Prispevki

Komentar Matjaža Nemca: Združena Evropa mora imeti ničelno tolerance do novodobnega fašizma ali pa je ne bo več!

Evropska unija je dom več kot 500 milijonom Evropejkam in Evropejcem. V duhu prepoznave skupnih vrednot, sicer različnih narodov in držav, se Unija bolj ali manj uspešno preko let sooča z njenim največjim izzivom – prerasti naravo politične forme ter v duhu miru, spoštovanja in sodelovanja v evropsko družino zasidrati pomen zavedanja o skupnosti, ki jo druži skupna evropska identiteta.

Prav zaradi vrednot miru, spoštovanja in sodelovanja smo lahko na skupni evropski poti različnosti presegali in se bolj ali manj uspešno zmogli premagovati izzive. Še več, te vrednote so naš smerokaz, tudi v sporočilu, da Evropska unija ne pomeni zgolj pravic in svoboščin, temveč predvsem zavezo, da bomo z vsemi svojimi močmi in odgovornostjo te vrednote spoštovali, jih ohranjali ter jih krepili. In takšno ravnanje državljani in državljanke pričakujemo najprej s strani izvoljenih predstavnikov najvišje predstavniške institucije Evropske unije – Evropskega parlamenta.

Državljanke in državljani Evropske unije prav od izvoljenih predstavnikov upravičeno pričakujemo ničelno toleranco do naraščajoče retorike populizma v vsem evropskem prostoru, še toliko bolj na obmejnih območjih. Pričevanja zgodovine bi nas ob vseh tragedijah ljudi živečih v teh krajih, na vseh straneh meja, moralo izučiti, da so nestrpnost, podpihovanje sovraštva in srdite ozemeljske in raznarodovalne težnje olje na ogenj preteklim ideologijam, katerim ne smemo dopustiti niti najmanjše možnosti obstoja ali opravičevati njihovih dejanj.

Vsega, kar je bilo zaznati iz izjav predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija in italijanskega ministra za notranje zadeve Mattea Salvinija, žal tudi predsednika Italijanske republike Sergia Mattarelle, ki so tragične dogodke in spominski memorial v Bazovici grobo izrabili v prid cenenega populizma in nedopustnega posega v dostojanstvo vseh, ki so pod totalitarizmi prejšnjega stoletja trpeli ali pod roko njihove agresije izgubili življenja.

V teh dneh mineva 82 let od usmrtitve Lojzeta Bratuža, v Gorici rojenega skladatelja in zborovodjo, ki je bil žrtev fašistične agresije zgolj zato, ker je z vodenjem slovenskih pevskih zborov ohranjal slovensko besedo. Kot on, sem tudi sam rojen na Primorskem, v centru tega prostora, ki se stoletja ponaša z mešanim prebivalstvom in tudi meni, “generaciji osemdesetih”, pomeni širša Goriška prostor pripadnosti in identitete.

Fašistična ideologija je v ta prostor prinesla sovraštvo in trpljenje, prepoved slovenske besede, nasilno poitalijančevanje slovenskih priimkov, prepoved slovenskih šol, bank ter drugih institucij in še v cerkvi ni dovolila slovenske besede! ‘Škuadristi’, fašistični skrajneži in goreči nacionalisti, so leta 1920 zažgali naš, slovenski Narodni dom v Trstu, napadali slovenske institucije, uničevali slovensko dediščino v Trstu in Gorici. Skrajneži, ki se kitijo s patriotizmom, niso nikoli izginili iz tega ozemlja, saj jih danes, sto let kasneje, mnogi prepoznamo združene v skrajno neofašistično organizacijo CasaPound.

Ali ti ljudje poznajo našo zgodovino? So kdaj slišali za Rab? Za Rižarno v Trstu? Za zapore v Gorici? Prav v goriških zaporih se je začela kalvarija sestre moje “none”, Danile, stare komaj 16 let. Iz zloglasnih goriških zaporov je bila poslana po številnih zaporih po Italiji in nikoli dočakala svobode. Pokopali so jo na njen devetnajsti rojstni dan. Moja “nona” ji je kot deklica nosila hrano, saj je v zaporu hirala od lakote. Moj “nono” je bil v Gorici s strani fašistov večkrat šikaniran in pretepen. Star je bil komaj 15 let. Oče mojega “nonota”, sicer organist, je skrivoma učil slovenske pesmi in bil zato preganjan. Moral se je skrivati.

Leta kasneje je moj oče, kipar, ustvaril portret že omenjenega glasbenika Lojzeta Bratuža, ki so mu fašisti dali piti bencin in strojno olje, samo zato, ker je vodil slovenske cerkvene pevske zbore. Naj še naštevam? Prav vsi Primorci lahko pripovedujemo podobne zgodbe. Celotna Primorska, ki je bila po prvi svetovni vojni dodeljena Italiji, je gorela v zatiranju, v krivicah, v trpljenju.

Ob izrečenih besedah Tajanija in Salvinija v Bazovici me je najprej zagrabil bes, da bi z vsem gnevom, ki ga premore moja duša, povedal, da je to dejanje zavržno, da ni vredno človeka, kristjana, državljana, župana, ministra, predsednika Evropskega parlamenta, predstavnika ljudstva. Da ne želijo vidite resnice, njihove in od drugih, tiste skupne, temveč vidijo samo svojo. Dokazov je dovolj, potrebno je biti samo človek, da jih najdeš.

Reakcije predstavnikov slovenske opozicijske SDS, za razliko od vseh ostalih predstavnikov slovenske politike, zahteva globoko samorefleksijo v naši družbi, ali lahko ob takem očitnem nepoznavanju slovenske zgodovine ter nestrinjanju z vrednotami evropske skupnosti o miroljubnem sobivanju in spoštovanju, še naprej opravljajo to poslanstvo? Na mestu je vprašanje, ali v SDS premorejo zrelosti preseganja različnosti v razumevanju, da se moramo prav politiki iz bolečin trpljenja ljudi, sporazumevati spoštljivo in v skupni nameri slovenski prostor povezovati, ne pa še dodatno deliti? Njihovo obnašanje mi dovoljuje, da jim povem, da sramotijo sebe in našo državo!

Prav besede, izgovorjene v Rimu, Zagrebu, Ljubljani, Trstu, Bazovici, pa v Evropskem parlamentu ali kateremkoli drugem mestu, drugi evropski instituciji ter izjave, geste in ravnanja predstavnikov teh institucij bi morale biti prvi izraz vrednot evropskega duha in ne zbir cenenih populizmov, pospremljenih s primitivnimi izpadi, kakršnega so si nedavno dovolili nekateri najvidnejši italijanski, slovenski in evropski politiki. Potrebno se je jim je zoperstaviti glasno!

Upreti se moramo dejanjem revanšizma, revizionizma in netenja nestrpnosti ter k odgovornosti pozvati tiste, ki s svojimi izjavami in ravnanji takšnim dejanjem dajejo legitimiteto.

Najmanj, kar terja njihovo nedopustno ravnanje je, da Antonio Tajani zapusti funkcijo predsednika Evropskega parlamenta, ker nima poguma za iskreno opravičilo in nima moči, da bi umaknil svojih besede pred poslankami in poslanci Evropskega parlamenta, navsezadnje pred vsemi državljankami in državljani združene in svobodne Evropske unije! Zato smo mednarodno javnost naslovili s peticijo za njegov odstop, ki jo je do nedelje, 17. februarja, podpisalo že več kot 23.000 ljudi.

Prihodnje leto mineva sto let od požiga Narodnega doma v Trstu in podpisa Rapalske pogodbe, ki je Primorce odtrgala od matične domovine. Interpretacija in izkazano spoštovanje žrtvam teh dveh dogodkov sta izziv, ki nam ga ponuja zgodovina, da se nanj primerno odzovemo v duhu prijateljstva in spoštovanja ter na nudi priložnost, da se evropski narodi zoperstavimo naraščajoči nestrpnosti in fašizmu.

Kot Slovenec, ki sem rojen in živim v obmejnem prostoru, poznam našo zgodovino in sprejemam, da interpetacije zgodovine niso nikoli ne enostavne in ne brez emocij. Vzgajali so me ljudje, ki so strahote vojn in idelogij spoznali na lastni koži. Zgodbe in izkušnje mojih “nonotov in non” so bile posredovane kot del naše dediščine, nikoli s sovraštvom, nikoli v preziranju, ampak v duhu prijateljstva, svobode in sodelovanja. V te vrednote verjamem in jih želim prenašati naprej.

“Ne vrag, le sosed bo mejak” je zapisal France Prešeren v Zdravljici, naši himni. Spoštovanje in sožitje med narodi se začne z nami, pri nas, v nas. In samo, če se bomo Slovenke in Slovenci, Evropejke in Evropejci, državljanke in državljani spoštovali med seboj, bomo spoštovanja deležni tudi od drugih. Zato si moramo vsi skupaj močno prizadevati za svobodno Evropo, za Evropo miru, sožitja in spoštovanja med narodi!

Matjaž Nemec, podpredsednik Socialnih demokratov in poslanec Državnega zbora

Poslanec Matjaž Nemec k podpisu peticije za odstop Tajanija pozval še vse poslance DZ

Poslanec SD Matjaž Nemec je danes vse ostale poslance Državnega zbora pozval k podpisu peticije za odstop predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija zaradi njegovih izjav na slovesnosti ob dnevu spomina na žrtve fojb v Bazovici. Ob predstavitvi pobude na novinarski konferenci v DZ je Nemec ponovil, da je Tajani storil premalo in da Socialni demokrati skupaj s podpisniki mednarodne peticije še naprej zahtevamo njegov odstop.

“Izrečene besede predsednika Evropskega parlamenta izhajajo iz nekega drugega časa, pripadajo nekemu drugemu krogu in so nedopustne,” je povedal Nemec. “Temu se bomo zoperstavili, in, seveda, z jasnim sporočilom tudi tistim, konkretno vodji SDS Janezu Janši, da smo le enotni močni, in če ne znamo biti močni in se postaviti zase, se bodo ti dogodki ponavljali,” je poudaril poslanec SD.

“Ključno je, da se zavedamo, da je leto 2019 in da je to poseganje v avtonomijo evropskih držav nedopustno, zato zahtevamo odstop brezpogojno,” je še izpostavil Nemec, ki vodi tudi Odbor DZ za zunanjo politiko.

Na poslance je Matjaž Nemec v imenu Socialnih demokratov tako naslovil pobudo, da se pridružijo mednarodni peticiji za odstop predsednika Evropskega parlamenta, ki smo jo sprožili v SD in pod katero se je doslej podpisalo več kot 3800 ljudi.

Povabil jih je, “da se tudi oni kot predstavniki slovenskega ljudstva, kot poslanci državnega zbora zavzemajo za tisto, kar nas ohranja za Slovence in Slovenke, za Evropejce in Evropejke, da ohranimo svoj jasen jaz, svojo pripadnost tako Evropi kot Sloveniji, seveda, zavedajoč se, da je treba ohranjati dobre medsosedske odnose”.

Antonio Tajani je sicer v sredo objavil sporočilo za javnost, v katerem se je opravičil za svoje besede na nedeljski slovesnosti v Bazovici, ko je med drugim dejal, “naj živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija”, a Socialni demokrati v tem sporočilu ne vidimo preklica in umika njegovih nesprejemljivih izjav, zato še naprej vztrajamo, da odstopi.

Zato so tudi vodja poslancev politične skupine Socialistov in Demokratov (S&D) Udo Bullman in drugi vodilni poslanci te politične skupine v Evropskem parlamentu danes od predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija ponovno zahtevali umik izjav, osebno opravičilo in ostro obsodili njegove besede na nedeljski slovesnosti ob dnevu spomina v Bazovici.

“Komentarji predsednika Tajanija so močno zaskrbljujoči in niso sprejemljivi za predsednika Evropskega parlamenta. Oseba na njegovem položaju mora imeti politično in zgodovinsko znanje ter razumevanje, da ne podaja tako zavajajočih in nacionalističnih izjav,” je povedal Bullmann. Namesto da podžiga delitve, bi moral prispevati k ponovni povezanosti držav in skupnosti, je dejal vodja skupine S&D.

“Kot Evropejci imamo dolžnost, da se spominjamo pokolov in nasilja vseh držav. Predsednik Tajani se mora osebno opravičiti za žalitev. Če želi biti predsednik Tajani namesto državnika nacionalistični politik, naj zapusti položaj predsednika Evropskega parlamenta,” je izpostavil Bullmann.

Vodilni poslanci S&D so v izjavi še poudarili, da so Tajanijeve besede, naj “živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija in naj živijo italijanski izseljenci,” kot odmev starih ozemeljskih teženj in nacionalističnega diskurza.

Več o peticiji -> http://bit.ly/2X4RXF4

Brglez na temo Venezuele: Naša politika ni v priklanjanju koaliciji voljnih, ampak spoštovanje ustave!

Na današnji seji vlade je minister dr. Jernej Pikalo izpostavil, da bi si Socialni demokrati glede Venezuele želeli prej razpravo v zunanjepolitičnem odboru DZ, kar je sicer predlagala SD, a so se ostali koalicijski ministri odločili s preglasovanjem podpreti sklep o priznanju Juana Guaidoja za začasnega predsednika Venezuele.

Neposredno po seji vlade se je v imenu stranke odzval poslanec SD dr. Milan Brglez in ocenil, da je vlada zdaj priznala le eno stran v sporu in si sama naložila mednarodnopravne obveznosti. Odločitev je ocenil kot napačno, ker bi lahko vodila v državljansko vojno v Venezueli. Slovenija pa bo soodgovorna za vse, kar bo storil Guaido oz. “koalicija voljnih”, je menil Brglez.

“Naša politika pa ni v priklanjanju koaliciji voljnih, ampak spoštovanje ustave,” je še poudaril Brglez in napovedal poglobljeno razpravo v DZ o tem vprašanju, ker da današnja odločitev vlade ni bila v skladu s slovensko ustavo. Zatrdil je še, da zato ministri SD te odločitve tudi niso podprli.

Komentar Marka Koprivca: Moč naše prihodnosti je odvisna od sposobnosti razumevanja kaj pomeni javno šolstvo!

Prepričan sem, da je malo tistih, ki jih spomini, ob vseh bolj ali manj argumentiranih političnih razpravah zadnje mesece, tedne in leta o javnem šolstvu, ne bi ponesli nazaj, v dni guljenja šolskih klopi. Tudi mene so preplavili spomini, ko je bila definicija časa nekako omejena na čas šole in čas počitnic, čas pouka in čas odmora, čas maminega veselja ob petici in čas očetovega zmrdovanja ob enici.

Kar pa je še pomembneje, čas šolskih dni je bil in tudi zame ostaja največja zakladnica mladostniških spominov na prijatelje in naša skupna doživetja. Tiste vsakdanje majhne stvari, od napisanih listkov, ki so po tajnih poteh potovali pod šolskimi mizami, do šolskih izletov, pa najboljšega čaja, ki so ga znale pripraviti samo šolske kuharice, do obrisov potnih dlani na šolskih klopeh, ko si v nemilosti čakal ali bo tvoje znanje ali neznanje tistega dne ovekovečeno pred šolsko tablo.

Takrat, ko sem sam gulil šolske klopi, se ne spomnim, da bi se v javnosti tako na veliko govorilo o javnem ali zasebnem šolskem sistemu. Posledično tudi ni bilo razprav ali nekdo hodi v javno ali zasebno šolo. Preprosto so nas starši vpisali povečini v najbližjo osnovno šolo, ki je takrat za osem let postala naš drugi dom, učilnica, kalilnica in zatočišče. Ne toliko pred slabim, kar se je morebiti dogajalo zunaj šolskih sten, predvsem pred nami samimi. Ko smo bili polni idej, kako ne potrebujemo takšnega in drugačnega znanja in kako je mnogo od učenja in piljenja učne snovi odveč.

Zdi se, da je danes vse drugače. Pa ne zaradi otrok. Kljub vsej novi tehnologiji, kljub vseobsežni in vsesplošni “konektanosti” mladine na telefone, tablice in podobno sem prepričan, da današnji otroci niso tako drugačni kot mi, ki smo pred dvajsetimi ali tridesetimi leti gulili šolske klopi.  Drugačni smo postali starši, drugačna je postala družba, cenjene so drugačne vrednote.

Želimo si več. Želimo višje. Želimo bolje. In vse to pričakujemo od naših otrok. Želimo si petic, ker te prinašajo točke, želimo si točk, ker te prinašajo možnosti za vpise na želene šole. Ker ti vpisi prinašajo to in to izobrazbo. Ta pa uspeh. In želimo si uspeha, uspešnega posameznika, ker nam zahteve družbe kažejo, da je samo uspeh tisti, ki lahko naše otroke ponese v svetlo prihodnost visokostorilnostnonaravnane potrošniške družbe. V presojo o tem, ali je to prav ali ne se na tem mestu ne bi spuščal. Je pa to točka, preko katere lahko pogledamo onkraj razmisleka na prvo žogo, češ ali je nujnost, da se pokorimo diktatu takšne družbe, takšnih zahtev na vseh področjih našega življenja.

Pogled preko nam sliko pokaže v precej bolj subtilni luči. Počasi in pritajeno, skozi leta in skozi vse družbene in politične spremembe se je potihoma  prikradla in izredno uspešno tudi v srčiko naše družbe zasadila misel, da javno, skupno in tisto, kar je vsem dostopno že po osnovi ne morejo dobro servisirati idejo o vzgoji nadpovprečno uspešnega posameznika, ki si bo v nameri višje, hitreje in bolje zagotovil položaj, iz katerega bo lahko naskakoval vse najboljše, kar mu ponuja življenje. V silni konkurenci drugih uspešnih posameznikov, mu lahko po tej logiki takšen položaj zagotovi samo izobraževalni sistem, ki je konkurenčen – torej, potrebujemo izobraževalni sistem z več izbire. In ta silno poenostavljena logika se je prikradla v naš šolski prostor. Po tej logiki javno šolstvo ni več zadostno, ker ni konkurenčno.

Zato potrebujemo zasebno, ki bo javni šolski prostor »zgolj« obogatilo. Namreč treba je zadostiti apetitom konkurence lačnega trga. Ki mu ni zadosti samo posega v ekonomski, s tem pa tudi socialni prostor. Potrebuje še več, njegovi apetiti so neomajni. Zdi se, kot da smo ob vseh teh razpravah o javnem in zasebnem šolstvu ter javnem in zasebnem nasploh pozabili, da smo le nekaj let nazaj trepetali za lastno, slovensko ekonomsko suverenostjo. Račune pa bi v znak uničujočih  posledic še bolj kot zdaj plačevale vse generacije v Sloveniji.

Ne. Ti nauki so kar nekako pozabljeni. Paradigma “več, bolje, konkurenčneje” in vsega kar je pretiravanje z njo prineslo ima kratek spomin. Ta konkurenčnost je sedaj tudi pri nas ubrala novo pot, pot k izobraževanju. Pritajeno nam sporoča, če želim “več, bolje, konkurenčneje” potem javno ne bo dovolj. Imejmo tudi zasebno. Pogovarjamo se o tem. Poglejmo kaj nam zasebno lahko prinese. Prinese nam lahko konkurenčnost. Ta pa več in bolje.

Ti pogovori so všečna tema. Tudi in predvsem za politike. Eni skozi diskusijo javnega in zasebnega izobraževanja iščejo pot k uveljavitvi svojih političnih prepričanj, ki z argumenti in dejstvi nimajo nič skupnega. Drugi iščejo možnost pomiritve strasti v naši družbi, da bi lahko po salomonsko odločili kar je najbolje. Ne za naše otroke, temveč za tako opevano politično stabilnost in vsemvšečnost. S tem se ne bi bilo veliko za ukvarjati, če se tega orodja ne bi posluževal tudi najvišji predstavnik političnega vrha naše države, kateri sklicuje posvete o zasebnem šolstvu.

Tam sicer nisem bil, pa vendar me medijsko poročanje glede tega posveta ne navdaja z optimizmom, da je bilo govora o vsem tistem, kar nam je in nam prinaša javni šolski sistem, ki – kot s ponosom in podkrepljeno z dejstvi rad pove tudi minister dr. Jernej Pikalo – je eden najboljših šolskih sistemov na svetu. Prav tako nisem nič slišal o pomenu  enakopravnega vstopa v izobraževalni proces ali kako morajo biti naše osnovne šole ideološko nevtralne in zastopati ustavne vrednote te države. Žal tudi ni bilo nič slišati o pomenu vsega naštetega za naše otroke, še manj o tem kako vzgojno-izobraževalni proces vpliva na celosten razvoj posameznika in družbe.

Žal se današnje debate o javnem in zasebnem šolstvu opirajo na vse kaj drugega. Opirajo na to, kako zasebne šole lahko dopolnjujejo naš izobraževalni sistem. V imenu česa? Pa smo žal spet na začetku. V imenu konkurenčnosti?  Za več, bolje, višje, dlje. Do kam? Do nove krize?

mag. Marko Koprivc, poslanec Socialnih demokraov in predsednik Občinske organizacije SD Ljubljana

Socialni demokrati o situaciji v Venezueli in poziv Ministrstvu za zunanje zadeve RS

Socialni demokrati obžalujemo trpljenje ljudi in napetosti v Venezueli ter obe strani v sporu pozivamo, da se čimprej skupaj dogovorita o nadaljnjih demokratičnih korakih, ki bodo zagotovili legitimno delovanje oblasti. Obenem pozivamo Ministrstvo za zunanje zadeve, da naredi vse za zaščito interesov Slovenk in Slovencev ter naših državljank in državljanov, ki živijo ali se trenutno nahajajo v Venezueli.

Socialni demokrati smo prepričani, da mora Ministrstvo za zunanje zadeve ali Vlada Republike Slovenije pred samostojnim zunanjepolitičnim ravnanjem Republike Slovenije, ki bi posegalo v notranje zadeve Venezuele, pridobiti za to mandat Državnega zbora.

Zato pred odločanjem vlade o predlogu zunanjega ministra Mira Cerarja, da naj Slovenija za začasnega predsednika Venezuele prizna Juana Guaidoja, v SD opozarjamo, da bi moral pred odločitvijo o tem razpravljati DZ oziroma zunanjepolitični odbor. “O kakršnemkoli enostranskem ravnanju, s katerim bi prevzela mednarodnopravno odgovornost, bi se morala vlada pred odločitvijo pogovoriti z DZ,” je poudaril poslanec SD dr. Milan Brglez. “Slovenski pravni red je jasen, tudi DZ mora o tem odločati, bo pa zelo neprijetno, če bo moral o tem razpravljati naknadno,” je ocenil Brglez. Poudaril je, da jih skrbijo državljani v Venezueli, ki se jim ne godi dobro, pa tudi Slovenci, ki tam živijo in za katere bi moralo ministrstvo prvenstveno poskrbeti.

“Tokrat gre za enostranski akt države, ki ima mednarodnopravne posledice,” je opozoril Brglez in poudaril, da “ni mogoče vleči vzporednic s postopkom glede pristopa Slovenije k marakeški deklaraciji”. Pri odločitvi o priznanju začasnega predsednika gre namreč za konstitutivni akt, ki je pomemben za veljavnost nekega režima.

Glede na ustavne kategorije Venezuele se samorazglasitev predsednika ne bi mogla zgoditi. “Če je to veljalo v Kataloniji in Španiji, ne vem, zakaj ne bi veljalo tudi v takšnem primeru,” je ob tem dejal Brglez. Če so bili torej v primeru Katalonije “ustavni pridržki tisti, ki niso mogli zadovoljiti neposredne uporabe mednarodnega prava glede samoodločbe, ne razumem, zakaj bi bilo tokrat drugače in zakaj bi uporabljali dvojna merila v naši zunanji politiki”, je še opozoril Brglez v izjavi za medije v DZ.

Komentar dr. Milana Brgleza: “Socialni demokrati poleg socialne pozdravljamo razvojno naravnanost rebalansa proračuna za leto 2019.”

Poleg socialne naravnanosti osnutka rebalansa proračuna za leto 2019 nas v Socialni demokraciji (SD) veseli, da je ta rebalans končno zaustavil in obrnil trend padanja sredstev za izobraževanje in znanost ter znatno povečal sredstva za kulturo. Razvoj in vlaganja v lastno znanje, raziskovanje in kulturo so namreč bistveni tako za sam obstoj kot za socialen in trajnosten razvoj slovenske družbe in države.

Na Vladi sprejet rebalans državnega proračuna za to leto, ki prihaja v Državni zbor, je povečal proračun kulturnega resorja za 30,4 milijona evrov in tako prvič po letu 2012 v kulturo vlagamo 1,9 odstotka proračuna. Prav tako se povečujejo sredstva za znanstveno in raziskovalno dejavnost za 24,44 milijona evrov. Gre za 13,7 odstotno povečanje proračuna glede na obstoječi proračun za leto 2019 in za 12,7 odstotno povečanje glede na proračun za leto 2018.

Čeprav smo z državnimi sredstvi za znanost in raziskovanje prebili simbolično mejo 200 milijonov evrov, bo za doseganje zastavljenega cilja 1 odstotek BDP za znanstveno in raziskovalno dejavnost v letu 2022 treba zviševanje sredstev za znanstveno in raziskovalno dejavnost v naslednjih treh letih izdatneje pospešiti. Zato tudi sprejemamo kritiko znanstvene in raziskovalne sfere, da je ta obrat trendov lastnega financiranja premajhen.

Tudi socialne demokratke in socialni demokrati smo prepričani, da se mora financiranje lastnega znanja občutno povečati, če želimo ustvariti ustrezne pogoje in razmere za razvoj uspešne družbe, socialno-ekološke države ter zlasti pravičen in solidaren prehod vanjo.

Evropska sredstva so lahko pri tem samo dodatna spodbuda, za temelj pa mora poskrbeti država sama. Lastno znanje, razvoj in kulturo preprosto moramo prepoznati kot ključno gibalo napredka. Namesto nas jih ne bo financiral nihče, ker drugi tako v Evropski uniji kot na globalni ravni niso zainteresirani, da bi mi s pomočjo lastnega znanja uveljavljali naše interese ali se opolnomočili.

Znotraj orisanih finančnih okvirov ni nič manj pomembno zakonsko urejanje na področjih raziskovanja in inovacij, (visokega) šolstva, umetnosti in kulture ter medijev, katerim se bomo posvetili ob ustreznem upoštevanju avtonomije teh sfer, ki so tudi ustavno zavarovane kategorije. Služiti namreč morajo ljudem in s tem človeštvu ter spoštovati človekovo dostojanstvo.

Zato spoštovanje te avtonomije znanosti in visokega šolstva ter umetniške, kulturne in medijske produkcije Socialnim demokratom pomeni zavezo, da ne bomo vsebinsko posegali na ta področja s predpisovanjem, kaj se izven spoštovanja vladavine prava mora in česa se ne sme raziskovati, umetniško izražati ali medijsko pokrivati.

Še naprej bomo branili njihovo (tudi kritično) avtonomijo pred hotenji po političnih posegih vanjo, ki so žal v našem političnem prostoru vse bolj prisotni (npr. z nasprotovanjem dognanjem o podnebnih spremembah, »teoriji spola« ali »kulturnemu marksizmu«). Pričakujemo pa, da navedene avtonomije ne bodo zlorabljene zgolj za ohranjanje obstoječih razmerij moči in bodo tudi same (so)odgovorno prispevale k napredku naše družbe, kulture, gospodarstva in države.

dr. Milan Brglez, poslanec Socialnih demokratov

Komentar dr. Milana Brgleza: Ne nasilju nad ženskami in družinskemu nasilju!

Socialni demokrati in zlasti naš Ženski forum že od izoblikovanja našega ustavnega reda, ki na prvo mesto postavlja spoštovanje in varovane vseh človekovih pravic in svoboščin, izpostavljamo, da vanj brez izjem sodi tudi varovanje pravic vseh ranljivih družbenih skupin in še zlasti žensk in otrok. Zato smo se leta 1994 tudi zavzeli za ratifikacijo Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljih svoboščinah. Z vsemi protokoli in brez kakršnegakoli pridržka. Takrat smo s tem orali ledino med članicami Sveta Evrope. Naš Državni zbor kot zakonodajalec je samozavestno menil, da se mora naš pravni red prilagoditi mednarodnih standardom varstva človekovih pravic, ki jih brani, tolmači in razvija Evropsko sodišče za človekove pravice. Ne pa obratno: da ne bomo zaradi specifičnosti naše pravne ureditve v celoti izvajali mednarodnih standardov.

Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (širše poznana pod imenom Istanbulska ali Carigrajska konvencija) je najobsežnejši, najcelovitejši in najmočnejši mednarodni instrument za boj proti nasilju nad ženskami ter njegovo prepričevanje. Glede na temeljni cilj, zapisan v preambuli Konvencije, tj. ustvariti Evropo brez nasilja nad ženskami in nasilja v družini, ter celostni pristop k tema pojavoma, sprejetje Konvencije 7. aprila 2011 pomeni pomemben, daleč več kot zgolj simbolni mejnik v mednarodnem boju za človekove pravice žensk ter enakost spolov. Čeprav nasilje ne pozna spola, pa je dejstvo, ki ga poudarja tudi sama Konvencija, da so ženske in deklice izpostavljene večjemu tveganju za nasilje kakor moški in predstavljajo tudi večino žrtev nasilja v družini.

Obveznosti pogodbenic Konvencije obsegajo tako oblikovanje celovite in usklajene politike za boj proti vsem oblika nasilja, kakor tudi zagotavljanje ustreznih finančnih virov, spodbujanje dela nevladnih organizacij na tem področju, ustrezne mehanizme za usklajevanje, spremljanje in vrednotenje relevantnih politik, zbiranje podatkov in raziskave, širše ukrepe za preprečevanje nasilja ter celovito zaščito in podporo vsem žrtvam. Kriminalizacija in učinkovito preganjanje nasilja nad ženskami ter zagotavljanje primernih in učinkovitih kazni za povzročitelje, v zvezi s katerimi je bila sicer upravičeno odprta razprava ob nedavnem primeru obravnave spolnega nasilja v Sloveniji, so torej eden, a še zdaleč ne edini vidik boja proti nasilju nad ženskami in njegovega preprečevanja. Boj proti nasilju ter njegovo preprečevanje se lahko učinkovito uveljavljata le s kombinacijo temu cilju prilagojene zakonodaje, celovitih in usklajenih politik, drugih (preventivnih) ukrepov ter spopadanja z negativnimi družbenimi in kulturnimi vzorci vedenja. Vseobsežnost in celovitost Konvencije dokazujejo tudi z njo opredeljena področja boja proti nasilju nad ženskami in deklicami ter njegovega preprečevanja: fizično nasilje, psihično nasilje, spolno nasilje (vključno s posilstvom) ter spolno nadlegovanje, zalezovanje, prisilne poroke, pohabljenje ženskih spolovil, prisilna prekinitev nosečnosti ali prisilna sterilizacija …

Republika Slovenija je bila med prvimi državami, ki so podpisale Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima. Čeprav jo je Slovenija podpisala že 8. septembra 2011, pa je do ratifikacije Konvencije prišlo šele 5. februarja 2015, pri čemer moč Konvencije v našem pravnem redu dodatno slabijo pridržki, ki jih je Republika Slovenija izrazila ob ratifikaciji Konvencije. Naša država je žal uveljavila prav vse možnosti za pridržke, ki jih omogoča 78. člen Konvencije. Med njimi je zlasti pomembno, da smo se odrekli možnostim, da žrtvi (spolnega) nasilja ni potrebno sami preganjati storilca ter v postopku vedno znova podoživljati travme nasilja, marveč preganjanje storilca in izterjavo odškodnine po prijavi v celoti prevzamejo organi države po uradni dolžnosti. Trenutna ureditev zaradi takšnih postopkov odvrača žrtve (spolnega) nasilja, namreč mnogokrat omogoča, da na koncu prevlada nasilje. Za Socialne demokrate je to absolutno nesprejemljivo.

Ker vse socialne demokratke in socialni demokrati menimo, da moramo kot država in družba do nasilja nad ženskami, vključno z nasiljem v družini, zavzeti ničelno toleranco ter za njuno preprečevanje in polno zaščito človekovih pravic žensk polno uveljaviti vse razpoložljive (z mednarodnimi instrumenti prevzete) ukrepe, zahtevamo, da Vlado Republike Slovenije čimprej odpravi vse pridržke Republike Slovenije h Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima ter poskrbi za njeno polno implementacijo. Prav tako pričakujemo, da se bo Vlada Republike Slovenije aktivno zavzela za ratifikacijo omenjene Konvencije s strani Evropske unije (slednja je namreč tudi med njenimi podpisnicami).

Samozavest, ki smo jo imeli ob ratifikaciji Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščin, mora voditi Socialno demokracijo tudi danes, ko je čas, da odpravimo vse naše pridržke k Carigrajski ali Istanbulski konvenciji proti nasilju nad ženskami in v družini. To od nas zahtevajo naša Ustava, čas in mednarodne okoliščine, v katerih živimo, ter naša skupna prihodnost Republike Slovenije in Evropske unije.

Dr. Milan Brglez, poslanec Socialnih demokratov v Državnem zboru

Koprivc: V SD podpiramo parlamentarno preiskavo o financiranju političnih strank iz tujine

Državni zbor je odredil parlamentarno preiskavo o politični odgovornosti pri financiranju političnih strank iz tujine. Parlamentarno preiskavo so zahtevali poslanci koalicije in Levice, z njo pa želijo ugotoviti dejansko stanje glede politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi suma vplivanja na domnevno pranje denarja v Novi kreditni banki Maribor (NKBM) s strani tujih državljanov in z njimi povezanih pravnih in fizičnih oseb. Prav tako naj bi preiskava ugotovila politično odgovornost nosilcev javnih funkcij zaradi suma nezakonitega financiranja SDS in suma delovanja izdajateljev medijev v lasti te politične stranke in z njo povezanih fizičnih in pravnih oseb pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami.

Da gre za nadaljevanje preteklega in nedokončanega dela komisije iz prejšnjega mandata, je dejal poslanec SD Marko Koprivc. Po njegovih besedah je treba ugotoviti, “kaj je narobe s sistemom, ki dopušča sumljivo financiranje strank”. Po njegovih besedah ni videti, da bi pristojni organi ukrepali, gre pa za preveč resne sume, “da bi jih lahko puščali vnemar in nepreiskane”. Tako je treba dokončno preiskati posojilno afero SDS ter preiskati sumljiv način financiranja medijev v lasti SDS.

Stališče Poslanske skupine SD, ki ga je predstavil poslanec Marko Koprivc:

“Ključni cilji predlagane parlamentarne preiskave se nanašajo na preiskavo domnevnega večkratnega nezakonitega financiranja politične stranke. Namen preiskave ni ugotoviti le, kako je v eni od državnih bank prišlo do obsežnega pranja denarja sumljivega izvora: to je vsekakor nekaj, kar bi morali preiskati in razrešiti že pristojni organi. Namen preiskave je tudi ugotoviti, ali in na kakšen način se je del tega denarja prelil do ene politične stranke.

Zato je parlamentarna preiskava, ki jo odrejamo s tem predlogom akta, v mnogočem nadaljevanje preteklega in ne v celoti končanega dela preiskovalne komisije iz prejšnjega mandata. Skratka, namen predlagane parlamentarne preiskave je ugotoviti, kaj je narobe z našim sistemom, da dopušča sumljivo financiranje političnih strank, ki hodijo po robu zakona ali čez njega, ko sprejemajo denar sumljivega izvora, ki povrhu vsega izhaja še iz tujine, pa naj bo to Bosna in Hercegovina, Madžarska ali katera tretja država?

Veljavni zakon o političnih strankah od nekdaj prepoveduje financiranje političnih strank in volilnih kampanj iz tujine. Taka določila poznajo tudi druge države in tudi s članstvom v Evropski uniji tega niso spreminjale. Če si namreč izposodiš denar, ga moraš tudi vrniti, tako ali drugače. Če kdo denar posodi, pričakuje tudi vračilo. Če denar daješ, pričakuješ nekaj v zameno. Če vzameš denar od tujca, si mu dolžan. In da bi se take situacije preprečile, zakon financiranje političnih strank iz tujine prepoveduje. Kljub tej večdesetletni prepovedi pa se ta zakon očitno krši.

Še bolj zaskrbljujoče je, da ni videti, da bi pri tem pristojni organi ustrezno ukrepali. Prisotnost kapitala sumljivega in tujega izvora v virih financiranja pomeni resno tveganje za suverenost, neodvisnost in tudi varnost države. Gre za preveč resne sume, da bi jih lahko puščali vnemar in nepreiskane. Zato zahteva za parlamentarno preiskavo.

Spoštovani, t.i. »posojilna afera« z nezakonitim financiranjem stranke SDS še ni dokončno preiskana. Iz poročila preiskovalne komisije iz prejšnjega mandata je razvidno, da je potrebno to temo še dodatno osvetliti, zlasti v luči resnih sumov, da denar – četudi vrnjen – morda izvira iz nezakonitih dejavnosti. S tem bi bila teža kršitve še večja, saj bi se financiranju iz tujine pridružilo še financiranje iz naslova nezakonitih poslov oz. pranja denarja. Zato ne vidimo druge možnosti kot nadaljevanje preiskave nezakonitih poslov v Novi kreditni banki Maribor (NKBM), v katerih je edino javnosti znano ime Dijana Đuđić.

Glede na obseg sumov nezakonitosti je vsekakor upravičeno zastaviti preiskavo tako, da se v NKBM preverijo transakcije s tujino, tujimi državljani in z njimi povezanimi osebami. To terja javni interes: prvič, ker je bila NKBM v času afere v javni lasti; drugič, ker gre za sume obsežnih kaznivih dejanj mednarodnega značaja in tretjič, ker bi lahko posledice takih in podobnih kaznivih dejanj ogrozile celo varnost in suverenost države.

Donator ali posojilodajalec, še posebej če gre za velika finančna sredstva, si namreč lahko z donacijo oz. posojilom kupi dostop do odločanja. Če je politik zadolžen ali finančno odvisen od nekega donatorja, je pričakovanje vračila uslug logično. In prav zato veljavni zakoni zahtevajo od političnih strank, da se financirajo pregledno, da ne sprejemajo denarja od pravnih oseb ali tujcev ter da svoja posojila najemajo le pri bankah in drugih finančnih ustanovah. Obstoj teh pravil ima svoje resne razloge, sum kršitve teh pravil pa resna stvar, ki jo je nujno treba preiskati.

Še posebej resno pa se je treba odzvati, če se take kršitve ponavljajo in če ista stranka krši isti zakon na različne načine. Tukaj, spoštovane in spoštovani, ne gre le za »afero Đuđić«. Gre tudi za obsežna financiranja raznoraznih medijev v lasti Slovenske demokratske stranke ter z njimi povezanih fizičnih in pravnih oseb. Teh medijev ne povezuje le izrazita politična pristranost, širjenje neresnic in sovraštva; kot je razvidno iz priloženih gradiv, je njihova »rdeča nit« tudi sumljivo financiranje. Pred nekaj leti so se odpirala podjetja za izdajanje brezplačnikov, ki so stranki SDS omogočila propagandno platformo za širjenje neresnic in blatenje političnih nasprotnikov, po volitvah pa so ali ugasnila ali pa končala v rokah oseb brez premoženja, upniki in dolgovi pa niso bili poplačani.

Nadaljevalo pa se je z novimi medijskimi projekti, med katerimi je najbolj razvpita Nova 24TV. V tem primeru lahko že nekaj časa opazujemo sumljiv način financiranja, ki vključuje tudi velike vložke in posojila s strani državljanov Madžarske in tam registriranih podjetij z jasnimi povezavami s tamkajšnjo oblastjo. Pri tem v oči bode predvsem dejstvo, da se nevrnjena posojila poplačujejo s konverzijami v lastniške deleže, ocenjene bistveno nad tržno vrednostjo. Tako se izmikajo plačilu davkov, še bolj pomembno pa je, da se na tak način posredno spravljajo v odvisnost od tistih, ki so posojila dali, posojenega denarja pa niso dobili vrnjenega. Komu se je izplačalo pokriti takšne izgube? Kakšne usluge je pričakoval ali pa jih še pričakuje? Javni interes zahteva, da se to razišče!

Če se za trenutek dotaknem še obsega preiskave in njenega razmerja do drugih oblik preiskav: jasno nam je, da parlamentarna preiskava ni kazenski postopek! Jasno nam je tudi, da preiskava ne sme preseči ustavno začrtanih mej. Prepričani smo, da bo preiskovalna komisija – sledeč dosedanji praksi – znala spoštovati veljavni ustavni red ter ostati v okvirju svojih pristojnosti. Prav tako pa smo prepričani in pričakujemo, da bo v primeru, da bo odkrila dokaze kaznivih dejanj, te dokaze predala pristojnim organom ter od njih upravičeno pričakovala preiskavo in pregon. To je v javnem interesu.

Zato od preiskovalne komisije, ko bo imenovana, pričakujemo, da svoj mandat nastopi z vso resnostjo. Da odgovorno uporabi široka pooblastila, ki so ji dana zato, da bi preiskala naravo sumljivega financiranja in morebitno politično odgovornost, ob tem pa pripravi tudi predloge za nadgradnjo zakonodaje, s katero bo mogoče zagotoviti transparentno financiranje političnih strank, brez sumov odvisnosti od tujega in sumljivega kapitala. V Poslanski skupini Socialnih demokratov se veselimo delovanja v tej preiskavi.”

Komentar dr. Milana Brgleza: Kultura dialoga ali (ne)strpnost?

Po 2. seji Konference Socialnih demokratov z naslovom »Dvig kulture dialoga«, ki je potekala minuli ponedeljek in sprejela naš izhodiščni politični dokument »Za odgovorno in resnicoljubno komunikacijo, za demokratično in vključujočo družbo«, je bilo več kritične pozornosti posvečene udeležencem izhodiščne razprave in njihovim stališčem kot samemu dokumentu. Zato ga velja znova izpostaviti, saj se v njem (a ne le v naslovu) skrivajo odgovori na številne dileme, ki so povezane z našim pogledom na svobodo izražanja in njene zlorabe.

V dokumentu, ki ga najdete ob koncu komentarja, smo zapisali, da je »dolžnost Socialnih demokratov /…/, da v času, ko se svoboda izražanja v Evropi in v Sloveniji zlorablja tudi za doseganje političnih ciljev (in edini namen govorcev postaja širjenje sovražno nastrojene komunikacije), s sredstvi, ki so nam na voljo v demokratični družbi, konsistentno opozarjamo na te zlorabe in javno reagiramo na vsebino sovražno nastrojene komunikacije ter v zvezi z aktualnimi dilemami glede svobode izražanja ter nivoja javne komunikacije odpiramo etična, družbena in pravna vprašanja.« Seveda iz takšnega izhodišča ni mogoče izpeljati nobene očitane strpnosti do nestrpnosti.

Obenem pa velja še vedno vztrajati, da se je proti »sovražnemu govoru« (izraz, ki ga bo, če ga že ni, preveč lahkotna – preozka ali preširoka – raba pomensko toliko izvotlila, da postaja neuporaben), katerega prepoveduje 63. člen naše Ustave, in drugim oblikam zlorabe svobode izražanja, ki jo neabsolutno varuje 39. člen naše Ustave, treba boriti z nenasilno javno komunikacijo in konfrontacijo ali z neposrednim soočanjem v javnem prostoru.

Toda očitno bo za dvigovanje demokratične ali politične kulture dialoga najprej potrebno začeti pri sebi in svojih. Ta korak je nujen, a ne zadosten, za pozitivne spremembe v demokratični družbi in našemu stremenju k bolj demokratični skupnosti. Napadati zgolj drugo stran je namreč zagotovilo ohranjanja in poslabševanja obstoječega stanja.

Ali kot smo zapisali: »Ta dolžnost izhaja iz naše odgovornosti zaščititi in krepiti demokratično in vključujočo družbo, v kateri je družbeno vezivo med posamezniki in skupinami ljudi ter predpogoj za družbeno solidarnost pluralizem razumsko oblikovanih ter svobodno in odgovorno izraženih stališč in mnenj.« Velja tudi, da »naš cilj ni in nikoli ne sme biti omejevanje svobode izražanja, ki je bila ljudem tudi na našem prostoru in s strani različnih oblasti zgodovinsko večkrat kratena.«

Namesto tega želimo »z lastnim vzgledom v javni komunikaciji ter s premišljeno in sorazmerno uporabljenimi demokratičnimi sredstvi zavarovati svobodo izražanja pred njenimi zlorabami, še preden je prestopljena meja nastanka neposredne nevarnosti zla. V slovenskem pravnem redu to mejo zaznamuje javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki predstavlja ne le kaznivo, ampak tudi očitno protiustavno obliko zlorabo svobode govora in izražanja.«

In še kako se zavedamo dejstva, da imata »tovrstni govor in izražanje /…/ za namen in za posledico ponižanje ter dejansko razčlovečenje tistih, proti komur sta usmerjena – tipično gre za manjšine ali ranljive skupine ljudi.« Torej za nas, ne glede na stališča ali mnenja sogovornikov, ni nobene dileme o razumevanju povezanosti besed in ravnanj. Tako družbeno-strukturnem so-omogočanju in zamejevanju kot reproduciranju skozi govorna dejanja.

Zato je tudi jasno, na kaj prisegamo v naslovni dilemi. Zavzemamo se za kulturo dialoga, ker nestrpnost ne pride v poštev!

Hkrati pa lahko le z dvigom kulture dialoga presežemo omejitve strpnosti, da ta ne prerase v arogantno nespoštovanje ali dopuščanje nespoštovanja. Toda dialog, če naj bo smiseln, mora ostati odprt do drugega, ki se razlikuje od nas. Brez prisile je skupna odgovornost, možnost in priložnost.

dr. Milan Brglez je predsednik Konference Socialnih demokratov in poslanec Državnega zbora RS

Konferenca SD – Dvig kulture dialoga – dokument 10-12-2018

Koprivc: “Socialni demokrati soglasno podpiramo predlog novele zakona o minimalni plači, ki predvideva njen postopni dvig na 700 evrov neto.”

Državni zbor na izredni seji med drugim obravnava predlog novele zakona o minimalni plači. Predlog novele zakona o minimalni plači, predvideva, da bi se minimalna plača s sedanjih okoli 638 evrov neto prihodnje leto zvišala na 667 evrov, leta 2020 pa na 700 evrov neto. Poleg tega bi iz minimalne plače izključili vse dodatke, z letom 2021 pa uvedli formulo za njen izračun, po kateri bi morala biti vsaj 20 odstotkov višja od minimalnih življenjskih stroškov. Po trenutnem izračunu to pomeni 736 evrov. Vladne stranke in Levica so predlog za današnje prvo branje v DZ uskladili, odprto je le še vprašanje formule in datuma izločitve dodatkov iz minimalne plače, kar bodo usklajevali v nadaljnjem postopku v DZ.

Stališče Poslanske skupine SD, ki soglasno podpira novelo zakona o minimalni plači, je na seji DZ predstavil poslanec mag. Marko Koprivc:

“Pred nami je predlog za zvišanje minimalne plače nad raven minimalnih življenjskih stroškov, za izločitev dodatkov iz obsega minimalne plače in za določitev formule oz. modela, po katerem bi se v prihodnosti določal in usklajeval znesek minimalne plače. Zadnji večji dvig minimalne plače so slovenski delavci doživeli že skoraj desetletje nazaj, v času prve socialdemokratske vlade, ki je sredi najhujše krize pokazala veliko mero poguma in minimalno plačo dvignila za več kot četrtino. Od tedaj se je zgodilo marsikaj. Razen ene stvari: ni prišlo do množičnega zapiranja delovnih mest in odpuščanj. Kriza nam je nepovratno vzela veliko delovnih mest, a nobeno ni bilo izgubljeno zaradi tega pogumnega koraka. Tudi po izločitvi nekaterih dodatkov iz minimalne plače pred dvema letoma se ni uresničila nobena od črnogledih napovedi. To dokazuje: dostojna minimalna plača ni grožnja ekonomski konkurenčnosti.

Gospodarska rast, rast zaposlovanja, delovne aktivnosti in produktivnosti; rast dodane vrednosti na zaposlenega, rast izvoza ter podjetniških dobičkov … vse to so v zadnjih letih nesporni kazalniki, da gre slovenskemu gospodarstvu – spet! – dobro. Dobro mu gre tudi in predvsem zaradi dela in znanja zaposlenih, zaradi truda in odrekanja delavcev. Vsi omenjeni kazalniki kažejo nekaj-odstotno letno rast, ki pa ji rast plač niti približno ne sledi. Gospodarstvo torej okreva in napreduje, a – morda zaradi spomina na preteklo in strahu pred morebitnimi novimi krizami – ne kaže velike pripravljenosti, da bi sadove okrevanja v polni meri delilo s svojimi najslabše plačanimi zaposlenimi.

Zato je bila višina minimalne plače ena od glavnih (pred)volilnih tem. Zato so ljudje na zadnjih volitvah v veliki večini dali podporo strankam, ki so podprle dvig minimalne plače. V demokraciji živimo in v demokraciji ima oblast ljudstvo. Ljudstvo je na volitvah spregovorilo: minimalne plače naj se dvignejo. Naloga politike torej ni nadaljevati brezplodnih debat na temo bi-ali-ne-bi. Naloga politike je, da najde dogovor, kako bi to lahko izpeljali.

Predlog, ki je danes pred nami, ima ambiciozen cilj: z nekaj postopnimi dvigi zagotoviti neto mininalno plačo v višini 700 EUR, iz njene definicije izključiti razne dodatke, za v prihodnje pa definirati jasno definicijo oz. izračun, s katerim bo možno določati in usklajevati znesek minimalne plače. Lahko bi na dolgo in široko razglabljali o podrobnostih predlaganih rešitev, pa ne bomo spremenili bistvenega: spremembe v definiciji, višini in načinu usklajevanja minimalne plače SO potrebne. Konkretne podrobnosti se morajo uskladiti v socialnem dialogu, v vsakem primeru pa se bomo z njimi srečali že kmalu, v drugi obravnavi predloga zakona.

Taka usmeritev ima podlago v jasnem prepričanju: Mi ne moremo in nočemo razvijati gospodarstva na poslovnih modelih, katerih konkurenčnost temelji na izkoriščanju slabo plačanih delavcev! Mi želimo, da se pri nas razvijajo podjetja, katerih poslovni modeli dosegajo dovolj visoko dodano vrednost, da bodo delavci lahko prejeli ne le minimalen, temveč pošten delež za svoj trud, znanje in odrekanje.

V javnosti lahko namreč spremljamo bolj ali manj glasne poskuse delodajalskih organizacij in lastnikov kapitala, da bi prepričali javnost in državo v škodljivost naših predlogov. Na naših mizah se je pojavil celo dolg seznam podjetij, ki trdijo, da bi jih dvig minimalne plače močno prizadel. Posebej obžalovanja vredno je, da se na seznamu podjetij, ki preko svojih interesnih organizacij nasprotujejo dvigu minimalne plače, najdejo tudi podjetja, ki se javno in upravičeno hvalijo z visoko dodano vrednostjo na  zaposlenega. Če se na takem seznamu znajdejo podjetja, katerih zaposleni ustvarijo preko 50.000 EUR letne dodane vrednosti na zaposlenega, njihovi menedžerji in lastniki pa menijo, da jim ne morejo izplačati niti četrtine tega zneska, potem je nekaj narobe s temi lastniki in menedžerji, ne z delavci, ki jim uspe tako dodano vrednost ustvarjati.

Res je, slovenska povprečna plača ni visoka in razlika med minimalno ter povprečno plačo je majhna; vsak dvig minimalne plače bi to razliko še zmanjšal in seveda je težko motivirati ljudi z različnimi odgovornostmi in delovno uspešnostjo, če se to ne odrazi tudi v plačnih razlikah.

A to ne spremeni dejstva, da je danes veljavni znesek minimalne plače nepošteno nizek! Če nas danes bolj skrbi nezadovoljstvo prejemnika plače nad minimalno, kot pa preživetje tistega, ki se s poštenim delom nikakor ne more približati spodnji meji tega  zneska, se moramo vprašati o svoji človečnosti in svojih prioritetah.

Zato moramo signal ljudi vzeti resno, in tako ga morajo razumeti tudi deležniki socialnega dialoga. Tudi njihova naloga je najti rešitev, kako na primeren način povišati minimalno plačo. Tak način lahko pripelje do tako želene predvidljivosti za gospodarstvo: razprava na Ekonomsko-socialnem svetu bi lahko in morala pripeljati do jasne časovnice ukrepov. Znotraj te razprave je možnost, da se obrusijo morebitni preostri robovi tega predloga in se dogovori o konkretnem načinu izvedbe. Zato pozivamo vse deležnike, da resno pristopijo k socialnemu dialogu.

Mnogi argumenti nasprotnikov dostojnejšega zneska minimalne plače so tako podobni nasprotovanju uvedbi davčnih blagajn: ob njihovi uvedbi so grozili z apokalipso, odpuščanjem in zapiranjem podjetij. Po njihovi uvedbi so lahko le opazovali rast davčnih prihodkov in skoraj 9.000 na novo zdravstveno in pokojninsko zavarovanih, ki so jih delodajalci zaradi uvedenega nadzora zaposlili.

Naj zato na tem mestu odgovorimo še tistim, ki bodo danes v silni skrbi za svoj javni imidž sicer priznali, da je sedanja minimalna plača res prenizka in bi jo bilo treba dvigniti, a da bi bilo to lažje, če bi npr. »požrešna država« znižala obremenitev dela in tako omogočila višje plače. Tako preusmerjanje pozornosti zavračamo. To danes ni razprava o tem, ali so davki in prispevki previsoki! Ta razprava danes je zato, ker je obstoječa minimalna plača nepošteno nizka in to je treba spremeniti. Ne tako, da krivimo državo, ker da si odreže prevelik kos – že hitra primerjava z drugimi državami pokaže, da to ni res – temveč tako, da zagotovimo, da bo pošteno opravljeno delo tudi pošteno plačano. Vključno z davki in prispevki, iz katerih se napajajo sistemi solidarnosti in ki delavcem zagotavljajo zdravstveno varstvo in pokojninsko zavarovanje – tudi to sodi v pošteno plačilo poštenega dela.

V Poslanski skupini Socialnih demokratov bomo zato soglasno podprli predlog sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo.”