Prispevki

Tanja Strniša: Podnebne spremembe so dejstvo. Kako v Sloveniji obvladujemo njihove posledice v kmetijstvu?

Izteka se drugi teden v januarju s temperaturami čez dan okoli 10 stopinj Celzija in zjutraj nad 0 stopinj Celzija. Tako vreme še ni razlog za preplah, je pa izhodišče za razmislek, kakšno vremensko leto nas čaka. Znano je, da je povprečna globalna temperatura v današnjem času za 0,85 stopinj Celzija višja kot ob koncu 19. stoletja in da je bilo vsako med zadnjimi tremi desetletji toplejše od kateregakoli desetletja v preteklosti, odkar so leta 1850 začeli beležiti temperature.

Ena od značilnosti globalnega segrevanja pa so tudi daljša obdobja enakega vremena. Zaradi daljših otoplitev v zadnjih dveh zimah se je narava zbudila prezgodaj, tako da je mraz konec aprila 2016 in 2017 povzročil škodo v kmetijstvu, kakršne nismo pred tem zabeležili več desetletij. Vse bolj pogosta so daljša obdobja lepega vremena poleti, ki povzročajo sušo. Vreme je tudi bolj nestabilno, vse bolj pogosta so neurja s točo. Po podatkih Evropske komisije se je v zadnjih 15 letih pogostnost obsežnih škod v EU zaradi neugodnih vremenskih pojavov povečala za eno tretjino.

V zadnjih 15 letih naravne nesreče v slovenskem kmetijstvu povzročile za 623 mio evrov škode

Spremenjene podnebne razmere povzročajo suše, toče, pozebe, pa tudi probleme s škodljivci in boleznimi rastlin in živali, ki jih prej v našem prostoru nismo poznali. Gre torej za vsestranske vplive, vendar se v tem prispevku osredotočam na obširne škode, ki jih povzročajo suše, neurja s točo in pozebe.

V zadnjih 15 letih smo vsako leto zabeležili vsaj eno naravno nesrečo v kmetijstvu kot posledico vremenskih neprilik, njihova skupna škoda pa je bila ocenjena na 623 mio evrov. Imeli smo kar 6 sušnih let (škoda 408 mio), dve manjši in dve pozebi izjemnih razsežnosti (škoda 97 mio), neurja s točo se pojavljajo vsako leto, kot naravna nesreča pa so bila obravnavana v petih letih, ko so povzročila za 102 mio škode. Kot naravna nesreča je bila razglašena tudi škoda po poplavah v letu 2005 v višini 2 mio. Trikrat v zadnjih letih je bila zabeležena tudi škoda v čebelarstvu v skupni višini 14 mio.

Najvišja skupna škoda po v višini 130 mio je bila zabeležena v letu 2003 (suša, pozeba, neurja s točo), drugo najbolj neugodno leto s skupno škodo 115,4 mio pa je bilo prav lansko, ko je pomladanska pozeba uničila pridelek v vrednosti 46,8 mio, škoda po poletni suši je po prvih ocenah znašala okoli 65,1 mio, zaradi neugodnih vremenskih razmer in posledično slabega medenja pa je bila škoda tudi v čebelarstvu (3,5 mio). Iz državnega proračuna se je za pomoč kmetom po naravnih nesrečah v zadnjih 15 letih namenilo 97 mio evrov (kar ne vključuje višine pomoči po lanski suši, ki še ni določena).

Preprečevanje posledic podnebnih sprememb prioriteta Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP)

Vse pogostejše škode na pridelkih zaradi suše, pozeb in neurij predstavljajo enega glavnih tveganj v kmetijstvu ne samo zaradi izpada dohodka, pač pa tudi zaradi nevarnosti izgube trgov, ko gre za večje izgube pridelka. Zato smo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za obvladovanje posledic podnebnih sprememb v zadnjih letih sprejeli vrsto ukrepov, ki zajemajo tako pomoč pri izpadu dohodka kot pomoč pri aktivni obrambi proti podnebnim spremembam.

Pomemben ukrep je sofinanciranje zavarovalnih premij za zavarovanje škod po pozebi in toči. Potem ko je bila zaradi varčevalnega proračuna stopnja sofinanciranja v obdobju 2014 do 2017 nižja, smo za leto 2018 ponovno dosegli ciljno, 50% stopnjo sofinanciranja za sadne nasade, hmeljišča in vinograde, za poljščine pa stopnjo dvignili na 40%. V letu 2016 je bilo zavarovanih 1328 ha intenzivnih sadovnjakov, 1249 ha hmeljišč, 3031 ha vinogradov, 24.032 ha žit in 7122 ha drugih rastlih.

Z interventnima zakonoma zagotovili 10,5 mio pomoči po pozebah v 2016 in 2017, denarna pomoč tudi za prizadete po suši in čebelarje

Po škodah, ki jih je mogoče zavarovati in za katere se sofinancira zavarovalne premije iz proračuna MKGP, ni možna državna pomoč po Zakonu o odpravi posledic po naravnih nesrečah. Ker pa sta zlasti sadjarstvo in vinogradništvo utrpeli katastrofalno škodo po spomladanski pozebi v zadnjih dveh letih, ki sta odnesli glavnino pridelka (pri jablanah je bil izpad pridelka celo 80 %), je bila pomoč države nujna, saj je izpad dveh zaporednih letin in s tem dohodka ogrozil obstoj številnih specializiranih sadjarskih in vinogradniških kmetijskih gospodarstev.

MKGP je zato pripravilo poseben interventni zakon v letu 2016, ki je omogočil finančno pomoč najbolj prizadetim sadjarjem in vinogradnikom iz proračunske rezerve v višini 3,5 mio evrov, in drugi interventni zakon v letu 2017, ki je zagotovil 7 mio pomoči iz proračunske rezerve za pomoč po lanski pozebi. Interventna zakona sta zagotovila še znižanje ali odpis najemnin za prizadete površine pri Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, znižanje ali odpis socialnih prispevkov ter možnost dokupa grozdja ali sadja kmetijam, ki se ukvarjajo s predelavo.

Pomembno pomoč za premoščanje likvidnostnih težav sadjarjev in vinogradnikov predstavljajo brezobrestni krediti (obresti financira MKGP) za obratna sredstva ter ugodni krediti za reprogramiranje investicijskih kreditov, oboje z možnostjo odloga začetka odplačevanja in daljšo ročnostjo. Ugodni krediti bodo na voljo pri Skladu za regionalni razvoj v Ribnici (razpis v decembru 2017 in januarju 2018).

Pomagali smo tudi čebelarjem in jim za kritje izpada pridelka medu v decembru že izplačali   520.548 evrov. Pomoči bodo deležna tudi kmetijska gospodarstva, ki so utrpela več kot 30% izpad pridelka po lanski suši; višino pomoči bo na podlagi programa, ki ga bo pripravilo ministrstvo, določila vlada.

Program razvoja podeželja podpira naložbe v prilagoditev podnebnim spremembam, po novem tudi višje sofinanciranje teh naložb

Še bolj kot kratkoročni ukrepi pomoči prizadetim kmetijam pa so pomembni ukrepi za preprečevanje škod. Iz Programa razvoja podeželja 2007-2013 in 2014-2020 smo podprli 391 investicij v protitočne mreže v višini 6,2 mio evrov. Konec leta 2017 je bilo tako z mrežami proti toči pokritih že 1243 ha intenzivnih sadovnjakov in 6 ha jagod. V istem obdobju smo iz Programa razvoja podeželja podprli 382 naložb v namakalno opremo na kmetijskih gospodarstvih v skupni višini 3,3 mio ter 9 naložb v posodobitev ali izgradnjo namakalnih sistemov, v katere je bilo vključenih 2150 ha kmetijskih zemljišč in izplačanih 9 mio evrov nepovratnih sredstev.

Da bi kmetije spodbudili k investicijam v namakalne sisteme, protitočne mreže, oroševalne sisteme proti pozebi ter v rastlinjake, smo s spremembo Programa razvoja podeželja omogočili za 20 odstotnih točk višjo stopnjo sofinanciranje teh investicij, kot velja za druge naložbe v kmetijska gospodarstva. Tako bo v marcu objavljen javni razpis, na katerem bo mogoče pridobiti do 70%, za mlade kmete pa do 75% sofinanciranje teh naložb.

Namakanje je ključno za zagotavljanje stabilne pridelave hrane

Za odpravo in preprečevanje vse pogostejših suš sta bila lani avgusta sprejeta tudi Načrt namakanja do leta 2023 in Program namakanja do leta 2023, ki določata predlog območij, kjer je namakanje kmetijskih zemljišč najbolj smiselno glede na primernost zemljišč za kmetijsko pridelavo in dostopnost vodnega vira za namakanje. Do leta 2023 se tako predvideva izgradnja 2467 ha in tehnološka posodobitev 1273 ha namakalnih sistemov z več uporabniki ter izgradnja 348 ha individualnih namakalnih sistemov.

Z nedavno sprejeto spremembo Zakona o kmetijskih zemljiščih smo omogočili obnovo ali izgradnjo državnih vodnih zadrževalnikov iz sredstev, ki se zbirajo iz odškodnin za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč in tako med drugim omogočili obnovo največjega vodnega zadrževalnika Vogrščka, ki je prepotreben za kmetijstvo v Vipavski dolini.

Obvladovanje podnebnih sprememb je učinkovitejše v partnerstvu z lokalnimi skupnostmi

Investicije v izgradnjo in vzdrževanje namakalnih sistemov z več uporabniki prevzemajo občine, ki lahko za te investicije pridobijo 100% financiranje iz Programa razvoja podeželja, vključno z DDV, če si ga ne morejo poračunati. Če imajo lokalne skupnosti interes, lahko v upravljanje in obnovo prevzamejo tudi namakalne sisteme, ki so v lasti države. Tak namen je na primer nedavno izrazilo 5 občin na področju namakalnega sistema Vogršček, s katerimi je bil sklenjen dogovor, da MKGP in MOP zagotovita sredstva in izvedbo obnove zadrževalnika, občine pa bodo namakalni sistem obnovile in v nadaljevanju tudi zagotavljale njegovo vzdrževanje.

Skupaj z lokalnimi skupnostmi MKGP izvaja tudi aktivno obrambo proti toči s sofinanciranjem letalske obrambe (posipavanjem točonosnih oblakov) na območju SV Slovenije. V letu 2017 je za letalsko obrambo MKGP zagotovilo 57.000 evrov, občine z branjenega območja pa 89.000 evrov.

Nekatere občine kmetom pomagajo tudi pri zavarovalnih premijah in jih sofinancirajo, poleg MKGP, do skupne najvišje možne stopnje pomoči, ki po evropskih predpisih znaša 65%.

Prilagoditve pa morajo biti tudi pri kmetu – v tehnologiji in sortimentu

Za prilagoditev kmetijstva podnebnim spremembam pa so potrebne tudi prilagoditve in inovacije v tehnologiji pridelave, sortimentu, rajonizaciji in podobno. Te spremembe mora narediti kmet sam. Ministrstvo jih pri tem podpira skozi kmetijsko-okoljske ukrepe in ukrep sodelovanje v Programu razvoja podeželja, posredno pa tudi skozi tehnološka navodila in program javne službe kmetijskega svetovanja.

S promocijo lokalne hrane prispevamo k blažitvi podnebnih sprememb

Da bo sporočilo zaokroženo, je treba povedati, da kmetijski sektor nosi odgovornost tudi pri blažitvi podnebnih sprememb, saj kmetijstvo v Sloveniji prispeva okoli 10% vseh izpustov toplogrednih plinov. Ministrstvo zato pri kmetijskih subvencijah spodbuja in daje prednost tehnologijam, ki izpuste toplogrednih plinov zmanjšujejo. Podpiramo tudi kratke dobavne verige s hrano, z manj izpustov zaradi transporta, hlajenja in obdelave živil.

Zato naj bo moja zaključna misel, da pomemben korak k zmanjševanju podnebnih sprememb lahko naredimo tudi potrošniki, če dajemo prednost sveži, sezonski, lokalni hrani.

mag. Tanja Strniša

predsednica Sveta SD za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in državna sekretarka Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

Tanja Strniša: Prihodnost kmetijstva z manj kemije in več dodane vrednosti

Da ne bo pomote. Na sodoben, konvencionalen način pridelana hrana je za potrošnika varna tudi ob uporabi sredstev za varstvo rastlin ali mineralnih gnojil. Ta so namreč podvržena strogim testom in predpisom in ob njihovi pravilni uporabi ne bi smelo priti do tveganj za potrošnika, okolje ali druge organizme. Primerov škodljivih učinkov v praksi ni ali so izjemno redki in še do teh pride običajno zaradi nedovoljene ali napačne uporabe.

Ne glede na zgoraj povedano pa je razumljivo, da je javnost zaskrbljena zaradi uporabe kemičnih sredstev v kmetijstvu zaradi možnih, morda še neznanih tveganj in da pričakuje, da se uporaba kemije v kmetijstvu zmanjša. To se je zelo dobro izkazalo v zadnjem letu in pol, ko je bilo v kmetijskih krogih in širši javnosti močno izpostavljeno vprašanje, ali naj Evropska komisija dovoli ponovno odobritev glifosata, najbolj široko uporabljanega herbicida na svetu. V razpravi se niso soočila strokovna mnenja, pač pa celotno dogajanje lahko razumemo kot izraz odpora pomembnega dela potrošnikov proti uporabi kemije (kar bi lahko razširili na nekatere druge sodobne tehnike) v kmetijstvu, ne glede na mnenje pristojnih strokovnih inštitucij o njihovi varnosti.

Zagovarjam stališče, da je varnost potrošnikov naša prva skrb, pa ne samo to, potrošniki so hkrati tudi davkoplačevalci, ki prispevajo za subvencije v kmetijstvu in zato upravičeno pričakujejo, da jim bo kmetijski sektor to »vrnil« ne samo z varno in kakovostno hrano, pač pa tudi z ustrezno skrbjo za okolje, pitno vodo, biotsko raznovrstnost. Zato se zavedam, da se moramo na pričakovanja potrošnikov ustrezno odzvati.

Pri tem moramo biti odkriti. Rastline in živali so, kot vsa živa bitja, podvržena boleznim in škodljivcem, ki zmanjšujejo pridelke in njihovo kakovost, lahko jih tudi popolnoma uničijo. Uporaba kemičnih sredstev za varstvo rastlin omogoča višje in stabilne pridelke.  Preden so se začela uporabljati sredi prejšnjega stoletja, je lakota vladala povsod po svetu. Ali torej zmoremo zagotoviti preskrbo s hrano na drugačen način? Z manj kemije, z uporabo nekemičnih metod, ki so dražje in pomenijo na koncu dražjo hrano?

Na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano  smo pred kratkim napovedali, da želimo iti v smer zmanjševanja uporabe kemičnih sredstev v kmetijstvu. Pripravili smo dopolnitev nacionalnega akcijskega programa za trajnostno rabo fitofarmacevtskih sredstev z vrsto ukrepov, ki omejujejo rabo pesticidov in spodbujajo uporabo nekemičnih metod varstva rastlin. Med drugim predvidevamo prepoved uporabe herbicidov na vseh javnih, nekmetijskih površinah in omejitev dostopa do fitofarmacevtskih sredstev za nepoklicne uporabnike (to so tisti, ki niso opravili ustreznega strokovnega usposabljanja), ki bodo v bodoče lahko kupovali le še sredstva, ki so dovoljena v ekološki pridelavi. Ukinili bomo tudi pristojbine za registracijo ekoloških pripravkov, da bi povečali njihovo izbiro.

Da bi kmetijstvo lahko šlo v smer zmanjšanja uporabe kemičnih sredstev, pa morata biti izpolnjena vsaj dva pogoja. Prvi je, da imajo kmetje na voljo nekemične in druge alternmativne metode za varstvo rastlin ter čas, da se na nove tehnologije prilagodijo. Na ministrstvu  smo v zadnjih letih okrepili programe opazovalno-napovedovalnih služb za rastlinske bolezni in škodljivce z namenom bolj ciljnega varstva rastlin, financirali pripravo smernic za integrirano varstvo rastlin in pripravo javnega spletnega portala z informacijami za integrirano varstvo, ki je že dostopen vsem uporabnikom.

Preko Programa razvoja podeželja sofinanciramo stroje in naprave za mehansko zatiranje plevelov, podpiramo ekološko kmetijstvo in nekatere okoljske ukrepe v sadjarstvu, vinogradništvu, poljedelstvu in zelenjadarstvu s ciljem manjše uporabe kemičnih sredstev. Razvoj novih metod bomo financirali skozi ciljno raziskovalne projekte in ukrep »sodelovanje« v Programu razvoja podeželja. Vendar bo treba za bolj smeli premik v alternativah kemiji v razvoj in prenos znanja vlagati še več javnih in zasebnih sredstev.

Drugi, še bolj ključni pogoj je, da je potrošnik pripravljen plačati višjo ceno za hrano. Najprej mora seveda prepoznati v tako pridelani hrani višjo kakovost in višjo dodano vrednost. Opažamo, da je velik del potrošnikov osveščen in si želi bolj naravno pridelane hrane. Vendar mora tako hrano prepoznati tudi kot posebno vrednoto in sestavni del kakovosti življenja, ki nekaj stane.

Vprašali me boste, ali bo zaradi teh ukrepov slovenska hrana dražja. Če hočemo hrano z manj kemije, pa tudi brez GSO in nekaterih drugih novih tehnologij, to prinaša dražjo hrano. To pa ne pomeni, da bo moral potrošnik nujno kupovati dražjo hrano. Naša naloga je, da mu omogočimo izbiro med hrano različne kakovosti, ga o tem pošteno in celovito informiramo, sam pa se bo odločil, koliko bo odštel za hrano, saj bo na trgu vedno tudi cenejša hrana iz bolj intenzivne proizvodnje.

Na koncu še tole: Slovenija se lahko za smer kmetijstva z manj kemije odloča s potrebno mero samozavesti. Cvetoči travniki, ki jih zahodne razvite kmetijske države ne poznajo več, mejice, težki pogoji za kmetovanje in posledično neintenzivno kmetijstvo, čisti viri pitne vode, vse to govori že zdaj o visoki kakovosti kmetijskih proizvodov. Strukturna razdrobljenost kmetijstva (naše kmetije so v povprečju pol manjše, kot je povprečna evropska kmetija) in težki pogoji za kmetijstvo (75 odstotkov kmetijskih zemljišč je v območjih z omejenimi dejavniki za kmetijstvo) niti ne omogočajo, da bi svojo konkurenčnost iskali v visoko produktivnem in intenzivnem kmetijstvu. Naša priložnost je lahko le v čistem, sonaravnem, butičnem kmetijstvu in hrani visoke dodane vrednosti. To je hkrati priložnost za lepo in ohranjeno krajino, kakovost življenja na podeželju in privlačnost Slovenije kot turistične destinacije. Kmetijski sektor lahko to uresniči preko podpore potrošnikov in davkoplačevalcev.

mag. Tanja Strniša

predsednica Sveta SD za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in državna sekretarka na MKGP

Tanja Strniša ob svetovnem dnevu hrane: Prehranska varnost doma in v svetu

Svetovni dan hrane 2017 zaznamuje zavedanje, da so podnebne spremembe in naraščajoče število svetovnih konfliktov ponovno povečale število lačnih ljudi na svetu. Svetovni dan hrane, ki zaznamuje ustanovitev Svetovne organizacije za hrano FAO 16. oktobra 1945, bo letos obeležen pod naslovom Spremenimo prihodnost migracij: investirajmo v prehransko varnost in razvoj podeželja. Svetovna skupnost se je zavezala, da bo do leta 2030 odpravila lakoto po vseh svetovnih regijah. Tako je zapisano v Agendi 2030 za trajnostni razvoj. Vendar pa zadnji podatki FAO kažejo, da se po desetletju upadanja števila podhranjenih, to od leta 2014 spet povečuje. Ocenjuje se, da je bilo v letu 2016 kar 815 milijonov ljudi po svetu lačnih, kar je 38 milijonov več kot v letu 2015. Položaj se je posebej poslabšal v Podsaharski Afriki, jugovzhodni Aziji in zahodni Aziji. Največje poslabšanje je zabeleženo v kriznih območjih in regijah, ki so utrpele sušo ali poplave. Med kronično lačnimi je 155 milijonov otrok v starosti do pet let, ki zaradi lakote zaostajajo v telesnem razvoju.

Na drugi strani je zelo izrazit tudi problem neustrezne prehrane, ki je prisotna v vseh regijah sveta in se lahko odraža v neustreznem razvoju otrok ali v prekomerni teži in debelosti pri otrocih ali odraslih. Lani je bilo 41 milijonov otrok do petega leta predebelih. Dostop do hrane ustrezne kakovosti ostaja tako eno ključnih globalnih vprašanj. Lakota in podhranjenost se povečujeta v kriznih regijah in tam, kjer pustošijo posledice vremenskih katastrof in podnebnih sprememb. Konflikti v regijah, ki so najbolj prizadete zaradi pomanjkanja hrane, potekajo večinoma na podeželskih območjih, kjer se večina ljudi preživlja s kmetijstvom. Krizne in vojne razmere ali pa ekstremne vremenske razmere pa pogosto ovirajo ali onemogočajo kmetijsko dejavnost. Ko ljudje ostanejo brez vira za preživetje, zapuščajo svoje domove in se odseljujejo bodisi znotraj svoje države ali regije ali v bolj razvite države. Pomanjkanje hrane in lakota tako ne povzročata nestabilnost samo revnih regij pač pa tudi v drugih delih sveta.

Vse države enostavno morajo ukrepati proti  lakoti in revščini! Lakote in revščine ter z njima povezanih problemov ni mogoče odpraviti brez skupnih prizadevanj. Nasprotno. Brez aktivne vloge predvsem razvitih držav bo šel razvoj v smer, ki bi bila lahko pogubna ne samo za revni, pač pa posledično tudi razviti svet. Vsaka država mora po svojih močeh prispevati h globalni samooskrbi s hrano. Torej mora izkoristiti in za pridelavo hrano tudi dolgoročno zaščititi svoje naravne vire, zemljo in vodo. Proizvodnjo hrane je treba povečati na trajnosten način, tako da se varuje vodo, naravo, okolje in biotsko raznovrstnost ter povzroča čim manj izpustov toplogrednih plinov, ki pospešujejo podnebne spremembe.

Nerazviti svet potrebuje pomoč pri investicijah v kmetijstvo in njegovo prilagoditev podnebnim spremembam. Mnoga območja npr. v Afriki so zaradi podnebnih sprememb postala preveč sušna in brez investicij v namakanje kmetijstvo tam nima možnosti. Države, kjer ljudje trpijo zaradi lakote in revščine, potrebujejo tudi boljše tehnologije, saj zaradi tehnološkega zaostanka, pomanjkanja znanja in ustrezne opreme, se v nerazvitem svetu okoli tretjine hrane izgubi že pri sami primarni pridelavi, spravilu in transportu hrane. Potrebne so tudi take kmetijske politike s strani razvitih držav, ki ne rušijo kmetijstva v nerazvitih revnih državah, česar ne smemo pozabiti, ko razmišljamo o zaščiti in podporah domačemu kmetijskemu sektorju v Evropi. Prav tako kot splošna varnost je torej tudi dostop do hrane in prehranska varnost nujna za stabilizacijo kriznih območij in umiritev migrantskih tokov. Ko bodo ljudje lahko preživeli v svojem domačem okolju, ne bodo več množično bežali.

Slovenija v svetovnem merilu problem odprave lakote in revščine naslavlja tudi s pobudo za svetovni dan čebel. Čeprav predstavljamo zelo majhne delež v svetovnem prebivalstvu, smo Slovenci pomembno prispevali k zavedanju o pomenu čebel in drugih opraševalcev za pridelavo številnih kulturnih rastlin in s tem za višje in bolj stabilne pridelke hrane. Svoje poslanstvo ne bomo zaključili s pričakovano bližnjo razglasitvijo svetovnega dne čebel s strani Generalne skupščine OZN. Naša trajna naloga bo opominjati na pomen čebel za okolje in hrano in pomagati tretjemu svetu pri razvoju in napredku čebelarstva.

Samooskrba s hrano pri osnovnih kmetijskih pridelkih narašča, s tem pa Slovenija prispeva k zagotavljanju zadostnih količin hrane tudi v svetu. Prehranska varnost Slovenije je ustrezna, k čemur poleg relativno dobre samooskrbe s temeljnimi kmetijskimi proizvodi prispeva tudi članstvo v EU in s tem dostop do hrane na enotnem evropskem trgu. Pogosto se v javnosti navajajo napačni podatki glede stopnje samooskrbe s hrano in zmotne trditve, da je stopnja samooskrbe s hrano v Sloveniji vedno manjša. Podatki o samooskrbi se ne zbirajo na agregati ravni, torej za vse vrste hrane skupaj, pač pa ločeno za temeljne kmetijske proizvode, ki se pridelujejo v Sloveniji. Primerjava podatkov v zadnjih desetih letih kaže, da stopnja samooskrbe s posameznimi pridelki sicer niha med leti in to predvsem pri rastlinskih proizvodih kot posledica različnih vremenskih razmer. Vendar pa beležimo pri nekaterih proizvodih tudi pomemben napredek kot rezultat ustreznih ukrepov kmetijske politike, ki so bili v zadnjih letih usmerjeni v povečanje samooskrbe pri temeljnih proizvodih (proizvodno vezana neposredna plačila za mlečno proizvodnjo v hribovsko-gorskem območju, za govedo, zelenjavo, strna žita, beljakovinske rastline, plačila za dobrobit živali, podpore pri investicijah).

V Sloveniji je in bo tudi v bodoče najbolj pomembna dejavnost govedoreja, saj je dve tretjini obdelovalnih površin trajno travinje, ki ga v smislu pridelave hrane in pridobivanja dohodka kmetov najbolje izkoristi govedoreja. Tako je pri mleku, ki ja najbolj pomemben kmetijski proizvod v Sloveniji, stopnja samooskrbe od leta 2010, ko je bila 116  %, zrasla na 131% v letu 2016. Višja je tudi stopnja samooskrbe z govejim mesom (v letu 2016 108%, v letu 2010 pa je bila 106 %) in jajcih (stopnja samooskrbe v letu 2016 je bila 95%, kar je dve odstotni točki več kot v letu 2010). V Sloveniji pridelamo več kot porabimo tudi perutninskega mesa (stopnja samooskrbe v letu 2016 je bila 107% in je nekaj manjša kot v 2010, ko je bila 112%). Primanjkljaj pri samooskrbi in padec samooskrbe v tem obdobju beležimo pri prašičjem mesu, kjer je bila stopnja samooskrbe v letu 2010 52%, lani pa 35% (zaradi izboljšanega ekonomskega položaja v panogi sicer lani po dolgem času nismo zabeležili nadaljnjega padca pač pa enako stanje kot v letu 2015). Spodbuden pa je tudi napredek pri samooskrbi pri žitih in zelenjavi. Skupna stopnja samooskrbe pri žitih je od  leta 2010 zrasla s 57 na 74% v letu 2016 in je višja pri vseh kategorijah (pšenici, rži, ječmenu in koruzi). Povečala se je samooskrba z zelenjavo (v letu 2010 je bila 30%, lani pa skoraj 42 %).

Samooskrba in prehranska varnost v Sloveniji sta odvisni od širšega družbenega razumevanja vloge in podpor kmetijstvu. Samooskrba s hrano je strateško pomembna tudi za Slovenijo, saj povečuje njeno splošno varnost v širšem geografskem prostoru. Za ustrezno stopnjo samooskrbe s hrano je treba imeti širše družbeno razumevanje o pomenu pridelave hrane in podporo kmetijstvu s strani tudi drugih resorjev. Treba se je zavedati, da zaradi težkih pogojev za pridelavo in neugodne, majhne strukture kmetij bo slovensko kmetijstvo vedno potrebovalo proračunske podpore, zlasti za ohranitev kmetijske pridelave v območjih s težjimi pogoji za pridelavo in za prilagodiotev kmetijstva na grozeče posledice podnebnih sprememb. Samo tako bo lahko vzdržalo na konkurenčnem evropskem in globalnem trgu. Samooskrbe pa tudi ne bomo imeli, če ne bomo najboljših kmetijskih zemljišč v največji možni meri obranili pred pozidavo in drugimi razvojnimi interesi.

Predsednica Sveta SD za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Tanja Strniša