Prispevki

Komentar dr. Brigita Skela Savič: Recimo ne neenakostim v družbi in uredimo dolgotrajno oskrbo v Sloveniji!

Staranje populacije je eden od največjih družbenih in ekonomskih izzivov s katerim se sooča Evropska unija (EU). Ne gre samo za povečevanja deleža starejših od 65 let in več, ki hitro narašča, narašča tudi število starejših od 80 let in več. Delež populacije 80 let in več danes znaša 5,1 odstotka, leta 2060 bo znašal že 12,3 odstotka. Zapisana dejstva nimajo samo učinka na potrebo po razvoju ustreznih zdravstvenih in socialnih storitev, ima tudi svoje učinke na trg dela, socialno varnost, pokojninski sistem, razumevanje ekonomske rasti in prioritete v vladnem financiranju.

Brez odločnega ukrepanja lahko ta demografski razvoj ogrozi finančno vzdržnost zdravstvenih sistemov in sistemov socialne oskrbe. Tako napovedi kažejo, da se bodo v državah EU do leta 2060 povečali izdatki za javno zdravstvo za  vsaj 3 odstotke BDP ali več na račun akutne zdravstvene obravnave starejših in dolgotrajne oskrbe.

Evropske politike na področju staranja in s tem povezanih ukrepov v zvezi z zdravjem so v zadnjih letih usmerjene v razumevanje in udejanjanje aktivnega staranja. Poudarki so dani na prepoznavanje potencialov, ki jih imajo starejši ljudje, promoviranje njihove aktivne vključenosti v družbi in gospodarstvu ter ustvarjanju pozitivne podobe o dolgoživi družbi. Pojem aktivno staranje je predstavljen kot pomoč ljudem pri ohranjanju čim daljšega aktivnega obdobja samostojnosti in priložnosti, da prispevajo k razvoju skupnosti, družbe in gospodarstva.

V okviru Evropske komisije je v letu 2012 nastal usmeritveni dokument »Izvajanje Strateškega izvedbenega načrta evropskega partnerstva za inovacije za dejavno in zdravo staranje«, ki v ospredje postavlja cilje, da bodo starejši ljudje živeli čim dlje zdravo in neodvisno od pomoči drugih, izboljševanje vzdržnosti in učinkovitosti zdravstvenega in socialnega varstva in omogočiti razvoj storitev kot podporo dolgoživi družbi.

Odbor za socialno zaščito EU se zavzema za ustrezno zagotavljanje dolgotrajne oskrbe v dolgoživi družbi, pri čemer spodbuja preventivne mehanizme za čim daljšo ohranitev zdravja starejših, učinkovito rehabilitacijo v primeru izgube zdravja, razvoj spodbudnih okolij za življenje starejših ljudi in širitev možnosti za nudenje zdravstvene nege in oskrbe, ki bo prilagojena na potrebe starejših ljudi.

Dolgoživost kot fiziološki pojav in izziv za strokovnjake

Pri staranju prihaja do številnih fizioloških sprememb, ki se odražajo  v zdravstvenem stanju oseb. Je proces, ki ga ni mogoče ustaviti, je pa mogoče prispevati, da ima človek v tem obdobje čim manj zapletov, ki vplivajo na kakovost življenja in da čim dlje ohrani samostojnost in samopodobo, da zmore skrbeti zase. Dolgoživost populacije je tako potrebno razumeti kot pojav, ki neizogibno spreminja zdravstvene stroke, ki se bodo morale bolje povezovati tako znotraj zdravstvenih timov in nivojev zdravstva. Še več, ključnega pomena postaja medsektorska povezanost zdravstva in sociale na področju implementacije dolgotrajne oskrbe. Z višanjem starosti se namreč povečuje potreba po tovrstni oskrbi.

V Sloveniji še nismo razvili sistema formalne dolgotrajne oskrbe kot integralni del skrbi za starejše in druge kronično bolne. Tako je neformalna oskrba, ki jo izvajajo družinski oskrbovalci, trenutno pomemben in večinski segment dolgotrajne oskrbe v Sloveniji. Družinski oskrbovalci svojim starejšim družinskim članom ali sorodnikom zagotavljajo različne pomoči, kot so gospodinjska pomoč, osebna nega, pomoč pri ohranjanju socialnih stikov, pomoč pri denarnih zadevah, nakupovanje, prevozi, itd.

Nujna je sistemska ureditev dolgotrajne oskrbe

S pojmom dolgotrajna oskrba razumemo niz storitev ob zmanjšani stopnji telesnih in kognitivnih sposobnosti posameznika, ki je odvisen od pomoči pri izvajanju osnovnih in podpornih dnevnih opravilih. Delež neformalne družinske oskrbe je v Evropi še vedno večji od deleža formalne dolgotrajne oskrbe, zato tudi opisana skrb in spodbude EU za razvoj tega področja.  OECD za neformalne oskrbovalce pravi, da so temelj sistemov dolgotrajne oskrbe v vseh državah OECD-ja.

Neformalne oskrbovalce opredeli kot tiste, ki vsaj eno uro na teden nudijo pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, družinske oskrbovalce pa kot tiste, ki dnevno ali tedensko svojim družinskim članom, prijateljem in drugim iz svojega socialnega omrežja, ki živi­jo znotraj ali zunaj njihovega gospodinjstva, nudijo pomoč pri temeljnih in podpornih dnevnih opravilih. V poročilu Evropske komisije in Odbora za socialno zaščito navajajo, da v večini evropskih držav neformalni oskrbovalci opravijo velik delež dolgotrajne oskrbe starejših ljudi, in obenem ocenjujejo, da je neformal­nih oskrbovalcev dvakrat toliko kot formalnih.

Nič drugačna ni slika v Sloveniji. V neformalno oskrbo so najpogosteje vključeni družinski oskrbovalci, ki so najpogosteje zakonski partnerji in hčerke, sledijo drugi sorodniki. Zaradi obremenitev in načinov današnjega življenja neformalni družinski oskrbovalci čedalje težje opravljajo to nalogo.

V Sloveniji žal še vedno nimamo zakona o dolgotrajni oskrbi, je pa bilo sprejetih nekaj zakonov, ki so se posredno navezovali tudi na neformalne oskrbovalce, kot so Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki omenja pravico do dodatka za pomoč in postrežbo; Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, v okviru katerega je zagotovljena pravica do nadomestila za nego ožjega družinskega člana; Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o socialnem varstvu, ki omogoča družinskim pomočnikom denarno nadomestilo na podlagi posebnih predpisov, idr., vendar le ti ne rešujejo dolgotrajne oskrbe kot pravice iz zdravstvenega in socialnega zavarovanja.

Le ta je prepuščena iznajdljivosti in zmožnostim družine. Takšen starostnik je ranljiv in oseba, ki prevzame tovrstno skrb, je preobremenjena, kar so pokazale že številne mednarodne raziskave. Dolgotrajna oskrba na domu lahko namreč traja več let, pri tem pa se slabša telesno in duševno zdravje oskrbovalca. Raziskave opisujejo pojav depresije, tesnobnosti, zaskrbljenost, psihološke stiske ob slabšanju varovančeve funkcionalnosti in bližanju smrti.

Politiki morajo prevzeti odgovornost za delujoči sistem dolgotrajne oskrbe v državi

Slovenija se uvršča v tretjo, najmanj razvito skupino Evropskih držav glede urejanja sistema dolgotrajne oskrbe in deleža sredstev, ki je temu področju namenjena. Prvo skupino predstavljajo severne evropske države, drugo zahodne države in tretjo države Mediterana, centralne in vzhodne Evrope ter Irska. Prav tako je Slovenija na repu držav v usposobljenosti delovne sile za področje dolgotrajne oskrbe, predvsem je pereča nizka vključenost diplomiranih medicinskih sester v dolgotrajno oskrbo.

Tako lahko zaključimo, da so v Sloveniji podporni mehanizmi dolgotrajne oskrbe v zametkih in razpršeni med sektorsko ter niso ustrezno koordinirani (zdravstveni sistem, socialnovarstveni  sistem, sistem pokojninskega varstva, sistem družinskega varstva, sistem invalidskega varstva, idr.). Taka razpršenost pravic onemogoča, da bi se dolgotrajna oskrba razvila v odzivni sistem pomoči posamezniku, ki je središče te oskrbe. Pojavljajo se odprta vprašanja, kdo so odgovorni za financiranje storitev v skupnosti, kakšna naj bo enotna ocena upravičenosti do storitev dolgotrajne oskrbe, kdo naj izvaja storitve in v kakšni mreži, kdo bo odgovoren za koordinacijo sistema, njegov nadzor in financiranje.

V Sloveniji tudi ni kulture, da bi se zdravstveni in socialni delavci izobraževali na način, da bi imeli določene vsebine skupne v času visokošolskega izobraževanja ali v okviru kontinuiranega profesionalnega izobraževanja. Le to se potem tudi odraža v delovanju teh dveh sistemov, ki delujeta premalo povezano, dolgotrajna oskrba je pa integrirana dejavnost socialnih in zdravstvenih storitev.

Ne smemo pozabiti, da uporabniki dolgotrajne oskrbe niso samo starejši nad 65 let. Uporabniki so tudi otroci do starosti 17 let (prirojene okvare, poškodbe ob rojstvu, hude in redke bolezni, idr.) in odrasli v obdobju med 18 in 64 let (hujše poškodbe, resna bolezenska stanja, zapleti po zdravljenih, idr.). Zato OECD dolgotrajno oskrbo poimenuje kot hitro rastoči sektor, ki je ni mogoče več graditi na neformalni oskrbi, temveč večinsko na formalni oskrbi na domu in formalni oskrbi v institucijah.

Predlaga se kombiniran sistem, ki bo integriral neformalne oskrbovalce, oskrbo na domu in v skupnosti ter oskrbo v institucijah. Integriran sistem dolgotrajne oskrbe na ravni države mora prepoznati neformalne družinske oskrbovalce, jih vključiti v formalno dolgotrajno oskrbo, oceniti njihove potrebe in jim dajati podporo pri delovanju. Naslednji element kombiniranega sistema dolgotrajne oskrbe je oskrba v skupnosti, ki vključuje razvoj  različnih servisov na domu (zdravstvena in socialno oskrbovalna pomoč na domu, idr.), ki naj bodo regulirani iz vidika ustreznosti storitev in kompetentnosti izvajalcev le teh.

Zdravstveno varstvo primarne ravni se naj fokusira na krepitev zdravstvene pismenosti starejših in izvajanje presejalnih programov za zgodnje odkrivanje bolezni, značilnih za starejšo populacijo. Pomembni so skupnostni pristopi na primarni zdravstveni ravni, kot so duševno zdravje starejših, koordiniranje skrbi za posameznika s potrebami po dolgotrajni oskrbi na domu (case management), organizirana zdravstvena oskrba usmerjena v starejše, povezanost z institucijami za starejše, potrebno je povečanje storitev patronažne dejavnosti za potrebe starostnika in potrebe neformalnih oskrbovalcev, idr.

Tretji segment dolgotrajne oskrbe je obravnava v institucijah, ki se jo razume kot urejena ponudba organiziranih namestitev, prilagojenih potrebam starejših z vključeno zdravstveno nego. Zdravstvena nega naj bo usmerjena v posameznika in v pomoč pri temeljnih življenjskih aktivnostih starejšega, poleg tega naj institucija zagotavlja tudi zdravstveno nego specialnih področij, subakutno zdravstveno nego in specializirano zdravstveno nego na področju bolezni značilnih za starostnike. Opisana dolgotrajna oskrba se odvija v domovih za starejše, varovanih enotah za starejše in negovalnih oddelkih v zdravstveni dejavnosti.

Dolgotrajno oskrbo je potrebno umestiti v sistem zdravstveno-socialne obravnave, ki se naj financira iz sredstev, s katerimi upravlja ZZZS, saj je dolgotrajna oskrba preplet storitev, ki pokrivajo zdravstvene in socialne potrebe uporabnika. Glede na dolgoživost družbe, razumevanje potreb starejših in glede na trenutne zmogljivosti nastanitve v domovih za starejše, je problem pomoči starejšim, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, v Sloveniji izjemno pereč. Prav tako ne sme biti cilj politik na področju dolgožive družbe staranje institucionalizirati, temveč čim dlje nuditi pomoč in oporo v bivalnem okolju, kjer starejši človek živi.

Ureditev dolgotrajne oskrbe v Sloveniji je eno od pomembnih področij zmanjševanja neenakosti v družbi, ki potrebuje podporo na politični ravni ter ustrezno med poklicno povezovanje strokovnjakov in raziskovalcev. Le tako bo dolgotrajna oskrba zaživela kot medsektorsko obsegajoči in delujoči sistem. Uspehi naslednje vlade se bodo merili tudi v ureditvi tega področja v Sloveniji.

dr. Brigita Skela Savič je znanstvena svetnica in profesorica na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin

Viri:

  • 2012 European Year for Active Ageing and Solidarity between generations – Evaluation report. Report, 15. 9.2014. http://ec.europa.eu/social/main
  • Evropska komisija. Izvajanje Strateškega izvedbenega načrta evropskega partnerstva za inovacije za dejavno in zdravo staranje. Bruselj, 29. 2. 2012.
  • Evropsko partnerstvo za inovacije za dejavno in zdravo staranje. Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2013 o evropskem partnerstvu za inovacije za aktivno in zdravo staranje (2012/2258(INI)).
  • Social Protection Committee and the European Commission, 2014. Adequate social protection for LTC needs in an ageing society. Luxembourg: Publications Office of the European Union.
  • http://ec.europa.eu/economy_finance/publications/economic_paper/2012/pdf/ecp469_en.pdf
  • http://www.ennhri.org/Long-term-Care-in-Europe

Židan: “Socialni demokrati želimo, da po odstopu predsednika vlade, Slovenija čim prej dobi novo vlado s polnimi pooblastili.”

Predsednik Socialnih demokratov mag. Dejan Židan se je v odzval na odstop predsednika vlade in zavrnil očitke Mira Cerarja na račun koalicijskih partneric, ki jih je ta izrekel v izjavi ob odstopu s položaja. Ocenil je tudi, da vlado, ki bo opravljala tekoče posle, čaka veliko dela. Židan je poudaril, da Socialni demokrati v postopkih, ki bi umetno podaljševali stanje, ki je nastalo z odstopom premierja Cerarja, ne bomo sodelovali. “Ob dogovoru političnih akterjev bi lahko do nove vlade prišli nekaj tednov prej, kot bi ob rednih volitvah,” je povedal Židan v izjavi za medije.

“Ta teden je bil težak za vlado. Videli ste povsem nepotrebno stavko v javnem sektorju, vendar ne zaradi koalicijskih partnerjev. Videli ste tudi afero zaradi makete drugega tira, do katere prav tako ni prišlo zaradi koalicijskih partnerjev. Tudi odločitev vrhovnega sodišča danes ni bila takšna zaradi koalicijskih partnerjev,” se je odzival predsednik Židan na nekatere očitke koalicijskim partnericam SD in DeSUS, ki jih je izrekel predsednik vlade v odstopu. Zatrdil je tudi, da ne ministri ne koalicija niso bili obveščeni o premierjevi odločitvi, tako da ga je ta presenetila.

Je pa ob tem pripomnil, da to v resnici na politiko ne bo bistveno vplivalo, saj so tako ali tako pred vrati državnozborske volitve. “V vsakem primeru pa bo vlada, še posebej ker bo to vlada z nekaj manjšimi pooblastili, morala zelo veliko delati,” je povedal Židan in dodal, “da bo treba vse težave, ki so nastale v zadnjih nekaj tednih, ves čas sproti reševati”.

Glede dogodkov v zvezi z odločitvijo Vrhovnega sodišča, da razveljavi rezultate referenduma o drugem tiru, je Židan dejal, da je “problem naše vlade, kako zgraditi drugi tir na transparenten način in čim ceneje”. Alternative so po njegovih besedah različne, pri čemer je potreben trud, da se ga zgradi kljub mogoče nekoliko večji udeležbi državnega proračuna, saj drugi tir tako Obala kot celotna Slovenija potrebujeta.

Davčna razbremenitev 13. plače je pravi korak za krepitev zaposlenih in gospodarstva

Socialni demokrati smo ob obravnavi sprememb davčne zakonodaje z velikim veseljem podprli amandma, s katerim se razbremenjuje kolektivna nagrada delavcem v gospodarstvu, t.i. 13. plača. Še posebej nas veseli, da predlog za povišanje davčne olajšave prihaja kot skupna pobuda Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in Gospodarske zbornice Slovenije (GZS). V tem vidimo tudi njihovo priznanje, da gredo naši predlogi za razbremenitev zaposlenih ljudi v pravo smer.

Davčno razbremenjeno izplačilo kolektivne letne nagrade je bilo namreč v zakon o dohodnini vključeno lani, in sicer prav na predlog Socialnih demokratov, ki smo tako rešitev za spodbujanje delitve podjetniških dobičkov z delavci predlagali novembra leta 2015 v novem Ekonomskem programu SD.

Tako bodo za leto 2017 v Sloveniji lahko prvič izplačana davčno spodbujena udeležba delavcem pri dobičku podjetja. Ob uveljavitvi je bila za leto 2017 uzakonjena davčna oprostitev takih nagrad v višini do 70% povprečne plače. S predlogom sindikatov in gospodarstva pa letne nagrade do višine povprečne mesečne plače ne bodo obremenjene z dohodnino.

Za Socialne demokrate je pri tem vprašanju posebej pomembno dvoje:

prvič; spodbujanje soudeležbe delavcev pri dobrih poslovnih rezultatih podjetja ima očitno podporo tako na strani delavcev kot na strani delodajalcev. Glede na podporo pobudi za povišanje olajšave je pričakovati, da bodo mnoga podjetja uporabila to možnost pri nagrajevanju delavcev že za letošnje leto,

in drugič: dejstvo, da sta se o predlogu uskladila največja sindikalna centrala in največje združenje delodajalcev, je dokaz, da je socialni dialog potreben, mogoč in nujen. Socialni demokrati se zavedamo, da bodo interesi kapitala in dela vedno na različnih bregovih – a prav zato je potreben stalen dialog, s katerim je mogoče počasi, a zanesljivo spreminjati stvari na bolje.

Ko je konflikt dejstvo, je dialog boljši od diktata. Dolžnost odgovorne politike je, da uzakoni rešitve, o katerih se strinjajo deležniki socialnega dialoga. To je pravo delovanje države, v kateri vlada ne le politična, temveč tudi ekonomska demokracija.

Andreja Katič: “Sodelovanje Slovenije v mednarodnih operacijah in na misijah je v službi miru.”

Letos obeležujemo dvajset let sodelovanja Republike Slovenije v mednarodnih operacijah in na misijah. Kot državljanka in kot ministrica za obrambo sem ponosna na našo državo, da že dvajset let aktivno prispeva k svetovnemu miru in varnosti. Leta 1997 je bila Republika Slovenija še zelo mlada država. Toda bila je dovolj zrela v zavedanju, da suverenost in polnopravno članstvo prinašata tako pravice kot odgovornosti. To pomeni, da je za mir v svetu potrebno tudi prispevati in da moramo s svojo prisotnostjo pomagati tam, kjer je hudo in kjer miru ni, oziroma je na trhlih temeljih.

Tistega leta je Republika Slovenija sprejela pomembno politično odločitev. Pripadnice in pripadnike Slovenske vojske je napotila v prvo mednarodno operacijo ALBA v Albaniji, ki je potekala pod okriljem Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi  (OVSE). Že v tej prvi misiji Republike Slovenije so bile tudi ženske. OVSE je hkrati tudi prva mednarodna organizacija, ki se ji je Republika Slovenija kot samostojna država pridružila pred 25 leti. Obenem se je na prvo civilno misijo v Albaniji vključila tudi slovenska policija.

Odtlej je Republika Slovenija nadgrajevala in krepila svoje sodelovanje v prizadevanjih za mednarodni mir in varnost z vojaškimi in civilnimi zmogljivostmi. S tem se je uveljavila kot odgovorna, solidarna in mednarodnemu miru zavezana članica mednarodne skupnosti, ki je pripravljena prevzemati aktivno vlogo pri skupnih prizadevanjih v podporo varnosti in stabilnosti na različnih kriznih žariščih. Pod okriljem Združenih narodov, Evropske unije, Nata in drugih mednarodnih organizacij ali v dvostranskem oziroma koalicijskem okviru se je Republika Slovenija doslej vključila v skupno 25 mednarodnih operacij in misij. Skupno število napotitev v mednarodne operacije in na misije presega 13.500. Pri tem je del pripadnikov svojo dolžnost v službi zagotavljanja mednarodnega miru in varnosti opravljal večkrat. Trenutno pod okriljem Nata, EU in OZN ter v drugih okvirih deluje skupno okrog 345 pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske in civilnih strokovnjakov. To je odraz naše odgovornosti v mednarodnih prizadevanjih za stabilnost v svetu.

Mednarodno varnostno okolje ni nekaj statičnega. Slovenija se skupaj z drugimi evropskimi državami sooča s spremenjenim in zelo dinamičnim varnostnim okoljem. Uveljavljanje pristopov, ki jih v evropsko varnostno arhitekturo prinašajo vojne, nestabilnost, terorizem in nasilje na območju Bližnjega vzhoda in severne Afrike ter agresivna politika samooklicane islamske države so nekateri od najbolj perečih pojavov, ki prinašajo nove varnostne grožnje in tveganja.

Zametki nesporazumov in konfliktov žal pogosto preraščajo v ogrožajoče krize. Tudi zato je bilo treba glede načrtovanja sodelovanja v mednarodnih operacijah in na misijah opraviti resen premislek na resorni in nacionalni ravni. In seveda imeti v mislih naše nacionalne interese, zmožnosti in razmere ter potrebe na kriznih območjih.

Skladno s tem je Republika Slovenija svoja prizadevanja in aktivnosti v podporo mednarodnemu miru, varnosti in stabilnosti  širila in vseskozi nadgrajevala. Tako z vidika obsega, geografske razpršenosti, značaja in zahtevnosti nalog, uresničevanja agende žensk, miru in varnostu kot tudi z mnogimi procesnimi in institucionalnimi prilagoditvami. Pri tem je na izvedbeni ravni pomembno tudi učinkovito medresorsko sodelovanje, v sklopu katerega se opredeljujejo najoptimalnejši nacionalni mehanizmi za uresničevanje celovitega pristopa. Kajti le ta vodi k primerni uporabi razpoložljivih resursov, doseganju največje možne dodane vrednosti in ustreznemu umeščanju prizadevanj Republike Slovenije v mednarodne aktivnosti na kriznih območjih. Spremembe v globalnem okolju, naraščajoči in kompleksni mednarodni varnostni izzivi ter omejeni viri za obrambo namreč zahtevajo stalne prilagoditve, prožno načrtovanje in odzivanje ter sprejem ustreznih in pravočasnih političnih odločitev.

V svojem mandatu sem večkrat obiskala naše pripadnice in pripadnike v mednarodnih operacijah in na misijah. Tako sem pridobila neposreden vpogled v izvajanje njihovih nalog ter v pozitivne učinke njihovega delovanja na posameznih operativnih območjih. Pohvale o delu slovenskih pripadnikov slišim tako v pogovoru s kolegi na ministrski ravni kot s strani poveljnikov operacij in lokalnih predstavnikov na območjih, kjer smo prisotni. Pred kratkim sem se vrnila z obiska pri pripadnicah in  pripadnikih v Latviji, ki skupaj z ostalimi zaveznicami sodelujejo v okrepljeni prednji prisotnosti. Prepričala sem se o njihovi zavzetosti pri izvajanju nalog v podporo skupnim prizadevanjem za varnost na vzhodu zavezništva.

Pomembno je, da pripadnice in pripadniki Slovenske vojske, civilni strokovnjaki in pripadniki Uprave za zaščito in reševanje pri svojem delu poleg uresničevanja osnovnega mandata operacij in misij ter reševalnih projektov vplivajo na razplet različnih dogodkov, ki pustijo pomemben pečat za življenje lokalnih skupnosti.

Nemogoče je izpostaviti vsa hrabra in človekoljubna dejanja, zato jih bom le nekaj. Pripadnik Slovenske vojske se je v misiji EUTM Mali v času, ko ni bil na dolžnosti, znašel v napadu. Prispeval je k zaščiti in pomoči drugim pripadnikom misije, pri čemer je bilo ogroženo tudi njegovo življenje.   V Afganistanu (ISAF) so bili slovenski vojaki prvi na prizorišču nesreče afganistanskega letala med snežno nevihto v visokogorju na gori Šapera (visoki 3.300 m), da bi ugotovili stanje preživelih in opreme. Naši pripadniki so organizirali računalniške tečaje za pripadnice Afganistanskih varnostnih sil. Ob robu izvajanja mandata vojaške ladje Triglav v operaciji Sophia v Sredozemlju je bilo iz morja rešenih okrog 1.200 migrantov. Ob dolgoletnem delovanju na Kosovu se je v pristnem stiku z lokalnim prebivalstvom izvedlo mnogo podpornih projektov. Tako smo pomagali vasem do tekoče vode, otrokom pa do šolskih pripomočkov ter k varnejši poti v šolo. Po utopitvi dečka so naše pripadnice in pripadniki organizirali plavalne tečaje za otroke.

Seveda bi lahko naštevala še in še primerov, kako naša prisotnost pomaga lokalnemu prebivalstvu, spomniti pa je potrebno tudi na vsa nesebična dejanja pripadnic in pripadnikov oziroma enot za zaščito in reševanje v okviru reševalnih intervencij na Zahodnem Balkanu.

Govorimo o dvajsetih letih sodelovanja Republike Slovenije v mednarodnih operacijah in na misijah. Ob tem pa ne pozabimo, da imamo Slovenci že dolgo zgodovino delovanja za mir tudi izven naše domovine. V septembru sem se srečala s slovenskimi pripadniki mirovne operacije UNEF na Sinaju, ki je potekala od marca 1957 do maja 1967. Njen cilj je bil nadzorovanje premirja med sprtimi stranmi ter meje med Izraelom in Egiptom. Kot je znano, je takratna JLA v letih od 1963 do 1991 sodelovala tudi v drugih misijah Združenih narodov, to je v Jemnu, Angoli, Iranu in Iraku ter Namibiji. V JLA pa so seveda bili tudi Slovenci. Letos mineva tudi 120 let od mirovne misije na Kreti. Po grško-turški vojni je namreč v okviru Avstro-ogrske vojske tam potekala mirovna misija, v kateri so prav tako bili tudi Slovenci.

Za konec pa bom navedla še misli generalnega sekretarja Združenih narodov Antónia Guterresa ob letošnjem dnevu miru, to je 21. septembra. »Na mednarodni dan miru pomislimo na krute posledice vojne. Uničene šole. Bombardirane bolnišnice. Razbite družine. Begunce v iskanju upanja. Države v krizi. Združeni narodi so nastali zaradi strašanske svetovne vojne. Naše poslanstvo je, da si prizadevamo za mir – vsak dan in povsod. Noben skupinski interes, nacionalne ambicije ali politične razlike ne smejo ogroziti miru. Na ta mednarodni dan zahtevamo globalno prekinitev ognja. Nikoli ne smemo nehati s pritiski za konec oboroženih konfliktov. Mir je pravica in želja vseh ljudi. Je temelj napredka in blaginje – srečnih otrok, uspešnih skupnosti ter mirnih in uspešnih držav,« je zapisal v poslanici.

Socialni demokrati se moramo zaradi naših vrednot in izkušenj iz zgodovine še posebej zavedati pomena miru, ki je temeljna osnova za vse naše delo in delovanje v smeri  družbe, v kakršni želimo živeti. Prizadevanje za mir pa je – žal – nikoli dokončana naloga človeštva.

predsednica Sveta SD za obrambo Andreja Katič

Alan Bukovnik: Kako uspešna bo Slovenija v naslednji finančni perspektivi?

Sloveniji je od vstopa v Evropsko unijo, v letu 2004, odprta možnost sodelovati že v tretji finančni perspektivi oz. okvirju 2004-2006, 2007-2013 in 2014-2020. Koriščenje EU sredstev poteka preko različnih skladov, kateri omogočajo črpanje na različnih področjih:

  • Evropski socialni sklad
  • Evropski sklad za regionalni razvoj
  • Evropski sklad za kmetijstvo in podeželje in
  • Evropski kohezijski sklad.

Evropski Kohezijski sklad omogoča financiranje infrastrukturnih projektov, s katerimi se zmanjšuje razvojni zaostanek manj razvitih regij v EU.

Zaradi slabega programiranja kohezijske politike v Sloveniji v času prejšnje finančne perspektive in s tem izjemno slabo izhodišče za pogajanja za trenutno finančno perspektivo je Slovenija vstopila v finančno perspektivo 2014-2020 s preko 300 milijonov evrov vrednih projektov “ready to go” s področja vodooskrbe in odvajanja ter čiščenja odpadnih voda, za katere pa ni bilo na razpolago sredstev iz kohezijskega sklada v prejšnji perspektivi. Še več –  Slovenija je “ocenila”, da bo v finančni perspektivi 2014-2020 za projekte na področju vodooskrbe in odvajanja ter čiščenja odpadnih voda potrebovala 250 milijonov kohezijskih sredstev za uresničitev vseh obljub, ki jih je dala ob vstopu v EU leta 2004.

Iz tega izhaja, da smo že ob vstopu beležili 50 milijonov evrov minusa glede na razpoložljiva sredstva. S tem denarjem ne bomo mogli izvesti niti vseh projektov iz prejšnje perspektive, kaj šele, da bi lahko financirali nove, ki jih je pa ravno tako potrebno izvesti, zaradi danih zavez ob vstopu Slovenije v EU.

Zato smo že padli na izpitu, ker smo najprej napisali, da bomo uredili odvajanje in čiščenje odpadnih voda do leta 2015 oz. 2017. Zdaj smo te datume prestavili na leto 2021 oz. 2023. A samo prestavljanje datumov ne bo rešilo problema, če imamo do konca te perspektive že sedaj 50 milijonov evrov minusa . Edina rešitev je: takojšnja analiza potreb na področju odvajanja in čiščenja odpadnih voda in prerazporeditev sredstev v drugem delu finančne perspektive, v skladu s potrebami na terenu.

Evropska unija je zaradi izjemno slabega črpanja v prvi polovici finančne perspektive 2007-2013 sedanjo perspektivo razdelila na dve polovici in države članice so morale napovedati, kolikšna je njihova adbsorbcijska sposobnost za vsako polovico. S tem si je Evropska unija zagotovila vse potrebno s strani držav članic za načrtovanje EU proračunov v finančni perspektivi. V primeru, da država ne izkoristi napovedanih sredstev iz EU sklada, bo Evropska unija državo kaznovala z odvzemom 8 % sredstev.

Pod črto: časa ni več veliko, konec leta 2018 pa se hitro približuje. Ko se mi ukvarjamo s prvim delom kohezije v tej perspektivi, v Bruslju že potekajo pogajanja za naslednjo finančno perspektivo po letu 2020. Kako bomo uspešni v naslednji finančni perspektivi je odvisno od pogajanj, katera potekajo zdaj v Bruslju. Upam, da je Slovenija dobro pripravljena in iztrži čim več za razvoj države.

mag. Alan Bukovnik, predsednik Sveta SD za razvoj in kohezijo ter župan Občine Radlje ob Dravi

Komentar pravnika Roka Dacarja: Je bog res nad spoštovanjem mednarodnega prava?

Pred meseci je tedanji hrvaški minister za zunanje zadeve Ivo Stier, bivši evropski poslanec, pred kamerami dejal „nad hrvaškim Saborom je samo bog“. S tem je ciljal na odločitev zakonodajnega organa južnih sosedov, da odločba Stalnega arbitražnega sodišča v sporu med Hrvaško in Slovenijo, kakršnakoli že bo, zanje ne bo zavezujoča.

Ta izjava je bila ravno tako, ali pa še bolj, problematična kot sama odločitev o izstopu iz arbitražnega sporazuma in njeno izvajanje. Zakaj? Če je nad Saborjem samo bog, to pomeni, da nad njim ni nobena druga „posvetna“ institucija, niti Evropska unija, niti Združeni narodi, niti Svet Evrope. In če je temu tako, če je absolutno suveren, lahko dela kar hoče, ker so njegova dejanja v vsakem primeru po naravi stvari pravilna in legitimna. Nikogar in ničesar ni, ki bi mu smel določiti kaj je prav in kaj ne.

Takšne miselnosti se mednarodna skupnost z ustanavljanjem nadnacionalnih organizacij, ki tako ali drugače kontrolirajo nacionalne države, skuša, bolj ali manj uspešno, znebiti vsaj že 200 let. Najodličnejši in najuspešnejši primer organizacije, ki vsaj deloma ukaluplja delovanje širokega spektra nacionalnih držav, so Združeni narodi.

V omenjeno izjavo, ki je ministru verjetno ušla v trenutku nezbranosti, sem se tako podrobno spustil le zato, ker odlično povzema celotno delovanje Republike Hrvaške v zvezi z arbitražnim sporazumom. To ravnanje temelji na interpretaciji mednarodnega prava, ki je resda domiselna, a tudi popolnoma odtujena od njegove pravilne uporabe in razlage. Naravnana je zgolj k zaščiti hrvaškega nacionalnega interesa. Seveda večina dejanj držav meri v to smer, s tem ni nič narobe, ravno nasprotno, država mora poskrbeti za svoje koristi.

Težava pa se pojavi, ko se nacionalni interes postavlja nad kogentna pravila mednarodnega prava. Ta naj bi bila, kot je rekel ameriški diplomat George Kennan, »blagi civilizator nacionalnega interesa«. S hrvaškim nacionalnim interesom pa arbitražni sporazum ni nujno najbolj skladen. Da bi razumeli zakaj je arbitraža, kot je bila zastavljena, za Republiko Hrvaško že sama po sebi neugodna, se je potrebno najprej na kratko ozreti na nekaj osnov prava morja.

S Konvencijo o mednarodnem pravu morja, ki je bila sprejeta sredi osemdesetih let, veljati pa začela deset let kasneje, so bili med drugim določeni tudi t.i. morski pasovi. Od njih so odvisne pravice držav na določenem območju morskih voda. Za tale sestavek sta najbolj relevantna dva. Prvi, imenuje se teritorialne vode, sega 12 navtičnih milj od temeljne črte (čeprav je njeno določanje lahko razmeroma zapleteno pa je dovolj reči, da je ta črta obala). Nad morjem v tem pasu ima država enake pravice, suverenost, kot nad kopnim ozemljem, predstavlja pa tudi državno mejo na morju. Druge države v te vode brez dovoljenja ne smejo posegati, imajo pa njihove ladje, tako vojaške kot civilne ter podmornice, pravico do neškodljivega prehoda.

Drugi pa je odprto morje, ki se začne, ko se končajo vsi drugi pasovi, če ni geografskih ovir, se to zgodi 200 navtičnih milj od temeljne črte, če pa so, se lahko zgodi, da ga sploh ni, ali pa se začne že bistveno prej (kot se zgodi v morju relevantnem za arbitražni sporazum). V odprtem morju vlada svoboda plovbe, države, ki imajo dostop do njega pa so pomorske države.

V arbitražnem sporazumu je med drugim določeno tudi, da mora, poudarjam mora, Stalno arbitražno sodišče določiti tudi stik (junction) Slovenije z odprtim morjem. Tako smo si zagotovili ohranitev statusa pomorske države, ter, in to je še posebno relevantno, tuje ladje bodo lahko še naprej vplule v in iz Luke Koper, ne da bi bile izpostavljene kontrolam tretje države.

Konkretno to pomeni, da Hrvaška policija ne bo mogla kontrolirati tujih tovornih ladij, kar bi lahko počela, če bi v Luko Koper plule skozi njeno teritorialno morje. Sicer je Arbitražno sodišče določilo, da je pas, ki povezuje naše teritorialno morje z odprtim morjem hrvaško teritorialno morje, je pa hkrati Hrvaški vzelo določene suverene pravice (ki bi jih v normalnih razmerah lahko izvajala) nad tem pasom. To pomeni, da bo režim za tuje ladje enak kot bi bil, če bi bil ta pas odprto morje.

In ker sem po naravi nezaupljiv, se mi zdi prav verjetno, da bi Hrvaška, če bi Slovenija stika z odprtim morjem ne imela, vestno kontrolirala tuje tovorne ladje, ki bi skozi njeno teritorialno morje plule v Luko Koper. Takšne kontrole bi seveda prej ali slej odvrnile te ladje od uporabe naše Luke, ter jih napeljale k iskanju alternativ. Teh pa v tem delu Jadranskega morja ni posebno veliko, zgolj dve. Prva je Trst. Druga pa Reka.

Po napisanem (in še čemu) seveda ne čudi, da so južni sosedje na vse pretege poskušali zminirati arbitražni sporazum. Ampak tega so se lotili na način, ki nikakor ne vzdrži pravne presoje. Arbitražni sporazum je mednarodna pogodba, od katere lahko država odstopi, če jo druga pogodbenica bistveno prekrši. Poenostavljeno povedano je bistvena kršitev takšna kršitev, ki onemogoča izvršitev pogodbe ali ji vzame njen smisel.

Faux pas našega arbitra in agentke pa je sicer bil kršitev pripisljiva državi, ne pa tudi bistvena kršitev, saj je pogodbo še vedno mogoče izvršiti. Tako je odločil sam Tribunal, ki je dalje odločil, da se arbitraža nadaljuje z novim arbitrom, ki je nadomestil dr. Jerneja Sekolca. Hrvaško vztrajanje pri neveljavnosti arbitražne odločbe zanje je torej nedopustno in v nasprotju z arbitražnim sporazumom, ki določa, da je odločitev, kakršna koli že, dokončna in zavezujoča. Nespoštovanje odločbe je torej kršitev arbitražnega sporazuma in posledično mednarodnega prava.

Seveda pa Republika Hrvaška ni prva država, ki zanjo neugodne odločbe enega izmed mednarodnih (ali meddržavnih) sodišč ne priznava. Takšnih primerov je kar precej, posebno pogosto pa se vanje zapletajo države tretjega sveta, predvsem centralnoafriške. Dobro poznan je primer Ugande in Konga povezan z vojno med njima. Dalje mednarodnopravne odločbe rade spregledajo tudi države, ki vodijo izrazito agresivno zunanjo politiko, recimo ZDA (oborožene aktivnosti v Nikaragvi) ali Izrael (zid, ki se zažira v palestinsko ozemlje – čeprav je tukaj šlo za svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča, ki je, kot pove že samo ime, zgolj svetovalno). Čile in Argentina pa sta se leta 1978, v času vojaških hunt, zaradi odločbe Arbitražnega sodišča o skupinici otokov zapletli v vojno, ki se je po posredovanju papeža Janeza Pavla II po nekaj urah končala.

Sploh najbližje pa je hrvaška retorika tisti Slobodana Miloševića, ki je med sodnim procesom pred Mednarodnim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo izjavil »To sodišče smatram za lažno sodišče. In to obtožnico smatram za lažno obtožnico. Sodišče je nezakonito, ker ni bilo postavljeno s strani generalne skupščine ZN«.

Pod črto, znašli smo se v položaju, v katerem imamo zavezujočo sodbo, ki je Hrvaška ne priznava, Sloveniji pa je v interesu, da se izvrši. Kako torej dalje? Pravnih možnosti, razen tožbe pred Sodiščem EU, ki bi morebiti bila mogoča zaradi povezanosti arbitražnega sporazuma s pristopnimi pogajanji s Hrvaško (po tej logiki, bi se kršitev sporazuma lahko obravnavalo kot kršitev prava EU), ni. Obstajajo pa možnosti mehčanja hrvaških stališč z diplomatskimi pritiski ter retorzijami.

V prid izpolnitve arbitražnega sporazuma so se izrekli pomembni igralci na evropskem diplomatskem parketu, Nemčija, Francija, države Beneluksa, Evropska komisija, … izpolnjevanje sodb je nenazadnje sestavni del vladavine prava, na kateri temelji moderna državna ureditev. Sloveniji je nedvomno v korist tudi dejstvo, da Hrvaška nima meje razčiščene niti z eno zmed bivših republik SFRJ.

Slovenija pa lahko tudi sama pritiska na Hrvaško, za to ima nekaj odličnih priložnosti, katerih, pa prepuščam domišljiji bralca. Vsekakor pa moramo odločno in konzistentno vztrajati na zavračanju kakršnih koli bilateralnih pogajanj o meritornem reševanju spora, kajti le-ta bi lahko zbujala občutek, da se Slovenija strinja s hrvaškimi stališči.

Vprašanja mejnega spora torej ni več. Ostaja pa vprašanje, kdaj bodo vsakokratne vlade Republike Hrvaške opustile spletkarsko delovanje, ki je resda dobro služilo hrvaškemu delu habsburške dvorne kamarile, v EU pa nikakor ne spada.

Rok Dacar je pravnik in bodoči magistrski študent na College of Europe

Minister Židan: Sloveniji na konferenci FAO v Rimu soglasna podpora za razglasitev svetovnega dneva čebel

“Slovenija je na zasedanju Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) v Rimu dobila soglasno podporo za razglasitev 20. maja za svetovni dan čebel,” je povedal minister Dejan Židan. Končno odločitev o tem bo decembra sprejela generalna skupščina Združenih narodov. Slovenija si od leta 2014 prizadeva, da bi 20. maj razglasili za Svetovni dan čebel in s tem potrdili pomen tega opraševalca za preživetje človeka. Čebela in čebelarstvo je po mnenju Židana panoga, kjer smo najboljši. Meni, da je to eno redkih področij, kjer lahko rečemo, da smo velesila.

Židan z delegacijo na zasedanju FAO v Rimu

“Zanimivost razprave v Rimu je bila v tem, da je potekala v času, ko se FAO ukvarja s podnebnimi spremembami in porastom lakote na svetu,” je poudaril Židan. Države slovensko ponudbo podpirajo tudi, ker v njej vidijo enega od temeljev za povečano proizvodnjo hrane in boj proti lakoti. Slovenija bo po napocedi ministra pripravila prenovljeno resolucijo in iskala partnerje, ki jo bodo pripravljeni podpisati. “Mi smo se sicer na državni ravni dogovorili z mnogimi državami, ki pa jo morajo zdaj še podpisati, kar bo omogočilo, da bo šla pot izglasovanja predvideno potem decembra tega leta hitro naprej,” je napovedal Židan.

Židan na zasedanju FAO v Rimu 02

Kot je dejal, je Slovenija ena vodilnih držav na področju čebelarstva, zato se od nas pričakuje, da bomo aktivni pri mednarodnem izobraževanju. Slovensko kmetijsko in ministrstvo za izobraževanje si prizadevata, da bi v Sloveniji vzpostavili tudi mednarodni izobraževalni center za čebelarstvo. Prepoznavnost, predvsem pa strokovnost in kompetence slovenskih čebelarjev prinašajo povečano zanimanje različnih držav za slovensko znanje.

Židan na zasedanju FAO v Rimu 04

“Pripravljamo vse potrebno za ustanovitev mednarodne šole čebelarstva, pričakuje pa se tudi, da bomo vodilni pobudniki meddržavnih, mednarodnih raziskovalnih nalog, ki bodo odgovarjale na težave, s katerimi se čebele in drugi opraševalci soočajo,” je navedel minister.

Židan na zasedanju FAO v Rimu 01

Židan meni, da druge države Slovenijo vidijo kot referenčno državo na področju čebelarstva, ne želi pa napovedovati, kakšna bo usoda pobude o razglasitvi mednarodnega dneva čebel. “Obstaja izjemno velika verjetnost, da nam bo uspelo, da bo Generalna skupščina ZN obravnavala in sprejela našo pobudo, ampak zagotovo bomo vedeli šele takrat, ko se bo glasovanje končalo,” je še dodal Židan.

Židan na zasedanju FAO v Rimu 05

Dr. France Križanič: Ekonomsko ogledalo Slovenije, julij 2017

Statistični urad Republike Slovenije in Banka Slovenije redno objavljata podatke o delovanju slovenskega gospodarstva. Med njimi so vsake tri mesce podatki o gospodarski rasti (o bruto domačem produktu) in rezultati ankete na trgu dela, ki kaže koliko ljudi je delovno aktivnih oziroma nezaposlenih, tudi če upoštevamo neformalne oblike dela (recimo t.i. pomagajoče družinske člane). Ostali podatki (o inflaciji, zunanji menjavi, kreditih bank gospodarstvu, javnih financah) so objavljeni bolj pogosto, v kombinaciji s podatki o gospodarski rasti in zaposlenosti pa omogočajo jasno sliko v kakšnem stanju je naše gospodarstvo, oziroma v kakšni smeri se giblje. Ali je gospodarska rast stabilna, se obeta sprememba v trendu, ipd.

V prvem četrtletju 2017 je bil slovenski bruto domači produkt (BDP) merjeno v evrih skoraj 7% večji kot pred letom. Če upoštevamo inflacijo (rast cen), se je od prvega lanskega do prvega letošnjega četrtletja povečal za dobre 5%. Obdelani podatki (izločitev vpliva inflacije in sezone) kažejo, da se je v prvem četrtletju 2017 slovenski BDP povečeval po 6% letno. Ugodni rezultati glede gospodarske rasti se nam torej obetajo tudi v prihodnje.

Od prvega četrtletja lani do letos se je slovenski izvoz realno povečal za skoraj 9%, investicije za blizu 11%, poraba gospodinjstev za 4%, državna poraba pa za slaba 2%. Pregled po gospodarskih panogah potrjuje, da se je ob nadaljevanju hitre rasti izvoza (vpliv zlasti na predelovalne dejavnosti in turizem) letos okrepilo tudi investicijsko povpraševanje (vpliv na gradbeništvo, tehnične in poslovne storitve, finančno ter zavarovalniško dejavnost), oboje skupaj pa je imelo ugoden učinek na pospešitev trgovine, prometa, komunikacijskih ter informacijskih dejavnosti.

Glede na prvo četrtletje 2008 (primerljiv podatek pred svetovno finančno krizo) je bil naš BDP prve tri mesece 2017 merjeno v evrih večji za 12%, če upoštevamo inflacijo pa za 0,3%. Slovensko narodno gospodarstvo »lovi« razvitejša gospodarstva in si lahko s prevzemanjem dobrih praks (tehnologij, poslovnih pristopov, ipd.) v daljšem obdobju zagotovi hitrejšo gospodarsko rast od svojih razvitejših trgovinskih partneric. Na tak način smo v Sloveniji imeli od 1995 do 2005 hitro in stabilno rast realnega bruto domačega produkta. Lahko bi jo nadaljevali, če ne bi prišlo do neracionalnega pregrevanja gospodarstva 2006 do 2008 in posledično hitrega upada BDP med finančno krizo 2009. Gospodarska rast se je 2010 ter 2011 sicer povrnila in v kolikor ne bi bilo napak slovenske ekonomske politike v 2012 in 2013, bi se brez dvoma že prej pospešila ter nadomestila zamujeno.

V primeru, da bi v Sloveniji rast BDP do 2016 v povprečju dosegla enako hitrost kot od 1995 do 2005 (empirično ocenjen trend), bi imeli lani približno petino večji BDP od dejansko ustvarjenega in bili, merjeno na prebivalca, še vedno okoli 40% pod nemškim ali avstrijskim BDP. V 2017 nadaljnjo povečevanje povpraševanja (izvoznega, investicijskega, za osebno ali državno porabo) še ne more voditi v inflacijo in poslabšanje konkurenčnosti našega gospodarstva.

Da BDP v Sloveniji še ni blizu svoje potencialne ravni (produkt pri polni zaposlenosti), kažejo tudi rezultati ankete o trgu dela, podatki o zunanjem presežku ter podatki o inflaciji.

  1. Anketa izvedena po metodologiji Mednarodne organizacije dela za prvo letošnje četrtletje kaže, da je v Sloveniji 935 tisoč delovno aktivnih oseb in 79 tisoč ljudi brez dela (tudi če upoštevamo neformalne oblike gospodarske dejavnosti). Število delovno aktivnih se je po tej oceni v zadnjem letu povečalo za 40 tisoč ali 5%, število iskalcev zaposlitve pa znižalo za 8 tisoč ali 9%. Mednarodno primerljiva stopnja brezposelnosti je bila 7,8 %. Do njene naravne stopnje (med 4% in 5%) jo loči še zmanjšanje števila iskalcev zaposlitve za okoli 40 tisoč.
  2. Po podatkih za prve tri letošnje mesece je znašal presežek na tekočem računu slovenske plačilne bilance 767 milijonov evrov (76% več kot v enakem obdobju lani), izvoz blaga in storitev pa je bil za 13% večji od primerljivega uvoza. Pomanjkanje deviz in druge težave pri financiranju uvoza ne morejo zopet (kot v osemdesetih letih prejšnjega stoletja) zavreti gospodarske rasti in državo privesti do nove stagflacijske krize.
  3. Primerjava majskega indeksa cen življenjskih potrebščin v Sloveniji in evroobmočju kaže, da so se v zadnjem letu cene pri nas povečale za 1,5%, v evroobmočju pa za 1,4%. Kljub hitri gospodarski rasti po inflaciji ne izstopamo iz povprečja evroobmočja.

Nadaljevanje stabilne gospodarske rasti nakazujejo tudi naslednji podatki za prve tri mesece 2017 glede na enako obdobje lani: povečanje obsega svetovne trgovine (3%), stabilna raven efektivnega deviznega tečaja evra (glede na valute trgovinskih partnerjev), prekinjena rast cen surovin na svetovnem trgu (in naših uvoznih cen) ter z anketami ugotovljena rast gospodarskega optimizma tako v evroskupini kot v Sloveniji.

Komentar dr. Patricka Vlačiča ob razsodbi arbitražnega sodišča: Ali smo lahko zadovoljni?

Najprej je le treba zapisati, da je mejni spor med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško samo to, mejni spor. Ni nekaj, kar bo eni ali drugi strani prineslo zmago ali poraz, ni tekma in ni nič posebnega. Edina zmaga v tem sporu je, da sta ga državi vedno reševali s sredstvi za mirno reševanje sporov in sta se, potem ko 17 let pogajanj ni prineslo rešitve, odločili za arbitražno razreševanje. Treba je tudi povedati, da se ta spor, v nasprotju s prepričanjem marsikoga, rešuje razmeroma hitro in razmeroma kulturno.

Mejnih sporov je na svetu zelo veliko. Več kot dvesto odprtih ozemeljskih sporov rešujejo države med seboj v današnjem času. Ozemeljski spori niso zgolj v državah, ki so pred kratkim dosegle suverenost, ali, kot bi kdo zmotno mislil, v državah v razvoju. Med Nemčijo, Švico in Avstrijo je spor o Bodenskem jezeru. Kanada in ZDA imajo kar nekaj odprtih ozemeljskih vprašanj. Tudi znotraj ZDA so med zveznimi državami spori. Georgia in Tennessee že dolgo rešujeta spor glede vodnega vira.

Čustva, ki jih ta mejni spor sproža, so do neke mere logična. S slovenske strani s tem, da je po drugi svetovni vojni 200.000 takratnih Jugoslovanov (vendar samo Slovencev) ostalo v Italiji in 200.000 Italijanov v Sloveniji in na Hrvaškem in da je skoraj celotna slovenska nacionalna obala ostala v Italiji, Hrvaška pa je dobila Dalmacijo in otoke. Nepravnikom je kar težko razumeti, kako se je lahko zgodila taka krivica in kako to, da ima to dejstvo tako omejen pravni pomen. S hrvaške pa dolgo vojno stanje v devetdesetih, drugače od krajše vojne v Sloveniji, ki je pustilo pri marsikom ugodno prst za izjavo: niti centimetra naše zemlje! Oboje je logični sprožilec čustev. Preveč čustev v tem delu sveta ne prinaša nič dobrega.

Kar vedno znova intrigira, je, da naša država včasih zaradi aktov naših predstavnikov deluje naivno. Monumentalna nerodnost našega arbitra in agentke arbitraže je posledica tega, da diplomacijo in mednarodno politiko jemljemo preveč lahko. Ne glede na to, da je dokaz o komunikaciji pridobljen nezakonito, ostaja priokus naivnosti. Ali je res, da je hrvaški arbiter prebival na hrvaški ambasadi, medtem ko je arbitriral? No, saj v tem primeru so zadeve kar jasne.

Kar nam očitno manjka, je dober trening tistih, ki bodo počeli karkoli mednarodnega za našo državo. Po pripovedovanju izkušenega diplomata je bivša skupna država imela take treninge, kjer so jih poleg klasičnih veščin naučili tudi številnih “soft skills”, ki so včasih bolj pomembni kot klasično diplomatsko znanje.

Od danes naprej imata Slovenija in Hrvaška pravno rešitev različnih pogledov na razmejitev na določenih delih kopnega in na morju. Kot je običajno v takih sporih, ne ena ne druga država ne moreta doseči maksimuma zahtevka, saj je po naravi stvari nemogoče. Nekateri v Sloveniji bodo s pravno rešitvijo arbitraže zadovoljni, drugi pač ne. Tisti, ki menijo, da je bil ključen stik z odprtim morjem, bodo zadovoljni.

Arbitražno sodišče je, to je treba posebej poudariti, drugače, kot je običajno v mednarodnem pravu, določilo, da Slovenija ima stik z odprtim morjem. Naj še enkrat ponovim svoje stališče: takšen stik je simbolno gotovo pomemben, praktično pa le, če bi Hrvaška začela šikanirati ladje ali letala na poti v Slovenijo ali iz nje. Večji del Piranskega zaliva je po naravi stvari moral pripasti Sloveniji. V tem delu Hrvaška pač res ni imela veliko argumentov. Kar se pa kopenskih razmejitev tiče, se pa zdi, da je arbitraža nekako sledila dejaskemu izvrševanju oblasti. To je seveda prvi vtis, ki ga bo treba preveriti z natančnim prebiranjem arbitražne odločitve.

Ali smo lahko zadovoljni z arbitražno odločitvijo? Lahko smo zadovoljni, da se je spor, ki je netil nesoglasja med dvema narodoma, razrešil. Kaj bomo storili, če Hrvaška ne bo spoštovala arbitražne odločbe? Dolžnost spoštovanja mednarodnih pravnih aktov je močan argument Slovenije. Potrebna bo pa tudi intenzivna diplomatska akcija. Tisti diplomati, ki v zadnjih dneh mehčajo pomen arbitražne odločbe, ne ravnajo v korist regije, pa čeprav je to videti čudno, tudi ne v korist Hrvaške.

Delajo samo v korist tistih, ki so iz tega spora delali politični kapital. Ti so pa, vsaj meni, vedno najedali živce. Ob vsem tem ne smemo pozabiti na tiste naše ljudi, ki so želeli biti v Sloveniji, po arbitražni odločbi pa so se znašli na drugi strani meje. Njihova usoda se mi zdi ta trenutek najbolj pomembna. Za njih bo treba, če bodo to želeli, najti tudi rešitve.

Dr. Patrick Vlačič je strokovnjak za mednarodno pomorsko pravo in predsednik Sveta SD za infrastrukturo. Njegov komentar je bil objavljen tudi v časniku Večer.

Socialni demokrati pozdravljamo razsodbo arbitražnega sodišča in dokončno določitev meje med Slovenijo in Hrvaško

Socialni demokrati razsodbo arbitražnega sodišča spoštujemo in si želimo, da se v polnem obsegu tudi uveljavi v praksi. Pričakujemo, da bo tudi Republika Hrvaška, kot članica EU, sodbo sprejela in spoštovala mednarodne zaveze, saj je mednarodna arbitraža pomemben inštrument mednarodnega prava pri reševanju meddržavnih sporov. Ohranitev integritete mednarodnega pravosodja je v skupnem interesu vseh držav, članice EU pa bi to morale prve dokazovati s svojim zgledom.

Socialni demokrati ob tem pozivamo tudi k mirnem pristopu in izogibanju incidentov. Naša glavna skrb bo, da tako doma, kot v dialogu z Zagrebom poskrbimo, da bo življenje ljudi, ki živijo ob meji po razsodbi lažje in boljše. Od vseh pristojnih institucij naše države pričakujemo, da bodo svojim državljankam in državljanom, v primeru, da jih je razsodba arbitražnega sodišča kakorkoli prikrajšala, pomagale najti ustrezne rešitve. Njihova usoda je za nas ta trenutek najbolj pomembna.

Za Socialne demokrate je razsodba arbitražnega sodišča in določitev meje dokončna. Zato kakršnokoli vračanje k bilateralnem določanju meje ni opcija, ker zato nimamo niti mandata, saj bi bilo to v nasprotju z voljo državljank in državljanov Republike Slovenije, ki so na referendumu podprli Arbitražni sporazum, kot pravi in ustrezen način za določitev meje s sosednjo Republiko Hrvaško.