Prispevki

Koprivc: “Socialni demokrati soglasno podpiramo predlog novele zakona o minimalni plači, ki predvideva njen postopni dvig na 700 evrov neto.”

Državni zbor na izredni seji med drugim obravnava predlog novele zakona o minimalni plači. Predlog novele zakona o minimalni plači, predvideva, da bi se minimalna plača s sedanjih okoli 638 evrov neto prihodnje leto zvišala na 667 evrov, leta 2020 pa na 700 evrov neto. Poleg tega bi iz minimalne plače izključili vse dodatke, z letom 2021 pa uvedli formulo za njen izračun, po kateri bi morala biti vsaj 20 odstotkov višja od minimalnih življenjskih stroškov. Po trenutnem izračunu to pomeni 736 evrov. Vladne stranke in Levica so predlog za današnje prvo branje v DZ uskladili, odprto je le še vprašanje formule in datuma izločitve dodatkov iz minimalne plače, kar bodo usklajevali v nadaljnjem postopku v DZ.

Stališče Poslanske skupine SD, ki soglasno podpira novelo zakona o minimalni plači, je na seji DZ predstavil poslanec mag. Marko Koprivc:

“Pred nami je predlog za zvišanje minimalne plače nad raven minimalnih življenjskih stroškov, za izločitev dodatkov iz obsega minimalne plače in za določitev formule oz. modela, po katerem bi se v prihodnosti določal in usklajeval znesek minimalne plače. Zadnji večji dvig minimalne plače so slovenski delavci doživeli že skoraj desetletje nazaj, v času prve socialdemokratske vlade, ki je sredi najhujše krize pokazala veliko mero poguma in minimalno plačo dvignila za več kot četrtino. Od tedaj se je zgodilo marsikaj. Razen ene stvari: ni prišlo do množičnega zapiranja delovnih mest in odpuščanj. Kriza nam je nepovratno vzela veliko delovnih mest, a nobeno ni bilo izgubljeno zaradi tega pogumnega koraka. Tudi po izločitvi nekaterih dodatkov iz minimalne plače pred dvema letoma se ni uresničila nobena od črnogledih napovedi. To dokazuje: dostojna minimalna plača ni grožnja ekonomski konkurenčnosti.

Gospodarska rast, rast zaposlovanja, delovne aktivnosti in produktivnosti; rast dodane vrednosti na zaposlenega, rast izvoza ter podjetniških dobičkov … vse to so v zadnjih letih nesporni kazalniki, da gre slovenskemu gospodarstvu – spet! – dobro. Dobro mu gre tudi in predvsem zaradi dela in znanja zaposlenih, zaradi truda in odrekanja delavcev. Vsi omenjeni kazalniki kažejo nekaj-odstotno letno rast, ki pa ji rast plač niti približno ne sledi. Gospodarstvo torej okreva in napreduje, a – morda zaradi spomina na preteklo in strahu pred morebitnimi novimi krizami – ne kaže velike pripravljenosti, da bi sadove okrevanja v polni meri delilo s svojimi najslabše plačanimi zaposlenimi.

Zato je bila višina minimalne plače ena od glavnih (pred)volilnih tem. Zato so ljudje na zadnjih volitvah v veliki večini dali podporo strankam, ki so podprle dvig minimalne plače. V demokraciji živimo in v demokraciji ima oblast ljudstvo. Ljudstvo je na volitvah spregovorilo: minimalne plače naj se dvignejo. Naloga politike torej ni nadaljevati brezplodnih debat na temo bi-ali-ne-bi. Naloga politike je, da najde dogovor, kako bi to lahko izpeljali.

Predlog, ki je danes pred nami, ima ambiciozen cilj: z nekaj postopnimi dvigi zagotoviti neto mininalno plačo v višini 700 EUR, iz njene definicije izključiti razne dodatke, za v prihodnje pa definirati jasno definicijo oz. izračun, s katerim bo možno določati in usklajevati znesek minimalne plače. Lahko bi na dolgo in široko razglabljali o podrobnostih predlaganih rešitev, pa ne bomo spremenili bistvenega: spremembe v definiciji, višini in načinu usklajevanja minimalne plače SO potrebne. Konkretne podrobnosti se morajo uskladiti v socialnem dialogu, v vsakem primeru pa se bomo z njimi srečali že kmalu, v drugi obravnavi predloga zakona.

Taka usmeritev ima podlago v jasnem prepričanju: Mi ne moremo in nočemo razvijati gospodarstva na poslovnih modelih, katerih konkurenčnost temelji na izkoriščanju slabo plačanih delavcev! Mi želimo, da se pri nas razvijajo podjetja, katerih poslovni modeli dosegajo dovolj visoko dodano vrednost, da bodo delavci lahko prejeli ne le minimalen, temveč pošten delež za svoj trud, znanje in odrekanje.

V javnosti lahko namreč spremljamo bolj ali manj glasne poskuse delodajalskih organizacij in lastnikov kapitala, da bi prepričali javnost in državo v škodljivost naših predlogov. Na naših mizah se je pojavil celo dolg seznam podjetij, ki trdijo, da bi jih dvig minimalne plače močno prizadel. Posebej obžalovanja vredno je, da se na seznamu podjetij, ki preko svojih interesnih organizacij nasprotujejo dvigu minimalne plače, najdejo tudi podjetja, ki se javno in upravičeno hvalijo z visoko dodano vrednostjo na  zaposlenega. Če se na takem seznamu znajdejo podjetja, katerih zaposleni ustvarijo preko 50.000 EUR letne dodane vrednosti na zaposlenega, njihovi menedžerji in lastniki pa menijo, da jim ne morejo izplačati niti četrtine tega zneska, potem je nekaj narobe s temi lastniki in menedžerji, ne z delavci, ki jim uspe tako dodano vrednost ustvarjati.

Res je, slovenska povprečna plača ni visoka in razlika med minimalno ter povprečno plačo je majhna; vsak dvig minimalne plače bi to razliko še zmanjšal in seveda je težko motivirati ljudi z različnimi odgovornostmi in delovno uspešnostjo, če se to ne odrazi tudi v plačnih razlikah.

A to ne spremeni dejstva, da je danes veljavni znesek minimalne plače nepošteno nizek! Če nas danes bolj skrbi nezadovoljstvo prejemnika plače nad minimalno, kot pa preživetje tistega, ki se s poštenim delom nikakor ne more približati spodnji meji tega  zneska, se moramo vprašati o svoji človečnosti in svojih prioritetah.

Zato moramo signal ljudi vzeti resno, in tako ga morajo razumeti tudi deležniki socialnega dialoga. Tudi njihova naloga je najti rešitev, kako na primeren način povišati minimalno plačo. Tak način lahko pripelje do tako želene predvidljivosti za gospodarstvo: razprava na Ekonomsko-socialnem svetu bi lahko in morala pripeljati do jasne časovnice ukrepov. Znotraj te razprave je možnost, da se obrusijo morebitni preostri robovi tega predloga in se dogovori o konkretnem načinu izvedbe. Zato pozivamo vse deležnike, da resno pristopijo k socialnemu dialogu.

Mnogi argumenti nasprotnikov dostojnejšega zneska minimalne plače so tako podobni nasprotovanju uvedbi davčnih blagajn: ob njihovi uvedbi so grozili z apokalipso, odpuščanjem in zapiranjem podjetij. Po njihovi uvedbi so lahko le opazovali rast davčnih prihodkov in skoraj 9.000 na novo zdravstveno in pokojninsko zavarovanih, ki so jih delodajalci zaradi uvedenega nadzora zaposlili.

Naj zato na tem mestu odgovorimo še tistim, ki bodo danes v silni skrbi za svoj javni imidž sicer priznali, da je sedanja minimalna plača res prenizka in bi jo bilo treba dvigniti, a da bi bilo to lažje, če bi npr. »požrešna država« znižala obremenitev dela in tako omogočila višje plače. Tako preusmerjanje pozornosti zavračamo. To danes ni razprava o tem, ali so davki in prispevki previsoki! Ta razprava danes je zato, ker je obstoječa minimalna plača nepošteno nizka in to je treba spremeniti. Ne tako, da krivimo državo, ker da si odreže prevelik kos – že hitra primerjava z drugimi državami pokaže, da to ni res – temveč tako, da zagotovimo, da bo pošteno opravljeno delo tudi pošteno plačano. Vključno z davki in prispevki, iz katerih se napajajo sistemi solidarnosti in ki delavcem zagotavljajo zdravstveno varstvo in pokojninsko zavarovanje – tudi to sodi v pošteno plačilo poštenega dela.

V Poslanski skupini Socialnih demokratov bomo zato soglasno podprli predlog sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo.”

Komentar dr. Milana Brgleza: Globalni dogovor za migracije in Republika Slovenija

»Človekove pravice so univerzalne in nedeljive. Tudi človekova svoboda je nedeljiva: če je zanikana komerkoli na svetu, je torej posredno zanikana vsem ljudem. Zato ne smemo ostati tiho v soočanju z zlom ali nasiljem. Tišina ju le vzpodbuja.« (Václav Havel)

Globalni dogovor za varne, nadzorovane in urejene migracije (Global Compact for Safe, Orderly and Regular Migration) iz leta 2018 je za namene izražanja politične volje (pa tudi kot dokaz izražanja pravne zavesti) v mednarodni skupnosti in Organizaciji Združenih narodov (OZN) potrebno brati skupaj z leta 2016 v Generalni skupščini OZN sprejeto Newyorško deklaracijo o beguncih in migrantih (The New York Declaration for Refugees and Migrants).

Če ju beremo skupaj, je tako neposredno mednarodnopolitično kot posredno mednarodnopravno dovolj jasno razlikovanje med begunci in migranti. Problem sploh ni v dokumentih. Zato na vprašanje, kje v Globalnem dogovoru velja kaj in kako popraviti, ne bomo dobili (prepričljivega) odgovora.

Tudi tako imenovani problem neustreznega razlikovanja beguncev in migrantov je zato izrazito notranjepolitičen. Je zadnji v nizu odzivov in obtožb v medijih in na družbenih omrežjih, kaj bi pomenil naš pristanek na Globalni dogovor za varne, nadzorovane in urejene migracije 11. in 12. decembra v Marakešu. Obtožb denimo o nacionalni izdaji na osnovi zavajajočega tolmačenja Globalnega dogovora (mag. Branko Grims), o uničevanju zahodne ali evropske civilizacije (Ivan Janez Janša), o odpovedovanju nacionalni suverenosti in uvozu migrantov (mag. Zmago Jelinčič Plemeniti) ali o nerazumevanju človekovih pravic, kot jih določata naša ustava in Evropska konvencija o človekovih pravicah (prof. dr. Boštjan M. Zupančič).

Zato je Havlov citat danes še kako aktualen pri našem razumevanju, upoštevanju in spoštovanju celotne Ustave Republike Slovenije in pomena človekovih pravic v njej. V notranji in zunanji politiki. Problem je pravzaprav v nas. In v Evropski uniji (EU). Prav na zahtevo EU Globalni dogovor namreč ne ustvarja nobenih pravnih obveznosti – ne na ravni mednarodnega ne na ravni nacionalnega prava ali prava EU. Je pa z njimi skladen.

Gre za politično zavezo ali deklaracijo, ki je utemeljena na obstoječem mednarodnem pravu, na vrednotah državne suverenosti, delitve odgovornosti in sodelovanja, nediskriminacije ter spoštovanja človekovih pravic. Na pogajalsko zahtevo EU jasno razlikuje med begunci in migranti, saj želi preprečevati nekontrolirane in neurejene migracije. Tudi poudarek na dolžnosti države izvora, da znova sprejme svojega državljana, je bila zahteva EU, ki mednarodnopravno ni tako enoznačna.

Govori tako o človekovih pravicah migrantov, ki jih imamo že kot ljudje (za njih ne uvaja nobene nove), kot o njihovi dolžnosti spoštovati pravni red, običaje, tradicijo in kulturo države, kjer se nahajajo. V okvir nujnega mednarodnega sodelovanja pa so vključene tako države in družbe izvora, tranzitne države in družbe ter (ciljne) države in družbe sprejemnice.

A v času, ko še vedno predsedujemo Svetu za človekove pravice OZN, bi glede na aktualne politične in družbene odzive, pa vsaj od soočanja z množičnim prehajanjem migrantov in beguncev konec leta 2015, ne zmogli več oblikovati političnega (in žal tudi družbenega) soglasja za vsebinsko enako temeljno družbeno pogodbo, ki utemeljuje našo državo – Ustavo Republike Slovenije.

Podobno tudi vse države članice ne bi več sprejele Evropske unije, ki »temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških.«

Ker pa za nas še veljata obe, naša Ustava in Pogodba o Evropski uniji, je tudi opredelitev do Globalnega dogovora o varnih, nadzorovanih in urejenih migracijah tako pomembna. Govori namreč o nas samih.

dr. Milan Brglez

poslanec SD in strokovnjak za mednarodne odnose

Soniboj Knežak: “Za stabilno gospodarsko okolje bomo storili največ, če bomo prisluhnili drug drugemu.”

Poslanke in poslanci na izredni seji Državnega zbora razpravljajo o predlogih ukrepov na gospodarskem področju, zapisanih v koalicijski pogodbi nove vlade. Stališče Poslanske skupine SD je na seji predstavil poslanec Soniboj Knežak, ki je med drugim izpostavil, da se vlada zaveda, da izzivov na področju davčnih ukrepov ne bo mogoče uresničiti enostransko, zato bo k uresničevanju ciljev zagotovo pristopila premišljeno, na podlagi ustreznih analiz in predvsem s prestrukturiranjem bremen javnih dajatev. Po besedah Knežaka je razprava z vsemi socialnimi partnerji edina prava pot o tej temi. “Za stabilno gospodarsko okolje bomo storili največ, če bomo prisluhnili drug drugemu in umirili razpravo,” je med drugim poudaril Knežak na seji DZ.

Stališče Poslanske skupine SD, ki ga je predstavil Soniboj Knežak:

Nekatere vsebine koalicijske pogodbe o načrtovanih spremembah na davčnem področju so razburile posameznike in medije. Omenjene spremembe sicer temeljijo na priporočilih OECD in sledijo splošno sprejeti ugotovitvi, da so slovenski davki na dohodke iz dela visoki, na dohodke iz kapitala pa podpovprečni. Ozračje pa so dokončno razgrele razburjene izjave oziroma tako imenovane “provokacije” nekaterih podpornikov sprememb, ki so v določenih ljudeh vzbudile nelagodje.

Iz burnih polemik, ki so se razvile v javnosti na to temo, je bilo razvidno zlasti eno: predstavniki kapitala in gospodarstva skrbno pazijo na svoje interese in ne zamujajo priložnosti, da bi jih zavarovali. Njihovi komunikacijski strategi so lahko ponosni nase: še preden je vlada nastopila mandat in začela z reševanjem številnih odprtih vprašanj, jim je uspelo s spretnim medijskim odzivom svojo agendo spraviti visoko na lestvico prioritet.

Za to potezo jim je moč s tega zornega kota le čestitati; dokazali so, da znajo kovati železo, ko je vroče. Socialni demokrati si lahko le želimo, da bi tudi predstavniki drugih družbenih skupin zmogli tako učinkovito zastopati svoje interese.

Javne polemike so rodile tudi politične posledice. Desna opozicija je zagrabila priložnost: načrtovane ukrepe je označila za “škodljive in uničujoče”, jim pripela etikete “napadov in ogrožanja slovenskega gospodarstva” in v silni skrbi za “blaginjo vseh državljanov” zahtevala razpravo v Državnem zboru.

Pričakovati je, da nam bodo danes skušali svetovati o plahih pticah in nizkih davkih, računali povprečja, strašili z Venezuelo ali pa nas vsaj primerjali z državami, v družbi katerih si ne želimo biti – razen seveda, če so bili včeraj iskreni v svojem strinjanju, da moramo bolj izbirati besede, v svojih izjavah in dejanjih pa manj provocirati.

Poslanke in poslanci Socialnih demokratov, ki podpiramo načrtovano smer ukrepov v koalicijskem sporazumu, moramo v tej razpravi izpostaviti tisto, kar je v mnogočem pokazala že bolj poglobljena javna razprava – potem, ko so se žolčne provokacije in histerične reakcije umaknile številkam, analizam, pojasnilom in primerjavam.

Zagotoviti moramo – kot je pokazala tudi javna razprava – da ljudje v Sloveniji spoštujemo podjetniško mentaliteto; da cenimo pogum, odločnost in odličnost ter da nihče nima namenov škodovati tistim, ki s svojim trudom in tveganjem poganjajo gospodarsko rast in odpirajo delovna mesta. To smo poslanke in poslanci Socialnih demokratov dokazali tudi s svojim nedavnim obiskom celjskega mednarodnega sejma, ko smo prisluhnili predlogom in se vključili v razpravo. Tudi danes moramo ponoviti, da je prava pot za razprave o tej temi socialni dialog.

Kljub nepotrebnim provokacijam tudi ni potrebe po demonstrativnih računovodskih operacijah! Davčne spremembe se namreč – kot je v zadnjih letih postala uveljavljena praksa – sprejemajo po opravljenem dialogu z vsemi deležniki.  Za stabilno gospodarsko okolje bomo vsi storili največ, če bomo prisluhnili in umirili razpravo. “Večja predvidljivost, manj negotovosti!” – to je bila glavna zahteva predstavnikov gospodarstva.

“Več gotovosti” si želijo tudi tisoči delavcev v nestabilnih zaposlitvah. Tudi zanje v koalicijski pogodbi načrtujemo spremembe. Skozi dialog in usklajene pakete rešitev je mogoče izboljšati razmere za vse.

Včerajšnja razprava na odboru je jasno pokazala, da je vsem v interesu predvidljivost ter da si vsi želimo dialoga, ki bo privedel do usklajenega paketa ukrepov, s katerim bomo v slovensko gospodarsko okolje lahko vnesli več gotovosti in predvidljivosti ter ohranili vzpodbude za tiste, ki želijo biti doma v tem okolju ter v njem uspeti na svetovnih trgih.

To ne pomeni, da bi morali odstopati od zapisanega v koalicijskem sporazumu, kot je terjal predlog priporočil; a zavedajmo se tudi, da se v vsako koalicijsko pogodbo zapisuje cilje, ne ovir! In na koncu, vsi skupaj moramo ugotoviti, da postajamo zrela država: da ljudje politiko in politike jemljejo resno, četudi se politika kdaj ne.

Brglez: Slovenija z vztrajno in aktivno podporo Republiki Makedoniji na poti v evroatlantske integracije

Republika Slovenija je imela v več kot četrt stoletja dolgem samostojnem življenju priložnost že dodobra spoznati pravice in obveznosti, ki jih prinaša članstvo v mednarodni skupnosti. Če na sodobne mednarodne odnose pogledamo z bolj realistične perspektive, potem je strateški položaj Republike Slovenije pri zunanjepolitičnem udejstvovanju nesporno območno in področno zamejen. Od leta 2004 ga izrazito definira članstvo v dveh ključnih evroatlantskih integracijah, ki je znatno predrugačilo naše zunanjepolitične možnosti ter hkrati pričakovanja drugih do nas.

Že v postopku pridruževanja EU in zvezi Nato je naša država kot svoj ključni zunanjepolitični interes nakazala območje Zahodnega Balkana. Ta interes je sovpadal s pričakovanji evropskih institucij in mnogih držav članic, da bo Slovenija tista »brv« do Zahodnega Balkana, preko katere bo potekal prenos evropskih vrednot, znanja in izkušenj s ciljem jasne perspektive članstva za države iz te regije. To strateško usmeritev naše zunanje politike smo potrdili v Deklaraciji o zunanji politiki Slovenije, ki jo je Državni zbor sprejel leta 2015. Slednja tako določa, da je med prednostnimi področji in območji izvajanja ciljev zunanje politike Slovenije »nadgradnja slovenske prisotnosti na Zahodnem Balkanu, dejavna podpora širitvi Evropske unije in Nata ob izpolnjevanju pogojev, zlasti vladavine prava.«

Da je Slovenija cenjena in uspešna mentorica državam Zahodnega Balkana potrjujeta npr. včlanitev Črne gore v Nato junija lani ter zadnji napredek Republike Makedonije pri vključevanju v EU in Nato. Slednjo je od evropskih integracij ter dokončanja demokratične tranzicije vse od razglasitve njene samostojnosti leta 1991 ločeval nerešen spor o imenu z Grčijo. Zaradi imena Republika Makedonija, ki si ga je država nadela ob osamosvojitvi, je bila npr. v OZN sprejeta pod začasnim imenom Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, medtem ko je bil proces vstopanja v druge integracije, katerih članica je tudi Grčija, v preteklosti večkrat blokiran. In to navkljub temu, da je Republika Makedonija leta 2012 celo dobila tožbo pred Meddržavnim sodiščem proti Grčiji zaradi grške blokade vstopa v Nato leta 2008 v nasprotju z začasnim sporazumom iz leta 1995.

17. junija 2018 sta makedonski in grški zunanji minister podpisala sporazum, ki spor o imenu rešuje s preimenovanjem Republike Makedonije v Severna Makedonija. Rešitev so pozdravili visoki predstavniki OZN, EU in Nata ter številnih držav, vključno z Republiko Slovenijo, kot korak k bistvenemu izboljšanju odnosov med državama ter pot k miru in stabilnosti na celotnem Zahodnem Balkanu. Hkrati so visoki predstavniki EU in Nato jasno nakazali, da uveljavitev sporazuma za Republiko Makedonijo pomeni okoliščino za odločen napredek v približevanju tema organizacijama.

Tudi v primeru reševanja mednarodnih sporov po mirni poti velja, da noben spor ni docela rešen, dokler niso izpeljani vsi koraki, ki so potrebni za uresničevanje dogovora. Zato bo Slovenija svojo odgovorno vlogo mentorice opravila šele takrat, ko bo Republika Makedonija dobila enakopravno mesto v ključnih evroatlantskih integracijah. Slednje pomeni, da je vztrajna in aktivna podpora Slovenije ključna tudi oz. še posebej v fazi uresničevanja doseženega sporazuma z Grčijo. V primeru Republike Makedonije pot do te faze vodi preko potrditve sporazuma na referendumu, ki bo potekal to nedeljo, 30. septembra.

Republiko Makedonijo in njene državljane so pred odločanjem, ki je do neke mere podobno zgodovinsko kot referendumska odločitev volivk in volivcev 8. septembra 1991 za samostojnost Republike Makedonije, prišli podpret predstavniki mednarodnih organizacij, vključno z visoko predstavnico EU Federico Mogherini in generalnim sekretarjem zveze Nato Jensem Stoltenbergom, predsednika avstrijske in nemške vlade ter številni drugi.

Le nekaj dni pred referendumom, v torek, 25. septembra, se bo na delovnem obisku v Republiki Makedoniji mudil tudi predsednik Državnega zbora RS mag. Dejan Židan. Čeprav po svoji naravi delovni, je ta obisk izkaz tradicionalnih prijateljskih odnosov med državama in pomembna podpora dosedanjim aktivnostim vlade ter uradnim stališčem Republike Slovenije v evropskih institucijah.

Republika Slovenija je bila namreč ena izmed prvih držav, ki so Republiko Makedonijo priznale pod njenim ustavnim imenom. Medtem ko je naša država kot prva odprla veleposlaništvo v Skopju, je Republika Makedonija svoje prvo diplomatsko-konzularno predstavništvo odprla prav v Ljubljani. Od takrat sta državi razvili tesne vezi na političnem, gospodarskem in kulturnem področju. Slovenija od leta 2004 bilateralno ter v okviru pobud, kakršna sta Brdo-Brijuni proces ter Berlinski proces, politično, strokovno in tehnično podpira Republiko Makedonijo pri njenem včlanjevanju v EU in Nato. Veleposlaništvo Republike Slovenije v Skopju je leta 2007 in 2008 − podobno kot pri procesu vstopanja Črne gore v Nato − opravljalo vlogo kontaktnega veleposlaništva Nata za Republiko Makedonijo. Republika Makedonija ima v Republiki Sloveniji vseskozi trdo podporo tudi v okviru EU, saj si slovenski predstavniki v Evropskem svetu, Svetu EU in slovenski poslanci v Evropskem parlamentu aktivno prizadevajo za to, da bi Republiki Makedoniji bil omogočen čimprejšnji začetek pogajanj o članstvu v EU.

V zvezi z uresničevanjem sprejetega dogovora z Grčijo je Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije 6. julija 2018 že pozdravilo ponovno ratifikacijo sporazuma med Grčijo in Republiko Makedonijo. 10. julija 2018 se je za širitev EU na Zahodni Balkan ob napredku v izgradnji zaupanja, kakršnega predstavlja doseženi dogovor o imenu med Grčijo in Republiko Makedonijo, na vrhu berlinskega procesa o Zahodnem Balkanu zavzel tudi nekdanji predsednik slovenske vlade dr. Miroslav Cerar. Skladno s splošno usmerjevalno vlogo, ki je določena z Ustavo in Zakonom o zunanji politiki, lahko pričakujemo, da bo tudi Državni zbor v tem mandatu imel še priložnosti za izražanje javno-diplomatske podpore Republiki Makedoniji pod novim imenom.

Zato je tudi obisk predsednika DZ Dejana Židana, ki se bo v Skopju sestal z najvišjimi predstavniki makedonskih oblasti, prispevek k skladni, verodostojni in celostni zunanji politiki, h kateri smo se zavezali z deklaracijo in strategijo zunanje politike. Spričo pomembnih korakov za prihodnost Republike Makedonije ter evropske perspektive in miru v celotni regiji pa udejanja parafrazirano Einsteinovo krilatico, da so mentorji glasniki iz preteklosti in spremljevalci v prihodnost.

Dr. Milan Brglez,

poslanec SD in podpredsednik Odbora za zadeve Evropske unije v Državnem zboru RS

Komentar dr. Milan Brglez: Arbitražna spoznanja

Ko je nemški tednik Der Spiegel objavil mnenje pravne službe Evropske komisije o arbitražnem sporu med Slovenijo in Hrvaško, je še enkrat več postalo jasno, da je tudi v Evropski uniji (EU) politika postala pomembnejša od prava. To spoznanje ni seveda nič novega za vsakega, ki se vsaj malo spozna na mednarodno politiko in mednarodno pravo. Saj mednarodno pravo v bistvu nadomešča ali vsaj ureja uporabo prisile med državami na temelju njihovega soglasja.

A navajeni smo bili verjeti, da je EU v vseh svojih do danes razvitih pravnih oblikah postopoma vzpostavila avtonomno in nadnacionalno območje vladavine prava z vzajemnimi in vnaprej določenimi pravili. Omogočilo ga je prav soglasje držav članic, da bodo pri izvajanju suverenosti na svojem ozemlju mednarodno pravo spoštovale in da se ne bodo, za razliko od nekaterih evropskih nacionalnih držav v 18. stoletju, postavljale nad njega. Temu očitno ni več tako in nekaterim državam članicam se je pridružila tudi Evropska komisija.

Pravzaprav pričakovano. Tudi za relativno soglasje slovenske politike tako glede »reševanja« arbitražnega postopka kot glede implementacije končne arbitražne

Poslanec dr. Milan Brglez se pridružuje Poslanski skupini SD

Nekdanji predsednik DZ in poslanec dr. Milan Brglez je obvestil pristojne v DZ, da zapušča Poslansko skupino SMC in bo vstopil v Poslansko skupino Socialnih demokratov v Državnem zboru. “To je plod tehtnega razmisleka in spoznanja, da lahko skupaj naredimo več dobrega za državo in državljane, da delimo številne vrednote in stališča socialdemokracije,” je v izjavi v DZ dejal Brglez. “Jaz imam to socialno občutljivost in želim na tem področju narediti več, skupaj lahko naredimo več,” je Brglez medijem pojasnil svojo odločitev, da se pridruži Poslanski skupini SD.

“Gre za spoznanje, da lahko skupaj naredimo več za vrednote socialne demokracije na Slovenskem in posledično več za ljudi,” je o bodočem sodelovanju z Milanom Brglezom povedal vodja Poslanske skupine SD Matjaž Han.  Ob tem je poudaril, da smo imeli v prejšnjem mandatu, ko je bil Brglez predsednik DZ, velikokrat ista stališča, vrednote in načela.

“Ta prestop je predvsem vsebinski in ima bistveno manj političnega predznaka. Tu ni nobene teorije zarote, gre za to, da bomo z Brglezom dobili izvrstnega poslanca, strokovnjaka in človeka, ki lahko veliko naredi za socialno demokracijo, državo in deli naša stališča,” je dejal Han.

Več podrobnosti Han ob prestopu ni razkril, zaenkrat tudi še ni jasno, katere naloge bo novi poslanec SD Brglez prevzel v okviru Poslanske skupine SD.

Koprivc: “Sramota, ki se ne sme nikoli več ponoviti.”

Odprto pismo poslanca SD mag. Marka Koprivca, ki ga je naslovil na Varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev Ilinko Todorovski v zvezi z oddajo Intervju na TV Slovenija, v kateri je novinar dr. Jože Možina gostil zgodovinarja dr. Jožeta Dežmana.

“Spoštovana gospa Todorovski,

kot reden gledalec Televizije Slovenija sem bil v nedeljo, 22. julija 2018 milo rečeno neprijetno presenečen in šokiran, ko sem gledal oddajo Intervju, ki jo vodi dr. Jože Možina, in v kateri je gostil doktorja ljubljanske teološke fakultete Jožeta Dežmana. Omenjena sta v oddaji družno revidirala zgodovino slovenskega narodnoosvobodilnega boja in druge svetovne vojne na Slovenskem.

Gospod Možina je skupaj s svojim gostom žalil in lažno obtoževal partizanski boj in narodno osvoboditev. Še več, voditelj in gost sta svoje teze napeljevala v izkrivljeno razumevanje zgodovine, v kateri po njuni alternativi jugoslovanski partizani pod vodstvom Maršala Josipa Broza Tita niso bili na strani zavezniških sil in njenih voditeljev napr. ameriškega predsednika Roosevelta in britanskega premiera Churchilla ter zavezništva, ki je skupaj s sovjetsko Rdečo armado odrešilo Evropo in svet največjega zla vsega človeštva, zla fašizma in nacizma. Namesto tega sta partizanski boj enačila z okupatorjem, kar je laž in sramota par excellence.

Partizanov in tistih, ki so z okupatorjem sodelovali nikakor ne gre enačiti, eni so se okupatorju uprli, drugi pa z blagoslovom ljubljanskega nadškofa Rožmana zaprisegli Hitlerju in poprijeli za nemško orožje.

Revidiranje zgodovine in napad na narodnoosvobodilni boj kot vaš gledalec in tudi kot izvoljeni poslanec Državnega zbora RS najostreje obsojam in zavračam.

V času ko po Evropi in tudi Sloveniji ponovno straši pošast nacionalizma, ksenofobije, islamofobije in sovraštva do drugih si takšnega revidiranja zgodovine na nacionalni televiziji ne bi smeli privoščiti. Nesprejemljivo je, da se iz napak preteklosti ne bi naučili ničesar. Skrb vzbujajoče je namreč, da del politike želi prepovedati kopanje drugače verujočih v burkiniju in ob toleriranju tovrstnih sporočil ni daleč od grozečih praks, ki so več kot sedemdeset let nazaj pripeljale do morije svetovnih razsežnosti.

Vsi, ki želimo živeti v svobodni, napredni in miroljubni Evropi, kjer lahko vsak razmišlja in tudi veruje kakor hoče, se moramo tovrstnemu ravnanju odločno upreti, tudi in še posebej pa javne institucije.

Seveda se moramo kot narod pomiriti z dogodki preteklosti, si seči v roke v zavedanju, da »nikoli več« ne sme biti naš narod tako razdeljen kot je bil v obdobju 1941-1945. Vendar, nikoli in nikakor ne smemo pozabiti kdo je naš narod osvobodil in mu izboril svobodo. Če se iz napak preteklosti ne bomo nič naučili, potem kot narod in družba v svobodni in združeni Evropi nimamo svetle prihodnosti.

Za konec še razmislek: si predstavljate, da bi na nemški javni televiziji ZDF ali na avstrijski javni televiziji ORF nekdo zagovarjal nacizem in holokavst? Približno tako je v resnici izgledal nedeljski Intervju na TV Slovenija 1. Sramota, za katero sem prepričan, da se ne sme nikoli več ponoviti!”

mag. Marko Koprivc,

gledalec TV Slovenija in poslanec Državnega zbora RS

Poslanci SD soglasno podprli novelo Zakona o zdravniški službi, ki ponuja rešitve za otroško kardiologijo

Poslanci na izredni seji DZ obravnavajo predlog dopolnitve Zakona o zdravniški službi, s katerim bi lahko na področju otroške kardiologije olajšali zaposlitve strokovnjakov iz držav zunaj EU. Stališče do novele zakona, ki ga lahko preberete v nadaljevanju, je v imenu Poslanske skupine SD predstavil poslanec Soniboj Knežak.

Pred nami je novela Zakona o zdravniški službi, ki jo obravnavamo po nujnem postopku. Žal je situacija v zdravstvu takšna, da potrebuje tovrstno ukrepanje, čeprav se vsi zavedamo, da tudi ta rešitev za nakopičene probleme v zdravstvu ni optimalna in da gre zgolj za eno od rešilnih bilk, ki se je skorajda že popolnoma obupani oprijemamo. Zelo lahko bi bilo vsepovprek obtoževati, kazati s prstom, blatiti te in one. A resnica je, da je vsak delček v tem sistemu kanil svojo kapljico na ta ogenj, ki že dlje časa tli in zdaj smo na tem, da gasimo požar.

Socialni demokrati smo ob obravnavi priporočila v zvezi z izrednimi razmerami na področju zdravljenja otrok s prirojenimi srčnimi napakami, poudarili, da je odgovornost vsakogar, še zlasti politike, da o tej kompleksni in občutljivi tematiki razpravlja preudarno in na način, ki v javnosti ne bo vnašal dodatne negotovosti, strahu ali celo nemira.

Ponovno ponavljamo, da mora biti vsa naša pozornost, namesto v netenje dodatnega nezadovoljstva in slabljenje odnosov, usmerjena na v Sloveniji izobražene mlade zdravnike, ki jih moramo primerno usposobiti in specializirati, da bodo postopoma zapolnili nastalo kadrovsko vrzel ter prevzeli tudi večji del izvajanja programa. Tukaj pa bomo potrebovali tudi pomoč od zunaj. In to, med drugim, predvideva ta novela. Samih rešitev, ki jih prinaša novela ne bomo ponavljali, ker so jih pred nami v svojih stališčih povzeli že drugi, a prepričani smo, da gredo v pravo smer.

Če pa smo morda lahko malo tudi cinični bi rekli, da v tej noveli pogrešamo člen, ki bi prepovedoval aroganco, pohlep in igranje bogov. A žal še noben zakon ni znal in mogel uzakoniti empatije in srčnosti pa tudi zapovedati dobrih odnosov na delovnem mestu ne, zato si ne delamo utvar in vemo, da jih tudi ta ne bo. Je pa zelo žalostno poslušati razprave, predvsem tistih, ki so zadeve pomagali zaplesti do te stopnje kjer smo danes, ko namesto bolnikov, v ospredje postavljajo denar, prestiž in lastne ege.

Socialni demokrati ne vidimo razloga, da bi noveli zakona nasprotovali, čeprav si seveda tudi mi želimo, da ta novela sploh ne bi bila potrebna. A tisti, ki jih ta zakon tangira za tako situacijo niso odgovorni. Ne zdravniki, ki bodo prišli pomagat, še manj starši. Prave in edine žrtve te situacije so otroci. Nič krivi, nič dolžni, pa kljub temu plačujejo najvišjo ceno.

Zato v Poslanski skupini Socialnih demokratov soglasno podpiramo vsebino predloga novele, kot je bila dopolnjena in oblikovana na delovnem telesu.

Matjaž Nemec na izredni seji DZ: “Probleme v Slovenski vojski s populizmom žal ne bo moč reševati.”

Na izredni seji Državnega zbora glede stanja v Slovenski vojski (SV) je poslanec SD Matjaž Nemec je predstavil stališče Poslanske skupine SD, kjer je izpostavil, da je in ostaja nesprejemljivo, da se zaradi političnega napada na ministrico za obrambo Andrejo Katič v javnosti izpostavlja in izrablja vojake z namenom političnega obračunavanja. Socialni demokrati se zavedamo, da stanje v Slovenski vojski ni dobro, ampak ne zaradi vojakov, ne zaradi njihovega dela.

“Problem je veliko globlji in s populizmom ga žal ne bo moč reševati. Če bi bila med poslanci in poslankami iskrena želja po izboljšanju položaja vojakov in vojakinj ter obrambnega sistema v celoti, izglasovan predlog za javno predstavitev mnenj ne smel biti izgovor ali ovira, da se predlog Zakona o obrambi in predlog Zakona o službi v Slovenski vojski, ki ju je pripravila ministrica Katič in bi izboljšala stanje vojakov, ne dovoli v nadaljevanje postopka v DZ,” je poudaril Nemec.

Celotno stališče Poslanske skupine SD, ki ga je predstavil Matjaž Nemec:

”Tokratni razlog obravnave stanja v Slovenski vojski sovpada s preverjanjem sposobnosti bataljonske bojne skupine po metodi zveze NATO, poimenovane CREVAL. To je potekalo sredi meseca februarja, odločitev o preverjanju pa je sprejel sam vrh Slovenske vojske. Kljub temu, da je bila negativna ocena pričakovana.

Mediji so poročali, da je bataljonska bojna skupina nesposobna za resno delovanje in nas obveščali, da vojaki nimajo ustrezne opreme. In če je bila negativna ocena pričakovana, potem si lahko postavimo vprašanje »S kakšnim namenom je bila sprejeta odločitev o preverjanju?«

Socialni demokrati menimo, da je in ostaja nesprejemljivo, da se zaradi političnega napada na ministrico v javnosti izpostavlja in izrablja vojake z namenom političnega obračunavanja.

To spoštovani je skrb vzbujajoč manever. Ta degradacija je prešla vse meje dopustnega , in to si, če se naši vojski želi resnično le dobro – ne bi smeli privoščiti. Kompas razuma je pred volitvami popolnoma razmagneten. Danes pa bi bil skrajni čas, da sprejemamo odgovornost in pogledamo onkraj kratkoročnih političnih interesov in v ospredje postavimo interes Slovenske vojske.

Da pa bomo zmogli opraviti učinkovito, predvsem pa argumentirano razpravo moramo vsebino umestiti v ustrezen časovni kontekst. Ko se je prenapihnjen balon gospodarske moči 2008 razpočil in za seboj pustil razdejanje. Temu se ni mogla izogniti niti Slovenska vojska. Ta je plačala velik, morda celo največji račun, ki ga je izstavila kriza.

Sredstva za obrambne izdatke so se enormno zmanjšala. Pa ne zaradi samovolje nekoga ali nekaterih, temveč zato, da se je ohranil in poizkušal vzdrževati vsaj minimum zaščite tistih, ki so bili v krizi najbolj na udaru. Brezposelnih, tistih z najnižjimi prihodki, podjetij, ki so bila pred propadom. In negativne ocene Slovenske vojske niso plod enega ali dveh ministrovanj, kot nekateri želijo prikazati, temveč izgubljenega kriznega desetletja.

Če govorimo o jeziku števil so se obrambni izdatki od leta 2010 do leta 2015 s 583 milijonov skrčili na 369 milijonov evrov. Gre za ogromen, kar 37 odstotni izpad. In tega je v nekaj letih težko pokriti. Še manj pa za pričakovati, da se bo ta velikanska luknja obrambnega proračuna, kljub visoki gospodarski rasti, zakrpala čez noč. Iz danes na jutri.

Očitki s strani predlagateljev se mnogokrat nanašajo tudi na pomanjkanje vojakinj in vojakov v Slovenski vojski ob veliki skrbi za o višino njihovih plač. Naj pa spomnim, da se je po letih usklajevanja s sindikati vzpostavil enoten plačni sistem javnega sektorja, katerega so podpirali tudi v SDS.

Menili so oziroma ste, da je, citiram »predlagana rešitev sistema plač v javnem sektorju zelo podobna rešitvam v drugih, za nas primerljivih, državah in v katerih so plače v javnem sektorju tako urejene že več deset let. Podobno celovito urejene sisteme v drugih državah so izkazale dobre rezultate in so tudi primerno učinkoviti, pokazalo pa se je tudi, da so celovite rešitve edino možne.« Tako ste rekli.

Ko se je ta enotni plačni sistem vzpostavil, je bilo obljubljeno, da nihče ne bo dobil manj. Pa ni bilo čisto tako. Nekateri so dobili manj, ugotovile so se anomalije in napačne prevedbe. V času groženj z evropsko trojko, še več, klicanjem trojke v Slovenijo, se teh anomalij žal ni dalo odpraviti. Z ZUJF-om se je radikalno poseglo v plače in druge socialne dohodke. Tudi na škodo vojakov.

In zdaj, ko se sindikati in vlada pogajajo kako del gospodarske rasti prenesti na plačne liste javnih uslužbencev, tudi vojakov, so predlogi o izvzetju Slovenske vojske iz enotnega plačnega sistema s strani tistih, ki so tako močno zagovarjali enotni plačni sistem, milorečeno neprimerni. Še več predlogi o 30% višanju plač so sicer dobro-zveneči, a nerealni.

In izrabljanje stisk vojske ter vseh vojakov in vojakinj s takšno demagogijo je nič več in nič manj kot ceneni populizem! Podobno je z izkrivljenimi interpretacijami glede kadrovskega deficita. Nenehno prikazovanje vojakov kot nesposobnežev se na dolgi rok ne bo obrestovalo.

Socialni demokrati menimo, da so se pripadniki Slovenske vojske izkazali na mnogih nalogah, tako doma kot v tujini. In prepričani smo, da so na svoje delo ponosni. Lahko so ponosni. Zavedamo se, da stanje v Slovenski vojski ni dobro, ampak ne zaradi vojakov, ne zaradi njihovega dela. Problem je veliko globlji in s populizmom ga žal ne bo moč reševati.

Skupaj si moramo prizadevati, da se stanje popravi. Tudi takrat, ko ministrica za obrambo z ekipo pripravi dva pomembna zakona, ki se nanašata na izboljšanje stanja pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske. Predlog zakona o obrambi in predlog zakona o službi v Slovenski vojski sta v parlamentarnih klopeh od 5. septembra 2017. Na zahtevo SDS je bila 19. oktobra 2017 opravljena splošna razprava in v skladu s 124. členom Ustave je bil sprejet sklep, da je predlog zakona o obrambi primeren za nadaljnjo obravnavo.

Žal, je predlog zakona obtičal v drugi obravnavi na delovnem telesu. In če bi bila med poslanci in poslankami iskrena želja po izboljšanju položaja vojakov in vojakinj ter obrambnega sistema v celoti, izglasovan predlog za javno predstavitev mnenj ne smel biti izgovor ali ovira, da se predlaganemu zakonu ne dovoli v nadaljevanje postopka.

Tudi Predsednik Republike Slovenije in Vrhovni poveljnik obrambnih sil nas v svojem mnenju poziva, da razmislimo, ali imamo dovolj politične volje za sprejem obeh predlaganih zakonov. Ocenjuje, da bi sprejem obeh predlaganih zakonov koristil predvsem potrebam Slovenske vojske. Če kaj, spoštovani danes potrebujemo vpogled vase.

Da pretehtamo med dvema izbirama. Med tisto bolj všečno, a zelo škodljivo. Da s predvolilno mašinerijo povozimo vse kar bi lahko bilo dobro in poteptamo še tisto malo upanja in odgovornosti, ki jo do Slovenske vojske nosimo vsi tukaj. Ali tisto pravo, iskreno, da po svojih najboljših močeh pomagamo Slovenski vojski. Socialni demokrati bomo vsekakor izbrali slednjo, manj všečno, a pravo izbiro. In apeliram na vse, da jo tudi vsi ostali.“

Škoberne: Ustavna obtožba zoper premierja je poceni nabiranje političnih točk opozicijske SDS na plečih beguncev

Na današnji obravnavi ustavne obtožbe v Državnem zobru zoper predsednika Vlade glede njegovega ravnanja v primeru»Šami«, ki jo je vložila opozicijska SDS, je v imenu Poslanske skupine Socialnih demokratov stališče predstavil namestnik vodje Poslanske skupine SD Jan Škoberne. Poslanec Škoberne je v stališču PS SD poudaril, da je ustavna obtožba »instrument take resnosti«, da na zahtevo Državnega zbora svoje mnenje poda najvišja politična avtoriteta – predsednik države, da pa obtožba ne predvideva obsodbo predsednika Vlade zato, ker je slednji preveril pravilnost rabe pravnih sredstev in norm, ki služijo izvrševanju oblasti na slovenskem teritoriju.

“Kaj takega je lahko sporno in problematično le za tiste, ki jim samostojnost, suverenost in neodvisnost naše države, ni bila in morda še danes ni, resnično prva in intimna izbira,” je poudaril poslanec Škoberne in dodal, da “za tiste, ki svojo politično tradicijo negujejo na vrednotah osamosvojitve, je ta obtožba razočaranje”. Še več, kot je ugotavil poslanec SD, smo danes priča “še eni epizodi predvolilne kampanje največje opozicijske stranke, ki na stroške davkoplačevalcev ščuva ranljive skupine ljudi eno proti drugi izključno zato, da si pridobi nekaj političnih točk, kar je žalostno toda resnično.”.

Ob vsebinskih argumentih, ki pričajo v prid zavrnitvi obtožbe, pa je Škoberne povzel, kaj po njegovem bi moralo biti in za Socialne demokrate ostaja bistvo politike. “Bistvo je, da rešuje težave ljudi, posamično ali skupinsko, pa naj si gre za Branka ali Ahmada, skladno z zakoni in odločitvami sodišč. In kot je povedal predsednik republike, odločitev sodišč je potrebno spoštovati, ter kot je dodal papež Frančišek, tudi za migrante in begunce smo dolžni poskrbeti,” je ob koncu stališča poudaril Škoberne ter napovedal, da Poslanska skupina Socialnih demokratov obtožbe ne bo podprla.

Stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov (v celoti)

Postopek obtožbe predsednika republike, predsednika Vlade ali ministrov pred Ustavnim sodiščem predstavlja enega ključnih instrumentov preprečevanja možnosti izvrševanja, od ljudi zaupane, oblasti na nezakonit način, v nasprotju z ustavo in temeljnimi vrednotami, na katerih je utemeljena naša državnost in državotvornost.

Obtožba predsednika Vlade, ki jo naslavlja osmo poglavje Poslovnika o delu Državnega zbora in jo obravnavamo danes na zahtevo skupine opozicijskih poslancev, je torej instrument take stopnje resnosti, da predvideva celo možnost, da na zahtevo tega cenjenega zbora, o predlogu obtožbe predsednika Vlade, svoje mnenje poda tudi predsednik republike, torej najvišja politična avtoriteta naše države.

Predpostavljamo lahko torej, da je t.i. ustavna obtožba predsednika Vlade rezervirana za resnično najtežjo obtožbo zlorabe oblasti oz. zaradi aktivnega delovanja nosilcev oblasti proti suverenosti, samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

Instrument bi tako opozicija kot tudi koalicijske poslanske skupine bili celo dolžni, seveda v imenu ljudi ki jih zastopamo, vložiti v primeru, ko bi se predsednik Vlade načrtno odpovedal izvrševanju suverenih pravic Republike Slovenije, ki izhajajo iz njenega statusa samostojne in neodvisne države. Če bi torej predsednik Vlade omogočil, da suvereno oblast na teritoriju Republike Slovenije, v nasprotju s 3. a členom naše Ustave, izvršuje neka druga, bodisi državna ali transnacionalna entiteta.

V nobenem primeru pa ni predvideno, da se obtožbo predsednika Vlade uporabi zato, ker se je kot prvopostavljeni izvršilne veje oblasti odločil, da tudi na najvišji ravni izvršilnosti, v okviru Vlade Republike Slovenije, preveri in ponovno presodi, ali so bila pravilno uporabljena in izkoriščena vsa sredstva in orodja, ki za izvrševanje suverene oblasti na svojem teritoriju, pripadajo le in samo Republiki Sloveniji. Kaj takega je lahko sporno in problematično le za tiste, ki jim samostojnost, suverenost in neodvisnost naše države, ni bila in morda še danes ni, resnično prva in intimna izbira.

Za vse ostale, ki svojo politično tradicijo negujemo na vrednotah osvoboditve in osamosvojitve, pa je tovrstna, žal tudi današnja obtožba predsednika Vlade predvsem veliko in iskreno razočaranje. O resnosti ustavne obtožbe predsednika Vlade pravzaprav pove največ dejanje ene izmed predlagateljic obtožbe, ki je v času poteka te seje raje sklicala preiskovalno komisijo, ki jo vodi. Ni prvič, da tudi predlagatelji sami iskreno dvomijo v svoje predloge.

Razočaranje pa ta obtožba ni ne le zato, ker diši po modelu klicanja trojke, tujih oblastnikov za reševanje naših domačih zadev, ampak tudi iz preprostega razloga, ker je glede na resnost instrumenta, obtožba predsednika Vlade spisana nedostojno slabo, neargumentirano in brez kančka presoje, ali je res prav, da najbolj temeljna orodja demokratičnega parlamentarizma razvrednotimo do točke, ko bodo, kot so danes že interpelacije, njihove obravnave razumljene le še kot ena izmed sej in procesij, ki jih tako ali tako nihče ne spremlja, ker so že davno izgubile vso težo in vrednost.

S tem spoštovani, pa bo kar ta zbor sam poskrbel za to, da bo resno in v svojem temelju ogrožena demokracija in republika, za katero so tako enotno skupaj stopili ljudje Slovenije ob našem osamosvajanju.

In ker si svoji neutemeljenosti navkljub, obtožba predsednika Vlade zasluži tudi kratek vsebinski komentar, naj povsem na kratko ugotovim, da hipoteza obtožbe, ki jo obravnavamo danes, izhaja iz napačnega, namenoma ali pa zaradi neznanja in površnosti, razumevanja vloge diskrecijske klavzule v okviru Dublinske uredbe. Slednjo je tako mogoče uporabiti, kar je v svoji zadnji sodbi potrdilo tudi upravno sodišče, vse do trenutka, ko je prosilec predan drugi državi, torej, dokler se nahaja na teritoriju Republike Slovenje, kjer Republika Slovenija in njeni organi ter institucije izvršujejo svojo suvereno oblast, ki izhaja iz naše samostojnosti in neodvisnosti.

Takisto je v svoji odločitvi povedalo tudi sodišče v Luksemburgu, ki je potrdilo možnost naše države, da prosilca za mednarodno zaščitno vrne na Hrvaško, kjer se mora odločiti o njegovi zahtevi, ob hkratni potrditvi dejstva, da to odločitev lahko, če tako želi, sprejme tudi Republika Slovenija. Po svoji diskreciji in glede na lasten interes.

Ampak, ali je res bistvo današnje razprave, da v soočamo mnenja o tem, kako država sme in zmore uresničevati oblast na svojem ozemlju, kako sme zakonito sprejemati odločitve po prosti presoji ter pri tem upoštevati človekove pravice, skratka ravnati humano. Odgovor je ne. Žal smo danes v še eni epizodi predvolilne kampanje največje opozicijske stranke, ki na stroške davkoplačevalcev ščuva ranljive skupine ljudi eno proti drugi izključno zato, da si pridobi nekaj političnih točk. Žalostno toda resnično.

Namesto zaključka. Politika je tu zato, da rešuje težave ljudi, posamično ali skupinsko, pa naj si gre za Branka ali Ahmada, skladno z zakoni in odločitvami sodišč. In kot je povedal predsednik republike, odločitev sodišč je potrebno spoštovati, ter kot je dodal papež Frančišek, tudi za migrante in begunce smo dolžni poskrbeti.

Socialni demokrati bomo še naprej tu za vse ljudi, ne glede na vero, raso, spol, politično ali katerokoli drugo usmeritev. Obtožbe predsednika Vlade, ki pa v resnici v najslabšo luč postavlja njenega predlagatelja, pa seveda ne bomo podprli.