Prispevki

Komentar Petra Pogačarja: O vredno(s)ti dela in prerazporeditvi ustvarjenega – premik v socialnem dialogu za nov plačni model v Sloveniji

V zadnjem mesecu smo bili zopet tako kot zdaj že tradicionalno v mesecu januarju priča burni razpravi o uskladitvi zneska minimalne plače. Predlog ministrice za delo dr. Anje Kopač Mrak, da naj se minimalna plača uskladi za 4,7 odstotka, kar je precej nad zakonskim minimumom, je po pričakovanjih naletel na burne odzive na vseh straneh. Na eni strani predstavnikov delojemalcev, ki so se zavzemali za bistveno višji znesek uskladitve minimalne plače in na drugi strani predstavnikov delodajalcev, ki so opozarjali na skorajda katastrofične posledice takšnega dviga minimalne plače na zaposlenost. Predlog uskladitve zneska minimalne plače je bil deležen izjemne medijske pozornosti, razprava na pristojnem delovnem telesu v Državnem zboru je potekala kar nekaj ur.

V čem je razlog za takšno pozornost javnosti določitvi zneska minimalne plače, še zlasti, če upoštevamo dejstvo, da je zakonsko določen znesek minimalne plače edina intervencija države na področju politike plač. Namen zakonske ureditve minimalne plače je v vseh državah, kjer imajo z zakonom določeno minimalno plačo, da navkljub urejanju politike plač s kolektivnimi pogodbami med delodajalci in sindikati, država določi  minimalni znesek plačila delavcu za opravljeno delo, kot ekonomsko in socialno kategorijo.

V okviru posvetovanja o uskladitvi minimalne plače je bil večkrat v javnosti spregledan podatek o številu prejemnikov minimalne plače med vsemi zaposlenimi ter obsegu povečanega stroška v sredstvih za plače zaradi uskladitve minimalne plače. Glede na letni obseg sredstev gospodarskih družb za plače predstavlja povišanje teh sredstev za prejemnike minimalne plače v privatnem sektorju manj kot 0,3 odstotka celotnih sredstev za plače, znesek uskladitve minimalne plače pa se nanaša na manj kot 0,5 odstotka zaposlenih. Pomeni, da je uskladitev zneska minimalne plače izjemnega pomena za prejemnika in njegovo družino, saj preprečuje revščino zaposlenih, z vidika gospodarstva pa to  pomeni relativno malo.

Na podlagi navedenega bi lahko zaključili, da je razprava o minimalni plači glede na delež v celotni masi plač bolj simbolnega pomena kakor kaj drugega.

Menim, da je bolj zaskrbljujoč podatek o zaostajanju rasti povprečne plače v obdobju gospodarske rasti tako za gospodarsko rastjo kakor tudi za rastjo produktivnosti dela. V zadnjih petih letih (2013-2017) je tako realna rast BDP skupaj znašala 11,2 odstotka, realna rast povprečne plače pa zgolj 3,2 odstotka. Pomeni, da se je v rast plač prenesel zgolj manjši del gospodarske rasti in manjši del rasti produktivnosti dela. Delavci v povprečju večletno zaporedno gospodarsko rast, h kateri so izdatno prispevali tudi sami, v veliki meri občutijo zgolj na račun zmanjšanja brezposelnosti in rekordno visoke zaposlenosti, kot bistveno zmanjšano tveganje izgube zaposlitve oziroma brezposelnosti, s čimer se krepi tudi občutek varnosti posameznika. Gospodarska rast in rast produktivnosti dela pa se po podatkih sodeč ni v zadostni meri prerazporedila v rast vseh plač, s čimer bi se okrepilo tudi t.i. srednji razred in nenazadnje v večji meri spodbudilo zasebne potrošnjo.

Ustrezna rast minimalne in povprečne plače je za posameznika pomembna ne samo z vidika dostojnega življenja  delavca, ampak je nujni predpogoj za preprečevanje revščine med zaposlenimi ter ustrezno prerazdelitev rezultatov gospodarske rasti. Obenem pa ne smemo pozabiti, da je višina dohodka v aktivnem obdobju ključnega pomena za zagotavljanje ustrezne socialne varnosti v obdobju neaktivnosti (brezposelnost, upokojitev, ipd). Razprava o višini pokojnin v Sloveniji, bi se vedno morala začeti z razpravo o višini plač, kajti višina pokojnine je vedno posledica višine plače v obdobju aktivnosti.

Zaostajanje rasti povprečne plače za gospodarsko rastjo lahko verjetno pripišemo negotovosti glede gospodarskega okrevanja v začetnem obdobju gospodarske rasti, ki ima za posledico, da delodajalci v začetku gospodarskega okrevanja zaradi nepredvidljivosti trajanja le tega, niso pripravljeni na hkratno dvigovanje plač.

Menim, da je to lahko tudi posledica odsotnosti splošnega dogovora o politiki plač med socialnimi partnerji, ki bi tako za delodajalce kakor tudi zaposlene predstavljal predvidljivostrasti plač oziroma stroškov dela v vsaj srednjeročnem časovnem obdobju glede na stanje na trgu dela – gospodarsko rast, rast produktivnosti dela, rast inflacije, …

Na podlagi navedenega lahko sklepamo, da so zahteve po dvigu vseh plač lahko upravičene, saj rast povprečne plače ni sledila gospodarski rasti in rasti produktivnosti dela. Vendar zgolj zahteva po višjih plačah ne zadošča.

Razprava o dostojnem plačilu za delo ni in ne sme biti le razprava o višjih plačah, ampak o kvalitetnih delovnih mestih in usposobljenih delavcih, v katere se vlaga skozi celotno kariero.

Politika plač mora biti vedno predmet in rezultat dialoga med delom in kapitalom, predvsem pa njunega medsebojnega zaupanja. Ampak zgolj zahtevati višje plače v socialnem dialogu ni dovolj, saj so višje plače lahko vedno le posledica boljših, kvalitetnih delovnih mest, ki nastanejo kot posledica ustrezne gospodarske politike in predvsem vlaganja v izobraževanje in delovne pogoje zaposlenih in pripravljenosti zaposlenih na pridobivanje novih znanj ter ustreznega vnaprejšnjega dogovora o delitvi rezultatov ustvarjenega, predvsem pa morajo biti višje plače posledica.

V času gospodarske krize je bila vloga države v sprejemanju protikriznih ukrepov, katerih osnovni namen je bil ublažiti posledice gospodarske krize na najranljivejše skupine prebivalstva.

V času gospodarske krize je bila vloga države v sprejemanju ukrepov za zmanjševanje brezposelnosti, dvig stopnje delovne aktivnosti vseh skupin na trgu dela ter ukrepov za zagotavljanje dostojnega dela. Nizka stopnja brezposelnosti ter dejstvo, da je danes v Sloveniji zaposlenih skoraj 80.000 ljudi več kot v začetku gospodarskega okrevanja ter podatki o stopnji tveganja revščine, kažejo, da so bili ukrepi učinkoviti.

Slovenija v zadnjem obdobju beleži gospodarsko rast in tudi napovedi za prihodnji dve leti so izjemno pozitivne. Menim, da je sedaj prišel čas, ko potrebujemo premislek o tem, kako naprej, tudi na podlagi izkušenj iz preteklosti. Potrebujemo nov dogovor med socialnimi partnerji, v okviru katerega se bo  potrebno dogovoriti o skupnih ciljih, o tem kaj bo posamezni deležnik na trgu dela (delodajalci, delojemalci in država) prispeval k doseganju skupnih ciljev. Vsak deležnik v socialnem dialogu bo moral prisluhniti drugi strani in prevzeti svoj del odgovornosti za dosego skupnih ciljev. Potem bo tudi razprava o delitvi ustvarjenega bistveno lažja.

V Sloveniji imamo  podjetja, ki so z vlaganjem v zaposlene in ustrezno delitvijo ustvarjenega, dosegla in dosegajo izjemne rezultate. Mar je izkušnjo teh podjetij res tako nemogoče prenesti na nacionalno raven?

Peter Pogačar, državni sekretar Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

 

unnamed

Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.