Prispevki

Matjaž Nemec na izredni seji DZ: “Probleme v Slovenski vojski s populizmom žal ne bo moč reševati.”

Na izredni seji Državnega zbora glede stanja v Slovenski vojski (SV) je poslanec SD Matjaž Nemec je predstavil stališče Poslanske skupine SD, kjer je izpostavil, da je in ostaja nesprejemljivo, da se zaradi političnega napada na ministrico za obrambo Andrejo Katič v javnosti izpostavlja in izrablja vojake z namenom političnega obračunavanja. Socialni demokrati se zavedamo, da stanje v Slovenski vojski ni dobro, ampak ne zaradi vojakov, ne zaradi njihovega dela.

“Problem je veliko globlji in s populizmom ga žal ne bo moč reševati. Če bi bila med poslanci in poslankami iskrena želja po izboljšanju položaja vojakov in vojakinj ter obrambnega sistema v celoti, izglasovan predlog za javno predstavitev mnenj ne smel biti izgovor ali ovira, da se predlog Zakona o obrambi in predlog Zakona o službi v Slovenski vojski, ki ju je pripravila ministrica Katič in bi izboljšala stanje vojakov, ne dovoli v nadaljevanje postopka v DZ,” je poudaril Nemec.

Celotno stališče Poslanske skupine SD, ki ga je predstavil Matjaž Nemec:

”Tokratni razlog obravnave stanja v Slovenski vojski sovpada s preverjanjem sposobnosti bataljonske bojne skupine po metodi zveze NATO, poimenovane CREVAL. To je potekalo sredi meseca februarja, odločitev o preverjanju pa je sprejel sam vrh Slovenske vojske. Kljub temu, da je bila negativna ocena pričakovana.

Mediji so poročali, da je bataljonska bojna skupina nesposobna za resno delovanje in nas obveščali, da vojaki nimajo ustrezne opreme. In če je bila negativna ocena pričakovana, potem si lahko postavimo vprašanje »S kakšnim namenom je bila sprejeta odločitev o preverjanju?«

Socialni demokrati menimo, da je in ostaja nesprejemljivo, da se zaradi političnega napada na ministrico v javnosti izpostavlja in izrablja vojake z namenom političnega obračunavanja.

To spoštovani je skrb vzbujajoč manever. Ta degradacija je prešla vse meje dopustnega , in to si, če se naši vojski želi resnično le dobro – ne bi smeli privoščiti. Kompas razuma je pred volitvami popolnoma razmagneten. Danes pa bi bil skrajni čas, da sprejemamo odgovornost in pogledamo onkraj kratkoročnih političnih interesov in v ospredje postavimo interes Slovenske vojske.

Da pa bomo zmogli opraviti učinkovito, predvsem pa argumentirano razpravo moramo vsebino umestiti v ustrezen časovni kontekst. Ko se je prenapihnjen balon gospodarske moči 2008 razpočil in za seboj pustil razdejanje. Temu se ni mogla izogniti niti Slovenska vojska. Ta je plačala velik, morda celo največji račun, ki ga je izstavila kriza.

Sredstva za obrambne izdatke so se enormno zmanjšala. Pa ne zaradi samovolje nekoga ali nekaterih, temveč zato, da se je ohranil in poizkušal vzdrževati vsaj minimum zaščite tistih, ki so bili v krizi najbolj na udaru. Brezposelnih, tistih z najnižjimi prihodki, podjetij, ki so bila pred propadom. In negativne ocene Slovenske vojske niso plod enega ali dveh ministrovanj, kot nekateri želijo prikazati, temveč izgubljenega kriznega desetletja.

Če govorimo o jeziku števil so se obrambni izdatki od leta 2010 do leta 2015 s 583 milijonov skrčili na 369 milijonov evrov. Gre za ogromen, kar 37 odstotni izpad. In tega je v nekaj letih težko pokriti. Še manj pa za pričakovati, da se bo ta velikanska luknja obrambnega proračuna, kljub visoki gospodarski rasti, zakrpala čez noč. Iz danes na jutri.

Očitki s strani predlagateljev se mnogokrat nanašajo tudi na pomanjkanje vojakinj in vojakov v Slovenski vojski ob veliki skrbi za o višino njihovih plač. Naj pa spomnim, da se je po letih usklajevanja s sindikati vzpostavil enoten plačni sistem javnega sektorja, katerega so podpirali tudi v SDS.

Menili so oziroma ste, da je, citiram »predlagana rešitev sistema plač v javnem sektorju zelo podobna rešitvam v drugih, za nas primerljivih, državah in v katerih so plače v javnem sektorju tako urejene že več deset let. Podobno celovito urejene sisteme v drugih državah so izkazale dobre rezultate in so tudi primerno učinkoviti, pokazalo pa se je tudi, da so celovite rešitve edino možne.« Tako ste rekli.

Ko se je ta enotni plačni sistem vzpostavil, je bilo obljubljeno, da nihče ne bo dobil manj. Pa ni bilo čisto tako. Nekateri so dobili manj, ugotovile so se anomalije in napačne prevedbe. V času groženj z evropsko trojko, še več, klicanjem trojke v Slovenijo, se teh anomalij žal ni dalo odpraviti. Z ZUJF-om se je radikalno poseglo v plače in druge socialne dohodke. Tudi na škodo vojakov.

In zdaj, ko se sindikati in vlada pogajajo kako del gospodarske rasti prenesti na plačne liste javnih uslužbencev, tudi vojakov, so predlogi o izvzetju Slovenske vojske iz enotnega plačnega sistema s strani tistih, ki so tako močno zagovarjali enotni plačni sistem, milorečeno neprimerni. Še več predlogi o 30% višanju plač so sicer dobro-zveneči, a nerealni.

In izrabljanje stisk vojske ter vseh vojakov in vojakinj s takšno demagogijo je nič več in nič manj kot ceneni populizem! Podobno je z izkrivljenimi interpretacijami glede kadrovskega deficita. Nenehno prikazovanje vojakov kot nesposobnežev se na dolgi rok ne bo obrestovalo.

Socialni demokrati menimo, da so se pripadniki Slovenske vojske izkazali na mnogih nalogah, tako doma kot v tujini. In prepričani smo, da so na svoje delo ponosni. Lahko so ponosni. Zavedamo se, da stanje v Slovenski vojski ni dobro, ampak ne zaradi vojakov, ne zaradi njihovega dela. Problem je veliko globlji in s populizmom ga žal ne bo moč reševati.

Skupaj si moramo prizadevati, da se stanje popravi. Tudi takrat, ko ministrica za obrambo z ekipo pripravi dva pomembna zakona, ki se nanašata na izboljšanje stanja pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske. Predlog zakona o obrambi in predlog zakona o službi v Slovenski vojski sta v parlamentarnih klopeh od 5. septembra 2017. Na zahtevo SDS je bila 19. oktobra 2017 opravljena splošna razprava in v skladu s 124. členom Ustave je bil sprejet sklep, da je predlog zakona o obrambi primeren za nadaljnjo obravnavo.

Žal, je predlog zakona obtičal v drugi obravnavi na delovnem telesu. In če bi bila med poslanci in poslankami iskrena želja po izboljšanju položaja vojakov in vojakinj ter obrambnega sistema v celoti, izglasovan predlog za javno predstavitev mnenj ne smel biti izgovor ali ovira, da se predlaganemu zakonu ne dovoli v nadaljevanje postopka.

Tudi Predsednik Republike Slovenije in Vrhovni poveljnik obrambnih sil nas v svojem mnenju poziva, da razmislimo, ali imamo dovolj politične volje za sprejem obeh predlaganih zakonov. Ocenjuje, da bi sprejem obeh predlaganih zakonov koristil predvsem potrebam Slovenske vojske. Če kaj, spoštovani danes potrebujemo vpogled vase.

Da pretehtamo med dvema izbirama. Med tisto bolj všečno, a zelo škodljivo. Da s predvolilno mašinerijo povozimo vse kar bi lahko bilo dobro in poteptamo še tisto malo upanja in odgovornosti, ki jo do Slovenske vojske nosimo vsi tukaj. Ali tisto pravo, iskreno, da po svojih najboljših močeh pomagamo Slovenski vojski. Socialni demokrati bomo vsekakor izbrali slednjo, manj všečno, a pravo izbiro. In apeliram na vse, da jo tudi vsi ostali.“

Škoberne: Ustavna obtožba zoper premierja je poceni nabiranje političnih točk opozicijske SDS na plečih beguncev

Na današnji obravnavi ustavne obtožbe v Državnem zobru zoper predsednika Vlade glede njegovega ravnanja v primeru»Šami«, ki jo je vložila opozicijska SDS, je v imenu Poslanske skupine Socialnih demokratov stališče predstavil namestnik vodje Poslanske skupine SD Jan Škoberne. Poslanec Škoberne je v stališču PS SD poudaril, da je ustavna obtožba »instrument take resnosti«, da na zahtevo Državnega zbora svoje mnenje poda najvišja politična avtoriteta – predsednik države, da pa obtožba ne predvideva obsodbo predsednika Vlade zato, ker je slednji preveril pravilnost rabe pravnih sredstev in norm, ki služijo izvrševanju oblasti na slovenskem teritoriju.

“Kaj takega je lahko sporno in problematično le za tiste, ki jim samostojnost, suverenost in neodvisnost naše države, ni bila in morda še danes ni, resnično prva in intimna izbira,” je poudaril poslanec Škoberne in dodal, da “za tiste, ki svojo politično tradicijo negujejo na vrednotah osamosvojitve, je ta obtožba razočaranje”. Še več, kot je ugotavil poslanec SD, smo danes priča “še eni epizodi predvolilne kampanje največje opozicijske stranke, ki na stroške davkoplačevalcev ščuva ranljive skupine ljudi eno proti drugi izključno zato, da si pridobi nekaj političnih točk, kar je žalostno toda resnično.”.

Ob vsebinskih argumentih, ki pričajo v prid zavrnitvi obtožbe, pa je Škoberne povzel, kaj po njegovem bi moralo biti in za Socialne demokrate ostaja bistvo politike. “Bistvo je, da rešuje težave ljudi, posamično ali skupinsko, pa naj si gre za Branka ali Ahmada, skladno z zakoni in odločitvami sodišč. In kot je povedal predsednik republike, odločitev sodišč je potrebno spoštovati, ter kot je dodal papež Frančišek, tudi za migrante in begunce smo dolžni poskrbeti,” je ob koncu stališča poudaril Škoberne ter napovedal, da Poslanska skupina Socialnih demokratov obtožbe ne bo podprla.

Stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov (v celoti)

Postopek obtožbe predsednika republike, predsednika Vlade ali ministrov pred Ustavnim sodiščem predstavlja enega ključnih instrumentov preprečevanja možnosti izvrševanja, od ljudi zaupane, oblasti na nezakonit način, v nasprotju z ustavo in temeljnimi vrednotami, na katerih je utemeljena naša državnost in državotvornost.

Obtožba predsednika Vlade, ki jo naslavlja osmo poglavje Poslovnika o delu Državnega zbora in jo obravnavamo danes na zahtevo skupine opozicijskih poslancev, je torej instrument take stopnje resnosti, da predvideva celo možnost, da na zahtevo tega cenjenega zbora, o predlogu obtožbe predsednika Vlade, svoje mnenje poda tudi predsednik republike, torej najvišja politična avtoriteta naše države.

Predpostavljamo lahko torej, da je t.i. ustavna obtožba predsednika Vlade rezervirana za resnično najtežjo obtožbo zlorabe oblasti oz. zaradi aktivnega delovanja nosilcev oblasti proti suverenosti, samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

Instrument bi tako opozicija kot tudi koalicijske poslanske skupine bili celo dolžni, seveda v imenu ljudi ki jih zastopamo, vložiti v primeru, ko bi se predsednik Vlade načrtno odpovedal izvrševanju suverenih pravic Republike Slovenije, ki izhajajo iz njenega statusa samostojne in neodvisne države. Če bi torej predsednik Vlade omogočil, da suvereno oblast na teritoriju Republike Slovenije, v nasprotju s 3. a členom naše Ustave, izvršuje neka druga, bodisi državna ali transnacionalna entiteta.

V nobenem primeru pa ni predvideno, da se obtožbo predsednika Vlade uporabi zato, ker se je kot prvopostavljeni izvršilne veje oblasti odločil, da tudi na najvišji ravni izvršilnosti, v okviru Vlade Republike Slovenije, preveri in ponovno presodi, ali so bila pravilno uporabljena in izkoriščena vsa sredstva in orodja, ki za izvrševanje suverene oblasti na svojem teritoriju, pripadajo le in samo Republiki Sloveniji. Kaj takega je lahko sporno in problematično le za tiste, ki jim samostojnost, suverenost in neodvisnost naše države, ni bila in morda še danes ni, resnično prva in intimna izbira.

Za vse ostale, ki svojo politično tradicijo negujemo na vrednotah osvoboditve in osamosvojitve, pa je tovrstna, žal tudi današnja obtožba predsednika Vlade predvsem veliko in iskreno razočaranje. O resnosti ustavne obtožbe predsednika Vlade pravzaprav pove največ dejanje ene izmed predlagateljic obtožbe, ki je v času poteka te seje raje sklicala preiskovalno komisijo, ki jo vodi. Ni prvič, da tudi predlagatelji sami iskreno dvomijo v svoje predloge.

Razočaranje pa ta obtožba ni ne le zato, ker diši po modelu klicanja trojke, tujih oblastnikov za reševanje naših domačih zadev, ampak tudi iz preprostega razloga, ker je glede na resnost instrumenta, obtožba predsednika Vlade spisana nedostojno slabo, neargumentirano in brez kančka presoje, ali je res prav, da najbolj temeljna orodja demokratičnega parlamentarizma razvrednotimo do točke, ko bodo, kot so danes že interpelacije, njihove obravnave razumljene le še kot ena izmed sej in procesij, ki jih tako ali tako nihče ne spremlja, ker so že davno izgubile vso težo in vrednost.

S tem spoštovani, pa bo kar ta zbor sam poskrbel za to, da bo resno in v svojem temelju ogrožena demokracija in republika, za katero so tako enotno skupaj stopili ljudje Slovenije ob našem osamosvajanju.

In ker si svoji neutemeljenosti navkljub, obtožba predsednika Vlade zasluži tudi kratek vsebinski komentar, naj povsem na kratko ugotovim, da hipoteza obtožbe, ki jo obravnavamo danes, izhaja iz napačnega, namenoma ali pa zaradi neznanja in površnosti, razumevanja vloge diskrecijske klavzule v okviru Dublinske uredbe. Slednjo je tako mogoče uporabiti, kar je v svoji zadnji sodbi potrdilo tudi upravno sodišče, vse do trenutka, ko je prosilec predan drugi državi, torej, dokler se nahaja na teritoriju Republike Slovenje, kjer Republika Slovenija in njeni organi ter institucije izvršujejo svojo suvereno oblast, ki izhaja iz naše samostojnosti in neodvisnosti.

Takisto je v svoji odločitvi povedalo tudi sodišče v Luksemburgu, ki je potrdilo možnost naše države, da prosilca za mednarodno zaščitno vrne na Hrvaško, kjer se mora odločiti o njegovi zahtevi, ob hkratni potrditvi dejstva, da to odločitev lahko, če tako želi, sprejme tudi Republika Slovenija. Po svoji diskreciji in glede na lasten interes.

Ampak, ali je res bistvo današnje razprave, da v soočamo mnenja o tem, kako država sme in zmore uresničevati oblast na svojem ozemlju, kako sme zakonito sprejemati odločitve po prosti presoji ter pri tem upoštevati človekove pravice, skratka ravnati humano. Odgovor je ne. Žal smo danes v še eni epizodi predvolilne kampanje največje opozicijske stranke, ki na stroške davkoplačevalcev ščuva ranljive skupine ljudi eno proti drugi izključno zato, da si pridobi nekaj političnih točk. Žalostno toda resnično.

Namesto zaključka. Politika je tu zato, da rešuje težave ljudi, posamično ali skupinsko, pa naj si gre za Branka ali Ahmada, skladno z zakoni in odločitvami sodišč. In kot je povedal predsednik republike, odločitev sodišč je potrebno spoštovati, ter kot je dodal papež Frančišek, tudi za migrante in begunce smo dolžni poskrbeti.

Socialni demokrati bomo še naprej tu za vse ljudi, ne glede na vero, raso, spol, politično ali katerokoli drugo usmeritev. Obtožbe predsednika Vlade, ki pa v resnici v najslabšo luč postavlja njenega predlagatelja, pa seveda ne bomo podprli.

Poslanska pobuda Matjaža Nemca ministrici Maji Makovec Brenčič za sprejem ukrepov za nadaljevanje programa Učna pomoč v Šolskem centru Nova Gorica

Poslanec Socialnih demokratov Matjaž Nemec je v zvezi z ukrepi za izvajanje učne pomoči Šolskega centra Nova Gorica na ministrico za izobraževanje, znanost in šport dr. Majo Makovec Brenčič naslovil poslansko pobudo.

Poslanska pobuda Matjaža Nemca ministrici:

Spoštovana ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič!

»Na mladih svet stoji« je že ponarodela modrost, ki se jo tudi politiki z veliko vznesenostjo radi poslužujejo večinoma ob različnih otvoritvah in pridobitvah, ki našim mladim omogočajo boljše pogoje izobraževanja in družbenega udejstvovanja nasploh. Pa seveda ta modrost na strani političnih nagovorov ne umanjka takrat, ko nas naši mladi, na podlagi svojega predanega dela, zanesenjaštva in radovednosti, polnijo s ponosom ob dosežkih znanstvenega, kulturnega, športnega in drugih področij. Še posebej so za hvale priročni decembrski predpraznični dnevi, ko vpogled v iztekajoče se leto postreže z zavidljivo bilanco uspehov in dosežkov naših šolarjev, dijakov in študentov. Ti nemalokrat ob nezavidljivih pogojih prav s svojo trmo in vztrajnostjo premikajo meje mogočega in našo državo postavljajo na svetovni zemljevid znanja, učenosti in nadarjenosti.

Malo pa je velikih besed, besed podpore ali razumevanja takrat, ko bi morali do mladih izkazati največjo mero odgovornosti. Takrat, ko ugasnejo žarometi proslav in svečanosti, ko je težko in ko so mladi v stiskah. Odgovorna izobraževalna politika do mladih pa se ne meri s pohvalami mladih, ko so tu dosežki,  pač pa s stopnjo posluha in pomoči takrat, ko nastopijo težave.

Program Učne pomoči na Šolskem centru Nova Gorica se je pokazal kot zelo uspešen program, ki mladostnikom omogoča vključevanje v šolski proces ter jih spodbuja k prevzemanju odgovornosti. Rezultati so vidni in očitni. Program je primer dobre prakse, ki ga lahko uporabimo tudi na drugih šolah. V času hitrih sprememb je pomembno delovati iz prakse, saj se v nasprotnem hitro zgodi, da medtem, ko primerne rešitve preučujemo in jih preverjamo, te postanejo zastarele še preden jih realiziramo.

Delo z mladostniki od nas zahteva hitro in učinkovito prilagajanje ter sledenje njihovi problematiki. Prav bi bilo, da podpremo iniciativo, ki se je izkazala za učinkovito in napredno. Sedaj pa se žal dogaja ravno obratno, ko se je zdesetkana ekipa, ki preko javnih del deluje pri Učni pomoči, tekom preteklih dveh let, še zmanjšala, za prihodnje leto pa delovnih mest preko javnih del ni več predvidenih, kar pomeni, da bo s prvim januarjem 2018 program ugasnil. To, da 93 mladim omogočimo nadaljevanje šolanja po zastavljenem programu je odgovornost vsakega izmed nas, saj se z ugašanjem programa mladim ne le onemogoča možnost boljšega in hitrejšega vključevanja v učni proces, temveč za veliko njih zapira vrata do zadnje rešilne bilke pred umikom v odklonsko vedenje.

Ne želim, nočem in ne morem si predstavljati, da je to »novoletno darilo« ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter ostalih pristojnih plod tehtnega razmisleka, kajti v nasprotnem nam morajo zazvoniti vsi  alarmi. Še posebej, ko bi pričakovali, da bo ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport prisluhnilo vsakemu, tudi najmanjšemu »šumu«, ki priča o stiskah mladih, v tem primeru še ne polnoletnih otrok. V primeru programa Učne pomoči Šolskega centra Nova Gorica pa ne gre več za »šum« temveč za večletne boje z mlini na veter, a tudi neizmerno predanost, srčnost in vztrajnost vseh pedagoških in zunanjih sodelavcev, ki kljub preprekam program Učne pomoči polno izvajajo in mladim v stiskah odpirajo pot v lepšo prihodnost.

Zato spoštovana ministrica za izobraževanje, znanost in šport, dr.  Maja Makovec Brenčič na vas naslavljam poslansko pobudo:

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport naj nemudoma sprejme vse potrebne ukrepe, ki bodo Šolskemu centru Nova Gorica ne samo omogočili nadaljevanje programa Učna pomoč za prihodnje leto, temveč programu zagotovili stabilno in dolgoročno delovanje. Polovičarstva, izmikanja in prelaganja odgovornosti  na plečih mladih s stiskami je več kot dovolj in prav na tem mestu je treba modrost » na mladih svet stoji« vzeti še kako resno in odgovorno!

Matjaž Nemec
poslanec Socialnih demokratov

Poslanska pobuda Škoberneta v zvezi s pričetkom postopka za mednarodno zaščito za begunce

Namestnik vodje Poslanske skupine Socialnih demokratov Jan Škoberne je na ministrico za notranje zadeve Vesno Györkös Žnidar naslovil poslansko pobudo v zvezi s pričetkom postopka za mednarodno zaščito za begunce, ki so se polno integrirali v slovensko družbo, primer Ahmada Shamieh-a.

Poslanska pobuda:

V dneh, ko obeležujemo obletnico padca berlinskega zidu, miselne in tehnične prepreke, ki je pol stoletja v simbolnem in dejanskem smislu delila Evropo in Svet, se politika, civilna družba, pa tudi posamezniki sprašujemo, kaj je v resnici prinesla nova globalna razporeditev sil in interesnih sfer, ter kako je multipolaren svet predrugačil realnost hladne vojne, ki se je simbolično končala z padcem berlinskega zidu.

Realnost, ki jo povzemajo odgovori na to vprašanje pa nam žal govori, da so se s koncem bipolarnosti pričela tudi nova vzpostavljanja geopolitičnih razmerij, interesnih sfer, ter žal posledično tudi multiplikacija konfliktnih območij, tudi tam, kjer sta, vsaj navidezno, že bila vzpostavljena stabilnost in mir.

Posledice premikanja geostrateški silnic zadnjega desetletja je tako skozi največji begunski (in migrantski) val po koncu druge svetovne vojne, doživela tudi Stara celina, ki pa se, skozi svoje institucije ter ravnanja držav članic Evropske unije (EU), nikakor ni znala in zmogla odzvati na način, da bi dosledno uveljavila načela humanitarnega prava, ki se je uveljavilo prav zaradi strahotne izkušnje taiste celine v obdobju naci-fašistične okupacije Evrope in njenih interesnih območij.

Žalostne usode milijonov ljudi, ki so jih vojna, lakota, suša in v nekaterih primerih tudi poskus genocida pregnali z njihovih domov, so v realnosti sodobne Evrope pogosto zasenčile politikantske razprave o ekonomskih učinkih, terorizmu in ostalih strahovih, ki so bolj ali manj upravičeno spremljali ta, do zadnjih let nepredstavljivi val ljudi, ki se je iz območij popolne nevarnosti pomikal proti središču Evrope, ideala pravice, svobode in varnosti.

Zgodilo se je, da smo v procesu, ki je sledil razočarali tako sami sebe, kot tudi ljudi, ki so v središču demokratičnega sveta videli upanje za drugačen svet in dostojno življenje. Črkobralsko razumevanje evropske zakonodaje ter mednarodnega humanitarnega prava ob reševanju begunskega vprašanja je pokazalo, da je logika razsvetljenega humanizma v Evropi 21. stoletja popolnoma odpovedala.

Tako se danes tudi v Sloveniji soočamo s prakso, ko država z odpovedjo lastnim pravicam do suverenega odločanja generira nove nepravičnosti in krivice, še posebej tistim iskalcem mednarodne zaščite, ki so skozi lastno aktivacijo storili vse, da bi se v polni meri integrirali v našo skupnost in kot enakopravni državljani in državljanke soustvarjali družbeno blaginjo, ne le zase, ampak tudi za skupnost in vse njene pripadnike.

Primer sirskega begunca Ahmeda Shamieha, ki je po humanitarnem koridorju organizirano prečkal hrvaško-slovensko mejo, je eklatanten primer tega. Gospod Shamieh je v Sloveniji februarja 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, poleg dolgotrajnega čakanja na odgovor pristojnega ministrstva, pa je ta odgovor postregel ravno s tistim, čemur bi se morali – kot rečeno – v suverenosti, samostojnosti in v odgovornosti do specifične situacije posameznika in tudi zmožnosti, ki jo daje Dublinska uredba (diskrecijske klavzule), v praksi izogniti. Izogniti iz razloga, ker gre za osebo, ki se je polno integrirala v našo skupnost in s svojo aktivacijo ustvarja pomembno dodano vrednost in napredek na področjih, kjer bi sicer zevala praznina. Med drugim se je gospod Shamieh naučil slovenskega jezika, je aktiven član različnih izobraževalnih, umetniških in kulturnih projektov, nosi edinstveno, izjemno proaktivno vlogo pri integraciji beguncev v našem okolju.

Verjamem, da vam je primer dobro poznan, prav zato je nerazumevanje ob sklepu Ministrstva za notranje zadeve, da se gospoda vrne na Hrvaško, ob vseh razlogih, dosežkih in potencialno novonastalih stiskah, ki pričajo, da bi bilo tovrstno dejanje škodljivo, še toliko večje.

Menim, da na tem mestu nima smisla, da ponavljamo celoten potek obravnave in prizadevanja gospoda Shamieha, da ostane v Sloveniji, ki jo preko lastnega prizadevanja za vključitev v družbo smatra kot novo domovino. Tako sem trdno prepričan, da je treba v tem in ostalih primerih, zavoljo krepitve in upoštevanja osnovnih demokratičnih postulatov, ustave ter vseobče sprejetih mednarodnih konvencij in zahtev, nemudoma opustiti izključujočo tehnokratsko dojemanje področne zakonodaje, ki z duhom zmožnosti in pričakovanega ravnanja države do ljudi, tudi beguncev, če želite, nima veliko skupnega.

Zato na Ministrstvo za notranje zadeve in na vas osebno spoštovana ministrica, naslavljam poslansko pobudo:
da Ministrstvo za notranje zadeve nemudoma prične s postopkom za priznanje mednarodne zaščite za gospoda Ahmeda Shamieha in ostalih oseb, ki s svojim prizadevanjem izkazujejo in kreirajo pozitivno klimo potrebne integracije beguncev v Sloveniji ali jim posebne situacije narekujejo, da je zanje bolje, da ostanejo v Sloveniji.

To možnost nam »ponuja« tudi Dublinska uredba, na katero se ministrstvo tako rado sklicuje, navsezadnje pa bi si želel, da zmoremo tudi v Sloveniji pogledati onkraj posamičnih predpisov in uvideti, da so ti dani pod okriljem zavez, ki jih je Slovenija kot ugledna članica številnih mednarodnih organizacij (napr. OZN) dolžna spoštovati in upoštevati pri svojih odločitvah.

Jan Škoberne
poslanec SD in namestnik vodje Poslanske skupine Socialnih demokratov

Škoberne v poslanskem vprašanju predsedniku Vlade: Krepitev gospodarske rasti terja uspešno črpanje evropskih sredstev

Namestnik vodje Poslanske skupine Socialnih demokratov Jan Škoberne je na redni junijski seji Državnega zbora predsedniku vlade dr. Miru Cerarju postavil vprašanje glede črpanja evropskih sredstev. Vprašanje je najavil v luči koalicijske zaveze, ki po besedah Škoberneta kot eno izmed osrednjih prioritet politične vsebine nadaljnjega razvoja – v skupaj dogovorjenih in usklajenih izpostavljenih okvirih – opredeli tudi učinkovito črpanje sredstev EU za razvojni potencial države in državljanov. Škoberne je spomnil, da je bilo s tem doseženo tudi soglasje koalicije o vzpostavitvi učinkovite strukture in dobre administrativne usposobljenosti za črpanje sredstev Evropske unije.

Poslansko vprašanje Jana Škoberneta, postavljenega na 31. redni seji Državnega zbora RS in odgovor dr. Mira Cerarja nanj (magnetogram):

Poslanec SD Jan Škoberne:

Spoštovani predsednik Vlade, Slovenija že tretje leto beleži gospodarsko rast. Naše gospodarstvo je celo tako učinkovito, da že drugič v letošnjem letu tako Banka Slovenije kot tudi mednarodne institucije ter Umar popravljajo napoved naše rasti. Za to je mogoče vzroke poiskati v vsaj treh ključnih momentih. Prva je bila fiskalna konsolidacija, ki smo jo v koalicijski vladi izvedli še v času, ko je vlado vodila Alenka Bratušek. Drug pomemben faktor je bistveno povečanje industrijskega odjema naših ključnih izvoznih partnerjev in v tretjem delu, seveda posledično, povečano povpraševanje gospodinjstev in tudi našega gospodarstva.

Tisto, kar je ključno, če želimo to rast ohraniti in jo tudi okrepiti, pa je seveda uspešnost črpanja evropskih sredstev ter seveda tudi vseh ostalih virov, ki so nam na razpolago. V letošnjem letu tako vstopamo v zadnje leto prve polovice finančne perspektive, ki je za Slovenijo ključno, predvsem z vidika, da bo v letu evalvacije potrebno ugotoviti ali smo počrpali dovolj sredstev, ali smo bili dovolj učinkoviti, in se ob tem seveda tudi ustrezno odzvati, v kolikor bi prišli v sivo polje tistega, čemur rečemo možnost, da nam zaradi neuspešnega črpanja Evropska komisija za drugo polovico perspektive celo zniža možnost dostopa do sredstev.

Zakaj vas to sprašujem? Ker je pomembno, da danes tudi od vas, spoštovani gospod predsednik, slišimo kje smo in da nas pomirite, da bomo v naslednjem obdobju imeli možnost polnega črpanja, saj smo v lanskem letu takšen čas iz evropskih skladov počrpali oziroma nam je bilo dodeljeni slabih 600 milijonov evrov, torej 189 % razpoložljivega denarja, pri čemer je bilo pogodbeno vezanih od tega le 12 % izplačil iz državnega proračuna, iz tega naslova pa je bilo lanskega junija 0,7 %. In v luči tega, v kolikor se te številke niso spremenile, pa verjamem da bistveno so se, vas sprašujem, spoštovani gospod predsednik, kje smo danes?

Premier Miro Cerar:

Hvala za vprašanje, spoštovani poslanec Jan Škoberne. Torej, ko smo pričeli z delom v tej vladi je bilo pravzaprav stanje na tem področju slabo oziroma ni bilo dobro. V Sloveniji je za programsko obdobje od 2007 do 2013 glede črpanja evropskih sredstev grozila izguba sredstev iz prejšnjega, tega programskega obdobja, kajti nepočrpanih je bilo še skoraj za milijardo in pol sredstev od skupno razpoložljivih štirih milijard in 100 milijonov evrov. In najbolj kritično je bilo stanje na področju kohezijskega sklada, kjer od 1,5 milijarde ni bila počrpana skoraj cela milijarda.

Takrat smo zasedali 19. mesto med 28 članicami, sredstva tega obdobja pa je bilo možno črpati še do konca leta 2015. In temu smo namenili polno pozornost ravno takrat in prvi ukrepi Vlade so bili takšni, da smo iz 19. mesta takrat se povzpeli na 4. mesto in pravzaprav počrpali skoraj vsa ta sredstva, torej smo bili v tem zelo uspešni. Seveda pa smo se takoj lotili tudi zaostankov na področju tekočega programskega obdobja 2014–2020.

Naj povem, da o prevzemu poslov ni bilo dogovorjenih programskih dokumentov. Sistem izvajanja sploh še ni bil niti postavljen, kaj šele akreditiran, kar je pogoj za črpanje sredstev iz proračuna Evropske unije. Informacijski sistem, ki podpira izvajanje kohezijske politike, je bil zastarel, mislim da že 11 let ni bil posodobljen in ni zadoščal zahtevam, ki so bile postavljene s strani Evropske unije za novo programsko obdobje. Zato smo morali zagotoviti najprej institucionalno in kadrovsko stabilnost sistema.

Kaj smo storili? Zdaj imamo dogovorjene programske dokumente, imamo partnerski sporazum, imamo operativni program. V celoti je postavljen normativni okvir izvajanja, sistem izvajanja je tudi ustrezno akreditiran, nov informacijski sistem zdaj zadostuje vsem kriterijem ekohezije. In seveda naj poudarim, odobrenih je že več kot tretjino vseh sredstev, ki so na razpolago v tem programskem obdobju. Izdanih je bilo 213 odločitev o podpori v znesku preko ene milijarde evrov.

V Vladi seveda vsake tri mesece podrobno pregledamo stanje na tem področju, na področju izvajanja kohezijske politike in s tem seznanjamo tudi Državni zbor.

Glede zamud, ki nastajajo, tukaj imate prav in s tem seveda nisem zadovoljen, zato priganjam, da se jih odpravi. Do teh zamud prihaja v največji meri pri posameznih projektih, ki se financirajo predvsem v okviru Ministrstva za okolje in prostor so pa te zamude tudi posledica bistveno bolj zapletenih postopkov, ki so predpisanih s strani Evropske unije v primerjavi s prejšnjim obdobjem. Tukaj smo soočeni z novo okoliščino, ki jo je povzročila Evropska unija. Res je tudi, da smo morali izvajanje kohezijske politike v drugi polovici maja začasno ustaviti zaradi prehoda iz starega na nov informacijski sistem, ta je zaživel 1. junija letos. In ta prehod na ta sistem je bil skrbno načrtovan in seveda izveden vendar je prišlo tudi zaradi tega do zamud in temu namenjamo sedaj posebno pozornost in zadeve rešujemo.

Vsekakor imamo zdaj izveden nek učinkovit, dober, bi rekel sistem. In jaz mislim, da seveda gremo tukaj v pravo smer, jasno pa je, da moramo biti v prihodnjih mesecih še bolj učinkoviti, da te zamude, ki sem jih omenil, odpravimo in to bi bilo toliko.

Poslanec SD Jan Škoberne:

Najlepša hvala, spoštovani gospod predsednik. Jaz vam verjamem in sem vesel, bi pa vendarle ponovil. Lansko leto je bilo stanje: 19 % dodeljenih, 12 % pogodbeno vezanih, 0,7 % razdeljenih od možnega. Ministrica je danes tukaj, verjetno lahko dobimo številke. Pomembno bi bilo, da ta zbor ve kje smo pri črpanju sredstev.

Kar se tiče manjših zamud pa se bojim, da ni samo na Ministrstvu za okolje in prostor (MOP) in da je potrebno odreagirati. Denimo tukaj imam pred seboj dopis Mladinskih organizacij Ministrstvu za izobraževanje, ki pravi, da reševanje zahtevkov traja nerazumno dolgo: »organizacije za leto 2017 nismo prejele še nobenih sredstev kljub temu, da se držimo določil in rokov žal pa obratno ne drži za državo«. In potem v nadaljevanju: »verjamem, da veste, da smo v primeru neizplačila plač, zaradi nelikvidnosti v davčnem prekršku po zadnji spremembi Kazenskega zakonika vladne pa seveda tudi, zaradi kršitve socialnih pravic lahko pregonljivi po tem zakonu«.

Situacija me skrbi, v kolikor je danes edini podatek, ki ga dobim, realen, da je približno tretjina počrpana, številke za lani so na mizi, pisma dobivate vi, jih dobivamo mi. Strah nas je pa vseh skupaj tako kot denimo pri teritorialnem in čezmejnem sodelovanju, kjer je menda težava na MOP, da se nam bo zgodilo to, da bo obseg sredstev, ki nam je na razpolago, odšel drugam v države, ki bolje črpajo. Sam se absolutno zavedam, da delate vse kar je v vaši moči, se pa gleda na odgovor, ki ste mi dali, bojim ali so vam dali ustrezne številke, ker kot že povedano, številke za lani so na dlani, za letos pa jih potrebujemo.

Premier Miro Cerar:

Ja, čisto na kratko. Kot ste sami rekli na ta vprašanja bo podrobneje zagotovo odgovorila tudi pristojna ministrica. Dejstvo je, da jaz zaupam tem številkam, saj sem jih dobil s strani ministrstva oziroma ministrice in njenega urada. Dejstvo je, da zamude so kot smo rekli. Tukaj si prizadevamo, da bi jih čim prej odpravili. Dejstvo je, da tudi v primerjavi z drugimi državami smo tu na približno istemu nivoju kolikor sem obveščen. Seveda pa ne moremo biti zadovoljni in reči to je sedaj to. Moramo delati, delati, da dosežemo take rezultate kot smo jih na začetku dela te Vlade, ko smo zaključevali pač zadevo z vidika prejšnje perspektive, tako da lahko samo zagotovim, da bom maksimalno seveda spremljal tudi v nadaljevanju kako te zadeve potekajo. Boste pa tudi sami v državnem zboru sproti obveščani. Verjamem, da bomo tudi tukaj uspešni. Hvala.

Poslanec Nemec s pobudo evropski komisarki Bulc za koordinacijo reševanja slabih železniških povezav med Slovenijo, Italijo in Avstrijo

Poslanec SD Matjaž Nemec je na evropsko komisarko za mobilnost in promet mag. Violeto Bulc naslovil pobudo za koordinacijo reševanja slabih železniških povezav med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Poslanec SD Nemec tako predlaga, da Evropska komisija pod vodstvom komisarke Bulčeve glede teh vsebin skliče sestanek med pristojnimi ministrstvi Slovenije, Italije in Avstrije ter se dogovori o možnostih in časovnici za nadgradnjo prometnih povezav, v prvi fazi med tistimi obmejnimi kraji, ki so zaradi te problematike že danes prikrajšani.

Poslanska pobuda Matjaža Nemca komisarki Violeti Bulc:

Spoštovana mag. Violeta Bulc, evropska komisarka za mobilnost in promet,

na vas se kot poslanec Državnega zbora, predvsem pa kot državljan Republike Slovenije, obračam z javnim pismom. To je rezultat pomislekov, negodovanj in teženj po spremembi ključnih vsebin v zvezi s prometno infrastrukturo v naši državi. Dobra prometna infrastruktura in mobilnost sta – bolj kot si marsikdaj uspemo priznati – med najpomembnejšimi podpornimi stebri gospodarskega, socialnega, okoljskega in nasploh celostnega razvoja države in regije. Še več, predstavljata ogrodje, na katerem se lahko vsi ti segmenti razvijajo.

Težave prometne infrastrukture, predvsem z vidika mobilnosti ljudi, so posledica več dejavnikov: političnih, gospodarskih, geografskih in kulturnih. Te je nemogoče obravnavati posamično. Vsaka, morda na videz še tako neznatna sprememba, pozitivna ali negativna na področju politike prometa in mobilnosti, posredno ali neposredno vpliva na širše področje življenja ljudi in države ter celotne mednarodne skupnosti. Prav tega celostnega vpogleda je bilo pri načrtovanju politike izgradnje ali nadgradnje prometne infrastrukture v Sloveniji premalo, kar se dandanes kaže kot neuravnoteženost posameznih stebrov, ko se je namesto razvojnega vpogleda v prihodnost osredotočalo na posamezne projekte, ter te namesto razvojnega pridiha obteževalo s partikularnimi interesi, tudi politike. Prav pravo razumevanje in delovanje politike v njenem prvobitnem poslanstvu, v odločitvah v prid ljudi ter njihovega blagostanja, je tako dejavnik, ključen za odločitve, ki bodo botrovale razvoju države v vseh pogledih, tako, da se bodo pozitivni gospodarski trendi krepili še naprej.

Ko govorimo o pozitivnih trendih ne moremo mimo turizma, kot dejavnosti, ki v našem prostoru iz leta v leto pridobiva na veljavi. Po podatkih Slovenske turistične organizacije je v letu 2015 turizem skupno zaposloval 13% vseh zaposlenih, prav toliko je prispeval k BDP ter ustvaril 8% celotne vrednoti slovenskega izvoza. Po podatkih organizacije je bilo v Sloveniji v letu 2015 prvič zabeleženih več kot 10 milijonov turističnih prenočitev, porast je zaznati tako med domačimi kot tudi tujimi turisti. Ključni trgi glede na število prenočitev pri nas pa so v tem letu med drugim bili Italija, Avstrija, Nemčija, Hrvaška, …

Ti podatki so zelo spodbudni, a žal jih ne moremo povezovati z razvojem prometne infrastrukture, še posebej ko gre železniški in letalski promet. Glede na raziskavo The Travel & Tourism Competitiveness Report 2017, ki temelji na štirinajstih dejavnikih konkurenčnosti turističnega sektorja in obsega 100 indikatorjev, je Slovenija na 41. mestu konkurenčnosti v turizmu med 136. državami. To mesto vsekakor »kvari« ocena dejavnika letalskega prometa, kjer kljub napredku šestih mest glede na poprejšnje merjenje zasedamo 76. mesto. Bolj kot same raziskave in analize letalske (ne)dostopnosti realno sliko o tej nedostopnosti kažejo vsakodnevna pričevanja turistov in turističnih delavcev. Ti žal nimajo pohvalnih besed niti ko gre za železniško povezavo med Slovenijo in sosednjimi državami.

Kot Primorec imam priložnost slišati te upravičene kritike, ko so »vrata« pretočnosti v Slovenijo ali iz nje, vsaj kar se tiče železniškega prometa, dejansko zaprta. Da v letu 2017 ne moremo govoriti o vzpostavljenih direktnih železniških povezavah med ključnimi turističnimi in izhodiščnimi kraji Slovenije in Italije, je slaba naložba v slovenski turizem. Tako ne zmoremo usmeriti vsaj dela turistov iz sosednjih držav k nam,  na primer iz Benetk, ki so od slovenske meje (Nove Gorice) oddaljene manj kot 150 kilometrov in jih letno obišče več kot 10 milijonov ljudi, torej približno toliko kot je turističnih prenočitev pri nas v vsem letu. Ob tem je slaba tolažba, da so na posameznih relacijah med slovenskimi in italijanskimi mesti organiziranimi nadomestni prevozi, ki pa zaradi neusklajenosti, časovne nepredvidljivosti in zamudnosti ne morejo biti rešitev za ta vse večji problem. Da Slovenija zaostaja tudi v viziji rešitev tega problema za naprej kaže tudi dejstvo, da se na drugi strani meja  dogajajo veliki strateški premisleki in premiki: proga Benetke – Trst naj bi bila do leta 2024 posodobljena za hitrosti do 200 km/h, iz Trsta do Milana štirikrat dnevno vozi vlak, ki lahko na ustrezno urejenih odsekih doseže hitrost do 300 km/h.

Situacija je še toliko bolj nerazumljiva, ko vemo, da je v večjem delu železniška infrastruktura med obmejnimi kraji postavljena in urejena, povezav pa zaradi nezmožnosti dogovora med ključnimi akterji ni, ali pa so te izredno slabe in preredke za potrebe turistične in drugih dejavnosti (Nova Gorica – Gorica, Sežana – Trst, Nova Gorica – Beljak). Še več, glede na vse večje povpraševanje in s tem večanja frekvence potniškega železniškega prometa v Italiji in tudi Avstriji se zdi, da Slovenija postaja slepo črevo in da je obisk Slovenije ob turističnih destinacijah sosednjih držav bolj kot usmerjena in načrtovana dejavnost prepuščena naključjem, ki turistom prav zaradi slabih in neurejenih povezav povzročajo nemalo preglavic.

Glede na to, da je razvoj turistične infrastrukture na Goriškem in v Posočju v porastu (revitalizacija Bohinjske proge), s tem pa potrebe prebivalcev tega območja in širše po hitri prometni pretočnosti naraščajo, je prav, da se država in evropska prometna politika v večji meri kot do sedaj osredotočita prav na čezmejno povezovanje. Prav dobra prometna infrastruktura namreč predstavlja temelj vseh nadaljnjih korakov v sled razvoja,  turizem pa je ena od dejavnosti, ki nemudoma terja večji angažma prav na tem infrastrukturnem področju. Glede na bližino turističnih znamenitosti v primeru Slovenije, Italije in Avstrije so te priložnosti izjemne in vzajemnega značaja, vendar je prvi predpogoj za uresničitev dobra prometna povezanost izhodiščnih ali ciljnih (turističnih krajev) znotraj države ter čez mejo.

Različne civilne iniciative, posamezniki ter združenja po različnih področjih opozarjajo na te manke. Žal pa tekom let niso uspeli mimo različnih ovir, finančne, birokratske in pogostokrat kratkovidne narave. Največji problem je v pomanjkanju politične volje na lokalni, predvsem pa državni ravni. Kljub temu, da z vidika Evropske komisije in nasploh vizije prometne politike morda ti problemi niso na A-listi prioritet, pa vendar menim, da terjajo največjo pozornost in, kot se je izkazalo, koordinatorja s strani Evropske komisije.

Spoštovana gospa Bulc, zato na vas naslavljam pobudo, da Evropska komisija pod vašim vodstvom glede teh vsebin skliče sestanek med pristojnimi ministrstvi Slovenije, Italije in Avstrije ter se dogovori o možnostih in časovnici za nadgradnjo prometnih povezav, v prvi fazi med tistimi obmejnimi kraji, ki so zaradi te problematike že danes prikrajšani.

Za vaš odgovor se vam zahvaljujem in vas lepo pozdravljam.

Matjaž Nemec

poslanec Državnega zbora Republike Slovenije

Predstavniki švedske sindikalne akademije na delovnem obisku pri Poslanski skupini SD

Poslanska skupina Socialnih demokratov je gostila predstavnike švedske sindikalne akademije Göteborgs Arbetares Folkhögskola. Ta je nastala pod okriljem Centralne organizacije sindikatov na Švedskem in združuje 14 sindikalnih central. Člani teh so se v okviru študijskega obiska Ljubljane sestali s predstavniki stranke Socialnih demokratov, pogovor pa je tekel v luči boljšega prepoznavanja skupnih, nacionalnih in nadnacionalnih vsebin, povezanih z delovanjem političnih strank ter sindikalnim gibanjem v obeh državah.

V uvodnem nagovoru je namestnik vodje Poslanske skupine Socialnih demokratov Jan Škoberne izrazil dobrodošlico gostom ob prepričanju, da sta prav sodelovanje in izmenjava pozitivnih praks tisto, kar lahko družbo pomakne naprej. “Prav jasna in nedvoumna povezanost sindikatov s politiko, ki umanjka v našem prostoru, je svojstven paradoks, kajti ta »nevtralnost« sindikatov, namesto usklajenih in dolgoročno vzdržnih sprememb,  velikokrat navrže olje na ogenj tistim, ki želijo to neusklajenost izrabljati za težo svojih lastnih interesov,” je poudaril Škoberne.

Odgovor na to dilemo Škoberne vidi v izčiščenju političnega prostora, od katerega pričakuje jasno in vidnejšo pozicijo posameznih političnih opcij. “Danes namesto jasnega levega ali desnega pola gledamo neko fluidnost, ko ne vemo kdo kam sodi in kaj so njegove rešitve. Prav slednje, torej izčiščenje, in s tem ponovna vzpostavitev jasne politične naravnanosti političnih akterjev je tisto, kar je glavni izziv predvolilnega leta pred nami,” je izpostavil Škoberne.

Ob vprašanjih gostov o stanju in priložnostih socialne demokracije pa je poudaril, da zdaj prihaja čas za preporod vrednot, ki jih je socialna demokracija, tudi po svoji krivdi ter izrazito nenaklonjenih okoliščinah, prav v postkrizenm času prevečkrat pustila zadaj. Po njegovem prepričanju je sedaj čas, da se pokaže pravi obraz socialne demokracije. Ta »obraz« po mnenju Škoberneta ni zgolj v političnem in strankarskem življenju, temveč v širšem civilno-družbenem gibanju. To po besedah Škoberneta presega državne meje, čemur v dokaz priča dobro sodelovanje Socialnih demokratov v evropskem prostoru in širše.

Sindikalist Konfederacije slovenskih sindikatov in član stranke Socialnih demokratov David Ažnoh je pritrdil tezi namestnika vodje o pomanjkanju jasne afinitete sindikatov do strank. Kot je povedal, lahko po svojih lastnih izkušnjah povzame, da članstvo v stranki ne pomeni zgolj in samo slabosti v sindikalnem delu. Še več, prepričan je, da je lahko strankarska izkaznica s poštenim in požrtvovalnim delom posameznika v sindikatu pravi recept za iskanje rešitev, ki lahko zares kaj spremenijo.

“Spoznanje, da sindikalno gibanje in socialdemokratska politika črpata iz istih korenin, ki kljub temu, da jih ne vidimo, vemo, da obstajajo, je lahko zelo koristno za naprej,” je povedal Ažnoh. Svojo izkušnjo, ko je bil s strani delodajalca ravno zaradi dela v sindikatu deležen pritiskov, je Ažnoh povzel, da ljudje opazijo, če si delaven, predvsem pa če delaš v dobro njih. “Brez tega ti nobena stranka, prepričanje ali sindikalno članstvo ne more pomagati,” je poudaril Ažnoh.

Državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Peter Pogačar je v nagovoru izpostavil pomen socialnega dialoga pri sprejemu ključnih delovno-pravnih in ostalih vsebin, ki zadevajo malodane vse člane naše družbe. Poudaril je, da ravno te dni poteka zaključna faza pogovorov s socialnimi partnerji o spremembah glede urejanja trga dela ter večjega inšpekcijskega nadzora, ob tem pa izrazil obžalovanje za odstop dela socialnih partnerjev pri spremembah zakona o delovnih razmerjih. Te po njegovem ne morejo iti v smer večje fleskibilizaicje, ne da se na drugi strani krepi varnost zaposlenih.

Socialni dialog, ki se v Sloveniji implementira preko Ekonomsko socialnega sveta je po njegovem tudi v luči 22 letne tradicije, s tem pa naravnanosti k sprejemanju konsenzualnih rešitev, prav v časih potrebnih sprememb, ključen, da bomo presegli težnjo po pretirani politizaciji, s tem pa tudi krhkosti sprejetih rešitev. Slednje so lahko na račun tega – s spremembami politične garniture – podvržen rokohitrskim in politično naravnanim spremembam. “Če pridemo v Državni zbor z dogovorom, krepimo moč socialnega dialoga,” je bil jasen Pogačar.

Postkrizni čas, pa je po njegovem čas, ko je v sled vse večjih sprememb na trgu dela, tudi zaradi prekarizacije ter ostalih negotovih oblik dela, tisti, ki terja razmisleke in spremembe glede reprezentativnosti sindikatov. “Članstvo sindikatov je v upadu, zato sem prepričan, da se je temu treba prilagoditi, tudi tako, da se delež, potreben za reprezentativnost sindikata zmanjša,” je poudaril Pogačar.

Državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade ter strokovnjakinja s področja socialnih politik dr. Andreja Črnak Meglič je v razpravi osvetlila model socialne politike v Sloveniji, ki predstavlja kombinacijo konzervativnega in socialnodemokratskega modela. Prvi se v Sloveniji odraža v politiki socialnih transferjev, drugi, socialno demokratski pa je bolj razviden pri zagotavljanju storitev, ki jih zagotavljajo v pretežni meri javne službe.

Svojstven model, ki ga ima Slovenija, je sicer po besedah Črnak Megličeve posledica različnih zgodovinskih civilno-družbenih in političnih momentov naše družbe in države, je pa ob tem izpostavila ključne kazalnike socialne politike pri nas in posledicah teh na ljudi. Prav čas krize, ob katerem se je politika posluževala precej drastičnih restriktivnih ukrepov, je po mnenju Črnak Megličeve, poleg postopne izravnave in ukrepov za izboljševanja položaja ljudi moment, ko lahko skozi perspektivo te težke gospodarske in finančne krize uvidimo, kje so pomanjkljivost in možnosti za izboljšave socialnih politik. Kriza je Slovenijo prizadela v največji meri, bili smo priča t.i. w krizi, ko nas je po krajšem premoru, kriza udarila še bolj kot poprej.

“Brezposelnost, ki je sledila temu upadu, je bila in tudi danes ostaja jedro tistega, s čimer se moramo soočiti, ne samo na kratek rok in v sled dobrih statistik o upadu brezposelnosti, temveč in predvsem v pomembnosti skupnega vsedružbenega dogovora o pomembnosti in pomenu socialnega modela, ki ga želimo,” je poudarila Andreja Črnak Meglič.

Spodbuden delež javnih storitev, ki so pod okriljem javnih služb, pa moramo ohraniti, če želimo prav v časih kriz in zategljajev ohraniti dostopnost in kakovost javnih storitev (npr. Izobraževanja in zdravstva) za vse naše državljanke in državljane.

Poslanec Veber s predlogom zakona o prepovedi izvršb nad standardnim stanovanjem

Poslanec SD Janko Veber je v sredo, 26. aprila, predstavil predlog zakona o prepovedi izvršb nad standardnim stanovanjem, ki določa pravila o zaščiti standardnih stanovanj pred vsemi oblikami finančnih izterjav, izvršb in rubežev. Kot je povedal Veber na novinarski konferenci, predlog zakona ščiti državljane pred brezdomstvom in ščiti pravico do lastnine.

“Zakon je odgovor na porazno stanje v Sloveniji, ki smo ga lahko spremljali tudi v medijih,” je dejal in spomnil Veber na primer družine Vaskrsić, ki je ostala brez hiše zaradi dolga v višini 124 evrov. Take ukrepe sodišč je označil za “popolnoma nesorazmerne” in tudi za krivce povzročanja brezdomstva, ker ljudje ostanejo brez stanovanj.

Predlog zakona tako prepoveduje nesorazmerne posege pri izvršbah na nepremičnine, saj določa, da je šele po predhodni neuspeli izterjavi na denarna sredstva in vrednostne papirje mogoče začeti izvršbo na nepremičnine, ki so vrednostno sorazmerne z višino izkazane terjatve upnika.

Predlog popolnoma prepoveduje vsako obliko izterjave dolga na tisti del stanovanjske površine v lasti dolžnika, ki predstavlja standardno stanovanje. To je po predlogu zakona stanovanje v ustreznem obsegu površine glede na število članov družine oz. upravičenih uporabnikov stanovanja, ki omogoča dostojno bivanje in normalno rabo.

Velikost standardnega stanovanja za lastnika, kadar je ta edini stanovalec, po predlogu zakona tako znaša od 25 do 30 kvadratnih metrov, za dva solastnika ali dva sostanovalca pa od 45 do 50 kvadratnih metrov. Standardno stanovanje družine s tremi člani znaša od 50 do 55 kvadratnih metrov, za vsakega nadaljnjega člana se površina poveča za pet kvadratnih metrov.

“To je minimalna stanovanjska površina, ki ti v vsakem primeru pripada, ko si enkrat lastnik stanovanja oziroma hiše. S tem se trajno zaščiti ljudi pred brezdomstvom in izgubo njihove lastnine,” je pojasnil Veber.

Popolno zaščito pri standardnem stanovanju imajo po predlogu zakona matere ali očetje samohranilci, invalidi, brezposelni in družine z mladoletnimi otroki. V tem primeru velja tudi popolna zaščita pred rubežem vseh predmetov v stanovanju, izvršitelj pa nima pravice vstopa v takšno standardno stanovanje. V takem stanovanju tudi ni dopusten odklop elektrike, vode ali ogrevanja. Nastale stroške fakturira dobavitelj po enakih delih državi, občini in v breme svojih prihodkov, še predvideva predlog zakona.

Veber je predlog zakona poslal koalicijskim partnerjem, ki jih je povabil k sopodpisu. Odgovore pričakuje do 9. maja.

Na vprašanje o primernosti ureditve veljavne izvršilne zakonodaje že dlje opozarja tudi varuh človekovih pravic. Kot so na uradu varuha spomnili v zapisu na njihovi spletni strani, so že pred petimi leti ugotavljali, da bi moralo biti zaradi zagotovitve načela enakosti pred zakonom tudi v izvršilnem postopku zagotovljeno uravnoteženo varstvo upnika, da z izvršbo doseže poplačilo svoje terjatve, in hkrati tudi varstvo dolžnika, da pri tem ni ogrožena njegova eksistenca.

Varuh je še spomnil, da do sedaj do zakonodajnih premikov na tem področju (še) ni prišlo. V izvršilnem postopku je za sedaj še vedno uveljavljeno načelo povsem proste izbire izvršilnih sredstev, ne glede na višino upnikove terjatve. Zato je izvršba na nepremičnino dolžnika lahko prvo in edino izvršilno sredstvo v izvršilnem postopku za poplačilo upnikove denarne terjatve.

Na uradu varuha še ocenjujejo, da bi upoštevanje njegovih priporočil lahko odpravilo kršitve pravic posameznika in Sloveniji oz. davkoplačevalcem prihranilo stroške.

Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je namreč v torek odločilo, da mora Slovenija Zoranu Vaskrsiću plačati odškodnino in povračilo stroškov v skupni vrednosti 85.000 zaradi rubeža in prodaje hiše v izvršilnem postopku, nastalem zaradi osnovnega dolga Vaskrsića v višini 124 evrov. Vaskrsić je bil ljubljanskemu podjetju Vodovod-Kanalizacija dolžan 124 evrov, ker dolga ni poravnal, je prišlo do izvršbe, v kateri so mu prodali hišo in to po polovični ceni glede na tržno.

Poslanska skupina SD z mnogimi opozorili glede zakona o drugem tiru

Ob obravnavi predloga Zakona o drugem tiru je namestnik vodje Poslanske skupine SD Jan Škoberne uvodoma poudaril, da smo Socialni demokrati zakon presojali skozi prizmo pogleda, da gre razvoj uspešnih, tudi najbogatejših držav v učinkovitosti in daljnosežnosti njihovih industrijskih politik, skupaj z razvojem ključne infrastrukture.

To po mnenju poslanca Škoberneta predstavlja okolje za rast gospodarstva, razvoj kvalitetnih delovnih mest in države blaginje ter da poskrbimo za ljudi, za zdravstvo, za izobraževanje, za visok življenjski standard. V luči tega je Škoberne drugi železniški tir med Koprom in Divačo opredelil kot projekt temeljnega pomena za ohranitev ter nadaljevanje rasti sektorja logistike v Sloveniji. “To je ena izmed panog, ki je v krizi največ izgubila, hkrati pa ima še od obdobja tranzicije največ rezerve za razvoj za ustvarjanje dodane vrednosti,” je povedal Škoberne.

Sta pa zakon ter model izgradnje po besedah Škoberneta precej daleč od tega kar Socialni demokrati želimo. “Boljšo rešitev smo v SD videli in jo še danes vidimo v partnerstvu države, Luke Koper in Slovenskih železnic,” je pojasnil Škoberne in hkrati poudaril, “da bi bilo tovrstno javno-zasebno partnerstvo časovno učinkovitejše, cenejše in predvsem bolj stabilno ter opozori na tveganja, ki so po njegovem ključna tako z vidika izvedbenih, javno finančnih kot tudi korupcijskih vprašanj”.

“Po našem mnenju zakon namreč pomeni, da bo treba v času izgradnje, še posebej v letih 2021 in 2022, bistveno povečati strukturni napor, kar pomeni, da bomo vsaj del investicij v druge sektorje, v druge dele države, lahko pa tudi del socialnih transferjev in orodij, s katerimi zagotavljamo državo blaginje, prisiljeni zmanjševati v kolikor gospodarska rast ne bo ustrezno visoka ob spremljanju te izgradnje,” je opozoril Škoberne.

Ob tem je poslanec SD izpostavil 250 milijonsko obremenitev državnega proračuna v dveh letih, ki ji bo sledila še dvakrat tolikšna v celotnem obdobju financiranja, brez jasnega načrta o povračilu investicije. Tako je po njegovih besedah na mestu vprašanje uspešne izvedbe projekta v primeru stečaja družbe 2TDK in s tem povezanimi obveznostmi države za poplačilo projekta do izteka amortizacijske dobe, vprašanje neomejenosti pripravljalnih del in nejasnosti glede vloge zalednih držav pri gradnji projekta in njegovemu financiranju.

Zaradi vseh teh odprtih vprašanj je Škoberne v zaključku stališča Poslanske skupine SD poudaril, da bomo Socialni demokrati projekt podrobno spremljali. “Če želimo delati manjše in večje korake naprej, moramo tu in tam tudi verjeti, da so nekatere stvari mogoče in da jih ljudje delajo v dobri veri na način, kot najbolje znajo,” je dodal Škoberne.

Predsednik Židan na Dunaju z avstrijskim kanclerjem in voditeljem SPÖ Kernom o sodelovanju ter prihodnosti EU

Predsednik Socialnih demokratov in podpredsednik vlade mag. Dejan Židan se je v torek, 4. aprila, na Dunaju sestal z avstrijskim zveznim kanclerjem Christianom Kernom, ki je obenem predsednik avstrijskih Socialdemokratov. Spregovorila sta o strankarskem sodelovanju in iskanju odgovorov na vprašanja – kako socialni demokrati vidimo prihodnost EU. Pogovarjala sta se tudi o gospodarskem sodelovanju in ugotovila, da je dobro, da pa še vedno obstajajo možnosti za rast, na načelih odprtega trga in enakega dostopa do celotnega evropskega tržišča.

Židan in Kern

Dotaknila sta se tudi begunske problematike. “EU nosi vsebinsko in moralno odgovornost, zato se mora bolj angažirati, in sicer tako, da se nemirna področja stabilizirajo ter da se tam zažene gospodarska aktivnost,” je po srečanju izpostavil Židan, ki se je s Kernom dogovoril tudi, da se bo ta udeležil srečanja voditeljev socialnih demokracij v Sloveniji, katerega bomo organizirali slovenski Socialni demokrati.

Dejan Židan in Christian Kern

“Za Socialne demokrate so srečanja s sestrskimi organizacijami, kot je SPÖ pod vodstvom avstrijskega kanclerja Christiana Kerna, zelo pomembna, da bomo lahko samo s skupnimi močmi ustvarili solidarno in socialno pravično EU,” je ob obisku med drugim poudaril Židan.

Delegacija SD s Christianom Kernom in poslanko Ano Blatnik

Delegacija Socialnih demokratov pod vodstvom predsednika Dejan Židana, v kateri sta bila tudi poslanec SD in podpredsednik DZ Matjaž Nemec ter glavni tajnik stranke mag. Dejan Levanič, se je na Dunaju srečala tudi z vodstvom avstrijskega Renner Inštituta ter poslanko avstrijskih Socialdemokratov Ano Blatnik. V dunajski mestni hiši pa so se srečali s Kurtom Stürzenbecherjem, namestnikom vodje skupine SPÖ v mestnem svetu ter predsednikom odbora odgovornega za stanovanjsko politiko mesta Dunaj. Stürzenbecher je predstavil projekt gradnje in upravljanja družbenih stanovanj mesta Dunaj, ki v evropskem prostoru velja za najboljšega.

Delegacija SD z vodstvom Renner Inštituta

Socialni demokrati želimo odlično prakso in izkušnje Dunaja prenesti v Slovenijo in na tak način izboljšati stanovanjsko situacijo prebivalk in prebivalcev Slovenije, še posebej mladih, ki so na poti osamosvajanja in mladih družin, ki iščejo svoje prvo stanovanje.

Židan z delegacijo na Dunaju