Prispevki

Predsednik SD še naprej pričakuje veliko enotnost slovenske politike v arbitražni zgodbi

Predsednik Socialnih demokratov mag. Dejan Židan pričakuje tudi v prihodnje veliko enotnost slovenske politike v arbitražni zgodbi in obžaluje ravnanje Evropske komisije, ki ni dala prednosti pravnemu okviru, temveč politiki oziroma politikantstvu, ter poziva državljane Republike Slovenije, naj ne obupajo nad EU. “Vsak, ki pozna trenutno delovanje Evropske komisije, je točno takšno ravnanje tudi pričakoval,” je Židan komentiral sporočila iz Bruslja.

Evropska komisija je namreč potrdila, da ne bo podala mnenja o načrtovani slovenski tožbi proti Hrvaški zaradi kršenja evropskega prava, ki je posledica nespoštovanja arbitražne sodbe o meji med državama.

Komisija tako ne sledi oceni lastne pravne službe, ki po neuradnih informacijah pritrjuje slovenskim stališčem, da nespoštovanje arbitražne sodbe vodi v kršitve evropskega prava, temveč ponavlja, da je to dvostransko vprašanje.
Židan obžaluje, da Evropska komisija ni dala prednosti branjenju evropskega prava, temveč politiki oziroma politikantstvu, s čimer je dodatno razočarala državljanke in državljane EU, ki že čutijo močno nezaupanje do EU, tudi do vodstva Evropske komisije.

A po Židanovih besedah je zdaj pomembna pot naprej. “Vlada je takšno ravnanje pričakovala, zato je o vložitvi tožbe odločala tedne nazaj, ko je imela še polna pooblastila,” je spomnil predsednik SD.

“Tako da pričakujem in si želim veliko enotnost slovenske politike pri arbitražni zgodbi tudi naprej,” je poudaril Židan, ki ni obveščen o tem, da bi se lahko glede vložitve tožbe pojavile kakršne koli težave.

Obenem Židan poziva Slovenke in Slovence, naj zaradi napačne odločitve Evropske komisije ne obupajo nad EU ter naj se še naprej borijo za Evropo, ki je demokratična, spoštuje svoje pravo ter je solidarna in učinkovita, saj imamo koristi od nje.

Židan: “Predsedniki strank naj svojih osebnih ambicij ne postavljajo pred skupne programske usmeritve morebitne levosredinske koalicije.”

Predsednik Socialnih demokratov mag. Dejan Židan je ob robu seje Predsedstva SD poudaril, da stranka sprejema vabilo na pogovore s predsednikom LMŠ Marjanom Šarcem o morebitni levosredinski koaliciji. Če bi takšno vabilo prejeli s strani SDS, pa ga po napovedi Židana ne bomo sprejeli. Kot je ponovil, ne gre za to, da bi izključevali posamezne stranke, ampak za to, da izključujejo “načine delovanja, ki temeljijo na širjenju neresnic, ustrahovanju in na neprimernih dejanjih”.

“V SD si želimo, da bi bila del morebitne levosredinske koalicije tudi stranka Levica,” je poudaril predsednik SD Dejan Židan. Kot je pojasnil, so usmeritve Levice podobne ali celo enake tistim, ki jih zagovarjajo v SD. “Ne želimo pa si vlade, kjer bi bila SD edina predstavnica leve politične misli, osnovo pa bi predstavljala liberalna politična skupina,” je povedal Židan.

O kadrovskih zahtevah v morebitni prihodnji vladi Židan še ni želel govoriti. Kot je dejal, si želi, da predsedniki strank svojih osebnih ambicij ne bi postavljali pred skupne programske usmeritve morebitne levosredinske koalicije. Programske usmeritve, ki so jih oblikovali v LMŠ, so sicer za SD sprejemljive, dalo pa bi se jih še veliko bolje nadgraditi.

Sicer pa je Židan pojasnil, da se vodstvo stranke po volitvah “počuti zmagovito”, saj smo bistveno izboljšali rezultat izpred štirih let. Izrazil je hvaležnost vsem, ki so nam zaupali svoj glas, in poudaril, da se zaveda odgovornosti, ki jo to prinaša. Pojasnil je še, da Socialni demokrati v roku enega meseca načrtujemo klavzuro, predvidoma še letos pa v skladu s statutom Kongres stranke, na katerem bo podporo preverilo tudi vodstvo stranke.

Predsednik SD Židan je na koncu na vprašanje medijev komentiral tudi oceno finančne ministrice, ki opravlja tekoče posle, Mateje Vraničar Erman glede prodaje NLB kot ene prednostnih tem, s katero bi se morale ukvarjati stranke novega sklica DZ. Kot je dejal Židan, verjame, da bo Evropska komisija skušala na več načinov “pritiskati na Slovenijo”, dokler ne bo nove stabilne vlade. Meni pa, da bi bilo korektno, če bi s pogovori počakala do tedaj, ko se bo vlada konstituirala.

Predsednik SD Židan na javni tribuni v Mariboru: Socialni demokrati smo edini garant proti orbanizaciji Slovenije!

“Ankete kažejo, da obstajajo tri stranke, ki imajo v tem trenutku možnost voditi vlado in med njimi je tudi SD,” je povedal predsednik stranke na javni tribuni v Mariboru. “Vendar, če nočemo imeti vlade tipa politike po zgledu madžarskega Orbana, je samo glas za SD tisti, ki to jamči,” je na pogovoru z državljani o programu Samozavestna Slovenija v mariborskem IZUM-u dejal mag. Dejan Židan.

Ker je pred vsakimi volitvami aktualno vprašanje novih obrazov, je Židan pritrdil besedam vodje Poslanske skupine SD Matjaža Hana, da imamo Socialni demokrati verjetno več novih obrazov, kot imajo nove stranke skupaj vseh svojih članov.

Po mnenju Židana je politika lahko uspešna le, če so v njej ljudje, ki so se že dokazali, pa tudi taki, ki prinašajo novo energijo in znanje. “Tudi, če gremo v bolnišnico, želimo, da nas operira izkušen kirurg, ne nekdo, ki prvič drži skalpel v roki. Enako tudi politik mora vedeti, kaj počne,” je dejal Židan.

Na javni tribuni v Mariboru so se predstavili tudi vsi kandidati stranke v 7. volilni enoti. Kot edina aktualna poslanka v Rušah kandidira mag. Bojana Muršič, na listi sta dva mestna svetnika Matej Žmavc in Mateja Dover Emeršič, nekdanji županski kandidat Bojan Horvat, tudi nekdanji predsednik Mladega foruma SD Žiga Štajnbaher in nekdanja direktorica Term Maribor Alenka Iskra. Ob njih so na listi še Andrejka Flucher, Ludvik Repolusk, Jernej Štromajer, Boris Potrč in Renata Prislan.

Kot je v zvezi s štajersko prestolnico dejal Židan, je mesto s tako velikim znanstvenim in razvojnim nabojem, dobro univerzo in kliničnim centrom, v zadnjem desetletju nazadovalo povsem brez potrebe in si tega ni zaslužilo. Naš volilni program Samozavestna Slovenija 2018-2026 zato nikakor ne vidimo kot centralizirane države, pač pa v SD zagovarjamo policentrični razvoj, s katerim bi tudi Maribor lahko zadihal s polnimi pljuči.

“Maribor bi lahko bil v marsičem prvak, ne le v nogometu, tudi v znanosti,” je dejal Židan in dodal, da smo za razliko od marsikatere stranke, v katerih v Ljubljani določajo, kdo bodo kandidati, to povsem prepustili mestnemu odboru stranke in jih pri tem podprli.

Ne glede na dejstvo, da so naši odstotki na anketah nekoliko padli, Židan zatrjuje, da na terenu občutimo bistveno večje zaupanje med ljudmi. Predsednik SD upa, da bodo zato volivke in volivci razumeli, da se v tem trenutku oz. na volitvah, ki bodo v nedeljo, 3. junija letos, odločamo o smeri razvoja Slovenije – v smeri orbanizacije na čelu z radikalno SDS ali v smeri odprte in samozavestne države, kjer ima vsak pravico do svojega mnenja in življenja.

Židan za Mladino: Če želi Slovenija napredovati, mora imeti zadovoljne ljudi

Za Mladino se je novinar Jure Trampuž pogovarjal s predsednikom Socialnih demokratov Dejanom Židanom o volitvah, programu Samozavestna Slovenija ter prihodnosti socialne demokracije.

Kaj bo prva stvar, ki jo boste storili, ko boste postali premier Slovenije?

Najprej moramo zmagati, potem sestaviti koalicijo. Takoj, ko bo koalicijska pogodba – s strani SD bo to preprosto, saj imamo napisan podroben političen program, izdelane prioritete, ukrepe – sestavljena, so na vrsti najbolj akutne stvari. Prva je vezana na najhujšo obliko družbene neenakosti, to je zdravstvo. Takoj, ampak res takoj je treba sprožiti program odprave čakalnih vrst na podoben način, kot ga je nekoč že sprožil nekdanji minister za zdravje Dorijan Marušič. Takrat je preprosto izhajal iz stališča, da ideja, da če nekoga bolje nagradiš, ta potem naredi več, ni dovolj, zdravniki so že zdaj preobremenjeni, zato je treba poiskati druge rešitve, več zdravnikov, pomoč koncesionarjev, zdravljenje v tujini, če gre za urgentne primere. Čakalne vrste so prva stvar, ki jo bomo uredili.

O prvi stvari sprašujem, ker SD že tedne blokira delo v parlamentu, ne glede na to, ali so vloženi zakonski predlogi dobri ali slabi. Rešitve se prestavljajo na jesen. Zakaj?

Zato, ker se je v parlamentu zgodilo nekaj, kar moderna politična zgodovina Slovenije ne pomni. Poslanke in poslanci so si začeli reševati lastno kožo, saj so bili nekateri izmed njih do zdaj neaktivni. Tako se je aprila v parlamentu res pojavilo veliko dobrih ali pa tudi zgolj všečnih zakonskih predlogov, ki niso najbolje domišljeni, imajo pa relativno visoke proračunske posledice, nekatere ocene se gibljejo od 400 milijonov pa celo do 1 milijarde v več letih. Zakaj je to pomembno? Slovenija stoji pred izzivi, ki jih je treba hitro rešiti, nedvoumno, a reševanje ad hoc, z nekimi zakonskimi dekreti, brez premisleka ni dobro. Pred Slovenijo so veliki izzivi: treba bo zmanjšati čakalne vrste v zdravstvu, popraviti plače, potreben bo dodatni impulz razvojnemu sektorju, pomagati moramo upokojencem. Če bomo na hitro pred volitvami porabili denar, bomo naredili nepotrebno škodo. Zavedati se moramo, da visoka gospodarska rast prinaša več denarja, ampak hkrati moramo premisliti, katere področja več denarja zares potrebujejo.

Razumem, a vsi vloženi zakoni ne zahtevajo milijonskih proračunskih postavk. Zakonov ni nikoli sprejemala vlada, zakone sprejme parlament, običajno je, da nekatere zakone vlagajo poslanci, lahko celo volivci. Vaša poslanska skupina je obstruirala zakonski predlog o večji spolni uravnoteženosti, ta ni imel proračunskih posledic, padel je tudi predlog o tem, da bi imeli vojni invalidi ponovno pravico do zdravljenja v zdraviliščih.

Ali je koristno sprejemati zakone zdaj, ko vlada opravlja tekoče posle? Ali je koristno sprejemati zakone, ko je razpuščen parlament? Ali se moramo vseskozi sestajati na izrednih sejah? Državni zbor ima razen v izjemnih primerih predpisan zakonodajni postopek, ki poteka v več fazah, zato da se o zakonskem predlogu izreče strokovna javnost, da se izrečejo pravne službe, da se poišče boljša rešitev, da se stvari pač premislijo. Nujni postopki ne bi smeli postati pravilo. Marsikateri zakon, ki je bil v zadnjih tednih vložen na takšen način, SD podpira. Recimo zakon o kulturnem tolarju, obstoj slovenskega naroda je odvisen od jezika in kulture, zato ga bomo podprli takoj, ko bo izoblikovana nova koalicija.

Sprejet bo septembra, oktobra, ne pa maja. Popolnoma nepotrebno.

Kljub vsemu je treba pogledati, koliko denarja je v resnici na razpolago in določiti prioritete.

Naj poskusim drugače, zakaj vaša stranka ni podprla zakonske novele o nalezljivih boleznih, ta je v parlamentu že nekaj mescev.

Naša stranka je zavzela načelno stališče, da ne bomo podprli nobenega zakona, ki so ga vložili poslanci in ki naj bi bil sprejet na izredni seji. Kar je vložila vlada s polnimi pooblastili, podpiramo. Ne govorim o vsebini, poskušam razložiti postopek. Glede cepljenja pa mislim, da mora biti populacija precepljena, s kakšnimi mehanizmi pa priti do tega stanja, pa je stvar razprave. Država v zadnjih letih ljudi že bolje obvešča, da je cepljenje največji dosežek moderne medicine, da je rešilo milijone ljudi. Osebno verjamem v cepljenje, tudi jaz in moji otroci smo cepljeni, te dni se bom cepil proti klopnemu meningoencefalitisu. Ko sem neke promocijske stvari o cepljenju objavil na svojem Facebooku, sem bil zelo presenečen, koliko gneva sem doživel od tistih, ki zavračajo cepljenje. Zanimivo se mi zdi, zakaj ne verjamejo zdravnikom, zakaj ne verjamejo stroki…

Zakon, ki ni bil tudi zaradi SD sprejet, so podprli pediatri.

Morda sankcije tistih, ki otrok ne želijo cepiti, deluje, a bolje je iskati pozitivno motivacijo. V vsakem primeru pa moramo nekaj narediti na tem, da se bo precepljenost začela povečevati. To je bistveno.

Mimogrede, ste vedeli, iz tistih koncev izvirate, da je v Murski Soboti največja precepljenost v Sloveniji.

Na to sem lahko samo ponosen. A naj ponovim bistveno vprašanje, kako to, da vedno več ljudi verjame nekim zapisom iz interneta kot temu, kar govorijo strokovnjaki.

Naj se vrnem dogajanju v parlamentu, govorili ste o izrednih postopkih, ampak, gospod Židan, ali ne gre za vprašanje političnega prestiža. Tega je bilo polno že prej, v koaliciji. Poglejva si zdravstveno reformo, vaša stranka je na papirju podpirala ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja, na koncu ta zakon ni bil sprejet. Če so bile problem čakalne vrste, zakaj vsaj ta del ni bil rešen?

Ministrica za zdravje je imela ves čas podporo naše stranke, ves čas smo podpirali njeno idejo, da poseže v dopolnilno zavarovanje, ki je v resnici obvezno. Edino, kar povzroča ta sistem, je, da imajo zasebne zavarovalnice 50 milijonov evrov letnega dobička. Ves ta denar je odvzet javnemu zdravstvenemu sistemu. Ministrico smo podpirali, res je, da smo imeli veliko usklajevanj, na koncu z vsako rešitvijo nismo bili zadovoljni, a za blokade ni bil kriv SD.

Kdo pa? Desus? Zavarovalnice? Ministrstvo za finance?

Na ministrstvu za zdravje deluje nekaj izjemnih posameznikov, zelo dobro je bilo, da je ministrici Milojka Kolar Celarc pomagal dr. Dušan Keber, saj je bil dodatna garancija v smeri krepitve javnega zdravstva. Zakaj so se predlogi tako dolgo usklajevali, spreminjali, zakaj je bilo v igri več različnih modelov, po katerih bi spremenili dodatno zdravstveno zavarovanje, sam ne vem, a bistven razlog, zakaj smo vseskozi podpirali ministrico, je, da ministrica v resnici verjame, da mora biti javno zdravstvo dostopno vsem ljudem pod enakimi pogoji in enake kakovosti, žal pa primernih operativnih rešitev ni bilo. To je absolutni temelj, tukaj smo si bili blizu. Točka, kjer so se stvari najdlje zapletale, pa ni bilo usklajevanje z drugimi vladnimi strankami, ampak z ministrstvom za finance, ki je v pristojnosti SMC.

Še manj od debakla zdravstvene reforme razumem, zakaj je vaša ministrica za delo Anja Kopač Mrak, gre za socialdemokratsko ministrico, pred dnevi nasprotovala zvišanju denarne socialne pomoči. Kako to?

Sam nisem razumel nečesa drugega. Ministrico so mesece blokirali na vladi, ko je želela dvigniti denarno socialno pomoč, predvsem s strani stranke, katerih poslanci so potem v parlamentu podprli višji dvig, kot ga je izvorno predlagala ministrica. Narobe svet. Ministrica je imela vseskozi strahovite težave, dobivala je zelo jasno sporočilo, da če ne dobi soglasja finančne ministrice Mateje Vraničar, potem dvig socialne pomoči na 331 evrov ni sprejemljiv. No, ko je to končno izborila, pa so poslanci SMC v parlamentu podprli še višji znesek. Povsem enako je bilo, ko je Anja Kopač Mrak želela dvigniti minimalno plačo. Doživela je javen pogrom s strani predstavnikov SMC-ja, tudi ministrov, v zaprtih krogih je bilo še huje. Za nekaj mesecev so zdaj ljudem za 30 % povišali denarno socialno pomoč, nekateri res živijo v revščini, a znova gre za parcialni ukrep, ki velja zgolj do 1. januarju 2019.

Saj ne mislite, da bo nova vlada, gospodarske napovedi so pozitivne, znižala že pridobljene pravice.

Ne vem, kaj se bo zgodilo, ne vem, kdo jo bo vodil. Poskušam vam pojasniti zgolj o hipokrizijo tistih, ki so še pred mesecem napadali ministrico, zdaj pa so mirno podprli predlog Levice.

Kaj pa potem zagovarja pri SD?

V Sloveniji je treba čim hitreje zvišati osnovno plačo, minimalno plačo, minimalno pokojnino in socialne transferje, da se pomaga ljudem, ki živijo v revščini. To je treba narediti transparentno, odprto. Zame transparentnost v politiki pomeni tudi to, da zagovarjaš enako rešitve, ko sediš v vladnih prostorih, ko glasuješ v parlamentu, ko govoriš z novinarji.

Slovenko gospodarstvo ima danes visoke dobičke, tudi na račun nizkih plač. V zadnji petletki realna rast BDP znaša 11,2 %, realna rast plač pa 3,2 %. Kako to, da ideja po povečanju plač, katerih koli, v Sloveniji vedno naleti na odpor s strani dela politike, tudi s strani predstavnikov Gospodarske zbornice. V Nemčiji povečujejo plače, v javnem in gospodarskem sektorju.

Nasprotovanje dvigu minimalne plače, dvigu povprečne plače je resnično nerazumno. Ne razumem ga. Popolnoma je jasno, da če želi Slovenija kot družba napredovati, mora imeti zadovoljne ljudi. Zadovoljni ljudje pa ne živijo v revščini. Gre za tiste, ki so pred leti na svoja pleča prevzeli breme gospodarske krize, ki je niso povzročili, niso bili krivi delavci, upokojenci, mladi, krizo je povzročil 1% najbogatejših, tisti, ki danes znova bogatijo. Zdaj, ko je prišlo do zagona gospodarstva, pa je kakršnakoli korekcija navzgor napadena z argumenti, da se bo ogrozila stabilnost, gospodarski razvoj, produktivnost, konkurenčnost, kot da bi se pozabljalo, da so lahko edina prava prednost neke družbe zadovoljni posamezniki. Vprašanje minimalne plače, pa četudi o njej največ govori gospodarstvo, sploh ni tako usodna.

Seveda, minimalno plačo dobiva zgolj okoli 25.000 ljudi v gospodarstvo.

Res ni veliko. Če lastniki podjetij in direktorji družb teh plač ne bodo dvignili, bodo prej kot slej izgubili delavce. Danes imajo ti večjo izbiro, brezposelnost se zmanjšuje, pojavlja se pomanjkanje delovne sile v nekaterih panogah. Odliv delavcev v bolje plačana delovna mesta je zlasti izrazit v obmejnih regijah. Prej kot se bo morala pojaviti vsaj osnovna primerljivost neto prejemkov med zaposlenimi v Sloveniji in v Avstriji. Pogovarjati se moramo tudi o minimalnih plačah znotraj javnega sektorja, 8000 je takšnih. Njim je treba pomagati. Kdo bo pa, zgolj kot primer, kuhal v javnih šolah, če pa bodo vsi odšli v zasebno gostinstvo, kjer so višje plače?

Zvenite socialdemokratsko. Pa je SD res socialdemokratska stranka, ste še vedno na tretji poti?

Ideja socialne demokracije je stara 150 let in ne pozabite, da je ta ideja pripeljala do delavskih pravic, do razvoja politične demokracije, do univerzalizma človekovih pravic, do načel enakopravnosti, do možnosti izbire. Ta boj niti približno še ni končan.

Če je Borut Pahor, kot si pravi sam, liberalni socialdemokrat, kako bi se opisali sami?

Jaz sem pomembno bolj levi kot on. Ne verjamem v srednjo pot, sem pa tisti levi politiki, ki verjame, da lahko trošimo samo toliko, kot imamo. V tem je razlika med nami in nekaterimi drugimi levimi strankami, tako v Evropi kot v Slovenji. Nekateri politiki bi v želji, da se pomaga, breme pomoči prenesli na otroke in vnuke. To je zame nesprejemljivo. Hkrati bi pa bilo modro, da bi premislili nekatere ustaljene poglede na levo politiko pri nas.

Kaj mislite s tem?

Pred tedni sem se pogovarjal s portugalskim predsednikom vlade, nekdanjim županom Lizbone, socialistom Antóniom Costo. Razlagal mi je, kako so izpeljali projekt resnično brezplačne šole. Ne glede na socialni status so tako vsi učenci v prvem obdobju šolanja upravičeni do brezplačnih učbenikov. Vprašal sem ga, kako in zakaj so se odločili za univerzalen pristop, v Sloveniji imamo drugačnega, kadarkoli posežemo v kakšno področje, razmišljamo progresivno, pomagamo samo tistim, ki jim je najtežje, socialno ogroženim. S tem v slabši položaj postavljamo srednji razred, ki ni deležen pomoči, pa četudi, ustavimo se zgolj pri šolstvu, je pravica do šolanja univerzalna. Costa mi je povedal, da so tudi sami razmišljali na način, ki je v veljavi pri nas, resnično brezplačno šolanje samo za revne, a so potem ugotovili, da bi naredili dve napaki. Neko pravico za vse bi spremenili v obliko socialno pomoč, hkrati pa bi s takšnim parcialnim ukrepom, ponovno »kaznovali« srednji razred v družbi. Spremenili so paradigmo političnega razmišljanja. O tem razmišljamo tudi pri nas. SD želi seveda pomagati tistim, ki jim je najtežje, a priznavamo tudi dejstvo, da je v družbi pomemben srednji razred. Pomagali bi mu recimo z davčnim prestrukturiranjem.

Kakšnim? Pri nas se nakoli svaljka mit, da je Slovenija davčno preveč obremenjena država?

Gre za veliko zavajanje, ki ga vseskozi uporabljajo desničarji in liberalci. Kadar oni zagovarjajo generalno znižanje davkov, nikoli ne povedo, kaj bi to prineslo.

Kaj?

Večjo razslojenost družbe, razmah zasebnega zdravstva in zasebnega šolstva, ki bi morala biti v socialni državi, tako Slovenijo opredeljuje ustava, pod enakimi pogoji dostopni vsem. Po podatkih OECD-ja, pa ta ni ravno socialdemokratska organizacija, smo v Sloveniji obdavčeni, če seštejemo vse davke, torej potrošnjo, premoženje, obdavčitev posameznih ljudi, okoli 37 % BDP-ja. Povprečje EU je vsaj za dve odstotni točki višje, povprečje držav, ki bi jim želeli biti podobni, torej Danske, Belgije, Švedske, Finske pa je še višje. Celo na Madžarskem, ki jo kot vzor dajejo nekatere radikalne stranke pri nas, dajo večji delež BDP za davke. V Sloveniji se je v zadnjem desetletju in še malo dogodila huda napaka, kar tako, nihče ni vprašal volivcev, ali se s tem strinjajo, se je prekomerno obremenilo ljudi in njihove dohodke, davek na dobiček podjetji pa se je znižal do te mere, da se celo tuji gospodarstveniki, s katerimi sem se pogovarjal, čudijo, kako nizke davke imamo pri nas.

Stopnja obdavčitev dobička podjetji pri nas je okoli 19 %, to je res pod povprečjem EU.

V resnici je še nižja. Upoštevati še morate politiko olajšav zaradi investicij in razvoja. Efektivna davčna stopnja obdavčitve dobička je okoli 14 %.

Smo davčna oaza?

Če bi to rekel kot politik, bi me napadali, ker naj ne bi poznal natančne definicije davčne oaze. A ne motite se, v nekem pogledu res spominjamo na davčno oazo, dobiček v Sloveniji je nerazumno nizko obdavčen. Tudi zaradi tega – država mora funkcionirati, so posledično prekomerno obremenjeni osebni dohodki, razlika med bruto in neto je pri nas previsoka.

Kaj bi torej naredili?

Vsa slovenska politika se strinja z diagnozo, da so plače preveč obremenjene. A vprašati se moramo, kako bi to spremenili, da hkrati ne bi zmanjkalo denarja za druge javne dobrine, za javno zdravstvo, za javno šolstvo. Slovenija ima največje rezerve pri davku na dobiček, pri davku na luksuz, tudi pri davku na tiste nepremičnine, ki jih imajo ljudje kot naložbe. Po drugi strani pa bi SD spremenil dohodninsko lestvico, povečal progresivno obdavčitev, predvsem pa bi davčna reforma razbremenila srednji razred. Povezali smo se recimo z avstrijskimi socialdemokrati, ki so tovrstno davčno reformo že izvedeli, veliko stvari smo se naučili.

V programu govorite o reviziji sanacije bank iz decembra 2013. Zakaj revizija?

Potrebo si bo naliti čistega vina. V Sloveniji obstaja dva pogleda, eden je, da je bila dokapitalizacija bančnega sistema  v takšnem obsegu potrebna, drugi, da je bila izpeljana amatersko in da je prišlo do prekomerne dokapitalizacije na naš račun. Treba je soočiti vse te poglede in ugotoviti, kaj se je zares zgodilo.

Čakajte, takrat ste bili v vladi.

Seveda smo bili in podprli smo dokapitalizacijo bank. Pred seboj smo imeli dve možnosti, prva je bila, da stvari v Sloveniji rešujemo sami, druga, da jih rešijo tisti trije, ki so že čakali pred našo mejo. Nekateri so jih tudi že klicali. V resnici se je takrat igralo na karto političnega zaupanja. Za strokovno razpravo ni bilo niti časa, vsa gradiva, ki so prišla na vlado, so bila zelo obsežna, podrobno vsebino so poznali le premierka Alenka Bratušek, finančni minister Aleš Čufer in guverner Boštjan Jazbec. Takrat so nam na vladi predstavili dve možnosti: ali trojka ali samostojna odločitev. Ni mi žal, da smo ohranili lastno odločanje o reševanju finančne in gospodarske krize. Zdaj je potrebno preveriti, ali so bil vsi postopki izpeljani tako, da je bilo za državo najbolj racionalno.

Omenili ste zaupanje, ga še vedno gojite do nekdanjega guvernerja?

Vem samo, da je v javnosti veliko strokovnih stališč, da je bila dokapitalizacija prekomerna, da so bile predpostavke napačne, zato, ponavljam, bomo po volitvah izpeljali revizijo vsega tega dogajanja.

Kako razumete tale absurd: po eni strani so Evropska komisija in druge finančne institucije zahtevale (pre)veliko dokapitalizacijo bank, po drugi strani pa nas sedaj ista komisija sili k prodaji NLB, ki dobro posluje, ki ima visok dobiček, kupnina za njen delež pa naj bi bila zaradi izsiljene prodaje in nerešenih težav s Hrvaško nizka.

Sam vseskozi podpiram intenzivna in občasno zelo trda pogajanja s predstavniki Evropske komisije, ker Slovenija skuša in tudi mora dokazati, da nismo več takšni, kot si domišljajo.

Kako nas dojemajo v Bruslju?

Zanje je Slovenija še vedno priden otrok, ki poskoči ob vsaki želji evropskih uradnikov in birokratov. Še več, učijo se na naših napakah in napačnih političnih odločitvah. Koristno bi bilo, če bi bolj pogosto pokazali zobe. Bruselj bi nas moral dojemati kot trmastega, pa tudi sitnega učenca, predvsem pa kot državo, ki krčevito brani lastne interese. V tem primeru bodo bruseljske zahteve do Slovenije postale bolj razumne, za nas manj škodljive.

Morda pa ni težava samo v Sloveniji, seveda je tudi tu, a morda je težava tudi v Evropski uniji, ker politiko v veliki meri vodijo stranke, ki pripadajo skupini Evropske ljudske stranke, tisti, ki, če poenostavim, zagovarja moč kapitala ne pa moči držav.

To ni edina težava v Bruslju. Danes Evropska unija ne deluje na način, ki bi temeljila na vladavini prava. Vladavina prava pomeni zaščito šibkejših, močni je ne potrebujejo, pomeni enakost in solidarnost. Zadnja garnitura Evropske komisije, ki jo, tukaj imate prav, skoraj v celoti obvladuje EPP, se odmika od vladavine prava, začela je delovati predvsem na podlagi interesov. V praksi to pomeni, da se moramo socialisti in demokrati za naslednje evropske volitve bistveno bolje pripraviti. Pa ne samo zaradi EPP, tudi zaradi populizma, ki zmaguje v državah Višegrajske skupnosti. Kako pomembna je vladavina prava, vemo tudi Slovenci, nekoč smo živeli v federativni integraciji, kjer je prevladoval argument moči nekega drugega naroda.

Na začetku sva govorila o političnem prestižu znotraj vladnih strank. Veliko ga je bilo pred časom tudi med vami in stranko Levica, v zadnjem času je vsaj iz vaše strani tega manj. Sami ste večkrat dejali, da si predstavljate situacijo, kjer je ta stranka skupaj z SD v vladi.

Ko sva se zadnjič na enem izmed soočenj videla s predsednikom Levice Lukom Mesecem, sem mu povedal, da sem vesel, ker razmišljajo o tem, da bi morebiti res postali vladna stranka. To bi bilo dobro.

Na nekaterih področjih se stranki politično ujameta, pri vprašanju dviga minimalne plače, pri davku na dobiček, različne poglede imate pri vprašanju prihodnosti slovenske vojske.

Najprej upam, da bo SD res dobila možnost sestaviti novo vlado. Če se to ne bo zgodilo, bo Slovenijo vodila desna radikalna stranka, kar bi bilo zelo slabo. Vsaka stranka, ki gre na volitve, ima neki program, neke prioritete, na podlagi njih se začnejo koalicijski pogovori. Koalicija je vedno kompromis. Pri vprašanju varnosti spadamo med tiste socialdemokratske stranke, ki verjamejo, da je varnost osnova za blaginjo. Tudi v prihodnje bomo morali investirati v varnostne sisteme, svet se je v zadnjem desetletju spremenil na slabše, ideja, da nam bodo varnost zagotavljali drugi, ne bi zdržala soočenja z realnostjo. Ideja, da kolektivna varnost ne vključuje tudi lastnih prispevkov, prav tako. Pri tem premisleku se z Levico verjetno res razhajamo.

Kakšen je vaš premislek glede žice na meji?

Povsod tam, kjer je še ni, bi jo zamenjali s panelnimi ograjami.

Bi jo podrli?

To je odvisno od ocen tveganja.

Še zmeraj obstaja vaša zaveza, da vas v koaliciji s SDS ne bo?

Mi ne bomo šli v koalicijo z desno radikalno stranko, ki s svojo politiki širi neresnice, strah in ponuja enostavne orbanovske rešitve, ki so škodljive za državo. Ko rečem radikalna desnica, mislim na SDS.

Pred dnevi ste se pogovarjali z županom Ljubljane Zoranom Jankovićem. Zakaj? Kaj sta govorila?

Kavo sva spila na mojo pobudo. Zanimalo me je, ali držijo informacije o njegovi aktivni udeležbi na volitvah na državni ravni. Pojasnil mi je svoje razmišljanje, ker pa je bil pogovor na štiri oči, o tem seveda ne morem govoriti. Sam pa sem mu seveda opisal, kako se SD profesionalizira in gre na volitve samozavestno ter samostojno.

SD je klasična stranka, niste protisistemska politična sila, t.i. novi obrazi, sedeli ste v sedmih slovenskih vladah, imate razvejano članstvo. Kdo so tisti ljudje, ki naj bi vodili najpomembnejša ministrstva, kdo naj bi bil, denimo, vaš kandidat za ministra za finance?

Če bomo najmočnejša koalicijska stranka, želimo voditi finančno ministrstvo, saj zagotavlja in načrtuje resurse, predsednik vlade pa mora vsak trenutek vedeti, kaj se dogaja s proračunom. Drugo ministrstvo je tisto, ki je najtežje, po našem mnenju je to zdravstveno ministrstvo, zanj imamo že pripravljeno ekipo. Tretje, za katerega mislimo, da je ravno socialdemokracija tista, ki bi lahko prinesla preboj, je gospodarsko ministrstvo, pomembni pa sta gotovo še kulturno ministrstvo, pa tudi raziskave in šolstvo. Seveda imamo močne ekipe tudi za ostala področja, ki so prav tako pomembna. O imenih, razumeti me morate, ne bi govoril, za prevzem funkcije finančnega ministra se recimo pogovarjamo z dvema kandidatoma.

Vem, da se radi ukvarjate s teranom, kmetijstvom, čebelami in nordijsko hojo, pa ste pripravljeni prevzeti vodenje vlade?

Ko sem postal predsednik stranke SD, je bilo popolnoma logično, da obstaja možnost, da bom nekoč prevzel tudi vlado. Pripravljen sem na to, stranka, ki na volitvah osvoji največ glasov, naj ima tudi predsednika vlade. Na teh volitvah bomo znova soočeni z dvema smerema razvoja Slovenije, ena je politika, ki seja razdor in strah, druga je usmerjanja v povezovanje in blaginjo za vse. Ogrodje te druge politične skupine sestavlja tudi stranka SD.

Židan za Objektiv: Če bomo mi sestavljali koalicijo, SDS v njej ne bo.

Za sobotno izdajo časnika Dnevnik sta se odgovorni urednik Miran Lesjak in novinar Klemen Košak pogovarjala s predsednikom Socialnih demokratov Dejanom Židanom o programskih izhodiščih SD, prioritetah naslednjih let, Sloveniji potencialov in priložnosti ter prihodnosti socialne demokracije po volitvah.

Se strinjate, da bi bili vi boljši predsednik vlade kot Marjan Šarec?

Da, to pa zato, ker imam politične izkušnje in ker veljam za učinkovitega ministra, bi obveljal tudi za učinkovitega predsednika vlade. Predsednik vlade je sicer le prvi mož v svoji ekipi, moja ekipa pa je zelo močna. In končno, Slovenija je močno vpeta v mednarodno in evropsko skupnost, v tej skupnosti pa imam veliko prijateljev, ki bi mi lahko, če bi bilo to potrebno, priskočili na pomoč.

Gospod Šarec  bi se na to verjetno utemeljeno odzval s pripombo, da  ste – za razliko od njega – politično kontaminirani, obremenjeni  z neko politično preteklostjo. Zakaj bi bili torej boljši od njega?

V politiki sem od leta 2010. Že prvi dan, ko sem vstopil v politiko – pod tedanjim mandatarjem vlade Borutom Pahorjem sem kandidiral za kmetijskega ministra – sem lahko spoznal tudi »lepoto« slovenske politike: o meni se je pojavilo toliko zapisov, v glavnem negativnih, da je bila družina prestrašena, ko je ugotavljala, koliko grdega so ljudje sposobni izreči o nekom, ki ga sploh ne poznajo. V tem času sem spoznal, da tudi politika – tako kot vsak drug poklic – zahteva dobo, v kateri se pridobivajo znanje, izkušnje in da dober politik ne more biti amater.

Kako si razlagate, da vi in vaša stranka danes resno kandidirate za vodilno politično pozicijo v državi? Pred štirimi leti je premočno zmagala neka druga stranka, ki je bila odtlej nesporno vodilna politična sila, zato socialdemokrati ne morete reči, da ste danes favorit, ker ste se dokazali pred volivci.

Gre za posledico trdega dela, ki je sledilo spoznanju, da je stranka pred štirimi leti ali še malo bolj nazaj zato, ker se ni prilagodila sodobnim razmeram, prišla do zgodovinskega dna.

Koga od prejšnjih predsednikov zdaj kritizirate, Igorja Lukšiča ali Boruta Pahorja?

Cenim vse dosedanje predsednike, dejstvo pa je, da se je stranka morala prilagoditi, to je, da se je vsebinsko in organizacijsko okrepila ter začela vključevati ljudi, ki so prihajali iz sfere, ki ni bila nujno politika. Eden od mojih sodelavcev, Matjaž Han, se rad pošali, da imamo danes več novih obrazov, kot imajo vse nove stranke skupaj svojih članov. Seveda se stranka in jaz kot njen predsednik zavedamo, da je pojav novih strank posledica napak, ki jih delamo obstoječe stranke. Stranke imajo neobičajno navado, da zlasti v predvolilnem času veliko obljubljajo, realizacija teh obljub pa je nizka, za to pa nimajo nobenega opravičila.

Kar velja tudi za vas, socialdemokrate. V programu pred volitvami 2014 ste obljubljali vse mogoče, izpolnili pa ste komaj kaj.

Absolutno velja tudi za nas, čeprav smo program v največji možni meri, kolikor ga pač lahko z našimi šestimi poslankami in poslanci, prelevili v koalicijsko pogodbo. Morajo pa volivci vedeti, da lahko stranka svoj program uresniči, če ima za to zadostno politično moč, zadosti poslank in poslancev. Naša socialdemokratska usmeritev se je upoštevala v marsikaterem poglavju koalicijske pogodbe. Na področjih, za katera smo bili pristojni mi, smo svoje obljube realizirali v pomembnem deležu. Boli pa nas, da nista bili realizirani dve obljubi, ki sta izjemno pomembni za sedanje in bodoče upokojence, vendar pa so nam odvzeli pristojnosti, da bi ju lahko uresničili : ustanovitev demografskega sklada in model dolgotrajne oskrbe. Demografski sklad naslavlja problem, ki bo zaradi demografske luknje nastal šele čez deset, petnajst let, zato vedno znova zmanjka politične volje in poguma, da bi tak sklad ustanovili že danes. Mi smo povedali, da imata oba modela, ki sta nastajala, tisti, ki je nastal znotraj vlade in tisti, ki ga je predlagala upokojenska stranka, podporo naših poslank in poslancev, kljub temu pa do njegove ustanovitve ni prišlo, saj se DeSUS in SMC nista mogla sporazumeti. Ureditev dolgotrajne oskrbe pa je pomembna, ker moramo sprejeti dejstvo, da bo v naši družbi vedno več starostnikov, do njih pa se je treba spoštljivo obnašati, kjerkoli že živijo. To vprašanje bo torej tokrat urejeno v roku dveh let, če bomo kot stranka imeli možnost, da na to vplivamo.

A vi trdite, da sta demografski sklad in dolgotrajna oskrba ključna problema te države?

Ne, ključna težava v tem mandatu je bilo zagotavljanje pogojev za gospodarsko rast. Ljudje si želimo višji standard, tega je treba  financirati, za to pa potrebujemo višjo produkcijo.  Vesel sem, da sem bil tudi tokrat del vlade, ki je bila soudeležena pri zagotavljanju hitrejše gospodarske rasti, pri tem pa je treba vedeti, da so osnova gospodarskega preporoda dobra podjetja in kompetentni zaposleni v njih. Ob predpostavki, da ne posežemo v davčne obremenitve, nam dosežena gospodarska rast omogoča, da urejamo podsisteme, ki so tako zelo pomembni za blaginjo ljudi.

Kaj niste napovedali posega v davčne obremenitve?

Napovedali smo davčno prestrukturiranje. Zavedamo se, da je skupni seštevek vseh davkov in taks pod povprečjem EU in sosednjih držav, struktura davkov pa je povsem napačna. Pretirano so obremenjeni ljudje, niso pa primerljivo obdavčeni premoženje, zlasti pa dobiček. Mi ne načrtujemo zviševanja ali zniževanja davčnih prihodkov, načrtujemo pa prestrukturiranje, ki bo takšno, da ponovno aktiviramo srednji razred, ki je pod največjim pritiskom, ob tem pa od njega največ pričakujemo.

Ampak, če ne nameravate povečati davčnih prihodkov, kje boste dobili denar za vse to, kar napovedujete? Hočete več denarja za zdravstvo, za subvencije najemnin, za dolgotrajno oskrbo, demografski sklad …

Gospodarska rast nam omogoča nove prilive v vse tri javne blagajne, zaradi nje imamo na razpolago sveži denar, ob tem pa povemo, da ne želimo več zapravljati, kot ustvarimo.

Ne da ne želite, tega ne smete storiti, ker velja fiskalno pravilo.

Noben racionalni državnik ne bo pristal na to, da se troši nekaj, kar bi obremenilo njegove otroke ali vnuke. Gospodarska rast bo še nekaj časa omogočala, da bo državni proračun višji za 400 do 500 milijonov, vendar pa se moramo vnaprej zavedati, da bodo možnosti za ukrepanje na novo vedno omejene, zato mora politika povedati, čemu bo vsakokrat dajala prednost.

In vaše prioritete so?

Izjemno močno delovanje za odpravljanje družbenih neenakosti. Največjo neenakost predstavlja slaba dostopnost do zdravstvenih uslug, zato bo treba zdravstvo dodatno financirati. Čakalne vrste so predolge, zdravstvene storitve so podcenjene, večje nabave je treba krepko centralizirati, ustvariti je treba standarde in normative – če jih v realnem času ne zmoremo postaviti, smo pripravljeni začasno uporabljati tudi tuje.  Financiranje zdravstva iz proračuna bomo morali povišati vsaj za pol odstotka BDP.

Vir neenakosti predstavlja tudi pravni okvir države, ki bogatim omogoča, da s pomočjo dobrih in dragih odvetnikov izkoriščajo luknje v zakonodaji. Odhajajoči minister za pravosodje Goran Klemenčič je želel to spremeniti in pospešiti kazenske postopke, a na koncu smo ga pri tem podpirali samo mi, socialni demokrati. Naš prvi ukrep bo torej, da sprocesiramo novelo ZKP, ki bo  podobna temu, kar je pripravil Klemenčič, naslednji pa prenova insolvenčne zakonodaje.

Zanima nas namreč, ali so slovenski strokovnjaki sposobni pripraviti insolvenčno zakonodajo, kot velja znotraj germanskega sistema. Če niso, bomo k nam prenesli in našim razmeram prilagodili pač eno od delujočih zakonodaj. To je pomembno, ker vemo, da konjuktura ni večna, na recesijo pa se moramo že zdaj pripraviti z učinkovito insolvenčno zakonodajo, da ne bi po nepotrebnem  ostalo brez bela več deset tisoč ljudi.

Tretji pereč vir družbene neenakosti pa je prekarno delo, ki ljudem ne zagotavlja enakih pravic, kot jih imajo zaposleni. Ta problem se bo moral reševati postopoma. Rez čez noč ni mogoč, saj bi lahko z davčnimi obremenitvami prekarnega dela, ki bi bile enake davčnim obremenitvam rednega dela, prekarcem naredili veliko škodo.

Ko gre za zdravstvo, tudi vi zagovarjate ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ampak ta predlog ste imeli na mizi, a ga niste podrli. Neizvedena zdravstvena reforma je največji poraz te vlade.

Mi smo ukinitev dopolnilnega zavarovanja ves čas podpirali, podpirali smo tudi končno verzijo zakona o zdravstvenem varstvu in mi ni jasno, zakaj to ni šlo naprej. V vladi je lahko SMC sprejela karkoli in kadarkoli, saj je imela večino. Če česa ni želela sprejeti, potem so za to bili krivi SD ali DeSUS, nevladne organizacije, kaki drugi nasprotniki, ampak večina v vladi je bila vedno njihova. Toda, odločevalec mora odločiti in politična skupina, ki ji pripada ministrica za zdravje, ima v vladi večino.

Lastnikom in direktorjem slovenskih podjetij se bodo, ko bodo brali ta intervju, ježili lasje. Kajti glavni problem slovenske ekonomije je, da ustvarjamo prenizko dodano vrednost na zaposlenega in da je nizka tudi njena produktivnost.

Ne, ne bodo se naježili, veliko se pogovarjam z njimi.  Prenizka dodana vrednost je v osnovi odvisna od učinkovitosti dela direktorjev in lastnikov. Višjo dodano vrednost dosežejo, če imajo motivirane zaposlene, saj so le taki ljudje tudi ustvarjalni.

Ampak menedžerji odgovarjajo, da delavci niso produktivni sorazmerno temu, kolikor jih nagrajujejo.

Oni odgovarjajo, da je delavec pri nas bistveno bolj obremenjen kot drugod. To drži, to je huda napaka in o tem govorim, ko omenjam davčno prestrukturiranje. Po drugi strani pa direktorji priznavajo, da je efektivna obremenitev dobička, ki ne znaša 19 odstotkov, ampak zaradi vseh olajšav le okoli 14 odstotkov, pomembno nižja od držav, s katerimi se primerjamo.

Vi pa bi to davčno stopnjo določili pri koliko odstotkih?

To bi seveda storili v dogovori z gospodarstveniki in predstavniki zaposlenih, dejstvo pa je, da če bi znižali davčne dajatve na zaposlitev, bi ta izpad morali v veliki meri, ne nujno stoodstotni, kompenzirati z drugimi, višjimi obdavčitvami na drugih področjih. Strah me je vseh tistih, ki obljubijo, da bodo davčno razbremenili plače, potem pa tukaj naredijo piko. To je nevarno početje, ker če nekoga le razbremeniš, ne izvedeš pa prestrukturiranja, pomeni, da si znižal skupen seštevek vseh davkov v Sloveniji. Ti, ki to obljubljajo, morajo ljudem tudi povedati za posledice: zaradi tega boste imeli manj dostopnega vam zdravstva, manj dostopnega vam šolstva, manj športne infrastrukture in tako naprej.

Ko poslušam, kaj o tem pripoveduje del naše desnice, se zgrozim. Večinoma namreč pravijo, da je krivec za vse hudo javni sektor, ki ga je zato potrebno zmanjšati. To žali veliko ljudi, poleg tega pa nočejo povedati, da je znotraj javnega sektorja, v katerem dela od 160 do 170 tisoč ljudi, takih, ki jih nimajo radi, le kakšna desetina. Toliko je namreč državnega in lokalnega uradništva. Ampak, državno uradništvo je neizbežno – če imaš državo, moraš imeti tudi državne uradnike. In če hočeš imeti dobro upravljano državo, potrebuješ dobre državne uradnike. Vsi ostali v javnem sektorju pa niso državni uradniki, zato mora desnica volivcem vnaprej povedati, kaj jim bo vzela: zdravnike, učitelje, policiste, socialne storitve?

No, zdaj smo obdelali glavne poudarke vašega programa …

… Ne, to pa ne, zdaj smo obdelali le prvo alinejo od naših treh najpomembnejših poudarkov.

Glejte, saj verjamem, da  večine ljudi to morda ne zanima, za nas, stranko, pa so te reči zelo pomembne, saj nam taka razdelanost programa omogoča, da sproti preverjamo, kaj počnemo in vse to prenesemo tudi  v koalicijsko pogodbo.  Odpravljanje družbene neenakosti je torej na prvem mestu, temu pa sledita še utrjeno gospodarstvo in zavedanje, da je varnost osnova družbene blaginje. Morda bo izpostavljanje tega koga presenetilo.

Kaj pa to pomeni?

Kar sem povedal – brez varnosti ni blaginje.

Pod ta stavek bi se podpisala tudi politična desnica.

Morda. Ampak, brez varnosti ni blaginje. To je res. Drži.

Dajte to razložiti. Kaj hočete? Več vojske, več policije?

Za nas ne velja, kar se levim strankam pogosto očita, namreč, da bodo, če bodo na oblasti, zmanjšale financiranje vojske, policije in drugih varnostnih sistemov.  Ne, mi ne razmišljamo tako. Zavedamo se, da če hočemo imeti državo blaginje, morajo biti ljudje v taki državi varni. Varni pa bodo, če bomo zagotovili ustrezne varnostne zmogljivosti.

Ali obžalujete, da je vaša stranka, v času vlade Boruta Pahorja, tako zmanjšala financiranje vojske, da ste danes odgovorni za to, da vojska že leta prejema negativne ocene?

V času, ko so se prihodki zelo zmanjševali, smo se, povsem upravičeno, odločili za ohranjanje določenega standarda  ljudi. Zdaj pa je okoli Evrope veliko kriz ter potencialnih novih kriz. Še nikoli se ni Evropa soočala s toliko terorističnimi in drugimi grožnjami. Socialna demokracija se zaveda, da če vladamo, moramo skrbeti za varnost države.

Bi se podpisali pod peticijo Levice proti porabi 1,2 milijardi evrov za cilje Nata?

Ne. Sila utopično in nedržavniško je pričakovati, da bodo drugi poskrbeli za našo varnost, če za njo sami ne bomo prispevali svojega deleža.

Vaš volilni program obsega 75 strani, v njem pa so samo trije izjemno kratki odstavki o migracijah, najbolj aktualnem problemu Evrope. Nimate o tem nič za povedati?

Mi verjamemo, da se Evropa z migracijami ne more spopadati samo tako, da blaži posledice, ampak mora odpravljati vzroke za migracije. Evropa ne more preživeti, če se gospodarsko obnaša kot velesila, politično pa kot majhen otrok. V resnici je Evropa zelo dvolična. Nekaj časa je Evropa revščino v Afriki reševala tako, da je viške hrane iz Evrope vozila tja, kjer je hrano težko pridelovati, s tem pa je še dodatno uničevala njihovo proizvodnjo hrane. Poleg tega je Evropa zaradi pasivnosti ali tihe privolitve odgovorna, da so druge velesile iz svojih ekonomskih interesov po svetu netile krizna žarišča. Čisto jasno je, da ljudje na vojnem območju ne morejo pridelati hrane za svojo družino. Zato se selijo v Evropo.

V redu, ampak če boste predsednik vlade, boste morali odločati o zelo konkretnih zadevah. Pritisk ljudi, ki se selijo ali bežijo, na schengensko mejo se krepi. Kaj boste naredili? Boste te ljudi vračali nazaj? Jim bo Slovenija bolj širokogrudno kot doslej podeljevala azil? Jih bo zaposlovala? Ali pa boste podaljšali ograjo na meji s Hrvaško?

Vztrajam, da ni nepomembno, kaj bo naredila Evropa. Trenutno išče scenarij, po katerem bi šla naprej. Naslednje leto so evropske volitve, na katerih se bo odločalo tudi o tem.

Na volitvah po Evropi zmaguje desnica, ker za razliko od levice ljudem ponuja svoje odgovore na vprašanja migracij. Vi pa ne rečete nič.

Desnica pravi, da je migrant zlo, da bo uničil državo, zato ga je treba izgnati in zapreti meje.  Njen odgovor je vabljiv, ker je preprost, ampak je napačen. Pravilen odgovor je bolj zapleten. Krize je treba reševati tam, kjer nastajajo. Zavedati se je treba, da ima EU tudi pri migrantih pravico zahtevati solidarnost med članicami, tudi od Slovenije. Enostavno je reči, da migrantov ne boš sprejel, ampak, če hočeš imeti vse dobrobiti Evrope, boš moral solidarno sodelovati tudi pri razreševanju migrantske krize. Moramo pa povedati, da so se ljudje, ki pridejo sem, dolžni Sloveniji prilagoditi. To naše pričakovanje je utemeljeno.

Ampak vseeno, vsak dan smo soočeni s konkretnimi vprašanji. Na primer, o sirskem beguncu Ahmadu Šamiehu. Kaj narediti, naj se ga izžene na Hrvaško ali ne?

Ne, on je primer prilagoditve. Tudi Slovenija mora del migrantske krize prevzeti na svoja pleča.

Katera politika, ko gre za varnost in migrante, vam je bližja, politika ministra Klemenčiča ali notranje ministrice Vesne Györkös Žnidar?

Gorana zelo cenim, ima vso mojo podporo, ko se bori za človekove pravice. Pri Vesni Györkös Žnidar pa cenim, da je jasno povedala, da ne moremo pričakovati varnosti, če bo policistov vse manj. Bila je uspešna pri pridobivanju sredstev za policijo, v naslednjem mandatu pa moramo popraviti, da so poslanke in poslanci zaustavili poskus obrambne ministrice Andreje Katič, da izboljša status vojakov.

»Če bi bil jaz predsednik vlade, ne bi dal zagraditi meje s Hrvaško.« Bi posvojili tako izjavo?

Če bi bil jaz predsednik vlade, bi bila postavitev panelne ograje odvisna od ocene tveganj.

Smiselnost ograje je torej odvisna od razmer. Je v tem trenutku smiselna?

O oceni tveganja ne morem govoriti, saj so posamezne informacije zaupne narave.. Prisotnost ograje je v največji možni meri odvisna od tega, ali lahko računamo, da bo Hrvaška ob ponovni krizi ravnala enako, kot je leta 2015 ali pa se bo obnašala kot zrela evropska država.

Kako doseči, da se bo Hrvaška obnašala kot si Slovenija želi?

Nimamo dosti možnosti, saj si sosedov ne moremo izbirati. Mi smo z ostalimi sosedami znali urediti odprta vprašanja, Hrvaška pa s svojimi ne.

Ampak dejstvo je, da je Slovenija kar nekajkrat izsiljevala Hrvaško. En primer je memorandum z Mokric, ko je v zameno za dovoljenje Slovenije za vstop v EU Hrvaška pristala, da se vprašanje prenesenih vlog Ljubljanske banke rešuje v okviru nasledstva.

Slovenija je to storila, ker je želela težavo rešiti tako, da bremena ne bi nosila samo ena država. Glede Hrvaške predlagam: kjer je treba, da se postopki vodijo na mednarodnih sodiščih, naj bo tako, hkrati pa je treba iskati možnosti za sodelovanje pri čim več majhnih skupnih projektih. Odnosov ne obremenjujejo samo velika odprta vprašanja, ampak tudi veliko  nezaupanje med vodstvi obeh držav. Treba je razviti neko razumevanje.

Iz EU že dolgo časa dobivamo jasna sporočila, naj se državi sami dogovorita o implementaciji arbitražne odločitve.  

Ja, evropska komisija se ne želi vpletati. Za majhne narode je pravo zelo pomembno, saj velike ščiti že njihova moč. Imamo najbolj politično evropsko komisijo doslej. Izogiba se poseganjem v razne spore, zlasti takrat, ko ima ena država pravno prav, drugo pa vodi stranka iz Evropske ljudske stranke. Ne smemo biti naivni.

Vaš hrvaški kolega, predsednik tamkajšnje socialdemokratske stranke Davor Bernardić, ima o arbitraži enako stališče kot vsi hrvaški desni politiki. Po njegovem morata državi vprašanja reševati v dvostranskih pogajanjih. Dodaja samo, da je prepričan, da lahko vsa odprta vprašanja med državama rešita le socialdemokratski vladi.

Utopično bi bilo računati, da se bo vse rešilo čez noč ali brez mednarodnih sodišč. Prepričan pa sem, da bodo odnosi nekoč boljši , če ravnamo, kot sem predlagal.

Skupaj s predsednikom DeSUS Karlom Erjavcem ste preprečili državno poroštvo za NLB, ki na hrvaških sodiščih izgublja sodbe zaradi prenesenih vlog Ljubljanske banke. Finančna ministrica in vodstvo NLB pravita, da brez takšne zaščite banka ne bo privatizirana.

Ne jaz ne Erjavec ne moreva blokirati nobene odločitve na vladi. Vladajoča stranka lahko naredi karkoli tudi brez soglasja partneric. Tudi naša stranka verjame v smiselnost tega, da naj v NLB država ohrani 25 odstotkov in eno delnico. Ne zato, ker bi imeli radi državno lastništvo podjetji, ampak ker je sistemska bank pomembna v času kriz, ko banke povlečejo denarni tok iz hčerinskih bank v tujih državah. Pričakujemo pa, da bo kupnina čim večja, še posebej po izkušnji z NKBM. Evropski komisiji, s katero se pogajamo o odlogu privatizacije NLB, je treba povedati, da banka po mednarodnem pravu ne bi smela biti obremenjena s plačili za prenesene vloge. Če bi nas prisilili v prodajo, ko nad višino kupnine visi ta meč prenesenih vlog, bi nas prisilili v škodovanje slovenskim interesom.

Zakaj je finančna ministrica ostala sama v prizadevanjih, da se odstrani ta meč? Vodstvo SMC, vi in Erjavec pa ste bili proti temu?

Če bi se večinski del vlade odločil, da je treba nekaj narediti, mu SD in DeSUS tega ne bi mogla preprečiti. Mislimo pa, da bi sprejem garancijske sheme pomenil, da prevzamemo jamstva za nekaj, za kar nismo odgovorni. Poleg tega bi bila garancija lahko alibi za vodstvo NLB, da ne ravna tako, kot smo mu ves čas govorili. Torej, naj čim bolj zmanjša premoženje banke na Hrvaškem, saj bi jo lahko tam rubili. Po našem mnenju lahko samo na Hrvaškem prihaja do sodb v škodo NLB. Ta zadeva je videti zapletena, vendar je morda zelo preprosta.

Zapletena je zato, ker je pomembno, kako tveganje prenesenih vlog ocenjujejo potencialni kupci NLB. Od tega je očitno odvisno, ali je Slovenija banko pripravljena privatizirati.

Ja.

To pomeni, da banka ne bo prodana?

Nismo ideološko ali drugače vezani na državno lastnino, izjema so samo naravni viri, ker gre za naravne monopole, ter strateške zadeve, kot je infrastruktura, kjer gre tudi za neke vrste monopole. Tudi Nemci in Francozi imajo državna podjetja, ampak morajo ta imeti visok donos, sedem, osem odstoten, da iz tega financirajo javne storitve.

Kakšen donos ima družba Slovenski državni gozdovi (SiDG)?

Izrazito nadpovprečen. Na kubični meter dobimo enkrat več kot je bilo v sistemu javno-zasebnega partnerstva, prvič v zgodovini se sklepajo srednjeročne pogodbe s slovenskimi kupci. Res pa je  prisotno veliko nervoze. Rast v lesni industriji je namreč več kot 10-odsotna, po zaslugi proizvajalcev hiš, pa tudi drugih, zato je veliko zanimanje za les iz državnih gozdov. Lesna industrija potrebuje trikrat več lesa, kot ga je sposobna zagotoviti SiDG, ki pokriva samo 20 odstotkov vseh slovenskih gozdov. Od tod pritisk na to podjetje. Država dobiva dohodek iz državnih gozdov prek dveh virov. Prvi vir so vplačila v gozdni sklad, ki jih nato namenimo za sofinanciranje občin, ki v končni fazi tudi vzdržujejo cestno infrastrukturo v gozdovih, za nakupe gozdov in za splošna javna dela v vseh gozdovih. Drugi vir je dobiček,  del ga gre neposredno v proračun, drugi del ga poberemo preko davka na dobiček.

Dobiček SiDG je visok zaradi manjšega vlaganja in zato, ker se prodaja nesorazmerno velik del iglavcev, ki imajo večjo vrednost od listavcev.

Dejstvo je, da je v pričetku vlaganj manj, kot bi si želeli, ampak je razlog povsem jasen. Imamo opravka z posledica žledoloma in vetroloma, zato je jasno, da vsa operativa usmeri v odstranjevanje poškodovanih dreves. Leta 2008 je v vetrolomu padlo nekaj prek 400 tisoč kubikov. To je bil največji vetrolom do lanskega, ko je padlo preko 2 milijona kubikov. Državni gozdovi morajo iz svojih gozdov v kratkem času potegniti milijon evrov, kar je njihova letna kapicteta. Sekajo tudi do 12 tisoč kubikov na dan, kar je enormna količina.

Januarja ste obljubili, da boste posledice vetroloma sanirali v sto dneh. To se niti približno ni zgodilo. 

Rekel sem, da je pred nami sto krvavih dni, ko bo treba maksimalno delati. Ampak zaradi snega operativa nekaj časa ni mogla v gozdove. Ni težko izbrati med tem, ali siliti delavca v nekaj, kar morda ni v skladu z varnostjo pri delu ali pa izvajanje del preložiti za nekaj tednov. Zdaj, ko je nekaj časa vreme primerno, sekajo intenzivno.

V kratkem času, odkar obstaja, je imel SiDG več kadrovskih težav. Kljub temu ali prav zato, ker je, na vašo zahtevo, družba pod nadzorov vlade in ne Slovenskega državnega holdinga (SDH)?

Pod vlado je zato, ker je bilo nezaupanje do SDH veliko. SiDG je tipična družba, ki potrebuje sposobnega direktorja, da sledi strategiji in dela z dobičkom. Prvi direktor je zaradi zdravstvenih razlogov prosil za odhod, zato je bila vlada dolžna imenovati vršilca dolžnosti. Sledil je razpis, prek katerega smo prišli do trenutnega vodstva. Zanimivo pri SiDG je, da je to prva proizvodna državna družba, ki smo jo ustvarili po osamosvojitvi. Pravijo mi, da je to socialistična ideja.

Diši zelo socialistično.

Ampak naš najpomembnejši zgled so bili bavarski deželni gozdovi, ustanovljeni 2005. Za Bavarce bi težko rekli, da so socialisti, so pa v nekem trenutku ugotovili, da kadar imaš opravka z naravnim bogastvom, je smiselno, da z njim upravlja država. Ta model je prisoten drugod po Nemčiji, v Avstriji, na Finskem … Na Bavarskem so dali družbi triletno prehodno obdobje, mi je dejal bavarski minister Helmut Brunner, v Sloveniji pa SidG obstaja šele slabi dve leti. Vesel sem, da veliko že dobro delajo, ampak priznam, da ni vse idealno.

Vi pravite, da ste socialni demokrat, predsednik Levice Luka Mesec pa je svojo stranko označil za pragmatične socialiste. Ampak, socialni demokrati so pač pragmatični socialisti, po tem se razlikujejo od komunistov. Kakšna je torej razlika med SD in Levico?

Super se mi zdi, da Levica tokrat daje od sebe signale o svoji pripravljenosti na vstop v vlado …

… Seveda, saj bi imeli težave, če bi vas iz opozicije kritizirala vam konkurenčna leva stranka.

Ali pa zato, ker na marsikaterem področju gledamo v isto smer. Do zdaj smo bili v več vladah s strankami, ki so zastopale izrazito liberalne vrednote. Veste, kako hude težave smo imeli, ko je ministrica za delo zvišala minimalno plačo za 4,6 odstotkov. To je še vedno premalo, ampak kakšen pogrom je bil …

Zdaj pa se je SMC pridružila Levici pri prizadevanjih za višji minimalni dohodek.

Tega ne razumem. Treba je zvišati minimalno plačo, minimalno pokojnino in denarno socialno pomoč. Vse troje. SMC se ni borila samo proti takšnemu zvišanju minimalne plače, na vladi je kar nekaj časa ovirala tudi  zvišanje minimalnega dohodka na 331 evrov. V državnem zboru pa je izglasovala dvig minimalnega dohodka na 385 evrov. Karkoli, pod črto lahko rečem, da je treba pomagati tistim, ki jim je najtežje, ampak vsi skupaj smo dolžni, da pomagamo gospodarstvu, da tudi povprečna plača zraste. Predvsem na območjih ob meji z Avstrijo in Italijo se zdaj vidi, da podjetja, ki so dvignila plače, nimajo težav s ohranjanjem in pridobivanjem delovne sile. Vse bolj je minimalna plača zadeva javnega sektorja.

Kako to, da se je vaša stranka zavzela za podaljšanje omejitev za zaposlovanje hrvaških delavcev v Sloveniji? Gospodarstvo je znorelo.

Ko razmišljamo o delovnih mestih v Sloveniji, imamo dve možnosti. Lahko rečemo, da bomo razvijali slabo plačana delovna mesta, ki jih slovenski delavci niso pripravljeni zasesti. To je možno. Lahko pa rečemo, da smo Slovenci preživeli zato, ker smo dali na posebno mesto jezik in kulturo in ker smo nadpovprečno sposobni. Potem moramo imeti primerno ovrednotena delovna mesta. Strinjam se, da potrebujemo varilce, učiteljice, sobarice … ampak ne razumem, zakaj mora iti državljanka Slovenije ta dela opravljati v Avstrijo, potem pa v Slovenijo za to delo pripeljemo Hrvatico.

Ampak večina srednješolske populacije se vpisuje na gimnazije, ne v poklicne strokovne šole.

V zadnjih letih se trend spreminja. Učenci vidijo, da z izbiro deficitarnega poklica lažje dobijo štipendijo in delovno mesto.

Kje so torej razlike med vami in Levico?

Mi vse, kar počnemo, počnemo z zgodovinsko izkušnjo in z zavedanjem, da so bile v preteklosti narejene napake, ki jih skušamo popraviti. Prva razlika med nami je tako, da mi razumemo, da ne moremo trošiti več kot porabimo in zato mi ne dajemo praznih obljub.

Levica bi vam odvrnila, da prav oni imajo rešitev, saj želijo ogromno privarčevali pri izdatkih za vojsko.

To je druga razlika, mi varnost razumemo kot osnovo blaginje.

Tudi vi obljubljate velike izdatke, novih prihodkov pa ne, razen gospodarske rasti, ki se bo verjetno kmalu upočasnila. Ministrica za finance pogosto svari, da se je treba pripraviti na naslednjo krizo.

Na naslednjo krizo bo gospodarstvo pripravljeno, če bo stabilno. Zato moramo pospešiti in diverzificirati izvoz. Gospodarska diplomacija lahko pomaga pri prodaji na trge Azije, Rusije, Zalivskih držav … Drugič, naša podjetja morajo napredovati znotraj dobaviteljskih verig tujih proizvajalcev. Če bodo v njih na prvem mestu, bodo tudi v krizi obdržala posle. Tretjič, združiti moramo javne finančne sklade, da bomo lažje zagotavljali likvidnost.

S kom boste sklepali koalicijo? Koga iz nje izključujete?

Zaradi majhnosti slovenskega prostora moramo biti povezovalni, nismo pa pripravljeni sodelovati z radikalnimi političnimi skupinami, tistimi, ki strašijo ljudi, širijo neresnice ter govorijo o rešitvah, ki zvenijo učinkovito in enostavno, a ogrožajo demokratične prvine v državi.

Katere so te radikalne politične skupine?

To skupino danes najbolj predstavlja SDS.

SDS torej ne bi vzeli v vlado niti ne bi vstopili v morebitno njihovo vlado?

Če bomo mi tisti, ki bomo sestavljali koalicijo, SDS vanjo ne bomo vabili. Verjamem, da bi SDS ravnala enako in nas ne bi vabili v njihovo vlado. Če pa bi se to slučajno zgodilo, mi takega povabila ne bi sprejeli.

Kaj pa Lista Marjana Šarca?

Verjamem, da bomo znali sodelovati, če bo treba. Če bomo mi vodili vlado, bomo naredili vse, da bodo partnerji razumeli, da je vodenje koalicije zapleteno, da je treba včasih narediti korak nazaj, da morajo imeti vsi partnerji v koaliciji enak status in da je treba izpeljati stvari, o katerih smo se dogovorili. Ko pa pride do šumov v komunikaciji, je treba to rešiti hitro in v čim bolj zaprtem prostoru.

Kako to, da se o predvolilnem sodelovanju niste uspeli dogovoriti s predsednikom Pozitivne Slovenije Zoranom Jankovićem?

Sestala sva se na mojo pobudo, saj me je zanimalo, katere govorice o njegovih načrtih držijo. Zaupal mi je, kako razmišlja, jaz sem mu povedal, kako mi vidimo socialno demokracijo in da je stranka v bistveno boljši kondiciji kot pred štirimi leti.

In zavrnili ste njegovo idejo, da bi na volitvah nastopili s skupno listo.

Ne želim govoriti o tem, kaj sva se operativno pogovarjala, lahko pa rečem, da pri socialni demokraciji v nobenem trenutku nismo razmišljali, da bi šli s kom v oblikovanje skupne kandidatne liste. Naša naloga je, da naredimo čim bolj učinkovito in profesionalno vodeno stranko, saj je to koristno za državo.

Mislite, da se boste po volitvah z Jankovićem dogovarjali o koaliciji?

Ne znam oceniti niti tega, ali v resnici gre na volitve, niti tega, ali bi se mu uspelo prebiti v parlament ali pa bi samo ostalim levim strankam zmanjšal možnost za oblikovanje koalicije. To bomo videli, ko se bo on odločal.

Kandidatna lista Socialnih demokratov za predčasne volitve v Državni zbor

Volilna konvencija Socialnih demokratov je torek, 24. aprila, v Ljubljani potrdila listo kandidatk in kandidatov za predčasne volitve v Državni zbor. Kandidatke in kandidati Socialnih demokratov po volilnih enotah so:

 

Po besedah predsednika mag. Dejana Židana so na kandidatni listi SD za letošnje predčasne volitve v Državni zbor samozavestni in marljivi ljudje, takšni z in brez izkušenj v politiki. Židan je prepričan, da je Socialnim demokratom uspelo povrniti zaupanje volivcev, v svojem motivacijskem govoru pa je med drugim izpostavil dolgoletno idejo socialne demokracije.

Kot je poudaril Židan, imamo v SD idejo, načrt in ljudi. Gre za idejo socialne demokracije – gibanja, ki se že 150 let med drugim bori za delavske pravice, politično emancipacijo, univerzalnost človekovih pravic in vrednote demokracije, je dejal Židan in dodal, da se naša stranka nikoli ne bo imenovala po svojem predsedniku, saj njen cilj ni cilj predsednika stranke.

Načrt, ki smo ga naslovili Samozavestna Slovenija, po Židanovih besedah vključuje deset strateških ciljev in več kot 500 ukrepov, usmeritve pa so tri: zmanjšanje družbene neenakosti, utrditev slovenskega gospodarstva in varnost, ki je osnova za blaginjo posameznika, družbe in naroda.

Ljudi, ki smo jih uvrstili na kandidatno listo, pa je Židan označil za samozavestne in marljive, ki jim je mar za druge. Po njegovih besedah so na kandidatni listi tako novi ljudje v politiki, ki so se imeli pogum izpostaviti, kot tudi kandidati s političnimi izkušnjami in dolgoletno tradicijo borbe za dobrobit ljudi.

Kot je dejal predsednik SD, sedaj potrebujemo še zaupanje volivcev, kar je po njegovem mnenju “tista vrednota, ki jo je politika v Sloveniji tolikokrat zlorabila”. “Obljubljali so preveč, izpolnili pa premalo, prav tako niso dali odgovorov na najpomembnejša vprašanja,” je ocenil Židan.

Po njegovem mnenju smo si v SD v zadnjih štirih letih povrnili zaupanje ljudi, in sicer “ne z velikimi besedami oziroma obljubami, ki se ne realizirajo, ampak s skromnostjo”. “Verjemite, smo najboljše, kar se lahko ponudi slovenskim volivkam in volivcem,” je prepričan Židan. O kandidatnih listah je 171 prisotnih delegatov na volilni konvenciji tajno glasovalo za vsako volilno enoto posebej.

Na listi SD bodo na junijskih volitvah poleg predsednika SD Dejana Židana, ki je umeščen v domač murskosoboški okraj, kandidirali vsi dosedanji poslanci SD z izjemo Marije Bačič, ki se vrača v pokoj, to so Matjaž Han, Matjaž Nemec, Jan Škoberne in mag. Bojana Muršič. Prav tako sta na listi aktualni ministrici, ki prihajata iz kvote SD, dr. Anja Kopač Mrak in Andreja Katič.

Za poslanski mandat se bodo med drugim potegovali nekdanji ministri dr. Ljubica Jelušič, dr. Franc Križanič in dr. Jernej Pikalo, ponovno pa tudi nekdanji poslanci Samo Bevk, Marijan Križman, dr. Andreja Črnak Meglič in mag. Dejan Levanič. Med tistimi, ki bodo na volitvah zastopali barve SD, so tudi dolgoletni sindikalist mag. Dušan Semolič, podjetnik in maratonec Dušan Olaj, visokošolska učiteljica, raziskovalka in dolgoletna dekanja dr. Brigita Skela Savič, nekdanji glasbeni producent in založnik mag. Goran Šarac, mednarodna pravnica dr. Dominika Švarc Pipan, direktorica novomeške bolnišnice dr. Milena Kramar Zupan in predsednik Mladinskega sveta Slovenije Tin Kampl.

Dejan Židan: Samozavestna Slovenija za preboj med najboljše

Boj proti neenakosti je pomembna usmeritev Socialnih demokratov.

Verjamemo, da kot družba napredujemo takrat, ko napredujejo tudi najšibkejši med nami.

Zdaj je čas za razvojni preboj. Slovenijo želimo po ključnih kazalcih razvitosti, ki merijo kakovost življenja, enake možnosti, inovativnost in poslovno odličnost, skrb za okolje in drug drugega, umestiti med 10 najboljših držav na svetu. Takšna ambicija zahteva nov družbeni dogovor. Socialni demokrati smo začeli s poglobljeno razpravo z gospodarstvom in sindikati, da okrepimo medsebojno zaupanje in ustvarimo možnosti za uravnotežen razvoj za vse. Vem, da smo skupaj tega sposobni.

V Sloveniji prepoznavamo samozavest, ki ima korenine v znanju, inovativnosti in delavnosti naših ljudi, da si drznemo zastavljati visoke cilje. Zgled najdemo med našimi športniki, ki zmorejo iz majhnega naroda narediti svetovnega velikana. Zgled najdemo med uspešnimi gospodarstveniki, ki vedo, da morajo za dosego cilja dati od sebe najboljše. Zgled najdemo med vrhunskimi znanstveniki, ki dosegajo rezultate z veliko požrtvovalnega dela, vztrajnostjo in prodornostjo. In zgled najdemo med tisočerimi posamezniki, ki z vestnostjo, skrbnostjo in ambicioznostjo uspevajo v domovini in po svetu.

Neenakost je ključna ovira

Ključna ovira za pospešen razvoj Slovenije med najrazvitejše je naraščajoča neenakost. Mislim na neenakost po dohodkih in premoženju, po možnostih, v regionalnih razlikah, pa tudi korupcijo in klientelizem. Med nami živi 280.000 ljudi v revščini. Četudi smo med državami OECD država z najnižjo stopnjo neenakosti, ta narašča. Razkorak med bogatimi in revnimi je vse večji. V svetu in pri nas.

Boj proti neenakosti je pomemben pri našem delovanju. Verjamemo, da kot družba napredujemo takrat, ko napredujejo tudi najšibkejši med nami. Zato zastavljamo takšen nabor ukrepov, da na eni strani izboljšamo javne storitve kot jamstvo enakih možnosti, pomagamo tistim skupinam ljudi, ki jim je najtežje, hkrati pa lajšamo obremenitve srednjega razreda in s tem pospešujemo razvojni zagon.

Dobiček za vse, ki ga ustvarjajo

V času izjemne gospodarske rasti rastejo dobički slovenskih podjetij. V letu 2016 so ta ustvarila za 3,2 milijarde evrov dobička, kar 70 % več kot leto prej. To spoštujemo in se zavedamo, da je dobiček podjetij osnova za več vlaganj v nove tehnologije, trge in inovativne produkte. Ni pa prisotno dovolj zavedanja, da so ta dobiček s svojim delom, znanjem, idejami in trudom soustvarjali tudi zaposleni, zato je v sistem udeležbe delavcev pri dobičku vključeno bistveno premalo podjetij. To moramo spremeniti. Tukaj je ključ do boljše produktivnosti in višje dodane vrednosti. Po obeh merilih močno zaostajamo za najrazvitejšimi. Da ta razkorak zmanjšamo, s tem pa ustvarimo več prostora za boljše plače in višje pokojnine, potrebujemo boljšo organizacijo na vseh ravneh, odprtost za nove poslovne modele in najboljše organizacijske pristope. Predvsem pa moramo v vse procese (od vodenja do izvedbe) bolje vključevati zaposlene.

Tudi z delitvijo dobička, z zadružništvom in delavskim lastništvom, z več ekonomske demokracije. Prav to so najboljši pristopi za povečevanje vključenosti, odgovornosti in pripadnosti zaposlenih k podjetju, s tem pa k rasti njihove produktivnosti, kakovosti in uspešnosti. Povsem jasno je: če pričakujemo več od ljudi, moramo v ljudi več vlagati. V njihovo znanje, varnost, zadovoljstvo, pripadnost, motivacijo.

Vlaganje v ljudi za vključujočo rast

Na drugi strani potrebujemo za večjo dodano vrednost boljše produkte, prepoznavnejše blagovne znamke, več znanja, zapakiranega v slovenski proizvod in storitve. Zato moramo več vlagati tudi v znanost, v raziskave in razvoj. Po deležu vlaganj v raziskave in razvoj (države in gospodarstva) smo z 2 % BDP najboljši med novimi članicami EU. A to ni dovolj. Pogajanja o nemški vladni koaliciji napovedujejo, da bo Nemčija do leta 2025 v raziskave in razvoj vložila letno 3,5 % BDP. Tudi mi moramo vložiti več in bolje.

Socialni demokrati bomo vlagali in krepili tisto, kar lahko najučinkoviteje in najbolj trajnostno prispeva k rasti družbene blaginje in h krepitvi naših konkurenčnih sposobnosti ter trdoživosti slovenskega naroda. Znanost, šolstvo, zdravje, kultura, infrastruktura in energetika za 21. stoletje in strateške gospodarske panoge od turizma do zelenih tehnologij, pridelave hrane in logistike.

Pri tem se zavedamo, da bo za boljše javne storitve potrebno močno izboljšati tudi upravljanje državnih institucij. Za naš denar moramo dobiti več, zato bodo nujni posegi tudi v zdravstvu in ostalih javnih podsistemih, da se izkorenini neučinkovitost in korupcijo ter na prvo mesto zopet postavi bolnika, dijaka, gledalca… Torej tiste, ki so jim javne storitve namenjene. Ko smo recimo zdravstveno ministrstvo pred leti vodili Socialni demokrati, smo učinkovito zmanjševali čakalne vrste in pričeli krepiti javno zdravstvo.

Želimo odpraviti nepotrebne birokratske ovire, ki po nepotrebnem jemljejo čas ljudem in podjetjem. Zato potrebujemo boljše upravljanje na vseh nivojih države. Od vlade do upravnih enot.

Preboj med najboljše države na svetu ni cilj sam po sebi. S tem hočemo biti razvojno prodorna država, ki z znanjem in inovativnostjo poganja gospodarsko rast, ta pa se enakomerno preliva v večjo blaginjo vseh ljudi, vseh družbenih skupin, vseh slojev in vseh generacij. Biti med tistimi državami, ki znajo zmanjševati družbene razlike, da družba ostaja kompaktna in povezana in da v njej prevladuje zadovoljstvo vseh, z možnostmi za socialno napredovanje. Da niso možnosti rezervirane samo za takšne ali drugačne elite, ampak da imamo v družbi vsi enake možnosti rasti. Biti med najboljšimi zame pomeni razvijati ravnotežje med posameznikom in družbo, med podjetnostjo in človečnostjo, med človekom in naravo. Je kazalnik za to, da kot država vodimo v naprednih naporih človeštva, da za seboj puščamo svet z manj razvojnimi, okoljskimi, socialnimi in varnostnimi problemi.

Nov družbeni dogovor

To je naša vizija in naš predlog za nov družbeni dogovor. Novi cilji za prihodnost, ki nas lahko povežejo močneje, kot nas ločujejo razlike med nami.

Socialni demokrati vidimo možnost, da nam ta podvig uspe, če bomo znali delati z roko v roki. Gospodarstvo in sindikati, vlada in (civilna) družba, koalicija in opozicija, celotna skupnost. Skupaj.

Naša prednost

Socialni demokrati smo v preteklosti znali v težkih letih prevzeti odgovornost, ko je bilo potrebno poskrbeti za državo, za izhod iz krize, za stabilnost in za okrevanje. Imamo rezultate. Kar smo obljubili in zapisali v koalicijsko pogodbo, smo uresničili. To je dokaz, da smo verodostojni.

Smo tisti, ki smo vedno tukaj. Tudi takrat, ko je treba prevzeti odgovornost. Zato se lahko na nas zanesete. Nismo projekt za ene volitve, ampak znamo teči na dolge proge. Z izkušnjami in znanjem, kako upravljati državo in njene sisteme, kako dosegati male in velike premike, kako spreminjati stvari na bolje. Ker vemo, da je mogoče resnične premike v družbi delati le z vztrajnostjo, s trdim delom in povezovanjem. Prenavljamo in krepimo se z novo energijo, ki jo v našo sredo prinašajo nove generacije in novi ljudje. Povezuje nas res dobra energija. Zdi se mi, da v stranki in okoli nas vre od ustvarjalnosti, novih idej in tovariškega zagona, pridružujejo se nam novi člani.

Novim idejam in ljudem, ki so pripravljeni delati za skupno dobro, so naša vrata vedno odprta. Stranke ne gradimo okoli enega imena, kot to počnejo drugi, ampak ljudi združujemo in povezujemo okrog skupne ideje. Ker lahko samo skupaj dosežemo več. Več za vse ljudi, ne zgolj srečne posameznike oziroma izbrane skupine.

Tudi ko hodim po Sloveniji in se srečujem z gospodarstveniki, delavci, znanstveniki, uradniki, učitelji in kmeti, čutim to energijo. Zanos ustvarjanja. Vidim prizadevanje, da v tem, kar vsak zase in skupaj počnemo, postanemo odlični. To daje Sloveniji moč, da napreduje. Ta moč je v ljudeh.

S skupnimi močmi za dobro vseh,

mag. Dejan Židan,
predsednik SD

unnamed

Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.

Socialni demokrati na volitve s programom Samozavestna Slovenija, ki predvideva 500 ukrepov za razvoj države

Članice in člani Konference SD so v Ljubljani potrjevali program stranke za državnozborske volitve z naslovom Samozavestna Slovenija 2018-2026, ki ga je pripravila programska skupina pod vodstvom dr. Patricka Vlačiča. Socialni demokrati z volilnim programom, ki vsebuje več kot 100 poglavij s 500 ukrepi, zasledujemo tri osnovne cilje, med katerimi je boj proti družbeni neenakosti na področjih zdravstva, trga dela in pravosodja.

Prihod Židana in gostov na programsko konferenco SD

Program SD predvideva celotno uresničitev ukrepov v osmih letih. Po mnenju predsednika stranke mag. Dejana Židana bomo že po štirih letih lahko pokazali dobre rezultate, nekatere zadeve pa želimo rešiti v prvem letu vladanja, če nam bodo volivke in volivci s svojim zaupanjem na volitvah to omogočili.

Gostje na programski konferenci SD

V prvo skupino ukrepov sodijo ukrepi za učinkovit boj proti družbeni neenakosti, v drugo ukrepi na področju gospodarstva. Pri slednjih Židan za prvo leto nove vlade napoveduje davčno prestrukturiranje za razbremenitev srednjega razreda. Socialni demokrati izpostavljamo še področje varnosti, ki jo razumemo širše od le obrambne, predvsem kot enake možnosti na področju trga dela, izobraževanja in zdravstva.

Židan med predstavitvijo volilnega programa

Kot je dejal Židan, si želimo veliko argumentiranih razprav z drugimi strankami, kar bo že pred volitvami lahko pokazalo na možne povolilne vladne koalicije. Po Židanovih navedbah je sicer stranka šla ne le v programsko, ampak tudi v kadrovsko prenovo. Kandidatno listo za državnozborske volitve bomo potrdili na volilni konvenciji 24. aprila.

“V ospredju našega volilnega programa s katerim bo SD nastopila na državnozborskih volitvah, je krepitev srednjega razreda, odprava neenakosti, ustvarjanje odpornega gospodarstva in varnosti v državi. V štirih letih smo sposobni izvršiti pomemben del programa, v osmih letih pa v celoti,” je napovedal predsednik SD Dejan Židan.

Židan predstavil program SD za volitve

Židan je v nagovoru dejal tudi, da program temelji na desetih strateških ciljih, 110 področnih ciljih in več kot 500 ukrepih. S tem programom želimo in nudimo pot Sloveniji za preboj med 10 najboljših držav v Evropi, ob bok Švedske, Finske in Danske, itd. V programu smo odgovorili na vsa vprašanja v družbi in širše, je dodal predsednik SD.

Med prioritetnim nalogami je sanacija zdravstvenega sistema. Po mnenju predsednika Židana je treba sicer spremeniti delovanje javnih zdravstvenih zavodov, ki bodo imeli večja pooblastila in odgovornost. “A tudi to ne bo omogočilo boljše oskrbe ljudi, če bo Slovenija za zdravstvo namenila le 8,6 odstotka BDP,” je poudaril Židan. V SD ne sprejemamo tako dolgih čakalnih dob, zlasti ne v obdobju največje konjunkture. Kot je opozoril Židan, smo Socialni demokrati v preteklosti, v času vlade Boruta Pahorja, že dokazali, da znamo skrajševati čakalne dobe.

Predsednik SD na programski konferenci SD

Predsednik SD se je v nadaljevanju predstavitve programa dotaknil tudi slovenskega sodstva, ki je po njegovih besedah iz leta v leto bolj učinkovito, a neučinkovito, ko gre za najhujše zlorabe. Menil je, da je treba spremeniti kazensko-procesno pravo in kazenski zakonik. Opozoril je, da so podprli predlagan kazenski zakonik, ki ga je pripravil sedanji pravosodni minister Goran Klemenčič, a z zakonom na koncu niso uspeli, ker ga ni podprla niti Klemenčičeva lastna stranka SMC.

Židan je nadalje pohvalil ukrepe ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anje Kopač Mrak, zlasti na aktivni politiki zaposlovanja. “Tudi zaradi Anje Kopač Mrak in njenega dobrega dela so številke v državi danes tako dobre,” je dejal Židan.

Socialni demokrati smo za davčno prestrukturiranje, saj je po mnenju predsednika stranke nesprejemljivo, da so z obdavčitvami najbolj obremenjeni ljudje. “Ko govorimo o davčnem prestrukturiranju, govorimo o novi izgradnji srednjega razreda, ki ga je potrebno okrepiti” je poudaril Židan in hkrati dodal, da je obdavčitev dobičkov podjetij v Sloveniji pod povprečjem EU in včasih spominja skoraj na davčne oaze.

Dejan Židan na programski konferenci SD

Na področju zunanje politike je Židan izpostavil, da v SD trdno verjamemo v EU, saj kar 70 odstotkov BDP ustvarimo z izvozom. Izpostavil je tudi delovanje naše evropske poslanke Tanje Fajon, “saj da je edina evropska poslanka iz Slovenije, ki je v okviru močne evropske družine v evropskem parlamentu tudi upoštevana in resnično deluje v korist Slovenije”.

Na področju kulture je Židan obljubil ne le okrepitev njenega financiranja, ampak tudi njeno večjo finančno samostojnost. “Po osmih letih uresničevanja tega programa bo Slovenija samozavestna, še vedno bo najlepša država, država srčnih in čudovitih ljudi, ampak tudi bolj srečnih, inovativnih, samozavestnih ljudi,” je zbranim na konferenci dejal predsednik SD Dejan Židan. “Čez osem let, ko in če nam bo dano voditi državo, bo Slovenija bistveno bolj cenjena v mednarodni skupnosti,” je poudaril predsednik stranke.

Predsednik Socialnih demokratov in minister v aktualni vladi je dejal, da v SD priznamo, če naredimo napako, in od tega ne bežimo. “Če naredimo napako, se opravičimo in ne iščemo krivcev od Karantanije naprej. Napako popravimo in ne zvalimo krivdo na koalicijske partnerje ali družbene skupine,” je dodal Židan.

Patrick Vlačič na programski konferenci SD

Volilni program Samozavestna Slovenija za obdobje 2018-2026 je skupaj s programsko ekipo snoval Patrick Vlačič. Kot je dejal, je imel najlepšo nalogo v politiki, to je priprava volilnega programa, medtem ko ne bo kandidat za poslanca ali ministra v novem mandatu. “Tako smo v pripravo programa skušali vključiti čim več ljudi, v programu niso le široki cilji in usmeritve, pač pa tudi zelo konkretni, kot denimo, da tovornjaki ne bodo več prehitevali na avtocestah in da ne bodo več pokanja petard pred novim letom,” je povedal Vlačič.

Vodja poslanske skupine Matjaž Han je dejal, da je zaradi tako dobro pripravljenega programa domišljav. “Narejen je na dobri diagnozi, na izkušnji, in na tem, da vemo, da imamo za vsako stvar, ki jo hočemo izpeljati, tudi prave ljudi,” je dejal Han. Obregnil se je tudi ob vedno nove obraze v politiki. Kot je dejal, se očita etabliranim strankam, kot smo Socialni demokrati, da imajo stare obraze, a “imamo v naši stranki več novih obrazov na letošnjih volitvah, kot imajo članstva v nekaterih novih strankah”.

Sergei Stanishev na programski konferenci SD

Programske konference so se udeležili nekateri domači in tuji gostje, med njimi tudi predstavniki Obrtno-podjetniške zbornice, Kluba slovenskih podjetnikov in sindikatov. Med tujimi gosti so se nam v Klubu CD pridružili nekdanji avstrijski predsednik vlade in vodja avstrijskih Socialdemokratov (SPÖ) Christian Kern, predsednik Stranke evropskih Socialistov in Demokratov (PES) Sergei Stanishev in predsednik hrvaške SDP Davor Bernardić.

Davor Bernardić na programski konferenci SD

Predsednik PES Sergei Stanishev je v svojem nagovoru poudaril, da je SD edina stranka, ki ima zelo jasno vizijo o prihodnosti Slovenije. “S tem programom in ljudmi, ki ga bodo izvajali, verjamemo v vaš uspeh, to o bo tudi naš evropski uspeh,” je dejal predsednik stranke evropskih socialdemokratov.

Vodja SPÖ Christian Kern je dodal, da je v Evropi vzpon desnega populizma in konservatizma. “A ti konstantno premikajo meje, kaj je moralno. Napadajo brezposelne kot goljufe, napadajo svobodo tiska. Vsem obljubljajo brezplačno pivo, a ko pa pridejo na oblast, ga le oni pijejo,” je povedal Kern.

Christian Kern na programski konferenci SD

Tudi predsednik hrvaških socialdemokratov Davor Bernardić je menil, da je socialna demokracija bolj kot kadarkoli potrebna za Evropo in svet. “Danes imamo samo privid svobode, a so vse večje neenakosti v družbi. Imamo privid pravičnosti v družbi, a solidarnost, ki smo ji danes priča, je deklerativna, potrebujemo pa resnično solidarnost za dobro ljudi,” je povedal Bernardič.

Glasovanje o volilnem programu na programski konferenci SD

Članice in člani Konference SD so po opravljeni razpravi soglasno potrdili volilni program Samozavestna Slovenija, ki ga lahko preberete v nadaljevanju.

Program SD – Samozavestna Slovenija 2018-2026 by SocialniDemokrati on Scribd

Volilni program Socialnih demokratov za shranjevanje v PDF obliki:

Volilni program SD – Samozavestna Slovenija 2018-2026

Na 3. posvetu Samozavestna Slovenija o svobodi ustvarjanja, razvojnih priložnostih in rešitvah v kulturi

Socialni demokrati smo tretji javni posvet z naslovom “Samozavestna Slovenija – nov zagon kulturi” v ponedeljek, 26. marca, pripravili v Narodnem domu Maribor. Posvet je bil namenjen razpravi o prihodnosti Slovenije na področju kulture. “Ta je tudi ena izmed prioritet strankinega predvolilnega programa,” je zagotovil predsednik SD mag. Dejan Židan, ki je s sogovorniki razpravljal o svobodi ustvarjanja, razvojnih priložnostih in rešitvah.

“Skozi kulturo Slovenci ohranjamo svojo identiteto,” je uvodoma poudaril predsednik SD Židan in pojasnil, “da razprava o prihodnosti Slovenije na področju kulture poteka v času, ko Socialni demokrati končujemo svoj predvolilni program, ki ga bomo sprejemali 7. aprila na programski Konferenci v Ljubljani”. V programu po njegovih besedah naslavljamo najpomembnejša vprašanja, tudi kulturna. Prihodnji minister ali ministrica za kulturo bi tudi zato lahko prihajal/a iz vrst SD.

Posvet SD - Dejan Židan

“Kultura je v Sloveniji področje, ki resnično potrebuje nov zagon,” je poudarila generalna direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski. “Kultura je naš spomin, odgovor na vprašanje, kdo smo, kot posamezniki in kot skupnost. Le tisti, ki ve, kdo je, je lahko tudi samozavesten,” je dodala. Kot predsednica Nacionalnega sveta za kulturo je opomnila, da mora DZ mora sprejeti nov glavni strateški državni dokument za kulturo.

V kulturi sicer prepoznava veliko gospodarsko priložnost, med velikimi izzivi pa sta po njenem vlaganje v kulturno infrastrukturo in zagotavljanje vsebinske avtonomije umetniškemu ustvarjanju. To lahko nastaja le v prostoru svobode: “Dostojevski romana Zločin in kazen ne bi ga uspel napisati, če bi mu nekdo dihal za ovratnik in mu kar naprej dopovedoval, da ni spodobno in politično korektno, da Raskolnikov umori skopuško starko,” je ponazorila Cetinski.

Posvet SD - Uršula Cetinski

Scenarist in režiser ter profesor filmske režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Miran Zupanič je prepričan, da slovenska kultura, ki je tudi branik humanistične civilizacije, v veliki meri deluje v improviziranih pogojih. “Politika v več kot 25 letih ni uspela vzpostaviti kulturno-političnega modela, ki bi ustrezal demokratični, pluralni in razvojno naravnani družbi,” je opozoril. Ko se rešuje težave, denar ni nujno najbolj pomemben, je le obliž na rano, stvar drznosti in modrosti je vzpostavitev sistema, ki bo zagotavljal stabilnost, varnost in razvoj, je poudaril.

Po nekaterih kazalcih slovenska kultura ne dobiva tako malo javnega denarja, bistveno vprašanje je, kako je ta denar porabljen, je izpostavil glavni urednik in direktor založbe Beletrina Mitja Čander. “Smo v neki togi situaciji, ko imamo vse več produkcije, ljudi, ki se ukvarjajo s kulturo, institucij, društev, zavodov … Hkrati pa so ta sredstva vse bolj razpršena in imamo občutek, da ni kakovosti, da zaostajamo. Ni prave pretočnosti,” je dodal. Pomemben je uravnotežen razvoj kulture.

Posvet SD - Mitja Čander

Zdi se, tako ugotavlja Židan, da kulturne institucije s sedežem v Ljubljani, lažje delujejo. “Zakaj se svet v Mariboru tako počasi vrti?”, je vprašal nekdanjo poslanko SD mag. Majdo Potrata. Pri tem je imel v mislih reševanje prostorske stiske Mariborske knjižnice, ki se neuspešno vleče že več let. Predsednica sveta tega zavoda je nad stanjem zaskrbljena, sicer pa je pozvala k skrbi za slovenščino v času svetovnega kolonializma angleščine ter dejala, da jo v naši družbi najbolj skrbi silna nestrpnost do družboslovja in humanistike.

Posvet SD - Dejan Židan o kulturi

Predsednik Sveta SD za kulturo Samo Bevk pa je med drugim spregovoril o t. i. zakonu o kulturnem evru, ki je v petek naletel na široko podporo poslancev. Spomnil je, da teče že peto leto, ko tega zakona ni več. Tretji zakon o kulturnem evru je prenehal veljati leta 2013, naslednji pa leta 2014 zaradi varčevalne politike preteklih vlad ni bil sprejet.

Posvet SD - publika

Židan na Javorovici: Slovenija potrebuje samozavest bolj kot kdajkoli prej

Predsednik SD mag. Dejan Židan se je v soboto, 17. marca, udeležil spominske slovesnosti ob 74. obletnici bitke četrtega bataljona Cankarjeve brigade na Javorovici nad Šentjernejem, kjer sta bila skupaj s preživelo partizansko borko napada na Javorovico Malči Jakša – Mišo tudi slavnostna govornika. Na komemoraciji pri spominskem hramu na Javorovici je Židan v spremstvu šentjernejskega župana in predsednika ZZB za vrednote NOB položil tudi venec in se poklonil v spomin padlim žrtvam.

V svojem nagovoru je predsednik SD in podpredsednik vlade Židan poudaril, da imamo v primerjavi z našimi predniki, danes velik privilegij, da živimo v miru. “Zato je naša dolžnost, da iz spomina na te dogodke izpostavimo tisto, kar je danes pomembno za našo domovino. Za slovenstvo. Za socialno pravično družbo. Kajti  truditi se moramo za to, da smo in bomo dostojanstveni nasledniki vseh, ki so dali življenje za našo domovino,” je povedal Židan.

“Slovenija potrebuje samozavest bolj kot kdajkoli prej. Ta pa ima korenine v znanju, inovativnosti in delavnosti naših ljudi. Ker je prava moč prav v naših ljudeh,” je nadaljeval predsednik SD.

“Letos mineva 100 let od smrti Ivana Cankarja, velikega slovenskega književnika, po katerem si je nadela ime tudi Cankarjeva brigada, ki je izgubila svoje borce tu na Javorovici. Dejstvo, da so v slovenskem narodnoosvobodilnem partizanskem boju poimenovali brigade tudi po pesnikih in pisateljih, priča o tem, kako velik pomen ste naši borke in borci dajali tudi kulturi,” je še povedal Židan v govoru zbranim na Javorovici.

Celoten slavnostni nagovor predsednika SD Dejana Židana na Javorovici si lahko preberete v nadaljevanju:

Govor na Javorovici

Spoštovani borke in borci slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja, borke in borci brigade Ivana Cankarja in Gorjanskega bataljona in Gorjanske čete,

spoštovani župan Občine Šentjernej,

spoštovana predsednika Združenja borcev za vrednote NOB Novo mesto in Krajevne organizacije Šentjernej,

posebno spoštovanje in pozdrav pa gre edini še živeči preživeli borki napada na Javorovico, tovarišici Malči Jakša – Miši!

Drage tovarišice in tovariši!

Počaščen sem, da ste me povabili sem na Javorovico – na ta kraj, ki je bil prizorišče enega najokrutnejših dogodkov med drugo svetovno vojno na naših tleh.

Počaščen sem, da lahko skupaj z vami na tej slovesnosti tudi sam izkažem spoštovanje vsem padlim partizanskim borkam in borcem ter njihovim svojcem in tako pomagam ohranjati spomin na tragične dogodke, ki so pretresli te prelepe kraje. Na dogodke, ki bodo za vse večne čase ostali dokaz za eno izmed krvavih oblik žrtvovanja slovenskega naroda za svobodo.

16. marec 1944 je bil tragičen dan za četrti bataljon Cankarjeve brigade. Dan, ko je pod streli pripadnikov dveh čet slovenskega domobranstva in voda SS policijskega polka padlo 113 partizank in partizanov. O tem, kaj se je zgodilo, je ohranjenih veliko virov in pričevanj. Ta pričevanja so pretresljiva in nas tudi po 74 letih močno nagovarjajo z vso svojo neizprosnostjo.

Prepričan sem, da je prav, da se v to dogajanje poglobimo tudi ob današnji priložnosti. Ob tem se zavedam, da mnogi med vami to strahovito dogajanje poznate veliko bolje od mene. Zato bi rad ob tem izrekel vse svoje spoštovanje tovarišici Malči, ki je te tragične dogodke preživela in je danes z nami. Tudi sam sem v nestrpnem pričakovanju vaše pripovedi tistega dne, ko ste odšli v Ržišče v sovražnikovo zasedo in bili priča tej tragediji.

Februarja 1944 – torej pred 74 leti – je do poveljstva za protipartizansko borbo v Ljubljani prišla novica, da se je tu v Javorovici pod Gorjanci nastanil četrti bataljon Cankarjeve brigade. Iz bataljona sta dezertirala dva partizana, se prijavila domobrancem v Kostanjevici in jim dala vse potrebne podatke. Nemški okupator se je skupaj s svojimi slovenskimi sodelavci odločil za napad. Njihov namen je sovpadal z novim načinom napadov na partizane po vsej Jugoslaviji. Ta je bil, da so partizane skušali zajeti v njihovem taboru in jih uničiti. Ponoči so se jim na skrivaj približali in jih nato napadli v zgodnjih jutranjih urah.

Žal se je ta zloben načrt udejanjil tudi tu v Javorovici.

Na povelje generala Rösenerja so tako v Novem mestu sestavili bojno ekipo iz 14 SS-ovcev policijskega polka ter 31. in 32. čete slovenskega domobranstva. Ta izredno dobro oborožena skupina je svoj bojni pohod proti Javorovici začela ponoči 16. marca 1944. Napad je bil neusmiljen. Borci, vajeni težkih preizkušenj, so se znašli v nerešljivi situaciji. V enem od najbolj tragičnih trenutkov spopada je na mah padlo 50 partizank in partizanov.

Še bolj pretresljivo pa je, da so bili poleg pripadnikov nemških enot glavni nasprotniki in vodje načrtovanega napada in obkolitve domobranci – torej Slovenci, pripadniki našega naroda! 

Ko je bilo boja konec, je sledilo najnizkotnejše dejanje – oskrunitev mrtvih. To je bil zločin, ob katerem lahko samo obnemimo. Padlim partizankam in partizanom njihovi krvniki tudi po smrti niso dovolili spokoja. Zgodila se je kršitev vseh človeških – vseh etičnih načel. Zgodilo se je eno najbolj umazanih dejanj belogardizma med vojno. To je resnična zgodovina našega naroda.

Po koncu spopadov so poročevalci Cankarjeve brigade, ki so skupaj z borci prišli po trupla, opisali dogodke. Del zapisa enega izmed partizanskih poročevalcev je v lanskem nagovoru tu na Javorovici že obudil zgodovinar dr. Premk. Poročevalec je zapisal grozo borcev, ko so našli mrtve in iznakažene brate in sestre. Takole je zapisal: »Bližamo se vasi in vsi postajamo molčeči. Z grozo pričakujemo prvih pogledov na žrtve. Temne slutnje nas preganjajo in korak nam zastaja … Naleteli smo na prve žrtve. Ob pogledu nam je zastal dih. Ozrl sem se v nebo in najraje bi zakričal. Želja po maščevanju, ki se me je lotila, je bila nepopisna. Dobro, padli so tovariši v borbi s sovražnikom. Toda, da mrtvega človeka ne puste pri miru in da v takem primeru ne prenehajo sovražnosti, tega srčen borec ne razume…Vse naokrog krvava slika.«

Tudi borka, tovarišica Mimi, ki je preživela ta pomor je takole zapisala: »Tu je bilo strašno. Z razbito glavo in izrezanimi prsti je v kapelici ležala moja prijateljica Suzi … Še mrtve so domobranci tolkli s puškinimi kopiti, razrezali z bodali in slekli.«

Žal, to je resnična zgodovina našega naroda. Sodelovanje s sovražnikom, z okupatorjem, ki je imel načrt, da brezkompromisno uniči naš narod je dejanje vredno vsega obsojanja.

Danes je mnogim še vedno težko doumeti, da so se Slovenci borili proti svojim rojakom, proti svojemu narodu. A vendar so se. To ni bilo hlapčevstvo, to je bilo nizkotno izdajstvo. Vsi, ki so nam pripadnost in zvestoba domovini in narodu nekaj svetega in dragocenega, bomo to vedno znali in morali obsoditi, saj je to edina resnična zgodovina našega naroda.

Grozljivo velika je bila žrtev partizanskih bork in borcev 4. bataljona Cankarjeve brigade. Življenje je največ in hkrati vse, kar je dano človeku. In to je največja mogoča cena, ki jo je moč darovati za domovino. Naši borke in borci so plačali to ceno. Za vse nas.

V primerjavi z našimi predniki imamo danes velik privilegij, da živimo v miru. Zato je naša dolžnost, da iz spomina na te dogodke izpostavimo tisto, kar je danes pomembno za našo domovino. Za slovenstvo. Za socialno pravično družbo. Kajti  truditi se moramo za to, da smo in bomo dostojanstveni nasledniki vseh, ki so dali življenje za našo domovino.

Slovenija je nastala na temeljih partizanskega boja. Kljub temu, da je bila Javorovica ena največjih žrtev Cankarjeve brigade v času njenega obstoja, ni omajala moralne trdnosti in borbenih vrednot borcev. Zato nas dogodki na Javorovici danes nagovarjajo z več vidikov.

Gotovo je to sporočilo, da Slovenci smo vojaški narod in da se znamo bojevati. Da kljub izgubljenim bitkam znamo stremeti h končni zmagi. In jo tudi dosežemo. Tako smo jo skupaj z zavezniki dosegli v drugi svetovni vojni. Zato je treba danes ceniti našo, Slovensko vojsko.

Vedno pa se bom osebno zavzemal – in prepričan sem, da to zavezo delim z vsemi vami, tukaj zbranimi – za to, da se v javnosti ne bo zmanjševal in oskrunjal pomen vašega boja. Kajti popolnoma jasno je, da je bil narodnoosvobodilni partizanski boj tisti, ki je preprečil, da bi nas okupator uničil in izkoreninil identiteto našega naroda. 

Drugo sporočilo, povezano s prvim, je, da se niti kot posameznik niti kot skupina niti kot narod ne smemo počutiti žrtve neljubih dogodkov, trpke usode; temveč moramo biti junaki svojega življenja, svojih usod. Da smo samozavestni in da si prizadevamo za samozavestno Slovenijo. Da jo aktivno gradimo.

Slovenija potrebuje samozavest bolj kot kdajkoli prej. Ta pa ima korenine v znanju, inovativnosti in delavnosti naših ljudi. Ker je prava moč prav v naših ljudeh.

Letos mineva 100 let od smrti Ivana Cankarja, velikega slovenskega književnika, po katerem si je nadela ime tudi Cankarjeva brigada, ki je izgubila svoje borce tu na Javorovici. Dejstvo, da so v slovenskem narodnoosvobodilnem partizanskem boju poimenovali brigade tudi po pesnikih in pisateljih, priča o tem, kako velik pomen ste naši borke in borci dajali tudi kulturi.

Ivan Cankar je v črtici Lepa naša domovina leta 1909 preroško zapisal: »Jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo. Kar so nam siloma vzeli, za kar so nas ogoljufali in opeharili, bomo dobili povrnjeno in poplačano s stoterimi obrestmi! Naša domovina je boj in prihodnost; ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja. Iz muke, trpljenja in suženjstva neštetih milijonov bo vzrasla naša domovina: vsa ta lepa zemlja z vsem svojim neizmernim bogastvom.«

Danes, skoraj 100 let po teh  Cankarjevih -mislih, so te besede še vedno nadvse aktualne. Govorijo nam o tem, kako zahtevna je bila pot do naše domovine. Ta pot se ni nikoli končala. Udejanjila se je z narodnoosvobodilnim bojem in osvoboditvijo domovine izpod fašizma in nacizma, s čimer je bil narejen tudi ključen korak do samostojne in suverene države, ki so jo obranili naši borci iz vrst slovenske Teritorialne obrambe in slovenske Policije v osamosvojitveni vojni.

In ta pot še zdaleč ni končana. Še naprej se je treba boriti za dobrobit naše države Slovenije ter naših državljank in državljanov. Kajti to je naša pravica in naša dolžnost.