Prispevki

Predsednica Sveta SD za pravosodje dr. Dominika Švarc Pipan: Za pravno državo smo odgovorni vsi

Kot se pogosto poudarja, pravna država resnično deluje le v družbi, v kateri je prisotno prepričanje, da ta deluje. A raven splošnega zaupanja v državne in pravosodne institucije v Sloveniji je alarmantno nizka. Ko smo pred dobrega četrt stoletja v ustavo zapisali načelo “pravne države” ter vanjo vtkali njene temeljne postulate kot so “ustavnost in zakonitost”, “pravičnost”, “enakost pred zakonom”,  “človekove pravice” in “neodvisnost sodstva”, je iz teh pojmov velo neko skorajda ezoterično, slovesno upanje. Danes pa ugotavljamo, da smo se v procesu graditve samostojne države premalo posvečali vsebinski napolnitvi in uresničevanju teh aspiracij, ki ostajajo bolj sintagma na papirju kot družbena realnost. Njihovo omenjanje pri ljudeh vse pogosteje vzbuja srd in odpor, so eden najočitnejših simptomov globokega razočaranja nad lastno državo in družbo.

Vlada prepričanje, ki žal ni povsem neutemeljeno, da pravo ter državne in pravosodne institucije ne izpolnjujejo tiste funkcije, ki bi jo v zreli ustavni demokraciji morali – zagotavljanje pravičnosti in dostojanstva vseh ljudi, temveč postajajo orodje interesov ozkih političnih in gospodarskih elit na račun povprečnih, depriviligiranih državljanov. Vzroki in dejavniki za takšno dojemanje stanja pravne države pri nas so izrazito večplastni, zapleteni in medsebojno soodvisni. Deloma gotovo izhaja iz dejanskih sistemskih pomanjkljivosti in anomalij, vendar ga dodatno (in znatno) stopnjuje vse bolj iracionalni politični, medijski in javni diskurz.

Premišljena in celovita analiza ter konstruktivno reševanje sistemskih težav so vsekakor nujni, če želimo ozdraviti in okrepiti načete temelje pravne države. V prvi vrsti je ključno zagotoviti jasno, notranje in sistemsko skladno, pregledno, razumno in razumljivo zakonodajo ter njeno pravično, predvidljivo in učinkovito izvajanje in uresničevanje pravic s strani državnih in sodnih organov. Z vidika namena pravne države je nesprejemljivo, da se pod pritiskom (ali izgovorom) neugodnih ekonomskih razmer osnovne socialne pravice diskriminatorno in nesorazmerno zmanjšujejo ali celo odpravljajo.

Nesprejemljivo je tudi, da se državljani (celo pravniki, kaj šele laiki) komajda znajdejo v hiperinflaciji zapletenih in stalno spreminjajočih se predpisov, četudi le-to vsaj delno pogojujejo zunanji dejavniki, kot so vključenost v različne evropske in mednarodne institucije in bliskovito spreminjanje globaliziranega gospodarskega, tehnološkega in širšega družbenega okolja. Brez stabilnega in kakovostnega zakonodajnega okvira, utemeljenega v osnovnih ustavnih in demokratičnih načelih, nenazadnje tudi od državnih in pravosodnih organov ne moremo pričakovati pravične, stabilne, in predvidljive pravne prakse.

Ob zagotavljanju tega osnovnega pogoja je krepitev delovanja državnih in pravosodnih organov nujna tudi v številnih drugih sistemskih, organizacijskih, postopkovnih in – nenazadnje – vrednotnih vidikih. Kljub spodbudnim izboljšavam v zadnjih letih je še vedno preveč zbirokratiziranosti, netransparentnosti in vpletanja izvršne v sodno vejo oblasti. Preveč je primerov očitnih in elementarnih postopkovnih in vsebinskih napak, ki dostikrat nepopravljivo vplivajo na življenje in dostojanstvo posameznikov in ki se enostavno ne bi smele zgoditi. Preveč je sodnih zaostankov in sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, ki opozarjajo na sistemske anomalije.

Četudi so te in druge napake verjetno pogosteje plod človeške zmotljivosti ali nesposobnosti kot malomarnosti ali celo korupcije in zlorabe, je situacija nesprejemljiva, še potencira pa jo za stanje kolektivnega duha pri nas značilno kronično nesprejemanje odgovornosti. In nenazadnje, preveč je formalističnega črkobralstva in mehaničnega izvajanja pravnih predpisov, ki jih je za smiselno uresničevanje pravne države nujno potrebno razlagati in izvrševati v duhu njenih temeljnih načel in poslanstva zaščite človekovega dostojanstva.

Ob vsem tem pa nizek ugled prava in pravne države pri nas močno pogojuje in stopnjuje tudi vse bolj iracionalno kritizerski politični, medijski in javni diskurz, ki se močno oddaljuje od premišljene in konstruktivne kritike kot dobrodošlega in nujnega elementa reševanja temeljnih družbenih vprašanj. Učinke tega diskurza še stopnjuje sodobna komunikacijska realnost, v kateri dopuščamo, da razpravljanje o tako resnih in temeljnih temah razvodeni v nekajsekundnih komentarjih in enovrstičnem razmišljanju na družabnih omrežjih. Med katerimi (vsaj pri zaskrbljujoče obsežnem delu populacije) največjo popularnost praviloma dosežejo teorije zarote in iluzije resničnosti, še posebej kadar so sočno začinjene z vulgarnim pljuvanjem (ali pač navijaštvom) po liniji delitve na “leve” in “desne”, “naše” in “vaše”.

V tem okviru je seveda odgovornost politikov za spoštovanje prava in pravne države prvovrstna. S svojimi odločitvami, retoriko in ravnanjem morajo biti za vzgled in vir občutka varnosti, ne pa vedno novih frustracij in občutka, da sta politična moč in medsebojno obračunavanje pomembnejša od dostojanstva in dobrobiti državljanov. Podobno velja za številne medije, ki vsebino, resnico in dejstva vse bolj zapostavljajo na račun forme, poenostavljanja in spektakularnosti. V tem kontekstu je pomembna tudi vloga pravnih strokovnjakov, zlasti tistih, ki imajo (lahko) velik vpliv na ustvarjanje javnega mnenja in veliko odgovornost pri soustvarjanju družbenih procesov.

Vse preveč je takih, ki se izpostavljanju v javnem diskurzu izogibajo bodisi v strahu pred politično-nazorskim etiketiranjem, bodisi zato, ker jim v obdelovanju lastnih vrtičkov enostavno ni dovolj mar za stanje pravne države in življenje drugih. Navsezadnje pa mora v tem diskurzivnem ozračju svoj del odgovornosti prevzeti tudi splošna javnost. Mora se upreti političnim in medijskim konstrukcijam realnosti, ki žalijo inteligenco in se izogibati slepemu sledenju teh konstrukcij, s katerim jih le povratno napaja in krepi.

Državljani moramo preseči tudi razmišljanje, da bodo vse naše težave in spore reševala sodišča, in ga nadomestiti z zavestjo, da je potrebno spoštovati obstoječi pravni red. Za tak miselni premik je v prepletenem součinkovanju dejavnikov in akterjev pravne države seveda nujna tudi že omenjena vzpostavitev resnično kvalitetnega zakonodajnega okvira in ustreznega delovanja državnih in sodnih organov. Pa vendarle, kakor so oblastne institucije nedvomno odgovorne državljanom za ravnanje v skladu s temeljnimi načeli pravne države, je ravnanje v skladu s temi načeli tudi osnovna državljanska odgovornost.

Četudi bi nam v nekem utopičnem scenariju uspelo vzpostaviti popoln zakonodajni okvir ter nezmotljivo in suvereno sodstvo, bomo od resnične pravne države vselej neogibno odmaknjeni za toliko, kolikor bomo do prava in sodišč sami nespoštljivi ter jih dojemali predvsem kot orodje – ali pač oviro – za uresničevanje lastnih osebnih ali političnih interesov. Dokler bodo brezobzirno kritiziranje pravosodja, iskanje lukenj v pravnih predpisih in pravdanje za vsak centimeter mejnega zidu nacionalni šport, nam polnovredne pravne države pač ne more pričarati nihče. Za njeno uresničitev smo v končni fazi kolektivno odgovorni vsi.

Brez resnično delujoče in učinkovite pravne države ne moremo kakovostno delovati niti kot posamezniki niti kot družba. Vendar premika v tej smeri ne bomo dosegli, če bomo v žalostno pregovorni slovenski maniri v nedogled polemizirali o krivdi in prelagali odgovornost eden na drugega, namesto bi svoj omejeni čas in energijo posvetili konstruktivni kritiki in iskanju rešitev. Dokler bomo na težave gledali skozi to prizmo, bomo ostali v krču mržnje in apatije, ki je najmočnejše orožje v boju proti družbenim spremembam.

dr. Dominika Švarc Pipan
strokovnjakinja mednarodnega javnega prava in predsednica Sveta SD za pravosodje

 

Časnik Naprej

Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.