Prispevki

Izjava sopodpisnikov Sporazuma političnih strank in poslanskih skupin Skupščine RS o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo

Tudi ob letošnjem praznovanju sedemindvajsetletnice osamosvojitve so na proslavah in v medijih prevladovale ocene, da je bila osamosvojitev Slovenije izključna zasluga Demosa in njegovih funkcionarjev. Take ocene ne ustrezajo zgodovinski resnici.

Zato želimo kot sopodpisniki Sporazuma političnih strank in poslanskih skupin Skupščine Republike Slovenije o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo iz decembra 1990, ne da bi oporekali zgodovinskim zaslugam Demosa, opozoriti na vlogo opozicijskih parlamentarnih strank in njihovih članov:

– liberalnih demokratov pri razgrajevanju kulta osebnosti in negiranju vloge JLA kot sile za zatiranje ti. notranjega sovražnika ter pri povezovanju aktivnosti civilnodružbenih gibanj,

– prenoviteljev pri spopadanju s centralističnimi težnjami na podlagi programa Evropa zdaj! in odhodom iz Beograda,

– socialistov, ki so prvi predlagali izvedbo plebiscita,

– neodvisnih poslancev, ki so poudarjali pomen ekonomskih vprašanj in si prizadevali premostiti začetni prepad med Demosom in opozicijo,

– vseh skupaj pa pri sprejemu ustavnih amandmajev, ki so olajšali osamosvojitev in miren prehod v demokratični večstrankarski sistem, pri razpisu svobodnih volitev, pri organiziranju zbora v Cankarjevem domu v podporo kosovskim rudarjem, z aktivnim delovanjem njihovih članov v teritorialni obrambi in policiji in pri podpisu sporazuma vseh političnih strank o plebiscitu, ki je določal, da sta osamosvojitev in neodvisnost Republike Slovenije »temeljna politična usmeritev in cilj vseh političnih strank in skupin, zastopanih v Skupščini Republike Slovenije.«

Sporazum o sodelovanju pri osamosvajanju je bil sprejet v času in razmerah, ko bi se vsaka razpoka med parlamentarnimi strankami lahko stokratno maščevala, zato je določal:

»Plebiscitarna opredelitev za samostojno in neodvisno državo Slovenijo je lahko samo integralno dejanje slovenskega naroda, italijanske in madžarske narodne skupnosti in državljanov Republike Slovenije, zato ne more imeti in nima pravice, da bi ga izvajala ena sama stranka ali koalicija in si zato pozitivnega izida plebiscita ne more pripisati nobena posamezna stranka ali koalicija«.

Naj kot podpisniki zgodovinskega sporazuma dodamo, da se strinjamo s kritikami, da se v šolah in učbenikih premalo obravnava obdobje osamosvajanja, ne pa tudi s tem, da bi vanje vnašali ponarejanje zgodovine in zanikanje politične enotnosti, o kateri govori omenjeni sporazum.

dr. Spomenka Hribar

dr. Ciril Ribičič

Franc Gradišar

Miran Potrč

Jožef Školč

Viktor Žakelj

Kolumna Miran Potrč: Kako smo prispevali k pričakovanjem ljudi

Triindvajsetega januarja letos je minila zadnja od pomembnih obletnic naše mlade države – petindvajsetletnica sprejema njene ustave. Z njenim sprejemom so bili ustvarjeni še zadnji pravno formalni temelji za njeno delovanje. Od takrat dalje smo le sami sprejemali odločitve, ki so določale naš politični sistem, delovanje pravne in socialne države ter njeno uspešnost v pogojih gospodarsko globaliziranega in politično razdeljenega sveta. Toda, da smo lahko praznovali to obletnico, smo morali pred tem sprejeti še vrsto odločitev, ki prav tako zaslužijo našo pozornost in brez katerih bi bila naša pot v samostojno in neodvisno, demokratično večstrankarsko demokracijo in pravno državo bistveno drugačna, manj uspešna ali morda celo onemogočena.

In to je prvo vprašanje, glede katerega imajo slovenske politične stranke različne poglede in ocene. Jaz ocenjujem in trdim, da je take dogodke in odločitve treba iskati in upoštevati že v času pred formalnimi spremembami družbene ureditve in državno pravne samostojnosti, brez katerih te ne bi bile mogoče po demokratični evolutivni poti in brez katerih bi bilo tudi mednarodno pravno priznanje slovenske samostojnosti in neodvisnosti mnogo težje, ker v tistem času mednarodna skupnost in svetovne politične razmere le tej niso bile naklonjene.

To so bile:

  • odločitve slovenske še socialistične skupščine  kot ene od federalnih enot SFRJ, ki so onemogočile nadaljnjo centralizacijo političnega odločanja v Jugoslaviji.

  • sprejem amandmajev k slovenski ustavi 27.9.1989,

  • prepoved izvedbe mitinga resnice v Sloveniji 1.12.1989, ki je demonstrirala dejansko oblast republiških or-ganov pred zveznimi na ozemlju republike Slovenije,

  • sprejem nove volilne zakonodaje in zakonodaje o ustanavljanju političnih strank 29. 12. 1989 in na njeni pod-lagi razpis in izvedba prvih demokratičnih večstrankarskih volitev aprila 1990 in 17. maja konstituiranje prve večstrankarske skupščine, še na temelju ustavnih rešitev in volilne zakonodaje, ki jo je sprejela delegatska skupščina in s katero je bil pri volitvah v skupščino uveljavljen več strankarski sistem,

  • sprejem zakona in izvedba plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije, s katerim so državl-jani republike Slovenije plebiscitarno izrazili svojo voljo živeti v samostojni in neodvisni državi. In izvedba te plebiscitarne odločitve z ustavnim zakonom s katerim je samostojnost in neodvisnost republike Slovenije tudi formalno pravno udejanjena.

Zakaj menim, da je pošteno objektivno vrednotiti pomen vsake od teh odločitev ne le skozi današnje oči temveč predvsem tudi upoštevaje domače in mednarodne okoliščine v času, ko so bile le te sprejete. In ker je ob tem treba objektivno ovrednotiti  tudi vlogo različnih političnih strank pri sprejemu teh odločitev. Jaz bi pri tem rad poudaril predvsem vlogo socialnih demokratov oziroma njenih predhodnic, vse do Zveze komunistov Slovenije in njene preobrazbe v ZKS SDP, ZLSD in SD.

Zasluga ZKS je, da je s parolo in politiko sestopa z oblasti še v času, ko je to oblast dejansko imela, ne le deklarativno, temveč tudi dejansko razumela in uveljavila demokratične družbene spremembe iz enopartijskega monopolnega političnega sistema v demokratični večstrankarski sistem in  omogočila uveljavitev  volje ljudi in novo nastalih političnih strank ter preprečila, da bi se take spremembe, kot se je to zgodilo v mnogih socialističnih državah Varšavskega pakta, udejanile nasilno, ponekod tudi s krvavo revolucijo. In da je v času, ko so dejansko oblast že pridobivale ali celo z njo večinsko razpolagale, s priznanjem volilnih rezultatov in sodelovanjem pri iskanju najboljših rešitev prispevala, da je bila slovenska tranzicija v mednarodni javnosti nekaj let ocenjevana kot zgodba o uspehu.

Prvič se je to izrecno pokazalo pri oblikovanju vsebine zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije. Zapisali smo, da bo Republika Slovenija zagotavljala narodnim skupnostim, italijanski in madžarski, kakor tudi pripadnikom drugih jugoslovanskih narodov, da se zaradi plebiscitne odločitve ne bo spremenil njihov tedanji politični status. Torej tudi že urejeno pravico do stalnega ali začasnega prebivališča, na novo pa bo lahko, če bo to želel, pridobil brez posebnih pogojev tudi slovensko državljanstvo. Tako smo, skupaj z drugimi strankami, nastalimi iz bivših DPO, razumeli tudi določila zakona o tujcih.

Toda izvedba tega zakona, kakor jo je uveljavljala Demosova vlada, je pomenila očitno kršitev ne le zakona temveč tudi mednarodnih norm o človekovih pravicah. Ne bom trdil, da je bil že ob sprejemanju zakona izgon neslovenskih državljanov iz Slovenije v njihove bivše republike in ustvarjanje etično čiste Republike  Slovenije dejanski cilj Demosovih veljakov, toda njihovo obnašanje in argumentacija ob izvajanju zakona opravičujeta tako oceno.

Demos je, petinštirideset let po koncu druge svetovne vojne, kot zmagovalec, uprizoril res da ne fizično, vendar pa nesporno politično likvidacijo na temelju diskriminacije in neenakopravnosti glede na narodno pripadnost. To očitno politiko je moralo odkrito obsoditi celo mednarodno sodišče za človekove pravice. Takšno obnašanje Demosovih strank in njihovih najvidnejših politikov je tako povzročilo, ne le politične, temveč tudi materialne posledice za Republiko Slovenijo. Pri tem še danes ti isti posamezniki in stranke ne zmorejo priznanja in opravičila za nesprejemljivo ravnanje. Kadar pa gre za obrnjeno situacijo, pa ne odnehajo s kritiko in obsodbami, ki jih pogrevajo, čim se za to le pokaže primerna priložnost.

Drug primer, v katerem gre za očitno različna stališča in različno odgovornost posameznih strank je način izvedbe denacionalizacije pri nas. SD smo bili edina stranka, ki smo jasno in argumentirano zavračali predlagane oblike in rešitve Demosove vlade v zvezi z denacionalizacijo. Trdili smo in to sem prepričan še danes, da gre za izrazito političen projekt, ki bo imel ekonomske in politične negativne učinke. Na to so nas opozarjali tudi nekateri priznani strokovnjaki.

Vlade pa, na žalost velja to tudi za levo usmerjene vlade, nikoli doslej niso bile pripravljene prikazati objektivnih ekonomskih in političnih posledic načina izvedbe denacionalizacije pri nas, materialne obveznosti, ki jih je z denacionalizacijo prevzela država in vse negativne posledice, ki so temu sledile, čeprav je že dolgo znano, da se v mnogih bivših socialističnih državah denacionalizacija sploh ni izvedla, kjer se je, pa se je v mnogo manjšem obsegu in po drugih načelih.

Najbolj očitni primer tiščanja glave v pesek in dopuščanje pravno in ekonomsko nesprejemljive rešitve so zakonsko določene obresti,ki jih morajo zavezanci za denacionalizacijo plačevati upravičencem v času, ko ne morejo uporabljati kasneje  vrnjene nepremičnine. Odkar so te obresti za upravičence nesorazmerno višje kot obresti na vezane vloge, bi lahko država s spremembo načina obrestovanja ustvarila bolj pošteno rešitev.

SD je takoj po prvem osnutku denacionalizacijskega in stanovanjskega zakona opozorila, da bo v nasprotju z načeli poštenosti in pravičnosti nesprejemljivo, če bodo zavezanci za denacionalizacijo pravne ali fizične osebe, ki so si pravice na nacionaliziranem premoženju pridobile v skladu s takrat veljavno zakonodajo, v mnogo primerih celo na podlagi veljavnega odplačnega pravnega posla, kar je bila pogosta rešitev pri obveznostih najemnikov  denacionaliziranih stanovanjih, pri obveznostih podjetij in pri obveznostih najemnikov poslovnih prostorov v denacionaliziranih stavbah.

Predlagali smo, da se denacionalizacija izvede po drugačnih načelih:

  • da se v naravi vrača premoženje le takrat, ko to ne povzroča splošne družbene škode ali novih krivic tistim, ki imajo premoženje v lasti in so si ga tudi pridobili z zakonitim, morda celo odplačnim pravnim poslom,

  • da mora imeti vračanje premoženja predvsem ekonomsko funkcijo,

  • da se premoženje podjetjem vrača praviloma z vzpostavitvijo solastništva in odgovornosti za upravljanje,

  • da se cerkvi vračajo predvsem sakralni objekti potrebni za opravljanje verskih dejavnosti, vsekakor pa ne zemlja in gozdovi, ki jih je cerkev pridobila kot fevdalna gospoda od monarha,

  • da naj bo obseg obveznosti za vračilo odvisen tudi od ekonomskih zmožnosti države, zato naj se premoženje večje vrednosti vrača po degresivni lestvici.

Nekatera od teh načel so uporabile tudi nekatere redke države, ki so denacionalizacijo sploh izvedle. Posebej pa smo zahtevali, da naj se oceni vrednost vrnjenega premoženja in pri tem posebej oceni vrednost premoženja, ki ga bo prejela cerkev. Nobena vlada doslej na te zahteve celovito nikoli ni odgovorila. Po občasnih podatkih pa je mogoče sklepati, da je vrednost vračila danes vsaj trikrat večja kot se je predpostavljalo ob sprejemu zakona, da je mnogokratni največji upravičenec cerkev in da je prav cerkev večinski del pridobljenega premoženja že zapravila. Na vse navedene slabosti smo ves čas in pravočasno opozarjali, vendar se nobena vlada in druga stranka tega vprašanja ni lotila. Ker gre predvidoma za vrednost vrnjenega premoženja najmanj 1,5 miljarde, je tako ravnanje skrajno neodgovorno.

Kako je nastajala nova slovenska ustava?

Nova slovenska ustava, sprejeta 23.decembra 1991, je sodobna po svoji vsebini in demokratična po postopku sprejemanja. K temu je največ pripomoglo dejstvo, da se je sprejemala z 2/3 večino vseh poslank in poslancev vseh takratnih treh zborov slovenske skupščine, da nobena opcija take večine ni mogla zagotoviti, da je osnutek pripravila skupina strokovnjakov, med katerimi sicer ni bilo levo deklariranega ustavnega pravnika, vendar jih je večina želela ohraniti korekten odnos do predlaganih rešitev. Postopek sprejemanja je bil kljub temu dolgotrajen in dokončno sprejemanje so zahtevale predvsem stranke bivših DPO, ki so s svojim glasovanjem celo več prispevale k dokončnemu sprejemu ustave kot Demosove stranke.

Ko se govori in poudarja enotnost in sodelovanje vseh parlamentarnih strank pri sprejemanju ključnih in najpomembnejših odločitev tistega časa in poudarja, da je bila osamosvojitev Slovenije rezultat narodne enotnosti je treba kljub temu ocenjevati, da je bilo sodelovanje strank pri ključnih odločitvah različno.

Velika enotnost je bila dosežena pri odločitvah pred uveljavitvijo družbenih sprememb, pri plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in uporu zoper agresijo JLA ter kasneje pri odločanju o vključitvi v EU in v veliki meri tudi NATO, posebej pa tudi prevzemu skupne valute evro. Ko pa so prišle na vrsto vsebinske odločitve so se pokazale razlike pri ciljih in predlogih rešitev med različnimi strankami in vladajočimi koalicijami, kar je oteževalo sprejemanje mnogih političnih odločitev ter pri odločitvah ki so zadevale gospodarski sistem in socialno politiko.

Sprejem nove slovenske ustave je eno od tistih vprašanj,  pri katerih so se že kazale pomembne idejne razlike in politični pristopi. Zato je pomembno poudariti, da smo, v sodelovanju z LDS in SZDL, v ustavnih rešitvah uveljavil nekatere pomembne vsebine.

Naša zahteva, da se v preambuli navedeta kot izhodišče naše državnosti tudi NOB in nastajanje ljudske oblasti sicer ni bila sprejeta. Prav tako pa ni bila sprejeta zahteva desnice, da mora  ustava kot svoj temelj navesti tudi svetost življenja. Smo se pa v ustavni komisiji dogovorili, da formulacija o večstoletnem boju za narodno osvoboditev smiselno vključuje tudi NOB, in njegov prispevek k slovenski državnosti in k graditvi demokratične ljudske oblast.

Toda to vprašanje je bilo za slovensko desnico in za stranke, ki so bile naslednice strank, ki so med vojno kolaborirale z okupatorjem preveč pomembno, da bi sledile zgodovinski resnici in začele so NOB enačiti z razredno revolucijo edinim ciljem ustvarjanja enopartijskega sistema in vso povojno obdobje kot čas uvajanja in uveljavljanja zločinske enopartijske oblasti.

Za nas, za večino članstva SD, je bilo tako pojmovanje nesprejemljivo. Partizanski narodno osvobodilni boj smo šteli za eno najpomembnejših dejanj v polpretekli slovenski zgodovini, enako kot naše aktivnosti za osamosvojitev in njeno tudi oboroženo obrambo. Tako so ga vrednotili tudi naši zavezniki v času II. svetovne vojne. Zanje je bila vsaka kolaboracija, ne glede na namišljene ali stvarne razloge zanjo, sovražno dejanje. Tako jo ocenjujemo tudi mi. Res pa naš odpor med NOB ni imel za cilj le osvoboditev domovine, temveč tudi spremembe nedemokratičnega in nesocialnega družbenega reda v Kraljevini Jugoslaviji. In res so se nekaj let po zmagi in osvoboditvi ti cilji uveljavljali tudi z nasilnimi sredstvi.

Vendar le nekaj časa, saj je kmalu prišlo do družbenih sprememb, ki so jugoslovanski socializem oblikovali kot samoupravni, svojo zunanjo politiko neuvrščenosti, s čimer je treba priznati naša prizadevanja za tretjo pot med kapitalizmom in enopartijskim sistemom in med blokovsko politiko velikih sil in prizadevanji za miroljubno sožitje med vsemi narodi sveta. Žal slovenska desnica vseh teh dejstev ni želela priznati. In žal jih v mednarodnih kontaktih in v mednarodnih organizacijah niso želeli priznati niti naši uradni predstavniki, čeprav leve provinience. To je, posebej v SD, povzročalo nepotrebna razhajanja, ki smo jih le z mnogo tolerance in političnega razuma presegali.

  • V 2. členu Ustave  smo uveljavili načelo, da je Slovenija poleg pravne tudi socialna država. S tem smo, posebej SD v večino gospodarske politike, delovne in socialne zakonodaje uveljavljali pravičnost in solidarnost.

  • V 7. členu Ustave smo uveljavili moderno določbo o Sloveniji kot laični državi, ki nas je doslej kljub mnogim poskusom obvarovala zahtev po posebnem položaju RKC.

  • V 41. členu Ustave smo utrdili načelo o svobodi vesti in svobodnim izpovedovanju vere kot človekove osebne pravice.

  • V 44. členu smo uveljavili zahtevo, da pri uveljavljanju javnih zadev sodelujejo državljani.

  • Ob velikih razpravah in odločnih zahtevah desnih strank o prepovedi splava nam je uspelo ohraniti določbo o svobodnem odločanju o rojstvih svojih otrok. Brez te ustavne določbe bi se težko uprli vsem poskusom desnih strank v prizadevanjih za prepoved splava in o posebni vlogi družine.

  • V 75. členu smo uveljavili pravico delavcev do soodločanja, ki je doslej na žalost ostala v glavnem deklarativna norma, saj se za njeno uveljavitev razen SD niso prizadevale tudi druge stranke.

Še veliko primerov bistveno različnih pristopov posameznih strank bi bilo mogoče navesti. Predvsem pa bi bilo mogoče pokazati in prikazati, kako nenačelno posamezne stranke v DZ in javnosti uveljavljajo svojo politiko. Kako zlorabljajo poslovniške določbe. Kako neresnično prikazujejo svoja zavzemanja in kako neresnično prikazujejo prizadevanja drugih. Kakšna je kultura obnašanja posameznih politikov in strank. Koliko za uveljavljanje svojih ciljev posamezne stranke uveljavljajo sovražni govor.

Pri tem pričakujemo, da bo javnost s pomočjo odkritega prikazovanja konkretnih ravnaj in brez posploševanja po načelu, »vsi ste enaki« vplivala na večjo politično kulturo in strokovnost pri političnem delu, saj bo le to lahko počasi pripeljalo do večjega zaupanja ljudi v politiko in do bolj uspešnega preseganja slabih odločitev.

Miran Potrč je nekdanji dolgoletni poslanec Državnega zbora, vodja Poslanske skupine SD in nekdanji podpredsednik DZ

Širše vodstvo SD na klavzuri o prioritetah stranke in delovanju v koaliciji ter reševanju migrantske krize

Širše vodstvo Socialnih demokratov je na klavzuri v Ljubljani razpravljalo o uresničevanju programa stranke, prioritetah za letošnje leto in delovanju v koaliciji. Članice in člani SD so s krepitvijo stranke v glavnem zadovoljni, ne skrivajo pa kritik do vodenja vlade. Vidni člani SD so ob prihodu na klavzuro zavrnili nekatere špekulacije v medijih, da razmišljajo o zamenjavi predsednika stranke Dejana Židana. Po besedah glavnega tajnika stranke Dejana Levaniča je bila klavzura namenjena predvsem razpravi o prioritetah SD v letošnjem letu, nikakor pa ne iščejo novega predsednika.

“Socialna demokracija se namreč krepi, čeprav to ne pomeni, da mora izgubiti svojo orientacijo,” je dejal Levanič. Stranka je po njegovih besedah osredotočena na to, da zajame čim večji odstotek volivcev, ki bi tako zaupali SD, da bi spet lahko prevzela večjo odgovornost za vodenje države. Tudi vodja Poslanske skupine SD SD Matjaž Han je zavrnil namige, da bi v stranki iskali novega predsednika. Po njegovem mnenju je predsednik SD Dejan Židan po kongresu konsolidiral stranko, kar se nenazadnje pozna na javnomnenjskih anketah. “Imamo predsednika, ki je politično, operativno in tudi sicer dozorel,” je ocenil Han in dodal, da je Židan poleg voditelja SD lahko tudi kaj več.

Posvet vodstva SD

Starosta SD Miran Potrč je pred klavzuro v odgovoril na novinarska vprašanja menil, da je vodstvo stranke od kongresa v glavnem izpolnilo pričakovanja, posebej glede na težavnost nalog, ki sta jih sprejela vodstvo in celotna koalicija. Tudi članstvo je po njegovih ocenah v večini zadovoljno z uresničevanjem programa in Potrč nima informacij, da bi iskali novega predsednika. Zlasti zaradi zadnjih afer z ministri SMC pa vidni člani koalicijske SD ne skrivajo kritik do predsednika vlade Mira Cerarja. “Dejstvo je, da je načeta kredibilnost v določenih točkah, premier se je odločil, da bo odgovornost prevzel nase. S tem bo treba delati, kako uspešen bo, pa bomo videli v prihodnje,” je dejal Levanič in zagotovil, da bo SD stabiliziral politični prostor, kolikor je le mogoče.

Dejan Levanič in Matjaž Han v izjavi za medije

Tudi Han je ponovil, da je premier pri zagovarjanju svojih ministrov, zlasti ministra za finance Dušana Mramorja in ministrice za izobraževanje Maje Makovec Brenčič, prevzel svoj del odgovornosti, “volivci pa bodo povedali svoje o vseh strankah”. Po Potrčevih besedah si je Cerar prizadeval, da bi naloge izpolnil, a v SD “v celoti nismo zadovoljni s tem”. Cerar je po njegovih besedah z zagovarjanjem svojih ministrov v zadnjem času nase prevzel veliko breme. A obenem je Potrč ocenil, da je želja vseh koalicijskih partnerjev, da vlada ostaja močna in enotna. “Pogledi na reševanje težav so v koaliciji različni in jaz tudi nisem zadovoljen s tem, da se mnoge obljube glede reform uresničujejo zelo počasi ali sploh ne,” je dodal Potrč, a ob tem priznal, da je boljše, da ta koalicija obstoja, kot da ne bi.

Vodstvo Socialnih demokratov je med drugim razpravljalo tudi o načinu reševanja migrantske krize. Predsednik SD mag. Dejan Židan je v izjavi za medije med klavzuro opozoril, da je proces domino efekta pri kvotah za migrante nevaren, saj “gre v razpad schengna in v smeri razpada EU”. V luči tega, da bo Avstrija verjetno kmalu začela izvajati dnevne kvote oz. dnevno zgornjo mejo za sprejem migrantov, Židan ugotavlja, da bo sedaj vse šlo po t. i. domino efektu. A je ta proces po njegovih ocenah nevaren, saj “gre v razpad schengna in v smeri razpada EU”. V izjavi novinarjem med klavzuro je predsednik SD izpostavil tudi varnostno izpostavljeno balkansko regijo. Prav zato je Židan opozaril, da je treba bistveno bolj pomagati Grčiji in tako omejiti tok migrantov. Pomoč Turčiji je sicer po njegovem mnenju dober projekt, a ni zagotovila, da bo uspel, zato je treba imeti plan B.

Predsednik SD Dejan Židan v izjavi za medije

Podpredsednica SD in evropska poslanka Tanja Fajon je menila, da so tedni do marca precej ključni za to, v katero smer bo šla Evropa. “Gre za vprašanje, kaj bodo pomenili nove meje, velika gospodarska škoda, še bolj skrhani politični odnosi in morda razpad schengna, za tem pa negotova EU,” je dejala podpredsednica SD. Spomnila je, da mesece in mesece potekajo iste razprave, na mizi imajo ukrepe, ki jih evropske države ne izvajajo, vse več pa je skupin držav v EU, ki ne naredijo nič. Evropska poslanka Tanja Fajon je ocenila, da je skupna evropska rešitev migrantske krize težko možna. Če do marca vsaj eden od ukrepov, ki so ta hip na mizi, ne začne delovati, je po njenem mnenju schengen resno ogrožen.

“Če v ospredje ne bo stopila odgovornost oz. zavedanje, da to ni težava le ene države, je vprašanje, kaj to pomeni za prihodnost EU,” je opozorila Fajon in priznala, da nas to lahko skrbi. Dotaknila se je tudi položaja nemške kanclerke Angele Merkel, ki bo po njenih ocenah pomlad politično preživela. “Verjetno rezultat na prihajajočih volitvah ne bo njej v prid, a dvomim, da bi to zamajalo njeno kanclersko mesto,” je poudarila podpredsednica Fajon in dodala, “če bi se to le zgodilo, pa se bojim, da bo to velika nevarnost za vse, saj je Merklova v migrantski krizi predvsem odigrala humanitarno vlogo.”

Tanja Fajon v izjavi za medije

Vodstvo SD je pozornost namenilo tudi strankinim prioritetam in delovanju v okviru koalicije. Kritik do premierja Mira Cerarja zaradi zagovarjanja ministrov SMC ob zadnjih aferah v stranki ne skrivajo. A je predsednik SD Dejan Židan poudaril, “da premier vodi koalicijo, katere enakopravni člani smo tudi Socialni demokrati, ki ugotavljamo, da zaveze iz koalicijske pogodbe v vladi večinoma izpolnjujemo.” Stranka je po Židanovih besedah po večini javnomnenjskih anket v vzponu. “Socialni demokrati zagovarjamo stabilno vlado in ne razmišljamo o iskanju novega premierja, o čemer so se nazadnje pojavile špekulacije v nekaterih medijih,” je poudaril Židan.

“Širše vodstvo stranke se je sestalo tudi zaradi opažanja, da se v Sloveniji nekatere stvari spreminjajo na slabše,” je še povedal Židan. Med drugim je omenil “sežiganje knjig, žalitev veroizpovedi in napad na medijsko hišo POP TV.” “Socialni demokrati takšna skrajna in nestrpna dejanja ostro obsojamo in zahtevamo, da pristojni organi krivce odkrijejo in privedejo pred roko pravice,” je bil oster predsednik SD Židan.

Franc Hočevar: Forum starejših SD bo stranki svetoval na področju pravic starejših in utrjevanju socialne države

V sredo, 2. decembra, je v Ljubljani potekala ustanovna konferenca Foruma starejših Socialnih demokratov, ki ga sestavljajo starejši člani in članice SD, med njimi tudi nekdanji predsednik stranke Janez Kocijančič, nekdanji podpredsednik stranke in vodja poslancev SD Miran Potrč, nekdanja ministrica za delo Jožica Puhar, nekdanji poslanci SD Breda Pečan, Mirko Brulc, Majda Potrata, Miloš Pavlica, Marijan Križman, Silva Črnugelj, Anton Colarič in tudi prvi predsednik republike Milan Kučan. Forum starejših Socialnih demokratov bo stranki pomagal pri oblikovanju stališč, zlasti na področju pravic starejših, vodil pa ga bo Franc Hočevar, ki so ga izvolili na ustanovni konferenci v Ljubljani.

Forum starejših SD

Socialni demokrati želimo z ustanovitvijo Foruma starejših SD še dodatno okrepiti naše sodelovanje s starejšo generacijo. Menimo, da so vprašanja starejših in upokojencev v Sloveniji prav tako zelo pomembna za nadaljnji celovit razvoj družbe. Zato se Mlademu forumu, Ženskemu forumu in Delavski zvezi in Okoljsko-podeželjskemu forumu SD pridružuje tudi Forum starejših SD. Samo skupnost, ki ji je mar za slehernega državljana in državljanko, bo znala vključiti vse njihove potenciale in ideje. Samo vključujoča skupnost bo zmogla stopati naprej do našega skupnega cilja – bolj povezane in razvite družbe, v kateri je sodelovanje vseh posameznikov in skupin najbolj pomembno za prihodnost države in vseh njenih ljudi.

Židan na Forumu starejših

Predsednik Socialnih demokratov Dejan Židan je v nagovoru zbranim na ustanovni konferenci v dvorani Mestnega muzeja Ljubljana med drugim poudaril, da stranka z ustanovitvijo Foruma starejših SD izkazuje, da ima med starejšimi v svojih vrstah mnogo spoštovanih in kompetentnih ljudi. Židan pričakuje, da se bodo s svojim programom odzivali na probleme starejših in tudi na bolj splošne politične teme. Da se je prvi predsednik republike Kučan odločil za aktivno delo v forumu, je za SD dobra informacija, je poudaril predsednik stranke Židan, a dodal, da je prepoznavnih še več sodelujočih v forumu starejših. Obenem je poudaril, da bo odločitve na koncu še vedno sprejemalo vodstvo, torej predsednik, Predsedstvo in Konferenca SD.

Nagovor Franca Hočevarja

Pritrdil mu je tudi predsednik foruma Franc Hočevar, javnosti sicer bolj poznan kot nekdanji direktor inštituta Soča in tudi Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Hočevar je poudaril, da bo znotraj organov stranke forum starejših s svojimi predstavniki “močno prisoten”. Izrazil je zadovoljstvo, da tudi ugledni posamezniki vidijo priložnost, da stvari obrnejo na boljše. “Področja, s katerimi se bo forum ukvarjal so denimo utrjevanje socialne države, uresničevanje pravic starejših in izboljševanje njihove kakovosti življenja, posebno poglavje pa bo vseživljenjsko učenje in prenašanje delovnih navad in spodbud s starejših na mlajše,” je povedal Hočevar.

Kocijančič na Forumu starejših SD

Po besedah prvega predsednika združene stranke ZLSD Janeza Kocijančiča bi bilo nespametno zanemariti potencial, ki ga ima stranka med starejšimi člani. Podobno je poudaril tudi nekdanji predsednik republike Milan Kučan. Zavzel pa se je za to, da SD “ne bi obračala hrbta preteklosti” in da bi ponovno še bolj vzpostavila stik z mladimi, ki so temelj stranke za prihodnost.

Nagovor Milan Kučan

Nekdanji podpredsednik SD in poslanec Milan Potrč je ob tem dodal, da želimo v SD oživiti dejavnost foruma seniorjev. Med vprašanji, s katerimi bi se ukvarjali, je omenil usklajevanje pokojnin, urejanje pravic starejših ter vprašanja, povezana z domskim varstvom. “Urejanje pravic starejših je ena od posebnih skrbi, ki jih mora imeti vsaka družba,” je poudaril Potrč in izrazil pričakovanje, da bodo poslanke in poslanci Forum starejših SD obveščali o dogajanju v DZ, forum pa jim bo pomagal oblikovati dobra stališča.

Glasovanje na Forumu starejših SD

Ustanovitvene konference Foruma starejših SD so se udeležili tudi podpredsednica SD in evropska poslanka S&D Tanja Fajon, predsednik Konference in velenjski župan Bojan Kontič, podpredsednica Konference SD Darja Lavtižar Bebler, obe ministrici iz vrst SD, Anja Kopač Mrak in Andreja Katič, vodja poslanske skupine Matjaž Han, glavni tajnik SD Dejan Levanič, predsednik Mladega foruma in poslanec Jan Škoberne, predsednica Ženskega foruma Silva Črnugelj in nekateri župani iz vrst SD ter bivši predsednik SD Igor Lukšič.

Nagovor Židan

Zbor Foruma starejših SD