Prispevki

Tanja Fajon za Mladino: “V Evropi imamo preveč voditeljev, ki žal razmišljajo le do nacionalnih meja ali le v mejah svojih mandatov in lastni interes postavljajo pred interes ljudi.”

Intervju z evropsko poslanko in podpredsednico SD Tanjo Fajon za tednik Mladina, ki ga je prejšnji teden z njo opravil novinar Borut Mekina.

“Po javnomnenjskih anketah so Socialni demokrati (SD) prejšnji teden prvič po dveh letih spet prevzeli vodstvo. Postali so, vsaj za en mesec, najbolj priljubljena stranka v deželi. Že leta pa je po javnomnenjskih anketah najbolj priljubljena med njimi Tanja Fajon, nekoč dopisnica TV Slovenija iz Bruslja, zdaj evropska poslanka in podpredsednica politične skupine Evropskih socialistov in socialnih demokratov. Njena priljubljenost je prav trdoživa. V evropski parlament je bila izvoljena s preferenčnimi glasovi, radi jo imajo celo v daljnih jugovzhodnih deželah. Leta 2010 je neki gostilničar iz Tirane po njej poimenoval svojo kavarno – »Fajon«. Ampak kaj bo zdaj Fajonova s tem političnim kapitalom?”

Boste naslednja predsednica vlade? 

To pa je začetek intervjuja! A mislite, da sem tako ambiciozna?

SD je ta teden spet postala najbolj priljubljena stranka, vi pa ste v SD najbolj priljubljena političarka.

Seveda me veseli, da ima moja stranka, ki ima tradicijo in široko mreżo, za razliko od katere druge, relativno stabilnopodporo volivcev. Veseli me ta rezultat, ki nakazuje, da se stranka spet stabilizira. Čeprav nas čaka veliko dela. Glede mojih ambicij postati nova predsednica vlade pa – predsednik stranke Dejan Židan, s katerim sva se praktično istočasno izoblikovala v tej stranki, ima mojo zelo jasno podporo.

Pred Židanom je bila stranka nestabilna? 

Stranka je med zadnjimi volitvami šla skozi težko obdobje, deloma je izgubila podporo volivcev, a se zdaj, kot opažate, spet postavljamo na noge. Zdi se mi, da je nova vodstvena ekipa uspešna. K nam prihaja vse več mladih, povezanost raste, oživljamo forume in centre v mestih in tudi sama sem na zadnji konvenciji stranke začutilo novo energijo.

V zadnjih letih je bilo sicer čutiti novo energijo in nove povezave med strankami nove levice, ki so v Evropi nastale kot odgovor na neuspešne politike stare levice, socialdemokracije. Kaj ste počeli narobe? 

Kaj pa je nova levica? Cipras, Podemos….? V Italiji je bilo že v 60-ih in 70-ih letih politično gibanje Nova levica, ki je skušalo izpeljati obsežne reforme na področjih človekovih pravic, pravic istospolnih, splava, vloge spolov, mamil, ipd. Kakorkoli, vznik novih strank vidim kot odgovor na nezadovoljstvo, na stanje duha v družbi, a tu ne gre le za novo levico in  nezadovoljstvo s staro levico, ampak nezadovoljstvo z vsemi tradicionalnimi političnimi silami  – na levici in desnici. V resnici, če  pogledate natančneje, vidite, da je to nezadovoljstvo še večje na desnici, kjer imamo opravka z ogromnim porastom skrajnih desničarskih strank. Prav tako naraščajo populistična gibanja, ki so odraz proti vsemu, in jih ni mogoče postaviti ne na eno in ne na drugo stran.

Ampak če ostanemo pri levici – so vam nove ideje na levici blizu? Vidite potrebo po reformi Socialdemokracije, sprejemate kritiko? 

Sprejemam kritiko in se zavedam, da je prenova nujna. Nove ideje so dobrodošle. Grški premier Cipras je bil zamepozitivno presenečenje v politiki, saj je znal pristopiti k ljudem in jih nagovoriti. Žal se glede njegovih obljub verjetno lahko strinjamo, da jih v svojem prvem obdobju prav veliko ni uresničil. A tudi Grčija je bila stisnjena v primež ekonomske in finančne krize in različnih interesov. Grki so trpeli in še trpijo. Veseli me, da se nam Cipras v zadnjem času približuje. Na srečanja Evropskih Socialistov in Socialnih demokratov prihaja kot opazovalec in v času najhujše krize smo mu veliko pomagali, predvsem pri borbi za socialno državo. Sicer pa v PES prenavljamo programe in nameravamo prav to jesen izpeljati pomembno konvencijo, ki bo določila poglavitne usmeritve za napredno, varno in socialno Evropo ljudi.

Kaj pa je Socialdemokracija v zadnjem obdobju naredila narobe? Bivši Ciprasov kolega, nekdanji grški fiančni minister Varoufakis pravi, da je Socialdemokracija v preteklem obdobju sklenila hudičev pakt s finančnoindustrijo, s posojilodajalci, namesto da bi še naprej iskala zavezništva z realno ekonomijo, s sindikati in industrijo.

Ja, tudi mene obremenjuje vprašanje, zakaj Evropski socialistiin socialni demokrati še posebej v času krize ne uspemo prepričati. Nimam enega ali enostavnega odgovora. Ne strinjam pa se, da smo sklenili hudičev pakt s finančno industrijo. Nasprotno. Ko so konservativci z Merklovo na čelu uvajali strogo zategovanje pasu, smo s proti ukrepi skušali spodbujati vlaganja, ki bi posledično pomenila odpiranje novih delovnih mest. Marsikateri ukrepi bi še znižali socialne standarde že tako najbolj prizadetih v krizi, pa smo uspeli učinek vsaj delno ublažiti. Evropa je v zadnjih letih v precejšnji meri izgubila srednji razred, nastal je sloj izredno bogatih in izredno revnih. Dejstvo je, da smo še vedno najbogatejša celina, a to bogastvo moramo vnovič pravično porazdeliti. Za to si prizadevamo Socialni demokrati, tudi v Sloveniji.

Kaj je torej nova, tretja pot? 

Očitno prav ta, da to bogastvo na novo porazdelimo. In to mora biti pot, po kateri bodo šle naše socialdemokratske stranke. Treba je torej jasno nasloviti vprašanja najrevnejših, najbolj prizadetih. Njim je treba najprej pomagati in mladim. Ne smemo dopustiti, da imamo visoko izobražene mlade ljudi, ki nimajo vizije. Beg možganov postaja realnost tudi v Sloveniji. Proti temu se moramo boriti in ustvarjati pogoje za razvoj znanja in potenciala doma. Pomembno je tudi zavedanje, da morajo marsikatere politike v času globalizacije delovati izjemno prožno. In da so danes številni naši izzivi naši skupni skupni. Govorim o izzivih terorizma, migracij, podnebnih in energetskih sprememb, davčnih utaj, organiziranega kriminala, ipd. Zato potrebujemo močno in povezano Evropo. In zato potrebujemo močne socialndemokatske sile, ki bodo v času globalizacije, neoliberalizmov, multinacionalk zaščitile najbolj ranljive skupine ljudi.

Kaj lahko v Socialdemokraciji, če vam bo podpora ostala, storite? Kako lahko recimo stare stranke rešijo nove probleme. 

Tako, da še naprej varujemo in krepimo demokracijo, ki je ponekod po Evropi močno načeta. Tako, da krepimo skrb za ljudi, za socialno državo, da še naprej vztrajamo pri zaščiti človekovih, pri visokih standardih , ki smo jih pravzaprav skozi desetletja zgradili v Evropi. Med te sodita tudi mir in varnost. Morda bo to zvenelo patetično, a ko smo po nedavnih terorističnih napadih v Bruslju ljudje vseh nacionalnosti, verstev in državljanstev odšli na trge, smo vsi čutili pripadnost tej Evropi, to je, da smo združeni močnejši v skupnih izzivih in da nam ni vseeeno, kaj se dogaja sočloveku. V težkih trenutkih spoznaš, da je združena Evropa, pa čeprav danes krhka, pravi odgovor. Lahko da se sliši izpeto, a včasih se ne zavedamo, kako izjemno hitro lahko zdrvimo v neljube dogodke, ki smo jih v naši polpretekli zgodovini že preživeli. V resnici pa si ne želimo ograj, želimo si varnost, službe, dostojanstveno življenje, svobodo.

Ampak vseeno, zakaj tudi Evropi stvari uhajajo iz rok? 

Šli smo skozi leta kriz. Šli smo skozi ekonomsko in finančno, ob kateri sta nastopili socialna in moralna, to se pa niti končalo ni, ko smo že bili priča krizi z Ukrajino, s terorizmom, begunci, Grčijo in zdaj kriza s Turčijo. Glede na to, da se ukvarjam z vizumsko politiko, vem, da je nemogoče Turčiji odobriti oprostitev vizumske obveznosti ta hip. Turčija kriterijev ne izpolnjuje, a nas izsiljuje, ko grozi, da bo ponovno odprla vrata za begunce. Poleg tega je tudi Turčija v nezavidljivem položaju, pred nekaj meseci sem bila na turško-sirski meji. Samo v Turčiji je milijon in pol notranje razseljenih ljudi in skoraj trije milijoni beguncev. Skratka, za vsako krizo, še preden smo jo sploh uspeli nasloviti, je že prišla nova. Zakaj nam stvari uhajajo iz rok? Ker v teh izrednih razmerah izgubljamo jasen pogled ali strateški cilj naše povezanosti. Seveda, če se EU ali Slovenija ne bosta vrnili k svojemu strateškemu interesu, bodo populizmi še naprej naraščali. To je to, kar se nam ta hip dogaja. Naslednja v vrsti kriz je Brexit, ki utegne imeti široke politične posledice, če bo obdobje nejasnosti trajalo predolgo.

A če smo za trenutek konkretnejši: Skupaj z vašo bivšo kolegico Mojco Kleva ste izdelali poročila državam EU glede boja proti davčnim oazam. Protiukrepi so znani, jasni, pa se kljub temu nič ne zgodi. Zdaj, po aferi s Panamskimi dokumenti, ste vi postali članica spet neke nove komisije, kjer boste očitno spet leto dni debatirali. 

Res je, če omenjate Panamske dokumente, smo ustanovili preiskovalni odbor z enoletnim mandatom, kjer sem sedaj tudi jaz nadomestna članica. V njem bomo debatirali, ker so davčne malverzacije pereč problem. Sprejeli bomo tudi skupne odločitve, ukrepe. A problem je drugje: med evropskimi vladami je začela popuščati solidarnost in zavezanost k temu, da je treba skupne odločitve tudi izvajati v praksi. Pri boju proti davčnim oazam sva skupaj z Mojco delali na paketu davčnih priporočil. Skoraj nobenih priporočil evropske vlade niso sprejele v svoje zakonodaje. To smo denimo občutili tudi pri begunski krizi, ne samo pri boju proti davčnim oazam. Pri begunski krizi je bilo jasno, da so voditelji v Bruslju obljubili nekaj, ko so prišli domov, pa so počeli čisto drugače, kar je bilo pač všečno domači javnosti. Včasih je EU delovala na podlagi občutka neke pripadnosti. Kar si se dogovoril, da je v interesu vseh, si tudi doma naredil. Tega zdaj ni več. S tega vidika je ta pogled ali retorika, da Bruselj in EU nič ne naredita, nekako pravilen. EU je namreč 28 vlad, ki vodijo kabinete, ki odgovarjajo za politike te unije. Pa še obe največji politični skupini niti v Evropskem parlamentu nimata več večine, da bi lahko karkoli uresničili.

Pred tem, zadnjih 20 let je večino v EU imela desnica in posledično so bile tudi Evropske komisije temu primerno neoliberalne. Kaj si mislite o tem sistemu, kjer potem bivši predsednik komisije Barroso dobi službo pri Lehman Brothersu? 

Se strinjam, da je bila Barrosova dediščina neoliberalna. Nikoli si o njegovi zapuščini nisem mislila dobrega. Njegov čas je prinesel bogatitev multinacionalk na račun delavskega razreda. In je ustvaril tisto, o čemer sva prej govorila – bogati sloj Evropejcev in reveže. Čas Junckerjeve komisije je za odtenek boljši, ker se je ta vsaj na začetku osredotočila na nekaj kritičnih točk, ki jih je želela rešiti, a zdaj še ne sicer ravno uspešno.

Zakaj so evropske institucije, od parlamenta do komisije, v zadnjih dveh desetletjih bile pod nadzorom desnice? 

Moj prvi odgovor je, da je to pač posledica volitev. Je pa seveda slednje posledica dejstva, da evropska levica in socialna demokracija v zadnjih letih očitno nista našliodgovorov, ki bi prepričali volivce. Če gledam skozi oči naše politične skupine v parlamentu, kjer sem trenutno podpredsednica, smo v času najostrejšega varčevanja uspeli do neke mere zaščititi še globlje razsežnosti socialnih stisk. Uspeli smo ohraniti minimalne socialne standarde, uspeli smo s predlogom davka na finančne transakcije, s programom jamstva za mlade smo v nekaterih državah zmanjšali brezposelnost mladih. A ko se spomnim zadnjega evropskega kongresa evropskih Socialistov in Socialnih demokratov, se spomnim tudi, da sta tam žal bila le dva pomembna evropska voditelja.

Evropska ljudska stranka jih ima več?

Mislim, da se spopadajo z istimi težavami. So tradicionalno bolje organizirani, a so odnosi med njimi podobno skrhani. Na eni strani recimo imate Orbana z njegovim krogom podpornikov, na drugi Merklovo s svojim krogom. Na sploh v Evropi nimamo več močnih voditeljev. Imamo preveč voditeljev, ki žal razmišljajo le do nacionalnih meja ali le v mejah svojih mandatov in lastni interes postavljajo pred interes ljudi.

Predsednik Pahor pravi, da je rešitev federacija, nova ustava.

Čeprav razumem, zakaj to predlaga, želi si velikega preskoka, da ne bi ostali v negotovosti, se bojim, da je ta ideja zdaj preveč drzna. V tem trenutku me še najbolj skrbijo mladi, ki se jim določeni dosežki povezovanja zdijo samoumevni. Samoumevno jim je, da potujejo naokrog, da študirajo v tujini. Da živijo v svobodi in miru, kar je prinesla Evropska unija. Znanje o njej je šibko.

So pa mladi glasovali proti Brexitu. 

Da, nekateri, ki so šli na referendum, ampak večina jih sploh ni šla. Sicer pa ste videli, kaj so naslednji dan iskali po Googlu – kaj pomeni EU. Zdi se mi, da včasih še uradne slovenske institucije ne vedo, kaj naj z EU. Vse prepogosto pri svojem delu pogrešam stališče naše države. Če je pred menoj kakšno zapleteno, zakonodajno vprašanje, želim včasih pri Sloveniji preveriti interese in stališča, pa ugotovim, da jih ni.

Ta mesec ste napisali tekst, v katerem trdite, da ima Slovenija zmedeno zunanjo politiko. Zakaj? 

Slovenija ni dovolj vidna na mednarodnem prizorišču in ne izkorišča zunanjepolitičnega potenciala, ki ga ima. Enostavno ne vidim, da bi bila konsistentna pri pobudah, ki jih prevzame, pa čeprav imamo zato veliko priložnosti. Imamo recimo zgodovinske izkušnje z Balkanom, imamo znanje, potencial in bi morali imeti tudi interese, da smo na tem področju jasno prisotni. A žal niti na tem področju nimamo enotnega pogleda, kako pristopati kot država. Ali pa vprašanje Palestine. Lani je bilo rečeno, da bo Slovenija priznala Palestino do konca leta. Čakamo in čakamo, leto mine, razprave pa ni. Še najbolj konsistentni smo bili, ko smo v okviru EU zahtevali zaprtje meje med Makedonijo in Grčijo. Zaznala sem, da smo zastopali zelo nenavadno stališče. Po eni strani smo poskušali pokazati, da imamo človeški obraz, da želimo ljudem pomagati, da smo odprti in da sodelujemo v evropskih odločitvah. Po drugi smo pa gradili ograje in se trudili, da je prišlo do zapore meja. Majhna administracija ne more delati čudežev. Lahko pa, če ima konsistentno zgodbo in poišče svojo nišo znotraj prostora mednarodnih odnosov. A v Sloveniji po vseh krizah v EU in po Brexitu še vedno ne govorimo o prihodnosti evropskih politikah, zdaj ko bi v politiki, gospodarstvu in akademskih krogih morali o tem največ govoriti.

Katera država pa je vidna? 

V zadnjem času pri aktivnostih denimo izstopa Italija s svojim predlogom evropskega partnerstva z afriškimi državami in nasploh s pobudami v smeri ponovnega zagona evropske ideje. Nizozemska je bila vidna v begunski krizi s predlogom glede Turčije. Sicer pa ni novo, da Nemčija krmari evropsko barko. Žal je Francija ta hip oslabljeni del motorja.

Kaj pa, če je Slovenija zavestno zmedena, kaj če igra most med vzhodom in zahodom, med ZDA in Rusijo? 

Če bi to bilo res, bi bila jaz zelo vesela. Dvomim pa, da je to namen naše politike. Občutek, da igramo vlogo mostu, je po moje žal posledica tega, da Slovenija nima strateške vizije. Že iz svojih novinarskih let se spomnim, da Slovenija ni bila ravno pripravljena zastopati neke jasne interese. V prvih vrstah Evrope, kjer nastaja politika, na mizah ni slovenskih iniciativ. Tudi obisk Putina praktično ni doživel nekega odziva. Obisk je bil kratek, Slovenija pa se je še kar naprej opravičevala, da gre za nekakšen pietetni obisk.

Pa je prav, da je Putin prišel v Slovenijo in da gre Pahor sedaj k Putinu? 

Sama imam svoje zadržke do ravnanja Rusije v Ukrajini. Sprašujem se tudi, ali Rusija je država demokracije, kljub temu pa jasno podpiram, da z Rusijo vodimo dialog in tega Slovenije ne bi smelo biti sram poudariti. Isto velja za naš odnos do ZDA. Amerika ima in bo imela velik vpliv na Evropo. Jezi me, kaj Amerika delana Bližnjem vzhodu ali Afriki, z vsemi vojaškimi posredovanji, nisem pa za politiko zapiranja vrat do ZDA, kar pomeni, da se bomo morda morali čez čas pogovarjati in dogovarjati tudi s Trumpom. Srčno sicer upam, da na volitvah ne bo zmagal. Tako kot se bomo verjetno morali še naprej pogajati o prostotrgovinskem sporazumu med EU in ZDA, ki sicer zame v najnovejši, javnosti poznani različici ni sprejemljiv.

In ko boste vi predsednica vlade, kako bo Slovenija pozicionirana? 

Ponavljate vprašanje. Sem odgovorila že na začetku.  Bi pa vsakemu premieru svetovala, da Slovenija izdela jasno dolgoročno strateško vizijo. To ni vprašanje levih ali desnih vlad, to je vprašanje, ki bi ga morali definirati že ob samostojnosti naše države.

Prej ste dejali, da živimo v norem svetu. Nedavno ste bili v ZDA, na demokratski konvenciji, kjer so demokrati za predsednico ZDA predlagali Clintonovo. Je politika v ZDA kaj manj nora? 

Manj? Bolj nora. Najbolj fascinantno mi je bilo, kakodrugačne so njihove politične kampanje. Vsak govor, ki so ga imeli, se je začel z monologom o moji družini, o mojih otrocih, o moji hiši. Vse zelo personalizirano in čustveno, vsak politik tam gradi na svoji osebnosti. Na takšno razgrinjanje zasebnosti v Evropi nismo vajeni.

Skoraj eno uro ste govorili tudi z Bernijem Sandersom. Je Sanders takšen socialist, ki bi mu tukaj rekli komunist? 

Tudi v živo me je Sanders navdušil s svojo idejo, da je treba v politiko vključevati mlade, ki se doslej niso angažirali. To je bila tudi srž njegove kampanje. V pogovoru, ki smo ga imeli, je veliko govoril o kampanji, zakaj je on drugačen znotraj demokratov, kaj še želi narediti in podobno. Bil je skupaj z ženo, s katero vodita svoje gibanje znotraj demokratske stranke. Sanders je socialist, ki želi pomagati revnim in izključenim. Ko govori, omenja celo novo politično revolucijo. Kot tak bi verjetno tudi v Evropi požel veliko podpore. Veliko vprašanje zdaj je, koliko bo Clintonova njegovo gibanje znotraj demokratov uspela vključiti v svojo administracijo – v svojem govoru je rekla, da bosta delala skupaj. Nekateri v ZDA so se s Sandersom neverjetno identificirali, na konvenciji sem videla ljudi, ki so jokali, ker je Sanders podprl in se priključil Clintonovi. Zdi se, da Američani tokrat nimajo izbire, kot jo želijo.

Tudi Clintonova ne? 

Ko sem bila v Filadelfiji, sem govorila z mnogimi ljudmi. Od voznikov taksijev naprej, od katerih zveš največ. Problemi, ki so jih omenjali – socialne, zdravstvene težave, brezposelnost, razočaranje nad politiko – so dejansko podobni problemom, ki jih omenjamo v Evropi. Zaradi česar si Američani tudi želijo nekaj povsem novega, pa četudi je to Trump s svojo izredno nestrpno retoriko. Vsi vedo, da Hillary Clinton teh sprememb ne bo prinesla, ker je etablirana članica elite. Nobena izbira na teh volitvah ne bo najboljša. Vseeno si pa močno želim zmago demokratov.

Mnogi sicer izpostavljajo, da po svetu skokovito pada zaupanje v demokracijo, da ljudje ne zaupajo več politiki, zaradi česar ali ne volijo ali pa volijo skrajne stranke, ki jim podpora niha. Avstrijski politolog Filzmaier zato poudarja, da lahko to situacijo razrešijo tradicionalne stranke. In smo spet pri vas. 

A veste, kaj je bilo najtežje v moji dosedanji karieri?

Kaj? 

Sprejeti dejstvo, da sem postala političarka. Ko sem bila novinarka, me ni bilo sram poklica. Lahko sem ga s ponosom izpostavila. Danes pa v določenih situacijah težko s ponosom rečem, da sem evropska poslanka. Raje sem tiho. In to je tisto, kar me boli na čisto osebnem nivoju. Vem, da me nekateri ljudje zaradi tega poklica ne spoštujejo, čeprav se mi zdi, da nisem naredila nič kaj tako narobe. Tako čutim, čeprav glede na rezultate anket sodim v skupino tistih politikov, ki uživajo nadpovprečno zaupanje ljudi. Tudi to, da me je raziskavarevije Politico v bruseljskih krogih uvrstila med 40 najbolj vplivnih evropskih poslancev, mi je bilo posebno priznanje. Sicer pa je danes tako, da že ko stopiš v politiko, pade nate etiketa, da si šel na temno stran. Delati v takšnem ozračju ni prijetno. Včasih si rečem – Tanja, sedem let, a mi je treba nenehno se opravičevati za svoj poklic? Kako dolgo je lahko strast, volja močnejša od tega, da si pogosto označen za negativca? Sprašujem se tudi, kaj se dogaja s samimi strankami, ali bodo preživele in kako. Kako jim povrniti ugled. Moja teza je, da najprej znotraj strank narediš čim bolj transparentno delovanje, tudi glede financiranja, porabe denarja, virov.

Teza Gregorja Golobiča je, da je to posledica dejstva, ker ljudje v teh časih od politikov veliko pričakujejo. In ker toliko pričakujejo, vas tudi sovražijo. 

S tem se strinjam. Čeprav v resnici politiki nismo nič drugega kot vsak drug, ki ima poklic. Smo ljudje, ki, tako kot vsi, delamo napake in smo enako ranljivi.

A zakaj ste ena najbolj priljubljenih levičark? 

Ne vem. Morda zato, ker nisem v Sloveniji? Si kar predstavljam, da ko enkrat prideš nazaj, postaneš hitro nepriljubljen.

Zdaj pa ste cinični. 

Morda mi ljudje zaupajo, ker imam veliko stikov z njimi. Večinoma so to majhne, človeške zgodbe. Včasih, ko mi kdo piše pismo, da je na robu obupa, se tudi odpeljem v kakšno vas, kjer mu morda pomagam, kolikor je v moji moči. Mogoče še nisem čisto tipična političarka. Nimam te goreče ambicije, da moram celo življenje opravljati ta poklic. Marsikaj te jezi, ko vidiš, da imaš zvezane roke in ne moreš narediti čudeža. Mi pa je mogoče lažje, ker nisem obremenjena s tem, kaj bodo prinesle naslednje volitve.

Saj veste, kaj pravijo politični analitiki že od Platona naprej: Najboljši politiki so tisti, ki si to ne želijo biti.

Zato pa prijateljem pravim: če boste opazili, da se začenjam spreminjati, odtujevati, me spomnite, da iz tega izstopim. Po srcu sem še vedno idealist. Želim si ustvariti idealni svet, kjer bi bili vsi zadovoljni. Ker je naše življenje tako nepredvidljivo in kratko, je škoda, da si ga omejujemo in delamo težave drug drugemu.

Židan v intervjuju za Mladino: “Mi smo tisti, ki nam je uspelo spremeniti poglede na privatizacijo.”

S predsednikom Socialnih demokratov ter ministrom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejanom Židanom sta se za Mladino pogovarjala novinarja Jure Trampuš in Staš Zgonik. Povezava do intervjuja v spletni izdaji tednika Mladina: http://www.mladina.si/168678/dejan-zidan/

Dejana Židana smo ujeli med dopustom. Doma, v Murski Soboti, pred knjižnico, kjer si je izbiral poletno branje. »Rad berem znanstveno fantastiko, to me sprosti,« je povedal za Mladino. »Berem diagonalno, vse, kar lahko dobim, knjige kupujem tudi v tujini.« Židan v vladi vodi ministrstvo za kmetijstvo, poleg tega je predsednik koalicijske stranke. »Mi smo tisti, ki nam je uspelo spremeniti poglede na privatizacijo,« pravi, a hkrati dodaja, »da se od SD včasih pričakuje preveč«. Moč ene politične stranke je pač zmeraj omejena z močjo drugih. Še vedno je prepričan, da je bila odstavitev Janka Vebra velika napaka premiera Mira Cerarja, a stranka SD vseeno ostaja v vladi. Sedaj, ko je znova ustavljena prodaja Telekoma, se je po njegovem ponudila priložnost, da politika še enkrat premisli o prodaji tega podjetja.

Pijete teran?

Pijem slovenska vina, bela in rdeča, med njimi tudi teran.

Zaščita terana je še ena izmed front na ravni slovensko-hrvaških odnosov …

Teran je vino iz grozdja sorte refošk, ki je zraslo na posebni zemlji Kraške planote in se prideluje po posebni metodi. Teran je bil kot slovenska avtohtona vrsta vina zaščiten že pred desetletji, z vstopom v Evropsko unijo pa smo zaščito prenesli tudi v evropski pravni red.

A zdaj Hrvaška zahteva, da bi ime teran lahko uporabljali tudi vinogradniki v hrvaški Istri.

Zanimivo je, da nam ekskluzivne zaščite niso oporekali niti takrat, ko smo teran zaščitili v tedanji skupni državi, niti takrat, ko smo si pridobili zaščito na evropski ravni, niti med njihovimi pristopnimi pogajanji z EU. Nekorektno je, da vprašanje odpirajo zdaj, ko so vsi formalni postopki v zvezi z zaščito že končani.

Bi žrtvovali ekskluzivno zaščito terana v zameno za normalno nadaljevanje arbitražnega postopka?

Rekel bi, da teran ni področje, kjer bi Slovenija trgovala.

Vaša stranka je sorodna hrvaški vladajoči stranki, premier Milanović je bil večkrat na obisku pri vas, veliko ste sodelovali v času volitev. Ste ob trenutnih napetostih v zvezi z arbitražnim sporazumom imeli neformalne stike?

Pri tem ne gre za vprašanje političnih strank. Hrvaška je glede tega vprašanja politično povsem enotna, popolnoma nepomembno je, kdo je na oblasti. Varuje svoje interese, med drugim na načine, ki niso evropski, z zvijačami in izsiljevanjem. Novost vtem primeru je, da tudi slovenska politika enotno zagovarja državni interes, kar do zdaj ni bilo značilno.

Vlado, katere član ste, po odstopu Ronnyja Abrahama znova čaka imenovanje arbitra. Kako razumete ta zaplet?

Fokus te zgodbe je nekje drugje – da sosednja država na podlagi zapisov nezakonitega prisluškovanja, za katere se niti ne ve, ali so pristni, skuša izvajati politično akcijo. Arbitrom se ne sme prisluškovati …

… arbitri pa ne smejo komunicirati na takšen način.

Hrvati bi morali recimo tudi pojasniti, zakaj je njihov arbiter Budislav Vukas med obravnavami na arbitražnem sodišču spal v prostorih hrvaškega veleposlaništva.

Ali Slovenija prisluškuje hrvaškim politikom?

Podatkov o tem nimam, sem samo kmetijski minister.

Kar se tiče pristnosti posnetkov, jih je posredno potrdil hitri odstop Simone Drenik in Jerneja Sokolca.

Njun odstop v nobenem trenutku ni pomenil priznanja. Temeljil je na želji, da se kar se da hitro odpravi kakršenkoli dvom o primernosti postopkov in da se lahko arbitražni postopek normalno nadaljuje. To ni nikakršno priznanje. Arbitražni sporazum ni pomemben zgolj v funkciji odločanja o mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško, temveč tudi kot model za reševaje sporov v širši regiji, ki v zadnjem času znova pomeni varnostno tveganje, zaradi nacionalizma in zaradi pojava islamskega ekstremizma. Alternativa arbitražnemu sporazumu je vrnitev k tako imenovani balkanski politiki, ki temelji na zvijačah in izsiljevanju, in tega si regija v tem trenutku ne more privoščiti. Zato tudi evropska komisija zelo budno spremlja razvoj dogodkov.

Pričakujete, da se bo evropska komisija dejavneje vključila v zgodbo?

Za to v tem trenutku ni potrebe. V tem trenutku je pomembno, da arbitražno sodišče opravi svoje delo, kot mu ga nalaga arbitražni sporazum, da torej najde kompromisno in pravično rešitev. Dolžnost držav pa je, da to odločitev spoštujejo. Tukaj bo prišla do izraza tudi vloga EU.

Bi moral v Sloveniji poleg agentke in arbitra odstopiti še kdo, na primer zunanji minister?

Naše stališče je, da je v fazi reševanja arbitražnega sporazuma za državo najpomembnejše enotno delovanje in da ta trenutek o tem nima smisla razpravljati.

Vašega ministra Janka Vebra so zamenjali zaradi bistveno manjše težave.

In to je ena največjih napak Cerarjeve vlade. Od takrat po mojem v koaliciji ni več takšnega zaupanja, kot je veljalo prej. Predsednik vlade je v tem primeru raje poslušal opozicijsko stranko.

Vendar ste kljub temu ostali v vladi. Je šlo za nenačelno ravnanje?

Takrat smo o svojem odzivu v stranki veliko razpravljali, a smo se nazadnje, tudi s podporo podpredsednika Janka Vebra, odločili, da ostanemo v koaliciji. Seje pa, kot sem že rekel, zmanjšala stopnja zaupanja.

Zakaj je moral Veber po vašem oditi? Zaradi lažje privatizacije Telekoma?

Ali pa zato, ker si je del koalicije želel pridobiti naklonjenost opozicijskih strank, ker je hotel zagotoviti ustavno večino za sprejetje fiskalnega pravila. To so samo moja ugibanja. Kar se tiče Telekoma, pa prodaja ni le varnostno, temveč tudi strateško, finančno in razvojno vprašanje. Argumentov proti prodaji pod pogoji, kakršni so bili ponujeni, je bilo zelo veliko, tudi brez Janka Vebra.

Stranka SD že vseskozi nasprotuje razprodaji podjetij v državni lasti, a zdi se, da gre predvsem za formo, da ostaja pri besedah. Privatizacija se nadaljuje.

Če Socialni demokrati ne bi bili člani vladne koalicije, bi privatizacija potekala bistveno hitreje. Marsikatero podjetje, ki danes ostaja v državni lasti, bi bilo brez nas že privatizirano. Za strankin uspeh štejem tudi sprejetje strategije upravljanja državnih naložb, ki smo jo nujno potrebovali. Vprašanje državnega lastništva za nas ni ideološko vprašanje. Za nas sta državna in zasebna lastnina lahko enako dobri, če sta dobro upravljani. Podjetij v državni lasti ni treba braniti zato, ker bi si tako želeli direktorji teh podjetij, ali pa zato, da lahko stranke v njih zaposlijo svoje ljudi, temveč zato, da si država zagotovi dodatne prihodke. Vrednost podjetij v državni lasti je trenutno še vedno približno n milijard evrov, in če bi bila podobno donosna, kot so francoska podjetja v državni lasti, bi moralo to za državni proračun pomeniti nekaj sto milijonov dodatnega priliva na leto.

Pa ni tako.

Res je, ker je politika v preteklosti državna podjetja razumela na napačen način, ki sem ga že omenil.

Tudi vaša stranka pri tem ni nedolžna. Poglejte samo na primer TEŠ 6.

O tem primeru težko govorim, smo pa Socialni demokrati podprli ustanovitev parlamentarne komisije, ki mora raziskati TEŠ 6. Počakati je treba, da komisije, ki ga raziskujejo, opravijo delo. Kot sem rekel, državno lastništvo je pomembno za zagotavljanje dodatnih prilivov v državni proračun, za ohranjanje delovnih mest, pa tudi iz strateških razlogov, recimo pri infrastrukturi.

Pričakujete, da se bo prodaja Telekoma po Cinvenovem umiku nadaljevala?

Trenutno predvsem pričakujem, da se bomo o tem pogovorili znotraj koalicije. Socialni demokrati bomo predlagali, da Telekom od zdaj, čeprav še ni uvrščen na seznam strateških naložb, obravnavamo, kot daje že na tem seznamu. Trditev, češ da je poslovanje Telekoma premalo učinkovito, ne more biti razlog za prodajo, kvečjemu je to razlog za razmislek o načinu vodenja družbe. Po našem bi bilo za Telekom najprimernejše razpršeno lastništvo, pri čemer bi država ohranila največji delež. S tem bi podjetju omogočili tudi priliv svežega denarja, ki bi ga lahko namenilo za razvoj ali pa morda za prodor na tuje trge.

Telekom za zdaj ostaja v državni lasti, prodaja Mercatorja pa je že dejstvo. Kako da vam je ni, čeprav ste bili v več vladah, uspelo preprečiti?

V času, ko je bila SD najmočnejša vladna stranka, med letoma 2008 in 2011, ravno zaradi našega nasprotovanja prodaje ni bilo. Če ima stranka manj poslancev, so pričakovanja do nje še vedno enaka, njena realna moč pa je, žal, manjša. Žal seje s podajoMercatorja zgodilo točno to, na kar smo opozarjali. Prehranska veriga je za državo izjemnega pomena. V Sloveniji v njej tako ali drugače sodeluje skoraj sto tisoč ljudi. Trgovci so ključni člen v prehranski verigi od kmeta do potrošnika in Mercator je v Sloveniji največji med njimi. V preteklih letih je dejansko opravljal svojo vlogo, danes pa postaja predvsem orodje za prodor hrvaških živilskih izdelkov na slovenski trg.

Zakaj je država tu tako zanemarila strateški vidik prodaje? Govorili smo z nekim finančnikom, kije sodeloval pri prodaji, dejal je, daje posel finančno morebiti celo dobro speljan in da oni niso tam, da razmišljajo strateško. To je naloga države in politike.

Slovenija je razmeroma mlada država in še vedno ni dosegla poenotenja o ključnih strateških Usmeritvah, ki bi jih zagovarjale vse stranke ne glede na to, ali so na oblasti ali v opoziciji. V odnosu do sosednjih držav je treba razmisliti, ali je produktivno neprestano ponavljanje floskul o dobrih sosedskih odnosih ali pa je realneje ugotoviti, da ima pač vsaka od sosednjih držav svoje geopolitične interese, tako kot jih ima tudi Slovenija.

Mercator je le eden od ključnih členov v prehranski verigi, ki so v zadnjih letih končali v tujih rokah. Od največjega slovenskega odkupovalca mleka Ljubljanskih mlekarn, ki je po novem v lasti francoskega Lactalisa, do največjega odkupovalca pšenice Žita, ki gaje kupila hrvaška Podravka. Ali sploh še lahko govorimo o slovenski živilski industriji?

Če ima podjetje sedež v Sloveniji, za proizvodnjo skrbijo slovenski delavci, uporabljajo pa pretežno slovenske surovine, potem v idealnih razmerah sploh ni pomembno, v čigavi lasti je. Ena prvih akcij, ki sojih Ljubljanske mlekarne izpeljale pod novim lastnikom, je bil prehod na dobavo izključno slovenskih surovin za proizvode, kijih tržijo v Sloveniji. Tega prejšnji, slovenski lastniki, niso storili. Če gledam s stališča kmetijskega ministra, so se s tem izkazali za dobre lastnike. Ni pa mi všeč, da so prvaki tudi pri zniževanju odkupnih cen mleka.

Prodaja Žita je šla mimo precej neopazno, čeprav so kmetje svarili, da lahko pomeni katastrofo za slovensko kmetijstvo, češ da sije Hrvaška s tem zagotovila kupca za svoje presežke pšenice.

Prodaja Žita po mojem ni tako tragična. Mleka pridelamo več, kot ga sami porabimo, samooskrba pri pšenici je dosti manjša in znaša od 55 do 70 odstotkov. Poleg tega imamo v Sloveniji še kar nekaj podjetij, ki odkupujejo pšenico, na primer murskosoboški Mlinopek. Se pa pri prodaji Žita postavlja drugo vprašanje, ki ga bo morala Hrvaška v doglednem času pojasniti evropski komisiji: ali drži, daje država Podravko dokapitalizirala zato, da bi ji omogočila nakup podjetja v drugi državi, kotje videti glede na javno dostopne podatke? Ce to drži, potem bi šlo lahko za nedovoljeno državno pomoč, kije vtemeljnem nasprotju s pravnim redom EU. Ta zgodba še ni končana.

Hrvaška svojim podjetjem tudi drugače izdatno pomaga pri prodoru na tuje trge. Zakaj se v Sloveniji delamo, kot da je to nekaj nedopustnega, čeprav to počnejo tudi Nemci, Francozi, …

Tudi v Avstriji, Italiji in večini drugih držav. V Sloveniji je, žal, prevladala floskula o umiku države iz gospodarstva, razen seveda takrat, ko gospodarstvo, na primer banke, potrebuje denar. To politiko so po mojem pri nas forsirali predvsem finančni lobiji in del politike, ki v zgodbo, češ daje državno lastništvo a priori slabo, ideološko verjame.

Ampak ste član vlade, ki izvaja natančno takšno politiko, ki pravzaprav v svojem bistvu nadaljuje politiko, ki jo je začela druga Janševa vlada in nadaljevala vlada Alenke Bratušek. Ni se zgodil veliki preobrat.

S tem se ne morem strinjati. Strategija upravljanja podjetij v državni lasti, kije bila sprva mišljena kot strategija odprodaje, je predvsem po naši zaslugi dejansko postala strategija upravljanja. Fiskalno pravilo je bilo v prvih osnutkih ubesedeno na način, ki Odstop Sekolca in Drenikove v nobenem trenutku ni pomenil priznanja. Temeljil je na želji, da se odpravi kakršenkoli dvom o primernosti postopkov in da se lahko arbitražni postopek nadaljuje. bi izrazito škodil socialni državi in javnemu sektorju, sprejeto besedilo je veliko razumnejše, saj uvaja nekatere varovalne mehanizme ob izrednih dogodkih, kot je na primer gospodarska kriza, in postopnost. Preobrat je tudi v tem, da nam je uspelo ustaviti zmanjševanje financiranja javnega šolstva, zdravstva in sociale. Pri slednji je v proračunu za prihodnje leto predvidena celo rast odhodkov.

Glede na to, da doživljamo gospodarsko rast, temu ne moremo reči uspeh.

Morda, a prvotni načrti kljub gospodarski rasti niso bili takšni.

Kateri od članov vlade je največji zagovornik privatizacije državnega premoženja?

Nekorektno bi bilo, da bi kot član vlade na tak način govoril o kolegicah in kolegih. Vsekakor pa med nekaterimi člani vlade obstajajo razmišljanja, ki so precej drugačna od mojih, in sicer, daje zelo pomembno, da nam tujina ploska pri vsaki potezi. Da dane zaveze spoštujemo, ne glede na to, ali je to za državo v danem trenutku dobro ali ne. Nobena evropska država ne izpolnjuje svoj ih zavez do popolnosti, ker se razmere znotraj držav in širše pač spreminjajo. Koalicijskim partnerjem skušamo dopovedati, da smo v prvi vrsti odgovorni državljanom.

Finančni minister Dušan Mramor je tudi javno večkrat poudaril, daje izpolnjevanje zavez njuno, če želimo ceno državnega zadolževanja ohraniti na nizki ravni. Sodelovali ste v več vladah. Je v tej vladi finančni minister najvplivnejši do zdaj? Je dejansko on tisti, ki vlada?

Verjetno ima finančni minister vvseh vladah izrazito veliko moč, v marsikateri vladi ima pravico veta, nazadnje pa je vedno odvisno od predsednika vlade, kakšno realno moč mu prepusti. Finančni minister v tej vladi ima zelo veliko moč in ima tudi pravico veta.

Ste v zadnjem času s svojimi predlogi velikokrat trčili ob Mramorjev zid?

Tudi s finančnim ministrom se je o pomembnih vprašanjih mogoče dogovoriti. Pri vprašanju privatizacije nama ni uspelo doseči skupnega stališča, pri marsikateri drugi stvari, tudi pri vprašanju proračuna in strategiji upravljanja državne lastnine, pa nama je to uspelo.

Ste zadovoljni z delom Slovenskega državnega holdinga?

SDH je odgovoren za funkcioniranje državnega premoženja. Za povečanje donosnosti je potreben čas. Trenutna nizka donosnost ne more biti razlog za čimprejšnjo prodajo. Tako ravnanje zgolj kaže na nesposobnost SDH, da bi prek vpliva na nadzorne svete in uprave podjetij dosegel izboljšanje donosnosti.

Bi bilo upravo SDH treba zamenjati?

Najpomembneje se mi zdi, da je vlada končno imenovala nove nadzornike, ki uživajo naše zaupanje. Glede na življenjepise teh ljudi gre za kompetentne posameznike in oni bodo morali oceniti, ali uprava izpolnjuje njihova pričakovanja.

Kako gledate na slovensko vlogo pri vprašanju Grčije? Predsednik vlade in finančni minister sta v Bruslju nastopala v vlogi najostrejših kritikov grških pogledov. Kot se je izrazil ekonomist Mojmir Mrak, bili smo bolj nemški od Nemcev.

Na trenutke seje dejansko zdelo, da nekateri naši politiki nastopajo v vlogi predstavnikov za odnose z javnostmi kakšne tuje vlade. Pooblastila vlade za takšne ostre nastope ni imel nihče. Grčija je v težave zašla zaradi svojih napak. Prikazovali so lažne statistične podatke, premalo dejavni so bili pri pobiranju davkov, najpremožnejši so plačevali minimalne davke, preveč so trosili. Začetna pomoč EU Grčiji ni imela nikakršnega pozitivnega učinka na razmere v državi, sloje zgolj za prenos tveganja. Tveganje francoskih, nemških”in še nekaterih finančnih institucij je postalo tveganje evropskega proračuna in proračunov držav članic, ne da bi za tem stal kakšen nov »Marshallov načrt«. Sloje torej za kombinacijo lastnih napak in napačnega posredovanja. Manjkal je vnovični zagon. Država se ne more rešiti iz dolgov, če se njena gospodarska aktivnost zmanjšuje. Gospodarska rast je najboljši obet za poplačilo dolga. In grški dolg je zaradi izjemno nizkih obrestnih mer razmeroma obvladljiv. Glede na obseg bruto domačega proizvoda ima Grčija celo nižje stroške financiranja dolga kot Slovenija.

Se vam zdi smiseln razmislek o odpisu dela dolgov?

V tem trenutku se mi zdi pomembnejši razmislek, kako v Grčiji znova zagnati gospodarsko aktivnost. Če bi ji še osmič v njeni zgodovini odpisali dolgove, bi bilo povsem upravičeno vprašanje, zakaj se dolgovi ne odpišejo tudi Sloveniji, Italiji, Nemčiji … Ne morejo biti zgolj posamezne države deležne takšnih ugodnosti. Sicer pa tudi nekateri Nobelovi nagrajenci govorijo, da bo sčasoma splošen odpis dolgov nujen.

Se vam zdi 250 beguncev, kolikor naj bi jih bila pripravljena sprejeti Slovenija, preveč?

Ne.

Premalo?

Ne želim licitirati. Bi pa rekel, da Slovenija nima pravice reči, da so begunci problem EU, ne pa naš problem. Smo del EU in moramo prevzeti svoj del bremena. Zavedati pa seje treba, da so to begunci, ki bodo, drugače od beguncev, s katerimi smo imeli opravka v času vojne na območju nekdanje Jugoslavije, stalnica, zato je treba poskrbeti za njihovo integracijo.

Kaj pravite na pomisleke, da begunci pomenijo varnostno tveganje?

Varnostno tveganje pomeni tudi vožnja po cesti, pa se vseeno vozimo po njih. Tu gre za ljudi, ki jim je pač treba pomagati. Vsekakor pa pomoč beguncem ni zadosten korak, treba je rešiti težave v državah, iz katerih ljudje bežijo, tudi vprašanje »begunske industrije«, ki se je razvila v nekaterih afriških državah.

Na trenutke se zdi, da se vaša stališča bolj kot s stališči vlade ujemajo s stališči Združene levice. Celo njene predloge včasih »posvojite« in jih spravite skozi parlamentarni postopek, na primer pri odpisu dolgov ali legalizaciji konoplje. Ko smo se pogovarjali pred enim letom, ste dejali, da niste privrženec kanibalizma na levici, pa je videti, daje kar prisoten.

Socialni demokrati si za pripravo zakonskih predlogov vzamemo veliko časa, pri tem pa sodeluje veliko ljudi. In pogosto se zgodi, da medtem kakšna druga stranka predstavi svoj slabo pripravljeni predlog podobne rešitve. Kdo seje česa domislil prvi, je težko z gotovostjo trditi. Verjetno ste opazili, da za Združeno levico ne uporabljamo grdih besed. Njene predloge vedno preučimo, in kadar je smiselno, jih skušamo znotraj vlade zagovarjati na način, ki lahko dobi tudi podporo koalicije.

Bi z Združeno levico lahko sodelovali v vladi?

Mislim, da brez težav. Večina strank se, ko pridejo v vlado, zelo hitro nauči, da lahko obljubljajo le tisto, kar je mogoče izpolniti.

Kot ste dejali prej, ste »samo« kmetijski minister. Kaj je za vas ključna usmeritev slovenske kmetijske politike?

Glede na to, da smo ministri EU pod pritiskom projekcij, ki za prihodnja desetletja napovedujejo spremembe podnebnih razmer in rast svetovnega prebivalstva ter pri tem ugotavljajo, da se račun glede potrebe po hrani ne izide, je naša ključna naloga zagotoviti prehransko varnost, ki jo želimo povečati z zvišanjem stopnje samooskrbe, hkrati pa ohraniti naravne vire. Lansko leto je bilo s tega vidika zelo spodbudno. Imeli smo najvišjo letno rast kmetijske proizvodnje med vsemi državami EU.

Ampak predvsem zato, ker je bilo leto 2013 za slovensko kmetijsko proizvodnjo res slabo.

Leto 2013 je bilo z vidika kmetijske proizvodnje res slabo, a lani smo imeli tudi v absolutnih številkah resnično dobro leto. Faktorski dohodek kmetij je bil eden najvišjih v zgodovini samostojne države. To pozitivno usmeritev si prizadevamo obdržati. Nova kmetijska politika, ki smo jo začeli izvajati z letošnjim letom, je veliko bolj proizvodno naravnana, saj med drugim na primer omogoča dodatno finančno podporo za proizvodnjo v tistih segmentih, kjer je stopnja samooskrbe najnižja, na primer pri krušnih žitih ali pri zelenjavi. Uvedli pa smo tudi neke vrste start-up podporo za mlade kmete. Vsi, ki so mlajši od 40 let in se odločijo, da bodo prevzeli kmetijo, so upravičeni do 45 tisoč evrov državne podpore, če kmetujejo poklicno in izpolnjujejo velikostni vstopni prag.

O kakšnih proračunskih izdatkih govorimo?

Za ta ukrep je skupaj predvidenih 60 milijonov evrov v sedmih letih.

V Sloveniji je kmetij glede na skupni obseg kmetijskih zemljišč že tako preveč. Je s tega vidika smiseln ukrep, s katerim bi se število kmetij še povečalo?

Bistvo ukrepa ni ustanavljanje novih kmetij, gre za to, da prepričamo očeta in mamo, naj sinu ali hčerki prepustita vodenje kmetije. Prizadevamo si, da bi kmetije prevzemali mladi z novimi znanji, novimi zamislimi, novo energijo. Kar se tiče razpršenosti kmetijskih zemljišč, pa to vsekakor je težava. Povprečna slovenska kmetija je trikrat manjša od povprečne evropske kmetije. Poleg tega je Slovenija država, v kateri imamo za kmetijstvo v povprečju slabše možnosti kot v konkurenčnih državah. Skoraj 80 odstotkov naših kmetijskih površin po evropski definiciji sodi v kategorijo območij, na katerih je kmetovanje oteženo. Če ne bi bilo finančnih spodbud, je velika verjetnost, da bi ljudje kmetovanje na teh območjih na veliko opuščali, kmetijske površine pa bi prerasel gozd. Leta 1875 je gozd preraščal 35 odstotkov ozemlja naše države. Danes je delež gozda že 60-odstoten.

Bi se moral vaš resor pravzaprav imenovati ministrstvo za gozdarstvo, kmetijstvo in malo prehrane?

Kar se tiče samooskrbe, Slovenija na splošno niti ni tako slaba. V povprečju dosegamo 70-odstotno samooskrbo, kar zadeva kmetijske surovine, za osnovno prehransko varnost pa po mnenju strokovnjakov zadostuje že 80- do 85-odstotna samooskrba.

Zakaj se ob tolikšnem obsegu gozda še vedno zdi, da napovedi o oživitvi slovenske lesnopredelovalne industrije ostajajo večne napovedi?

Dejansko zadnji dve leti končno doživljamo rast na tem področju, približujemo se milijardi evrov letne realizacije. Res je, da smo še daleč od razmer pred 20 leti, a panoga vendarle končno spet raste in posluje pozitivno, neto dobiček se je lani podvojil. Si pa vsekakor želimo, da bi bila rast še hitrejša in bolj razširjena. Trenutno rasteta predvsem segment obrtniške lesne proizvodnje in še posebej proizvodnje lesenih hiš.

Zakaj v protihrupne ograje, ki jih Dars v zadnjem času postavlja po celotnem avtocestnem križu, ni vgrajen niti košček slovenskega lesa?

To zanima tudi mene. V času Pahorjeve vlade smo sprejeli uredbo o zelenem javnem naročanju, kije za javne investicije predpisovala, da mora 30 odstotkov materiala pri gradnji javnih objektov sestavljati les. Naslednja vlada je ta delež prepolovila, mi smo ga za zdaj zvišali na 20 odstotkov.

Ampak v teh protihrupnih ograjah je vgrajenih nič odstotkov lesa.

Lahko samo rečem, da sem nad takšnimi investicijami zaskrbljen.

Pa ste se na tem področju kakorkoli angažirali, koga opozorili?

Glede protihrupnih ograj ne. Ko je projekt oddan, je dejansko že prepozno. Sem pa nekajkrat posredoval pri investicijah vjavnih zavodih, če so me opozorili, da niso v skladu z uredbo o zelenem javnem naročanju.

Odhajate na dopust na Hrvaško. Katero vino boste pili tam?

Pil bom predvsem vodo, ker bo zelo vroče, poleg tega pa se nameravam veliko ukvarjati s športom in takrat je voda najboljša.