Prispevki

Rok Dacar - kolumna

Komentar pravnika Roka Dacarja: Je bog res nad spoštovanjem mednarodnega prava?

Pred meseci je tedanji hrvaški minister za zunanje zadeve Ivo Stier, bivši evropski poslanec, pred kamerami dejal „nad hrvaškim Saborom je samo bog“. S tem je ciljal na odločitev zakonodajnega organa južnih sosedov, da odločba Stalnega arbitražnega sodišča v sporu med Hrvaško in Slovenijo, kakršnakoli že bo, zanje ne bo zavezujoča.

Ta izjava je bila ravno tako, ali pa še bolj, problematična kot sama odločitev o izstopu iz arbitražnega sporazuma in njeno izvajanje. Zakaj? Če je nad Saborjem samo bog, to pomeni, da nad njim ni nobena druga „posvetna“ institucija, niti Evropska unija, niti Združeni narodi, niti Svet Evrope. In če je temu tako, če je absolutno suveren, lahko dela kar hoče, ker so njegova dejanja v vsakem primeru po naravi stvari pravilna in legitimna. Nikogar in ničesar ni, ki bi mu smel določiti kaj je prav in kaj ne.

Takšne miselnosti se mednarodna skupnost z ustanavljanjem nadnacionalnih organizacij, ki tako ali drugače kontrolirajo nacionalne države, skuša, bolj ali manj uspešno, znebiti vsaj že 200 let. Najodličnejši in najuspešnejši primer organizacije, ki vsaj deloma ukaluplja delovanje širokega spektra nacionalnih držav, so Združeni narodi.

V omenjeno izjavo, ki je ministru verjetno ušla v trenutku nezbranosti, sem se tako podrobno spustil le zato, ker odlično povzema celotno delovanje Republike Hrvaške v zvezi z arbitražnim sporazumom. To ravnanje temelji na interpretaciji mednarodnega prava, ki je resda domiselna, a tudi popolnoma odtujena od njegove pravilne uporabe in razlage. Naravnana je zgolj k zaščiti hrvaškega nacionalnega interesa. Seveda večina dejanj držav meri v to smer, s tem ni nič narobe, ravno nasprotno, država mora poskrbeti za svoje koristi.

Težava pa se pojavi, ko se nacionalni interes postavlja nad kogentna pravila mednarodnega prava. Ta naj bi bila, kot je rekel ameriški diplomat George Kennan, »blagi civilizator nacionalnega interesa«. S hrvaškim nacionalnim interesom pa arbitražni sporazum ni nujno najbolj skladen. Da bi razumeli zakaj je arbitraža, kot je bila zastavljena, za Republiko Hrvaško že sama po sebi neugodna, se je potrebno najprej na kratko ozreti na nekaj osnov prava morja.

S Konvencijo o mednarodnem pravu morja, ki je bila sprejeta sredi osemdesetih let, veljati pa začela deset let kasneje, so bili med drugim določeni tudi t.i. morski pasovi. Od njih so odvisne pravice držav na določenem območju morskih voda. Za tale sestavek sta najbolj relevantna dva. Prvi, imenuje se teritorialne vode, sega 12 navtičnih milj od temeljne črte (čeprav je njeno določanje lahko razmeroma zapleteno pa je dovolj reči, da je ta črta obala). Nad morjem v tem pasu ima država enake pravice, suverenost, kot nad kopnim ozemljem, predstavlja pa tudi državno mejo na morju. Druge države v te vode brez dovoljenja ne smejo posegati, imajo pa njihove ladje, tako vojaške kot civilne ter podmornice, pravico do neškodljivega prehoda.

Drugi pa je odprto morje, ki se začne, ko se končajo vsi drugi pasovi, če ni geografskih ovir, se to zgodi 200 navtičnih milj od temeljne črte, če pa so, se lahko zgodi, da ga sploh ni, ali pa se začne že bistveno prej (kot se zgodi v morju relevantnem za arbitražni sporazum). V odprtem morju vlada svoboda plovbe, države, ki imajo dostop do njega pa so pomorske države.

V arbitražnem sporazumu je med drugim določeno tudi, da mora, poudarjam mora, Stalno arbitražno sodišče določiti tudi stik (junction) Slovenije z odprtim morjem. Tako smo si zagotovili ohranitev statusa pomorske države, ter, in to je še posebno relevantno, tuje ladje bodo lahko še naprej vplule v in iz Luke Koper, ne da bi bile izpostavljene kontrolam tretje države.

Konkretno to pomeni, da Hrvaška policija ne bo mogla kontrolirati tujih tovornih ladij, kar bi lahko počela, če bi v Luko Koper plule skozi njeno teritorialno morje. Sicer je Arbitražno sodišče določilo, da je pas, ki povezuje naše teritorialno morje z odprtim morjem hrvaško teritorialno morje, je pa hkrati Hrvaški vzelo določene suverene pravice (ki bi jih v normalnih razmerah lahko izvajala) nad tem pasom. To pomeni, da bo režim za tuje ladje enak kot bi bil, če bi bil ta pas odprto morje.

In ker sem po naravi nezaupljiv, se mi zdi prav verjetno, da bi Hrvaška, če bi Slovenija stika z odprtim morjem ne imela, vestno kontrolirala tuje tovorne ladje, ki bi skozi njeno teritorialno morje plule v Luko Koper. Takšne kontrole bi seveda prej ali slej odvrnile te ladje od uporabe naše Luke, ter jih napeljale k iskanju alternativ. Teh pa v tem delu Jadranskega morja ni posebno veliko, zgolj dve. Prva je Trst. Druga pa Reka.

Po napisanem (in še čemu) seveda ne čudi, da so južni sosedje na vse pretege poskušali zminirati arbitražni sporazum. Ampak tega so se lotili na način, ki nikakor ne vzdrži pravne presoje. Arbitražni sporazum je mednarodna pogodba, od katere lahko država odstopi, če jo druga pogodbenica bistveno prekrši. Poenostavljeno povedano je bistvena kršitev takšna kršitev, ki onemogoča izvršitev pogodbe ali ji vzame njen smisel.

Faux pas našega arbitra in agentke pa je sicer bil kršitev pripisljiva državi, ne pa tudi bistvena kršitev, saj je pogodbo še vedno mogoče izvršiti. Tako je odločil sam Tribunal, ki je dalje odločil, da se arbitraža nadaljuje z novim arbitrom, ki je nadomestil dr. Jerneja Sekolca. Hrvaško vztrajanje pri neveljavnosti arbitražne odločbe zanje je torej nedopustno in v nasprotju z arbitražnim sporazumom, ki določa, da je odločitev, kakršna koli že, dokončna in zavezujoča. Nespoštovanje odločbe je torej kršitev arbitražnega sporazuma in posledično mednarodnega prava.

Seveda pa Republika Hrvaška ni prva država, ki zanjo neugodne odločbe enega izmed mednarodnih (ali meddržavnih) sodišč ne priznava. Takšnih primerov je kar precej, posebno pogosto pa se vanje zapletajo države tretjega sveta, predvsem centralnoafriške. Dobro poznan je primer Ugande in Konga povezan z vojno med njima. Dalje mednarodnopravne odločbe rade spregledajo tudi države, ki vodijo izrazito agresivno zunanjo politiko, recimo ZDA (oborožene aktivnosti v Nikaragvi) ali Izrael (zid, ki se zažira v palestinsko ozemlje – čeprav je tukaj šlo za svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča, ki je, kot pove že samo ime, zgolj svetovalno). Čile in Argentina pa sta se leta 1978, v času vojaških hunt, zaradi odločbe Arbitražnega sodišča o skupinici otokov zapletli v vojno, ki se je po posredovanju papeža Janeza Pavla II po nekaj urah končala.

Sploh najbližje pa je hrvaška retorika tisti Slobodana Miloševića, ki je med sodnim procesom pred Mednarodnim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo izjavil »To sodišče smatram za lažno sodišče. In to obtožnico smatram za lažno obtožnico. Sodišče je nezakonito, ker ni bilo postavljeno s strani generalne skupščine ZN«.

Pod črto, znašli smo se v položaju, v katerem imamo zavezujočo sodbo, ki je Hrvaška ne priznava, Sloveniji pa je v interesu, da se izvrši. Kako torej dalje? Pravnih možnosti, razen tožbe pred Sodiščem EU, ki bi morebiti bila mogoča zaradi povezanosti arbitražnega sporazuma s pristopnimi pogajanji s Hrvaško (po tej logiki, bi se kršitev sporazuma lahko obravnavalo kot kršitev prava EU), ni. Obstajajo pa možnosti mehčanja hrvaških stališč z diplomatskimi pritiski ter retorzijami.

V prid izpolnitve arbitražnega sporazuma so se izrekli pomembni igralci na evropskem diplomatskem parketu, Nemčija, Francija, države Beneluksa, Evropska komisija, … izpolnjevanje sodb je nenazadnje sestavni del vladavine prava, na kateri temelji moderna državna ureditev. Sloveniji je nedvomno v korist tudi dejstvo, da Hrvaška nima meje razčiščene niti z eno zmed bivših republik SFRJ.

Slovenija pa lahko tudi sama pritiska na Hrvaško, za to ima nekaj odličnih priložnosti, katerih, pa prepuščam domišljiji bralca. Vsekakor pa moramo odločno in konzistentno vztrajati na zavračanju kakršnih koli bilateralnih pogajanj o meritornem reševanju spora, kajti le-ta bi lahko zbujala občutek, da se Slovenija strinja s hrvaškimi stališči.

Vprašanja mejnega spora torej ni več. Ostaja pa vprašanje, kdaj bodo vsakokratne vlade Republike Hrvaške opustile spletkarsko delovanje, ki je resda dobro služilo hrvaškemu delu habsburške dvorne kamarile, v EU pa nikakor ne spada.

Rok Dacar je pravnik in bodoči magistrski študent na College of Europe

Kranjska čebela

Minister Židan: Sloveniji na konferenci FAO v Rimu soglasna podpora za razglasitev svetovnega dneva čebel

“Slovenija je na zasedanju Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) v Rimu dobila soglasno podporo za razglasitev 20. maja za svetovni dan čebel,” je povedal minister Dejan Židan. Končno odločitev o tem bo decembra sprejela generalna skupščina Združenih narodov. Slovenija si od leta 2014 prizadeva, da bi 20. maj razglasili za Svetovni dan čebel in s tem potrdili pomen tega opraševalca za preživetje človeka. Čebela in čebelarstvo je po mnenju Židana panoga, kjer smo najboljši. Meni, da je to eno redkih področij, kjer lahko rečemo, da smo velesila.

Židan z delegacijo na zasedanju FAO v Rimu

“Zanimivost razprave v Rimu je bila v tem, da je potekala v času, ko se FAO ukvarja s podnebnimi spremembami in porastom lakote na svetu,” je poudaril Židan. Države slovensko ponudbo podpirajo tudi, ker v njej vidijo enega od temeljev za povečano proizvodnjo hrane in boj proti lakoti. Slovenija bo po napocedi ministra pripravila prenovljeno resolucijo in iskala partnerje, ki jo bodo pripravljeni podpisati. “Mi smo se sicer na državni ravni dogovorili z mnogimi državami, ki pa jo morajo zdaj še podpisati, kar bo omogočilo, da bo šla pot izglasovanja predvideno potem decembra tega leta hitro naprej,” je napovedal Židan.

Židan na zasedanju FAO v Rimu 02

Kot je dejal, je Slovenija ena vodilnih držav na področju čebelarstva, zato se od nas pričakuje, da bomo aktivni pri mednarodnem izobraževanju. Slovensko kmetijsko in ministrstvo za izobraževanje si prizadevata, da bi v Sloveniji vzpostavili tudi mednarodni izobraževalni center za čebelarstvo. Prepoznavnost, predvsem pa strokovnost in kompetence slovenskih čebelarjev prinašajo povečano zanimanje različnih držav za slovensko znanje.

Židan na zasedanju FAO v Rimu 04

“Pripravljamo vse potrebno za ustanovitev mednarodne šole čebelarstva, pričakuje pa se tudi, da bomo vodilni pobudniki meddržavnih, mednarodnih raziskovalnih nalog, ki bodo odgovarjale na težave, s katerimi se čebele in drugi opraševalci soočajo,” je navedel minister.

Židan na zasedanju FAO v Rimu 01

Židan meni, da druge države Slovenijo vidijo kot referenčno državo na področju čebelarstva, ne želi pa napovedovati, kakšna bo usoda pobude o razglasitvi mednarodnega dneva čebel. “Obstaja izjemno velika verjetnost, da nam bo uspelo, da bo Generalna skupščina ZN obravnavala in sprejela našo pobudo, ampak zagotovo bomo vedeli šele takrat, ko se bo glasovanje končalo,” je še dodal Židan.

Židan na zasedanju FAO v Rimu 05

OZADJA - Franc KRIZANIC

Dr. France Križanič: Ekonomsko ogledalo Slovenije, julij 2017

Statistični urad Republike Slovenije in Banka Slovenije redno objavljata podatke o delovanju slovenskega gospodarstva. Med njimi so vsake tri mesce podatki o gospodarski rasti (o bruto domačem produktu) in rezultati ankete na trgu dela, ki kaže koliko ljudi je delovno aktivnih oziroma nezaposlenih, tudi če upoštevamo neformalne oblike dela (recimo t.i. pomagajoče družinske člane). Ostali podatki (o inflaciji, zunanji menjavi, kreditih bank gospodarstvu, javnih financah) so objavljeni bolj pogosto, v kombinaciji s podatki o gospodarski rasti in zaposlenosti pa omogočajo jasno sliko v kakšnem stanju je naše gospodarstvo, oziroma v kakšni smeri se giblje. Ali je gospodarska rast stabilna, se obeta sprememba v trendu, ipd.

V prvem četrtletju 2017 je bil slovenski bruto domači produkt (BDP) merjeno v evrih skoraj 7% večji kot pred letom. Če upoštevamo inflacijo (rast cen), se je od prvega lanskega do prvega letošnjega četrtletja povečal za dobre 5%. Obdelani podatki (izločitev vpliva inflacije in sezone) kažejo, da se je v prvem četrtletju 2017 slovenski BDP povečeval po 6% letno. Ugodni rezultati glede gospodarske rasti se nam torej obetajo tudi v prihodnje.

Od prvega četrtletja lani do letos se je slovenski izvoz realno povečal za skoraj 9%, investicije za blizu 11%, poraba gospodinjstev za 4%, državna poraba pa za slaba 2%. Pregled po gospodarskih panogah potrjuje, da se je ob nadaljevanju hitre rasti izvoza (vpliv zlasti na predelovalne dejavnosti in turizem) letos okrepilo tudi investicijsko povpraševanje (vpliv na gradbeništvo, tehnične in poslovne storitve, finančno ter zavarovalniško dejavnost), oboje skupaj pa je imelo ugoden učinek na pospešitev trgovine, prometa, komunikacijskih ter informacijskih dejavnosti.

Glede na prvo četrtletje 2008 (primerljiv podatek pred svetovno finančno krizo) je bil naš BDP prve tri mesece 2017 merjeno v evrih večji za 12%, če upoštevamo inflacijo pa za 0,3%. Slovensko narodno gospodarstvo »lovi« razvitejša gospodarstva in si lahko s prevzemanjem dobrih praks (tehnologij, poslovnih pristopov, ipd.) v daljšem obdobju zagotovi hitrejšo gospodarsko rast od svojih razvitejših trgovinskih partneric. Na tak način smo v Sloveniji imeli od 1995 do 2005 hitro in stabilno rast realnega bruto domačega produkta. Lahko bi jo nadaljevali, če ne bi prišlo do neracionalnega pregrevanja gospodarstva 2006 do 2008 in posledično hitrega upada BDP med finančno krizo 2009. Gospodarska rast se je 2010 ter 2011 sicer povrnila in v kolikor ne bi bilo napak slovenske ekonomske politike v 2012 in 2013, bi se brez dvoma že prej pospešila ter nadomestila zamujeno.

V primeru, da bi v Sloveniji rast BDP do 2016 v povprečju dosegla enako hitrost kot od 1995 do 2005 (empirično ocenjen trend), bi imeli lani približno petino večji BDP od dejansko ustvarjenega in bili, merjeno na prebivalca, še vedno okoli 40% pod nemškim ali avstrijskim BDP. V 2017 nadaljnjo povečevanje povpraševanja (izvoznega, investicijskega, za osebno ali državno porabo) še ne more voditi v inflacijo in poslabšanje konkurenčnosti našega gospodarstva.

Da BDP v Sloveniji še ni blizu svoje potencialne ravni (produkt pri polni zaposlenosti), kažejo tudi rezultati ankete o trgu dela, podatki o zunanjem presežku ter podatki o inflaciji.

  1. Anketa izvedena po metodologiji Mednarodne organizacije dela za prvo letošnje četrtletje kaže, da je v Sloveniji 935 tisoč delovno aktivnih oseb in 79 tisoč ljudi brez dela (tudi če upoštevamo neformalne oblike gospodarske dejavnosti). Število delovno aktivnih se je po tej oceni v zadnjem letu povečalo za 40 tisoč ali 5%, število iskalcev zaposlitve pa znižalo za 8 tisoč ali 9%. Mednarodno primerljiva stopnja brezposelnosti je bila 7,8 %. Do njene naravne stopnje (med 4% in 5%) jo loči še zmanjšanje števila iskalcev zaposlitve za okoli 40 tisoč.
  2. Po podatkih za prve tri letošnje mesece je znašal presežek na tekočem računu slovenske plačilne bilance 767 milijonov evrov (76% več kot v enakem obdobju lani), izvoz blaga in storitev pa je bil za 13% večji od primerljivega uvoza. Pomanjkanje deviz in druge težave pri financiranju uvoza ne morejo zopet (kot v osemdesetih letih prejšnjega stoletja) zavreti gospodarske rasti in državo privesti do nove stagflacijske krize.
  3. Primerjava majskega indeksa cen življenjskih potrebščin v Sloveniji in evroobmočju kaže, da so se v zadnjem letu cene pri nas povečale za 1,5%, v evroobmočju pa za 1,4%. Kljub hitri gospodarski rasti po inflaciji ne izstopamo iz povprečja evroobmočja.

Nadaljevanje stabilne gospodarske rasti nakazujejo tudi naslednji podatki za prve tri mesece 2017 glede na enako obdobje lani: povečanje obsega svetovne trgovine (3%), stabilna raven efektivnega deviznega tečaja evra (glede na valute trgovinskih partnerjev), prekinjena rast cen surovin na svetovnem trgu (in naših uvoznih cen) ter z anketami ugotovljena rast gospodarskega optimizma tako v evroskupini kot v Sloveniji.

OZADJA

Komentar dr. Patricka Vlačiča ob razsodbi arbitražnega sodišča: Ali smo lahko zadovoljni?

Najprej je le treba zapisati, da je mejni spor med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško samo to, mejni spor. Ni nekaj, kar bo eni ali drugi strani prineslo zmago ali poraz, ni tekma in ni nič posebnega. Edina zmaga v tem sporu je, da sta ga državi vedno reševali s sredstvi za mirno reševanje sporov in sta se, potem ko 17 let pogajanj ni prineslo rešitve, odločili za arbitražno razreševanje. Treba je tudi povedati, da se ta spor, v nasprotju s prepričanjem marsikoga, rešuje razmeroma hitro in razmeroma kulturno.

Mejnih sporov je na svetu zelo veliko. Več kot dvesto odprtih ozemeljskih sporov rešujejo države med seboj v današnjem času. Ozemeljski spori niso zgolj v državah, ki so pred kratkim dosegle suverenost, ali, kot bi kdo zmotno mislil, v državah v razvoju. Med Nemčijo, Švico in Avstrijo je spor o Bodenskem jezeru. Kanada in ZDA imajo kar nekaj odprtih ozemeljskih vprašanj. Tudi znotraj ZDA so med zveznimi državami spori. Georgia in Tennessee že dolgo rešujeta spor glede vodnega vira.

Čustva, ki jih ta mejni spor sproža, so do neke mere logična. S slovenske strani s tem, da je po drugi svetovni vojni 200.000 takratnih Jugoslovanov (vendar samo Slovencev) ostalo v Italiji in 200.000 Italijanov v Sloveniji in na Hrvaškem in da je skoraj celotna slovenska nacionalna obala ostala v Italiji, Hrvaška pa je dobila Dalmacijo in otoke. Nepravnikom je kar težko razumeti, kako se je lahko zgodila taka krivica in kako to, da ima to dejstvo tako omejen pravni pomen. S hrvaške pa dolgo vojno stanje v devetdesetih, drugače od krajše vojne v Sloveniji, ki je pustilo pri marsikom ugodno prst za izjavo: niti centimetra naše zemlje! Oboje je logični sprožilec čustev. Preveč čustev v tem delu sveta ne prinaša nič dobrega.

Kar vedno znova intrigira, je, da naša država včasih zaradi aktov naših predstavnikov deluje naivno. Monumentalna nerodnost našega arbitra in agentke arbitraže je posledica tega, da diplomacijo in mednarodno politiko jemljemo preveč lahko. Ne glede na to, da je dokaz o komunikaciji pridobljen nezakonito, ostaja priokus naivnosti. Ali je res, da je hrvaški arbiter prebival na hrvaški ambasadi, medtem ko je arbitriral? No, saj v tem primeru so zadeve kar jasne.

Kar nam očitno manjka, je dober trening tistih, ki bodo počeli karkoli mednarodnega za našo državo. Po pripovedovanju izkušenega diplomata je bivša skupna država imela take treninge, kjer so jih poleg klasičnih veščin naučili tudi številnih “soft skills”, ki so včasih bolj pomembni kot klasično diplomatsko znanje.

Od danes naprej imata Slovenija in Hrvaška pravno rešitev različnih pogledov na razmejitev na določenih delih kopnega in na morju. Kot je običajno v takih sporih, ne ena ne druga država ne moreta doseči maksimuma zahtevka, saj je po naravi stvari nemogoče. Nekateri v Sloveniji bodo s pravno rešitvijo arbitraže zadovoljni, drugi pač ne. Tisti, ki menijo, da je bil ključen stik z odprtim morjem, bodo zadovoljni.

Arbitražno sodišče je, to je treba posebej poudariti, drugače, kot je običajno v mednarodnem pravu, določilo, da Slovenija ima stik z odprtim morjem. Naj še enkrat ponovim svoje stališče: takšen stik je simbolno gotovo pomemben, praktično pa le, če bi Hrvaška začela šikanirati ladje ali letala na poti v Slovenijo ali iz nje. Večji del Piranskega zaliva je po naravi stvari moral pripasti Sloveniji. V tem delu Hrvaška pač res ni imela veliko argumentov. Kar se pa kopenskih razmejitev tiče, se pa zdi, da je arbitraža nekako sledila dejaskemu izvrševanju oblasti. To je seveda prvi vtis, ki ga bo treba preveriti z natančnim prebiranjem arbitražne odločitve.

Ali smo lahko zadovoljni z arbitražno odločitvijo? Lahko smo zadovoljni, da se je spor, ki je netil nesoglasja med dvema narodoma, razrešil. Kaj bomo storili, če Hrvaška ne bo spoštovala arbitražne odločbe? Dolžnost spoštovanja mednarodnih pravnih aktov je močan argument Slovenije. Potrebna bo pa tudi intenzivna diplomatska akcija. Tisti diplomati, ki v zadnjih dneh mehčajo pomen arbitražne odločbe, ne ravnajo v korist regije, pa čeprav je to videti čudno, tudi ne v korist Hrvaške.

Delajo samo v korist tistih, ki so iz tega spora delali politični kapital. Ti so pa, vsaj meni, vedno najedali živce. Ob vsem tem ne smemo pozabiti na tiste naše ljudi, ki so želeli biti v Sloveniji, po arbitražni odločbi pa so se znašli na drugi strani meje. Njihova usoda se mi zdi ta trenutek najbolj pomembna. Za njih bo treba, če bodo to želeli, najti tudi rešitve.

Dr. Patrick Vlačič je strokovnjak za mednarodno pomorsko pravo in predsednik Sveta SD za infrastrukturo. Njegov komentar je bil objavljen tudi v časniku Večer.

SD - Ozadje 3

Socialni demokrati pozdravljamo razsodbo arbitražnega sodišča in dokončno določitev meje med Slovenijo in Hrvaško

Socialni demokrati razsodbo arbitražnega sodišča spoštujemo in si želimo, da se v polnem obsegu tudi uveljavi v praksi. Pričakujemo, da bo tudi Republika Hrvaška, kot članica EU, sodbo sprejela in spoštovala mednarodne zaveze, saj je mednarodna arbitraža pomemben inštrument mednarodnega prava pri reševanju meddržavnih sporov. Ohranitev integritete mednarodnega pravosodja je v skupnem interesu vseh držav, članice EU pa bi to morale prve dokazovati s svojim zgledom.

Socialni demokrati ob tem pozivamo tudi k mirnem pristopu in izogibanju incidentov. Naša glavna skrb bo, da tako doma, kot v dialogu z Zagrebom poskrbimo, da bo življenje ljudi, ki živijo ob meji po razsodbi lažje in boljše. Od vseh pristojnih institucij naše države pričakujemo, da bodo svojim državljankam in državljanom, v primeru, da jih je razsodba arbitražnega sodišča kakorkoli prikrajšala, pomagale najti ustrezne rešitve. Njihova usoda je za nas ta trenutek najbolj pomembna.

Za Socialne demokrate je razsodba arbitražnega sodišča in določitev meje dokončna. Zato kakršnokoli vračanje k bilateralnem določanju meje ni opcija, ker zato nimamo niti mandata, saj bi bilo to v nasprotju z voljo državljank in državljanov Republike Slovenije, ki so na referendumu podprli Arbitražni sporazum, kot pravi in ustrezen način za določitev meje s sosednjo Republiko Hrvaško.

Odziv predsednika SD Dejana Židana

Židan: Rešitev nerešenega vprašanja o meji med Slovenijo in Hrvaško s pomočjo arbitraže razumem kot pomemben prispevek k večji stabilnosti EU

Arbitražno sodišče bo sodbo o meji med Slovenijo in Hrvaško javno objavilo 29. junija, so sporočili s Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu. Predsednik Gilbert Guillaume bo razsodbo predstavil v Palači miru v Haagu med 14. in 16. uro, sodba pa bo objavljena tudi na spletnih straneh. Arbitražno sodišče bo v skladu z arbitražnim sporazumom določilo potek meje med državama na kopnem in morju, stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij. Mejo morajo določiti na podlagi “pravil in načel mednarodnega prava”, pri določitvi stika in režima za uporabo morskih območij pa za “dosego poštene in pravične odločitve” lahko upoštevajo še “pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov”.

Predsednik Socialnih demokratov in podpredsednik Vlade RS mag. Dejan Židan je v prvem odzivu na določitev datuma predstavitve sodbe Arbitražnega sodišča v Bruslju izrazil željo, da se odnosi v celotni regiji čim prej uredijo, “saj je odprtih vprašanj izven evropskih meja več kot preveč in jih komaj obvladujemo, vključno z migracijsko krizo”. “Rešitev nerešenega vprašanja o meji med Slovenijo in Hrvaško s pomočjo arbitraže razumem kot pomemben prispevek k večji stabilnosti EU,” je poudaril Židan. Socialni demokrati poudarjamo, da bo potrebno razsodbo sodišča tako v Sloveniji kot na Hrvaškem spoštovati in nato tudi uveljaviti v praksi.

Arbitražni sporazum sta po posredovanju Evropske komisije 4. novembra 2009 ob prisotnosti švedskega premierja Fredrika Reinfeldta v imenu predsedstva Sveta EU, podpisala tedanji slovenski premier Borut Pahor in njegova hrvaška kolegica Jadranka Kosor. S tem sporazumom, ki so ga slovenski volivci leta 2010 potrdili tudi na referendumu, sta se državi zavezali, da predajata vprašanje meje, ki ga nista bili sposobni rešiti v skoraj 20 letih pred tem, arbitražnemu sodišču. V zameno za sklenitev sporazuma je Slovenija odpravila vse zadržke v procesu hrvaškega približevanja EU, katere članica je Hrvaška postala 1. julija 2013. Z objavo razsodbe se bo delo arbitražnega sodišča končalo. Državi bosta imeli potem v skladu z arbitražnim sporazumom pol leta časa, da “ukreneta vse potrebno za izvajanje te odločbe, vključno s spremembo nacionalne zakonodaje, če bo to potrebno”.

OZADJA - Franc KRIZANIC

Dr. France Križanič: Ekonomsko ogledalo Slovenije, junij 2017

Statistični urad Republike Slovenije in Banka Slovenije sta objavila nekaj novih spodbudnih podatkov o delovanju našega gospodarstva. Če povzamemo ključne podatke tokratnega ekonomskega ogledala na kratko, je bil slovenski BDP prvo letošnje četrtletje za 6,6 odstotne točke večji kot pred letom. Rast je posledica pospešitve izvoznega ter investicijskega povpraševanja in se lahko nadaljuje, saj se odvija v stabilnih razmerah presežka v menjavi s tujino, obvladane inflacije ter pri ravni BDP, ki je, sodeč po številu brezposelnih, še vedno precej pod optimalnim.

Rast BDP

V prvem četrtletju 2017 je slovensko gospodarstvo ustvarilo bruto domači produkt (BDP) v višini 9,9 milijarde evrov ali 6,6% več kot pred letom. Če upoštevamo inflacijo (rast cen), se je naš BDP od lanskega prvega do letošnjega četrtletja povečal za 5,3%. Slovenki BDP je bil v evrih letošnje prvo četrtletje za 12% višji kot pred krizo (glede na primerljiv podatek  za prvo četrtletje 2008). Če upoštevamo inflacijo, se je realni BDP prvo četrtletje 2017 v Sloveniji povzpel za 0,3% nad primerljivo raven v 2008.

Od prvega četrtletja lani do letos se je slovenski izvoz realno povečal za skoraj 9%, bruto investicije pa za 10,5%. Poraba gospodinjstev se je povečala za 4%, državna poraba pa za slaba 2%. Ob dinamični rasti izvoza, ki daleč presega povečevanje BDP v slovenskih zunanjetrgovinskih partnericah (v območju evra je bil prvo letošnje četrtletje BDP za 1,7% večji kot pred letom), je okrepitvi našega BDP na začetku 2017 pripomogla tudi pospešitev investicijske porabe. Skupen učinek rasti izvoza ter investicij je bil tako močan, da je sicer hitra rast osebne porabe zaostala za povečanjem BDP. Skromno, na začetku 2017, ostaja le še povečanje državne porabe.

Med sektorji gospodarstva se je od prvega četrtletja lani do letos realno najbolj povečala dodana vrednost v gradbeništvu (13%), informacijski in komunikacijski dejavnosti (skoraj 10%), v predelovalnih dejavnostih (7%), trgovini s popravilom vozil, prometu, skladiščenju in turizmu (skoraj 7%), v strokovnih, znanstvenih, tehničnih in poslovnih dejavnostih (6,5%) ter celo v finančnih in zavarovalniških dejavnostih (6%).

V javni upravi z obrambo, izobraževanju, zdravstvu in socialnem varstvu je bila dodana vrednost prvo letošnje četrtletje slabe 3% nad, v kmetijstvu (-0,1%) ter poslovanju z nepremičninami (-0,2%) pa celo nekoliko pod primerljivo lansko ravnjo. Pregled po gospodarskih panogah potrjuje, da se je ob nadaljevanju hitre rasti izvoza (vpliv zlasti na predelovalne dejavnosti in turizem), letos okrepilo tudi investicijsko povpraševanje (vpliv na gradbeništvo, tehnične in poslovne storitve, finančno ter zavarovalniško dejavnost) oboje skupaj pa je imelo ugoden multiplikativni učinek na pospešitev trgovine, prometa, komunikacijskih ter informacijskih dejavnosti.

Obdelani podatki (izločitev vpliva inflacije in sezone) kažejo, da se je v prvem četrtletju 2017 slovenski BDP povečeval po dobre 6% letno. Visoki rezultati primerjave letošnje z lansko ravnjo BDP se torej obetajo tudi v prihodnje.

Izboljšanje zaposlenosti

Anketa izvedena po metodologiji Mednarodne organizacije dela (MOD) za prvo letošnje četrtletje kaže, da je v Sloveniji 935 tisoč delovno aktivnih oseb in 79 tisoč ljudi brez dela (tudi če upoštevamo neformalne oblike gospodarske dejavnosti). Število delovno aktivnih se je po tej oceni v zadnjem letu povečalo za 41 tisoč ali 4,6%, število iskalcev zaposlitve pa znižalo za 8 tisoč ali 9%. Mednarodno primerljiva stopnja brezposelnosti je bila v Sloveniji 7,8 %, v območju evra pa 9,5%.

V zadnjem letu se je ta stopnja na Slovenskem znižala za 1,1 odstotne točke, od svojega vrha na začetku 2013 pa za 3,3 odstotne točke. Do normalne ravni med 4% in 5% (dosežena v 2008) jo loči še zmanjšanje števila iskalcev zaposlitve za okoli 40 tisoč. To nakazuje, da slovenski BDP še ni dosegel ravni pri kateri bi bilo pričakovati večje inflacijske pritiske.

Obvladana inflacija

Inflacija, ki se je v slovenskem gospodarstvu začela zopet pojavljati od lanskega oktobra dalje, se je nadaljevala tudi maja. V tem mesecu so bile cene življenjskih potrebščin 1,5% višje kot pred letom. K letošnji inflaciji sta zlasti prispevala skoraj 3% povečanje stroškov stanovanja, vode, električne energije, plina in goriva ter enaka podražitev hrane in brezalkoholnih pijač. Prevoz, alkoholne pijače, tobak ter storitve restavracij in hotelov so se podražili za okoli 2%. Drugod je bilo povečanje cen manjše, pri komunikacijah pa so se, verjetno zaradi popustov, cene maja letos spustile 0,4% pod primerljivo lansko raven.

Primerjava harmoniziranega (enotna struktura cene) majskega indeksa cen življenjskih potrebščin v Sloveniji in evroobmočju kaže, da so se v zadnjem letu cene pri nas povečale za 1,5%, v evroobmočju pa za 1,4%. Kljub hitri gospodarski rasti po inflaciji ne izstopamo iz povprečja evroobmočja.

Rast izvoza in presežka v menjavi s tujino

Po podatkih za prve tri letošnje mesece je znašal presežek na tekočem računu slovenske plačilne bilance 767 milijonov evrov (76% več kot v enakem obdobju lani), izvoz blaga in storitev pa je, merjeno po denarnem toku, svojo lansko raven presegal za skoraj 17% ter bil za 941 milijonov evrov ali 13% večji od uvoza blaga in storitev.

Podatki o neto zunanjem dolgu Slovenije kažejo, da so imele marca 2017 poslovne banke 3,4 milijarde evrov, Banka Slovenije 4,6 milijarde evrov, gospodarstvo brez bank ter prebivalstvo pa 167 milijonov evrov več terjatev od obveznosti. Državni sektor je marca 2017 tujini neto dolgoval 17,7 milijarde evrov. Večino predstavljajo dolgoročna kreditna razmerja (kratkoročno je bil državni sektor neto upnik tujine za 0,9 milijarde evrov). Precejšen del dolgovanih sredstev ni bil porabljen.

Ob za Slovenijo zelo nizki ravni kreditov gospodarstvu je značilnost, da imajo vsi sektorji skupaj (banke, Banka Slovenije, država, gospodarstvo skupaj z nebančni delom finančnega sektorja in prebivalstvo) kratkoročno v tujino posojeno 2 milijardi evrov več kot pa so si od nje izposodili. Skupen neto dolg (torej če upoštevamo tudi dolgoročne najete kredite in dana posojila) je konec marca 2017 znašal 9,4 milijarde evrov (6,7 milijarde evrov ali 42% manj od primerljivega obsega v marcu 2014).

Počasna rast kreditov gospodarstvu

Obseg kreditov bank nefinančnim družbam (realnemu delu gospodarstva) se je zmanjševal od julija 2010 do lanskega septembra, ko je dosegel svojo najnižjo raven – 9 milijard evrov. Decembra 2016 se je vendarle začel povečevati, čeprav niha. Marca letos se je, na primer, nekoliko znižal, aprila (zadnji podatek) pa zopet povečal. V tem mesecu so banke v Sloveniji nefinančnim družbam plasirale za 68 milijonov evrov (0,7%) več kreditov kot marca. Od najnižje ravni (septembra lani) do letošnjega aprila se je obseg teh kreditov povečal za 395 milijonov evrov ali za 4,4%. V aprilu 2017 je bil za 12 milijard evrov oziroma 56% manjši kot julija 2010, ko je Banka Slovenije začela omejevalno kreditno politiko.

Obvladano javnofinančno ravnotežje

V Biltenu Banke Slovenije so objavljeni podatki o konsolidirani bilanci javnega financiranja za prve tri mesece 2017. Tu so zajeti vsi prejemki in izdatki vseh štirih državnih blagajn (centralna država, lokalne skupnosti, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje). Upoštevani so tudi prilivi iz proračuna EU, podjetniški in kapitalski prihodki države.

Med januarjem in marcem 2017 so bili skupni javnofinančni prihodki Slovenije za 287 milijon evrov ali dobre 8% večji kot 2015. Skupni javnofinančni odhodki so se v enakem obdobju povečali za 149 milijonov evrov ali skoraj 4%. V prvih treh mesecih letos je javnofinančni deficit, merjeno po denarnem toku, znašal 294 milijonov evrov. To je bilo 138 milijonov evrov ali 32% manj kot pred letom.

V prvem četrtletju 2017 so se glede na enako obdobje 2016 prihodki slovenske širše države iz naslova davkov povečali za 237 milijonov evrov ali 7%, podjetniški in lastniški prihodki naše države pa za 9 milijonov evrov ali 14%.

Med javnofinančnimi izdatki so bile v prvem letošnjem četrtletju plače javnih uslužbencev za 32 milijonov evrov (4%), državni nakupi blaga in storitev (materialni stroški) za 21 milijonov evrov (prav tako 4%), plačila obresti za 29 milijonov evrov (kar 6%) ter plačila pokojnin za 17 milijonov evrov (2%) večji kot v prvem četrtletju lani.

Na nasprotni strani so v istem obdobju državne investicije (t.i. kapitalski izdatki) ostale na približno enako nizki ravni kot v prvem četrtletju 2016 (lani so se praktično prepolovile – zmanjšanje za 853 milijonov evrov ali 47%), medtem ko so subvencije države (razvojna in kmetijska politika) še naprej upadale in bile za 16 milijonov evrov (9%) pod primerljivo ravnjo prejšnjega leta.

Pospešek investicijski porabi v začetku 2017 očitno izvira iz privatnega sektorja. Podatki o realni vrednosti gradbenih del sicer kažejo, da se je v prvem letošnjem četrtletju poleg gradnje stavb okrepila tudi dejavnost nizke gradnje (ceste, železnice, urejanje vodotokov, ipd.), ki jo v glavnem financira država. Morda se bo to na povečanih proračunskih izdatkih (plačilih iz javnih blagajn) pokazalo v naslednjem obdobju.

Židan na srečanju Tea Expo

Židan z obiskom na Kitajskem krepi gospodarsko sodelovanje med državama

Minister in podpredsednik Vlade RS mag. Dejan Židan se je mudil na dvodnevnem obisku na Kitajskem. Na povabilo kitajskega ministra za kmetijstvo Han Changfuja se je minister Židan udeležil še mednarodne razstave čaja in kave China International Tea Expo 2017. Dogodek je za kitajsko kmetijsko ministrstvo izrednega pomena. Gre za prireditev, ki nima le močne kulturne in gospodarske komponente, ampak tudi za promocijski dogodek, ki kaže na stopnjo sodelovanja s posameznimi državami.

Židan na Tea Expo

Minister Židan se je udeležil tudi otvoritve skupnega proizvodnega obrata za proizvodnjo električnih motorjev za vozila, ki je nastal v sodelovanju med slovenskim podjetjem Elaphe in kitajskim partnerjem. Stikov med Slovenijo in Kitajsko je tudi sicer vse več, državi pa sta v 25 letih vzpostavili zaupanja vreden partnerski odnos, ki ga bosta naprej vzdrževali in krepili. Sodelovanje med Slovenijo in Kitajsko so v zadnjih letih močno okrepili tudi obiski Židana in redni stiki med državama na področju kmetijstva in živilske industrije. V tem času je Slovenija pridobila potrebna dovoljenja za izvoz mleka, vina in ribjih proizvodov, v postopku pridobivanj dovoljenj pa so med in medeni izdelki.

Židan s kitajskim ministrom za gozdarstvo Jianlongom

Židan se je v okviru svojega obiska srečal tudi z glavnim administratorjem državne uprave za gozdove LR Kitajske, ministrom Zhangom Jianlongom. Oba ministra sta v uvodu poudarila opazen napredek na področju gozdarstva, odkar je Slovenija prevzela pomembno vlogo v skupini držav Srednje in Vzhodne Evrope ter Kitajske (16+1) na področju gozdarstva, ki jo vodi prav Slovenija. Pri tem sta izpostavila skorajšnji zaključek priprave platforme za krepitev tako znanstvenih kot gospodarskih izmenjav na področju gozdarstva med vsemi državami, vzpostavitev spletne strani kot osnovne platforme.

Ministra sta govorila tudi o pripravah konference 16+1, ki bo potekala oktobra letos na Kitajskem. Kitajska stran bi namreč želela Slovenijo intenzivno vključiti v vsebinske in druge operativne priprave konference. Ministra sta dogovorila, da bo državni sekretar mag. Marjan Podgoršek s strokovno ekipo za področje gozdarstva julija odpotoval na Kitajsko in sodeloval pri operativni in vsebinski pripravi dogodka.

Židan in Jianlong

Kitajski minister je v pogovoru posebej izpostavil, da je v Sloveniji zelo prijazno in odlično poslovno okolje, še posebno za poslovanje na področju gozdarstva. In tukaj želi Kitajska čim več prispevati za povečanje blagovne menjave na področju gozdarstva. “Slovenijo cenimo kot našo prijateljico, od nekdaj; danes pa smo prijateljstvu dodali še pravne podlage, kot je današnji podpis Memoranduma in že prej vodenje iniciative 16+1 s področja gozdarstva, kar še dodatno poglablja sodelovanje,” je poudaril kitajski minister Jianlong. Po njegovih besedah na kitajskem trgu potrebujejo tuje lesne proizvode, industrija v Sloveniji pa je izjemno razvita in ima po mnenju kitajskega ministra primerne izdelke za njih, zato so na tem področju še velike možnosti sodelovanja.

Minister Židan se je sestal še s predstojnikom kitajske Generalne uprave za nadzor kakovosti, inšpekcijo in karanteno, ministrom Zhi Shupingom. Podpisala sta tudi memoranduma o soglasju med Generalno upravo za nadzor kakovosti, inšpekcijo in karanteno Kitajske ter Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin o sodelovanju pri zagotavljanju varnosti med uvozom in izvozom živilskih proizvodov. Židan je na srečanju s Shupingom poudaril odlične odnose med državama, posebej na področju postopkov za odobritev izvoza slovenskih proizvodov na Kitajsko. “Naše skupno sodelovanje je lahko ponos sodelovanja med Slovenijo in Kitajsko, vse to pa z namenom uresničevanja interesov slovenskih proizvajalcev hrane,” je ocenil Židan.

Židan in Shuping podpisala memorandume

Kitajska je namreč odobrila uvoz ribjih proizvodov iz Slovenije, že lani pa se je zaključil postopek za izvoz mleka, na podlagi katerega uspešno poslujejo slovenske mlekarne. Slovenski minister se je kitajskemu kolegu zahvalil za dosedanje sodelovanje, ki je v zadnjih dveh letih že prineslo rezultate. “Za Slovenijo je zelo pomembno, da se sodelovanje nadaljuje, pri tem pa smo izrazili pričakovanje, da se pospešijo postopki za izvoz tudi vseh ostalih proizvodov živalskega izvora,” je poudaril slovenski minister. Med drugim želi čim prej končati postopek za izvoz medu in izdelkov iz medu.

Poleg tega Slovenija pričakuje tudi čimprejšnji zaključek postopka na kitajski strani za izvoz piščančjega in prašičjega mesa, Slovenija pa se že pripravlja na postopek za izvoz mesnih izdelkov, predvsem izvoz mesnih konzerv. V nadaljevanju srečanja sta ministra odprla tudi vprašanje sodelovanja na področju znanstvenega in izobraževalnega področja, predvsem sodelovanje fakultet na področju izmenjave znanja, praks oz. študentov smeri veterinarstva in zagotavljanja varne hrane.

Minister Židan in kitajski kolega Changfu

Igor Lukšič - kolumna

Komentar dr. Igorja Lukšiča ob dnevu upora proti okupatorju: “Smrt fašizmu – svobodo narodu!”

Za osvetlitev pomena ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda (kratica OF), ki se je zgodila 26. aprila 1941 v Vidmarjevi hiši v ljubljanski Rožni dolini, je dobro pogledati dogajanja v Evropi v prvi polovici 20. stoletja. Evropa in za njo svet sta zajadrala v prvo svetovno vojno, ne zaradi pomanjkanja moralnega kompasa ali zato, ker bi jima manjkal kak etični kodeks, temveč zaradi prerazporejanja političnega vpliva. Vladajoči sloji so si namenjali večji delež ustvarjenega kolača ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja v lastnih in v koloniziranih državah. Podrejeni sloji so zahtevali večji vpliv na odločanje in si postopoma izborili volilno pravico: najprej za vse odrasle moške, nato postopno še za vse odrasle ženske.

S povečanim vplivom delavskih interesov se je krepil tudi tisti del proračuna, ki je prerazporejal družbeno bogastvo. Vojna se je bojevala tudi glede tega vprašanja, čeprav nikoli ta problem ni bi vključen v analizo vzrokov za vojno. Poleg tega sta si ob koncu stoletja nastali Nemčija in Italija še iskali več mesta v že razkosanem svetu, buržoazije manjših narodov so bile utesnjene v svojih ambicijah Turčije in Avstro-Ogrske, Francija in Združeno kraljestvo sta izgubljali prednost iz devetnajstega stoletja …

Konec prve svetovne vojne ni rešil vprašanj, zaradi katerih se je vojna začela, temveč je razmerje sil postavil bolj ali manj nazaj na izhodišče. Poskus socializma, da bi vpeljal nove vzorce političnih razmerij in delež bogastva in vpliva bolj demokratično razširil na večji del delavnih slojev, je propadel. Propadel je vključno s Sovjetsko zvezo, kjer je domnevno prišlo do delavske revolucije. Danes je bolj ali manj jasno, da je Sovjetska zveza v tridesetih izvajala diktaturo primitivnega tipa državnega kapitalizma.

Najbolj eruptivni poskus prevzema oblasti v Italiji  se je klavrno končal že leta 1922 z Mussolinijevim pohodom na Rim. Portugalci so stabilizirali državo z državnim udarom leta 1926, nato pa leta 1933 nadaljevali z odkrito fašistoidno diktaturo. Jugoslavija je uvedla diktaturo januarja 1929. V Španiji je leta 1931 zmagala ljudska fronta najprej na lokalnih nato pa leta 1933 še na državnih volitvah. Leta 1936 je bil izveden državni udar, ki je pripeljal do državljanske vojne in zmage falangistov in generala Franka leta 1939. V Nemčiji je leta 1933 na volitvah zmagal Hitler in v kratkem vpeljal diktaturo, ki je prek zavzema Avstrije in nato Češke peljala v začetek druge svetovne vojne leta 1939. Leta 1935 je bil izveden državni udar v Grčiji.

V Franciji je leta 1936 prišla na oblast ljudska fronta, ki se je razbila ob glasovanju o podpori Nemški aneksiji Češke. Razbila se je, ker ni vzdržala pritiska nacifikacije Evrope. »Our Empire«, kot bi rekel Churchill, je formalno nevtralen podpiral vsa discipliniranja delavskega gibanja po Evropi, prvi priznal Frankovo Španijo še pred koncem državljanske vojne, priznal aneksijo Avstrije in zasedbo Češke. Da nacifašizem ne bo šel samo v smeri njihovih interesov so ugotovili šele s sporazumom med Hitlerjem in Stalinom in to obelodanili ob nemškem napadu na Poljsko in tedaj zamenjali vlado.

Evropa tridesetih let je bila zelo burna: sile levice, ki so zastopale množice delavstva, so uspevale samo tu in tam, praviloma pa so bile v sorazmerno kratkem času disciplinirane, prepovedane in potisnjene v ilegalo. Na drugi strani pa se je bohotil nacizem, fašizem, falangizem, ki je obetal politično umiritev (beri: vzdrževanje obstoječih centrov politične moči), vnos tradicionalnih vrednot in v spregi z rimokatoliško cerkvijo tudi ohranitev dovoljšnje mere fevdalnega elementa v še ne urbaniziranih delih Evrope.

Slovenstvo je fašizem izkusilo na polno že leta 1920 v Trstu s požigom narodnega doma. Sledilo je preimenovanje družin, prepoved rabe jezika v šolah in v javnem življenju, diskriminacija. To je vodilo do organiziranega upora tudi Slovencev v fašistični Italiji. V jugoslovanskem delu slovenskega ozemlja so se prelivale vse možne ideje in politične prakse, ki so vladale Evropi. Vladna politika je preganjala sleherni zametek alternative.

Karla Destovnika Kajuha so kot četrtošolca samo zato, ker je organiziral recitacijo pesmi, zaprli v politični zapor v Beogradu. Tudi Borisa Kidriča so kot sedemnajstletnega mulca zaprli zaradi komunistične agitacije. Danes je seveda jasno, da ne ta dva, niti t.i. zavedna mularija niso mogli ogrožati kraljevine niti ne diktatorskega režima, je pa izkaz prestrašene in konservativno (ne)orientirane Evrope tridesetih let.

Slehernemu inteligentu, ki je bil vsaj malo informiran o stanju v Evropi, je bilo leta 1941 jasno, kakšno usodo so slovenskemu narodu namenili v krojačnici velikih sil Evrope. Komur se je zarisal problem kot izbira med nacizmom in postopnim uničevanjem slovenstva na eni strani in na drugi upor zoper to, je izbral upor. Komur pa se je zarisal problem kot izbira med udobjem vsakdana v objemu velikih zahodnih sil (fašistične, nacistične vojske ali povojne angleške in ameriške) in sodelovanje s prepovedanimi komunisti, ta je ostal nevtralen doma. Kdor si je naslikal na steno hudiča v podobi sovjetskega komunista, da bi ohranil monopol oblasti izpred 6. aprila 1941, se je pridružil vsakokratni sili okupacije: najprej fašistični Italiji, po letu 1943 pa nacistični Nemčiji; oz. madžarski okupaciji v Prekmurju.

Ustanovitelji in najbolj agilni člani OF so bili oblikovani intelektualci in javno vplivne osebnosti. Šlo je za premišljene, reflektirane, informirane, razgledane Evropejce in svetovljane. Ne samo dobre, temveč najboljše poznavalce slovenstva, slovenskega narodnega vprašanja, razredne in slojevske strukture družbe. Ljudi z idejami, močnimi značaji in energijo. Šlo je za kombinacijo političnih izkušenj v javnem in tajnem delovanju, vključili so se ljudje z vojaškimi znanji in izkušnjami iz starojugoslovanske vojske in zagrizeni pravičniški mladci iz španske vojne, kar je bilo v razmerah okupacije najbolj pomembno.

Osvobodilna fronta je bila tudi nek cvet slovenske pameti, ne neka pocestna banda nezadovoljnežev, odpadnikov, marginalcev, ki bi jih vojna vihra zajela na cesti med vandranjem za izgubljenimi cilji. Bili so to družba strateških premišljevalcev: izhajali so s stališča, kam gre ta svet, kje smo mi kot Slovenci, kot prebivalci tega dela sveta, kaj so načrti velikih sil in kje so naši zavezniki za preživetje in okrepitev naroda, delovnih slojev ljudskih množic. Vsak od njih je izhajal iz tega, kaj je »moja« naloga: ne egoistična kariera, temveč zgodovinska naloga. Kaj sem jaz dolžan storiti v tem zgodovinskem trenutku!

Ni takšne politične forme drugje in v katerem koli času, kot je bila OF. Ko danes gledamo nazaj lahko to samo občudujemo. Jasni cilji, usmerjenost k ljudstvu, narodu, najvišjim človeškim vrednotam, sistematična graditev ljudske države, nacionalne države Slovencev, poznavanje razmerij sil v svetu, jasne orientacije, iskanje in vzdrževanje zaveznikov na Slovenskem, v Jugoslaviji, v Evropi in svetu, neizmerna energija, predanost.

Osvobodilni fronti je uspelo združiti veliko večino slovenskega naroda v politični organizaciji, ki je nadgradila do tedaj ustvarjene narodne ustanove, ustvarila še nove in jih povezala v tvorbo, ki je bila prva nacionalna država Slovencev, Ljudska republika Slovenija s svojim parlamentom in vlado. Ustvarila je zametke svoje vojske, ki so potem prešli v enotno armado federalne skupne države.

Ta vojska je pridobila tretjino dodatnega ozemlja v primerjavi  s situacijo pred vojno (pridobila je tudi Prekmurje, ki bi gotovo brez te vojske pripadlo Madžarski) in uspela dvigniti slovensko politično zavest do te stopnje, da od OF naprej Slovenci skupaj z drugimi znamo in zmoremo upravljati in voditi svojo državo. Da znamo iskati in najti zaveznike za realizacijo svojih ciljev. S to popotnico je bila možna samostojna pot v mednarodnem prostoru na čelu gibanja neuvrščenih, možna je bila samostojna pot v samoupravno ureditev in nato pot v popolno formalno neodvisnost samostojne države Republike Slovenije leta 1991, vstop v Evropsko Unijo 2004, NATO in OECD.

Ljudske fronte so v tridesetih letih 20. stoletja le tu in tam zmagale, a jih je militaristično-veleposesestniško-velikokapitalska naveza hitro odnesla v pozabo zgodovine. Naša je zmagala in se obdržala. Danes se v glavnem drži v še stoječi samostojni Republiki Sloveniji, nacionalni državi, drži se še malo v državnem prazniku, ki pa je vse bolj moteč za vse tiste, ki simpatizirajo z likvidacijo dosežkov delavsko-podrejenih slojev povsod po svetu.

V spomin na 26. april, ta veliki združevalni dogodek slovenskega naroda in na 27. april, dan upora proti okupatorju,  pa še program OF v temeljnih devetih točkah in glavna gesla OF:

Temeljne točke Osvobodilne fronte slovenskega naroda:

  1. Proti okupatorjem je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo.
  2. Ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.
  3. Stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov OF ne priznava razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov. Hkrati stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe.
  4. Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človekove pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.
  5. Vse skupine, ki sodelujejo v OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih.
  6. Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF slovenskega naroda kot celota.
  7. Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo reševala na dosleden ljudski demokratični način.
  8. V skladu s slovesnimi izjavami Churchilla, Roosevelta in Stalina bo po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločil slovenski narod sam. OF bo to elementarno pravico slovenskega naroda uveljavila in branila z vsemi sredstvi.
  9. Narodna vojska na slovenskem ozemlju raste iz Slovenskih narodno-osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite, kamor se pozivajo vsi zavedni Slovenci.

Gesla OF:

  1. Pravica slovenskega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi.
  2. Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vključno s koroškimi in primorskimi Slovenci.
  3. Sloga in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in vsega Balkana v njihovem boju za osvoboditev.
  4. SZ je vodilna sila in glavna opora v osvobodilnem boju slovenskega naroda in vseh zatiranih narodov, je vzor enakopravnega sožitja med narodi.
  5. Osvoboditev je možna samo na ruševinah imperializma.
  6. Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.
  7. Bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat protiimperialističnega boja, ki bo porušil imperializem.

 

dr. Igor Lukšič je nekdanji predsednik Socialnih demokratov in redni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani

Rok Dacar - kolumna

Komentar Rok Dacar: Stranpoti členov 10a in 10b zakona o tujcih

Le malokateri zakon vzbudi toliko zanimanja strokovne in širše javnosti ter vnaša v politično delovanje toliko turbulenc, kot jih je Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona o tujcih (Ztuj-2D), oziroma njegovo sprejemanje. V zvezi z njegovo vsebino so se pojavljali številni, po mojem mnenju upravičeni, pomisleki glede skladnosti zakona z Ustavo in mednarodnimi konvencijami, ki vežejo Slovenijo. Kot pravnik (v nastajanju) se ne čutim poklicanega in usposobljenega razpravljati o političnih pretresih znotraj največje koalicijske stranke in formiranju dokaj nenavadno sestavljene večine, ki je zakon sprejela. Zato pa bom na kratko naslovil nekaj pravnih težav tega zakona.

Najprej pa nekaj besed o ozadju. Namen novih dveh členov zakona je zaščititi državo pred potencialnim novim množičnim prihodom migrantov po t.i. balkanski begunski poti, ki je po dogovoru EU s Turčijo iz lanskega marca sicer bolj ali manj zaprta. Drži pa, da je Turčija dokaj nezanesljiv partner in je že večkrat uporabila grožnjo odstopa od dogovora, nazadnje po januarski odločitvi grškega vrhovnega sodišča, da ne bo prišlo do izročitve osmih oficirjev, ki so po neuspelem puču lanskega julija zbežali v Grčijo. S sprejetjem zakona je Slovenija v Barlaymont in v Banske dvore poslala jasen signal, da se, ob morebitnem (čeprav razmeroma neverjetnem) ponovnem odprtju balkanske begunske poti migrantska kriza ne bo reševala v Sloveniji.

Ko govorimo o migrantih je potrebno razlikovati med tistimi, ki so po mednarodnem pravu deležni zaščite (begunci) ter tistimi, ki je niso (povečini ekonomski migranti). Beguncem mednarodno pravo, najpomembnejši dokumenti na tem področju so tretja Ženevska konvencija ter Dodatna protokola I in II, daje zaščito. Zagotovo ne vsi, vsekakor pa lep delež, migrantov, ki bi do Slovenije prišli ob morebitnem ponovnem odprtju balkanske begunske poti, bi bil beguncev, ki bi jim kot takim po mednarodnem pravu bili dolžni nuditi zaščito. Relevantne mednarodne pogodbe je ratificirala tudi Slovenija, kar pomeni, da so v našem pravnem sistemu nadrejene zakonom ter podrejene ustavi.

S sprejetjem zakona se v stari Zakon o tujcih vnašata dva nova člena, 10a (spremenjene razmere na področju migracij in 10b (ukrepanje ob spremenjenih razmerah na področju migracij). Prvi od njiju uvaja neko posebno stanje, stanje »spremenjenih razmer« v katerem je »oteženo delovanje osrednjih institucij države in zagotavljanje njenih vitalnih funkcij«. To stanje uvede na predlog Vlade DZ za obdobje 6 mesecev, ki se lahko v nedogled podaljšuje, vsakič za 6 mesecev. Torej je le navidezno časovno omejeno, saj se ga da po mili volji podaljševati za nadaljnjih 6 mesecev, kar je v nasprotju z 16 členom Ustave, ki pravi, da je določene (ne vse) človekove pravice mogoče suspendirati šele in le za čas trajanje vojnega in izrednega stanja nikakor pa ne na zalogo, ali kot pravi drugi odstavek člena 10a Zakona o tujcih ko bi »lahko« nastale razmere, ki ogrožajo javni red in notranjo varnost.

Tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah ima enako dikcijo, določene konvencijske pravice se lahko suspendirajo »med vojno ali ob kaki drugi splošni nevarnosti« (člen 14). Nadaljnja težava se pojavi v tem, da tako Ustava kot tudi Konvencija za omejitev človekovih pravic zahtevata ali vojno ali izredno stanje. »Stanje spremenjenih razmer« po Zakonu o tujcih pa ni ne eno ne drugo in bi v primeru aktivacije ukrepov šlo za kršitve človekovih pravic v stanju miru, ki so seveda nedopustne. Zadnja težava v tem sklopu pa je, da 16. člen Ustave prepoveduje da omejitev človekovih pravic povzroči neenakopravnost, ki temelji na osebnih lastnostih. Iz zakona pa jasno izhaja, da se bo med migranti delala razlika glede na zdravstveno in družinsko stanje.

V členu 10b pa je opisano okostje postopka, po katerem se v stanju »spremenjenih razmer« ravna s tujci. Na kratko rečeno, pove, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrže, če v drugi državi EU iz katere je tujec prišel (torej na Hrvaškem) ni sistemskih pomanjkljivosti glede azilnih postopkov in če tam ne bo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Če pa je tujec v tako slabem zdravstvenem stanju, da se ukrep ne more izvesti, ali je njegov družinski član ali pa mladoletnik brez spremstva, se tak ukrep ne more izvesti. Tudi v tem členu se skriva nekaj zank.

Tujec sicer ima pravico do pritožbe glede sklepa s katerim se zavrže prošnja za mednarodno zaščito, je pa velika verjetnost, da bi takšna pritožba v resnici ne bila učinkovita. Evropsko sodišče za človekove pravice je skozi svojo sodno prakso izoblikovalo standard, da mora biti pravica do pravnega sredstva (v tem primeru pritožbe) učinkovita v resničnem življenju in ne le na papirju, o njej pa mora biti odločeno v nekem razumnem roku, da se smatra za učinkovito.

Osebno si izjemno težko predstavljam, kako bi tujec, ki je »nastanjen« v zbirnem centru nekje na Hrvaškem in zelo verjetno ne govori hrvaščine v ustreznem roku prišel do osebe z ustreznim znanjem, ki bi v sosednji državi vložila pritožbo zoper sklep. To pravno sredstvo zagotovo ni učinkovito. Naslednja težava pa je v tem, da bi o zdravstvenem stanju in starosti migrantov zelo verjetno odločali policisti, ki ne za eno ne za drugo niso ustrezno strokovno usposobljeni in bi izjeme vrnitvi na Hrvaško zelo verjetno ostale zgolj na papirju.

Na postopek sprejemanja omenjenega zakona se je nenavadno ostro odzval tudi Svet Evrope, mednarodna organizacija namenjena varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s sedežem v Strasbourgu. Deležni smo bili neposrednih, nadvse nediplomatskih kritik, »ponujena« nam je bila celo pomoč pravnih strokovnjakov, ki bi uredili zakon tako, da bi ne kršil Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Slednjo gesto bi lahko kdo razumel tudi kot sporočilo Sveta v smislu »poslali vam bomo naše pravnike, ker so vaši očigledno nesposobni pripraviti zakon, ki ne krši človekovih pravic«.

Do veliko hujših ter ne zgolj potencialnih (kot v našem primeru) kršitev evropskega prava človekovih pravic je prišlo že v kar nekaj članicah Sveta, v Turčiji, na Poljskem ter v Veliki Britaniji. Ruska federacija pa je skoraj pet let blokirala sprejetje protokola 14, katerega namen je bil razbremeniti Evropsko sodišče za človekove pravice. Nobena od teh držav ni bila deležna takšne kritike, pač pa le meglenih in diplomatsko kultiviranih opominov. Razlog za to občutno razliko v obravnavanju je več kot očitno majhnost Slovenije (in temu primerna količina finančnih sredstev, ki jih nameni za delovanje Sveta).

Zakon pa je tudi v očeh evropskega prava človekovih pravic sila problematičen. Sodišče se je v večih sodbah postavilo na stran beguncev. V sodbi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji je prvo obsodilo, ker je prosilca za azil vrnila v Grčijo, čeprav je bilo dobro znano, da so tam razmere, ki jim bo izpostavljen nečloveške, drugo pa zaradi teh razmer. V zadevi Hirsi Jamaa proti Italiji je bila Italija obsojena, ker je njihova obalna straža blizu Lampeduse prestregla ladjo z migranti in jih, ne da bi predhodno ugotovili ali imajo pravico do mednarodne zaščite ali ne, vrnila v Libijo. Do obsodbe je prišlo, čeprav niso niti stopili na italijansko zemljo.

Do podobne situacije bi zelo verjetno prišlo tudi ob uvedbi stanja »spremenjenih razmer«. Kot ponazoritev razmeroma široke zaščite, ki jo Sodišče namenja prosilcem za azil lahko navedemo tudi primer HLB proti Franciji, kjer je Francija bila obsojena, saj je želela izgnala pritožnika v Kolumbijo, kjer mu je pretilo maščevanje kartelov, ker je pretrgal kolumbijsko verzijo omerte. Pa tudi zadevo Jabari proti Turčiji v kateri je do obsodbe prišlo zaradi nameravanega izgona Iranke, ki ji je v domovini zaradi prešuštva grozilo kamenjanje. Gotovo pa bi se dalo najti še številne druge primere.

To pravo Slovenija mora upoštevati, saj na področju človekovih pravic velja uporabiti tisti akt, ki nudi najvišjo raven zaščite. Poleg tega pa ustava v 15. členu določa, da se pravic iz mednarodnih aktov, ki zavezujejo Slovenijo ne sme omejevati z argumentom, da jih ustava ne priznava ali pa jih priznava v manjši meri.

Kako torej dalje?

Varuhinja človekovih pravic je vložila zahtevo za ustavno presojo dveh členov, o kateri mora zdaj odločiti Ustavno sodišče. Kakšna bo njegova odločitev si ne upam ugibati. Če člena na Ustavnem sodišču ne bosta padla in bi bilo kdaj v prihodnosti nove določbe zakona potrebno uporabiti, bi lahko oškodovanec vložil pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Kolikor sam poznam logiko njegovega delovanja, bi verjetno ne zahtevalo izpolnitve strogih formalnosti za dopustnost pritožbe ter našlo nek manever, s katerim bi dopustilo vsebinsko odločanje. Po mojem skromnem mnenju bi bil rezultat najverjetneje obsodba Slovenije ter vse iz nje izhajajoče finančne in moralne posledice.

Menim, da ni bilo razloga za sprejem zakona, ter da je po nepotrebnem napravil razpoke v vladajoči koaliciji in hkrati dal vetra v jadra opozicijskih strank, ki se zavzemajo za bolj trdo obravnavanje migrantov. Iste rezultate bi lahko dobili tudi na dosti manj konflikten način. In sicer z razglasitvijo izrednih razmer ob morebitnem novem migrantskem valu ali pa tako, da bi se Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona tujcih pripravil in uskladil do te stopnje, da bi se ga lahko v primeru potrebe na hitro sprejelo.

Volilna baza desno-nacionalističnih strank bo na tej strani tudi ostala in se ne bo pomaknila bolj proti sredini. Za zmerne stranke zato ni koristno, da prevzemajo njihovo retorika. Še posebno to velja v času, ko se krivdo za vsa zla in žalosti s poenostavljanjem in populističnim zrcaljenjem resničnosti želi prevaliti na tiste druge, tiste, ki niso naši.

Kdo pa so sploh naši?

Rok Dacar, študent Pravne fakultete Univerze v Ljubljani