Prispevki

Na posvetu Mladega foruma SD o šolstvu sogovorniki izpostavili pomen kakovostnega javnega šolstva

Mladi forum SD je v Ljubljani pripravil posvet z gosti o pomenu javnega šolstva. Sodelujoči, med njimi tudi predsednikSD in Državnega zbora mag. Dejan Židan, minister za izobraževanje, znanost in šport ter podpredsednik SD dr. Jernej Pikalo, predsednik Konference SD in poslanec dr. Milan Brglez, so izpostavili pomen kakovostnega javnega šolstva in se zavzeli za izobraževanje kot pravico, ki jo mora država zagotavljati za vse.

“Izobraževanje mora biti dostopno vsem državljanom Slovenije, kajti javno šolstvo, ki je pri nas kakovostno, predstavlja garant, da ne bo postala izobrazba samo privilegij premožnih,” je na posvetu poudaril predsednik Mladega foruma SD Andrej Omerzel.

Kot zagovornik kakovostnega javnega šolstva je predsednik SD Dejan Židan prepričan, da je treba vsakemu omogočiti kakovostno javno šolstvo, sofinanciranje vzporednih zasebnih šol po njegovem mnenju pomeni razkroj javnega šolstva. “Pred nami je naloga, ki jo lahko realiziramo v času konjukture, to pa je resnično brezplačno šolstvo,” je še dejal Židan.

Minister Jernej Pikalo pa je izpostavil, “da je naš šolski sistem je eden najboljših na svetu, kar se odraža tudi v mnogih mednarodnih primerjavah in raziskavah. Seveda pa so vedno mogoče izboljšave v smeri še večje kakovosti”.

“Ko gre za šolski sistem, moramo iskati ravnotežje med tem, da ohranjamo jasno začrtano smer in obenem ta sistem dograjujemo, kar narekujejo družbene spremembe. Vedno pa zagovarjamo vsem enako dostopno in kakovostno izobrazbo. Šolski sistem je temelj ohranjanja nacije in njenega razvoja. Je ključno gibalo naroda. Ni nacije, ki bi v celoti prepuščala svoje ohranjanje in napredek zasebnim interesom,” je na posvetu še povedal minister Pikalo.

Glavni tajnik šolskega sindikata SVIZ Branimir Štrukelj je izpostavil mednarodne akte, kot je deklaracija o človekovih pravicah, v katerih po njegovih besedah ne zapovedujejo financiranja zasebnega šolstva. Sam zagovarja spremembo ustave, kar je stranka SD v preteklosti že predlagala in s katero bi zagotovili brezplačno financiranje javnega osnovnega šolstva, zakonodajalcu pa prepustili, da presodi, v kakšni meri je sposoben financirati tudi zasebne šole.

Tudi poslanec SD Milan Brglez se je zavzel, da bi prišla tovrstna ustavna sprememba zopet na dnevni red. Hkrati pa je opozoril, da bi bilo glede na strankarsko razmerje v vladi in DZ to še težje izpeljati kot v minulem mandatu, zato bo o tem treba temeljito premisliti.

Odvetnik Dino Bauk pa je izpostavil še, da zasebno šolstvo ni najbolj nevarno javnemu. Temu je po njegovem prepričanju najbolj nevarna vsakokratna šolska oblast, ki lahko s svojim delovanjem ali pasivnostjo prispeva k dvigu ali padcu njegove kakovosti. “V tem trenutku bi se morali ukvarjati z ugotavljanjem, kje se v tem trenutku nahaja naš šolski sistem,” je bil jasen Bauk.

Posveta Mladega foruma SD so se udeležili tudi predstavniki Dijaške organizacije Slovenije (DOS) in Študentske organizacije Slovenije (ŠOS).

Komentar Žige Štajnbaherja: Pobesnelemu neoliberalizmu ustreza apatija

Mladi smo danes najbolj izobražen del populacije. Smo generacija, ki naj bi v novih svetovnih povezavah obetala in ki bi po besedah iz devetedesetih let 20. stoletja morali biti najbolj zaposljivi del družbe. A temu vendarle ni tako. Mladim so danes vrata na trg dela povečini odprta izključne preko dolge poti, ki jo lahko mirno imenujemo agonija brezposelnosti. Ko bi znanje, svežina in mladost morale koulminirati za namen napredka družbe in posameznika se te silnice prevračajo v agonijo iskanja prve prave zaposlitve.

Zato se mladi oklepajo dolgega študija, da lahko s statusom opravljajo študentsko delo. Bivanje v hotelu mama se odmika globoko v štirideseta leta. Ob tem pa imamo v družbi vse preveč t.i. zaposlenih revežev. Teh, ki s svojimi minimalnimi prihodki ne morejo dostojno živeti in preživeti. Na tem mestu naj postrežem s podatkom, ki sem ga pred kratkim zasledil na svetovnem spletu. V Mariboru biva preko 4.000 ljudi, ki so prejemniki socialnih transferjev že tretjo generacijo (stari starši, starši in otroci). In sedaj retorično vprašanje: “Kako kot družba ali kot mladinski delavec zbezati mlado osebo, ki je zapadla v spiralo brezposelnosti in se ta vleče že leta oz. iz generacije v generacijo do tega, da se aktivira in sodeluje vsaj v osnovnih družbenih procesih?” Svet, v katerem živimo, je postal ego-indvidualističen in skupne vrednote, ki bi nas morale povezovati kot tkivo, ne veljajo (več). Potem takem smo res obsojeni na propad in na delovanje eden proti drugemu in ne skupaj za dobro vseh. In sedaj stopimo korak naprej, v socialno izključenost. Generacije mladih bodo živele prvič po mnogih stoletjih slabše od svojih staršev, v to dvomijo le še redki.

Socialna izključenost pomeni nesprejemanje posameznika ali skupine s strani širšega družbenega okolja. Temelji lahko na rasi, etnični pripadnosti, spolni usmerjenosti, jeziku, kulturi, religiji, spolu, starosti, socialnem razredu, ekonomskem ali zdravstvenem stanju. Socialna izključenost odvzema človeku njegove temeljne pravice in veže nase revščino, prikrajšanost in nestrpnost. Institucije znotraj EU ta pojem definirajo kot izključenost iz ene ali več dimenzij blaginjskega trikotnika, ki ga sestavljajo država, trg in civilna družba. Izpad iz ene dimenzije že pomeni izključenost in tveganje za ljudi, izpad iz dveh ali vseh treh pa je že kritičen za družbeno kohezijo. Socialna izključenost je koncept, ki odseva neenakost posameznikov ali skupin in njihove udeležbe v življenju družbe. Lahko jo povezujemo z omejenim ali onemogočenim dostopom do družbenega sistema ali dolgoročno brezposelnostjo, ki temeljita na specifičnih lastnostih skupine. Lahko se pojavi po dalj časa trajajočem materialnem pomanjkanju, ko se ljudje postopoma izključujejo iz družbenega dogajanja in postanejo socialno, kulturno in politično izolirani. K temu pa stremi pobesneli neoliberalizem. Mladi so k temu še toliko bolj podvrženi. Trg dela je danes nastavljen po merilu odraslih, zato je prehod iz mladosti v odrasla leta skorajda onemogočen.

Nedvomno se mladi danes soočajo z železnim trikotnikom, ki ga sestavljajo problemi, kot so izobraževanje, zaposlovanje in stanovanjska problematika. Sam sem pristaš in zagovornik brezplačnega javnega izobraževanja. V Sloveniji imamo dobro razpredeno mrežo javnih šol. O tem ni dvoma, saj je vsakem nekoliko večjem kraju gimnazija in skoraj v vsaki vasi osnovna šola. Seveda pa si ob tem tudi sam zastavljam vprašanje, kaj bomo naredili, da bomo to stopnjo razvoja ohranili in kvaliteto našega javnega šolstva še nadgradili. Ne trdim, da je vse idealno, vendar je treba nenehno razmišljati o izboljšanju, saj v naš prostor že vdirajo ideje o privatizaciji, ki se je že uveljavila v visokem šolstvu in za katero sem prepričan, da bo kratkoročno prinesla zelo negativne posledice za slovensko družbo. Ob tem sem si zelo dobro zapomnil besede glavnega tajnika SVIZ-a Branimirja Štruklja, ki je na enem izmed posvetov na temo šolstva dejal, da ko bodo pričele zasebne šole rasti kot gobe po dežju, se bo začelo dogajati, da bodo najboljši učitelji šli iz javnih v zasebne šole. Biti učitelj v zasebni šoli je veliko lažje kot v javni, saj vanjo ne prihajajo otroci iz socialno šibkih družin, temveč predvsem otroci premožnejših staršev. Učiteljem se tako v zasebnih šolah poleg vzgojno-izobraževalnih funkcij ne bi bilo treba ukvarjati z nečim, kar imenujemo občečloveški odnos.

Izpostaviti je potrebno dejstvo, da so starejše generacije na trgu dela zaščitene, medtem ko pri mlajših generacijah vlada pravi kaos. Prekerno delo je postalo nekaj povsem normalnega. Ljudje celo večnost delajo preko študentskih napotnic, nekateri celoten znesek, ki ga zaslužijo preko študentskega dela, namenijo za to, da lahko gospodinjstvo normalno preživi. Glede zaposlovanja mladih smo sprejeli nekaj vzpodbudnih ukrepov, a istočasno ne moremo živeti v prepričanju, da bomo še kdaj imeli polno zaposlenost. Ob tem se moramo vprašati tudi, za kakšen študij se ljudje odločajo. Pred nekaj tedni sem bil na pogovoru z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom, ki je dejal, da se nekateri odločajo za študij prava na podlagi ameriških nadaljevank in filmov, v katerih uprizarjajo sojenja v anglosaksonskem pravosodnem sistemu. Ko doštudirajo, se ne morejo nikjer zaposliti kot pravniki. To je tragedija in eden izmed razlogov, da država enostavno ne ve, kako naprej. V zadnjih letih smo sicer sprejeli precej dokumentov, ki bi naj odgovorili na prej zastavljeno vprašanje, a to je vse skupaj zgolj mrtva črka na papirju. Lahko rečemo, da je Slovenija na tem področju od vstopa v evroatlantske povezave popolnoma izgubila smer.

Stanovanjsko problematiko mladih bomo v družbi lahko ustrezno in uspešno rešili, ko bodo ljudje imeli redno zaposlitev, dostojne plače in ko bodo kreditno sposobni, bomo lahko začeli resneje razmišljati o reševanju tega problema. Dokler te stvari ne bodo urejene, je razmišljanje o tem utvara. Imamo pa tudi problem, da ko mlad človek pride do zaposlitve, dela za tako majhen denar, da je v bistvu zaposleni revež. Nekdo, ki dela 8 ur na dan, in ima 600 evrov plače, ne more na nobeni banki dobiti stanovanjskega kredita.

V mladinskem organiziranju se odraža, da so organizacije financirane v manjšem obsegu kot v preteklosti. To je delno povezano s tem, da je danes določena količina denarja vredna manj kot pred krizo, delno pa je krivo tudi dejstvo, da je mladinskih organizacij danes več kot v predkriznem obdobju, kar lahko ponazorimo s primerjavo, da na mizi stoji torba, v kateri je 1000 evrov gotovine, za mizo pa sedita dva človeka. To pomeni, da lahko vsak vzame 500 evrov. Naslednje leto se torba, v kateri je isti znesek, ponovno pojavi na mizi, a za slednjo tokrat sedijo štirje ljudje in vsak iz nje lahko vzame le 250 evrov. Mislim, da omenjena primerjava zelo dobro kaže, kako se mladinske organizacije šibijo. Po moji oceni v preteklosti odločevalci niso znali dovolj prisluhniti mladim in tudi njihovih potreb niso dovolj razumeli. Za takšno stanje pa je ponovno vsaj delno odgovoren t.i. “srednji menedžment,” ki na svoje nadrejene ni naslavljal pravih vprašanj, izzivov in problemov. Mladi si obetamo spremembe pod taktirko novega direktorja Urada RS za mladino. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da se je vedno bolj uveljavljala miselnost, da so mladi pasivni in da jih politika ne zanima. Pravzaprav kapitalizmu in neoliberalizmu ustreza apatična družba.

Žiga Štajnbaher je predsednik Mladega foruma SD in član Sveta Vlade Republike Slovenije za mladino

Pikalo: “Socialni demokrati smo za ohranitev mreže javnih šol in smo proti zapiranju podružničnih šol zgolj iz ekonomskih razlogov.”

Predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo je skupaj s predsednikom Mladega foruma SD Žigo Štajnbaherjem pred začetkom novega šolskega leta na novinarski konferenci v Ljubljani predstavil poglede stranke na nekatera aktualna vprašanja v šolstvu. Med drugim je Pikalo poudaril, da v SD nasprotujemo ukinjanju podružničnih šol iz zgolj ekonomskih razlogov. Opozoril je tudi, da veliko učbenikov, ki jih bodo letos zamenjali, še vedno ni natisnjenih, kar ni dobro.

Pikalo je prepričan, da podružničnih šol ne bi smeli zapirati izključno iz ekonomskih razlogov, pač pa bi bilo treba gledati širše. “V mnogih podružničnih šolah, kjer sem bil še kot minister za izobraževanje, je šola več kot samo šolski prostor. Je družbeni in družabni prostor neke vasi, zato je treba pri odločanju o tem, ali bo ukinjena, upoštevati tudi ta vidik,” je dejal nekdanji šolski minister. Še posebej pa bi bilo treba po njegovem mnenju ohranjati podružnice na mejnih območjih.

Z novim šolskim letom zaradi pomakanja učencev vrata zapira pet podružnic, med njimi tudi obmejna podružnična šola v občini Osilnica. Mati enega izmed dveh učencev, ki bi morala podružnično šolo obiskovati v novem šolskem letu, je že napovedala, da bo otroka protestno vpisala v bližnjo hrvaško šolo, kar je po mnenju Pikala zelo slabo sporočilo in se morajo pristojni vprašati, ali res ni možno najti drugačne rešitve za ta problem.

V zvezi z učbeniki je Pikalo opozoril, da mnogi še vedno niso natisnjeni in da se bo to zgodilo šele dva ali tri tedne po začetku pouka. Krivec za to je po njegovem mnenju ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ki da je v zadnjih treh mesecih izdalo šest okrožnic, v katerih je različno navedlo učbenike, ki jih bodo letos zamenjali. Posledično po Pikalovih besedah založbe učbenikov niso natisnile, saj si ne želijo delati prevelikih zalog.

Nedavni dogovor med Slovensko avtorsko in založniško organizacijo za pravice reproduciranja (Sazor) in šolskim ministrstvom, po katerem bo slednje v zameno za kopiranje avtorskih del v osnovnih in srednjih šolah ter vrtcih letno plačalo okoli pol milijona evrov, je Pikalo označil kot pomemben korak v pravo smer. A je opozoril, da je bil dogovor sklenjen, ne da da bi bile narejene analize, koliko se v šolah in vrtcih dejansko kopira. Kot je dejal, si ne predstavlja, da bi država subvencionirala malice v šolah na način, da ne bi vedela, koliko učencev je dejansko malicalo.

Pikalo je danes tudi ponovil, da si bo SD še naprej zavzemala za ustavno spremembo, s katero bi ohranili obseg državnega financiranja programov zasebnih šol v višini 85 odstotkov. Pikalo je dodal, da Ustavno sodišče odloča o tem, ali so zakoni v skladu z ustavo, se pa lahko DZ kot pozitivni zakonodajalec tudi odloči, da ustavo spremeni.

“Potrebno narediti vse, da v Sloveniji ohranimo kvaliteten sistem javnega šolstva in mreže javnih šol,” je poudaril Pikalo. Ob tej priložnosti je spomnil tudi na peticijo civilne družbe Ohranimo javno šolstvo, katero smo podprli in se ji pridružili tudi Socialni demokrati in Mladi forum SD z aktivnim zbranjem podpisov na terenu. Peticijo je do danes podprlo že več kot 3.200 državljank in državljanov, Pikalo pa je napovedal tudi nadaljne aktivnosti pri zbiranju podpisov podpore.

Predsednik Mladega foruma SD Žiga Štajnbaher pa je izpostavil, da si v forumu zelo prizadevajo za ponovno več subvencioniranja šolske prehrane, prav tako pa opozarjajo na nekatere slabosti pri sistemu fotokopiranja v šolah. Oba skupaj pa sta v zaključku vsem prvošolčkom, učencem in dijakom ter pedagoškim delavcem zaželela vse dobro ob začetku novega šolskega obdobja in predvsem varno pot do šol.