Prispevki

Komentar Rok Dacar: Makedonija … ali dežela, ki je ne smemo imenovati

V začetku leta je prišlo do pomembnih premikov, ki bi lahko enkrat za vselej rešili spor glede imena »Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije« (v nadaljevanju FYROM), ki je že petindvajset let eden glavnih zaviralcev njenega razvoja ter onemogoča pridružitev Evropski Uniji ter zvezi NATO. Sledeči članek bo na kratko osvetlil ozadje spora, težave povezane z njim, pa tudi možne rešitve.

Da lahko razumemo razprtije glede imena s katerimi se makedonsko in grško politično vodstvo ukvarja že 25 let moramo najprej pogledati v preteklost, daleč v preteklost. Nekoč, okoli 2500 let nazaj, so na ozemlju današnje Grčije vladale številne grške mestne državice. Posebnost je bila Makedonija, helenizirano kraljestvo, ki se je razprostiralo v severnem delu današnje Grčije in južnem delu današnje FYROM in svetu dalo Aleksandra Velikega.

Če skočimo slabih 2500 let v prihodnost, pridemo v leto 1945, konec druge svetovne vojne, ki je za Grke hkrati pomenil začetek nove, državljanske, med komunisti in konservativci. Slednji so ob zajetni angleški pomoči zmagali, v procesu pa se tudi dokaj grdo znesli nad v Grčiji živečo makedonsko manjšino, ki je povečini podpirala komuniste. Naslednji pomemben mejnik je razpad Jugoslavije, ko je FYROM postala neodvisna država.

Makedonsko politično vodstvo je po osamosvojitvi sprva glasno ponavljalo da ime »Makedonija (tako se je država takrat imenovala)« nima nikakršne zveze z grško Makedonijo, pokrajino v severni Grčiji. Zaradi navezanosti na izročilo »stare Makedonije«, antičnega kraljestva, pa tudi zaradi strahu pred idejo o »veliki Makedoniji«, ki bi vključevala tudi grško provinco Makedonijo, pa so naleteli na dokaj sovražen odziv grške politike in diplomacije, ki je zaostrovala retoriko in poudarjala nedopustnost imena »Makedonija«, uvedla pa tudi trgovinski embargo.

Ta ni bil posebno koristen ne za Grčijo ne za FYROM, seveda pa je bolj prizadel že tako šibko gospodarstvo prve. Grčija ga je umaknila potem, ko je FYROM pristala na zamenjavo državnega simbola (prejšnji je namreč bila šestnajst kraka Vergina zvezda, simbol Argeadske dinastije, nekdanjih makedonskih kraljev) ter na sodelovanje v pogajanjih o imenu pod taktirko Združenih narodov, do konca katerih bi njeno ime bilo FYROM (kakor je določal začasni sporazum). Pogajanja so se začela, ter tekla in tekla, brez da bi prišlo do kakih pravih rešitev.

Grki so v vmesnem času zablokirali pristop FYROM k Severnoatlantskemu zavezništvu, ki je zaradi tega proti Grčiji vložila tožbo na Mednarodno sodišče v Haagu. Le-to je Grčijo spoznalo za krivo kršitve mednarodnega prava, kajti kršitve sporazuma o začasnem imenu (ki določa, da je ime države do trajnega dogovora o imenu FYROM), ki so jih Grki zatrjevali, po njegovem mnenju niso bile dovolj kvalificirane, da bi lahko Grčija nanje odgovorila z blokado vstopa v NATO.

FYROM pa tudi, predvsem pod vladami VMRO-DPMNE, ni vodila ravno politike, ki bi jo lahko poimenovali za spravno. Sredi Skopja so postavili monumentalen kip »jezdeca na konju« (ki seveda ni Aleksander Makedonski), slavolok, skopsko letališče pa poimenovali »Alexander the Great airport«, letališče Aleksandra Velikega. Grčiji omenjene poteze niso bile pretirano po godu in posledično je blokirala določena poglavja pristopnih pogajanj z EU, kljub lepemu število pozitivnih poročil o napredku s strani Evropske komisije.

Pred kratkim pa je Zahodni Balkan postal ena izmed prioritet zunanjega delovanja EU, nenazadnje tudi zaradi vse večjih ruskih apetitov po njem. Rešitev spora glede imena in posledična normalizacija razmer ter nenazadnje tudi pridružitev FYROM k EU je tako postala bolj izvedljiva, kot kdaj koli prej. Še posebno, ker sta trenutno v obeh državah na oblasti stranki levega pola, ki delujeta bolj spravljivo kot prejšnje vlade.

Vendar, zakaj ima Grčija takšne pomisleke proti imenu Makedonija, ko pa Belgije ne moti, da ima država Luksemburg enako ime kot ena izmed njenih regij? Odgovor na to ni preprost. Delno seveda zaradi močne narodne identitete, delno pa tudi zaradi verjetno bolj kot ne neupravičene bojazni, da ima FYROM apetite po osnovanju »Velike Makedonije«. Gotovo štanti v večjih mestih slednje, kjer prodajajo majice z zemljevidi »Velike Makedonije« ne doprinesejo veliko k pomiritvi predvsem bolj nacionalistično usmerjenih Grkov.

In kako naprej? Po dvostranskih pogovorih v Davosu v začetku leta med predsednikoma vlad obeh držav je FYROM sporočila, da bo preimenovala skopsko letališče ter glavno makedonsko avtocesto, oba sta trenutno poimenovana po Aleksandru Velikem. To naj bi olajšalo pogajanja o spremembi imena FYROM, za katerega je na mizi tudi nekaj konkretnih predlogov, recimo Nova Makedonija ali Zgornja Makedonija (albanska manjšina pa je ostro proti poimenovanjem, ki bi kazala na slovansko naravo FYROM).

To pa ni najbolj po godu grškim nacionalistom, ki so proti kakršnemu koli dogovoru, po katerem bi v imenu FYROM bila beseda Makedonija, kar več kot glasno izražajo na protestih, kakršen je bil tisti v Solunu pred približno mesecem dni.                    Medtem, ko se je trenutno vodstvo FYROM na čelu s predsednikom vlade, socialdemokratom Zoranom Zaevim, pa tudi večji del prebivalstva, zavoljo evropske in severnoatlantske integracije pripravljeno odreči ideji o poimenovanju države zgolj »Makedonija«, pa je vprašanje identitete bistveno bolj zapleteno. Prebivalci FYROM se imajo namreč za Makedonce, ki govorijo makedonski jezik. Če bi Grčija nasprotovala takšnim poimenovanjem bi pogajanja utegnila ponovno zastati.

Preteklih nekaj vrstic je na kratko orisalo najpomembnejše točke makedonsko grškega spora o imenu, njegov izvor, posledice in možne rešitve. Gotovo nanj ne moremo gledati kot zgolj na črno belo siko, kjer je ena stran dobra, druga pa hudobna. Argumenti obeh strani, če se nam zdijo še tako šibki, so podprti z zgodovinskimi izkušnjami, zvečine negativnimi, ter v njihovih očeh več kot legitimni. Če k vsemu prištejemo še nacionalno identiteto, ki je v obeh državah precej močna, je tukaj recept za katastrofo.

A do nje ne sme priti. V interesu vseh je, da se doseže dogovor. V interesu Grčije, da enkrat za vselej reši spor, v interesu grške vlade da bo tista, ki je spor rešila (Grki, ki nasprotujejo kakršnemu koli dogovoru tako ali tako niso njihova volilna baza) v interesu FYROM, da vstopi v EU, v interesu EU pa, da z integracijo držav zahodnega Balkana prepreči širjenje ruskega vpliva v regiji.

Kako torej priti do rešitve sprejemljive za vse strani? Odgovor je enak kot vedno, skrajna stališče je potrebno dati na stran, kar je trenutnima vladama uspelo, ohranjati je potrebno konstruktiven dialog, pa je tudi pohiteti ter poskušati do dogovora priti dokler sta na oblasti v obeh državah stranki levega pola, ki imata veliko bolj spravljivo retoriko kot VMRO-DPMNE in grška Nova Demokracija.

Rok Dacar je magistrski študent Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in Collége D’Europe v Brugesu

Komentar Roka Dacarja o sprožitvi “atomskega člena” Lizbonske pogodbe: Ali je lahko demokracija neliberalna?

V zadnjih nekaj letih je na Poljskem in na Madžarskem, prišlo do pomembnih odklonov od temeljnih načel, ki bi jih vse države članice Evropske unije morale spoštovati. Ti so se začeli po prepričljivi zmagi strank FIDESZ na Madžarskem in Pravo in pravičnost na Poljskem in so ena od najbolj vidnih kontraindikacij utrjevanja njune oblasti.

Ne da bi se poglobljeno spuščal v ukrepe, ki sta jih vladi teh držav sprejeli, naj omenim samo nekatere najbolj opazne — recimo odvzem moči ustavnemu sodišču na Poljskem, očiščenje sodnega sistema in odstranitev vladam nenaklonjenih sodnikov, omejevanje politične debate z državnim nadzorom medijev na Madžarskem, itd.

Evropska unija se na poslabšanje stanje demokracije v zadnjih letih ni glasno odzivala, dokler ni pred dobrim tednom odjeknila vest, da se je Evropska komisija odločila sprožiti 7. člen Pogodbe o Evropski uniji — znan tudi kot “atomski člen”, ki lahko v skrajni fazi pripelje do odvzema pravic, ki jih podeljuje pogodba dotični državi.

Vladavina prava

V nadaljevanju bom razložil, kaj 7. člen sploh je in kako deluje — in kakšne so realne možnosti za uspešno izboljšanje stanja vladavine prava v dveh dotičnih državah. Leta 2000 je na parlamentarnih volitvah v Avstriji dosegla večino skrajno desna stranka FPÖ, ki ji je uspelo oblikovati koalicijo z desno stranko ÖVP. Časi so takrat bili drugačni. Na skrajno desne stranke se je gledalo veliko manj prizanesljivo kot danes. Veliko članic EU je proti Avstriji sprejelo bilateralne diplomatske sankcije.

Razpršenost teh sankcij pa je jasno pokazala, da v EU takrat ni bilo uspešnega mehanizma za sankcioniranje držav, ki ogrožajo temeljne vrednote EU. V Lizbonsko pogodbo so tako umestili 7. člen. Člen uvaja dva postopka, preventivnega in sankcijskega. Tako lahko po prvem odstavku tretjina držav članic, Evropski parlament ali Evropska komisija podá mnenje, na podlagi katerega lahko Svet s štiripetinsko večino članov ugotovi obstoj očitnega tveganja, da bi država članica lahko huje kršila vrednote iz 2. člena Pogodbe o Evropski uniji.

Ko je takšno tveganje enkrat ugotovljeno, pa lahko Evropski svet na predlog tretjine držav članic ali Evropske komisije in po odobritvi Evropskega parlamenta soglasno ugotovi, da ena od držav članic huje in vztrajno krši vrednote iz 2. člena. Če uspe tudi to glasovanje, lahko Svet s kvalificirano večino odvzame tej državi nekatere pravice, ki izhajajo iz Pogodbe.

Leta 2012 je Komisija uvedla še postopek, ki ga lahko izvede pred aktivacijo 7. člena in ki temelji na nezavezujočih mnenjih ter priporočilih. Poljski je tako izdala že tri priporočila — čeprav bi pred aktivacijo 7. člena morala izdati le enega —, toda izdajanje nadaljnih priporočil po neupoštevanju prvega je bil edini način, da Komisija ne izpade popolnoma neučinkovito. Poljska vlada je namreč prezrla priporočila in sprejela še dodatne ukrepe, ki napadajo pravno državo — čiščenje sodstva, ki je umazano, za povrh pa še komunistična kasta —, Evropski komisiji pa zabrusila, naj se neha vmešavati v poljska notranja vprašanja.

Neuradna koalicija

Opisani postopek na papirju deluje lepo, v resnici pa je razmeroma neučinkovit. Možno je, da uspe postopek po prvem odstavku, v trenutnih razmerah pa je nemogoče uspešno izpeljati tudi postopek po drugem odstavku, ki vodi do konkretnih sankcij in pri katerem je zahtevano soglasje.

Oblikovala se je namreč majhna, neuradna koalicija “neliberalnih držav”, kot jih je v svojem govoru označil madžarski premier Orbán. Dodal je še, da v resnici ni potrebno, da je država liberalna, če želi biti demokratična.

Ideja, na kateri temelji ideologija “neliberalne demokracije”, je ta, da lahko izvoljena vlada počne karkoli, ker je pač bila izvoljena po volji ljudstva. In prav ta mini koalicija, ki bi se ji lahko kmalu pridružila še Avstrija, bi lahko uspešno blokirala postopek po drugem odstavku, ki zahteva soglasje.

Na korake Komisije je tako verjetno bolje gledati kot na glasno in javno kritiko stanja na Poljskem, katere cilj je povečati politični in diplomatski pritisk na vlado ter tako preprečiti nadaljevanje razmeroma odkrite ugrabitve države s strani vladajoče stranke Pravo in pravičnost.

“Neliberalne demokracije”

Nekaj besed je treba spregovoriti še o kritikah vmešavanja Evropske unije v stanje pravne države v državah članicah, ki jih pogosto izražajo simpatizerji tako imenovanih “neliberalnih demokracij”. Ti namreč pravijo, da kontroliranje notranjih ukrepov držav članic pomeni nedopustno vmešavanje Evropske unije v njihovo suverenost. To seveda ni res, kajti napad na temeljne vrednote, na katerih EU temelji — in ki so tudi vključene v 2. člen Pogodbe o Evropski uniji —, je gotovo domena, v katero se Evropska unija lahko vmeša, saj ogroža njene temelje.

EU mora neliberalne režime obsoditi in čim bolj omejiti vpliv problematičnih držav na postopke odločanja v institucijah!

Tukaj ne gre za posamične kršitve, temveč za sistematičen napad na vrednote, ki bi vsem članicam morale biti skupne in katerih spoštovanje je (bil) pogoj za vstop v EU. Omeniti je treba, da se omenjene kritike dobro zavedajo tudi same evropske institucije. Tako je Komisija čakala precej dolgo in dopustila marsikatero dokaj domiselno poljsko interpretacijo pojma pravna država, preden je končno aktivirala 7. člen.

Napol avtoritarni režimi

Kako torej naprej, ko pa določene države članice niso pripravljene vstopiti v resen dialog s Komisijo, ko mnenja Beneške komisija za njih niso veliko več kot mrtva črka na papirju in ko ni resnih možnosti, da bi sankcijski postopek uspel, saj nad njim visi Damoklejev meč blokade? Evropska unija mora neliberalne režime glasno obsoditi, vpliv problematičnih držav na postopke odločanja v institucijah pa čim bolj omejiti. To se je sicer že zgodilo, sprožitev postopka po 7. členu pa naj bi dosegla tudi prvo.

Poleg tega je nujno spodbujati tudi politično debato znotraj teh držav, kar je na Poljskem veliko lažje kot na Madžarskem, kjer je medijski prostor v celoti zasedla garnitura blizu stranki FIDESZ. Vse to je seveda veliko težje uresničiti kot pa napisati. Toda če ne želimo, da se v Evropi utrdijo napol avtoritarni režimi, kake druge možnosti v resnici ni.

Rok Dacar je magistrski študent Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in Collége D’Europe v Brugesu

Komentar pravnika Roka Dacarja: Na flamskih poljih

V severnem delu Belgije, blizu Ypresa, leži mala vasica Passchendaele. Zanjo bi verjetno nihče ne vedel, če bi polja, ki jo obdajajo, pred natanko sto leti ne postala ena največjih klavnic v zgodovini človeštva. Tretja bitka za Ypres. Približno pol milijona vojakov, tistih, ki so, kot je v pesmi Na flamskih poljih zapisal John MacCrea, še včeraj bili ljubljeni in ljubili, je obležalo na od granatah razrvanih ravnicah…

Zakaj?

Odgovor ni enostaven. Delno zaradi eklatantnega poloma evropske diplomacije, ki je sprva lokalno vojno med Avstro-Ogrsko in Srbijo spremenil v svetovno, delno zato, ker je Francija želela ponovno osvojiti Alzacijo in Loreno, ki ju je bila izgubila pet desetletij poprej. Vsi razlogi pa izvirajo iz tega, da so si “velike ribe” to vojno želele, ali se je vsaj niso branile. Tiste “velike ribe” ki “male ribe” prepričujejo, da so tako drugačne od “malih rib” druge sorte, da jih preprosto morajo sovražiti.

Hecno naključje je hotelo, da “velike ribe”, po ideologiji skrajno podobne tistim, ki so svet takrat brezbrižno pognale v vojno, na stoto obletnico tretje ypreske bitke postanejo največji zmagovalci nemških parlamentarnih volitev. Sicer so dosegli “zgolj” tretje mesto, dalje pa so v pogledih tako ekstremni, da koalicije z njimi ne bo sestavljal noben partner. Pa vendar.

So stranka, ki je, razen liberalcev, ki sem jim je spet uspelo prebiti v parlament, največ pridobila. In to je zaskrbljujoče. Kako lahko stranka, katere pogledi, še bolj pa nekatere vidne figure (Björn Höcke recimo, ki je imel hude težave s prisotnostjo spomenika holokavstu v Berlinu), na trenutke delujejo, kot da si spet želijo dobrih starih časov, ko je Kaliningrad še bil Königsberg, v eni najbolj razvitih evropskih držav dosežejo takšen uspeh.

»Mundus vult decipi, ergo decipiatur«, svet želi biti zaveden, torej ga zavedimo, pravi nek latinski rek, ki ga skrajne politične formacije, ki trenutno v Evropi rastejo kot gobe po dežju zelo dobro obvladajo. Na zahtevna vprašanja ponujano enostavne (in velikokrat lažne) odgovore, ki so ljudem simpatični in razumljivi. Nizozemska stranka pod vodstvom bujnolasega Geerta Wildersa, PVV, je tako na volitve šla s programom dolgim eno stran. Ne en list, pač pa eno stran. Zadeva je izgledala kot osnovnošolska besedilna naloga iz matematike, pri kateri je potrebno nedomoljubne izdatke zmanjšati za toliko, da pokrijejo vse na novo uvedene domoljubne, za dobro mero pa še izgnati nekaj tisoč, ali deset tisoč (kdo bi zares štel) Maročanov. In proti podobnim prijemom je težko nastopati z razumskimi argumenti.

Veliko težje je namreč nekomu, ki ni ravno popolni evrofil, razložiti kaj vse mu Evropska unija nudi (in nudi mu veliko), kot pa rohneti, da dobro plačani in leni evrokrati želijo uničiti nacionalno državo, povrhu vsega pa so za to še plačani iz našega denarja, kot je to počela gospa Marie le Pen.

Podobni argumenti so namensko zasnovani kot čustveni, v poslušalcih z uporabo besed kot so, narod, domovina, domoljubje, zbujajo pozitivne občutke, ter jih postavijo nasproti negativni podobi skorumpiranih političnih in birokratskih elit. Človek pa, ki je čustven, ne bo veliko razmišljal o tem ali je to, kar je slišal res ali ne. Takšne argumente je torej s uporabo racionalnih razlag praktično nemogoče izpodbiti, saj je emotio veliko močnejši kot ratio.

Lep primer zlorabe čustev se je zgodil  pred britanskim referendumom o izstopu iz Evropske unije. Tabor za “out” je kot enega glavnih problemov izpostavljal socialne pravice migrantov. Veliko lažje in neprimerno bolj razumljivo je po televiziji reči, da je EU kriva, za prihod cele plejade migrantov, ki sedaj izkoriščajo sistem socialne varnosti, kot pa razložiti, da je najprej potrebno ločiti med migrant iz držav članic EU in tistimi iz držav nečlanic, dalje pa poznati tudi sodno prakso Sodišča Evropske unije, ki dovoljuje omejitve socialnih pravic migrantov v prvem obdobju njihovega prebivanja v drugi državi EU.

Poleg že omenjenega zbujanja pozitivnih čustev znajo populistične stranke odlično igrati na strah ljudi. Na strah pred, kot je v eni izmed svojih kratkih zgodbic zapisal Bertolt Brecht, malimi ribami druge sorte, ki molčijo v različnih jezikih. Tako kot so elite (za katere “navadni smrtniki” niso bili mnogo več kot “kakonfuter”) pred sto leti zaradi lastnih interesov uspele ljudi prepričati, da je potrebno druge male ribe iste sorte sovražiti zgolj zato, ker “niso naše”, populistične stranke tudi danes nadvse uspešno zbujajo strah pred nekim zunanjim sovražnikom. Ta sovražnik so že tradicionalno migranti, v nekaterih primerih pa kar kakšna manjšinska verska ali socialna skupina.

Tudi tukaj populisti nadvse spretno uporabljajo manipulacije in posploševanje. Glasno govorijo o vseh kaznivih dejanjih, ki jih storijo migranti, pozabijo pa povedati, da tudi avtohtoni Evropejci niso ravno svetniki. In po mojem mnenju so takšna posploševanja in zavajanja na področju migracij še posebno nevarna in neprimerna. Dejstvo je namreč, da so množične, lahko bi rekli nekontrolirane migracije, za Evropo velik problem. Humanitaren, nenazadnje pa tudi varnosten.

In velikih problemov se nikoli ne da reševati na skrajnih polih političnega spektra, ne z etiketiranjem vsakega migranta za terorista, pa tudi ne s širokim odpiranjem vrat vsakomur, ki si želi, iz takšnih ali drugačnih razlogov, v Evropo. Potreben je resen dialog med vsemi (zmernimi) deležniki. Dobra ideja bi lahko bila vzpostavitev Sistema humanitarnih viz, ki bi se podeljevale na afriškem kontinentu. Tako bi na en mah verjetno precej omejili tragedije na morju, hkrati pa tudi imeli dokaj dober vpogled v to, kdo prihaja v Evropo.

Kaj torej storiti?

Preprostega odgovora ni. S pravnimi sredstvi se skrajne stranke le sila težko omejuje. Tukaj je pomembno omeniti sodbo Ustavnega sodišča Zvezne republike Nemčije, ki ni želelo prepovedati, in to kar dvakrat, delovanja neonacistične stranke NPD (verjetno zaradi skrajno slabih izkušenj s prepovedovanjem strank iz tridesetih let).

Sicer je res, da je v državah EU in Sveta Evrope zagotovljena svoboda združevanja, a le-ta, tako kot lepo število drugih človekovih pravic ni absolutna (absolutnih, torej v vsakem primeru nedotakljivih človekovih pravic ni ravno posebno veliko, klasičen primer je recimo prepoved mučenja).

Evropsko sodišče za človekove pravice je tako recimo v sodbi Rafah Partisi pritrdilo sodbi turškega Ustavnega sodišča, ki je prepovedalo delovanje istoimenske stranke, zaradi načrtov uvedbe personalne veljave prava (za ne muslimane bi veljalo “običajno” pravo, za muslimane pa šeriatsko). Sodba je prav posebna zato, ker je omenjena stranka v času prepovedi delovanja bila najmočnejša stranka vladajoče koalicije.

Seveda pa je tako radikalen poseg kot prepoved delovanja stranke politično izjemno občutljiva poteza, ki bi se kaj hitro razumela kot napad na tiste akterje na političnem parketu, ki niso “na liniji” z večino in je torej realno izvedljiva v izjemno omejenem krogu primerov, ko prepovedane stranke resnično delujejo na najbolj skrajnih robovih političnega spektra, česar pa za razne evropske populiste (razen redkih izjem) ne moremo trditi.

Edini način boja proti populističnim strankam je torej prepričevanje volilnega telesa v absurdnost njihovih programov, kar zaradi vsega zgoraj navedenega ni ravno najlažje. Prav lahko pa bi se zgodilo, da bo konec njihovega vzpona prišel sam od sebe.

Čas bo namreč vzel argument, ki ga stranke, ki delujejo na skrajnih polih političnega sistema uporabijo vedno, ko nimajo drugih odgovorov: poskusili smo že vse, desno in levo sredino in nič ni delovalo, poskusimo zdaj še po naše. A “po naše” prinaša zgolj delitve. Delitve podobne tistim, zaradi katerih so flamska polja polna pokopališč.

Rok Dacar je magistrski študent Pravne fakultete v Ljubljani in Collège d’Europe v Brugesu.

Komentar pravnika Roka Dacarja: Je bog res nad spoštovanjem mednarodnega prava?

Pred meseci je tedanji hrvaški minister za zunanje zadeve Ivo Stier, bivši evropski poslanec, pred kamerami dejal „nad hrvaškim Saborom je samo bog“. S tem je ciljal na odločitev zakonodajnega organa južnih sosedov, da odločba Stalnega arbitražnega sodišča v sporu med Hrvaško in Slovenijo, kakršnakoli že bo, zanje ne bo zavezujoča.

Ta izjava je bila ravno tako, ali pa še bolj, problematična kot sama odločitev o izstopu iz arbitražnega sporazuma in njeno izvajanje. Zakaj? Če je nad Saborjem samo bog, to pomeni, da nad njim ni nobena druga „posvetna“ institucija, niti Evropska unija, niti Združeni narodi, niti Svet Evrope. In če je temu tako, če je absolutno suveren, lahko dela kar hoče, ker so njegova dejanja v vsakem primeru po naravi stvari pravilna in legitimna. Nikogar in ničesar ni, ki bi mu smel določiti kaj je prav in kaj ne.

Takšne miselnosti se mednarodna skupnost z ustanavljanjem nadnacionalnih organizacij, ki tako ali drugače kontrolirajo nacionalne države, skuša, bolj ali manj uspešno, znebiti vsaj že 200 let. Najodličnejši in najuspešnejši primer organizacije, ki vsaj deloma ukaluplja delovanje širokega spektra nacionalnih držav, so Združeni narodi.

V omenjeno izjavo, ki je ministru verjetno ušla v trenutku nezbranosti, sem se tako podrobno spustil le zato, ker odlično povzema celotno delovanje Republike Hrvaške v zvezi z arbitražnim sporazumom. To ravnanje temelji na interpretaciji mednarodnega prava, ki je resda domiselna, a tudi popolnoma odtujena od njegove pravilne uporabe in razlage. Naravnana je zgolj k zaščiti hrvaškega nacionalnega interesa. Seveda večina dejanj držav meri v to smer, s tem ni nič narobe, ravno nasprotno, država mora poskrbeti za svoje koristi.

Težava pa se pojavi, ko se nacionalni interes postavlja nad kogentna pravila mednarodnega prava. Ta naj bi bila, kot je rekel ameriški diplomat George Kennan, »blagi civilizator nacionalnega interesa«. S hrvaškim nacionalnim interesom pa arbitražni sporazum ni nujno najbolj skladen. Da bi razumeli zakaj je arbitraža, kot je bila zastavljena, za Republiko Hrvaško že sama po sebi neugodna, se je potrebno najprej na kratko ozreti na nekaj osnov prava morja.

S Konvencijo o mednarodnem pravu morja, ki je bila sprejeta sredi osemdesetih let, veljati pa začela deset let kasneje, so bili med drugim določeni tudi t.i. morski pasovi. Od njih so odvisne pravice držav na določenem območju morskih voda. Za tale sestavek sta najbolj relevantna dva. Prvi, imenuje se teritorialne vode, sega 12 navtičnih milj od temeljne črte (čeprav je njeno določanje lahko razmeroma zapleteno pa je dovolj reči, da je ta črta obala). Nad morjem v tem pasu ima država enake pravice, suverenost, kot nad kopnim ozemljem, predstavlja pa tudi državno mejo na morju. Druge države v te vode brez dovoljenja ne smejo posegati, imajo pa njihove ladje, tako vojaške kot civilne ter podmornice, pravico do neškodljivega prehoda.

Drugi pa je odprto morje, ki se začne, ko se končajo vsi drugi pasovi, če ni geografskih ovir, se to zgodi 200 navtičnih milj od temeljne črte, če pa so, se lahko zgodi, da ga sploh ni, ali pa se začne že bistveno prej (kot se zgodi v morju relevantnem za arbitražni sporazum). V odprtem morju vlada svoboda plovbe, države, ki imajo dostop do njega pa so pomorske države.

V arbitražnem sporazumu je med drugim določeno tudi, da mora, poudarjam mora, Stalno arbitražno sodišče določiti tudi stik (junction) Slovenije z odprtim morjem. Tako smo si zagotovili ohranitev statusa pomorske države, ter, in to je še posebno relevantno, tuje ladje bodo lahko še naprej vplule v in iz Luke Koper, ne da bi bile izpostavljene kontrolam tretje države.

Konkretno to pomeni, da Hrvaška policija ne bo mogla kontrolirati tujih tovornih ladij, kar bi lahko počela, če bi v Luko Koper plule skozi njeno teritorialno morje. Sicer je Arbitražno sodišče določilo, da je pas, ki povezuje naše teritorialno morje z odprtim morjem hrvaško teritorialno morje, je pa hkrati Hrvaški vzelo določene suverene pravice (ki bi jih v normalnih razmerah lahko izvajala) nad tem pasom. To pomeni, da bo režim za tuje ladje enak kot bi bil, če bi bil ta pas odprto morje.

In ker sem po naravi nezaupljiv, se mi zdi prav verjetno, da bi Hrvaška, če bi Slovenija stika z odprtim morjem ne imela, vestno kontrolirala tuje tovorne ladje, ki bi skozi njeno teritorialno morje plule v Luko Koper. Takšne kontrole bi seveda prej ali slej odvrnile te ladje od uporabe naše Luke, ter jih napeljale k iskanju alternativ. Teh pa v tem delu Jadranskega morja ni posebno veliko, zgolj dve. Prva je Trst. Druga pa Reka.

Po napisanem (in še čemu) seveda ne čudi, da so južni sosedje na vse pretege poskušali zminirati arbitražni sporazum. Ampak tega so se lotili na način, ki nikakor ne vzdrži pravne presoje. Arbitražni sporazum je mednarodna pogodba, od katere lahko država odstopi, če jo druga pogodbenica bistveno prekrši. Poenostavljeno povedano je bistvena kršitev takšna kršitev, ki onemogoča izvršitev pogodbe ali ji vzame njen smisel.

Faux pas našega arbitra in agentke pa je sicer bil kršitev pripisljiva državi, ne pa tudi bistvena kršitev, saj je pogodbo še vedno mogoče izvršiti. Tako je odločil sam Tribunal, ki je dalje odločil, da se arbitraža nadaljuje z novim arbitrom, ki je nadomestil dr. Jerneja Sekolca. Hrvaško vztrajanje pri neveljavnosti arbitražne odločbe zanje je torej nedopustno in v nasprotju z arbitražnim sporazumom, ki določa, da je odločitev, kakršna koli že, dokončna in zavezujoča. Nespoštovanje odločbe je torej kršitev arbitražnega sporazuma in posledično mednarodnega prava.

Seveda pa Republika Hrvaška ni prva država, ki zanjo neugodne odločbe enega izmed mednarodnih (ali meddržavnih) sodišč ne priznava. Takšnih primerov je kar precej, posebno pogosto pa se vanje zapletajo države tretjega sveta, predvsem centralnoafriške. Dobro poznan je primer Ugande in Konga povezan z vojno med njima. Dalje mednarodnopravne odločbe rade spregledajo tudi države, ki vodijo izrazito agresivno zunanjo politiko, recimo ZDA (oborožene aktivnosti v Nikaragvi) ali Izrael (zid, ki se zažira v palestinsko ozemlje – čeprav je tukaj šlo za svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča, ki je, kot pove že samo ime, zgolj svetovalno). Čile in Argentina pa sta se leta 1978, v času vojaških hunt, zaradi odločbe Arbitražnega sodišča o skupinici otokov zapletli v vojno, ki se je po posredovanju papeža Janeza Pavla II po nekaj urah končala.

Sploh najbližje pa je hrvaška retorika tisti Slobodana Miloševića, ki je med sodnim procesom pred Mednarodnim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo izjavil »To sodišče smatram za lažno sodišče. In to obtožnico smatram za lažno obtožnico. Sodišče je nezakonito, ker ni bilo postavljeno s strani generalne skupščine ZN«.

Pod črto, znašli smo se v položaju, v katerem imamo zavezujočo sodbo, ki je Hrvaška ne priznava, Sloveniji pa je v interesu, da se izvrši. Kako torej dalje? Pravnih možnosti, razen tožbe pred Sodiščem EU, ki bi morebiti bila mogoča zaradi povezanosti arbitražnega sporazuma s pristopnimi pogajanji s Hrvaško (po tej logiki, bi se kršitev sporazuma lahko obravnavalo kot kršitev prava EU), ni. Obstajajo pa možnosti mehčanja hrvaških stališč z diplomatskimi pritiski ter retorzijami.

V prid izpolnitve arbitražnega sporazuma so se izrekli pomembni igralci na evropskem diplomatskem parketu, Nemčija, Francija, države Beneluksa, Evropska komisija, … izpolnjevanje sodb je nenazadnje sestavni del vladavine prava, na kateri temelji moderna državna ureditev. Sloveniji je nedvomno v korist tudi dejstvo, da Hrvaška nima meje razčiščene niti z eno zmed bivših republik SFRJ.

Slovenija pa lahko tudi sama pritiska na Hrvaško, za to ima nekaj odličnih priložnosti, katerih, pa prepuščam domišljiji bralca. Vsekakor pa moramo odločno in konzistentno vztrajati na zavračanju kakršnih koli bilateralnih pogajanj o meritornem reševanju spora, kajti le-ta bi lahko zbujala občutek, da se Slovenija strinja s hrvaškimi stališči.

Vprašanja mejnega spora torej ni več. Ostaja pa vprašanje, kdaj bodo vsakokratne vlade Republike Hrvaške opustile spletkarsko delovanje, ki je resda dobro služilo hrvaškemu delu habsburške dvorne kamarile, v EU pa nikakor ne spada.

Rok Dacar je pravnik in bodoči magistrski študent na College of Europe

Komentar Roka Dacarja: Ali ženske kvote prinašajo pozitivne učinke k večji enakopravnosti žensk v družbi?

»Če imajo ženske pravico povzpeti se na giljotino, bi morale imeti tudi pravico, povzpeti se na oder«, je pred dobrimo 200 leti izrekla francoska razsvetljenka Olympe de Gouges, avtorica Deklaracije o pravicah žensk in državljank, novinarka, dramatičarka in pisateljica. In čeprav se je nedolgo zatem, med revolucionarnim nasiljem, pod giljotino znašla tudi sama, je njena misel preživela. Zakaj torej še danes, kljub formalni izenačitvi položaja žensk in moških, (pri nas od konca druge svetovne vojne), nežnejši spol še vedno redkeje zasede odgovorne pozicije kot njihovi moški kolegi? Ter predvsem, kaj se da narediti, da temu ne bo več tako?

Mogoče zato, ker se ženske bolj posvečajo družini kot moški, mogoče zato, ker nimajo ženskih vzornic, po katerih bi se lahko zgledovale ali pa zato, ker družba ženske še vedno vidi kot neprimerne za opravljanje izpostavljenih funkcij, na katerih se z nežnostjo, ki se jim pripisuje, ne da priti prav daleč. V politiki je to še posebno res, saj velikokrat nad dobrimi argumenti prevlada pompozni nastop. Kar nekaj uspešnih političark ima tako nedvomno lastnosti, ki jih stereotipno pripisujemo moškim, ostrino, strogost in brezkompromisnost. A prav dobro bi na to vprašanje ne znal odgovoriti, to prepuščam kakemu sociologu. Nekaj več besed pa bom zapisal o tem, kako povečati število žensk na odgovornih položajih.

Kako torej? Poti sta dve. Prva je obravnavanje in odpravljanje razlogov, zaradi katerih ženske ne dostopajo tako pogosto do visokih funkcij v gospodarstvu, politiki ter drugod, kot moški. Torej predvsem spreminjanje pogosto globoko ukoreninjenih navad z ne zavezujočim delovanjem  v smeri predrugačenja prakse, ki je resda pomembno in potrebno, a brez spremljajočih pravnih ukrepov tudi neučinkovito.

Druga pot so torej pravni ukrepi, spremembe zakonodaje in ustave. Pri teh je uspeh zagotovljen. Tu gre za prisilne ukrepe, za katere bi se dalo trditi, da posegajo v nekatere temeljne pravice, recimo pravico do enakosti pred zakonom, v Sloveniji urejeno v 14. členu Ustave, ki določa, da imajo vsi, ne glede na razne osebne okoliščine (tudi spol), enake človekove pravice in temeljne svoboščine. Torej tudi enako pasivno in aktivno volilno pravico, torej pravico voliti in biti (iz)voljen, ki bi se načeloma naj zagotovila vsem polnoletnim državljanom, v nekaterih primerih pa tudi tujcem, odvzeti pa jo je mogoče v izrazito  omejenem krogu primerov.

In čeprav kvote v to pravico morda res posegajo, ta poseg ni nedopusten, saj je sorazmeren za dosego upravičenega cilja, torej enakomerne zastopanosti spolov. Gre za t.i. pozitivno diskriminacijo, torej dajanje prednosti tistim skupinam, ki so glede na stanje v družbi v slabšem položaju in se jih s takšnimi ukrepi postavlja položaj primerljiv s  tistim privilegirane skupine. Takšni ukrepi nimajo nič skupnega z diskriminacijo v negativnem pomenu besede, ki pomeni neupravičeno in nepravično razlikovanje na podlagi okoliščin, ki niso upravičena podlaga za to razlikovanje. Ukrepi pozitivne diskriminacije naj bi bili potrebni le do vzpostavitve enakopravnega položaja neprivilegirane skupine, ko se bo to enkrat zgodilo, se bo dalje ohranjal sam in pravni ukrepi bodo postali nepotrebni.

Kakšne rezultate so torej prinesli ti ukrepi tam, kjer so bili uvedeni? Na kratko, velike. Od uvedbe kvot na volitvah v državni zbor in v občinske svete se je število ženskih poslank in svetnic občutno povečalo. Na področjih, kjer takšnih kvot ni, pa do večjih sprememb ni prišlo. Tako recimo število žensk na vodilnih položajih v gospodarskih družbah še vedno ostaja nizko, konec lanskega leta je izmed 101 največjega slovenskega podjetja članico uprave imelo 27, predsednico uprave pa le 10 podjetij. Podobno ali pa še bolj žalostni so rezultati ko pogledamo število županj. Teh je v več kot 200 občinah zgolj 14. Trenutno je v pripravi predlog zakona o postopni uvedbi 40-odstotnih ženskih kvot na odločujočih mestih v gospodarstvu, podobnih premikov na področju povečanje števila županj pa ni.

Določitev kvot za županje je tudi veliko težje učinkovito izpeljati kot isti ukrep na drugih področjih. Razloga za to sta dva. Prvi je, da bi uvedba takšnega ukrepa terjala spremembo ustave, torej dvotretjinsko večino v parlamentu, ki jo je relativno zahtevno doseči. Drugi, ki je še veliko večji, pa ima korenine v značilnostih volitev županov. Kvote se namreč dajo predpisati le, če je na kandidatni listi več kandidatov (oziroma več članov uprave ali nadzornega sveta, ko je govora o gospodarskih družbah), kakor recimo pri volitvah v občinski svet. Kandidat za župana pa je en sam. Kvoto je torej nemogoče predpisati. Edini način, da bi se le-te lahko uvedle bi bila določitev kvot na nivoju političnih strank. Te bi se lahko le težko vpeljale po principu zadrge, kakršen velja na volitvah v občinski svet. Zadrga pomeni, da na kandidatni listi kandidata enega spola, nujno nasledi kandidat drugega spola.

Torej, če je prvi kandidat moškega spola, mora biti drugi ženskega in tretji spet moškega, ter tako dalje do konca liste ali pa do njenega določenega dela, recimo polovice. Pri volitvah županov ima ta metoda eno ključno pomanjkljivost, ki jo napravi neuporabno. Kako namreč določiti, s katerim kandidatom in/ali občino se bi takšna »kandidatna lista« začela. Pri volitvah v občinski svet to ni težava, saj je lista ena, kandidati, ki so na njej postavljeni višje pa načeloma tudi izvoljeni pred kandidati, ki so postavljeni za njih. Za občine pa se seveda ne da uporabiti podobnega sistema. Torej takšna metoda očitno odpade, kar pomeni, da bi se kvote dalo določiti le na vse kandidate ene stranke (X odstotkov vseh županskih kandidatov stranke bi moralo biti drugega spola).

A tudi takšna ureditev s sabo prinaša eno bistveno težavo, ki njeno učinkovitost zrelativizira. Stranke bi namreč lahko ženske kot kandidatke postavljali v občine, v katerih so možnosti za njihovo izvolitev minimalne. Poleg vsega tega pa je pri določanju kvot na županje še ena težava. Veliko kandidatov na županskih volitvah je namreč neodvisnih in torej (vsaj uradno) nepovezanih s političnimi strankami. Pri neodvisnih listah, na katerih je več kandidatov, se kvote lahko brez težav določijo, pri neodvisnih kandidatih za župane pa je to nemogoče. Kot povzetek odstavka torej velja povedati, da je povečanje števila županj preko kvot relativno težko doseči. Morda pa bo kakšna inovativna rešitev izšla iz raziskave omenjene problematike Inštituta za ustavno pravo?

Nazadnje naj se dotaknem še nove sestave upravnega odbora ljubljanske univerze, v kateri ni niti ene ženske. Zakaj je spolna sestava takšna, ne vem, a glede na to, da imamo študenti velike večine fakultet (z izjemo tehniških) to srečo, da je približno dve tretjini študentske populacije ženskega spola, je neprimerna.  Resno bi veljalo razmisliti o uvedbi kvot tudi za ta organ, da bi v prihodnjih sestavah spola bila bolj uravnoteženo zastopana.

Rok Dacar je pravnik in bodoči magistrski študent generacije 2017/2018 na College of Europe

Komentar Rok Dacar: Stranpoti členov 10a in 10b zakona o tujcih

Le malokateri zakon vzbudi toliko zanimanja strokovne in širše javnosti ter vnaša v politično delovanje toliko turbulenc, kot jih je Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona o tujcih (Ztuj-2D), oziroma njegovo sprejemanje. V zvezi z njegovo vsebino so se pojavljali številni, po mojem mnenju upravičeni, pomisleki glede skladnosti zakona z Ustavo in mednarodnimi konvencijami, ki vežejo Slovenijo. Kot pravnik (v nastajanju) se ne čutim poklicanega in usposobljenega razpravljati o političnih pretresih znotraj največje koalicijske stranke in formiranju dokaj nenavadno sestavljene večine, ki je zakon sprejela. Zato pa bom na kratko naslovil nekaj pravnih težav tega zakona.

Najprej pa nekaj besed o ozadju. Namen novih dveh členov zakona je zaščititi državo pred potencialnim novim množičnim prihodom migrantov po t.i. balkanski begunski poti, ki je po dogovoru EU s Turčijo iz lanskega marca sicer bolj ali manj zaprta. Drži pa, da je Turčija dokaj nezanesljiv partner in je že večkrat uporabila grožnjo odstopa od dogovora, nazadnje po januarski odločitvi grškega vrhovnega sodišča, da ne bo prišlo do izročitve osmih oficirjev, ki so po neuspelem puču lanskega julija zbežali v Grčijo. S sprejetjem zakona je Slovenija v Barlaymont in v Banske dvore poslala jasen signal, da se, ob morebitnem (čeprav razmeroma neverjetnem) ponovnem odprtju balkanske begunske poti migrantska kriza ne bo reševala v Sloveniji.

Ko govorimo o migrantih je potrebno razlikovati med tistimi, ki so po mednarodnem pravu deležni zaščite (begunci) ter tistimi, ki je niso (povečini ekonomski migranti). Beguncem mednarodno pravo, najpomembnejši dokumenti na tem področju so tretja Ženevska konvencija ter Dodatna protokola I in II, daje zaščito. Zagotovo ne vsi, vsekakor pa lep delež, migrantov, ki bi do Slovenije prišli ob morebitnem ponovnem odprtju balkanske begunske poti, bi bil beguncev, ki bi jim kot takim po mednarodnem pravu bili dolžni nuditi zaščito. Relevantne mednarodne pogodbe je ratificirala tudi Slovenija, kar pomeni, da so v našem pravnem sistemu nadrejene zakonom ter podrejene ustavi.

S sprejetjem zakona se v stari Zakon o tujcih vnašata dva nova člena, 10a (spremenjene razmere na področju migracij in 10b (ukrepanje ob spremenjenih razmerah na področju migracij). Prvi od njiju uvaja neko posebno stanje, stanje »spremenjenih razmer« v katerem je »oteženo delovanje osrednjih institucij države in zagotavljanje njenih vitalnih funkcij«. To stanje uvede na predlog Vlade DZ za obdobje 6 mesecev, ki se lahko v nedogled podaljšuje, vsakič za 6 mesecev. Torej je le navidezno časovno omejeno, saj se ga da po mili volji podaljševati za nadaljnjih 6 mesecev, kar je v nasprotju z 16 členom Ustave, ki pravi, da je določene (ne vse) človekove pravice mogoče suspendirati šele in le za čas trajanje vojnega in izrednega stanja nikakor pa ne na zalogo, ali kot pravi drugi odstavek člena 10a Zakona o tujcih ko bi »lahko« nastale razmere, ki ogrožajo javni red in notranjo varnost.

Tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah ima enako dikcijo, določene konvencijske pravice se lahko suspendirajo »med vojno ali ob kaki drugi splošni nevarnosti« (člen 14). Nadaljnja težava se pojavi v tem, da tako Ustava kot tudi Konvencija za omejitev človekovih pravic zahtevata ali vojno ali izredno stanje. »Stanje spremenjenih razmer« po Zakonu o tujcih pa ni ne eno ne drugo in bi v primeru aktivacije ukrepov šlo za kršitve človekovih pravic v stanju miru, ki so seveda nedopustne. Zadnja težava v tem sklopu pa je, da 16. člen Ustave prepoveduje da omejitev človekovih pravic povzroči neenakopravnost, ki temelji na osebnih lastnostih. Iz zakona pa jasno izhaja, da se bo med migranti delala razlika glede na zdravstveno in družinsko stanje.

V členu 10b pa je opisano okostje postopka, po katerem se v stanju »spremenjenih razmer« ravna s tujci. Na kratko rečeno, pove, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrže, če v drugi državi EU iz katere je tujec prišel (torej na Hrvaškem) ni sistemskih pomanjkljivosti glede azilnih postopkov in če tam ne bo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Če pa je tujec v tako slabem zdravstvenem stanju, da se ukrep ne more izvesti, ali je njegov družinski član ali pa mladoletnik brez spremstva, se tak ukrep ne more izvesti. Tudi v tem členu se skriva nekaj zank.

Tujec sicer ima pravico do pritožbe glede sklepa s katerim se zavrže prošnja za mednarodno zaščito, je pa velika verjetnost, da bi takšna pritožba v resnici ne bila učinkovita. Evropsko sodišče za človekove pravice je skozi svojo sodno prakso izoblikovalo standard, da mora biti pravica do pravnega sredstva (v tem primeru pritožbe) učinkovita v resničnem življenju in ne le na papirju, o njej pa mora biti odločeno v nekem razumnem roku, da se smatra za učinkovito.

Osebno si izjemno težko predstavljam, kako bi tujec, ki je »nastanjen« v zbirnem centru nekje na Hrvaškem in zelo verjetno ne govori hrvaščine v ustreznem roku prišel do osebe z ustreznim znanjem, ki bi v sosednji državi vložila pritožbo zoper sklep. To pravno sredstvo zagotovo ni učinkovito. Naslednja težava pa je v tem, da bi o zdravstvenem stanju in starosti migrantov zelo verjetno odločali policisti, ki ne za eno ne za drugo niso ustrezno strokovno usposobljeni in bi izjeme vrnitvi na Hrvaško zelo verjetno ostale zgolj na papirju.

Na postopek sprejemanja omenjenega zakona se je nenavadno ostro odzval tudi Svet Evrope, mednarodna organizacija namenjena varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s sedežem v Strasbourgu. Deležni smo bili neposrednih, nadvse nediplomatskih kritik, »ponujena« nam je bila celo pomoč pravnih strokovnjakov, ki bi uredili zakon tako, da bi ne kršil Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Slednjo gesto bi lahko kdo razumel tudi kot sporočilo Sveta v smislu »poslali vam bomo naše pravnike, ker so vaši očigledno nesposobni pripraviti zakon, ki ne krši človekovih pravic«.

Do veliko hujših ter ne zgolj potencialnih (kot v našem primeru) kršitev evropskega prava človekovih pravic je prišlo že v kar nekaj članicah Sveta, v Turčiji, na Poljskem ter v Veliki Britaniji. Ruska federacija pa je skoraj pet let blokirala sprejetje protokola 14, katerega namen je bil razbremeniti Evropsko sodišče za človekove pravice. Nobena od teh držav ni bila deležna takšne kritike, pač pa le meglenih in diplomatsko kultiviranih opominov. Razlog za to občutno razliko v obravnavanju je več kot očitno majhnost Slovenije (in temu primerna količina finančnih sredstev, ki jih nameni za delovanje Sveta).

Zakon pa je tudi v očeh evropskega prava človekovih pravic sila problematičen. Sodišče se je v večih sodbah postavilo na stran beguncev. V sodbi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji je prvo obsodilo, ker je prosilca za azil vrnila v Grčijo, čeprav je bilo dobro znano, da so tam razmere, ki jim bo izpostavljen nečloveške, drugo pa zaradi teh razmer. V zadevi Hirsi Jamaa proti Italiji je bila Italija obsojena, ker je njihova obalna straža blizu Lampeduse prestregla ladjo z migranti in jih, ne da bi predhodno ugotovili ali imajo pravico do mednarodne zaščite ali ne, vrnila v Libijo. Do obsodbe je prišlo, čeprav niso niti stopili na italijansko zemljo.

Do podobne situacije bi zelo verjetno prišlo tudi ob uvedbi stanja »spremenjenih razmer«. Kot ponazoritev razmeroma široke zaščite, ki jo Sodišče namenja prosilcem za azil lahko navedemo tudi primer HLB proti Franciji, kjer je Francija bila obsojena, saj je želela izgnala pritožnika v Kolumbijo, kjer mu je pretilo maščevanje kartelov, ker je pretrgal kolumbijsko verzijo omerte. Pa tudi zadevo Jabari proti Turčiji v kateri je do obsodbe prišlo zaradi nameravanega izgona Iranke, ki ji je v domovini zaradi prešuštva grozilo kamenjanje. Gotovo pa bi se dalo najti še številne druge primere.

To pravo Slovenija mora upoštevati, saj na področju človekovih pravic velja uporabiti tisti akt, ki nudi najvišjo raven zaščite. Poleg tega pa ustava v 15. členu določa, da se pravic iz mednarodnih aktov, ki zavezujejo Slovenijo ne sme omejevati z argumentom, da jih ustava ne priznava ali pa jih priznava v manjši meri.

Kako torej dalje?

Varuhinja človekovih pravic je vložila zahtevo za ustavno presojo dveh členov, o kateri mora zdaj odločiti Ustavno sodišče. Kakšna bo njegova odločitev si ne upam ugibati. Če člena na Ustavnem sodišču ne bosta padla in bi bilo kdaj v prihodnosti nove določbe zakona potrebno uporabiti, bi lahko oškodovanec vložil pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Kolikor sam poznam logiko njegovega delovanja, bi verjetno ne zahtevalo izpolnitve strogih formalnosti za dopustnost pritožbe ter našlo nek manever, s katerim bi dopustilo vsebinsko odločanje. Po mojem skromnem mnenju bi bil rezultat najverjetneje obsodba Slovenije ter vse iz nje izhajajoče finančne in moralne posledice.

Menim, da ni bilo razloga za sprejem zakona, ter da je po nepotrebnem napravil razpoke v vladajoči koaliciji in hkrati dal vetra v jadra opozicijskih strank, ki se zavzemajo za bolj trdo obravnavanje migrantov. Iste rezultate bi lahko dobili tudi na dosti manj konflikten način. In sicer z razglasitvijo izrednih razmer ob morebitnem novem migrantskem valu ali pa tako, da bi se Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona tujcih pripravil in uskladil do te stopnje, da bi se ga lahko v primeru potrebe na hitro sprejelo.

Volilna baza desno-nacionalističnih strank bo na tej strani tudi ostala in se ne bo pomaknila bolj proti sredini. Za zmerne stranke zato ni koristno, da prevzemajo njihovo retorika. Še posebno to velja v času, ko se krivdo za vsa zla in žalosti s poenostavljanjem in populističnim zrcaljenjem resničnosti želi prevaliti na tiste druge, tiste, ki niso naši.

Kdo pa so sploh naši?

Rok Dacar, študent Pravne fakultete Univerze v Ljubljani

Komentar študenta prava Roka Dacarja o napovedanem koncertu Thompsona v Mariboru: »Kdor poje zlo ne misli?«

Legendarni francoski pevec Charles Trenet je v eni izmed pesmi, Duša poetov, prepeval, da se pesmi še dolgi po smrti pevcev pretakajo po cestah, množice pa jih pojo, čeprav ne vedo kdo jih je sploh napisal. Zagotovo je besedilo preveč romantično, nam pa kljub temu pokaže kakšen pomen ima lahko nekaj zapetih besed. Simbolizirajo lahko cela obdobja, posebno tiste, ki so napisane v težkih časih pa so za ljudi žarek prepotrebnega upanja.

Seveda pa ne gre podcenjevati niti pomena tistih pesmi, ki v sebi nosijo sporočila, ki nasprotujejo vrednotam na katerih naša družba stoji. Za trenutno situacijo zelo aktualen primer so tiste, ki jih prepeva hrvaški zvezdnik Marko Perković, po puški, ki jo je nosil med Domovinsko vojno znan tudi kot Thompson. In ta estradnik bo čez dober mesec verjetno prišel prepevati v mariborsko Festivalno dvorano.

Najprej nekaj besed o dotičnem gospodu in njegovem repertoarju. Sam se imenuje domoljub, svoje pesmi pa domoljubne, kar niti ni nenavadno, saj je začel svojo kariero v času Domovinske vojne, ko je bila tretjina hrvaške pod srbsko okupacijo in je večina Hrvatov, med njimi tudi pevcev, upravičeno začutila domoljubni klic. Besedila nekaterih njegovih pesmi, pa gredo v nekoliko bolj ekstremno »domoljubje« kot tista njegovih sodobnikov.

Sam jih sicer podrobno ne poznam, sem pa jih zavoljo tega članka nekaj prebral, med njimi tudi njegov Waterloo, prvi in največji hit, Bojna Čavoglava, v katerem med drugim poziva k metanju bomb na »bando«, začne pa jo z besedami »Za dom – spremni!«, ustaškim pozdravom. Še v večje ekstreme gre pesem Jasenovac i Gradiška stara, kjer odkrito simpatizira z poglavnikom Pavelićem in govori o klanju Srbov. Seveda pa ne gre pozabiti omeniti niti ustaške ikonografije, ki je pogost spremljevalec njegovih koncertov.

Po vsem povedanem osebno menim, da njegov nastop v necenzurirani obliki pri nas nima kaj iskati. Enakega mnenja so bili tudi v Bosni in Hercegovini pa tudi v Švici in v Avstriji. Ampak zakaj, ko pa ima v liberalni državi vsak pravico do svobode govora, gotovo pa tudi pravico poslušati kar hoče ter svobodo hoditi na koncerte, ki si jih zaželi?

Kdor želi poslušati Thompsona to vsekakor lahko (čeprav bi mu osebno svetoval naj si raje nabavi CD Oliverja Dragojevića ali Davorja Radolfija). Pravico ima tudi obiskati njegov koncert, kar pa še ne pomeni, da nima država pravice tega koncerta prepovedati ali le pogojno dovoliti. In to bi morala storiti.

Pravica do svobode govora, in pod svobodo govora ne spada le to, kar razumemo z besedo govor, pač pa tudi sporočanje na ostale načine, tudi v pesmih, namreč nikakor ni neomejena in vseobsežna. Je ena temeljenjih pravic v vsaki liberalni državi, kot tako pa jo močno ščitijo tudi sodišča, posebno ustavna ter Evropsko sodišče za človekove pravice.

Ščitijo se tudi in predvsem tiste izjave, ki užalijo in šokirajo, a to morajo narediti z nekim legitimnim ciljem. V očeh ESČP je bila recimo dopustna označba poslanca Srečka Prijatelja za „cerebralnega bankrotiranca“, ker je bil namen relevantnega komentarja v Mladini se odzvati na žaljive izjave poslanca, naperjene zoper istospolno usmerjene.

Izjave, ki so žaljive samo zato, da so žaljive in ki povrhu vsega še dokaj odkrito zbujajo sovraštvo pa nikakor niso zavarovane. Francoska sodišča so „komika“ Dieudonnéja obsodila na 10 000 evrov globe, ker je na enem izmed njegovih nastopov bil prisoten tudi negacionist, oblečen v črtasto pižamo z davidovo zvezdo. Evropsko sodišče za človekove pravice je njegovo pritožbo zavrnilo in dalo prav francoskim oblastem kajti „svoboda govora ne varuje tudi zanikanja holokavsta“.

V takšnem primeru gre za tako imenovano zlorabo pravice, ki jo ureja 17. člen Evropske konvencije o človekovih pravica in ki preprečuje, da bi z zlorabo konvencijske pravice napadali kako drugo konvencijsko pravico. Popolnoma dopustno in v skladu s sodno prakso je torej, da se takšne omejitve svobode govora dopustijo, seveda pa morajo biti sorazmerne.

Podobnih primerov bi se dalo najti še na desetine, a dotični je posebno podoben situaciji z Thompsonom, ki sicer holokavsta ne zanika, zato pa opeva režim, ki je v njem aktivno sodeloval (spomnimo, da je nad razmerami v Jesenovcu bil šokiran celo šef SS Heinrich Himmler).

Sicer je res, da ima veliko drugih pesmi militantno vsebino in da pozivajo k nasilju, pa se kljub temu nikomur ne zdijo problematične. Lep primer sta recimo ameriška (Then conquer we must when our cause it is just/torej moramo zavojevati ko je naš cilj pravičen) ali francoska (aux armes citoyens/k orožju državljani) himna. A te besede je potrebno razumeti v kontekstu časa in okoliščin v katerih so bile napisane. Enako logiko lahko uporabimo tudi za razne pesmi iz novejše zgodovine, recimo partizanske.

Nikakor pa ni mogoče argumentirati ali celo opravičiti opevanja koncentracijskega taborišča v katerem so ustaši poklali nekaj sto tisoč ljudi. To ni več domoljubje, pač pa odkrito simpatiziranje z zločinskih režimom. In pozdrav „Za dom – spremni“ je simbol tega režima. Čeprav ga je baje prvič uporabil ban Šubić-Zrinski, kasneje pa tudi ban Jelačić, je neločljivo povezan z NDH, kjer je bil uradni pozdrav.

Torej ustaška verzija tretjerajhovskega „Sieg Heil“. Dokaj pogost argument, da je to zgodovinski pozdrav, ki nima nobene povezave z ustaši ima torej približno enako moč, kot bi jo imelo opravičevanje poveličevanja kljukastega križa rekoč, da je to v resnici sveti simbol budistov in hindujcev, ki so ga nacisti zgolj zlorabili.

Si lahko kdo zamisli, da bi kak nemški pevec na začetku svojega šlagerja zakričal „Sieg Heil“? Ali pa da bi v kaki pesmi opeval zaplinjevanje Judov ali streljanje talcev?

A ultranacionalistične pesmi so le del Thompsonovega repertoarja. Prepeva tudi druge, domoljubne in ljubezenske. Prepovedati njegov koncert Thompsona v Mariboru zato, ker je na drugih prepeval in bi tudi na tem lahko nekaj pesmi, ki so „problematične“, bi bilo po mojem mnenju pretiran ukrep. Cilj preprečiti (ne)posredno poveličevanje hrvaškega ultranacionalizma bi se dalo doseči tudi na manj agresiven način. Lahko bi koncert cenzurirali, določili, katere pesmi se sme in katerih se ne sme peti.

To ni le ustaljena praksa v Severni Koreji, kjer je takšno obravnavo doživela skupina Laibach, pač pa je takšni cenzuri bil podvržen Thompsonov koncert v Švici. Poleg tega pa bi morali tudi aktivno poskrbeti za to, da bi na koncertu ne prihajalo do proustaških izpadov publike. To bi se dalo doseči z zasegom raznih zastav, majic in drugih nosilcev sporočil z ustaško vsebino na vhodu, s poostreno policijsko prisotnostjo na koncertu ter doslednim sankcioniranjem vsakega neprimernega klica.

Tak ukrep bi bil veliko bolj učinkovit kot popolna prepoved koncerta, saj bi ne prilival olja na ogenj ultranacionalistom. Ti bi ne mogli reči, da država aktivno posega v njihova življenje z določanjem katere koncerte smejo in katerih ne smejo obiskati, ter tako pridobivati še dodatne podpore. In še posebno danes, ko se Evropa vse bolj oblači v rjavo je potrebno še toliko bolj paziti, da v želji po boju zoper razna skrajna gibanja teh v resnici ne okrepimo še bolj.

Rok Dacar je študent 4. letnika Pravne fakultete v Ljubljani