Prispevki

Socialni demokrati smo se na Osankarici poklonili padlim borkam in borcem Pohorskega bataljona

Socialni demokrati smo se tudi letos množično udeležili tradicionalne slovesnosti ob 76. obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona pri Treh žebljih na Osankarici. Slavnostni govornik na slovesnosti je bil predsednik SD in Državnega zbora mag. Dejan Židan, ki je v svojem govoru med drugim posvaril pred nevarnostmi populizma.

Kot je dejal Židan, ima že nekaj časa občutek, da se z raznih političnih odrov vidi le zabavljaštvo in trepljanje po ramenih, kot da je dovolj, da govorci le potrdijo prepričanja ljudi – da si želijo istih stvari, da navijajo za isto ekipo. Takšen odnos po njegovem pomeni, da se možnosti resničnega političnega delovanja in spremembe za skupno dobro vseh odmikajo.

“Morda se niti ne zavedamo, kdaj je prišel tisti čas, ko so se argumenti porazgubili in umaknili, ko smo utišali naše zahteve v boju vrednot proti nevrednotam. Ko se je pod krinko svobode govora v polje normalnega in sprejemljivega razširil sovražni govor. Ko se zasmehuje vladavina prava ter vrednoti pravičnost in enakost,” je med drugim našteval Židan.

Predsednika SD in Državnega zbora skrbijo nedavni nemiri v več evropskih mestih, saj ti kažejo negotovost ljudi, ki nimajo več upanja v ekonomsko varno prihodnost. Ljudje, ki so v stiskah, zlasti tisti, ki imajo občutek, da nimajo več kaj izgubiti, so namreč po njegovem lahek plen sovražnega govora in populističnih retorik gibanj, ki ustvarjajo nevarne delitve.

“Zgodovina je polna dokazov, kako se iz majhne nestrpnosti razvije sovraštvo, ki se konča v trpljenju,” je dodal Židan in izrazil prepričanje, da si ljudje vseeno želijo slišati, da niso pozabljene vrednote, ki so nam jih priborili slovenski partizani in partizanke. Vendar lepo zveneče izjave po njegovem nikoli ne smejo biti dovolj.

Židan je ob koncu nagovora poudaril, da smo Slovenci narod, utemeljen na boju za lastne pravice in lastno svobodo, in uporniki, ki smo celotno zgodovino od svoje oblasti pričakovali veliko. “Pravico zahtevati več imamo tudi danes, česar ne more prezreti nihče, še posebej ne mi, tukaj prisotni,” je sklenil Židan.

Tudi letošnje prireditve so se udeležili številni visoki predstavniki države, ki so položili vence pred spominsko obeležje padlim borcem Pohorskega bataljona. Med temi so bili tudi županja in župani iz vrst SD ter drugi predstavniki občin, ki gostijo slovesnost.

Pohorski bataljon je bil ustanovljen 11. septembra 1942 v Dobrovljah na Pohorju. V začetku je štel 90 borcev, poveljeval pa mu je Rudolf Mede. Bataljon je izvedel številne akcije, 21. decembra 1942 pa se je premaknil proti Osankarici, kjer si je uredil zimski tabor. Prve dni leta 1943 so nemške sile odkrile partizanski tabor, 8. januarja pa ga je obkolilo okoli 2000 nemških vojakov. V boju je življenje izgubilo 69 borcev bataljona.

Celoten govor predsednika Dejana Židana si lahko preberete v nadaljevanju:

“Spoštovani predsednik Republike Slovenije,

spoštovani ministri, poslanci, župani in ostali predstavniki Republike Slovenije,

tovarišice in tovariši, borke in borci narodnoosvobodilnega boja,

spoštovani predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB,

spoštovani predstavniki drugih veteranskih in domoljubnih organizacij,

spoštovani svojci padlih, tovariši pohodniki.

Dnevi ob koncu starega leta in začetku novega so v znamenju praznovanj in poslanic. Pošiljamo si voščila, z dobrimi željami, da se dotaknejo srca vsakega izmed nas. Pred 76. leti pa so bile te želje drugačne. Zbiramo se v tem hladnem smrekovem gozdu v osrčju Pohorja. Drevesa molčijo. Naokrog stojijo kvadri, kenotafi z imeni padlih bork in borcev. Na enem je napisano ime Iztok, pohorski kralj. Na drugem Vanček, ki je imel le 13 let. Na sredi je spomenik in mi zbrani okoli molčimo v spoštovanju. V spoštovanju do vseh teh ljudi, ki so se nekoč tu borili in tu umrli. V čast mi je, da sem lahko z vami, dragi partizanke in partizani, dragi tovarišice in tovariši.

21. decembra je Pohorski bataljon, ki je bil, kljub svoji maloštevilnosti, vse od svoje formalne ustanovitve v septembru 1942, trn v peti nacističnega okupatorja, odšel proti Osankarici. Postavili so si zemljanke, po poročilih naj bi jih bilo 26, in božič že praznovali v zimovališču. Tabor je obsegal približno 100 kvadratnih metrov, okrog so bili izkopani obrambni strelski zakloni. Borci so imeli v taboru vsakodnevne vaje, za varnost pa so poleg straž skrbele patrulje. Nemci so zaradi aktivnosti bataljona izpeljali že več hajk, ki niso bile uspešne, zato so stopnjevali nasilje in se pripravljali na veliko akcijo. 6. januarja je bil izdan ukaz za napad.

8. januar 1943 je skrival v svojem dnevu smrt. »Bil je že dan, ko smo okoli osme ure zjutraj zagledali prve Nemce. Za tem so sledile nove in nove skupine, vse bliže in bliže…« Skupina 69 partizanov se je kljub očitni premoči uprla dva tisoč vojakom nacistične vojske. Zadnja bitka Pohorskega bataljona, ki je trajala dve uri in pol, je bila krvavo izgubljena, a Slovencem je dala moralni kapital neverjetnih razsežnosti: raje smrt kot nesvoboda! Osvobodilnega gibanja na Štajerskem okupator ni uspel uničiti.

Le nekaj kilometrov stran od tu, v Račah, sem preživljal svojo mladost. Odraščal sem z zgodbami, ki so se pisale v teh gozdovih. O naših junakih, narodnih herojih Pohorskega bataljona, partizankah in partizanih, ki so svoja življenja pustili pod temi drevesi, v njihovi nameri in srditi bojevitosti slovensko ozemlje osvoboditi sovražnikovih spon. Še danes mi vzbujajo spomini na to zbujajo močna čustva.

Naši junaki so delavci, gozdarji in kmetje – kot je bil Alfonz Šarh z družino, učitelji, znanstveniki in umetniki. Naši junaki delajo, ustvarjajo, znajo in učijo. Naši vojaki so osvoboditelji, ne osvajalci. Naša zgodovina je zgodba o tem, kako iz delovnega ljudstva nastane narod, ki si mora svojo svobodo priboriti z uporom proti zatiranju.

Zgodovina Slovenk in Slovencev so napori, da bi bilo tudi navadnim ljudem dobro. So zgodbe o prizadevanju za pravico šibkih in o krivičnosti, ki izvira iz sebičnosti. So povesti o ljudeh, ki nimajo drugega kot svoje delo, a ne smejo soodločati o njegovih sadovih. O ljudeh, katerih največji želji sta samostojno odločati in biti na svojem.

Dragi zbrani,

že nekaj časa imam občutek, da se z raznih političnih odrov vidi le zabavljaštvo in trepljanje po ramenih, kot da je dovolj, da govorci le potrdijo prepričanja ljudi – da si želimo istih stvari, da navijamo za isto ekipo. Vendar takšen odnos hkrati pomeni, da je možnost resničnega političnega delovanja – to so spremembe za skupno dobro vseh – ponižana. Zadovoljni postanemo z drobtinicami.

Morda se niti ne zavedamo, kdaj je prišel tisti čas, ko so se argumenti porazgubili in umaknili, ko smo utišali naše zahteve v boju vrednot proti nevrednotam. Ko se je pod krinko svobode govora v polje normalnega in sprejemljivega razširil sovražni govor. Ko se zasmehuje vladavini prava ter vrednotam pravičnosti in enakosti. Ko so se izborjene in zagotovljene pravice prekvalificirale v pravico do izbire. Ko so ravnanja večine prevladala nad ranljivo manjšino.

Ko se je kapital prigrabil nad pošteno delo in solidarnost. Ko namesto o dostojnem govorimo o minimalnem. Ko se inovativnost in znanje mladih umika splošni apatiji družbe. Ko se v večih naprednih državah, tudi v Sloveniji, pojavljajo težnje, da se človekove pravice obravnava kot stvar zasebnega prepričanja in individualnih vrednot, in ne nekaj kar je del pravnega oziroma ustavnega reda.

Nedavni nemiri v večih evropskih mestih mi vzbujajo zaskrbljenost in kažejo negotovost ljudi, ki nimajo več upanja v ekonomsko varno prihodnost. Razočaranje in strah posameznikov, ki se počutijo ogrožene s strani dejavnikov na katere sami pogosto nimajo vpliva, ljudi navdajajo z obupom.

Ljudje, ki so v stiskah, zlasti tisti, ki imajo občutek, da nimajo kaj več kaj izgubiti so lahek plen sovražnega govora in populističnih retorik gibanj, ki ustvarjajo nevarne delitve med nami. Zgodovina pa je polna nevarnih dokazov, kako se iz majhnih nestrpnosti razvije sovraštvo, ki se konča v trpljenju.

Kljub vsemu, ali prav zaradi tega, verjamem, da si kdaj želimo slišati le, da naše vrednote niso pozabljene. Vrednote, ki so nam jih, premnogokrat s svojim življenjem, priborili slovenski partizani in partizanke.

A lepo zveneče izjave nikoli ne smejo biti dovolj! Verjemite mi – dobri argumenti imajo težo, pogumni slogani in odločni koraki imajo težo. Dajo legitimnost naprednim političnim zahtevam in zahtevam širše civilne družbe. Odprejo razpoke in sprožijo premike v skupnosti za dobro vseh.

Spoštovane in spoštovani, smo narod utemeljen na boju za lastne pravice in lastno svobodo! Smo uporniki, ki smo celotno zgodovino od svoje oblasti pričakovali veliko! In to pravico zahtevati več imamo tudi danes. Tega ne more prezreti nihče, še posebej ne mi, tukaj prisotni.

Josip Vidmar je leta 1943 rekel: »O našem osvobodilnem boju, kot največjemu poglavju naše zgodovine, o nas, o vsem tem, kar mi ta leta, te mesece, te dni delamo, kar zdajle živimo, kar smo trpeli, kar smo pri tem čutili in česar smo se v tej naši borbi zavedali, bodo govorili bodoči politiki, ko bodo navduševali Slovence za velika dejanja. /…/ Posredovali bomo zanamcem duha, ki živi v nas, to junaško blaznost in jim jo kazali kot polet naše narodne volje, da bodo iz nje črpali moč za svoje naloge.«

Čutim čisto človeško, pa tudi politično in državniško odgovornost, da prevzamem te težke naloge in vplivam na stvari v naprej. Da se trudim vsak dan znova reševati zahtevna vprašanja, ki so realnost našega časa, s ciljem večje blaginje državljank in državljanov. Da se borim proti vsemu in vsakemu, ki želi ogroziti temeljne svoboščine na katerih je bila zgrajena naša širša domovina – evropska skupnost. Tovarišice in tovariši, trdno sem prepričan, da to delim z mnogimi vami, ki smo se danes tukaj zbrali.

Sedem desetletij in pol oddaljenega boja se spominjamo z zanosom, pogumom in brezmejno ljubeznijo do domovine. Tridesetkrat močnejšemu in bolje oboroženemu sovražniku so borke in borci Pohorskega bataljona namesto predaje odgovorili s slovensko pesmijo, ki zveni še danes. S slovensko besedo, na slovenski zemlji, na kateri stojimo še danes. Res so minila leta, a ostajamo ponosni in hkrati ponižni do te močne zavesti, ki je srce narodovega boja tudi danes.

Slava vsem padlim!

Smrt fašizmu, svoboda narodu!”

Socialni demokrati smo se poklonili padlim borkam in borcem Pohorskega bataljona na Osankarici in padlim žrtvam bitke v Dražgošah

Številčna delegacija stranke Socialnih demokratov na čelu s predsednikom stranke mag. Dejanom Židanom se je letos pri Treh žebljih na Osankarici in v Dražgošah skupaj poklonila spominu na dogodke, ki jim v slovenskem narodnoosvobodilnem boju pripada posebno mesto. Legendarni Pohorski bataljon je bil kljub maloštevilnosti vse od svoje ustanovitve v septembru 1942 trn v peti nacističnega okupatorja. Slednji ni uspel zatreti delovanje bataljona vse do tistega usodnega januarskega dne, ko je bil obroč okupatorjevih sil premočan. Borke in borci so svoja življenja pustili pod drevesi pohorskih gozdov na Osankarici, v nameri in srditi bojevitosti slovensko ozemlje osvoboditi sovražnikovih spon.

SD - Osankarica 7

SD - Osankarica 5

SD - Osankarica 4

SD - Osankarica 3

SD - Osankarica 2

Leto prej, med 9. in 11. januarjem 1943 je na drugem koncu Slovenije Cankarjev bataljon bil srdit frontalni boj z nemško vojsko v Dražgoški bitki. Zasidrana misel o nepremagljivosti nemške vojske je bila tiste dni razbita. Dražgoška bitka, katera je v maščevanju Nemcev terjala tudi  življenja 41 domačinov iz Dražgoš, je pokazala, da se je agresiji mnogo številčnejše okupatorjeve vojske moč zoperstaviti.

SD - Dražgoše 2

SD - Dražgoše 4

SD - Dražgoše 5

SD - Dražgoše 1

SD - Dražgoše 6

Dogodki januarskih dni leta 1942 in 1943 ne smejo ostati le spomin. So naša odgovornost, da spoštujemo pogum, srčnost in borbenost naših bork in borcev, ki so živeli in umirali za vrednote narodnoosvobodilnega boja. Temu se gre zahvaliti, da danes v miru živimo v svoji državi, na svoji zemlji, da lahko govorimo slovenski jezik. Kljub žgoči bolečini ob spominu na vse žrtve so vrednote narodnoosvobodilnega boja tiste zimske dni zažarele bolj kot kadarkoli prej. Še več, iz bolečine je vzniknila in se vseskozi vojni čas krepila zavest, da so ljubezen do domovine, narodova zavest in srčnost naših ljudi močnejši od sovražnikovega mitraljeza.

Socialni demokrati čutimo globoko hvaležnost do narodnoosvobodilnega boja in do vseh bork in borcev, ki so zastavili svoja življenja za našo domovino. Ostajamo ponosni, in hkrati ponižni do te mogočne zavesti, ki jo vidimo kot srce narodovega preživetja, tudi danes, v času miru. Ta nikoli ni samoumeven, na kar nas opominja tudi spomin na padle borke in borce na Osankarici in v Držagoški bitki, do vseh, ki so življenja izgubili za to, da danes živimo v miru.  Zanj  smo se in se je treba boriti še naprej ter nikoli dopustiti, da sovražnost, razdvajanje in politične razprtije, potvarjanje zgodovine omadežujejo to zavest, vse te vrednote, ki so nam jih – žal premnogokrat s svojim življenjem – izbojevali in priborili slovenski partizani in partizanke.

Ministrica Katič na Osankarici: “Varnost je vrednota, za katero si moramo nenehno prizadevati.”

Na prizorišču bojišča Pohorskega bataljona pri Treh žebljih je v soboto, 9. januarja, potekala spominska komemoracija Osankarica 2016, s katero so zaznamovali 73. obletnico padca 1. bataljona Pohorskega odreda. Spominske slovesnosti so se ob predsedniku republike Borutu Pahorju in slavnostni govornici, ministrici za obrambo Andreji Katič, udeležili tudi predsednik SD in podpredsednik Vlade RS Dejan Židan, podpredsednica DZ Bojana Muršič, poslanec SD Matjaž Nemec in številni župani iz vrst SD, borke in borci NOB ter predstavniki drugih veteranskih in domoljubnih organizacij.

Slavnostni gosti na Osankarici

Ministrica za obrambo Andreja Katič je v nagovoru najprej nanizala nekaj zgodovinskih dejstev o Pohorskem bataljonu in se ob tem zahvalila vsem borkam in borcem, ki so se borili za domovino. Kot je dejala, je bila zadnja bitka 69 bork in borcev Pohorskega bataljona velika moralna spodbuda v boju proti okupatorju, njihov poslednji boj pa je dobil legendarne razsežnosti. Po oceni ministrice Andreje Katič je letošnja slovesnost dragocena, saj nas spominja na dogodke iz naše zgodovine, obenem pa je priložnost, da se vprašamo, ali se dovolj zavedamo moralne odgovornosti do vseh, ki so v preteklih vojnah umirali za nas. “Da danes živimo v miru, je privilegij in prvi pogoj za kakovostno življenje, vendar mir in varnost nista samoumevna,” je poudarila ministrica za obrambo. “Varnost je vrednota, za katero si moramo nenehno prizadevati, za njeno ohranjanje pa moramo biti kot zrela država notranje usklajeni, usposobljeni, opremljeni in pripravljeni,” je poudarila ministrica Katič.

Ekipa SD na Osankarici 2016

Govor obrambne ministrice Andreje Katič v celoti:

Spoštovani predsednik Republike Slovenije, spoštovani podpredsednik Vlade Republike Slovenije, spoštovana kolegica ministrica, spoštovani župan in podžupana Občine Slovenska Bistrica, spoštovani borke in borci slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja, spoštovani predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB, spoštovani predstavniki drugih veteranskih in domoljubnih organizacij, spoštovani svojci padlih, spoštovani pohodniki!

Na tem kraju, kjer so izgubili življenje borke in borci legendarnega Pohorskega bataljona, bi se najprej rada poklonila njihovemu spominu. Rada bi se zahvalila tudi vsem vam, spoštovani borke in borci, za vse, kar ste storili za nas in našo domovino. Hvala vam!

Pohorski bataljon so sestavljali borci in borke Savinjskega odreda oz. Kranjčevega bataljona, Šaleške in Savinjske čete, Ruške čete. Od svoje formalne ustanovitve v septembru 1942 je Pohorski bataljon bil boje z okupatorjem. Nemci in njihove sile so zaradi akcij bataljona izpeljali več hajk, ki niso bile uspešne. Stopnjevali so nasilje nad prebivalstvom. Jih množično zapirali. Streljali so talce. Zastraševali. A pogumnega odpora proti okupatorju niso zatrli! Pohorski bataljon se je boril do svojega bridkega konca 8. januarja 1943. Poslednjo bitko je bil s številčno premočnim sovražnikom, ki je štel okoli 2000 mož, z močno oborožitvijo. V junaškem boju je padlo vseh 69 bork in borcev – mož, žena in otrok. Zraven Šarha so padli njegovi trije sinovi, šestnajst, štirinajst in dvanajst letni fantje. Edinega preživelega partizana je okupator ranjenega odpeljali v zapor in ga kasneje ustrelili. A veličastna poslednja borba Pohorskega bataljona je bila še dodatna moralna spodbuda v nadaljnjih bojih proti okupatorju. Poslednji boj je v ljudski pripovedi dobil legendarne razsežnosti. Osvobodilnega gibanja na Štajerskem okupator ni uspel uničiti!

Dogodki, druženja, kot je današnje, so pravzaprav – neprecenljivi. Sploh dandanes, v teh časih, ko imamo dostikrat občutek, da nekateri živijo le zato, da iščejo tisto, kar nas razdvaja, kar med nas vnaša nemir, prepir, nezadovoljstvo. To so ljudje, ki ne zmorejo spoštovanja, ki ne poznajo hvaležnosti, ki ne vedo, kaj so prave vrednote. Ljudje, ki v sebi nosijo jezo in sovraštvo. Ostro in odločno oporekam vsakemu, ki meni, da dogodki, kakršen je današnji, ne sodijo v današnji čas, ki jih želi označiti za preživele in jih pomesti na smetišče zgodovine. Nikoli ne smejo utoniti v pozabo! Res, minila so leta. Minila so leta od smrti številnih borcev in bork, njihovih sorodnikov, somišljenikov, prijateljev. Se danes še dovolj dobro zavedamo moralne odgovornosti do vseh, ki so – v minulih vojnah – umirali za nas? Slovenski narodni heroj in pesnik Karel Destovnik Kajuh je pred več kot sedemdesetimi leti zapisal: »Kdaj, ah kdaj, prišel bo čas, ko ne bo več vojn pri nas, ko drugačen bo sveta obraz?«

Danes, leta 2016, v Sloveniji živimo v miru. To je velik privilegij. In prvi pogoj za kakovostno življenje vsakega posameznika in družbe kot celote. Mir in varnost pa nista samoumevna. Tu na Osankarici, preliti s krvjo partizanskih bork in borcev, lahko vsi, ki vojnega gorja nismo doživeli, le slutimo, kako težka je bila pot našega naroda do svobode. In do tega, da smo kljub grozovitemu raznarodovalnemu pritisku uspeli ohraniti našo narodno identiteto, naš jezik in kulturo. Naša domovina – suverena in samostojna Republika Slovenija – je danes varna država. To lahko trdimo. Ob tem pa se vsi, ki delujemo v nacionalno-varnostnem sistemu, močno zavedamo, da je varnost tudi zelo spremenljiva dobrina. Da je vrednota, za katero si je potrebno neprestano prizadevati. Ter, da moramo biti za njeno ohranjanje kot zrela država notranje usklajeni, usposobljeni, opremljeni in pripravljeni. Kajuhov up, da bo – obraz sveta nekoč drugačen, je, kot se zdi, – večni up. Grozote prve in druge svetovne vojne, katere konca naš pesnik ni dočakal, so opustošile svet in človeštvo.

Mednarodna skupnost je v doseganje miru in boljšega, složnejšega sveta vložila ogromno naporov. Kljub vsemu – pa svet žal – tudi danes še vedno ni imun za prekomeren pritisk kapitalskih interesov, za zlo, za vojne, za trpljenje civilistov – za trpljenje tistih najranljivejših: starejših, mater in otrok. Tudi podoba Evrope, ki je v zadnjem stoletju prehodila pot – od bolečih medsebojnih nasprotij do združitve – v Evropski uniji, se spreminja. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo.

Na velikem delu naših meja se že od jeseni soočamo z valom beguncev in migrantov. Med njimi so ljudje, ki jim ni dano živeti v svobodi ter si želijo zgolj miru in znosnih razmer za življenje. In morda so med njimi tudi ljudje, ki so se priključili migrantskemu valu zaradi drugih razlogov. Kar zadeva obrambni resor, lahko z vso odgovornostjo povem, da dan za dnem Uprava RS za zaščito in reševanje ter Slovenska vojska z ramo ob rami s slovensko Policijo storijo vse, da skupaj z drugimi deležniki in humanitarnimi organizacijami tem ljudem nudimo čim dostojnejšo in človeka vredno oskrbo ob prehajanju ozemlja naše države. Seveda ne moremo tajiti, da pri soočanju s temi izzivi pogrešamo večjo angažiranost evropskih voditeljev. Slovenija je najmanjša država na poti beguncev in migrantov do želenih držav. Naše zmožnosti so omejene. In ne moremo ponuditi vseh rešitev. Kljub temu se kot ministrica za obrambo zavedam, da lahko varnost in mir zagotavljamo le v tesnem sodelovanju z drugimi državami. Tako s pomočjo dobrih odnosov v okviru Evropske unije, zveze Nato in prek dvostranskih odnosov.

Seveda pa je nujno, da se v prvi vrsti zanašamo na lastne sile ter da zaupamo svoji presoji, še posebej, ko gre za uresničevanje naših lastnih interesov! Treba pa se je zavedati, da varnostnim grožnjam in konfliktom na kriznih žariščih po svetu, ki se žal še vedno razraščajo v vojne, lahko kljubujemo le v trdnem zavezništvu z drugimi državami. Tudi partizanke in partizani ste se zavedali potrebe po sodelovanju s svobodoljubnimi zavezniškimi narodi, ki so se prav tako ostro uprli nacizmu in fašizmu. Zavezniki so priznali legitimnost našemu narodnoosvobodilnemu boju. Borke in borci pa ste s tem odnosom tudi ustvarjali dragoceno podlago za diplomatske odnose za čas po koncu vojne. Danes smo v zadregi, svet še ni drugačen oziroma tak, kot bi si ga želeli. Tudi zato, pa ne moremo in ne smemo biti v nikakršni dilemi, ali je pravi čas za domoljubje in za samozavest. Za to je vedno pravi čas!

V teh dneh nas Slovence povezujejo, navdihujejo in razveseljujejo naši športniki. Vsakič znova kažejo, kako zelo uspešni so. Kljub temu, da prihajajo iz majhne države. Borijo se do konca. Nanje smo neizmerno ponosni. In so nam navdih. Od njih se lahko ogromno naučimo. Pa se bomo? Kaj nam torej sporočajo naši športni junaki? Ne le trdo delo in odrekanje, ki sta vsekakor nujna in pomembna, vendar tudi ali predvsem – samozavest, ponos, zaupanje, ekipni duh, skupni cilji in močna želja! Z njimi se tlakuje pot do velikih uspehov; to so stopnice, ki nas peljejo navzgor, na vrh. Zmage ne prinesejo številčnost, velikost in moč, ampak značaj, srčnost, neustrašnost in predanost. Lastnosti, ki so bile lastne našim prednikom, našim rojakom, junakom naše preteklosti, ki se jih spominjamo. Prepričana sem, da so nam lastne te vrednote tudi danes. Prepričana sem, da smo lahko tudi na drugih področjih tako uspešni. Ter, da moramo s takim zagonom, kot ga imajo naši športniki, razvijati vse naše dejavnosti. Če kje, potem se v športu ni mogoče skrivati za dosežki drugih. Ni mogoče biti povprečen. Preskočeni metri in odmerjen čas v stotinkah sekund so pravičen razsodnik. Zato menim, da je tudi na drugih področjih – morda še bolj kot doslej – treba zasledovati podobna merila. Dati veljavo človeškemu znanju. Delu in prizadevnosti. Dajati priložnost ljudem, ki vidijo dlje. In so za to pripravljeni trdo delati. Ter jih povezovati med seboj.

Spoštovani!

Tukaj, na partizanskem Pohorju, na mestu tragičnega konca Pohorskega bataljona – bataljona, ki je prispeval k temu, da Spodnja Štajerska, kljub premočrtni nameri okupatorja ni bila nikoli priključena tretjemu rajhu, čutim veliko spoštovanje. Veliko spoštovanje do slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja. Spoštovanje do odločitve za boj proti nacizmu in fašizmu. Do odločitve, ki je peljala k temu, da je naš narod obstal, ohranil svojo identiteto in se lahko naprej razvijal. Ki je peljala k temu, da smo v okviru nekdanje skupne domovine zaživeli v svobodi in socialno pravičnejši družbi. In k temu, da smo kot narod, okrepljen v svoji državotvorni zavesti, lahko pozneje tudi v polnosti uresničili – svoji – samostojnost in suverenost. Zato je več kot prav, da narodnoosvobodilni partizanski boj z vso srčnostjo spoštujemo. Trdno sem prepričana, da to spoštovanje delim z mnogimi. Zato vam zagotavljam, da bomo odločno storili vse, kar je v naši moči, da se v javnosti pomen tega boja ne bo zmanjševal in oskrunjal. Da bomo ohranili dostojanstven spomin na to junaško obdobje naše zgodovine ter ga prenašali na mlajše generacije.

Na tem žalostnem mestu, kjer se zavedamo tragične smrti narodnega heroja Alfonza Šarha – Iztoka, njegovih sinov ter vseh drugih pokončnih bork in borcev Pohorskega bataljona, čutim tudi veliko odgovornost. Odgovornost za to, da bomo 25-letnico samostojne in suverene Republike Slovenije lahko pričakali s čim boljšimi rezultati. Vsi gospodarski kazalci kažejo, da smo, kar zadeva težave, s katerimi smo se kot država soočali v zadnjih letih, na dobri poti. Želimo si in prizadevamo si, da bi to rast čutili vsi. Da bi se vsi v Sloveniji zares počutili doma! Kajti verjamem, da je zadovoljstvo med ljudmi eden od temeljnih pogojev za vsestransko uspešno družbo. Od vas, spoštovani borke in borci, se lahko učimo trdoživosti in neomajne vztrajnosti. Od vas lahko črpamo pogum za doseganje naših skupnih ciljev – za mir, varnost in blaginjo naše države. Hvala vam za vse to! Karel Destovnik Kajuh je tudi dejal: »Ne klonimo, tovariši.« Ob spoštovanju do naše zgodovine ter zaupanju v uporniški in v samoiniciativni značaj našega naroda smemo in moramo verjeti, da bomo zmagali tudi pri soočanju z izzivi današnjega časa!

Slava vsem padlim za domovino!