Prispevki

Minister Prešiček ob dnevu reformacije pozval k branju knjig in postavitvi meje lažnim novicam in sovražnemu govoru

Na Ravnah na Koroškem je bila osrednja državna proslava ob dnevu reformacije. Praznik in dela prost dan obuja spomin na gibanje, od katerega je minilo več kot pol tisočletja in je v slovenskem prostoru poskrbel za prevetritev družbenih, kulturnih in verskih razmer. Slavnostni govornik je bil minister za kulturo Dejan Prešiček. Osrednje državne proslave na predvečer praznika so se v kulturnem centru na Ravnah na Koroškem med drugim udeležila tudi poslanca SD dr. Milan Brglez in Jani Prednik.

“Dan reformacije naj bo spodbuda za vse, da posežemo po knjigi, saj je branje osnova, na kateri posameznik gradi izobrazbo in kritično refleksijo sveta,” je poudaril minister za kulturo Dejan Prešiček. Ob tem je pozval k postavitvi meje lažnim novicam in sovražnemu govoru.

Minister je v slovesnem nagovoru na predvečer praznika med drugim spomnil, da je Luthrov prevod Biblije ena največjih pridobitev evropske novoveške kulture, saj je vplival ne le na razumevanje jezika, temveč posredno tudi na razvoj izobraževanja. Ob tem je poudaril, da se moramo zavedati, da protestantske vrednote presegajo religiozni okvir, saj nas med vrsticami Luthrovih tez nagovarjajo poštenost, demokratičnost, kritičen odnos do avtoritet in odgovoren odnos do dela.

“Te ideje nas povezujejo v skupnost, ki zavrača stranske produkte vse premočnejše medijske prisotnosti v dobi visokotehnološke reformacije. Odločno postavimo mejo lažnim novicam, ki z uporabo neverodostojnih podatkov nagovarjajo naša čustva in obidejo razum. Jasno postavimo mejo sovražnemu govoru, ki omalovažuje drugačne in v našo skupnost vnaša nemir,” je poudaril minister iz vrst SD.

Izpostavil je, da dialog kot eno osnovnih sporočil reformacije tudi pol tisočletja po njenem nastanku ne sme zbledeti. Ob tem je poudaril pomen slovenskega jezika kot bistvenega dela narodne in kulturne identitete, saj nas je skozi stoletja povezoval in združeval, in vse pozval k branju.

“Ljubezen do branja v maternem jeziku je vrednota vseh nas, ki jo v času, ko se jeziki, tudi slovenski, soočajo z izzivi globalizacije, kaže skrbno negovati in spodbujati,” je dejal minister in spomnil še, da so med vrednotami protestantov v ospredju tudi strpnost, solidarnost in razumevanje, ki nas nagovarjajo k spoštovanju različnih jezikovnih in kulturnih tradicij, ki sobivajo na našem prostoru.

Reformacija kot versko, kulturno in politično gibanje se je začelo 31. oktobra 1517, ko je nemški menih in profesor za biblijsko teologijo Martin Luther na vrata cerkve v Wittenbergu obesil 95 tez, v katerih je zahteval prenovo Cerkve. To je pomembno vplivalo na razvoj književnosti v ljudskih jezikih, tudi na slovensko književnost. V tem času je nastala prva knjiga v slovenskem jeziku – Katekizem, ki jo je napisal Primož Trubar, s tem je slovenščina postala knjižni jezik. V tem obdobju je nastal tudi prvi slovenski pravopis Zimske urice Adama Bohoriča in prevod Biblije Jurija Dalmatina.

Ministrica Katič na Boču: “Dan upora proti okupatorju je praznik ponosa, da smo narod, ki si zna izboriti svoje pravice ter se bori za svoje interese in ljudi.”

Ministrica za obrambo Andreja Katič je bila v petek, 27. aprila, na dan upora proti okupatorju slavnostna govornica na proslavi občin Poljčane, Slovenske Bistrica, Oplotnica, Makole, Rogaška Slatina, Rogatec, Šmarje pri Jelšah in Podčetrtek. Ministrica Katič je v svojem govoru na Boču poudarila, da je dan upora proti okupatorju praznik, ki v nas obuja in utrjuje zavest o tem, v kakšnih težkih bitkah in preizkušnjah se je naš narod boril ter zmagoval. “Vendar to še zdaleč ni le praznik spomina na preteklost. To je praznik ponosa nad tem, da smo narod, ki si zna izboriti svoje pravice. Narod, ki se bori za svoje interese in za svoje ljudi. To je praznik samozavestnega naroda, ki bo zmagoval tudi v prihodnosti,” je poudarila ministrica Katič.

V nadaljevanju je ministrica Andreja Katič povzela dogajanje v okviru narodnoosvobodilnega partizanskega boja na območju Boča in tragedijo, ki se je zgodila 9. marca 1945, ko je pod streli okupatorja padlo 6 borcev 1. bataljona Kozjanskega odreda in  vojak Rdeče armade, ki je pobegnil iz nemškega ujetništva. Ministrica Katič je tudi poudarila, da se dandanes zgodovinska dejstva o naši polpretekli zgodovini vse preveč potvarja in da žal slednja tudi mlajše generacije vse manj zanimajo. “Občutek imamo, da se je v šolah in v javnosti nasploh najbolje kar izogniti naši polpretekli zgodovini. Kot da vladata nek pretiran strah in previdnost,” je še dejala ministrica na Boču. Na koncu je ministrica za obrambo Katič izpostavila, da se nam ni bati za sedanjost in prihodnost, saj smo za domovino pripravljeni veliko narediti. Domoljubje, tovarištvo in solidarnost so naše temeljne vrednote, treba pa je tudi ohraniti borbeni duh in enotnost, ki smo jo Slovenke in Slovenci ob ključnih dogodkih vedno dosegli.

Govor ministrice Andreje Katič na Boču v celoti:

Spoštovani župan Občine Poljčane, kolegi ministri, člani združenj zveze borcev za vrednote NOB, predsednik in predstavniki Zveze slovenskih častnikov, veterani vojne za Slovenijo iz vrst Teritorialne obrambe in slovenske Policije, predstavniki Slovenske vojske, predstavnica veleposlaništva Ruske federacije, tovarišice in tovariši, spoštovani domačinke in domačini!

V veliko čast mi je, da vas lahko nagovorim tu na Boču, na tradicionalnem srečanju domoljubov ob dnevu upora proti okupatorju!

Današnji dan je velik praznik. Zato veliko priznanje izrekam najprej organizatorjem in vam vsem iz tukajšnjih občin, ki ga tu na Boču že dolga leta tako slovesno obeležujete. Kajti to je dan, ki v nas obuja in utrjuje zavest o tem, v kakšnih težkih bitkah ter preizkušnjah se je naš narod boril. In v njih zmagoval. Vendar to še zdaleč ni le praznik spomina na preteklost. To je praznik ponosa nad tem, da smo narod, ki si zna izboriti svoje pravice! Narod, ki se bori za svoje interese in za svoje ljudi.  To je praznik samozavestnega naroda, ki bo zmagoval tudi v prihodnosti.  Pri tem sicer zares močno upam, da bitke na bojnem polju ne bodo več potrebne.    

Treba pa je stopiti skupaj in vedno znova združiti svoje moči. Ohraniti borbeni duh. Ta duh, s katerim ste se vedno znova dokazovali tudi Bočani in vaši predniki. Ti so že v 1. svetovni vojni na strani avstro-ogrske vojske dokazali, da so dobri vojaki. Nato so to vojaško izkušnjo nadgradili. Kot Maistrovi borci. Prvič v oboroženih silah, ki so se borile za naše lastne interese. Za slovensko severno mejo. A že čez dobri dve desetletji – aprila 1941 – pa se je slovenski narod znašel pred eno najhujših preizkušenj dotlej. Naša domovina, Slovenija, je bila razdeljena med tri okupatorje. Njihovi načrti so bili za slovenski narod uničujoči – dokončno zasesti in razdeliti slovensko ozemlje. Ga popolnoma podjarmiti.

Tu, na Štajerskem, so bile razmere še posebno krute. Okupator je to pokrajino nameraval narediti nemško. Po zelo agresivni poti. Zato je načrtno in brezkompromisno obračunaval z vsemi, ki so se raznarodovanju uprli. Svobodoljubni ljudje tistega časa so bili zaradi ljubezni do svojega naroda in domovine ter upora zločinskemu osvajanju sveta kruto kaznovani. Prisilno izseljeni ali pa odgnani v okupatorjeve mučilnice.

Tudi tu na Boču in v okolici je bil vsak opažen odpor aktivistov in partizanov, brezkompromisno kaznovan s požigi domačij. S streljanjem talcev v celjskem zaporu Stari pisker in mučenjem v drugih zaporih. Z zločinskim dejanjem na Frankolovem. Pogosti so bili primeri, da so domačine in druge zajete postrelili kar na domačih pragih. Dejansko je bilo delovanje odpora proti okupatorju tu, na obeh straneh Boča, zelo oteženo. Močno je bila namreč prisotna nemška Štajerska domovinska zveza, ki je onemogočala vsak odpor proti okupatorju.

Vendar je bil ta domoljubni odpor bolj trdoživ od še tako okrutnega okupatorjevega terorja. Razvijal in širil se je naprej! Tako so na Boč že konec leta 1942 in v začetku leta 1943 začele prihajati manjše skupine borcev Kozjanskega odreda. Še večji zagon pa je narodnoosvobodilnemu gibanju dal prihod 14. divizije na Štajersko. Tu so se tako zadrževali borke in borci Šercerjeve in Bračičeve brigade ter njunih bataljonov. Oktobra 1944 je bila tu postavljena tudi partizanska bolnica. Zgled humanosti sredi vojnih grozot. Nemci je na srečo niso odkrili.

Danes bomo tu položili venec tudi v spomin padlim 9. marca 1945. Prav je, da se posvetimo dogajanju, ki je pripeljalo do te tragedije. Na tem območju Boča se je od konca decembra 1944 do prvih dni marca 1945 zadrževala tudi druga četa 1. bataljona Kozjanskega odreda. Nemci so jo stalno zasledovali in napadali. Zvečer 8. marca 1945 so se namestili v zapuščenem hlevu na južni strani Boča, približno kilometer stran od Planinskega doma. V jutranjih urah naslednjega dne jih je presenetila skupina približno 100 dobro oboroženih gorskih lovcev in nemških policistov. Med padlimi borci je bil tudi vojak Rdeče armade, ki je pobegnil iz nemškega ujetništva.

Prav zadnji meseci 2. svetovne vojne – takrat, ko se je že nasmihala svoboda – so terjali največ žrtev med partizanskimi borci in civilnim prebivalstvom na celotnem območju Boča. In kar je morda še huje – to se je dogajalo tudi prve dni svobode, ko so se po skrivnih poteh še umikale manjše skupine ustašev, četnikov in domačih izdajalcev domobrancev. Te skupine so po samotnih hribovskih kmetijah storile več zločinov. Najprej so nakradli hrano, nato pa pobili domačine na prenekateri kmetiji.

Spoštovani,

to so zgodovinska dejstva! A dandanes je videti, da se ta dejstva vse bolj potvarjajo. Da ta dejstva tudi mlajše generacije vse manj zanimajo.   

Žal to drži. Ankete že nekaj let kažejo, da mladi zelo slabo poznajo polpreteklo zgodovino. Zakaj je prišlo do 2. svetovne vojne? Da ne poznajo kratice OF? Da morda ne vejo, kako zelo so trpeli naši ljudje pod okupatorjevim terorjem – na Štajerskem, na Primorskem, po drugih pokrajinah, v našem glavnem mestu, obdanem z žico? Zakaj je bila odločitev za slovenski narodnoosvobodilni partizanski boj edina domoljubna odločitev? Da nas je ta odločitev pridružila naprednim svobodoljubnim silam, ki so nastopile proti fašizmu in nacizmu? Da so se domobranci odločili za odkrito sodelovanje z okupatorjem? Ali se zavedajo tega, ko določene politične opcije želijo prikazati domobranstvo kot nekaj pozitivnega?!

Žal je dejstvo, da mladi – enega izmed najbolj prelomnih zgodovinskih obdobij za obstoj slovenskega naroda – poznajo slabše, kot npr. zgodovino antične Grčije. In to ne zgolj po svoji krivdi! Občutek imamo, da se je v šolah in v javnosti nasploh najbolje kar izogniti naši polpretekli zgodovini. Kot da vladata nek pretiran strah in previdnost. Morda se le še mi, ki imamo spoštovanje do NOB v srcu, večkrat – ne samo ob današnjem prazniku – spomnimo na temeljne točke Osvobodilne fronte. Te so ostale enake skozi ves slovenski narodnoosvobodilni partizanski boj, saj so ključne za obstoj in preživetje našega naroda:

  • Osvoboditev od tuje nadvlade,
  • združitev vseh Slovenk in Slovencev ter pokrajin, v katerih večinsko živijo,
  • samoodločba,
  • lastna narodna vojska in
  • lastna državnost.

To so usmeritve, ki so bile temeljne za našo prihodnost. Hkrati je bilo v Osvobodilni fronti vpeto prizadevanje za večjo enakost med ljudi. Za primerljiva izhodišča. Za preseganje ogromnih socialnih razlik, ki so obstajale v takratni družbi. Po osvoboditvi se je dejansko vzpostavila večja socialna enakost. Nov družbeni red. To je velika vrednota. In kje smo danes?

Pred svetovno gospodarsko krizo leta 2008 je 1% najbogatejših ljudi na svetu imel v lasti 42% vsega globalnega bogastva. Leta 2017 je ta 1% najbogatejših svoje premoženje povečal že na polovico. Iz krize smo torej izšli na plečih srednjega in nižjega razreda. Tako velika neenakost, koncentracija moči in bogastva zaostruje družbeni konflikt, ruši zaupanje in onemogoča dejanski napredek. Znamo danes ponovno zaustaviti vse večjo socialno neenakost? Priložnost, da se zaživi vsaj nekoliko drugače – bolje – je spet pred nami. Odločitev – komu bomo naklonili priložnost in kdo bo prevzel odgovornost, da vodi našo državo – je v naših rokah. To je naša državljanska pravica. Pravica, ki so jo naši predniki, in zlasti prednice težko priborili!

Od nas je odvisno, ali – jo bomo in kako jo bomo izkoristili. Ni prav, da nekateri to pravico, ki bi morala biti tudi dolžnost, obravnavajo z lahkotnostjo. Kajti pomembno je, da se odločimo, po kateri poti bomo šli v prihodnosti. Bomo šli po poti obujanja delitev? Ali po poti preseganja teh delitev? Po poti sodelovanja in enotnosti, ki nas je povezovala ob vseh ključnih mejnikih zgodovine našega naroda? To je zdaj naša kolektivna odločitev. Od nas pa je odvisno, ali – jo bomo in kako jo bomo izkoristili. Vedno je prostor, ki ga je mogoče napolniti z nerealnimi obljubami in s populizmom. Vendar je tudi jasno, kdo so posamezniki in skupine, ki skozi leta gradijo svoje delo za ljudi na socialnih in domoljubnih prepričanjih. Današnji Evropi niso tuji mržnja do tujcev, težnja po totalitarnem delovanju in slabitvi demokratičnosti. Tudi zato je ta odločitev tokrat še posebej pomembna.

Spoštovani,

med ljudmi, kot smo mi – tukaj zbrani – se nam ni bati za sedanjost in prihodnost. Radi imamo našo domovino. Zanjo smo pripravljeni veliko narediti. Domoljubje, tovarištvo in solidarnost so vrednote, ki nas vodijo. In vem, da se mi vsi skupaj znamo boriti. Da ne omagamo ob prvi preizkušnji. Niti ob naslednjih. In ne ob tistih, ki še sledijo. Vi, ki živite tu ob Boču, ste to velikokrat dokazali. Tudi v vojni za samostojno Slovenijo. Bodimo pogumni. In zaupajmo v nove zmage!

Živela Osvobodilna fronta!

Živela Štajerska!

Živela Slovenija!