Prispevki

Komentar Mitje Rotovnika: Potrebno bo oživiti muzejsko četrt v Ljubljani

Na Dunaju so iz odsluženih objektov naredili Muzejsko četrt, v Ljubljani pa iz odslužene vojašnice tudi nekaj takega, kar naj bi spominjalo na izjemno uspešno delujoče novo dunajsko kulturno središče z odličnim obiskom. Ob relativno živahni Metelkovi in svetovno znanem hostlu Celica so v štiri zgledno preurejene zgradbe preselili brezdomce, Slovenski etnografski muzej, depandanso Narodnega muzeja, Muzej sodobne umetnosti kot programski podaljšek Moderne galerije, poleg njih pa še upravne prostore Javne agencije za knjigo in Slovenske kinoteke ter nekaterih nevladnih organizacij.

V resnici je bila to hrabra in obetajoča kulturnopolitična poteza države, ki je napovedovala nastanek novega urbanega središča na robu ožjega mestnega centra, bogatega s programskimi pobudami in zanimivega za obiskovalce.

Evalvacije odlične zamisli o ljubljanski muzejski četrti ministrstvo za kulturo ni naredilo nikoli, niti samo niti v sodelovanju z mestom. Domača muzejska četrt je postala bleda senca podobnih v svetu, pri čemer je najbolj žalostno to, da kulturni in socialni potencial, ki je na voljo, še zdaleč ni izkoriščen.

Roko na srce, naša muzejska četrt je kot skupek tam domujočih kulturnih subjektov precej mrtva. Povezujočih akcij med njimi skorajda ni. V nebo vpijoča je začetna strateška napaka, ko se je šlo v razbitje Narodnega muzeja, s selitvijo pomembnega dela muzealij v njegovo depandanso v muzejski četrti. Namesto da bi iz Narodnega muzeja preselili Naravoslovni muzej in iz njega naredili zaokroženo in učinkovito predstavitev nacionalne dediščine na enem mestu, je ta razdeljena in v predstavitvenem smislu invalidna.

Domača muzejska četrt je postala bleda senca podobnih v svetu, pri čemer je najbolj žalostno to, da kulturni in socialni potencial, ki je na voljo, še zdaleč ni izkoriščen.

Zgodba z Muzejem za sodobno umetnost je še bolj žalostna, saj je dolga leta ostal praktično brez programskega denarja in s tem brez možnosti, do bi prerastel v eno ključnih mednarodnih likovnih središč. Čudež je že, da je ostal pri življenju in da se v njem le dogaja neki minimum minimuma programa sodobne umetnosti. Potem je tu še odlično zasnovan Slovenski etnografski muzej, ki pa zaradi istega vzroka ne more ponuditi zanimivejšega razstavnega programa.

Vsi trije muzeji so, razen ob dnevih odprtih vrat, slabo obiskani, kar kliče po skupni promociji, po oživitvi lepega skupnega dvorišča, po povezavi s sosednjim centrom Metelkova, po načrtni in agresivni usmeritvi turističnega toka tudi na ta konec Ljubljane. Skromni poskusi lani avgusta v tej smeri so obetavni.

Zamisel o muzejski četrti ostaja neuresničen projekt, za katerega se bodo morali prej ali slej zavzeti najprej država in mesto, nič manj pa niti vse kulturne ustanove, ki delujejo v njej, tudi nevladne. Spečo princeso, kar nedvomno je to, kar imamo sedaj v tem delu mesta, bo treba prej ali slej prebuditi. Ne nazadnje ima tudi država v njej, v eni od zgradb, upravne prostore. Prav zanimivo je, da ugledni uradniki ministrstva za kulturo skozi okna svojih pisarn gledajo mrtvilo, a se tudi oni, najbolj poklicani, ne zganejo.

Mitja Rotovnik, član Sveta SD za kulturo in nekdanji dolgoletni direktor Cankarjevega doma v Ljubljani

Komentar Mitje Rotovnika o urbani Ljubljani: Detajli, detajli, detajli …

Dvanajsti julij je bil dan, ko sem se oddahnil kot meščan, ki ga je dolga leta globoko sram popolne zanemarjenosti parka okoli Spomenika revolucije na ljubljanskem Trgu Republike. Tega dne so končno prišli komunalni delavci, očistili s plevelom zaraščen park in skoraj vse izruvane granitne kocke vrnili na njihovo mesto.

Škoda, ker niso pobrali tudi smeti iz jaškov okoli dreves. Okolica spomenika je sramota zelene prestolnice, ker so obiski komunalnih delavcev hudo redki. Le tisti, ki živimo za spomenikom, vemo, da je ta parkec postal nočno urbano zbirališče mladine, ki si ne more privoščiti obiskov lokalov in kulturnih ustanov, pač pa v trgovinah kupi cenejši alkohol in še kaj, kar poživi njihovo sicer nenasilno zabavanje. Parkec je obiskan še zlasti ob koncih tedna, njihovo druženje je varno, saj zraven domujejo policija, parlament, banka in še kaj. Problem je le v tem, da za njimi ostane kopica odpadkov in vsakič kakšna izruvana kocka več.

Nekoliko daljši uvod, zato da se opozori na dolžno vzdrževanje okolice vseh spomenikov v mestu in odgovornejši odnos mestne komunale do urejenosti vseh detajlov, ki so še kako pomembni za celovit videz mesta. Spomenik revolucije je ena pomembnejših modernističnih stvaritev kiparja Draga Tršarja. Zaradi svoje monumentalnosti je postal, hoteli ali ne, turistična znamenitost. Le njegovi sosedi vemo, da se ob njem ustavljajo turisti, ga preučujejo, morda tudi občudujejo in si mislijo svoje. Zlasti tisti iz Azije ga obvezno posnamejo, tako da s seboj odnesejo tudi podobo njegove zanemarjene okolice.

Ko se iz Tivolija in galerij vračajo v stari del mesta, najprej zagledajo na vogalu Šubičeve in Slovenske s plevelom namesto z rožami »opremljen« spomenik partizanskemu komandantu Stanetu, na drugi strani izvirno urejenega središča mesta, na elitnem pločniku, pa s plotovi ograjene gostinske mize. Ne edine! Ali bo urbanistični ponos mesta kmalu zamenjala agresivna gostinska bunkerizacija javnega prostora? Vse bolj so na lepem ornamentu pločnika moteče tudi številne črne packe izpljunjenih žvečilnih gumijev, ki niso bile počiščene niti pred glavno turistično sezono. Če se bo turist vračal na obrežje reke po Erjavčevi, bo zagotovo začudeno gledal na sicer povsem uničeni ulici asfaltne zaplate med trakovi granitnih kock, ki jih je po njej potegnil arhitekt Ravnikar. Namesto da bi manjkajoče kocke zamenjali, so »praktični« komunalci v zevajoče luknje enostavno zlili asfalt.

Estetski in sploh urbanistični videz središča mesta je vedno lepši, boljši, je pa, zlasti ko gre za številne podrobnosti in napačne drobne poteze, potreben premisleka, popravkov, izboljšav in predvsem vzdrževanja. Misliti mesto pomeni nepretrgoma skrbeti za vsak detajl, meščane pa vzgajati k večji občutljivosti.

Mitja Rotovnik je nekdanji dolgoletni direktor Cankarjevega doma in član Sveta SD za kulturo