu hipnih medijskih zadovoljitev pač mukotrpno in dolgotrajno iskanje rešitev ne šteje nič. Vsi vemo, da je to narobe, a prinaša točke. Ko že mislimo, da nižje ne gre več, ugotovimo, da to še ni zadnji krog.

Upamo, da to ne bo imelo vpliva na ustavno in politično ureditev, da bomo še naprej lahko uživali ustavno zagotovljene pravice in svoboščine, a tudi to ni več tako nedvoumno vklesano v kamen, kot je nekoč bilo. Glede na vse, kar se dogaja v naši bližnji in širši okolici, je naš način življenja, kodificiran v ustavnem in političnem sistemu, pod velikim pritiskom. S svojimi dejanji pogosto ne prispevamo k temu, da bi se zmanjšal.

Pritisk na ključne postulate ustavnega in političnega sistema ima še eno posledico: zavira napredek. Ko so politični akterji zaposleni z branjenjem civilizacijskih pridobitev in medsebojnimi neproduktivnimi boji, jim zmanjka moči za tisto, za kar so jih državljanke in državljani pravzaprav izvolili: za vzdrževanje in širjenje polja svobode, za regulacijo novih in razvijajočih se področij, za uvajanje novosti, za rešitve, ki izboljšujejo kvaliteto življenj posameznikov in družin. V tej neskončni igri gasilcev in piromanov, kjer imajo oboji ogromno dela, na koncu vedno ostane pogorišče. Vprašanje je samo, kako veliko. Jasno pa je, da se v tem času novega ni zgradilo nič.

Po volitvah vedno nastopijo dnevi grmenja. Kot v Prešernovem Povodnem možu nad Stari trg pridrvijo črni oblaki, na nebu sliši se strašno gromenje, vetrov sovražno vršenje, potokov derečih šumenje … Politična situacija postaja vedno bolj napeta, a namen vsega skupaj je samo eden: prevesti volilne rezultate v operativni politični konsenz, ki bo dal prepotrebno politično stabilnost političnemu sistemu v naslednjem zakonodajnem obdobju. Rezultate volitev je mogoče prevajati na več načinov, a vedno drži ena: voljo ljudi, izraženo v številu glasov, je treba vedno spoštovati.

Če je nekdo dobil en glas več kot naslednji, je to treba upoštevati pri grajenju zavezništev in konsenzov. Če pade to kvantitativno načelo, potem je odprto vse, kajti ne velja nič.

Tretji je lahko prvi, četrti je lahko vse. V takšni igri premetavanja številk, kjer se rezultati relativizirajo, najslabšo potegne mnenje ljudi, izraženo na volitvah. Če kaj, mora politika doumeti sporočilo volivk in volivcev in primerno, ne glede na osebne želje, rezultate glasovanja prevesti v operativni politični konsenz.

Koalicije, ki se gradijo po volitvah, so lahko takšne ali drugačne. Vedno so rezultat racionalnega seštevka pa tudi umetnosti sestavljanja koalicij. Zato je pri ocenjevanju možnosti potencialnih koalicij treba imeti v mislih ne samo številke, ampak tudi sposobnost koaliranja posameznih strank. Volilni izid, ki ga doseže določena stranka, ni enak njeni sposobnosti povezovanja z drugimi. To je namreč posebna kategorija, ki jo ocenjujemo glede na tip strank (inkluzivne, ekskluzivne), njihove potenciale in želje po povezovanju.

Pomembno vlogo igrajo voditelji oziroma njihova sposobnost sodelovanja pa tudi priznavanja primata prvemu. Vlogo igrajo tudi bolj ali manj natančni protokoli sodelovanja v koalicijah, s katerimi si koalicije opredeljujejo notranje načine delovanja. Nimajo vse stranke iste discipline glede sodelovanja v koalicijah niti istih namenov.

A če je v tem trenutku kaj politično pomembno, je to politična stabilnost. Priti do operativnega konsenza, ki bo Sloveniji v prihodnjih letih omogočal, da bo stabilna politična skupnost, ki je ne bodo zamajali niti veliki politični izzivi. Sedaj je čas za potrpežljivo razpravo političnih akterjev, ne pa za njeno zapiranje. Čas za kristaliziranje mnenj in približevanje predlogov. Je čas za resen in trezen premislek, kako naprej. Naj torej na nebu še grmi, naj se krešejo mnenja, naj divjajo možganske nevihte, vse s ciljem napredka in boljših rešitev za vse.

dr. Jernej Pikalo, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

*Komentar je bil objavljen tudi v sredini izdaji časnika Večer: https://www.vecer.com/po-volitvah-dnevi-grmenja-6501366

Dušan Semolič: Naj še dolgo živi praznik dela!

Čisto na začetku obudimo zgodovinski spomin. Kako se je sploh začelo? Leta 1886 Chicago – 37 mrtvih. Leta 1890 prvič praznujemo 1. maj v Sloveniji. Kaj druži današnji čas s časom, ki je tako dramatično zaznamoval delavsko gibanje 19. stoletja?To so vrednote povezane s solidarnostjo in pravičnostjo ter prepričanje, da se je potrebno za delavske pravice boriti, da niso podarjene in tudi večne niso. Postajamo vse bogatejša družba, toda bogastvo ni pravično porazdeljeno. Virus neoliberalizma ni premagan.

Še vedno je veliko in preveč revščine, krivic in izkoriščanja. Preveč je eksistenčne negotovosti in prepogosto so mnoge temeljne človekove pravice nedosegljive – vse v imeni vse večje konkurenčnosti in vse večjih dobičkov. Ni mogoče spregledati življenja prekarnih delavk in delavcev, ki za preživetje sprejmejo vsako delo, da bi le lahko preživeli, četudi so prikrajšani za mnoge delavske pravice.

Resnici na ljubo je potrebno reči, da so se nekateri trendi začeli spreminjati tudi na bolje. Tudi po zaslugi Socialnih demokratov in ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anje Kopač Mrak, ki je v zadnjih štirih letih z različnimi ukrepi spodbujala rast zaposlenosti in zmanjševanja brezposelnosti. Zmanjšalo se je število brezposelnih mladih kot tudi sicer vseh brezposelnih. Zadnji dvig minimalne plače je pomemben prispevek k boljšemu življenju tistih, ki kljub rednemu delu prejemajo izjemno nizke plače.

Da – pravice ne smejo biti dostopne le bogatim. Socialne in delavske pravice niso sovražnik gospodarskemu razvoju, ampak predpogoj gospodarskega napredka. Nikoli več se ne sme ponoviti, da se v imenu varčevalnih ukrepov tako grobo poseže v standard upokojencev in upokojenk, v standard zaposlenih v javnem sektorju ali uničuje delavna mesta v gospodarstvu.

V Sloveniji je, tako kot v mnogih evropskih državah, pot za doseganje pravičnejše družbe pot na kateri se upošteva socialni dialog. Socialni dialog je naš civilizacijski standard, če želimo graditi družbo konsenza, družbo, ki bo prijazna do vseh. Razviti socialni dialog pomeni, da na usodna razvojna vprašanja najdemo le v dialogu dobre odgovore in dogovore.

Kako bomo živeli v prihodnje? Odgovor na to vprašanje je odvisen tudi od moči Socialne demokracije v Sloveniji, ki jo bo dobila na letošnjih parlamentarnih volitvah.

Je pa 1. maj praznik, ko se moramo ozreti po svetu. Ne smemo si zatiskati oči in ne videti vojn, trpljenja, revščine in lakote v mnogih delih sveta. Tudi tam so ljudje, ki hrepenijo po miru, socialni varnosti in pravičnosti, želijo razmere v katerih se spoštujejo temeljne človekove pravice. Tudi tam so delavke in delavci, ki vedo kaj je 1. maj, toda razmere v katerih žive so vse prej kot človeka vredne.

Da, prvi maj je velik praznik nas vseh. Naj nas združi z velikimi ideali solidarnosti in socialne pravičnosti

Živel 1. maj – praznik dela!

Mag. Dušan Semolič je dolgoletni član Delavske zveze SD, nekdanji dolgoletni predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in zdaj tudi kandidat SD za volitve v DZ v Ljubljani