Prispevki

Rok Dacar - pravnik

Komentar Roka Dacarja: Ali ženske kvote prinašajo pozitivne učinke k večji enakopravnosti žensk v družbi?

»Če imajo ženske pravico povzpeti se na giljotino, bi morale imeti tudi pravico, povzpeti se na oder«, je pred dobrimo 200 leti izrekla francoska razsvetljenka Olympe de Gouges, avtorica Deklaracije o pravicah žensk in državljank, novinarka, dramatičarka in pisateljica. In čeprav se je nedolgo zatem, med revolucionarnim nasiljem, pod giljotino znašla tudi sama, je njena misel preživela. Zakaj torej še danes, kljub formalni izenačitvi položaja žensk in moških, (pri nas od konca druge svetovne vojne), nežnejši spol še vedno redkeje zasede odgovorne pozicije kot njihovi moški kolegi? Ter predvsem, kaj se da narediti, da temu ne bo več tako?

Mogoče zato, ker se ženske bolj posvečajo družini kot moški, mogoče zato, ker nimajo ženskih vzornic, po katerih bi se lahko zgledovale ali pa zato, ker družba ženske še vedno vidi kot neprimerne za opravljanje izpostavljenih funkcij, na katerih se z nežnostjo, ki se jim pripisuje, ne da priti prav daleč. V politiki je to še posebno res, saj velikokrat nad dobrimi argumenti prevlada pompozni nastop. Kar nekaj uspešnih političark ima tako nedvomno lastnosti, ki jih stereotipno pripisujemo moškim, ostrino, strogost in brezkompromisnost. A prav dobro bi na to vprašanje ne znal odgovoriti, to prepuščam kakemu sociologu. Nekaj več besed pa bom zapisal o tem, kako povečati število žensk na odgovornih položajih.

Kako torej? Poti sta dve. Prva je obravnavanje in odpravljanje razlogov, zaradi katerih ženske ne dostopajo tako pogosto do visokih funkcij v gospodarstvu, politiki ter drugod, kot moški. Torej predvsem spreminjanje pogosto globoko ukoreninjenih navad z ne zavezujočim delovanjem  v smeri predrugačenja prakse, ki je resda pomembno in potrebno, a brez spremljajočih pravnih ukrepov tudi neučinkovito.

Druga pot so torej pravni ukrepi, spremembe zakonodaje in ustave. Pri teh je uspeh zagotovljen. Tu gre za prisilne ukrepe, za katere bi se dalo trditi, da posegajo v nekatere temeljne pravice, recimo pravico do enakosti pred zakonom, v Sloveniji urejeno v 14. členu Ustave, ki določa, da imajo vsi, ne glede na razne osebne okoliščine (tudi spol), enake človekove pravice in temeljne svoboščine. Torej tudi enako pasivno in aktivno volilno pravico, torej pravico voliti in biti (iz)voljen, ki bi se načeloma naj zagotovila vsem polnoletnim državljanom, v nekaterih primerih pa tudi tujcem, odvzeti pa jo je mogoče v izrazito  omejenem krogu primerov.

In čeprav kvote v to pravico morda res posegajo, ta poseg ni nedopusten, saj je sorazmeren za dosego upravičenega cilja, torej enakomerne zastopanosti spolov. Gre za t.i. pozitivno diskriminacijo, torej dajanje prednosti tistim skupinam, ki so glede na stanje v družbi v slabšem položaju in se jih s takšnimi ukrepi postavlja položaj primerljiv s  tistim privilegirane skupine. Takšni ukrepi nimajo nič skupnega z diskriminacijo v negativnem pomenu besede, ki pomeni neupravičeno in nepravično razlikovanje na podlagi okoliščin, ki niso upravičena podlaga za to razlikovanje. Ukrepi pozitivne diskriminacije naj bi bili potrebni le do vzpostavitve enakopravnega položaja neprivilegirane skupine, ko se bo to enkrat zgodilo, se bo dalje ohranjal sam in pravni ukrepi bodo postali nepotrebni.

Kakšne rezultate so torej prinesli ti ukrepi tam, kjer so bili uvedeni? Na kratko, velike. Od uvedbe kvot na volitvah v državni zbor in v občinske svete se je število ženskih poslank in svetnic občutno povečalo. Na področjih, kjer takšnih kvot ni, pa do večjih sprememb ni prišlo. Tako recimo število žensk na vodilnih položajih v gospodarskih družbah še vedno ostaja nizko, konec lanskega leta je izmed 101 največjega slovenskega podjetja članico uprave imelo 27, predsednico uprave pa le 10 podjetij. Podobno ali pa še bolj žalostni so rezultati ko pogledamo število županj. Teh je v več kot 200 občinah zgolj 14. Trenutno je v pripravi predlog zakona o postopni uvedbi 40-odstotnih ženskih kvot na odločujočih mestih v gospodarstvu, podobnih premikov na področju povečanje števila županj pa ni.

Določitev kvot za županje je tudi veliko težje učinkovito izpeljati kot isti ukrep na drugih področjih. Razloga za to sta dva. Prvi je, da bi uvedba takšnega ukrepa terjala spremembo ustave, torej dvotretjinsko večino v parlamentu, ki jo je relativno zahtevno doseči. Drugi, ki je še veliko večji, pa ima korenine v značilnostih volitev županov. Kvote se namreč dajo predpisati le, če je na kandidatni listi več kandidatov (oziroma več članov uprave ali nadzornega sveta, ko je govora o gospodarskih družbah), kakor recimo pri volitvah v občinski svet. Kandidat za župana pa je en sam. Kvoto je torej nemogoče predpisati. Edini način, da bi se le-te lahko uvedle bi bila določitev kvot na nivoju političnih strank. Te bi se lahko le težko vpeljale po principu zadrge, kakršen velja na volitvah v občinski svet. Zadrga pomeni, da na kandidatni listi kandidata enega spola, nujno nasledi kandidat drugega spola.

Torej, če je prvi kandidat moškega spola, mora biti drugi ženskega in tretji spet moškega, ter tako dalje do konca liste ali pa do njenega določenega dela, recimo polovice. Pri volitvah županov ima ta metoda eno ključno pomanjkljivost, ki jo napravi neuporabno. Kako namreč določiti, s katerim kandidatom in/ali občino se bi takšna »kandidatna lista« začela. Pri volitvah v občinski svet to ni težava, saj je lista ena, kandidati, ki so na njej postavljeni višje pa načeloma tudi izvoljeni pred kandidati, ki so postavljeni za njih. Za občine pa se seveda ne da uporabiti podobnega sistema. Torej takšna metoda očitno odpade, kar pomeni, da bi se kvote dalo določiti le na vse kandidate ene stranke (X odstotkov vseh županskih kandidatov stranke bi moralo biti drugega spola).

A tudi takšna ureditev s sabo prinaša eno bistveno težavo, ki njeno učinkovitost zrelativizira. Stranke bi namreč lahko ženske kot kandidatke postavljali v občine, v katerih so možnosti za njihovo izvolitev minimalne. Poleg vsega tega pa je pri določanju kvot na županje še ena težava. Veliko kandidatov na županskih volitvah je namreč neodvisnih in torej (vsaj uradno) nepovezanih s političnimi strankami. Pri neodvisnih listah, na katerih je več kandidatov, se kvote lahko brez težav določijo, pri neodvisnih kandidatih za župane pa je to nemogoče. Kot povzetek odstavka torej velja povedati, da je povečanje števila županj preko kvot relativno težko doseči. Morda pa bo kakšna inovativna rešitev izšla iz raziskave omenjene problematike Inštituta za ustavno pravo?

Nazadnje naj se dotaknem še nove sestave upravnega odbora ljubljanske univerze, v kateri ni niti ene ženske. Zakaj je spolna sestava takšna, ne vem, a glede na to, da imamo študenti velike večine fakultet (z izjemo tehniških) to srečo, da je približno dve tretjini študentske populacije ženskega spola, je neprimerna.  Resno bi veljalo razmisliti o uvedbi kvot tudi za ta organ, da bi v prihodnjih sestavah spola bila bolj uravnoteženo zastopana.

Rok Dacar je pravnik in bodoči magistrski študent generacije 2017/2018 na College of Europe

OZADJA

Komentar dr. Patricka Vlačiča ob razsodbi arbitražnega sodišča: Ali smo lahko zadovoljni?

Najprej je le treba zapisati, da je mejni spor med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško samo to, mejni spor. Ni nekaj, kar bo eni ali drugi strani prineslo zmago ali poraz, ni tekma in ni nič posebnega. Edina zmaga v tem sporu je, da sta ga državi vedno reševali s sredstvi za mirno reševanje sporov in sta se, potem ko 17 let pogajanj ni prineslo rešitve, odločili za arbitražno razreševanje. Treba je tudi povedati, da se ta spor, v nasprotju s prepričanjem marsikoga, rešuje razmeroma hitro in razmeroma kulturno.

Mejnih sporov je na svetu zelo veliko. Več kot dvesto odprtih ozemeljskih sporov rešujejo države med seboj v današnjem času. Ozemeljski spori niso zgolj v državah, ki so pred kratkim dosegle suverenost, ali, kot bi kdo zmotno mislil, v državah v razvoju. Med Nemčijo, Švico in Avstrijo je spor o Bodenskem jezeru. Kanada in ZDA imajo kar nekaj odprtih ozemeljskih vprašanj. Tudi znotraj ZDA so med zveznimi državami spori. Georgia in Tennessee že dolgo rešujeta spor glede vodnega vira.

Čustva, ki jih ta mejni spor sproža, so do neke mere logična. S slovenske strani s tem, da je po drugi svetovni vojni 200.000 takratnih Jugoslovanov (vendar samo Slovencev) ostalo v Italiji in 200.000 Italijanov v Sloveniji in na Hrvaškem in da je skoraj celotna slovenska nacionalna obala ostala v Italiji, Hrvaška pa je dobila Dalmacijo in otoke. Nepravnikom je kar težko razumeti, kako se je lahko zgodila taka krivica in kako to, da ima to dejstvo tako omejen pravni pomen. S hrvaške pa dolgo vojno stanje v devetdesetih, drugače od krajše vojne v Sloveniji, ki je pustilo pri marsikom ugodno prst za izjavo: niti centimetra naše zemlje! Oboje je logični sprožilec čustev. Preveč čustev v tem delu sveta ne prinaša nič dobrega.

Kar vedno znova intrigira, je, da naša država včasih zaradi aktov naših predstavnikov deluje naivno. Monumentalna nerodnost našega arbitra in agentke arbitraže je posledica tega, da diplomacijo in mednarodno politiko jemljemo preveč lahko. Ne glede na to, da je dokaz o komunikaciji pridobljen nezakonito, ostaja priokus naivnosti. Ali je res, da je hrvaški arbiter prebival na hrvaški ambasadi, medtem ko je arbitriral? No, saj v tem primeru so zadeve kar jasne.

Kar nam očitno manjka, je dober trening tistih, ki bodo počeli karkoli mednarodnega za našo državo. Po pripovedovanju izkušenega diplomata je bivša skupna država imela take treninge, kjer so jih poleg klasičnih veščin naučili tudi številnih “soft skills”, ki so včasih bolj pomembni kot klasično diplomatsko znanje.

Od danes naprej imata Slovenija in Hrvaška pravno rešitev različnih pogledov na razmejitev na določenih delih kopnega in na morju. Kot je običajno v takih sporih, ne ena ne druga država ne moreta doseči maksimuma zahtevka, saj je po naravi stvari nemogoče. Nekateri v Sloveniji bodo s pravno rešitvijo arbitraže zadovoljni, drugi pač ne. Tisti, ki menijo, da je bil ključen stik z odprtim morjem, bodo zadovoljni.

Arbitražno sodišče je, to je treba posebej poudariti, drugače, kot je običajno v mednarodnem pravu, določilo, da Slovenija ima stik z odprtim morjem. Naj še enkrat ponovim svoje stališče: takšen stik je simbolno gotovo pomemben, praktično pa le, če bi Hrvaška začela šikanirati ladje ali letala na poti v Slovenijo ali iz nje. Večji del Piranskega zaliva je po naravi stvari moral pripasti Sloveniji. V tem delu Hrvaška pač res ni imela veliko argumentov. Kar se pa kopenskih razmejitev tiče, se pa zdi, da je arbitraža nekako sledila dejaskemu izvrševanju oblasti. To je seveda prvi vtis, ki ga bo treba preveriti z natančnim prebiranjem arbitražne odločitve.

Ali smo lahko zadovoljni z arbitražno odločitvijo? Lahko smo zadovoljni, da se je spor, ki je netil nesoglasja med dvema narodoma, razrešil. Kaj bomo storili, če Hrvaška ne bo spoštovala arbitražne odločbe? Dolžnost spoštovanja mednarodnih pravnih aktov je močan argument Slovenije. Potrebna bo pa tudi intenzivna diplomatska akcija. Tisti diplomati, ki v zadnjih dneh mehčajo pomen arbitražne odločbe, ne ravnajo v korist regije, pa čeprav je to videti čudno, tudi ne v korist Hrvaške.

Delajo samo v korist tistih, ki so iz tega spora delali politični kapital. Ti so pa, vsaj meni, vedno najedali živce. Ob vsem tem ne smemo pozabiti na tiste naše ljudi, ki so želeli biti v Sloveniji, po arbitražni odločbi pa so se znašli na drugi strani meje. Njihova usoda se mi zdi ta trenutek najbolj pomembna. Za njih bo treba, če bodo to želeli, najti tudi rešitve.

Dr. Patrick Vlačič je strokovnjak za mednarodno pomorsko pravo in predsednik Sveta SD za infrastrukturo. Njegov komentar je bil objavljen tudi v časniku Večer.