Prispevki

PS SD

Odpravljena prva ovira na poti do spremembe 57. člena Ustave RS glede financiranja šolstva

Socialni demokrati verjamemo, da je naša pobuda za spremembo ustave v prid zaščite kakovostnega javnega šolstva danes preskočila prvo, a pomembno oviro. Članice in člani Ustavne komisije Državnega zbora so namreč v četrtek, 6. oktobra, s potrebno dvotretjinsko večino navzočih sprejeli predlog za spremembo ustave oziroma njenega 57. člena.

Predlog je nastal v dogovoru strank, ki so skupaj s Socialnimi demokrati kot predlagateljici sprememb v prid kakovostnega javnega šolstva bile pripravljene slediti nameri, izraženi že v prvotnem predlogu ustavne dopolnitve. Ta jasno določa možnosti financiranja in ločevanja javnega in zasebnega šolstva ter zapira prostor različnim interpretacijam, ki ga je odprlo ustavno sodišče z nasprotujočimi si odločitvami glede financiranja javnega in zasebnega osnovnega šolstva.

Socialni demokrati pričakujemo, da bodo tudi ostali poslanci in poslanke, ki jih danes predlog ni prepričal, na podlagi argumentov v prid sedanjim in prihodnjim generacijam otrok, ki si zaslužijo kakovostno in dostopno javno izobraževanje, v Državnem zboru zmogli argumentirane razprave in navsezadnje odločanja v prid temu predlogu. Ob tem je treba poudariti, da ne gre samo za politično odločitev, temveč podporo širši družbeni vrednoti, ki ne sme biti več plen ideoloških, političnih ali interesnih apetitov, temveč naša skupna zaveza za družbeno dobro.

Švedi na obisku pri PS SD

Predstavniki švedske sindikalne akademije na delovnem obisku pri Poslanski skupini SD

Poslanska skupina Socialnih demokratov je gostila predstavnike švedske sindikalne akademije Göteborgs Arbetares Folkhögskola. Ta je nastala pod okriljem Centralne organizacije sindikatov na Švedskem in združuje 14 sindikalnih central. Člani teh so se v okviru študijskega obiska Ljubljane sestali s predstavniki stranke Socialnih demokratov, pogovor pa je tekel v luči boljšega prepoznavanja skupnih, nacionalnih in nadnacionalnih vsebin, povezanih z delovanjem političnih strank ter sindikalnim gibanjem v obeh državah.

V uvodnem nagovoru je namestnik vodje Poslanske skupine Socialnih demokratov Jan Škoberne izrazil dobrodošlico gostom ob prepričanju, da sta prav sodelovanje in izmenjava pozitivnih praks tisto, kar lahko družbo pomakne naprej. “Prav jasna in nedvoumna povezanost sindikatov s politiko, ki umanjka v našem prostoru, je svojstven paradoks, kajti ta »nevtralnost« sindikatov, namesto usklajenih in dolgoročno vzdržnih sprememb,  velikokrat navrže olje na ogenj tistim, ki želijo to neusklajenost izrabljati za težo svojih lastnih interesov,” je poudaril Škoberne.

Odgovor na to dilemo Škoberne vidi v izčiščenju političnega prostora, od katerega pričakuje jasno in vidnejšo pozicijo posameznih političnih opcij. “Danes namesto jasnega levega ali desnega pola gledamo neko fluidnost, ko ne vemo kdo kam sodi in kaj so njegove rešitve. Prav slednje, torej izčiščenje, in s tem ponovna vzpostavitev jasne politične naravnanosti političnih akterjev je tisto, kar je glavni izziv predvolilnega leta pred nami,” je izpostavil Škoberne.

Ob vprašanjih gostov o stanju in priložnostih socialne demokracije pa je poudaril, da zdaj prihaja čas za preporod vrednot, ki jih je socialna demokracija, tudi po svoji krivdi ter izrazito nenaklonjenih okoliščinah, prav v postkrizenm času prevečkrat pustila zadaj. Po njegovem prepričanju je sedaj čas, da se pokaže pravi obraz socialne demokracije. Ta »obraz« po mnenju Škoberneta ni zgolj v političnem in strankarskem življenju, temveč v širšem civilno-družbenem gibanju. To po besedah Škoberneta presega državne meje, čemur v dokaz priča dobro sodelovanje Socialnih demokratov v evropskem prostoru in širše.

Sindikalist Konfederacije slovenskih sindikatov in član stranke Socialnih demokratov David Ažnoh je pritrdil tezi namestnika vodje o pomanjkanju jasne afinitete sindikatov do strank. Kot je povedal, lahko po svojih lastnih izkušnjah povzame, da članstvo v stranki ne pomeni zgolj in samo slabosti v sindikalnem delu. Še več, prepričan je, da je lahko strankarska izkaznica s poštenim in požrtvovalnim delom posameznika v sindikatu pravi recept za iskanje rešitev, ki lahko zares kaj spremenijo.

“Spoznanje, da sindikalno gibanje in socialdemokratska politika črpata iz istih korenin, ki kljub temu, da jih ne vidimo, vemo, da obstajajo, je lahko zelo koristno za naprej,” je povedal Ažnoh. Svojo izkušnjo, ko je bil s strani delodajalca ravno zaradi dela v sindikatu deležen pritiskov, je Ažnoh povzel, da ljudje opazijo, če si delaven, predvsem pa če delaš v dobro njih. “Brez tega ti nobena stranka, prepričanje ali sindikalno članstvo ne more pomagati,” je poudaril Ažnoh.

Državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Peter Pogačar je v nagovoru izpostavil pomen socialnega dialoga pri sprejemu ključnih delovno-pravnih in ostalih vsebin, ki zadevajo malodane vse člane naše družbe. Poudaril je, da ravno te dni poteka zaključna faza pogovorov s socialnimi partnerji o spremembah glede urejanja trga dela ter večjega inšpekcijskega nadzora, ob tem pa izrazil obžalovanje za odstop dela socialnih partnerjev pri spremembah zakona o delovnih razmerjih. Te po njegovem ne morejo iti v smer večje fleskibilizaicje, ne da se na drugi strani krepi varnost zaposlenih.

Socialni dialog, ki se v Sloveniji implementira preko Ekonomsko socialnega sveta je po njegovem tudi v luči 22 letne tradicije, s tem pa naravnanosti k sprejemanju konsenzualnih rešitev, prav v časih potrebnih sprememb, ključen, da bomo presegli težnjo po pretirani politizaciji, s tem pa tudi krhkosti sprejetih rešitev. Slednje so lahko na račun tega – s spremembami politične garniture – podvržen rokohitrskim in politično naravnanim spremembam. “Če pridemo v Državni zbor z dogovorom, krepimo moč socialnega dialoga,” je bil jasen Pogačar.

Postkrizni čas, pa je po njegovem čas, ko je v sled vse večjih sprememb na trgu dela, tudi zaradi prekarizacije ter ostalih negotovih oblik dela, tisti, ki terja razmisleke in spremembe glede reprezentativnosti sindikatov. “Članstvo sindikatov je v upadu, zato sem prepričan, da se je temu treba prilagoditi, tudi tako, da se delež, potreben za reprezentativnost sindikata zmanjša,” je poudaril Pogačar.

Državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade ter strokovnjakinja s področja socialnih politik dr. Andreja Črnak Meglič je v razpravi osvetlila model socialne politike v Sloveniji, ki predstavlja kombinacijo konzervativnega in socialnodemokratskega modela. Prvi se v Sloveniji odraža v politiki socialnih transferjev, drugi, socialno demokratski pa je bolj razviden pri zagotavljanju storitev, ki jih zagotavljajo v pretežni meri javne službe.

Svojstven model, ki ga ima Slovenija, je sicer po besedah Črnak Megličeve posledica različnih zgodovinskih civilno-družbenih in političnih momentov naše družbe in države, je pa ob tem izpostavila ključne kazalnike socialne politike pri nas in posledicah teh na ljudi. Prav čas krize, ob katerem se je politika posluževala precej drastičnih restriktivnih ukrepov, je po mnenju Črnak Megličeve, poleg postopne izravnave in ukrepov za izboljševanja položaja ljudi moment, ko lahko skozi perspektivo te težke gospodarske in finančne krize uvidimo, kje so pomanjkljivost in možnosti za izboljšave socialnih politik. Kriza je Slovenijo prizadela v največji meri, bili smo priča t.i. w krizi, ko nas je po krajšem premoru, kriza udarila še bolj kot poprej.

“Brezposelnost, ki je sledila temu upadu, je bila in tudi danes ostaja jedro tistega, s čimer se moramo soočiti, ne samo na kratek rok in v sled dobrih statistik o upadu brezposelnosti, temveč in predvsem v pomembnosti skupnega vsedružbenega dogovora o pomembnosti in pomenu socialnega modela, ki ga želimo,” je poudarila Andreja Črnak Meglič.

Spodbuden delež javnih storitev, ki so pod okriljem javnih služb, pa moramo ohraniti, če želimo prav v časih kriz in zategljajev ohraniti dostopnost in kakovost javnih storitev (npr. Izobraževanja in zdravstva) za vse naše državljanke in državljane.

PS SD

Poslanska skupina SD odločno nasprotuje izenačevanju obsega financiranja med javnimi in zasebnimi osnovnimi šolami

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja je za Poslansko skupino Socialnih demokratov (PS SD) nesprejemljiv. V zakonodajnem postopku je namreč pobuda za dopolnitev Ustave, ki smo jo pripravili v PS SD in vložili skupaj s sopodpisniki poslanskih skupin DeSUS, ZL in tedanje ZaAB. Ugotavljamo, da predloženo besedilo omenjeni pobudi nasprotuje.

Ob tem poudarjamo, da je predlog spremembe 86. člena v nekaterih točkah nejasen, pomanjkljiv, celo nasprotujoč si. Program osnovnošolskega izobraževanja, tako kot Zakon o osnovni šoli, loči na obvezen in razširjen program, zanju pa predlaga različen delež financiranja iz javnih sredstev. Sprašujemo se, na kateri podlagi temelji omenjeno razlikovanje v deležih financiranja javnih sredstev. Če predlagatelj razume odločbo peterice sodnikov Ustavnega sodišča tako, da je treba zagotoviti 100% financiranje obveznega dela javnoveljavnega programa, zakaj potem obenem predlaga, da se za razširjeni program namenja 85% financiranje iz javnih sredstev?

Ob tem opozarjamo, da noben del razširjenega programa (podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dodatni pouk, dopolnilni pouk, interesne dejavnosti in pouk neobveznih izbirnih predmetov) ni pogoj niti za udeležbo niti posledično za učenčevo napredovanje. Iz navedenega izhodišča ocenjujemo tudi pogoj, ki od zasebnih šol za izvedbo programa zahteva zgolj 80% zaposlenih učiteljev oziroma vzgojiteljev, kot nezadosten. Sklepamo, da je v zvezi z določitvijo obsega financiranja razširjenega iz javnih sredstev veliko nejasnosti in pojmovne zmede, h kateri v 25. točki izreka prispeva tudi peterica sodnikov Ustavnega sodišča.

Predlagatelj sicer skuša z določenimi »varovalkami« delno upravičiti izenačitev obsega financiranja (zasebnim šolam prepoveduje diskriminatorne pogoje vpisa, zaračunavanje šolnin, določi pogoje izvajalcev, …). Opozarjamo pa, da raznolikost organizacije vzgojno-izobraževalnega dela med javnim in zasebnim osnovnim šolstvom, ki z vidika enakega obsega javnega financiranja ni upravičena, določena tudi v Zakonu o osnovni šoli. Zato bi moral predlagatelj, ki ima namen izenačiti obseg javnega financiranja in bi želel biti ob tem dosleden, hkrati poseči tudi v področni zakon.

Kot navedeno, v Poslanski skupini Socialnih demokratov izenačevanju obsega financiranja med javnimi in zasebnimi osnovnimi šolami odločno nasprotujemo.

Predlog novele uvaja tudi vrednotenje uvajanja novega zasebnega programa samo za prvo generacijo vpisanih učencev. Nikjer pa ne govori o časovni omejenosti financiranja. V PS SD se sprašujemo, ali to pomeni, da ko program zasebne šole zavod po prvi generacijo ovrednoti kot primernega, čas financiranja ni več omejen?.

Predlog navaja pogoj za financiranje zasebnih programov, to je “bogatitev” šolskega prostora. V zvezi s tem ugotavljamo, da se programi javnih šol z leti spreminjajo v smeri vključevanja novih pedagoških praks, pristopov, vsebin, ki so nekoč pomenile obogatitev šolskega prostora s strani zasebne iniciative. Torej potemtakem zasebna šola pogoja obogatitve ne izpolnjuje več. Menimo, da je navedeno dodaten argument za časovno omejitev trajanja financiranja.

Za PS SD je prav tako nesprejemljiv pogoj soglasja ministra v postopku imenovanja oziroma razrešitve ravnatelja ter direktorja zavoda kot je zapisan v 7., 8. in 9. členu predloga. Pomeni namreč vrnitev v preteklost, v čas politizacije dela ravnateljev.

Nenavadno je, da predlagatelj ob tem ne navaja niti razlogov za nasprotovanje predlogu sveta, s čimer bi omejil, očitno želeno diskrecijsko, pravico ministra.  Zamislimo si namreč situacijo, ko bo minister po elektronski pošti ali kako drugače prejel množico informacij o kandidatu za ravnatelja –  na podlagi česa se bo odločil? Bo izvajal preiskovalne metode? Najhuje bi bilo, da bi minister o soglasju odločal na podlagi govoric, insinuacij, političnih prepričanj, itn. To bi bila nedvomno huda degradacija obstoječega stanja. Po presoji PS SD je tak predlog v nasprotju z izhodišči o zagotavljanju avtonomnega izobraževalnega okolja, zato predlogu nasprotujemo.

Glede preimenovanja pomočnika vzgojitelja v vzgojitelja predšolskih otrok – pomočnik vzgojitelja (1. člen) ter zapis, ki bo omogočil, da bodo izplačila iz šolskega sklada določena kot davčna oprostitev (13. člen) v PS SD sicer podpiramo, navkljub pomisleku, ali preimenovanje pomočnika vzgojitelja v nadaljevanju vodi v nižanje izobrazbenih zahtev za delo v vrtcih. Vprašujemo se tudi, zakaj je predlagatelj v primerjavi s prejšnjo različico osnutka novele zakona umaknil zapis o šolskih bazarjih kot dejavnosti, ki ni zavezana izdaje računov.

Matjaž Nemec med sejo v DZ

Matjaž Nemec: Poslanska skupina SD soglasno podpira postopek vpisa pravice do pitne vode v Ustavo RS

Poslanke in poslanci so na julijski seji DZ začeli z razpravo o spremembi ustave, v kateri bi dostop do pitne vode uredili kot temeljno ustavno pravico ter določili, da se oskrba s pitno vodo izvaja kot nedobičkonosna javna služba, s čimer naj bi preprečili privatizacijo vodnih virov in obravnavo vode kot tržnega blaga. Začetku postopka se obeta zadostna podpora, Poslanska skupina SD pa tudi soglasno podpira postopek vpisa pravice do pitne vode v Ustavo Republike Slovenije.

Stališče PS SD je na seji v DZ predstavil poslanec SD in podpredsednik DZ Matjaž Nemec:

“Skrb za sočloveka, za državljanke in državljane se začne pri skrbi za naravo. Narava in njeni darovi so tisti, od katerih živimo in ki nam pravzaprav omogočajo da preživimo – navkljub vsej tehnologiji, napredku in razvoju. Navkljub temu, da si človek ter družba vse prevečkrat predstavljata, da sta od narave neodvisna in samozadostna, da lahko znanje preseže naravo, žal pa nam globalizacija ter napredek kažeta, da imata slednja pogosto ravno obratni učinek od pričakovanega: namesto, da bi se ustvarjali pogoji za skrb in dobrobit človeka, se v imenu kapitala in drugih ozkih interesov uničuje najbolj elementarne sisteme v naravi. S tem se ruši pomembno naravno ravnovesje, v naravi ter v družbi pa se ustvarja velike prepade, ki vodijo k slabim stvarem (vojne, revščina, lakota, politična in ekonomska nestabilnost).

Malokdo v tej dvorani si je lahko – ne 100 ali 50 – temveč 15 let težko zamišljal, da bomo nekoč prišli do točke, ko bo morala ne samo politika, temveč celotna družba postaviti jasne meje pri zaščiti naravnih dobrin. Tistih, za katere se je še pred kratkim zdelo, da jih imamo v izobilju. To je bilo nepredstavljivo tudi v Sloveniji, kjer je vode zaenkrat še dovolj.

S porastom svetovne populacije in v vse bolj intenzivnih globalizacijskih trendih, pa je pitna voda pričela pridobivati na vse večji veljavi. Ta trend se je žal razcepil na dve poti. Ena pot vodi k vse večji osveščenosti in zaznavi pomena o skrbi za naravne vire, tudi vodo, druga, katera pa ima žal več finančne podpore, pa gre v smeri izkoriščanja vodnih virov, povečini z namenom ustvarjanja dobička. Ta druga pot je svoje bližnjice iskala tudi v Evropi, tudi pri tistih, ki bi morali biti na strani nas, ljudi, ne na strani kapitala. Namreč kako si lahko drugače razlagamo predlog direktive Evropskega parlamenta o koncesijah iz leta 2012, ki je zelo spretno podala nastavke za privatizacijo vodnih virov.

Socialni demokrati smo to direktivo prepoznali kot izjemno škodljivo in sedanji predsednik Socialnih demokratov, takratni predsednik Odbora za kmetijstvo Dejan Židan je to vprašanje 2013 umestil na nujno sejo odbora za kmetijstvo ter odbora za finance. Da se opravi razprava o stališču Republike Slovenije k Predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o podeljevanju koncesijskih pogodb in sicer z dvema sklepoma: da se na področju storitev javnega dobra ohranja univerzalnost dostopa za uresničevanje temeljnih človekovih pravic ter da se opravi razprava o možnosti spremembe zakonodaje, ki bi preprečila morebitno bodočo privatizacijo in bo še naprej zagotavljala prost dostop do pitne vode vsem državljankam in državljanom.

Zakaj se mi zdi pomembno, da to izpostavim. Ne gre za nek PR – kdo je in kdo ni zaznal in odreagiral na neko vsebino. Temveč za to, da bomo lahko tudi danes, ko je pred nami predlog za spremembo ustave, vedeli, da te pobude niso nastale zgolj ali samo na podlagi nekih vnaprejšnjih pričakovanj ali reakcij na neke negativne trende. Temveč, da imajo svoje korenine v konkretnih dejanjih, konkretnih aktih, katerih sprejem je padel v vodo ravno zaradi trga, ker so nekatere države Evropske unije ter več kot milijon in pol državljank in državljanov Evrope rekli ne! Ne liberalizaciji, Ne lastninjenju, ne dobičkonostnoti na račun vodnih virov! In da pravici do pitne vode!

Tako se je že tekom prejšnjega mandata pomemben del politike poenotil, da ne bo dovolj samo upreti se vse večjim pritiskom po težnjah liberalizacije pitne vode, ki je zagon dobila tudi v Evropi. Zaščita pitno vodo kot dobrino, ki mora biti dostopna vsem državljankam in državljanom, je v naši državi dobila prostor diskusije za spremembo ustave. Socialni demokrati pri tej nameri nismo oklevali. Da se mora politična volja v tem primeru, v primeru elementarne pravice, da zaščitimo naše vodne vire ter navsezadnje naše državljanke in državljane, opolnomočiti preko dopolnitve našega najvišjega pravnega akta. Veseli nas, da je ta pobuda oživela tudi z novim mandatom ter da se je večji del politike, sprva preko podpisa k tej pobudi, kasneje pa preko izkazanega zaupanja ostalih, uspel poenotiti, da to dopolnitev ustave potrebujemo.

Na tem mestu se zahvaljujem izčrpnemu delu strokovne skupine, ki je delovala v okviru postopka pred Ustavno komisijo. Skupina je pripravila dobro besedilo, ki celostno odgovarja na dvome, vprašanja ter bojazni, povezanih s pravico do pitne vode. Ravno tako besedilo nastavlja gosto sito vsem morebitnim posegom na tem področju v prihodnje. Navsezadnje pa našim ljudem sporoča, da je slovenska politika dovolj prožna ter tudi odgovorna, da preseže ta političen čas in prostor ter za te in prihodnje generacije ohrani naše naravne dobrine ter pravico do dostopa do teh za ljudi, ne kapital.

To je za Socialne demokrate ključnega pomena. Ob tem pa naj dodam, da je to prvi korak, ki mu morajo slediti tudi ostali. Da se bo ta dopolnitev lahko realizirala v polni meri. V prihodnje moramo sprejeti tudi ustrezne dopolnitve in spremembe področne zakonodaje ter tisto ključno, dosledno spoštovati vsebino ter sporočilo te ustavne spremembe. Zato danes ni čas, da po – pričakujem večinski podpori tega postopka in spremembi ustave – to materijo pospravimo na polico kot rešeno, temveč , da dobimo še večji zagon za delo, ki nas čaka. Delo, da ostanemo dojemljivi za zaščito našega naravnega bogatstva, ki naj služi v dobro vseh naših državljank in državljanov. Da bo vsakdo imel pravico do pitne vode.

Spoštovani, menim, da smo priča pomembni prelomni točki. Ko bo politika, z roko v roki civilnih pobud in glasa ljudi, družno postavila trdne temelje ustavne zaščite do pitne vode. Danes bomo pokazali, da smo navkljub razlikam odgovorni, zreli in poenoteni v skupni nameri, da slišimo in zaznamo spremembe, ki se dogajajo okoli nas ter nanje proaktivno in pravočasno odgovarjamo.

Socialni demokrati bomo postopek spremembe Ustave soglasno podprli.”

Matjaž Nemec
poslanec SD

PS SD

Odziv Poslanske skupine SD na predlog SDS za ustanovitev preiskovalne komisije DZ zoper prvega predsednika republike Kučana

Socialni demokrati smo že pred časom obsodili kazensko ovadbo Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) zoper prvega predsednika republike Milana Kučana. Tako tudi današnjega ravnanja SDS nikakor ni mogoče opravičiti in je vreden ostre obsodbe.

Socialni demokrati verjamemo, da v SDS ne bodo uspeli zbrati potrebnih 30 poslanskih podpisov za uvedbo preiskovalne komisije, česar se predlagatelji sami dobro zavedajo. Pričakujemo, da bodo zato odločanje o ustanovitvi preiskovalne komisije predlagali za plenarno sejo Državnega zbora. Njihovo današnjo napoved pa ocenjujemo kot škodoželjno in pobalinsko.

Takšno ravnanje ima, enako kot ovadba Združenja VSO, lahko samo en cilj: osebna in politična diskreditacija prvega predsednika Republike Slovenije, s katero predlagatelji želijo zrušiti enega od temeljev slovenske državnosti in njenega ustroja, to je institut predsednika republike.

Zavedati se moramo, da je imel prav prvi predsednik republike Milan Kučan, v času slovenske osamosvojitve eno najbolj izpostavljenih pozitivnih vlog in je danes deležen splošnega priznanja velikih zaslug pri vzpostavljanju temeljev naše države ter utrjevanju njene poti in veljave v širšem mednarodnem okolju.

Socialni demokrati pozivamo vse sile razuma v državi, da svoje misli in delo usmerijo v prihodnost, preteklost pa raje pustijo zgodovini.

Ljubljana 19.10.2011 - Dvorana Drzavnega zbora.foto:Blaz Samec/DELO

Socialni demokrati podprli ratifikacijo Protokola o pristopu Črne Gore k Severnoatlantski pogodbi

Poslanci Socialnih demokratov so bili sopodpisniki zahteve za sklic izredne seje Državnega zbora o Zakonu o ratifikaciji Protokola o pristopu Črne gore k Severnoatlantski pogodbi (NATO). Vodja Poslanske skupine Socialnih demokratov Matjaž Han je pozdravil skupno pobudo večjega dela politike, ki se po njegovih besedah “zmore poenotiti takrat, ko je to potrebno”. Poudaril je, da dejanje ratifikacije za članstvo Črne gore v zvezo NATO ni pomembno samo za Črno goro, temveč za celotno regijo, da se ohranita mir in stabilnost. Ob tem je – glede na razmere, povezane z migrantsko krizo – izpostavil pomen nadaljnjega sodelovanja ter krepitve odnosov med vsemi državami regije.

Stališče Poslanske skupine SD na seji DZ o ratifikaciji Protokola o pristopu Črne gore k zvezi NATO:

Slovenija je odkrit zagovornik širitve na države Zahodnega Balkana. Naše stališče temelji na oceni, da so Evro-atlantske integracije največji garant stabilnosti in miru v sosednji regiji Jugovzhodne Evrope. Slednje je še posebej pomembno v času, ko je stabilnost sosednje regije na preizkušnji zaradi zunanjih varnostnih groženj in notranjih faktorjev, kot so porast radikalizma in razcvet mednarodnega terorizma.
Socialni demokrati smo tako prepričani, da bo priključitev Črne Gore k Natu izjemno pripomogla k okrepitvi njene varnosti in stabilnosti. Zato je toliko bolj pomembno, da Slovenija prva ratificira Protokol o pristopu Črne gore k zvezi NATO.

Severnoatlantlantska zveza (NATO) je bila ustanovljena z Washingtonsko pogodbo, 4.aprila 1949. Izjemnega pomena sta četrti člen, ki predpisuje obveznost posvetovanj v primeru ogrožanja ozemeljske celovitosti, politične neodvisnosti ali varnosti katerekoli države članice, in peti člen, ki določa, da je napad na eno od članic napad na vse. Najpomembnejši cilj zveze NATO je varovati svobodo in varnost vseh članic s političnimi in vojaškimi sredstvi.

Članstvo v zavezništvu NATO tako prinaša jamstvo, da si bodo članice v primeru oboroženega napada na katerokoli od njih, med seboj, individualno in kolektivno pomagale. Po drugi strani pa vsaka država ohranja pravico, da se odloči sama in v povezavi z drugimi o načinu odziva na napad. V praksi pa je individualnost odločitve podrejena skupni pripravi in posvetovanjem, kar je seveda nujno za avtoriteto odločitve in učinkovitost zveze.

Zaradi varnostnih izzivov in predvsem zaradi konstantne slovenske podpore iskreni želji črnogorskega naroda po samostojni in neodvisni državi, smo že od začetka podpirali in še naprej aktivno podpiramo črnogorsko članstvo v Evroatlantskih integracijah. Tako je bila Slovenija kontaktna točka za NATO v Podgorici in odkrita zaveznica v vseh fazah do podpisa pristopnega protokola.

S članstvom si bo Črna Gora zagotovila tudi večjo vlogo in možnost vpliva v mednarodnih zadevah. Posvetovanja med vladami članic namreč pomembno prispevajo k vplivu in vlogi vsake države v njenih celotnih mednarodnih odnosih. Tovrstni stiki in posvetovanja državam članicam zelo koristijo v času težav ali nesoglasij. Omogočajo jim uporabo skupne zaloge medsebojnega razumevanja in spoštovanja, kar jim pomaga odkrivati vzajemno sprejemljive rešitve in sprejemati skupne odločitve. Pristop Črne Gore je znak tudi drugim državam na Zahodnem Balkanu, da je NATO odprt za proces nadaljnje širitve. Upamo, da bo priključitev Črne Gore tako pripomogla tudi k večji stabilnosti in povezanosti na Balkanu in pomiritvi napetosti v regiji.

a man with rising coins

PS SD: Podpiramo novelo Zakona o minimalni plači, ki spreminja definicijo tako, da izvzema dodatek za nočno delo, nedeljsko delo in praznično delo

Državni zbor je v prvem branju obravnaval predlog novele Zakona o spremembi definicije minimalne plače, da bi iz nje izvzeli dodatke za neugoden delovni čas. V obrazložitvi predloga, s katerim želijo sindikati iz definicije izvzeti dodatke za neugoden delovni čas, torej za delo ponoči, ob vikendih in praznikih, je zapisano, da so v predlogu sledili obstoječi definiciji minimalne plače, iz katere so že izvzeti dodatki za nadure. Z izvzemom dodatka za neugoden delovni čas želijo popraviti krivico za delavce z minimalno plačo, ki delajo v teh pogojih, saj ostali delavci dodatke za tovrstno delo prejemajo dodatno k plači.

SD - FB Minimalna plača 1 504x504px

Socialni demokrati menimo, da vprašanje učinkovite solidarnosti, ki na eni strani zagotavlja blaginjo in enake možnosti za vse prebivalce, ter na drugi strani omogoča kar se da fleksibilno in konkurenčno gospodarstvo, predstavlja enega ključnih civilizacijskih izzivov. Iskanje ravnotežja med interesom gospodarstva in položajem zaposlenih pa proces, ki je podvržen nenehnemu prilagajanju in spreminjanju, ter s tem povezanim včasih bolj in včasih manj učinkovitim socialnim dialogom. Pogosto je, tako kot danes, osrednja točka tovrstnih razprav prav minimalna plača, njena definicija, obseg in njen odnos do produktivnosti.

SD - FB Minimalna plača 2 504x504px

Po definiciji Mednarodne organizacije za delo, je torej minimalna plača najnižji zakonsko določeni znesek, do katerega je delavec upravičen za opravljeno delo znotraj določenega obdobja in je preračunan na podlagi delovnih ur ali obsega proizvodnje in mora zadostovati za kritje minimalnih življenjskih potreb delavca in njegove družine, ob upoštevanju gospodarskih in socialnih razmer v državi. V resnici, pa raison d être minimalne plače définira razumevanje odnosa med njeno ekonomsko in socialno funkcijo. Slednji se sicer pogosto prikazujeta v konfliktnem odnosu, vendar v resnici izpolnjujeta isti temeljni cilj. Tako ni odveč poudarek, da slovenska država skozi svoj ustavni red in tradicijo solidarnosti razume in posebej izpostavlja socialno vlogo minimalne plače, ki pa jo razume tudi kot institut makroekonomske politike, za izpolnjevanje širših ciljev ekonomske politike, torej za zagotavljanje gospodarske rasti, prerazdelitve dohodkov in ohranjanja kupne moči.

SD - FB Minimalna plača 3 504x504px

V obstoječih razmerah to torej pomeni, da je minimalna plača tudi eno izmed možnih orodij, za krepitev domače potrošnje in s tem povezano ohranjanje gospodarske rasti. Hkrati, pa je potrebno razumeti, da lahko minimalna plača povzroči tudi negativne učinke na produktivnost, zviša cene proizvodov in storitev, povzroči inflacijske pritiske in zmanjša konkurenčnost in dobiček podjetij. Ravno zaradi zahtevne gospodarske situacije in strahu pred negativnimi učinki poseganja v minimalno plačo, ni odveč poudariti, da smo v času, ko si določen inflacijski pritisk celo želimo, saj potrebujemo okrepljeno potrošnjo in nadaljevanje gospodarske rasti. Ta cilj lahko zagotovimo tudi s pravičnejšo ureditvijo minimalne plače.

SD - FB Minimalna plača 4 504x504px

Obstoječe študije namreč kažejo, da dvig minimalne plače prispeva k dvigu produktivnosti preko učinkov nadomestitve in prilagoditev v tehnologiji in poslovnih procesih. Rezultati analize spremembe minimalne plače iz leta 2010 pa dodatno govorijo, da je dvig minimalne plače pozitivno vplival na produktivnost, še posebej v podjetjih in dejavnosti, ki so bolj obremenjena s prejemniki minimalne plače.

SD - FB Minimalna plača 5 504x504px

Zato ni odveč upoštevanje priporočila OECD, ki predlaga zmerno rast minimalne plače v odnosu do produktivnosti ter pozitivno ocenjuje reforme na področju trga dela, ki jih je Slovenija izvedla od leta 2013 dalje, ko smo sprejeli mnoge ukrepe za zmanjšanje dualnosti na trgu dela. Predlog sindikalnih central, ki je danes na naših klopeh, še zdaleč ne odpira tako široke razprave o vlogi in definiciji minimalne plače, kot bi morda lahko bilo potrebno. Tudi zato, ker se vsi deležniki v tem procesu zavedajo in zavedamo, kako pomemben je pri posegih v tako odločilno materijo, socialni dialog. Zato v resnici danes odpravljamo le dolgoletno krivico, ki so je deležni prejemniki minimalne plače, prostor, za nadaljevanje dialoga med delodajalci in sindikati pa ostaja odprt.

SD - FB Minimalna plača 6 504x504px

Cilj predlaganega zakona je tako zagotoviti ustreznejšo zakonsko ureditev minimalne plače na način, da se tudi delavcem, ki prejemajo minimalno plačo, prizna in izplača dodatek za nočno delo, nedeljsko delo in praznično delo, ki naj se poleg dodatka za nadurno delo doda na bruto minimalno plačo. Na ta način se vzpostavlja enakopravnejša obravnava delavcev, ki prejemajo minimalno plačo in ki opravljajo svoje delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa – v neugodnem delovnem času – glede na tiste delavce, ki prav tako prejemajo minimalno plačo, vendar svojega dela ne opravljajo v neugodnem delovnem času. Ker verjamemo, da se bo socialni dialog nadaljeval in da vsi v tem Državnem zboru razumemo pomen pravičnega plačila za pošteno opravljeno delo, smo Socialni demokrati predlog novele zakona podprli.

Poslanska skupina SD

V SD ne podpiramo predloga zakona NSi o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev

Socialni demokrati predloga zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki ga je v obravnavo Državnemu zboru Republike Slovenije predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisano Ljudmilo Novak, ne bomo podprli. Prepričani smo, da veljavni Zakon o vojnih grobiščih na sistemski ravni povsem ustrezno in dostojno ureja vsa temeljna vprašanja, ki jih predlagatelji izpostavljajo kot predmet ureditve tega zakona. Socialni demokrati tudi ne sprejemamo teze in pogostih namigovanj, da se veljavni Zakon o vojnih grobiščih ne izvaja ter da se zlasti na področju prikritih vojnih grobišč v vsem času od uveljavitve zakona ni storilo praktično ničesar, kar je daleč od resnice.

Če želimo objektivno in verodostojno spregovoriti o tem predlogu zakona, ki je danes pred nami, je zato nujno, da nekoliko osvetlimo dogajanja preteklih mandatov pri obravnavi in sprejemanju tako imenovanih vojnih zakonov, kamor zagotovo sodi tudi ta zakonski predlog. Za tematiko vojnih zakonov velja, da urejajo različna vprašanja polpretekle zgodovine, ki zadevajo čas 2. svetovne vojne in čas po koncu le-te. Hočemo ali ne, ostaja dejstvo, da so vedno znova v ospredju zlasti tista vprašanja, ki jih tudi po 70 letih dojemamo na različen način ter gojimo do njih različna čustva, saj jih različno sprejemamo in vrednotimo. In od tu nas žal loči le še korak h temu, kar pogosto označujemo kot ideološki boj in nove delitve med ljudmi, česar, verjamem, si nihče med nami ne želi.

To Socialni demokrati poudarjamo zato, ker iz izkušenj preteklih mandatov Državnega zbora vemo, da se je praviloma k razpravi o odprtih vprašanjih polpretekle zgodovine pristopalo drugače, kot smo priča danes. Šlo je za koordinirane razgovore s predstavniki vseh parlamentarnih političnih strank ter predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij, na katerih se je skušalo doseči čim širše soglasje o marsikaterih občutljivih vprašanjih, kar bi tlakovalo pot k skupnim ciljem, ki jih razumemo kot medsebojno spoštovanje, pomiritev, pieteten odnos do umrlih in spravo. Socialni demokrati smo razumeli tedaj enako kot razumemo danes, da ta vprašanja ne morejo in ne smejo biti v polju političnega prestiža in dominacije ene stranke ali poslanske skupine, če smo resnično dobroverni in si želimo tovrstna vprašanja rešiti na način, ki za seboj ne bo nikomur puščal grenkega priokusa ter bo slehernemu razblinil vsak najmanjši dvom glede pravilnosti in pravičnosti skupnih odločitev.

Ko je pred približno 10 leti pristojni minister Drobnič iz politične stranke, iz katere danes prihajajo predlagatelji zakona, pripravil osnutke vojnih zakonov, je med tedanjimi političnimi strankami prevladalo zavedanje o tem, da ni vseeno, na kakšen način se lotiti reševanja tovrstnih vprašanj. Socialni demokrati smo pri tem vedno tvorno sodelovali. V pogovore in usklajevanja zakonskih rešitev je bilo vloženega precej časa in truda, pa kljub temu pa v mandatu 2004 – 2008 vojni zakoni niso dosegli zadostne uskladitve in se zakonodajni postopek o vojnih zakonih ni nadaljeval. Nadaljeval pa se je trud in iskanje rešitev o teh zakonih v mandatu, ko smo vladno koalicijo vodili Socialni demokrati in v letu 2009 je bila sprejeta zelo pomembna novela Zakona o vojnih grobiščih, ki jo je kot rečeno v osnovnih rešitvah pripravil že minister Drobnič. Zakon je bil usklajen v najširšem možnem političnem krogu, saj so jo poleg 4 levosredinskih vladnih strank podprli tudi v tedaj opozicijski Slovenski ljudski stranki. Po našem prepričanju je novela Zakona o vojnih grobiščih prinesla pomembne rešitve, ki jih bodisi danes še ne znamo, bodisi jih nočemo korektno ovrednotiti, in sicer je novela:

– predvidela, da se v Ljubljani postavi spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanih žrtev na Slovenskem s posvetilnim napisom Otona Župančiča »Domovina je ena, nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt«,
– predvidela je, da se za posmrtne ostanke oseb, ki ne bodo imele samostojnega grobišča ali groba, postavi na območju spominskega parka Teharje osrednja kostnica,
– predvidela je tudi različna besedila posvetilne narave na grobiščih, pri čemer se je na grobišča civilnih žrtev vojne in po vojni usmrčenih oseb napisalo »Žrtve vojne in revolucionarnega nasilja, Republika Slovenija«,
– predvidela je, da se svojcem omogoči prenos posmrtnih ostankov v drug grob na istem ali drugem pokopališču,
– predvidela je natančnejša določila o evidentiranju vojnih grobišč,
– precizirala je pravno podlago za varstvo vojnih grobišč Republike Slovenije v tujini, ki so urejena v meddržavnih sporazumih oziroma dogovorih.

Danes zato ni možno in ni pošteno govoriti o tem, da na področju urejanja in odkrivanja prikritih vojnih grobišč ni bilo ničesar storjenega. Vlada je v svojem mnenju zelo jasno zapisala, katere aktivnosti, ki zadevajo prikrita vojna grobišča, je v preteklem času že izpeljala. Tako je bilo izvedenih 600 evidentiranj prikritih vojnih grobišč, 185 sondiranj, 60 prekopov in izkopov. V preteklih letih je vlada uredila prikrita vojna grobišča na območju Kočevskega roga, opravil se je iznos posmrtnih ostankov iz kraških brezen, zgrajen je bil spominski park Teharje, zgrajena kostnica v Mariboru in Škofji Loki. Ob tem potekajo še druge aktivnosti urejanja na različnih lokacijah vojnih grobišč ter aktivnosti za postavitev Spomenika vsem žrtvam vojn v Ljubljani. In ne nazadnje tečejo tudi aktivnosti za vzpostavitev nove informacijske baze za vodenje Evidence prikritih vojnih grobišč in Registra vojnih grobišč. Res je, da je obseg aktivnosti na tem področju prvenstveno odvisen od zmožnosti financiranja oziroma od vsakoletne vsote proračunskih sredstev, namenjenih urejanju vojnih grobišč, še posebej v času javnofinančnih varčevanj na vseh področjih. Najbrž tudi ni mogoče zanikati, da bi se v preteklih letih lahko na tem področju storilo še kaj več. Pa vendar, to dejstvo ne daje nikomur pravice zavajati s trditvami, da država na tem področju ničesar ni postorila.

Kot rečeno Socialni demokrati ne delimo mnenja, da je potrebno za učinkovitejše in boljše urejanje prikritih vojnih grobišč sprejeti poseben zakon. Tudi predlagatelji sami v uvodu zakonskega predloga navajajo, da to področje ureja Zakon o vojnih grobiščih, ki se po njihovem izvaja prepočasi. Pri čemer poudarijo, da je izvajanje zakona v veliki meri odvisno od politične volje vsakokratne vlade za reševanje tega področja, tudi z zagotavljanjem sredstev za ta namen. Torej predlagatelji sami ugotavljajo, da ob veljavni zakonodaji po njihovem mnenju ni toliko težava v sami pravni ureditvi, kot je po njihovem težava v pomanjkanju politične volje in proračunskega denarja. Zakaj torej poseben zakon? Predlagatelji nadalje sicer navajajo, da se pri prikritih grobiščih zatika pri vpisovanju tovrstnih grobišč v register, vendar to ne more biti tehten razlog za poseben zakon. Socialni demokrati na to vprašanje do danes nismo dobili prepričljivega odgovora, zato ne vidimo nobenega resnega argumenta, zakaj bi se za točno določeno vrsto vojnih grobišč sprejel poseben, specialen zakon, poln takšnih določil, ki po svoji naravi sodijo v podzakonski predpis in nikakor ne v zakon. Prepričani smo, da bi s sprejetjem takega zakona na to pravno področje vnesli preveč pravne zmede, ob tem pa bi eno kategorijo grobišč brez tehtnih vsebinskih razlogov izvzeli iz sistemske ureditve, kot jo danes poznamo v Zakonu o vojnih grobiščih.

Socialni demokrati smo se o tem predlogu Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev pogovarjali tudi s predstavniki Zveze združenj borcev NOB, ki so v preteklosti vedno tvorno sodelovali pri iskanju skupnih rešitev, kadar so bili na dnevnem redu tako imenovani vojni zakoni. Na tej točki z njimi delimo mnenje, da ta zakon po svoji vsebini ni primeren, niti potreben, saj imamo to področje dokaj dobro urejeno v Zakonu o vojnih grobiščih. Prav tako pa delimo mnenje, da bi se na tem področju moralo kaj izboljšati zlasti pri učinkovitejšem izvajanju veljavnega zakona.

Socialni demokrati ne nasprotujemo dostojnemu pokopu in pomiritvi, vendar tega ne gre povezovati z vprašanjem, ali ta predlog zakona podpiramo ali ne. Naš zadržek izhaja iz prepričanja, da glede novelacije obstoječega zakona, ni bila opravljena širša razprava vseh deležnikov in tako dejansko nimamo stališč vseh zainteresiranih strani, nimamo pa niti prepričljivih vsebinskih pojasnil predlagatelja, kaj zavira ali ovira izvajanje zakona, če govorimo le o njegovi vsebini in če pustimo ob strani zmožnosti države pri zagotavljanju višjih proračunskih sredstev.

Socialni demokrati bomo zato na podlagi vsega navedenega glasovali proti sklepu, da je predlog Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev primeren za nadaljnjo obravnavo.