Prispevki

Jernej Pikalo

Komentar dr. Jerneja Pikala ob začetku šolskega leta: Razvoj šolstva

Na pragu četrte industrijske revolucije, ki bo z digitalizacijo uvedla drugačno naravo odnosov med ljudmi in povsem spremenila nekatere družbene procese, je ključno vprašanje kako bodoče generacije pripraviti na to obdobje. Tisti, ki so danes vstopili v šolo, bodo odrasli in pripravljeni na samostojno življenje šele čez petnajst, najverjetneje pa čez 20 let. Do takrat bo v družbi ogromno sprememb, ki bodo vplivale na nova življenja, da si jih po večini danes niti ne znamo predstavljati. Nastalo bo veliko poklicev, ki jih danes še ni in si jih še ne znamo zamisliti, obenem pa jih bo kar nekaj tudi ugasnilo, saj bodo postala zaradi tehnološkega in siceršnjega razvoja nepotrebna ali globalizacijskih trendov preseljena v druge dele sveta.

Kar bomo danes sejali, bomo čez 20 do 30 let želi.

Ko razmišljamo kako primerno opremiti generacije, ki vstopajo v šolo, moramo vedno razmišljati 20 do 30 let vnaprej. Kar bomo danes sejali, bomo čez 20 do 30 let želi. Zato je razmislek o šolskem sistemu vedno razmislek o prihodnosti. V naravi izobraževalnega sistema je, da ga je potrebno stalno izboljševati in nadgrajevati ter prilagajati na prihodnje izzive. Pogledati moramo 20-30 let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče potrebno popraviti ali nadgraditi. Izobraževalni sistem, tako kot mnogi drugi, namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja trendov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju. Zdi se, da je današnje upravljanje slovenskega šolskega sistema preveč statično, kratkovidno, predvsem pa reakcijsko, kar pomeni, da niso jasno dogovorjene in izražene ambicije, da o ambicijah ne obstaja družbeni konsenz in da je vodenje politike na tem področju zgolj odzivanje na dogodke, ki so se zgodili, brez dolgoročne vizije in za njeno uresničevanje potrebnega voditeljstva. Inovacije in pobude zanje se izgubljajo v nesistemskosti, sistem je premalo razvojno naravnan.

Zato si velja zastaviti vprašanje, kaj sploh želimo od šolskega sistema? Se želimo zadovoljiti s sedanjim stanjem ali sistem razvijati v smeri, da bo Slovenija tudi v prihodnjih 20-30 letih država z eno bolje izobraženih delovnih sil v Evropi, eno najmanjših stopenj kriminala in široko razgledano populacijo, ki ne bo samo govorila več tujih jezikov, ampak bo enakopravno sodelovala pri reševanju domačih in globalnih razvojnih vprašanj? Da bi to dosegli, je potrebna ambicija in široka družbena zavezanost temu cilju, predvsem pa usmerjenost v posameznico in posameznika pri načrtovanju izobraževalnih politik – saj zanju gre.

Izobraževalni sistem moramo razvijati v smeri, da bo zagotavljal enake življenjske možnosti za vse. Nesprejemljivo je, da npr. otroci iz šibkejših socialnih okolij ali določenih (geografskih) območij nimajo enakih izobraževalnih možnosti kot njihovi vrstniki, vrstnice. Razlike bodo vedno obstajale, a sistem mora sprejemati ukrepe, s katerimi se bodo razlike zmanjševale, ne povečevale. Vsakemu in vsaki mora biti omogočeno, da razvije njene ali njegove talente do maksimuma njenih ali njegovih sposobnosti. V katero smer bo posameznica ali posameznik razvijal svoje talente, je njena oz. njegova stvar, naloga sistema je, da ga za to maksimalno dobro opremi.

Znanje in veščine so ključne za blaginjo človeka. Vedno več podatkov kaže na to, da se prične ustvarjanje razlik v življenjskih možnostih in kasnejši blaginji že ob prvem vstopu v izobraževalni sistem, v vrtcu. Kakovostna predšolska vzgoja zmanjšuje primanjkljaje otrok, ki imajo manj vzpodbudno domače kulturo in socialno okolje. Čeprav se marsikomu zdi, da se otroci v vrtcu »samo« igrajo, je ravno to način opremljanja otrok z besednim zakladom, ki je ključen za nadaljnji intelektualni razvoj, skozi igro se učijo socialnih veščin, vedenja, medosebnih odnosov, razreševanja konfliktov, itn. Celo najbolj razvite države sveta danes ugotavljajo izjemen vpliv predšolske vzgoje na kasnejši razvoj in blaginjo posameznic in posameznikov ter družbe. Ne samo, da se “izplača” vlagati v izobraževanje, to “izplačilo” vloženega denarja za družbo je več kot samo nekajkratno.

Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva.

Da bi lahko omogočili razvoj človeških potencialov, si moramo prizadevati za dvig kakovosti izobraževanja ter enake priložnosti za vse. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica – v populaciji dveh milijonov je dragocen vsak talent, na kateremkoli področju že. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in ne bi smela privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, sploh ne majhne oziroma (pol)periferne države. Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja). Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo.

Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo.

Če želimo dvig kakovosti izobraževanja, moramo dati več avtonomije učiteljem in učiteljicam, da znotraj izobraževalnih programov dosegajo in presegajo začrtane cilje. Pri tem naj bodo avtonomni, a za svoje delo tudi odgovorni ter primerno nagrajeni. S krepitvijo avtonomije se bo tudi okrepil ugled učiteljskega poklica v družbi. V študij za učiteljski poklic moramo privabiti najboljše iz srednjih šol, kajti to je zagotovilo, da se bo znanje kakovostno prenašalo naprej in se nadgrajevalo.

Znanje je in mora ostati javna dobrina, do katere bi moral imeti dostop vsaka in vsak ne glede na materialne zmožnosti in starost. Pristop k znanju kot javni dobrini je tisti, zaradi katerega se naš izobraževalni sistem po mnogih raziskavah uvršča med petnajst najboljših na svetu. Da bi ga takega tudi ohranili, je zato treba misliti danes vnaprej, ne pa zgolj za en mandat novoporajajočih se strank.

dr. Jernej Pikalo,
predsednik Strokovnega sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Jernej Pikalo - kolumna

Komentar dr. Jerneja Pikala ob zaključku šolskega leta: Javnost ne podpira izenačevanja financiranja javnega in zasebnega osnovnega šolstva

Časnik Delo je 21. junija objavil rezultate ankete, s katero so med prebivalci Republike Slovenije želeli ugotoviti razpoloženje glede treh ključnih rešitev predlagane novele Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), ki ga je predlagalo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Tri ključne spremembe, ki naj bi jih prinesel nov ZOFVI, so izenačitev 100 odstotnega financiranja javnih in zasebnih osnovnih šol, uvedba nacionalnega preverjanja znanja v tretji razred osnovne šole ter nov način imenovanja ravnateljev s soglasjem ministra.

Rezultati ankete so za Socialne demokrate potrditev, da delamo za ljudi in v dobro ljudi. Tako kot prevladujoča večina 60 odstotkov vprašanih tudi mi zelo jasno zagovarjamo rešitev, da je financiranje zasebnih šol iz javnih sredstev sicer mogoče, a iz cele vrste razlogov ne more biti izenačeno s financiranjem osnovnih šol, kajti razlike so v programih javnih in zasebnih osnovnih šol, razlike so v pogojih delovanja javnih in zasebnih šol, itn. Ne gre toliko za ideološko vprašanje, kot nam poskušajo sugerirati naši politični tekmeci, ampak za jasno, konsistentno in trdno politično stališče zadnjih 25 let, ki ga ne spreminjamo pod vplivom dnevne politike. Globoko smo namreč prepričani, da je samo kakovostno javno šolstvo, ki je dostopno vsem prebivalcem v enaki meri, garancija bodočega razvoja Slovenije. Javno šolstvo je imelo in bo imelo v nas najjasnejšega in najglasnejšega zagovornika.

V preteklih tednih je bilo v javnosti tudi kar nekaj razprav na temo uvedbe Nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) v tretji razred osnovne šole. Ministrstvo namreč predlaga, da bi se poleg eksternega preverjanja v šestem in devetem razredu dodalo še preverjanje v tretjem razredu. Nacionalno preverjanje znanja v tretjem razredu je smiselno s samo enim ciljem: da ugotovimo, kako dobro se je opismenila generacija. V tej starosti se namreč počasi končuje najbolj ugodno razvojno obdobje posameznice ali posameznika za opismenjevanje. Če zamudimo to razvojno „okno priložnosti“ in otrok ne opismenimo dobro do konca tretjega razreda, bomo v višjih razredih in kasneje imeli več težav.

Mednarodne raziskave (PISA) tudi v več ponovitvah kažejo, da za najboljšimi na svetu primerjalno najbolj zaostajamo ravno pri t.i. bralni pismenosti. Namen uvedbe NPZ v tretji razred zato ne more biti, kot razlaga ministrstvo, spremljanje posameznice ali posameznika, ker sta za oceno napredka razvoja posameznice ali posameznika dva predlagana predmeta na NPZ pač precej premalo. Namen mora biti povratna sistemska informacija za šolski sistem, kako dobro se je opismenila celotna generacija, kakšne so razlike, kaj je treba morebiti popraviti v naslednji triadi, itn. Za to ni potrebno testiranje celotnega generacije, ampak samo toliko, kolikor je potrebno, da učitelji in sistem dobijo kakovostno povratno informacijo za bodoče delo.

Socialni demokrati nasprotujemo tudi uvedbi soglasja pri imenovanju ravnateljev. Doslej je imel vsakokratni šolski minister ali ministrica možnost podati mnenje o predlaganem ravnateljici ali ravnatelju, poslej pa bi ta posegal/a v proces imenovanja s soglasjem, od katerega bi bilo imenovanje ravnateljice ali ravnatelja odvisno. Mnenje je nezavezujoče, soglasje je zavezujoče. Odprla bi se možnost političnega poseganja ministra v imenovanje ravnateljev, kar ni dobro za nazorsko nevtralnost šole. Ker bi bilo soglasje ministra zavezujoče, bi to neizbranim kandidatom odprlo možnost pravnih postopkov pred sodišči, kar bi močno zapletlo proces imenovanja, predvsem pa bi vplivalo na kakovostno pedagoško delo v šoli.

Zato Socialni demokrati ponovno poudarjamo, da so spremembe v šolskem prostoru sicer potrebne, a jih je vedno znova potrebno podrobno premisliti in uskladiti z vsemi deležniki in akterji znotraj sistema, ker dodatne spremembe dolgoročno vplivajo na kakovost izobraževanja.

dr. Jernej Pikalo

Predsednik Strokovnega sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Jernej Pikalo

Predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport dr. Pikalo o pomenu znanosti za družbo in v družbi

V sredo, 19. aprila, je v Ljubljani potekal protestni shod raziskovalk in raziskovalcev, s katerim so želeli opozoriti na slabšanje razmer v slovenski znanosti. Znanstvenice in znanstveniki se dnevno soočajo s problemi, ki jim otežujejo, včasih pa celo onemogočajo kakovostno in ustvarjalno delo, ki vodi v znanstvena odkritja in inovacije, s katermi se izboljšuje kvaliteta naših življenj. Socialni demokrati smo protest podprli, ker znanost ni zgolj ena izmed mnogih družbenih sfer, ampak ključna za napredek in obstoj slovenske ter evropske družbe.

Po podatkih o financiranju znanosti iz proračuna Republike Slovenije, ki jih je Javna agencija za raziskovalno dejavnost objavila na dan protestov, je mogoče razbrati, da so se v letu 2016 realizirana sredstva za znanost prvič po nekaj letih dvignila, a še vedno ostala pod ravnjo iz leta 2013 in let pred tem. Leta 2015 so bila realizirana najnižja sredstva za znanost v zadnjih desetih letih. Pri tem je pomembno vedeti, da je bila rast BDP v letu 2013 negativna (-1,1%), v letih 2015 in 2016 pa pozitivna (+2,3% in +2,6%).

Socialni demokrati smo, ko smo v madatu vlade 2013-2014 vodili Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, v zelo zahtevnih javno-finančnih razmerah uspeli iz državnega proračuna nameniti za znanost več denarja kot je to zagotovilo ministrstvo pod vodstvom ministrice iz vrst SMC v letih višje pozitivne gospodarske rasti v letih 2015 in 2016.

To smo Socialni demokrati naredili z jasnim zavedanjem, da bomo kot skupnost lahko bolje živeli le, če bomo sredstva davkoplačevalcev vlagali tako v bazične kot v aplikativne raziskave, v tehnološke in teoretske rešitve, v vse znanstvene vede enakomerno. Znanost mora sodelovati z gospodarstvom pri iskanju najbolj naprednih tehnoloških rešitev, mora pa tudi s svojim delom pomagati razumeti vse ključne družbene procese v hitro spreminjajočih se modernih družbah, vključujoč zgodovinsko, etnično, jezikovno in kulturno komponentno.

V prihodnosti bomo bolje živeli le, če bomo sposobni sami inovirati in aplicirati najboljše rešitve ter zaradi tega prodajati izdelke in storitve z višjo dodano vrednostjo. Ključ je v izobraženih, motiviranih in usposobljenih zaposlenih, ki inovirajo ter producirajo izdelke in storitve po katerih je že danes, še bolj pa bo v prihodnosti, povpraševanje, ne pa da bomo imeli zaposlene, ki so neinventivni izvajalci dodelavnih del z nizko dodano vrednostjo za tuje korporacije.

Znanost v Sloveniji, poleg povečanja sredstev, potrebuje tudi spremembe v načinu organiziranja, zastavljenih ciljih in kadrovski politiki. V znanost je potrebno pritegniti več mladih perspektivnih raziskovalcev, jim omogočiti stabilno perspektivo za življenje in delo. In ob tem je potrebno vse tiste, ki so v preteklosti odšli v tujino, poskušati privabiti nazaj v Slovenijo. Na evropski ravni je treba zahtevati enako plačilo za enako delo pri evropskih projektih, predvsem pa uresničevati ukrepe ter smernice iz Raziskovalne in inovacijske strategije Slovenije 2011-2020.

dr. Jernej Pikalo

predsednik Sveta SD za izobraževanja, znanost in šport

Jernej Pikalo - kolumna

Komentar dr. Jerneja Pikala: Modernizacija šolstva in vprašanje prenove vsebin različnih izobraževalnih programov

Izobraževalni sistem v Sloveniji je eden najpomembnejših družbenih podsistemov. Je tudi eden od najstabilnejših, saj smo ga v Sloveniji kljub krizam, težnjam po njegovi privatizaciji, pritiskom po nižanju standardov in (pre)pogostem zakonskem mrcvarjenju in preobremenjevanju z nepotrebnimi pravili, rokohitrskimi spremembami in preobsežno regulacijo, uspeli obdržati na zavidljivo visoki ravni. Vsak dan mu zaupa velika množica staršev, da so naši otroci v dobrih in strokovnih rokah, saj zagotavlja varno in spodbudno okolje za razvoj, od vrtca do univerze. Slovenski izobraževalni sistem danes po mnogih kazalcih spada med petnajst najboljših izobraževalnih sistemov na svetu, kar je izjemno v družbi nekaj manj kot dvesto držav sveta.

A zadovoljiti se s sedanjim stanjem bi bilo kratkovidno. V naravi izobraževalnega sistema je, da ga je potrebno stalno izboljševati in nadgrajevati ter prilagajati na prihodnje izzive. Pogledati moramo 20-30 let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče potrebno popraviti ali nadgraditi. Izobraževalni sistem, tako kot mnogi drugi, namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja trendov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju. Zdi se, da je današnje upravljanje slovenskega šolskega sistema preveč statično, kratkovidno, predvsem pa reakcijsko, kar pomeni, da niso jasno dogovorjene in izražene ambicije, da o ambicijah ne obstaja družbeni konsenz in da je vodnje politike na tem področju zgolj odzivanje na dogodke, ki so se zgodili, brez dolgoročne vizije in za njeno uresničevanje potrebnega voditeljstva. Inovacije in pobude zanje se izgubljajo v nesistemskosti, sistem je premalo razvojno naravnan.

Zato si velja zastaviti vprašanje, kaj sploh želimo od šolskega sistema? Se želimo zadovoljiti s sedanjim stanjem ali sistem razvijati v smeri, da bo Slovenija tudi v prihodnjih 20-30 letih država z eno bolje izobraženih delovnih sil v Evropi, eno najmanjših stopenj kriminala in široko razgledano populacijo, ki ne bo samo govorila več tujih jezikov, ampak bo enakopravno sodelovala pri reševanju domačih in globalnih razvojnih vprašanj? Da bi to dosegli, je potrebna ambicija in široka družbena zavezanost temu cilju, predvsem pa usmerjenost v posameznico in posameznika pri načrtovanju izobraževalnih politik – saj zanju gre.

Izobraževalni sistem moramo razvijati v smeri, da bo zagotavljal enake življenjske možnosti za vse. Nesprejemljivo je, da npr. otroci iz šibkejših socialnih okolij ali določenih (geografskih) območij nimajo enakih izobraževalnih možnosti kot njihovi vrstniki, vrstnice. Razlike bodo vedno obstajale, a sistem mora sprejemati ukrepe, s katerimi se bodo razlike zmanjševale, ne povečevale. Vsakemu in vsaki mora biti omogočeno, da razvije njene ali njegove talente do maksimuma njenih ali njegovih sposobnosti. V katero smer bo posameznica ali posameznik razvijal svoje talente, je njena oz. njegova stvar, naloga sistema je, da ga za to maksimalno dobro opremi.

Znanje in veščine so ključne za blaginjo človeka. Vedno več podatkov kaže na to, da se prične ustvarjanje razlik v življenjskih možnostih in kasnejši blaginji že ob prvem vstopu v izobraževalni sistem, v vrtcu. Kakovostna predšolska vzgoja zmanjšuje primanjkljaje otrok, ki imajo manj vzpodbudno domače kulturo in socialno okolje. Čeprav se marsikomu zdi, da se otroci v vrtcu »samo« igrajo, je ravno to način opremljanja otrok z besednim zakladom, ki je ključen za nadaljni intelektualni razvoj, skozi igro se učijo socialnih veščin, vedenja, medosebnih odnosov, razreševanja konfliktov, itn. Celo najbolj razvite države sveta danes ugotavljajo izjemen vpliv predšolske vzgoje na kasnejši razvoj in blaginjo posameznic in posameznikov ter družbe. Ne samo, da se “izplača” vlagati v izobraževanje, to “izplačilo” vloženega denarja za družbo je več kot samo nekajkratno.

Da bi lahko omogočili razvoj človeških potencialov, si moramo prizadevati za dvig kakovosti izobraževanja ter enake priložnosti za vse. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica – v populaciji dveh milijonov je dragocen vsak talent, na kateremkoli področju že. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in ne bi smela privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, sploh ne majhne oziroma (pol)periferne države. Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja). Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo.

Nekateri v družbi so podpovprečno ali nadpovprečno nadarjeni. Za njih naj velja prav posebna skrb. Medtem ko imamo relativno dobro razvit sistem dela s tistimi, ki običajnih obremenitev ne zmorejo, pa zaostajamo pri delu s tistimi, ki zmorejo več. Z nadpovprečno nadarjenimi se dela sistematično v osnovni in srednji šoli, na univerzah posebnih vzpodbud za delo z nadpovprečnimi ni. Države v naši soseščini in dlje imajo bolje razvite sisteme dela z nadarjenimi, ki niso ozko vezane samo na izobraževalni sistem, ampak pri tem sodelujejo tudi drugi družbeni podsistemi (zavodi za zaposlovanje, fundacije, društva, …). Prevetriti bo treba sistem dela z nadarjenimi, ga organizirati bolj sistematično, predvsem pa ga razviti na tistih delih izobraževalnega sistema, kjer še ni dovolj razvit ali pa ne deluje.

Če želimo dvig kakovosti izobraževanja, moramo dati več avtonomije učiteljem in učiteljicam, da znotraj izobraževalnih programov dosegajo in presegajo začrtane cilje. Pri tem naj bodo avtonomni, a za svoje delo tudi odgovorni ter primerno nagrajeni. S krepitvijo avtonomije se bo tudi okrepil ugled učiteljskega poklica v družbi. V študij za učiteljski poklic moramo privabiti najboljše iz srednjih šol, kajti to je zagotovilo, da se bo znanje kakovostno prenašalo naprej in se nadgrajevalo.

V razmišljanje o modernizaciji šolstva sodi tudi vprašanje prenove vsebin različnih izobraževalnih programov. Programi morajo slediti duhu časa in sprememb v družbi, a obenem do njih ohranjati kritično distanco. Pri spremembah se je kratkovidno navezovati na današnje potrebe trga delovne sile, kajti te so ponavadi že povsem spremenjene, ko posamezniki ali posameznice končajo s šolanjem. To pa seveda ne pomeni, da izobraževalnih programov za tiste poklice, ki imajo neposreden izhod v določeno zaposlitev, ne razvijamo skupaj s partnerji iz gospodarstva, obrti, itn.

Znanje je in mora ostati javna dobrina, do katere bi moral imeti dostop vsaka in vsak ne glede na materialne zmožnosti in starost. Izobraževanje ni samo za mlade, ampak za vse. Pri tehnološkem posodabljanju šolstva je za to potrebno paziti, da ne zadovoljuje samo šolskih interesov, ampak širše družbene, kajti znano je, da so npr. starejši v Sloveniji na repu Evropske unije po veščinah v uporabi informacijsko komunikacijskih tehnologij. Šola je veliko več kot zgolj izobraževalna ustanova, je center družbenega in družabnega življenja.

Dr. Jernej Pikalo je nekdanji šolski minister, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport ter profesor na FDV

Jernej Pikalo

Izjava Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport glede dogodkov na Univerzi na Primorskem

Svet SD za izobraževanje, znanost in šport z zaskrbljenostjo spremlja dogodke na Univerzi na Primorskem, ki so vezani na proces razdruževanja Znanstvenega in raziskovalnega središča Koper in Univerze na Primorskem. Zavedajoč se avtonomnosti univerzitetnega prostora ne moremo mirno spregledati nekaterih dejanj, ki niso v korist ne primorskemu univerzitetnemu in raziskovalnemu prostoru ne okolju, v katerega je umeščen.

Skrbi nas za prihodnost univerzitetnega in raziskovalnega prostora na Primorskem in pozitivnega vpliva, ki ga ima na gospodarstvo, družbo in kulturo. Temelj vsake univerze so naravoslovne, družboslovne in humanistične vede, zato je treba skrbeti za enakomeren razvoj le-teh. Ne sme se dogajati, da bi zaradi institucionalnih sporov kakorkoli trpel študijski proces ali kvaliteta pedagoškega dela. Dobrobit študentov mora biti na prvem mestu.

Zaradi tega priporočamo obema stranema, da v najkrajšem času dokončata že dogovorjen proces razdruževanja v duhu korektnih medsebojnih odnosov. Ustanovitelja, Republiko Slovenijo in v njenem imenu Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pa pozivamo, da v okviru zakonskih pooblastil in ustanoviteljskih pravic naredi vse, da do podobnih sporov ne bo več prihajalo oz. da se bodo razreševali na akademski način.

dr. Jernej Pikalo
predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Jernej Pikalo

Voščilo ob svetovnem dnevu učiteljic in učiteljev

Ob 5. oktobru, svetovnem dnevu učiteljic in učiteljev, želimo Socialni demokrati čestitati in se zahvaliti vsem učiteljem in učiteljicam na vseh stopnjah izobraževanja, ki opravljajo to poslanstvo, ki je več kot samo poklic. Je izjemno družbeno odgovorno delo, saj je od kakovostnega dela učiteljic in učiteljev odvisna prihodnost naše družbe in države. Izzivi, s katerimi se soočate, so večji kot kadarkoli. Potrebno je veliko znanja in sposobnosti pedagoške empatije, da bi lahko razumeli posebnosti vsakega otroka in mladostnika. Potrebno je povezovati včerajšnje in jutrišnje, globalno in lokalno, tuje in domače, da bi bile prihodnje generacije pripravljene na izzive 21. stoletja.

Slovenska šola je dobra šola. Temelji na zavesti ljudi, da je vlaganje v znanje najboljša popotnica našim otrokom in mladini. To poslanstvo najbolje izpolnjujemo s kakovostno in dobro razvito mrežo javnih šol. Ta nam zagotavlja visoko raven izobraženosti vseh generacij, to je temelj učeče se družbe, ki želi napredovati in postajati vedno boljša. Naša šola zagotavlja dostopnost za vse, pravičnost in enakost v izobraževalnem procesu.

Prosim, prejmite naše iskrene čestitke z željo, da bi nadaljevali vaše dobro delo.

dr. Jernej Pikalo
predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Jernej Pikalo

Komentar dr. Jerneja Pikala: Izobraževanje kot generator razvoja

Izobraževalni sistem v Sloveniji je eden najpomembnejših družbenih podsistemov. V vsakem trenutku je vanj neposredno vpetih več kot 300.000 oseb oziroma skoraj vsak šesti državljan ali državljanka Republike Slovenije. Če k tej številki prištejemo še vse tiste, ki so na različne načine povezani z izobraževalnim sistemom (družine, podjetja, druge javne ustanove, …), lahko ugotovimo, da je vsaj polovica prebivalcev in prebivalk Slovenije na ta ali oni način povezana z izobraževanjem. Šolstvo je tudi eden od najbolj stabilnih podsistemov, ki vsak dan zagotavlja varno in spodbudno okolje za razvoj – od vrtca do univerze. Vsak dan mu zaupa velika množica staršev, da so njihovi otroci v dobrih in strokovnih rokah.

A zadovoljiti se s sedanjim stanjem bi bilo kratkovidno. Namesto tega moramo pogledati dvajset, trideset let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče potrebno popraviti ali nadgraditi. Izobraževalni sistem, tako kot mnogi drugi, namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja trendov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju.

Zdi se, da je današnje upravljanje slovenskega šolskega sistema preveč statično, kratkovidno, predvsem pa reakcijsko, kar pomeni, da niso jasno dogovorjene in izražene ambicije, da o ambicijah ne obstaja družbeni konsenz in da je vodenje politike na tem področju zgolj odzivanje na dogodke, ki so se zgodili, brez dolgoročne vizije in za njeno uresničevanje potrebnega voditeljstva. Inovacije in pobude zanje se izgubljajo v nesistemskosti, sistem je premalo razvojno naravnan.

Zato si velja zastaviti vprašanje: kaj sploh želimo od šolskega sistema? Se želimo zadovoljiti s sedanjim stanjem ali sistem razvijati v smeri, da bo Slovenija tudi v prihodnjih 20-30 letih imela eno bolje izobraženih delovnih sil v Evropi, eno najmanjših stopenj kriminala in široko razgledano populacijo, ki ne bo samo govorila več tujih jezikov, ampak bo enakopravno sodelovala pri reševanju domačih in globalnih razvojnih vprašanj? Da bi to dosegli, je potrebna ambicija in široka družbena zavezanost temu cilju, predvsem pa usmerjenost v posameznico in posameznika – saj zanju gre.

Socialni demokrati in socialne demokratke globoko verjamemo, da so znanje in veščine ključne za blaginjo človeka. Vedno več podatkov kaže na to, da se prične ustvarjanje razlik v življenjskih možnostih in kasnejši blaginji že ob prvem vstopu v izobraževalni sistem, v vrtcu. Kakovostna predšolska vzgoja zmanjšuje primanjkljaje otrok, ki imajo manj vzpodbudno domače kulturo in socialno okolje. Celo najbolj razvite države sveta danes ugotavljajo izjemen vpliv predšolske vzgoje na kasnejši razvoj in blaginjo posameznic in posameznikov ter družbe. Ne samo, da se “izplača” vlagati v izobraževanje, to “izplačilo” vloženega denarja za družbo je več kot samo nekajkratno.

Izobraževalni sistem moramo razvijati v smeri, da bo zagotavljal enake življenjske možnosti za vse. Vsakemu in vsaki mora biti omogočeno, da razvije njegove ali njene talente do maksimuma njegovih ali njenih sposobnosti. Nesprejemljivo je, da npr. otroci iz šibkejših socialnih okolij ali določenih (geografskih) območij nimajo enakih izobraževalnih možnosti kot njihovi vrstniki in vrstnice. Razlike bodo vedno obstajale, a sistem mora sprejemati ukrepe, s katerimi se bodo razlike zmanjševale, ne povečevale. V katero smer bodo posamezniki razvijali svoje talente, je njihova stvar, naloga sistema pa je, da jim to v največji meri tudi omogoči.

Da bi lahko omogočili razvoj človeških potencialov, si moramo prizadevati za dvig kakovosti izobraževanja ter enake priložnosti za vse. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica – v populaciji dveh milijonov je dragocen vsak talent, na kateremkoli področju že. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in si ne bi smela privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, sploh pa ne majhne oziroma (pol)periferne države.

Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja). Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo. Socialni demokrati smo najbolj konsistentna in odločna politična sila v zagovarjanju javnega šolstva na Slovenskem. Za to smo se in se bomo borili na vse načine. Ker vemo, kaj pomeni in prinaša privatizacija ali nižanje standardov v izobraževanju.

Če želimo dvig kakovosti izobraževanja, moramo dati več avtonomije učiteljem in učiteljicam, da znotraj izobraževalnih programov dosegajo in presegajo začrtane cilje. Pri tem naj bodo avtonomni, a za svoje delo tudi odgovorni ter primerno nagrajeni. Znanje je javna dobrina, do katere bi moral imeti dostop vsaka in vsak ne glede na materialne zmožnosti in starost.

Star slovenski pregovor pravi, da kar si sejal, to boš žel. Za izobraževanje to velja celo še bolj kot za druga področja.

dr. Jernej Pikalo
predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Jernej Pikalo in Žiga Štajnbaher

Pikalo: “Socialni demokrati smo za ohranitev mreže javnih šol in smo proti zapiranju podružničnih šol zgolj iz ekonomskih razlogov.”

Predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo je skupaj s predsednikom Mladega foruma SD Žigo Štajnbaherjem pred začetkom novega šolskega leta na novinarski konferenci v Ljubljani predstavil poglede stranke na nekatera aktualna vprašanja v šolstvu. Med drugim je Pikalo poudaril, da v SD nasprotujemo ukinjanju podružničnih šol iz zgolj ekonomskih razlogov. Opozoril je tudi, da veliko učbenikov, ki jih bodo letos zamenjali, še vedno ni natisnjenih, kar ni dobro.

Pikalo je prepričan, da podružničnih šol ne bi smeli zapirati izključno iz ekonomskih razlogov, pač pa bi bilo treba gledati širše. “V mnogih podružničnih šolah, kjer sem bil še kot minister za izobraževanje, je šola več kot samo šolski prostor. Je družbeni in družabni prostor neke vasi, zato je treba pri odločanju o tem, ali bo ukinjena, upoštevati tudi ta vidik,” je dejal nekdanji šolski minister. Še posebej pa bi bilo treba po njegovem mnenju ohranjati podružnice na mejnih območjih.

Z novim šolskim letom zaradi pomakanja učencev vrata zapira pet podružnic, med njimi tudi obmejna podružnična šola v občini Osilnica. Mati enega izmed dveh učencev, ki bi morala podružnično šolo obiskovati v novem šolskem letu, je že napovedala, da bo otroka protestno vpisala v bližnjo hrvaško šolo, kar je po mnenju Pikala zelo slabo sporočilo in se morajo pristojni vprašati, ali res ni možno najti drugačne rešitve za ta problem.

V zvezi z učbeniki je Pikalo opozoril, da mnogi še vedno niso natisnjeni in da se bo to zgodilo šele dva ali tri tedne po začetku pouka. Krivec za to je po njegovem mnenju ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ki da je v zadnjih treh mesecih izdalo šest okrožnic, v katerih je različno navedlo učbenike, ki jih bodo letos zamenjali. Posledično po Pikalovih besedah založbe učbenikov niso natisnile, saj si ne želijo delati prevelikih zalog.

Nedavni dogovor med Slovensko avtorsko in založniško organizacijo za pravice reproduciranja (Sazor) in šolskim ministrstvom, po katerem bo slednje v zameno za kopiranje avtorskih del v osnovnih in srednjih šolah ter vrtcih letno plačalo okoli pol milijona evrov, je Pikalo označil kot pomemben korak v pravo smer. A je opozoril, da je bil dogovor sklenjen, ne da da bi bile narejene analize, koliko se v šolah in vrtcih dejansko kopira. Kot je dejal, si ne predstavlja, da bi država subvencionirala malice v šolah na način, da ne bi vedela, koliko učencev je dejansko malicalo.

Pikalo je danes tudi ponovil, da si bo SD še naprej zavzemala za ustavno spremembo, s katero bi ohranili obseg državnega financiranja programov zasebnih šol v višini 85 odstotkov. Pikalo je dodal, da Ustavno sodišče odloča o tem, ali so zakoni v skladu z ustavo, se pa lahko DZ kot pozitivni zakonodajalec tudi odloči, da ustavo spremeni.

“Potrebno narediti vse, da v Sloveniji ohranimo kvaliteten sistem javnega šolstva in mreže javnih šol,” je poudaril Pikalo. Ob tej priložnosti je spomnil tudi na peticijo civilne družbe Ohranimo javno šolstvo, katero smo podprli in se ji pridružili tudi Socialni demokrati in Mladi forum SD z aktivnim zbranjem podpisov na terenu. Peticijo je do danes podprlo že več kot 3.200 državljank in državljanov, Pikalo pa je napovedal tudi nadaljne aktivnosti pri zbiranju podpisov podpore.

Predsednik Mladega foruma SD Žiga Štajnbaher pa je izpostavil, da si v forumu zelo prizadevajo za ponovno več subvencioniranja šolske prehrane, prav tako pa opozarjajo na nekatere slabosti pri sistemu fotokopiranja v šolah. Oba skupaj pa sta v zaključku vsem prvošolčkom, učencem in dijakom ter pedagoškim delavcem zaželela vse dobro ob začetku novega šolskega obdobja in predvsem varno pot do šol.

Jernej Pikalo

Voščilo Socialnih demokratov ob zaključku šolskega leta 2015/16

Spoštovane šolarke in spoštovani šolarji, dijakinje in dijaki, delavke in delavci v vzgoji in izobraževanju,

z današanjim dnem, na skorajšnji praznik 25. obletnice samostojne Slovenije, se končuje letošnje šolsko leto. Socialni demokrati se veselimo uspehov vsake posameznice in vsakega posameznika na področjih šolskih in obšolskih dejavnosti ter vam vsem iz srca čestitamo. Učiteljem, mentorjem in drugim delavcem, ki so se vsak dan trudili, izrekamo pohvalo in priznanje za odlično delo.

V iztekajočem se šolskem letu smo v prvem razredu devetletke imeli okoli 22.000 otrok, kar je nekoliko več kot prejšnja leta, a daleč od generacij izpred tridesetih in več let. Soočili smo z begunskim valom in vprašanjem čim boljše integracije otrok prebežnikov. Današnji svet je postaja vedno bolj nestabilen in to vpliva tudi na naš šolski prostor. Obenem pa vedno večja medpovezanost sveta pomeni tudi več priložnosti za šolarje, dijake in učitelje.

Zaradi tega je še toliko pomembneje, da ohranimo (in v pravi smeri tudi nadgradimo) naš šolski sistem. Njegova ključna naloga je, da vsem šolarjem in dijakom v enaki meri zagotavlja možnost kakovostne izobrazbe, ne glede na debelino denarnic njihovih staršev ali mesta njihovega bivanja. Zaradi tega Socialni demokrati podpiramo pobudo Ohranimo javno šolstvo, ker je vsem dostopno javno šolstvo pogoj za enakomeren in socialno uravnotežen razvoj Slovenije v naslednjih desetletjih.

Vsem šolarkam in šolarjem, dijakinjam in dijakom želimo lepe, brezskrbne počitnice. Vsem delavkam in delavcem v vzgoji in izobraževanju pa prijetne dopustniške dni.

dr. Jernej Pikalo
Predsednik Sveta SD za izobraževanje

Matjaž Han in Jernej Pikalo

Socialni demokrati z argumenti predlagamo spremembo 57. člena Ustave v prid zaščiti javnega šolstva

Vodja Poslanske skupine Matjaž Han in predsednik Sveta Socialnih demokratov za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo sta pred današnjo sejo Ustavne komisije izpostavila ključne argumente Socialnih demokratov za spremembo 57. člena Ustave v prid zaščiti javnega šolstva.

“Socialni demokrati smo pripravili pobudo za spremembo Ustave, ker menimo, da je brisanje meja med javnim in zasebnim nesprejemljivo,” je uvodoma poudaril Han. Naša pobuda pravi, da je v prid tej jasni razmejitvi treba javno šolstvo zaščititi pod okriljem najvišjega pravnega akta – Ustavo. Pred današnjo sejo Ustavne komisije pa je Han izrazil pričakovanje, da se odpro vsa strokovna vprašanja, kar se bo po prepričanju Hana izrazilo v dejanju zaščite javnega šolstva. Slednje je po besedah Hana osnova za družbeni razvoj, ob tem pa je še dodal, da ne more biti razumevanja v prid financiranju zasebnega šolstva, ko se na drugi strani ukinjajo javne podružnične šole.

“Ne bi želeli, da bi se zasebna šola financirala iz javnih sredstev takrat, ko obstoječa mreža javnih šol že obstaja,” je bil jasen dr. Jernej Pikalo. Poudaril je, da Socialni demokrati podpiramo pravico staršev za svojega otroka izbrati želeno šolo. “Vendar ima Slovenija zelo dobro zgrajeno mrežo javnih šol, tako, da ne potrebujemo financiranje še ene mreže,” je pojasnil Pikalo. S tem bi po besedah Pikala šlo za trošenje davkoplačevalskega denarja tam, kjer to ni potrebno. Ob tem je Pikalo spomnil na posledice, ki jih je tovrsten dvojni sistem pustil na slovenskem zdravstvu, kar po njegovem ne smemo dopustiti tudi v javnem šolstvu, ki je še posebej občutljivo.

“Odkar je bilo v Sloveniji uvedeno osnovno šolstvo, je to obvezno, to pa je ključno za razvoj naroda, zato ne moremo pristati, da bi zaradi zasebnih šol začela razpadati mreža javnega šolstva,” je bil jasen Pikalo na vprašanje, zakaj se SD tako vneto zavzema za dopolnitev 57. člena Ustave. Prav tako je Pikalo opomnil na različnost kriterijev javnega in zasebnega šolstva. “Zasebne šole izberejo kogar želijo, tudi kurikuluma v javnih in zasebnih šolah sta različna,” je pojasnil Pikalo. Da javne šole izobrazijo celotno populacijo, pa je po mnenju Pikala prednost, ki je zasebne šole ne morejo uresničevati. “Zasebna mreža šol nikoli ne more biti tako gosta in razširjena, da bi to dajala,” je zaključil predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport.