Prispevki

Jani Prednik: Prenehajte se igrati z usodo Koroške zaradi svoje lastne promocije!

Z odločitvijo večine članov in članic Odbora Državnega zbora RS za infrastrukturo, da si ti danes ogledajo del trase 3. razvojne osi od Šentruperta do Velenja, ki je po njihovem mnenju neprimerna, so padle zadnje maske teh poslancev o dobronamernosti čimprejšnje izgradnje 3. razvojne osi.

Saga umeščanja in izgradnje 3. razvojne osi tako danes dobiva novo politično razsežnost. Čas, ki so si ga za ogled izbrali poslanci, da ti »izrazijo svoj tihi protest« proti omenjenemu delu trase, je sila neprimeren, saj je pričakovati, da bo Ustavno sodišče še ta mesec razsodilo glede ustavne presoje o primernosti prostorskega umeščanja tega dela trase.

Tovrstno potezo je tako moč razumeti kot svojevrsten  pritisk na Ustavno sodišče, kar pa je še huje, gre pri tem za norčevanje iz vseh Korošcev in Korošic ter ostalih, ki se že desetletja prebijajo po neprimernih in dotrajanih cestah, ki povezujejo Koroško z ostalimi deli Slovenije in s sosednjimi državami.

Tovrstnega političnega preigravanja tako ne gre jemati kot resne in odgovorne pobude o oceni primernosti trase ali iskrene želje po čimprejšnji izgradnji 3. razvojne osi, temveč kot skrajno neodgovorno dejanje, ki je za cilj lastnega političnega interesa in dnevne všečnosti pripravljeno »zakockati« potrebe ljudi ter ignorirati nujnost ravnanja politike, da vse napore usmeri v cilj čimprejšnje izgradnje 3. razvojne osi.

Tej potezi članov Odbora Državnega zbora za infrastrukturo sva skupaj s poslanskim kolegom iz vrst Socialnih demokratov Sonibojem Knežakom odločno nasprotovala, hkrati s tem pa danes, vnovič pozivam poslanke in poslance, da nemudoma prenehajo s politikantskimi in samopromocijskimi potezami glede 3. razvojne osti ter svojo energijo raje usmerijo v aktivnosti, da do izgradnje te pride čim prej, ne pa, da to še dodatno otežkočajo!

“Demokracija, vladavina prava in človekove pravice tvorijo trikotnik, ki ga je treba ohraniti v celoti.”

Predsednik Konference SD in poslanec dr. Milan Brglez kandidira za položaj evropskega poslanca kot četrti na listi stranke Socialnih demokratov. V primežu med vedno bolj agresivno populistično desnico in kritikami, ki nanjo letijo z leve strani, Socialni demokrati iščejo svojo identiteto v okviru razdrobljene vladajoče koalicije. Tam pa Brglez vidi nevarnost, ker v nasprotju s prejšnjim mandatom poteka proces uničevanja koalicijskih strank. Za sobotni Dnevnikov Objektiv sta se z njim pogovarjala novinarja Ervin Hladnik Milharčič in Meta Roglič.

Kandidirate za evropskega poslanca. Kakšen je vaš prispevek k razvoju evropske ideje? Zakaj je dobro, da je Slovenija v Evropski uniji?

Če naj bom oseben, je moj prispevek zagovarjanje naših ustavnih vrednot znotraj evropskega konteksta. Teh zadev nismo prenesli na evropske institucije. Politika, ki jo tam kreirajo, je pogojena z delovanjem vsake od članic. Ustavo zagovarjam v vsakem kontekstu, tudi ko se to lahko zdi presenetljivo. Zagovarjati te vrednote znotraj Evrope pomeni zagovarjati tisto, za kar smo se v Sloveniji dogovorili, ko smo oblikovali to državo.

Za katere vrednote se nameravate zavzemati?

Tega je veliko. Danes so človekove pravice postavljene na stranski tir v primerjavi z mestom, ki smo jim jih dali v našem ustavnem redu. V tem delu sem zavezan politični platformi stranke, ki je v tem segmentu ustrezno socialdemokratska tudi na evropski ravni. Le brati jo je treba hoteti na ta način. Beseda rast kot sopomenka za neoliberalni sprehod socialdemokracije ni več v volilnem programu.

Ampak vstopate v mehanizem, ki nima ustave. Kje se vidite v dilemi med višjo stopnjo federalizacije Evropske unije in Evropo suverenih držav? Kako se boste znašli brez ustave v rokah?

Res ni evropske ustave. Napisana in zavrnjena ustava je bila tudi zelo pokroviteljska do tistih delov Evrope, ki niso vključeni v Evropsko unijo. Lahko pa rečem, da zame ter evropske socialne demokrate in socialiste Evropska unija pomeni reševati probleme ljudi na vseh nivojih. Če bo reševala probleme ljudi, ni nujno, da gre v smeri federacije in ni nujno, da gre v smeri suverenitističnih tendenc. Na eni strani sorazmernost, na drugi pa subsidiarnost, je ena od možnih poti ne samo za Evropo več hitrosti, ampak tudi za Evropo, ki se ukvarja s problemi ljudi na ravni, ki je za to najbolj ustrezna. Treba je izoblikovati prioritetno listo. Dobro je vedeti, da do sedaj prioriteta niso bili ljudje. Lahko rečemo, da so bile prioritete elite ali kapital, vsekakor pa ne ljudje. Moja pozicija je torej vmesna. Ne zagovarjam federacije, ker ta trenutek pomeni delitev Evrope na dva dela in ima zelo malo zaveznikov. Prav tako pa ne zagovarjam navadne medvladne organizacije, kjer nanjo ni treba prenašati izvrševanja suverenih pravic.

Ampak ljudje so sedaj domena populizma. Matteo Salvini govori o ljudeh. Zelo je uspešnem pri obljubah zagovarjanja italijanskih ljudi pred aroganco evropskih institucij. Ali obstaja socialnodemokratski odgovor na vprašanja, ki jih je zastavila populistična desnica?

Socialdemokrati ne vidimo problema v tistih, ki prihajajo, niti v tistih, ki so drugačni znotraj nas. Vsi našteti so negativni cilj, na katerega usmerjajo pozornost populisti. Socialdemokrati vidimo stvari bolj kompleksno. Ni dovolj zgolj demokratična forma, potrebujemo tudi vladavino prava in človekove pravice. To troje gre skupaj. Enega brez drugega in tretjega ni. To je trikotnik, o katerem je tudi v Ljubljani govoril spitzenkandidat socialne demokracije Frans Timmermans. Na tej točki mi je bil prav všeč. Tako jasnih stališč na evropski ravni običajno ne slišimo.

Populisti so jasni. Vsem tujcem bomo zaprli vrata. Od leta 2015 je tako. Na drugi strani pa jasnih idej o upravljanju z migracijami ni slišati. So pri vas po štirih letih kaj bolj razčiščene?

Razčiščeno je to, da je treba sodelovati z izvornimi in s tranzitnimi državami. Tudi povečevati kapacitete regij, od koder migranti prihajajo, in skupno zaščiti zunanje meje. Drugače pa ni dilem. Rešitev je v pravični razdelitvi teh, ki prihajajo, znotraj same Evrope in po načelu solidarnosti. Zapiranje vrat je zgolj izpeljanka tega, da rečemo »Mi prvi.« To je v našem času glavno orožje proti vladavini človekovih pravic. Človekove pravice so preprosto meja politike. Povedo, kdaj lahko in kdaj ne. Ne gre tako, da pripadajo zgolj državljanom, za druge pa veljajo neke druge pravice. Če bi to obveljalo, bi zadnjih 75 let vrgli stran. Na srečo imamo Svet Evrope, vendar se tudi evropske institucije upirajo in nočejo pristopiti h konvenciji o človekovih pravicah.

Kako je to sploh mogoče?

Ne nasprotujejo države, ampak sodišče Evropske unije, ker si ne želi imeti nad seboj višjo instanco, ki bi mu solila pamet. Takšno aroganco je treba odpraviti.

Ampak vi ste bili predsednik parlamenta, ko je vlada postavila bodečo žico na meji. Je to bila dobra ali slaba ideja?

Ker se je žice po institucionalni inerciji vleklo vedno več, je kljub začetni simboliki, da je treba nekaj narediti, to bila slaba ideja. To je absolutno jasno. Ko te potrebe ni bilo več, žice nismo znali pospraviti. Ali pa vsaj poskrbeti, da ne reže v odnose med ljudmi. Na različnih delih meje jo tudi drugače sprejemajo. Če bi zares veliko ljudi hotelo čez mejo, jih nobena žica ne bi mogla zaustaviti. Bolje je poiskati drugačne ukrepe. Vseskozi zagovarjam živo mejo, ki je poseljena in polna življenja. Dajmo paziti drug na drugega, da negativni aspekti potencialnih migracij nimajo tolikšnega vpliva. Če v tako majhni družbi, kot je naša, pazimo druga na drugega, ne moremo govoriti o terorističnih grožnjah, ker ljudje pravočasno zaznajo morebitno ogroženost.

Ste kot eden vodilnih članov SMC, predsednik Državnega zbora in član sveta za nacionalno varnost vedeli, da bo na meji postavljena žica? Ste bili v primeru, če so vas o tem obvestili, odločno proti?

Ko je bilo v tednu po volitvah na Hrvaškem in pred napadom v Parizu treba nekaj narediti, sem bil obveščen. Tega ne morem tajiti. Takrat nisem nasprotoval. Ko pa se je zadeva začela nenormalno raztezati, migrantov in migracij pa ni bilo od nikoder več, je bilo moje nasprotovanje vse bolj glasno. Je pa koalicijskemu poslancu kljub visokemu položaju težko vreči svojo vlado, da bi ustavil tok neke politike.

Saj ne bi bilo treba vreči vlade.

V tem primeru nič drugega ne bi pomagalo.

In potem je bolje biti tiho?

Saj veste, da temu navkljub nisem bil tiho.

Čeprav ustavno sodišče še vedno presoja o domnevnih kršitvah človekovih pravic v zakonu o nalogah in pooblastilih policije, je vlada v parlamentarno proceduro poslala novelo tega zakona, ki še dodatno širi pooblastila policije na področju poseganja v zasebnost posameznikov. Kako ocenjujete takšno ravnanje?

Zakon o pooblastilih policije in zakon o tujcih sta dva primera, ko so šle stvari predaleč. Nekatere druge zakone se je dalo umestiti v našo ustavno ureditev. Denimo zakon o mednarodni zaščiti. Oklestili smo ga socialnih vidikov in nekako stisnili v ustavne okvirje. Nadgraditi sedanjo zakonodajo, ne da bi vedeli, kako se bo o njej odločilo ustavno sodišče, je nesprejemljivo. Nadgradili bomo smer, ki je ustavno sporna.

Toda na seji vlade ministri SD predlogu niso nasprotovali.

Sam vem, kaj moram glede teh vprašanj narediti.

Se vam ne zdi, da ustavno sodišče nekam dolgo presoja ustavnost zakona o tujcih?

Glede na to, da že več kot dve leti absolutno prednostno obravnava zadevo, je to res zelo dolgo. Mislim, da sem našel primer pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, na katerega razrešitev čakajo ustavni sodniki. Gre za ukrepe pri izganjanju tujcev, ki jih je sprejela Madžarska in na nižji stopnji popolnoma izgubila. Sedaj bo o tem odločal veliki senat. Če ta sodbe ne bo potrdil, se bojim, kaj sploh še pomenijo človekove pravice. Evropska unija je sicer že zagrešila veliko napako, ko je človekove pravice posameznikov začela interpretirati kot človekove pravice podjetij.

Po razkritju Štajerske varde je oživela zamisel, da naj bi Sova zbirala podatke o domačih organizacijah, zasebnikih in skupinah, če gre za primere nestrpnosti, ogrožanja nacionalne varnosti in podobno. So takšna pooblastila lahko nevarna? Lahko Sova postane nova Udba?

Brez ustreznih varoval so lahko nevarna. Obstajata varnostni in obveščevalni vidik. To dvoje se hitro začne mešati med seboj. Vedno je nevarno, če se začnejo posebni ukrepi uporabljati proti lastnim državljanom, še zlasti, če ne obstajajo varovalke pred zlorabo.

Ima sedanja vlada več ali manj posluha za človekove pravice kot prejšnja?

Čeprav se v zadnjih dveh mandatih ustvarja vtis o ščitenju človekovih pravic, je zagovornikov teh pravic v političnih vrstah potencialno manj. V prejšnjem mandatu smo jih lahko prešteli; nevarnim ustavnim spremembah je nasprotovalo okoli trideset ljudi. V tem mandatu še nismo imeli priložnosti, da se preštejemo.

Sedanje vzdušje v Evropi takšnemu načinu razmišljanja ni najbolj naklonjeno.

Sploh ni naklonjeno.

Dogajanje v sosednjih državah bi težko označili kot liberalno demokracijo, ki temelji na pravicah posameznika. Smo priče krizi liberalne demokracije? Se rojeva novo razumevanje države?

Država je v marsičem odvisna od tega, kar se dogaja v mednarodnem redu. Če v njem vrednote nimajo podpore, je vse odvisna od moči posameznih regij. Glede na to, da se moč počasi prenaša iz Amerike na Kitajsko, bo usoda liberalne demokracije odvisna zgolj od nas samih. Pri poskusu ohranjanja svojega vodilnega položaja bodo Američani očitno ustvarili precedense, s katerimi bodo v smislu prevladujoče hegemonske države nadaljevali Kitajci. Seveda ne na enak način kot Amerika, je pa to prihodnost, ki se nakazuje. Nekatere zadeve, ki so bile tudi v razumevanju odnosov v svetu in znotraj posameznih držav samoumevne, zaradi strategije ohranjanja posameznih elit na oblasti preprosto nimajo več podpore.

Vas to  skrbi?

Absolutno. Zato si prizadevam, da vsaj znotraj našega regionalnega prostora osnovne vrednote ne bi izginile. Demokracija, vladavina prava in človekove pravice tvorijo trikotnik, ki ga je treba v celoti ohraniti, če se ne želimo vrniti v zgodovino.

Na najbolj vidnem mestu na vaši mizi imate slovensko ustavo. Je to ustava liberalnodemokratske države?

Ja. Hkrati pa je bila utemeljena na zelo širokem družbenem soglasju. Mislim, da je danes ne bi mogli ponovno sprejeti. Ne živimo več v času, ko bi bilo zanjo mogoče pridobiti ustavno večino.

Jo je pa mogoče v sedanji politični konstelaciji ubraniti?

Vsekakor jo lahko ubranimo. V nasprotnem primeru pademo.

Na evropskih ulicah je vedno več močno oboroženih policijskih enot, v Franciji tudi vojaških. Ob vprašanju migracij pa se lomi logika liberalne demokratične ureditve. V Sloveniji vendarle ni tako slabo, ne?

Ni. In to se splača varovati in zavarovati.

Ali lahko tudi Slovenijo čaka pristanek na avtoritarnost kot način reševanja vprašanja migracij in podobnih fenomenov?

Iskreno upam, da ne gremo v to smer, nimam pa nobenega zagotovila, da ne gremo. Tudi leva sredina je sposobna za ohranitev oblasti zapeljati v smer strahu in naredi premalo, da bi strah na primeren način naslovila. Karkoli si mislimo o francoskem predsedniku Emmanuelu Macronu, je ideja, da se pogovarja z gibanjem rumenih jopičev, vredna posnemanja. V času migracijske krize bi si želel, da bi še kdo od vladajočih struktur bil na terenu in poslušal ljudi. Problem strahu je včasih tudi problem nevednosti. Kakšne stvari je treba razložiti. Zakaj in kako se stvari dogajajo, kaj je možno narediti. Ves čas pa mora veljati, da je treba pomagati tistim, ki rabijo pomoč. Breme pa je treba solidarno prerazporediti. Če pa pogledate okoli sebe, boste videli, da smo proti koncu prejšnjega mandata kot država postajali obkoljeni, sedaj pa smo popolnoma obkoljeni z nenormalnostjo. Upam, da nova normalnost ne bo šla v tej smeri.

Kdo so lahko v evropskem parlamentu  vaši zavezniki in kdo nasprotniki?

Med ljudsko stranko bi težko našel zaveznike, čeprav se jih morda najde. Nemci so do določene mere ščitili človekove pavice. Zaveznike bi socialisti in demokrati morali najti v ALDE, pri Zelenih in pri novi Levici. Vprašanje pa je, ali bo to dalo več kot polovico parlamenta?

V tem trenutku se zdi, da nič ne vemo. Niti, kako bo Velika Britanija izstopila iz sedanje mreže. Kako kot kandidat za edino neposredno izvoljeno evropsko institucijo razumete godljo, v kateri se je z brexitom znašla Evropska unija?

Ne vem, če med Evropejci najdete človeka, ki bi to zadevo v celoti razumel. Všeč pa mi je bilo, ko je predsednik britanskega parlamenta o isti stvari prepovedal glasovati dvakrat. Za naš parlament bi bilo fantastično, če bi imeli to možnost. Pri nas lahko v neskončnost vlagajo isti predlog in onemogočajo, da bi na dnevni red prišle druge pomembne reči. Je pa prepoved dvakratnega glasovanja tudi edina dobra stvar, ki sem jo videl. Ukvarjajo se s tem, kako nekatere odločitve parlamenta razglasiti za pravno nedoločujoče. Nerazumno. Tudi Britanci so talci Britanske politike.

Ali ni EU talec Velike Britanije?

Tako Britanci kot Evropska unija so talci. Mislim, da se javnost v Britaniji vse bolj zaveda, kakšno neumnost so zagrešili. Sam bi raje počakal na še en referendum, kot pa da vse nekontrolirano razpade in bomo morali v London pošiljati humanitarno pomoč.

Kaj vas je napeljalo, da v času, ko se govori o krizi EU, kandidirate za evropskega poslanca?

Resna situacija v slovenski politiki in resna situacija v evropski politiki. Dejstvo je, da kakorkoli zadevo obrnemo, ogromna večina Slovencev verjame, da bi izven okvirjev Evropske unije veliko težje živeli. Ta okvir nas občasno stiska, ker ne znamo pravočasno reagirati in se ne znamo postaviti zase. Možno se je postaviti zase, vendar je to treba znati. Brez znanja pa si razbiješ glavo. Evropo je možno peljati na evolucijski način v smeri, ki nam ustreza. Nam ustreza ohranitev sedanje vladavine mednarodnega prava in spoštovanja človekovih pravic.

V SD ste ocenili, da bi moral premier Šarec govoriti v Strasbourgu. Kaj bi s tem dosegel? Bi se Tajani zamislil nad svojimi izjavami? Bi naše zahteve o uresničevanju arbitražne odločbe pridobile na teži?

Šarčev nastop bi morda lahko kaj prinesel njegovi stranki. Lista bi z uspešnim nastopom okrepila svojo kredibilnost.

To bi v resnici bil predvolilni nastop.

Seveda. Argument, da se je hotel izogniti predvolilnemu nastopu, je neumen. Izmislil bi si lahko kakšnega boljšega. Če bi takoj rekel, da mu Tajani šest mesecev ni odgovoril in da sedaj pač ne bo šel v Strasbourg, bi bilo vse v redu. Ljudje bi stvar drugače razumeli in ne bi bilo toliko skakanja. Sam pa se ne bi odločil tako, kot se je on. Ne bojim se govoriti o svojih stališčih. Nikjer.

Ste šele na četrtem mestu kandidatne liste SD za evropski parlament, vendar pa obstaja možnost, da v Bruselj pridete s pomočjo preferenčnih glasov. Da bi vam to uspelo, si SD verjetno ne želi, saj bi vaš naslednik v državnem zboru prišel v poslansko skupino SMC.

Ko sem se pridružil SD, sem bil prepričan, da ne bom kandidiral na evropskih volitvah. Manj kot teden dni pred dokončno odločitvijo o kandidatni listi pa me je stranka nagovorila, da vendarle tvegamo. Tokratne evropske volitve so tako na evropski ravni kot za stranko zelo pomembne, zato je treba nastopiti z najmočnejšo ekipo. Na kandidaturo sem pristal. Ko enkrat greš na volitve, pa tega ne narediš zato, da ne bi bil izvoljen. Po svojih močeh bom skušal prispevati, da bi imela SD v evropskem parlamentu dva poslanca.

Si torej želite oditi v Bruselj? Sprašujem tudi zaradi vse pogostejših namigov, da bi lahko na čelu SD nasledili Dejana Židana. Iz Bruslja pa stranke ni ravno prikladno voditi.

Na novembrskem volilnem kongresu je bil za predsednika SD izvoljen Dejan Židan. Dva tedna kasneje sem bil izvoljen za predsednika konference stranke, ki ima še zlasti pomembno ideološko vlogo. S tem sem povsem zadovoljen in ne vidim razlogov, da bi se to v trenutku spremenilo.

Zaradi slabega rezultata SD na evropskih volitvah je moral pred petimi leti oditi takratni predsednik stranke Igor Lukšič …

Tedaj je bila situacija tudi zaradi njegovega vztrajanja na čelu kandidatne liste drugačna.

Tudi v SD ni osamljena ocena, da je domet stranke pod Židanovim vodstvom na državnozborskih volitvah okoli deset odstotkov in da bo prej ali slej potrebno izbrati njegovega naslednika. Lahko rečete, da vas to mesto, če bi si vas v stranki na njem zaželeli, ne zanima in da ga ne bi sprejeli?

Če bi se zadeve dogajale na tak način, kot so se pri zadnji zamenjavi predsednika SD, bi lahko v sedanji konstelaciji to pomenilo tudi konec stranke. Na tak način o zadevi sploh ne želim razmišljati. V tem trenutku mi je pomembno, da je predsednik stranke še vedno Dejan Židan. Evropske volitve še niso končane; volilna bitka se niti ni dobro začela. Zato ne gre špekulirati, kaj bo, če bo, in kdo bo, če bo. Nimam moštva, ki bi sovražno prevzelo stranko, in o tem nikakor ne razmišljam.

SD javnomnenjska merjenja v zadnjem času ne kažejo ravno dobro…

Za evropske volitve ji kažejo precej bolje kot sicer. Tudi zato, ker imamo po moji oceni najboljšo ekipo.

Iz SMC, ki se z ideološkimi vprašanji ni ukvarjala, ste se preselili v tradicionalno stranko, ki je vključena v socialistični tok evropske politike. Kaj je vaša socialdemokratska identiteta?

Zagotovo so to ljudje. Ne bom se zatekel k staremu besednjaku in uporabil zgolj besede delavci; ta identiteta se je namreč zaradi pretiranega uklanjanja trgu in posledično kapitalu tako na evropski ravni kot pri nas v zadnjem času nekoliko izgubila. Predpostavljam tudi, da bomo morali zaradi trajnostnega razvoja socialno državo preoblikovati v socialno-ekološko državo in da bo ta prehod precej drag. Stroške bo treba pravično porazdeliti. To je ključno in tu je naredila Francija napako. Ne moreš naložiti stroškov zgolj na ramena ljudi, ampak morajo proporcionalno več plačati tisti, ki so od škodovanja okolju imeli koristi.

Bi lahko našteli nekaj socialdemokratskih projektov pri nas, katerih nosilka je bila v zadnjem času SD?

Edini večji projekt iz prejšnjega mandata, ki se ga spomnim, je preoblikovanje centrov za socialno delo. Njegov končni rezultat še vedno ni povsem jasen, je pa bilo treba na določeni točki centre preoblikovati, da bi se sploh lahko začeli ukvarjati s socialnim delom in se ne bi ukvarjali zgolj z upravnimi postopki. V SD ne nasprotujemo rešitvam iz koalicijske pogodbe, kot je na primer zviševanje minimalnih plač, se pa zavedamo, da je treba nekatere stvari bolj domisliti in ne zgolj sprejemati rešitev od danes na jutri. Bolj jasno socialdemokratsko vodilo bomo zagovarjali tudi pri davčni reformi, ki se pripravlja. Ta mora biti zlasti v korist najslabše plačanih in srednjega razreda. Se pa vprašanj socialne države ne more v celoti razrešiti z občasnim zniževanjem stroškov dela. Država bo na neki točki morala vstopiti kot tista, ki bo zagotavljala delo. Morda ne za polni delovni čas, ga bo pa morala zagotavljati.

Pri socialnih temah in tudi pri zavzemanju za pravice najbolj ranljivih skupin pobudo vse bolj prevzema Levica. Zakaj se niste po izključitvi iz SMC raje pridružili njeni poslanski skupini?

Po izgonu iz SMC sem moral najprej dva meseca čakati, da sem se sploh lahko začel pogovarjati o prestopu v drugo poslansko skupino, saj bi bili zaradi vročih glav nekaterih lahko ogroženi koalicijski pogovori. Ko se je oblikovala sredinskoleva vlada, ki jo podpira Levica, pa sem zato, da sem lahko opravljal poslansko funkcijo, prestopil k SD. Pogovarjal sem se tudi z Levico, rezultat pa je takšen, kot je.

Se torej z Levico o sodelovanju niste uspeli dogovoriti?

Ni dovolj, da zgolj sam izkažeš interes, morajo te tudi želeti sprejeti.

Torej je bila SD bolj dovzetna za vaše sodelovanje?

Ja.

Je Levica, ki jo koalicija za nekatere svoje projekte nujno potrebuje, v tem mandatu privilegirana?

Stranka Levica se glede na situacijo, v kateri je slovenski politični prostor, obnaša zelo racionalno.

Nekaj časa je stranke močno pritegovala sredina političnega prostora: skoraj vse so se razglašale bodisi za desni bodisi za levi center. Se vi vidite na levem delu političnega spektra?

Seveda.

Kaj to pomeni?

Pred dvajsetimi leti je bil branik človekovih pravic pri nas LDS. Te ni več in naslednice pri vprašanju človekovih pravic nimajo samoumevnega instinkta. Ta je danes žal prisoten zgolj pri levi opciji. Že v SMC sem veljal za predstavnika levega dela stranke, saj sem dajal večji poudarek socialno-liberalnemu zavedanju, ki znotraj evropske družine ALDE sicer ni prevladujoče.

Tudi v SD sodite v njen levi del.

V SD mi je predvsem pomembno to, da najdemo tiste socialdemokratske vrednote in načela, pri katerih bomo vztrajali v 21. stoletju. To je naloga, ki jo moramo opraviti zaradi sebe in zaradi identitete stranke, ne zaradi evropskih volitev.

Torej se strinjate z oceno, da ima SD težave z identiteto?

Nisem rekel, da jih nima. Recimo, da sem prišel pomagat pri reševanju teh težav.

Levi del političnega prostora nekatere teme zlasti na področju varnosti kot samoumevno prepušča desnici. Zakaj ima levica težave oblikovati migracijsko politiko, ki bi bila hkrati učinkovita in popularna, vojsko in policijo pa prepoznati kot vrednoto?

Nekatere teme so se znotraj političnega diskurza nekoliko preoblikovale. Ko govorimo o varnosti, hitro pozabimo, da je v naši ustavi in tudi v mednarodnih dokumentih kot človekova pravica opredeljena zgolj osebna varnost in ne druge oblike varnosti. Kreativno se skuša ustvarjati nekatere nesporazume. Izumlja se oznake kot na primer ‘nezakoniti migranti’. Vendar pa je nezakonitost stvar postopkov in ne ocene. Na nekaterih točkah se torej sistematično ustvarja podobo, ki je v nasprotju z univerzalnostjo človekovih pravic in je za levico že v izhodišču nesprejemljiva. Socialni demokrati se v preteklosti niso povsem izogibali varnostnih področij; v prejšnjem mandatu so vodili obrambni resor, kamor sodi vojska. Imamo pa v Sloveniji problem, ki ga v drugih državah v tolikšni meri ne poznajo, to je nesodelovanje med vojsko in policijo. Prav tako obstaja strukturen nesporazum med pravosodjem in notranjimi zadevami. Gotovo bi se dalo stvari, ki so povezane z varnostjo, narediti bolje, bi pa bilo potrebno namesto varovanja svoje oblasti iti med ljudi. Tega pa se ne počne, saj to niso popularne teme, s katerimi bi lahko nagovarjali volilce.

Kje vidite glavne razlike med sedanjo in prejšnjo vlado, če odmislimo to, da je sedanja vlada manjšinska?

Predvsem je razlika ta, da zna stranka, ki sedaj vodi koalicijo, komunicirati.

Zdi se tudi, da je sedaj manj obračunavanj med koalicijskimi partnerji …

A res? Obračunavanja so v prejšnjem mandatu sicer bila, ni pa bilo dobesednega uničevanja koalicijskih partnerjev, kot se dogaja sedaj. Kadarkoli bi šli v prejšnjem mandatu ponovno na volitve, bi v parlament in potencialno tudi v vlado prišle vse takratne koalicijske stranke. Sedaj ne zgleda več tako.

Hotela sem reči, da LMŠ in aktualni predsednik vlade doživljata manj ostre napade koalicijskih partneric, kot sta jih bila v prejšnjem mandatu deležna SMC in takratni premier Cerar. Je to mogoče pripisati sposobnosti premierja Šarca, da utiša ostale vladne stranke?

Če pod premierjem razumemo tudi njegov kabinet, potem je nekaj na tem. Ni pa zgolj to. Hkrati obstaja strah koalicijskih partnerjev pa tudi zunanje podpornice koalicije, da bo vlado prevzel nekdo drug in da bodo oni krivi za razplet, ki ga večinsko volilno telo v Sloveniji najverjetneje ne bi toplo pozdravilo.

Torej menite, da največja vladna stranka oziroma nekateri njeni politiki načrtno uničujejo druge koalicijske stranke in da te podpore ne izgubljajo zaradi  lastnih slabih potez?

Gre za dialektiko obojega; zadeva ni nikoli povsem enosmerna. So pa nekateri napadi tako jasno časovno definirani, da vsaj obrisi načrta morajo obstajati.

Izpostavili ste premierjev kabinet, iz česar je mogoče sklepati, da avtorja načrtnega uničevanja koalicijskih partnerjev vidite tam? Imate v mislih državnega sekretarja Damirja Črnčeca?

Nič več ne bom rekel.

Vas je presenetil aroganten odnos premierja Šarca do poslancev, ko je na marčni seji  odgovarjal na poslanska vprašanja?

Odgovoril bom tako, kot je zapisal eden od komentatorjev: “Ni se vedel kot gost v parlamentu”.

Bi v primeru, če bi bili še predsednik parlamenta, ob njegovih odgovorih  reagirali?

Nisem predsednik parlamenta.

Čemu pripisujete visoke rejtinge, ki jih dosegata LMŠ in premier Šarec?

Njegovi sposobnosti komuniciranja in absolutnemu znižanju pričakovanj. Vsak dan, ko ne gremo na volitve, presežemo pričakovanja, ki so se oblikovala ob nastanku koalicije. Čas pa bo pokazal, ali je za komunikacijsko podobo tudi ustrezna vsebina. Karakter smo že spoznali.

Kdaj pa naj bi se razkrilo, če obstaja  vsebina?

Pričakuje se, da bomo določene konkretne stvari naredili že letos. Nekatere prelomne točke bi lahko bile za koalicijo problem.

Bi lahko evropske volitve okrepile ali omajale koalicijo?

Odvisno od rezultata. Če se izkaže, da ima vladajoča stranka ne glede na to, koga postavi za kandidate, zelo široko podporo, potem se zdijo najverjetnejše endogeno povzročene naslednje volitve. Torej da tisti, ki vlada, sam povzroči volitve, da bi izboljšal svoj rezultat.

Pred dnevi ste postali predsednik šahovske zveze. Kaj ste morali narediti za to?

Konec lanskega leta sem bil na turnirju Slovenija šahira, kjer so me vzpodbudili, naj kandidiram. Ko sem videl, da imajo dobre rezultate in da obstaja ekipa, ki mi je pripravljena pomagati, se mi ni zdelo odveč poskusiti. Po izvolitvi lahko napovem, da si bom najprej prizadeval vključiti tudi tiste, ki so glasovali za protikandidata.

Katera otvoritev vam je najljubša?

Dajmo reči eno slovensko: Pirčevka.

In katera figura na šahovnici vam je najbližja?

Kot beli začnem s skakačem.

Pikalo z rešitvijo za financiranje osnovnih šol, ki z novimi standardi varuje javno šolstvo

Minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo je danes koalicijskim partnerjem predstavil rešitev za uresničitev odločbe Ustavnega sodišča glede financiranja javnih in zasebnih osnovnih šol (ZOFVI). Rešitev zagotavlja 100% financiranje javno veljavnega obveznega programa v zasebnih šolah, s čimer se zagotavlja enakost otrok v javnih in zasebnih šolah.

Novela določa jasne standarde, s katerimi se v interesu omogočanja enakopravnega dostopa do znanja predpisujejo pogoji za javno veljavnost programa, ki mora biti po obsegu in vsebini enak programu v javnih osnovnih šolah.

Minister iz vrst Socialnih demokratov s tem uresničuje zavezo o samozavestni Sloveniji, o vladavini prava in enakopravnosti dostopa do kvalitetnih javnih storitev. Odločba Ustavnega sodišča se uresničuje na način, da je hkrati zavarovano javno šolstvo kot edino orodje, ki ga kot država in skupnost imamo, da vsem zagotovimo enake možnosti za kakovostno izobraževanje.

Po besedah ministra dr. Jerneja Pikala novela zakona ni le tehnična izvršitev odločbe Ustavnega sodišča. »Gre za celovitejšo vsebinsko spremembo, ki sledi cilju zaščititi kakovostne, vsem dostopne, vključujoče in nazorsko nevtralne mreže javnih osnovnih šol za sedanje in prihodnje generacije naših otrok,« je poudaril minister dr. Pikalo.

»Socialni demokrati ne vidimo težave v zasebnem šolstvu, dokler zasebno šolstvo ne spodjeda ali slabi javnega,« je še dodal dr. Pikalo, ob tem pa izrazil pričakovanje, da bo mogoče zagotoviti več kot le 46 glasov podpore zakonu, ki presega delitve, ki so doslej preprečevale ureditev področja.

»Javno šolstvo imamo, da povečujemo znanja in možnosti vseh, ne le elite.«

Po koalicijskem usklajevanju je rešitev podprl tudi član parlamentarnega odbora za izobraževanje mag. Marko Koprivc, ki je dejal, da je »ministru dr. Pikalu uspelo združiti nemogoče. Uresničiti odločbo Ustavnega sodišča, hkrati pa zaščiti javno šolstvo pred razgradnjo, povečevanjem vpliva cerkve in komercializacijo. Javno šolstvo imamo, da povečujemo znanja in možnosti vseh, ne le elite.«

Rešitev so načelno podprli tudi koalicijski partnerji, ki so se strinjali, da se o noveli izvede javna razprava. Pikalo je ob robu koalicijskega usklajevanja povedal, da bo rešitev predstavil tudi drugim poslanskim skupinam.

Brglez: “V SD se bomo vsakič znova zoperstavili zmanjševanju pomena NOB ter poskusom relativizacije nacističnih in fašističnih zločinov!”

Na seji Državnega zbora so v sredo, 20. marca, poslanke in poslanci že četrtič v zadnjih desetih letih na predlog opozicijske SDS obravnavali deklaracijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov glede predloga deklaracije o podpori Resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu je predstavil poslanec dr. Milan Brglez, ki je opozoril, da nas SDS s predlogom deklaracije še enkrat več vrača v preteklost.

Stališče PS SD si lahko preberete v nadaljevanju:

Socialni demokrati nismo prvi in verjetno tudi ne zadnji, ki v našem stališču ali v uvodu v razpravo pri tej točki dnevnega reda ugotavljamo, da gre za četrti poskus SDS, da bi Državni zbor odločal o isti zadevi. Glede na izid glasovanja na Odboru za pravosodje je jasno, da gre za vnovičen neuspešni poskus vsiliti Državnemu zboru, da bi se v našem pravnem redu dalo posebno veljavo eni izmed resolucij Evropskega parlamenta. Ne glede na to smo danes – ne po svoji izbiri – udeleženi v predstavi, ki je imela že nekaj ponesrečenih ponovitev, na kateri je publika že dala jasen signal, da je scenarij slab in da igralci s svojim nastopom v neprestanem ponavljanju izkrivljene zgodbe o grehu in krivdi niso prepričali.

Verjetno ni veliko logičnih argumentov, s katerimi bi si lahko razlagali vztrajnost SDS v vedno novem porazu. Šele ko se ozremo po kontekstu te razprave, je jasno, da ne gre za mazohizem predlagatelja, temveč uprizarjanje, katerega cilj je večni poraz ali večno vračanje istega, ki je srčika njegovega političnega in ideološkega programa.

Medtem ko je bila večina današnje seje usmerjena v prihodnost, nas SDS s predlogom deklaracije enkrat več vrača v preteklost. Natančneje v točno določeno točko preteklosti, v kateri se za SDS vse končna in hkrati tudi vedno znova začne. To je zgodovinsko obdobje neposredno po drugi svetovni vojni, iz katerega se SDS vedno znova napaja.  

Socialni demokrati nikoli nismo in nikoli ne bomo zavračali razprave o preteklosti. Slednjo moramo poznati, da bi znali razumeti sedanjost in načrtovati prihodnost ter se izogibati čerem napak iz preteklosti. Kot je dejal prvi nemški kancler po drugi svetovni vojni, ki je na lastni koži občutil grozodejstva nacističnega režima, krščanski demokrat Konrad Adenauer: »Oziranje v preteklost ima smisel le tedaj, če služi prihodnosti«. Ta Adenauerjeva misel najlepše oriše sedanjo razliko med nami in Slovensko  demokratsko stranko, še posebej na točki odnosa do zgodovinskih dogodkov med in po drugi svetovni vojni na območju današnje samostojne Republike Slovenije.

Ne glede na to, kako zapletena je preteklost, še posebej, ko zadeva obdobje vojne, ki je po svoji naravi vir trpljenja in krivic, smo bili Socialni demokrati že leta 1995 sposobni pomesti pred lastnim pragom. Na kongresu stranke v Slovenj Gradcu smo ostro obsodili povojne poboje, obsodili smo zlorabe, ki so jih zakrivile takratne oblasti nad posamezniki. Ostro smo obsodili tudi kršenje človekovih pravic, obsodili smo zlorabo prava in države za politične, razredne, verske in druge cilje. Vse našteto smo večkrat obsodili tudi že v Državnem zboru.

Prav tako smo aktivno in konstruktivno sodelovali pri zakonodaji o popravi krivic, pa tudi pri urejanju grobišč. Morda bi lahko naredili še več. Verjetno tako kot druge stranke. Vsi – tako politika kot družba – bi lahko morda še več naporov usmerili v podporo osvetljevanju zgodovine, v razjasnjevanje posameznih dvomov in zamegljenih okoliščin. A vsakdo, ki želi glede tega dejansko kaj narediti in ne le dajati vtisa, da nekaj dela, mora in bo moral začeti pri sebi.

Ne glede na to oziroma prav zato pa Socialni demokrati nikoli ne bomo iskali smisla v vračanju v preteklost zaradi preteklosti same. Še več, glasno in ostro bomo nastopili proti vsakemu poskusu spreminjanja zgodovine, ne glede na to, kako zapleteni in boleči so za nas nekateri njeni deli. Zagotavljamo, da se bomo vsakič znova zoperstavili zmanjševanju pomena narodnoosvobodilnega boja ter na drugi strani poskusom relativizacije nacističnih in fašističnih zločinov. Na tej točki noben kompromis, iz kakršnega se je rodila tudi sama Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, za nas ni možen.

Zakonitost minevanja časa je, da počasi zgubljamo ključ do razumevanja preteklosti, kar omogoča, da SDS in njim podobni skušajo odpirati vrata drugačnim interpretacijam zgodovinskih dogodkov ter njihovo zlorabo za poskuse sedanjih in prihodnjih delitev. Prava nevarnost te in verjetno še kakšne prihodnje ponovitve današnje razprave je zamegljevanje sodobnih totalitarizmov, ki se razraščajo v sodobnih formalnih demokracijah.

Skoraj neverjetno se zdi, da smo dobrih sedemdeset let po tragičnih dogodkih dvajsetega stoletja v moderni Evropi – s formalno demokracijo tako na ravni Evropske unije kot na ravni držav članic hkrati utemeljeni na in zamejeni z vladavino prava ter varstvom človekovih pravic – priča vznikanju političnih opcij, ki opravičujejo in celo poveličujejo dejanja nekdanjih nacističnih in fašističnih voditeljev. Enako neverjetno se zdi, da SDS z njimi odkrito ter s ponosom simpatizira, jih podpira in z njimi sodeluje.

Ker je bi predlog deklaracije na matičnem delovnem telesu zavrnjen, bomo Socialni demokrati to točko dnevnega reda izkoristili kot priložnost in odgovornost, da v nadaljevanju razprave spregovorimo o nevarnosti tovrstne relativizacije ter dvoličnosti.

Dr. Milan Brglez:
Refleksija Timmermansovega sporočila

Frans Timmermans, vodilni kandidat evropskih socialdemokratov (PES) na majskih evropskih volitvah in prvi podpredsednik Evropske komisije, je 28. februarja 2019, med svojim obiskom v Sloveniji v okviru Mednarodnega foruma in Srebrne katedre Pravne fakultete Univerze v Ljubljani predaval o vlogi in pomenu Evropske komisije za prihodnost vladavine prava v Evropski uniji. Njegovo ključno sporočilo je bilo, da je Evropska unija tudi projekt svobode za ljudi, ki je nastal, da se ne bi ponovili totalitarizmi 20. stoletja.

Kot takšna stoji in pade na tristranem stojalu. Slednjega sestavljajo trije podporni stebri, ki so medsebojno nujno povezani, omejeni in sopogojeni: vladavina prava, demokracija in varstvo temeljnih človekovih pravic. Nobenega izmed njih ni mogoče privilegirati, če nam gre res za svobodo ljudi, katerim mora Evropska unija bolje služiti (tako se začne tudi volilni manifest PES »Nova družbena pogodba za Evropo«).

To sporočilo nasprotuje tako tistim, ki bi radi po demokratični poti razrušili ali vsaj znova nacionalizirali Evropsko unijo na raven klasične medvladne organizacije, kot tudi tistim, ki bi radi še naprej podrejali ljudi (skupnemu) trgu z nadaljnjo socializacijo stroškov med vse ljudi in prisvajanjem koristi ali dobičkov le za peščico (kot v primeru reševanja bank leta 2008).

Nacionalizem in populizem prvih namreč danes izpostavlja in s tem zlorablja demokratično formo, da lahko nasprotuje vladavini prava in spoštovanju temeljnih človekovih pravic. Z poudarjanjem »mi prvi« namreč ne odpravlja le človekovih pravic, ki obstajajo zgolj, dokler pripadajo vsem ljudem, ampak tudi uničuje mednarodni in evropski pravni red, od obstoja katerega je odvisno tudi preživetje naše na samoodločbi utemeljena državnosti. Obenem s sovraštvom do drugih znotraj in izven nas, ki ga poganja vzbujanje strahu do drugačnih v pogojih brezperspektivnosti in s tem nezaupanja do obstoječega reda, omogoča ponoven razrast novodobnega fašizma.

Neoliberalizem drugih v primerjavi s tem izpostavlja predvsem pozitivističen vidik vladavine prava, ki v pravno ureditev prevaja obstoječa razmerja politične in ekonomske moči brez ali z onemogočanjem demokratičnega nadzora in spoštovanjem zgolj nekaterih človekovih pravic (ki, denimo, omogočajo njihovo širitev iz domene fizičnih tudi na pravne osebe). Na ta način se lahko mimo ali nad klasično delitvijo oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno vse bolj vzpenja še bančna in korporativna oblast. Ker njeno rast lahko poganja tudi uničevanje in kopičenje bogastva, ne pristaja niti na okoljske ali planetarne omejitve ter onemogoča trajnostni razvoj.

Zaradi vsega povedanega je Timmermansovo sporočilo in predavanje tudi pravšnji odgovor na dan pred njim objavljeno analizo prvaka SDS Janeza Janše »Slovenci in Evropa« (na njegovem Facebooku in v Demokraciji).

V njem poleg zanj gotovo travmatičnega ‘začetka relevantne evropske zgodovine’ v paktu Ribbentrop – Molotov (ali paktu Hitlerja in Stalina) izpostavlja dvojna merila, ki razdirajo Evropsko unijo. Po njegovem se je »/u/porabi dvojnih meril na osi veliki-majhni /…/ v zadnjem času pridružila še uporaba dvojnih meril na podlagi političnih delitev«.

Če lahko prvi vrsti dvojnih meril še prikimamo in jo najkrajše razložimo z neoliberalizmom (ki ga sam seveda noče videti), pa gre pri omenjanju druge vrste dvojnim meril pravzaprav za njegov poskus obrambe nacionalistične in/ali populistične – tudi neliberalne ali nesvobodne – demokracije (zlasti Madžarska in Poljska) na račun nespoštovanja vladavine prava in temeljnih človekovih pravic.

Če hočemo svobodno Evropsko unijo ljudi, moramo v nasprotju s takšno vizijo razgradnje Evrope vztrajati na Timmermansovi (ali socialdemokratski – PES, SD) nujni medsebojni povezanosti in neločljivosti vladavine prava, demokracije in varstva človekovih pravic.

Namesto relativiziranja in izenačevanja različnih totalitarizmov pa moramo državljanke in državljani Republike Slovenije in Evropske unije danes nedvomno vztrajati na pravi strani v idejni in materialni dediščini španske državljanske vojne.

Komentar Matjaža Nemca: Združena Evropa mora imeti ničelno tolerance do novodobnega fašizma ali pa je ne bo več!

Evropska unija je dom več kot 500 milijonom Evropejkam in Evropejcem. V duhu prepoznave skupnih vrednot, sicer različnih narodov in držav, se Unija bolj ali manj uspešno preko let sooča z njenim največjim izzivom – prerasti naravo politične forme ter v duhu miru, spoštovanja in sodelovanja v evropsko družino zasidrati pomen zavedanja o skupnosti, ki jo druži skupna evropska identiteta.

Prav zaradi vrednot miru, spoštovanja in sodelovanja smo lahko na skupni evropski poti različnosti presegali in se bolj ali manj uspešno zmogli premagovati izzive. Še več, te vrednote so naš smerokaz, tudi v sporočilu, da Evropska unija ne pomeni zgolj pravic in svoboščin, temveč predvsem zavezo, da bomo z vsemi svojimi močmi in odgovornostjo te vrednote spoštovali, jih ohranjali ter jih krepili. In takšno ravnanje državljani in državljanke pričakujemo najprej s strani izvoljenih predstavnikov najvišje predstavniške institucije Evropske unije – Evropskega parlamenta.

Državljanke in državljani Evropske unije prav od izvoljenih predstavnikov upravičeno pričakujemo ničelno toleranco do naraščajoče retorike populizma v vsem evropskem prostoru, še toliko bolj na obmejnih območjih. Pričevanja zgodovine bi nas ob vseh tragedijah ljudi živečih v teh krajih, na vseh straneh meja, moralo izučiti, da so nestrpnost, podpihovanje sovraštva in srdite ozemeljske in raznarodovalne težnje olje na ogenj preteklim ideologijam, katerim ne smemo dopustiti niti najmanjše možnosti obstoja ali opravičevati njihovih dejanj.

Vsega, kar je bilo zaznati iz izjav predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija in italijanskega ministra za notranje zadeve Mattea Salvinija, žal tudi predsednika Italijanske republike Sergia Mattarelle, ki so tragične dogodke in spominski memorial v Bazovici grobo izrabili v prid cenenega populizma in nedopustnega posega v dostojanstvo vseh, ki so pod totalitarizmi prejšnjega stoletja trpeli ali pod roko njihove agresije izgubili življenja.

V teh dneh mineva 82 let od usmrtitve Lojzeta Bratuža, v Gorici rojenega skladatelja in zborovodjo, ki je bil žrtev fašistične agresije zgolj zato, ker je z vodenjem slovenskih pevskih zborov ohranjal slovensko besedo. Kot on, sem tudi sam rojen na Primorskem, v centru tega prostora, ki se stoletja ponaša z mešanim prebivalstvom in tudi meni, “generaciji osemdesetih”, pomeni širša Goriška prostor pripadnosti in identitete.

Fašistična ideologija je v ta prostor prinesla sovraštvo in trpljenje, prepoved slovenske besede, nasilno poitalijančevanje slovenskih priimkov, prepoved slovenskih šol, bank ter drugih institucij in še v cerkvi ni dovolila slovenske besede! ‘Škuadristi’, fašistični skrajneži in goreči nacionalisti, so leta 1920 zažgali naš, slovenski Narodni dom v Trstu, napadali slovenske institucije, uničevali slovensko dediščino v Trstu in Gorici. Skrajneži, ki se kitijo s patriotizmom, niso nikoli izginili iz tega ozemlja, saj jih danes, sto let kasneje, mnogi prepoznamo združene v skrajno neofašistično organizacijo CasaPound.

Ali ti ljudje poznajo našo zgodovino? So kdaj slišali za Rab? Za Rižarno v Trstu? Za zapore v Gorici? Prav v goriških zaporih se je začela kalvarija sestre moje “none”, Danile, stare komaj 16 let. Iz zloglasnih goriških zaporov je bila poslana po številnih zaporih po Italiji in nikoli dočakala svobode. Pokopali so jo na njen devetnajsti rojstni dan. Moja “nona” ji je kot deklica nosila hrano, saj je v zaporu hirala od lakote. Moj “nono” je bil v Gorici s strani fašistov večkrat šikaniran in pretepen. Star je bil komaj 15 let. Oče mojega “nonota”, sicer organist, je skrivoma učil slovenske pesmi in bil zato preganjan. Moral se je skrivati.

Leta kasneje je moj oče, kipar, ustvaril portret že omenjenega glasbenika Lojzeta Bratuža, ki so mu fašisti dali piti bencin in strojno olje, samo zato, ker je vodil slovenske cerkvene pevske zbore. Naj še naštevam? Prav vsi Primorci lahko pripovedujemo podobne zgodbe. Celotna Primorska, ki je bila po prvi svetovni vojni dodeljena Italiji, je gorela v zatiranju, v krivicah, v trpljenju.

Ob izrečenih besedah Tajanija in Salvinija v Bazovici me je najprej zagrabil bes, da bi z vsem gnevom, ki ga premore moja duša, povedal, da je to dejanje zavržno, da ni vredno človeka, kristjana, državljana, župana, ministra, predsednika Evropskega parlamenta, predstavnika ljudstva. Da ne želijo vidite resnice, njihove in od drugih, tiste skupne, temveč vidijo samo svojo. Dokazov je dovolj, potrebno je biti samo človek, da jih najdeš.

Reakcije predstavnikov slovenske opozicijske SDS, za razliko od vseh ostalih predstavnikov slovenske politike, zahteva globoko samorefleksijo v naši družbi, ali lahko ob takem očitnem nepoznavanju slovenske zgodovine ter nestrinjanju z vrednotami evropske skupnosti o miroljubnem sobivanju in spoštovanju, še naprej opravljajo to poslanstvo? Na mestu je vprašanje, ali v SDS premorejo zrelosti preseganja različnosti v razumevanju, da se moramo prav politiki iz bolečin trpljenja ljudi, sporazumevati spoštljivo in v skupni nameri slovenski prostor povezovati, ne pa še dodatno deliti? Njihovo obnašanje mi dovoljuje, da jim povem, da sramotijo sebe in našo državo!

Prav besede, izgovorjene v Rimu, Zagrebu, Ljubljani, Trstu, Bazovici, pa v Evropskem parlamentu ali kateremkoli drugem mestu, drugi evropski instituciji ter izjave, geste in ravnanja predstavnikov teh institucij bi morale biti prvi izraz vrednot evropskega duha in ne zbir cenenih populizmov, pospremljenih s primitivnimi izpadi, kakršnega so si nedavno dovolili nekateri najvidnejši italijanski, slovenski in evropski politiki. Potrebno se je jim je zoperstaviti glasno!

Upreti se moramo dejanjem revanšizma, revizionizma in netenja nestrpnosti ter k odgovornosti pozvati tiste, ki s svojimi izjavami in ravnanji takšnim dejanjem dajejo legitimiteto.

Najmanj, kar terja njihovo nedopustno ravnanje je, da Antonio Tajani zapusti funkcijo predsednika Evropskega parlamenta, ker nima poguma za iskreno opravičilo in nima moči, da bi umaknil svojih besede pred poslankami in poslanci Evropskega parlamenta, navsezadnje pred vsemi državljankami in državljani združene in svobodne Evropske unije! Zato smo mednarodno javnost naslovili s peticijo za njegov odstop, ki jo je do nedelje, 17. februarja, podpisalo že več kot 23.000 ljudi.

Prihodnje leto mineva sto let od požiga Narodnega doma v Trstu in podpisa Rapalske pogodbe, ki je Primorce odtrgala od matične domovine. Interpretacija in izkazano spoštovanje žrtvam teh dveh dogodkov sta izziv, ki nam ga ponuja zgodovina, da se nanj primerno odzovemo v duhu prijateljstva in spoštovanja ter na nudi priložnost, da se evropski narodi zoperstavimo naraščajoči nestrpnosti in fašizmu.

Kot Slovenec, ki sem rojen in živim v obmejnem prostoru, poznam našo zgodovino in sprejemam, da interpetacije zgodovine niso nikoli ne enostavne in ne brez emocij. Vzgajali so me ljudje, ki so strahote vojn in idelogij spoznali na lastni koži. Zgodbe in izkušnje mojih “nonotov in non” so bile posredovane kot del naše dediščine, nikoli s sovraštvom, nikoli v preziranju, ampak v duhu prijateljstva, svobode in sodelovanja. V te vrednote verjamem in jih želim prenašati naprej.

“Ne vrag, le sosed bo mejak” je zapisal France Prešeren v Zdravljici, naši himni. Spoštovanje in sožitje med narodi se začne z nami, pri nas, v nas. In samo, če se bomo Slovenke in Slovenci, Evropejke in Evropejci, državljanke in državljani spoštovali med seboj, bomo spoštovanja deležni tudi od drugih. Zato si moramo vsi skupaj močno prizadevati za svobodno Evropo, za Evropo miru, sožitja in spoštovanja med narodi!

Matjaž Nemec, podpredsednik Socialnih demokratov in poslanec Državnega zbora

Poslanec Matjaž Nemec k podpisu peticije za odstop Tajanija pozval še vse poslance DZ

Poslanec SD Matjaž Nemec je danes vse ostale poslance Državnega zbora pozval k podpisu peticije za odstop predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija zaradi njegovih izjav na slovesnosti ob dnevu spomina na žrtve fojb v Bazovici. Ob predstavitvi pobude na novinarski konferenci v DZ je Nemec ponovil, da je Tajani storil premalo in da Socialni demokrati skupaj s podpisniki mednarodne peticije še naprej zahtevamo njegov odstop.

“Izrečene besede predsednika Evropskega parlamenta izhajajo iz nekega drugega časa, pripadajo nekemu drugemu krogu in so nedopustne,” je povedal Nemec. “Temu se bomo zoperstavili, in, seveda, z jasnim sporočilom tudi tistim, konkretno vodji SDS Janezu Janši, da smo le enotni močni, in če ne znamo biti močni in se postaviti zase, se bodo ti dogodki ponavljali,” je poudaril poslanec SD.

“Ključno je, da se zavedamo, da je leto 2019 in da je to poseganje v avtonomijo evropskih držav nedopustno, zato zahtevamo odstop brezpogojno,” je še izpostavil Nemec, ki vodi tudi Odbor DZ za zunanjo politiko.

Na poslance je Matjaž Nemec v imenu Socialnih demokratov tako naslovil pobudo, da se pridružijo mednarodni peticiji za odstop predsednika Evropskega parlamenta, ki smo jo sprožili v SD in pod katero se je doslej podpisalo več kot 3800 ljudi.

Povabil jih je, “da se tudi oni kot predstavniki slovenskega ljudstva, kot poslanci državnega zbora zavzemajo za tisto, kar nas ohranja za Slovence in Slovenke, za Evropejce in Evropejke, da ohranimo svoj jasen jaz, svojo pripadnost tako Evropi kot Sloveniji, seveda, zavedajoč se, da je treba ohranjati dobre medsosedske odnose”.

Antonio Tajani je sicer v sredo objavil sporočilo za javnost, v katerem se je opravičil za svoje besede na nedeljski slovesnosti v Bazovici, ko je med drugim dejal, “naj živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija”, a Socialni demokrati v tem sporočilu ne vidimo preklica in umika njegovih nesprejemljivih izjav, zato še naprej vztrajamo, da odstopi.

Zato so tudi vodja poslancev politične skupine Socialistov in Demokratov (S&D) Udo Bullman in drugi vodilni poslanci te politične skupine v Evropskem parlamentu danes od predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija ponovno zahtevali umik izjav, osebno opravičilo in ostro obsodili njegove besede na nedeljski slovesnosti ob dnevu spomina v Bazovici.

“Komentarji predsednika Tajanija so močno zaskrbljujoči in niso sprejemljivi za predsednika Evropskega parlamenta. Oseba na njegovem položaju mora imeti politično in zgodovinsko znanje ter razumevanje, da ne podaja tako zavajajočih in nacionalističnih izjav,” je povedal Bullmann. Namesto da podžiga delitve, bi moral prispevati k ponovni povezanosti držav in skupnosti, je dejal vodja skupine S&D.

“Kot Evropejci imamo dolžnost, da se spominjamo pokolov in nasilja vseh držav. Predsednik Tajani se mora osebno opravičiti za žalitev. Če želi biti predsednik Tajani namesto državnika nacionalistični politik, naj zapusti položaj predsednika Evropskega parlamenta,” je izpostavil Bullmann.

Vodilni poslanci S&D so v izjavi še poudarili, da so Tajanijeve besede, naj “živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija in naj živijo italijanski izseljenci,” kot odmev starih ozemeljskih teženj in nacionalističnega diskurza.

Več o peticiji -> http://bit.ly/2X4RXF4

Brglez na temo Venezuele: Naša politika ni v priklanjanju koaliciji voljnih, ampak spoštovanje ustave!

Na današnji seji vlade je minister dr. Jernej Pikalo izpostavil, da bi si Socialni demokrati glede Venezuele želeli prej razpravo v zunanjepolitičnem odboru DZ, kar je sicer predlagala SD, a so se ostali koalicijski ministri odločili s preglasovanjem podpreti sklep o priznanju Juana Guaidoja za začasnega predsednika Venezuele.

Neposredno po seji vlade se je v imenu stranke odzval poslanec SD dr. Milan Brglez in ocenil, da je vlada zdaj priznala le eno stran v sporu in si sama naložila mednarodnopravne obveznosti. Odločitev je ocenil kot napačno, ker bi lahko vodila v državljansko vojno v Venezueli. Slovenija pa bo soodgovorna za vse, kar bo storil Guaido oz. “koalicija voljnih”, je menil Brglez.

“Naša politika pa ni v priklanjanju koaliciji voljnih, ampak spoštovanje ustave,” je še poudaril Brglez in napovedal poglobljeno razpravo v DZ o tem vprašanju, ker da današnja odločitev vlade ni bila v skladu s slovensko ustavo. Zatrdil je še, da zato ministri SD te odločitve tudi niso podprli.

Komentar Marka Koprivca: Moč naše prihodnosti je odvisna od sposobnosti razumevanja kaj pomeni javno šolstvo!

Prepričan sem, da je malo tistih, ki jih spomini, ob vseh bolj ali manj argumentiranih političnih razpravah zadnje mesece, tedne in leta o javnem šolstvu, ne bi ponesli nazaj, v dni guljenja šolskih klopi. Tudi mene so preplavili spomini, ko je bila definicija časa nekako omejena na čas šole in čas počitnic, čas pouka in čas odmora, čas maminega veselja ob petici in čas očetovega zmrdovanja ob enici.

Kar pa je še pomembneje, čas šolskih dni je bil in tudi zame ostaja največja zakladnica mladostniških spominov na prijatelje in naša skupna doživetja. Tiste vsakdanje majhne stvari, od napisanih listkov, ki so po tajnih poteh potovali pod šolskimi mizami, do šolskih izletov, pa najboljšega čaja, ki so ga znale pripraviti samo šolske kuharice, do obrisov potnih dlani na šolskih klopeh, ko si v nemilosti čakal ali bo tvoje znanje ali neznanje tistega dne ovekovečeno pred šolsko tablo.

Takrat, ko sem sam gulil šolske klopi, se ne spomnim, da bi se v javnosti tako na veliko govorilo o javnem ali zasebnem šolskem sistemu. Posledično tudi ni bilo razprav ali nekdo hodi v javno ali zasebno šolo. Preprosto so nas starši vpisali povečini v najbližjo osnovno šolo, ki je takrat za osem let postala naš drugi dom, učilnica, kalilnica in zatočišče. Ne toliko pred slabim, kar se je morebiti dogajalo zunaj šolskih sten, predvsem pred nami samimi. Ko smo bili polni idej, kako ne potrebujemo takšnega in drugačnega znanja in kako je mnogo od učenja in piljenja učne snovi odveč.

Zdi se, da je danes vse drugače. Pa ne zaradi otrok. Kljub vsej novi tehnologiji, kljub vseobsežni in vsesplošni “konektanosti” mladine na telefone, tablice in podobno sem prepričan, da današnji otroci niso tako drugačni kot mi, ki smo pred dvajsetimi ali tridesetimi leti gulili šolske klopi.  Drugačni smo postali starši, drugačna je postala družba, cenjene so drugačne vrednote.

Želimo si več. Želimo višje. Želimo bolje. In vse to pričakujemo od naših otrok. Želimo si petic, ker te prinašajo točke, želimo si točk, ker te prinašajo možnosti za vpise na želene šole. Ker ti vpisi prinašajo to in to izobrazbo. Ta pa uspeh. In želimo si uspeha, uspešnega posameznika, ker nam zahteve družbe kažejo, da je samo uspeh tisti, ki lahko naše otroke ponese v svetlo prihodnost visokostorilnostnonaravnane potrošniške družbe. V presojo o tem, ali je to prav ali ne se na tem mestu ne bi spuščal. Je pa to točka, preko katere lahko pogledamo onkraj razmisleka na prvo žogo, češ ali je nujnost, da se pokorimo diktatu takšne družbe, takšnih zahtev na vseh področjih našega življenja.

Pogled preko nam sliko pokaže v precej bolj subtilni luči. Počasi in pritajeno, skozi leta in skozi vse družbene in politične spremembe se je potihoma  prikradla in izredno uspešno tudi v srčiko naše družbe zasadila misel, da javno, skupno in tisto, kar je vsem dostopno že po osnovi ne morejo dobro servisirati idejo o vzgoji nadpovprečno uspešnega posameznika, ki si bo v nameri višje, hitreje in bolje zagotovil položaj, iz katerega bo lahko naskakoval vse najboljše, kar mu ponuja življenje. V silni konkurenci drugih uspešnih posameznikov, mu lahko po tej logiki takšen položaj zagotovi samo izobraževalni sistem, ki je konkurenčen – torej, potrebujemo izobraževalni sistem z več izbire. In ta silno poenostavljena logika se je prikradla v naš šolski prostor. Po tej logiki javno šolstvo ni več zadostno, ker ni konkurenčno.

Zato potrebujemo zasebno, ki bo javni šolski prostor »zgolj« obogatilo. Namreč treba je zadostiti apetitom konkurence lačnega trga. Ki mu ni zadosti samo posega v ekonomski, s tem pa tudi socialni prostor. Potrebuje še več, njegovi apetiti so neomajni. Zdi se, kot da smo ob vseh teh razpravah o javnem in zasebnem šolstvu ter javnem in zasebnem nasploh pozabili, da smo le nekaj let nazaj trepetali za lastno, slovensko ekonomsko suverenostjo. Račune pa bi v znak uničujočih  posledic še bolj kot zdaj plačevale vse generacije v Sloveniji.

Ne. Ti nauki so kar nekako pozabljeni. Paradigma “več, bolje, konkurenčneje” in vsega kar je pretiravanje z njo prineslo ima kratek spomin. Ta konkurenčnost je sedaj tudi pri nas ubrala novo pot, pot k izobraževanju. Pritajeno nam sporoča, če želim “več, bolje, konkurenčneje” potem javno ne bo dovolj. Imejmo tudi zasebno. Pogovarjamo se o tem. Poglejmo kaj nam zasebno lahko prinese. Prinese nam lahko konkurenčnost. Ta pa več in bolje.

Ti pogovori so všečna tema. Tudi in predvsem za politike. Eni skozi diskusijo javnega in zasebnega izobraževanja iščejo pot k uveljavitvi svojih političnih prepričanj, ki z argumenti in dejstvi nimajo nič skupnega. Drugi iščejo možnost pomiritve strasti v naši družbi, da bi lahko po salomonsko odločili kar je najbolje. Ne za naše otroke, temveč za tako opevano politično stabilnost in vsemvšečnost. S tem se ne bi bilo veliko za ukvarjati, če se tega orodja ne bi posluževal tudi najvišji predstavnik političnega vrha naše države, kateri sklicuje posvete o zasebnem šolstvu.

Tam sicer nisem bil, pa vendar me medijsko poročanje glede tega posveta ne navdaja z optimizmom, da je bilo govora o vsem tistem, kar nam je in nam prinaša javni šolski sistem, ki – kot s ponosom in podkrepljeno z dejstvi rad pove tudi minister dr. Jernej Pikalo – je eden najboljših šolskih sistemov na svetu. Prav tako nisem nič slišal o pomenu  enakopravnega vstopa v izobraževalni proces ali kako morajo biti naše osnovne šole ideološko nevtralne in zastopati ustavne vrednote te države. Žal tudi ni bilo nič slišati o pomenu vsega naštetega za naše otroke, še manj o tem kako vzgojno-izobraževalni proces vpliva na celosten razvoj posameznika in družbe.

Žal se današnje debate o javnem in zasebnem šolstvu opirajo na vse kaj drugega. Opirajo na to, kako zasebne šole lahko dopolnjujejo naš izobraževalni sistem. V imenu česa? Pa smo žal spet na začetku. V imenu konkurenčnosti?  Za več, bolje, višje, dlje. Do kam? Do nove krize?

mag. Marko Koprivc, poslanec Socialnih demokraov in predsednik Občinske organizacije SD Ljubljana

Socialni demokrati o situaciji v Venezueli in poziv Ministrstvu za zunanje zadeve RS

Socialni demokrati obžalujemo trpljenje ljudi in napetosti v Venezueli ter obe strani v sporu pozivamo, da se čimprej skupaj dogovorita o nadaljnjih demokratičnih korakih, ki bodo zagotovili legitimno delovanje oblasti. Obenem pozivamo Ministrstvo za zunanje zadeve, da naredi vse za zaščito interesov Slovenk in Slovencev ter naših državljank in državljanov, ki živijo ali se trenutno nahajajo v Venezueli.

Socialni demokrati smo prepričani, da mora Ministrstvo za zunanje zadeve ali Vlada Republike Slovenije pred samostojnim zunanjepolitičnim ravnanjem Republike Slovenije, ki bi posegalo v notranje zadeve Venezuele, pridobiti za to mandat Državnega zbora.

Zato pred odločanjem vlade o predlogu zunanjega ministra Mira Cerarja, da naj Slovenija za začasnega predsednika Venezuele prizna Juana Guaidoja, v SD opozarjamo, da bi moral pred odločitvijo o tem razpravljati DZ oziroma zunanjepolitični odbor. “O kakršnemkoli enostranskem ravnanju, s katerim bi prevzela mednarodnopravno odgovornost, bi se morala vlada pred odločitvijo pogovoriti z DZ,” je poudaril poslanec SD dr. Milan Brglez. “Slovenski pravni red je jasen, tudi DZ mora o tem odločati, bo pa zelo neprijetno, če bo moral o tem razpravljati naknadno,” je ocenil Brglez. Poudaril je, da jih skrbijo državljani v Venezueli, ki se jim ne godi dobro, pa tudi Slovenci, ki tam živijo in za katere bi moralo ministrstvo prvenstveno poskrbeti.

“Tokrat gre za enostranski akt države, ki ima mednarodnopravne posledice,” je opozoril Brglez in poudaril, da “ni mogoče vleči vzporednic s postopkom glede pristopa Slovenije k marakeški deklaraciji”. Pri odločitvi o priznanju začasnega predsednika gre namreč za konstitutivni akt, ki je pomemben za veljavnost nekega režima.

Glede na ustavne kategorije Venezuele se samorazglasitev predsednika ne bi mogla zgoditi. “Če je to veljalo v Kataloniji in Španiji, ne vem, zakaj ne bi veljalo tudi v takšnem primeru,” je ob tem dejal Brglez. Če so bili torej v primeru Katalonije “ustavni pridržki tisti, ki niso mogli zadovoljiti neposredne uporabe mednarodnega prava glede samoodločbe, ne razumem, zakaj bi bilo tokrat drugače in zakaj bi uporabljali dvojna merila v naši zunanji politiki”, je še opozoril Brglez v izjavi za medije v DZ.