Prispevki

Socialni demokrati smo stavbo na Levstikovi v Ljubljani pridobili na legalen način!

Socialni demokrati v zadnjem času opažamo, da se v nekaterih medijih in preko družbenih omrežij ponovno širijo neresnične zgodbe o lastništvu strankine stavbe na Levstikovi v Ljubljani. V zvezi s povsem neresničnimi izjavami predsednika SDS Ivana Janeza Janše o “domovanju stranke SD v ukradeni vili”, ki jih sam širi v javnosti, kar se je ponovno zgodilo v zadnji oddaji Tarča na TV Slovenija, smo se odločili razjasniti zadeve.

Stavbo, kjer je sedež stranke Socialnih demokratov (SD) na Levstikovi 15 v Ljubljani, smo pridobili na legalen način. Leta 1993 je takratna Stranka demokratične prenove (SDP), predhodnica SD, z menjalno pogodbo za del stavbe na Tomšičevi ulici 5 v Ljubljani od Republike Slovenije prejela v last hišo na Levstikovi 15 v Ljubljani, ki je bila v lasti države. To predsednik SDS Ivan Janez Janša dobro ve, saj je bil v času, ko je Vlada Republike Slovenije izvedla omenjeno menjavo nepremičnin, v taisti vladi minister za obrambo.

Njegove izjave so povsem neresnične in jih širi z namenom diskreditacije stranke SD in njenega vodstva. Stavba na Levstikovi ni bila odtujena niti zaplenjena umrli judovski družini Moskovič, ampak je bila po 2. svetovni vojni v zapuščinskem postopku dodeljena zakonitemu dediču, ki jo je prodal naprej, naslednja lastnica pa je hišo kasneje prodala takratnemu splošnemu ljudskemu premoženju.

Na podlagi virov (zemljiškoknjižni izpiski in zapuščinski spisi v različnih ljubljanskih arhivih) je razvidno, da je to vilo po Moskovičevih, ki so umrli v uničevalnem taborišču Auschwitz, podedoval zakoniti dedič. Ta jo je sicer takoj po dedovanju prodal naprej, kar pomeni, da ni bila odvzeta ali zaplenjena Judom oz. da bi zaradi neobstoja oporočnih ali zakonitih dedičev samodejno pripadlo t. i. splošnemu ljudskemu premoženju, niti ni bila predmet povojne nacionalizacije.

Leta 1944 so nemški okupatorji družino Moskovič odpeljali v uničevalno taborišče Auschwitz, kjer sta leta 1944 umrla Feliks in hči Vera, sin Julij pa je padel kot italijanski partizan. Kot zadnja je v taborišču v začetku leta 1945 umrla še Klara Moskovič. Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev v Sloveniji je uradno ugotovila, da je Klara Moskovič, roj. Lajtner, izraelitske vere, gospodinja iz Ljubljane, umrla zadnja, zato so se nanjo prenesle dedne pravice družinskih članov.

Na zapuščinski razpravi februarja 1947 je sodišče prisodilo zapuščino po Feliksu in Klari Moskovič bratu slednje in edinemu dediču Lajtner Ignjatu.

Lajtner Ignjat je nepremičnino takoj po zapuščinski razpravi (21. februarja 1947) prodal Dani Kos za 800.000 dinarjev. Na podlagi kupne pogodbe je slednja dne 4. junija 1947 na svoje ime vknjižila lastninsko pravico na zadevni nepremičnini.

Maja 1961 je Dana Kos prodala vilo (zemljišče brez stavbe je bilo leta 1960 vknjiženo kot družbena lastnina) za 12.810.030 dinarjev splošnemu ljudskemu premoženju, z vilo pa je upravljala Uprava zgradb uradov in zavodov LRS v Ljubljani. Leta 1982 se je na podlagi 5. člena Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini v zemljiško knjigo vknjižil imetnik pravice uporabe Socialistična Republika Slovenija.

Leta 1993 je takratna Stranka demokratične prenove (SDP), predhodnica SD, z menjalno pogodbo med SDP in Vlado Republike Slovenije, za del stavbe na Tomšičevi ulici 5 v Ljubljani od Republike Slovenije prejela v last hišo na Levstikovi 15 v Ljubljani, ki je bila v lasti države.

Predsednik SDS Ivan Janez Janša torej s svojimi povsem neresničnimi izjavami o “ukradeni vili v kateri domujejo Socialni demokrati” načrtno zavaja javnost!

 

Komentar Mitje Rotovnika: Potrebno bo oživiti muzejsko četrt v Ljubljani

Na Dunaju so iz odsluženih objektov naredili Muzejsko četrt, v Ljubljani pa iz odslužene vojašnice tudi nekaj takega, kar naj bi spominjalo na izjemno uspešno delujoče novo dunajsko kulturno središče z odličnim obiskom. Ob relativno živahni Metelkovi in svetovno znanem hostlu Celica so v štiri zgledno preurejene zgradbe preselili brezdomce, Slovenski etnografski muzej, depandanso Narodnega muzeja, Muzej sodobne umetnosti kot programski podaljšek Moderne galerije, poleg njih pa še upravne prostore Javne agencije za knjigo in Slovenske kinoteke ter nekaterih nevladnih organizacij.

V resnici je bila to hrabra in obetajoča kulturnopolitična poteza države, ki je napovedovala nastanek novega urbanega središča na robu ožjega mestnega centra, bogatega s programskimi pobudami in zanimivega za obiskovalce.

Evalvacije odlične zamisli o ljubljanski muzejski četrti ministrstvo za kulturo ni naredilo nikoli, niti samo niti v sodelovanju z mestom. Domača muzejska četrt je postala bleda senca podobnih v svetu, pri čemer je najbolj žalostno to, da kulturni in socialni potencial, ki je na voljo, še zdaleč ni izkoriščen.

Roko na srce, naša muzejska četrt je kot skupek tam domujočih kulturnih subjektov precej mrtva. Povezujočih akcij med njimi skorajda ni. V nebo vpijoča je začetna strateška napaka, ko se je šlo v razbitje Narodnega muzeja, s selitvijo pomembnega dela muzealij v njegovo depandanso v muzejski četrti. Namesto da bi iz Narodnega muzeja preselili Naravoslovni muzej in iz njega naredili zaokroženo in učinkovito predstavitev nacionalne dediščine na enem mestu, je ta razdeljena in v predstavitvenem smislu invalidna.

Domača muzejska četrt je postala bleda senca podobnih v svetu, pri čemer je najbolj žalostno to, da kulturni in socialni potencial, ki je na voljo, še zdaleč ni izkoriščen.

Zgodba z Muzejem za sodobno umetnost je še bolj žalostna, saj je dolga leta ostal praktično brez programskega denarja in s tem brez možnosti, do bi prerastel v eno ključnih mednarodnih likovnih središč. Čudež je že, da je ostal pri življenju in da se v njem le dogaja neki minimum minimuma programa sodobne umetnosti. Potem je tu še odlično zasnovan Slovenski etnografski muzej, ki pa zaradi istega vzroka ne more ponuditi zanimivejšega razstavnega programa.

Vsi trije muzeji so, razen ob dnevih odprtih vrat, slabo obiskani, kar kliče po skupni promociji, po oživitvi lepega skupnega dvorišča, po povezavi s sosednjim centrom Metelkova, po načrtni in agresivni usmeritvi turističnega toka tudi na ta konec Ljubljane. Skromni poskusi lani avgusta v tej smeri so obetavni.

Zamisel o muzejski četrti ostaja neuresničen projekt, za katerega se bodo morali prej ali slej zavzeti najprej država in mesto, nič manj pa niti vse kulturne ustanove, ki delujejo v njej, tudi nevladne. Spečo princeso, kar nedvomno je to, kar imamo sedaj v tem delu mesta, bo treba prej ali slej prebuditi. Ne nazadnje ima tudi država v njej, v eni od zgradb, upravne prostore. Prav zanimivo je, da ugledni uradniki ministrstva za kulturo skozi okna svojih pisarn gledajo mrtvilo, a se tudi oni, najbolj poklicani, ne zganejo.

Mitja Rotovnik, član Sveta SD za kulturo in nekdanji dolgoletni direktor Cankarjevega doma v Ljubljani

Komentar Mitje Rotovnika o urbani Ljubljani: Detajli, detajli, detajli …

Dvanajsti julij je bil dan, ko sem se oddahnil kot meščan, ki ga je dolga leta globoko sram popolne zanemarjenosti parka okoli Spomenika revolucije na ljubljanskem Trgu Republike. Tega dne so končno prišli komunalni delavci, očistili s plevelom zaraščen park in skoraj vse izruvane granitne kocke vrnili na njihovo mesto.

Škoda, ker niso pobrali tudi smeti iz jaškov okoli dreves. Okolica spomenika je sramota zelene prestolnice, ker so obiski komunalnih delavcev hudo redki. Le tisti, ki živimo za spomenikom, vemo, da je ta parkec postal nočno urbano zbirališče mladine, ki si ne more privoščiti obiskov lokalov in kulturnih ustanov, pač pa v trgovinah kupi cenejši alkohol in še kaj, kar poživi njihovo sicer nenasilno zabavanje. Parkec je obiskan še zlasti ob koncih tedna, njihovo druženje je varno, saj zraven domujejo policija, parlament, banka in še kaj. Problem je le v tem, da za njimi ostane kopica odpadkov in vsakič kakšna izruvana kocka več.

Nekoliko daljši uvod, zato da se opozori na dolžno vzdrževanje okolice vseh spomenikov v mestu in odgovornejši odnos mestne komunale do urejenosti vseh detajlov, ki so še kako pomembni za celovit videz mesta. Spomenik revolucije je ena pomembnejših modernističnih stvaritev kiparja Draga Tršarja. Zaradi svoje monumentalnosti je postal, hoteli ali ne, turistična znamenitost. Le njegovi sosedi vemo, da se ob njem ustavljajo turisti, ga preučujejo, morda tudi občudujejo in si mislijo svoje. Zlasti tisti iz Azije ga obvezno posnamejo, tako da s seboj odnesejo tudi podobo njegove zanemarjene okolice.

Ko se iz Tivolija in galerij vračajo v stari del mesta, najprej zagledajo na vogalu Šubičeve in Slovenske s plevelom namesto z rožami »opremljen« spomenik partizanskemu komandantu Stanetu, na drugi strani izvirno urejenega središča mesta, na elitnem pločniku, pa s plotovi ograjene gostinske mize. Ne edine! Ali bo urbanistični ponos mesta kmalu zamenjala agresivna gostinska bunkerizacija javnega prostora? Vse bolj so na lepem ornamentu pločnika moteče tudi številne črne packe izpljunjenih žvečilnih gumijev, ki niso bile počiščene niti pred glavno turistično sezono. Če se bo turist vračal na obrežje reke po Erjavčevi, bo zagotovo začudeno gledal na sicer povsem uničeni ulici asfaltne zaplate med trakovi granitnih kock, ki jih je po njej potegnil arhitekt Ravnikar. Namesto da bi manjkajoče kocke zamenjali, so »praktični« komunalci v zevajoče luknje enostavno zlili asfalt.

Estetski in sploh urbanistični videz središča mesta je vedno lepši, boljši, je pa, zlasti ko gre za številne podrobnosti in napačne drobne poteze, potreben premisleka, popravkov, izboljšav in predvsem vzdrževanja. Misliti mesto pomeni nepretrgoma skrbeti za vsak detajl, meščane pa vzgajati k večji občutljivosti.

Mitja Rotovnik je nekdanji dolgoletni direktor Cankarjevega doma in član Sveta SD za kulturo

Socialni demokrati: “Želimo si, da bo odkritje spomenika v prestolnici Slovenije prispevalo h končanju nasprotovanj o preteklosti.”

Socialni demokrati si že dolgo prizadevamo za spravo in pomiritev, temelječo na zgodovinski resnici, saj jo potrebujemo zaradi naše skupne prihodnosti. Obsodili smo povojne poboje in pravno dvomljive procese. Ob tem pa smo pričakovali, da bodo svojo zgodovinsko vlogo v času 2. svetovne vojne priznale in obžalovale tudi stranke, katerih predhodnice so v tistem času sodelovale z okupatorjem.

Socialni demokrati smo si v Državnem zboru prizadevali in z večino parlamentarnih strank dosegli soglasje o noveli zakona o vojnih grobiščih ter da se na grobovih padlih med vojno zapiše »Žrtve vojnega nasilja«, na grobove po vojni pobitih oseb »Žrtve vojne in revolucionarnega nasilja«, poleg tega pa v Ljubljani postavi še skupen spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam z napisom »Domovina je ena nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt.« (Oton Župančič). Zapisi torej niso več izhajali iz ideoloških ocen in izhodišč, temveč so za podlago upoštevali zgodovinska dejstva o dogodkih v 2. svetovni vojni in po njenem koncu. Zato pozdravljamo pristop k vsebini in pomenu spomenika, ki upošteva in izhaja iz odločitev zakona o vojnih grobiščih.

Naj ob tem ponovno spomnimo, da smo Socialni demokrati v Državnem zboru vodili skupino, ki je pripravljala spremembe in dopolnitve Zakona o vojnih grobiščih, pripravili in v DZ zagovarjali z večino strank in veteranskih organizacij usklajeno besedilo zakona, ki smo ga leta 2009 tudi vložili in je bil sprejet. Besedilu zakona niso nasprotovali niti v SDS niti v Zvezi združenj borcev za vrednote NOB. Zakon je bil sprejet s 50 glasovi za in nobenim proti.

Za Socialne demokrate tak pristop lahko pomeni pravo podlago za pomiritev in spravo, temelječo na objektivni zgodovinski vlogi vojskujočih se strani in strank v 2. svetovni vojni, in da se pri tem posebej upošteva nedvomna in zgodovinska ter mednarodnopolitično ovrednotena vloga NOB za narodno osvoboditev in njen prispevek za skupen boj z zavezniki zoper nacizem in fašizem ter graditev slovenske državnosti.

Socialni demokrati smo prepričani, da je več kot sedemdeset let po največji svetovni moriji doslej dozorel čas, da tudi v Sloveniji z vso dolžno pieteto odkrijemo spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam. Zato se bo delegacija vodstva SD na čelu s predsednikom stranke mag. Dejanom Židanom udeležila današnjega odkritja spomenika na Kongresnem trgu v Ljubljani. Z njegovo postavitvijo naša država sledi tradiciji večine evropskih držav, ki imajo spomenike ali podobna osrednja spominska obeležja v spomin ljudem, ki so umrli v vojnah.

Verjamemo, da prihaja čas, ko bomo vsi državljani in državljanke Republike Slovenije spoznali, da našo skupno prihodnost in prihodnost vseh novih generacij ne moremo graditi na ideloloških nasprotjih, temveč na skupnem spoznanju, da lahko le narodna pomiritev prispeva k zaključku predolgega obdobja nasprotij. Želimo si, da bo današnje odkritje spomenika v prestolnici Slovenije prispevalo h končanju nasprotovanj o preteklosti in predstavljalo enega od temeljev za skupna prizadevanja in osredotočenje celotne politike, da deluje v smeri zagotavljanja boljše kvalitete življenja vseh naših državljank in državljanov.

Delegacija SD na odkritju spomenika žrtvam vojn