Prispevki

Rok Dacar - kolumna

Komentar Rok Dacar: Stranpoti členov 10a in 10b zakona o tujcih

Le malokateri zakon vzbudi toliko zanimanja strokovne in širše javnosti ter vnaša v politično delovanje toliko turbulenc, kot jih je Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona o tujcih (Ztuj-2D), oziroma njegovo sprejemanje. V zvezi z njegovo vsebino so se pojavljali številni, po mojem mnenju upravičeni, pomisleki glede skladnosti zakona z Ustavo in mednarodnimi konvencijami, ki vežejo Slovenijo. Kot pravnik (v nastajanju) se ne čutim poklicanega in usposobljenega razpravljati o političnih pretresih znotraj največje koalicijske stranke in formiranju dokaj nenavadno sestavljene večine, ki je zakon sprejela. Zato pa bom na kratko naslovil nekaj pravnih težav tega zakona.

Najprej pa nekaj besed o ozadju. Namen novih dveh členov zakona je zaščititi državo pred potencialnim novim množičnim prihodom migrantov po t.i. balkanski begunski poti, ki je po dogovoru EU s Turčijo iz lanskega marca sicer bolj ali manj zaprta. Drži pa, da je Turčija dokaj nezanesljiv partner in je že večkrat uporabila grožnjo odstopa od dogovora, nazadnje po januarski odločitvi grškega vrhovnega sodišča, da ne bo prišlo do izročitve osmih oficirjev, ki so po neuspelem puču lanskega julija zbežali v Grčijo. S sprejetjem zakona je Slovenija v Barlaymont in v Banske dvore poslala jasen signal, da se, ob morebitnem (čeprav razmeroma neverjetnem) ponovnem odprtju balkanske begunske poti migrantska kriza ne bo reševala v Sloveniji.

Ko govorimo o migrantih je potrebno razlikovati med tistimi, ki so po mednarodnem pravu deležni zaščite (begunci) ter tistimi, ki je niso (povečini ekonomski migranti). Beguncem mednarodno pravo, najpomembnejši dokumenti na tem področju so tretja Ženevska konvencija ter Dodatna protokola I in II, daje zaščito. Zagotovo ne vsi, vsekakor pa lep delež, migrantov, ki bi do Slovenije prišli ob morebitnem ponovnem odprtju balkanske begunske poti, bi bil beguncev, ki bi jim kot takim po mednarodnem pravu bili dolžni nuditi zaščito. Relevantne mednarodne pogodbe je ratificirala tudi Slovenija, kar pomeni, da so v našem pravnem sistemu nadrejene zakonom ter podrejene ustavi.

S sprejetjem zakona se v stari Zakon o tujcih vnašata dva nova člena, 10a (spremenjene razmere na področju migracij in 10b (ukrepanje ob spremenjenih razmerah na področju migracij). Prvi od njiju uvaja neko posebno stanje, stanje »spremenjenih razmer« v katerem je »oteženo delovanje osrednjih institucij države in zagotavljanje njenih vitalnih funkcij«. To stanje uvede na predlog Vlade DZ za obdobje 6 mesecev, ki se lahko v nedogled podaljšuje, vsakič za 6 mesecev. Torej je le navidezno časovno omejeno, saj se ga da po mili volji podaljševati za nadaljnjih 6 mesecev, kar je v nasprotju z 16 členom Ustave, ki pravi, da je določene (ne vse) človekove pravice mogoče suspendirati šele in le za čas trajanje vojnega in izrednega stanja nikakor pa ne na zalogo, ali kot pravi drugi odstavek člena 10a Zakona o tujcih ko bi »lahko« nastale razmere, ki ogrožajo javni red in notranjo varnost.

Tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah ima enako dikcijo, določene konvencijske pravice se lahko suspendirajo »med vojno ali ob kaki drugi splošni nevarnosti« (člen 14). Nadaljnja težava se pojavi v tem, da tako Ustava kot tudi Konvencija za omejitev človekovih pravic zahtevata ali vojno ali izredno stanje. »Stanje spremenjenih razmer« po Zakonu o tujcih pa ni ne eno ne drugo in bi v primeru aktivacije ukrepov šlo za kršitve človekovih pravic v stanju miru, ki so seveda nedopustne. Zadnja težava v tem sklopu pa je, da 16. člen Ustave prepoveduje da omejitev človekovih pravic povzroči neenakopravnost, ki temelji na osebnih lastnostih. Iz zakona pa jasno izhaja, da se bo med migranti delala razlika glede na zdravstveno in družinsko stanje.

V členu 10b pa je opisano okostje postopka, po katerem se v stanju »spremenjenih razmer« ravna s tujci. Na kratko rečeno, pove, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrže, če v drugi državi EU iz katere je tujec prišel (torej na Hrvaškem) ni sistemskih pomanjkljivosti glede azilnih postopkov in če tam ne bo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Če pa je tujec v tako slabem zdravstvenem stanju, da se ukrep ne more izvesti, ali je njegov družinski član ali pa mladoletnik brez spremstva, se tak ukrep ne more izvesti. Tudi v tem členu se skriva nekaj zank.

Tujec sicer ima pravico do pritožbe glede sklepa s katerim se zavrže prošnja za mednarodno zaščito, je pa velika verjetnost, da bi takšna pritožba v resnici ne bila učinkovita. Evropsko sodišče za človekove pravice je skozi svojo sodno prakso izoblikovalo standard, da mora biti pravica do pravnega sredstva (v tem primeru pritožbe) učinkovita v resničnem življenju in ne le na papirju, o njej pa mora biti odločeno v nekem razumnem roku, da se smatra za učinkovito.

Osebno si izjemno težko predstavljam, kako bi tujec, ki je »nastanjen« v zbirnem centru nekje na Hrvaškem in zelo verjetno ne govori hrvaščine v ustreznem roku prišel do osebe z ustreznim znanjem, ki bi v sosednji državi vložila pritožbo zoper sklep. To pravno sredstvo zagotovo ni učinkovito. Naslednja težava pa je v tem, da bi o zdravstvenem stanju in starosti migrantov zelo verjetno odločali policisti, ki ne za eno ne za drugo niso ustrezno strokovno usposobljeni in bi izjeme vrnitvi na Hrvaško zelo verjetno ostale zgolj na papirju.

Na postopek sprejemanja omenjenega zakona se je nenavadno ostro odzval tudi Svet Evrope, mednarodna organizacija namenjena varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s sedežem v Strasbourgu. Deležni smo bili neposrednih, nadvse nediplomatskih kritik, »ponujena« nam je bila celo pomoč pravnih strokovnjakov, ki bi uredili zakon tako, da bi ne kršil Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Slednjo gesto bi lahko kdo razumel tudi kot sporočilo Sveta v smislu »poslali vam bomo naše pravnike, ker so vaši očigledno nesposobni pripraviti zakon, ki ne krši človekovih pravic«.

Do veliko hujših ter ne zgolj potencialnih (kot v našem primeru) kršitev evropskega prava človekovih pravic je prišlo že v kar nekaj članicah Sveta, v Turčiji, na Poljskem ter v Veliki Britaniji. Ruska federacija pa je skoraj pet let blokirala sprejetje protokola 14, katerega namen je bil razbremeniti Evropsko sodišče za človekove pravice. Nobena od teh držav ni bila deležna takšne kritike, pač pa le meglenih in diplomatsko kultiviranih opominov. Razlog za to občutno razliko v obravnavanju je več kot očitno majhnost Slovenije (in temu primerna količina finančnih sredstev, ki jih nameni za delovanje Sveta).

Zakon pa je tudi v očeh evropskega prava človekovih pravic sila problematičen. Sodišče se je v večih sodbah postavilo na stran beguncev. V sodbi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji je prvo obsodilo, ker je prosilca za azil vrnila v Grčijo, čeprav je bilo dobro znano, da so tam razmere, ki jim bo izpostavljen nečloveške, drugo pa zaradi teh razmer. V zadevi Hirsi Jamaa proti Italiji je bila Italija obsojena, ker je njihova obalna straža blizu Lampeduse prestregla ladjo z migranti in jih, ne da bi predhodno ugotovili ali imajo pravico do mednarodne zaščite ali ne, vrnila v Libijo. Do obsodbe je prišlo, čeprav niso niti stopili na italijansko zemljo.

Do podobne situacije bi zelo verjetno prišlo tudi ob uvedbi stanja »spremenjenih razmer«. Kot ponazoritev razmeroma široke zaščite, ki jo Sodišče namenja prosilcem za azil lahko navedemo tudi primer HLB proti Franciji, kjer je Francija bila obsojena, saj je želela izgnala pritožnika v Kolumbijo, kjer mu je pretilo maščevanje kartelov, ker je pretrgal kolumbijsko verzijo omerte. Pa tudi zadevo Jabari proti Turčiji v kateri je do obsodbe prišlo zaradi nameravanega izgona Iranke, ki ji je v domovini zaradi prešuštva grozilo kamenjanje. Gotovo pa bi se dalo najti še številne druge primere.

To pravo Slovenija mora upoštevati, saj na področju človekovih pravic velja uporabiti tisti akt, ki nudi najvišjo raven zaščite. Poleg tega pa ustava v 15. členu določa, da se pravic iz mednarodnih aktov, ki zavezujejo Slovenijo ne sme omejevati z argumentom, da jih ustava ne priznava ali pa jih priznava v manjši meri.

Kako torej dalje?

Varuhinja človekovih pravic je vložila zahtevo za ustavno presojo dveh členov, o kateri mora zdaj odločiti Ustavno sodišče. Kakšna bo njegova odločitev si ne upam ugibati. Če člena na Ustavnem sodišču ne bosta padla in bi bilo kdaj v prihodnosti nove določbe zakona potrebno uporabiti, bi lahko oškodovanec vložil pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Kolikor sam poznam logiko njegovega delovanja, bi verjetno ne zahtevalo izpolnitve strogih formalnosti za dopustnost pritožbe ter našlo nek manever, s katerim bi dopustilo vsebinsko odločanje. Po mojem skromnem mnenju bi bil rezultat najverjetneje obsodba Slovenije ter vse iz nje izhajajoče finančne in moralne posledice.

Menim, da ni bilo razloga za sprejem zakona, ter da je po nepotrebnem napravil razpoke v vladajoči koaliciji in hkrati dal vetra v jadra opozicijskih strank, ki se zavzemajo za bolj trdo obravnavanje migrantov. Iste rezultate bi lahko dobili tudi na dosti manj konflikten način. In sicer z razglasitvijo izrednih razmer ob morebitnem novem migrantskem valu ali pa tako, da bi se Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona tujcih pripravil in uskladil do te stopnje, da bi se ga lahko v primeru potrebe na hitro sprejelo.

Volilna baza desno-nacionalističnih strank bo na tej strani tudi ostala in se ne bo pomaknila bolj proti sredini. Za zmerne stranke zato ni koristno, da prevzemajo njihovo retorika. Še posebno to velja v času, ko se krivdo za vsa zla in žalosti s poenostavljanjem in populističnim zrcaljenjem resničnosti želi prevaliti na tiste druge, tiste, ki niso naši.

Kdo pa so sploh naši?

Rok Dacar, študent Pravne fakultete Univerze v Ljubljani

OZADJA - Franc KRIZANIC

Dr. France Križanič: Ekonomsko ogledalo Slovenije, april 2017

Statistični urad Republike Slovenije in Banka Slovenije sta zadnje dni objavila nekaj zanimivih podatkov o delovanju našega gospodarstva. Če povzamemo ključne podatke tokratnega ekonomskega ogledala na kratko, je imela Slovenija lani javnofinančni primanjkljaj širše države v višini 1,5 odstotka bruto domačega produkta (BPD). Če bi celoten slovenski javni dolg zajemal le pretekle javnofinančne primanjkljaje, bi ta znašal 46 odstotkov našega BDP. Januarski izvoz blaga in storitev je bil 14 odstotkov večji kot januarja lani, kar nakazuje, da se bo gospodarska rast Slovenije 2017 celo pospešila. Bančni krediti realnemu delu gospodarstva so se od lanskega septembra, ko so dosegli dno, do letošnjega februarja povečali za 5 odstotkov, marca 2017 pa smo imeli 1,9 odstotno inflacijo.

Javnofinančno ravnotežje

Statistični urad Republike Slovenije objavlja četrtletne in letne nefinančne račune za državo. V tem primeru ne zajema podatke o prevzetih obveznostih in terjatvah javnega sektorja (Evropski sistem računov – ESR 95). Gre za statistiko, ki jo Evrostat upošteva pri presoji Maastrichtskega kriterija – limite 3 odstotnega deleža javnofinančnega primanjkljaja v BDP (na letni ravni). SURS v teh računih knjiži tudi vzpostavljene terjatve in prevzete obveznosti širše države (tudi lokalne skupnosti in javni skladi), ki še niso bile poravnane (poplačane) in bodo plačane enkrat v prihodnjih obdobjih. Po tako izračunani bilanci je imela slovenska širša država (torej javni sektor) leta 2016 javnofinančni primanjkljaj višini 609 milijonov evrov ali 1,5 odstotka BDP.

V Biltenu Banke Slovenije so objavljeni podatki o konsolidirani bilanci javnega financiranja za celo leto 2016. Tu so zajeti vsi prejemki in izdatki glede na dejanska plačila (po denarnem toku) v vseh štirih državnih blagajnah (centralna država, lokalne skupnosti, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje).

V 2016 so skupni javnofinančni prihodki Slovenije, merjeno po denarnem toku, znašali 15,4 milijarde evrov in bili za 530 milijon evrov ali skoraj 4 odstotke večji kot 2015. Skupni javnofinančni odhodki so lani v celem letu znašali 15,6 milijarde evrov, kar je bilo za 480 milijonov evrov ali 3 odstotke manj kot predlani. Javnofinančni deficit se je, glede na dejanska plačila, znižal na samo 218 milijonov evrov (do novembra 2016 je kazalo, da ga sploh ne bo več, a se je v samem decembru 2016 povečal za 181 milijonov evrov).

V 2016 so se glede na 2015 prihodki slovenske širše države iz naslova davkov povečali za 495 milijonov evrov ali 4 odstotke, podjetniški in lastniški prihodki naše države pa za 32 milijonov evrov ali 6 odstotkov. Iz tega naslova smo lani v državni proračun pridobili 551 milijonov evrov.

Med javnofinančnimi izdatki so bile 2016 plače javnih uslužbencev za 154 milijonov evrov (5%), državni nakupi blaga in storitev (materialni stroški) za 60 milijonov evrov (3%), plačila obresti za 32 milijonov evrov (3%) ter plačila pokojnin za 49 milijonov evrov (1%) večje kot v 2015. Na nasprotni strani so se v istem času subvencije države (razvojna in kmetijska politika) znižale za 2 milijona evrov (1%), državne investicije (t.i. kapitalski izdatki) pa kar za -855 milijonov evrov (-47%). Dinamika državnih subvencij gospodarstvu (večinoma vezano na plasiranje evropskih sredstev in nanje vezanih sredstev integralnega proračuna) se je od lanskega septembra dalje vendarle pospešila.

Javni dolg, ki ni posledica javnofinančnih primanjkljajev

Dolg državnega proračuna je decembra 2008 znašal 7,2 milijarde evrov, na koncu 2016 (podatek Statističnega urada Republike Slovenije) pa 31,7 milijarde evrov. V osmih letih se je povečal za 24,5 milijarde evrov. Od 2009 do 2016 se je po podatkih konsolidirane bilance javnega financiranja slovenski javnofinančni primanjkljaj skupaj povečal za 10,4 milijarde evrov. Ta primanjkljaj moramo ob neracionalni prodaji (milo povedano) NKBM povečati za dodatne 0,6 milijarde evrov (870 milijonov evrov državne dokapitalizacije konec 2014 in 250 milijonov evrov kupnine v 2016). Tako dobimo primanjkljaj v višini 11 milijard evrov. Če tako nastal primanjkljaj odštejemo od povečanja javnega dolga 2008 do 2016, vidimo da je slovenska država v bankah, gospodarstvu in tujini ustvarila dodatnih 13,5 milijarde evrov plasmajev (31,7 milijard evrov – 7,2 milijarde evrov – 11 milijard evrov).

Izraz »dodatnih« je potreben, saj je bilo investicij države precej že tudi konec leta 2008. Del tega povečanja gre verjetno na rovaš prevzemanja različnih obveznosti, velika večina pa brez dvoma ne. Če bi bilo povečanje javnega dolga 2009 do 2016 vezano le za kritje javnofinančnega deficita in do sedaj zaznane »izgube« pri t.i. prodaji NKBM, bi 2016 dolg širše države znašal 18.2 milijarde evrov ali predstavljal 46 odstotkov slovenskega BDP. Krepko znotraj Maastrichtske omejitve 60 odstotkov.

Ob oceni, da znaša obrestna mera na kredite najete na domačem kreditnem trgu in v tujini povprečno okoli 3,4 odstotka letno (dobimo jo tako da letna plačila za obresti v 2016 delimo s povprečnim skupnim dolgom države po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije med koncem 2015 in koncem 2016), mora slovenska država za vzdrževanje omenjenih 13,5 milijarde evrov dolga (ki ga ni potrebovala za kritje javnofinančnega primanjkljaja) letno nameniti skoraj 460 milijonov evrov. To so sredstva, ki bi jih lahko uporabila za financiranje družbene reprodukcije, krepitev konkurenčnosti Slovenije in ustvarjanje pogojev za rast življenjskega standarda našega prebivalstva.

Neracionalno velika dokapitalizacija bank konec 2013 in dejstvo, da se te banke dodatno in močno zmanjšale kreditiranje gospodarstva, kažeta, da omenjeni znesek ni dobro investiran.

Zunanja menjava

Po podatkih za letošnji januar je znašal presežek na tekočem računu slovenske plačilne bilance 276 milijonov evrov (22% več kot januarja lani), izvoz blaga in storitev je svojo lansko raven presegal za 14 odstotkov ter bil za 313 milijonov evrov ali 14 odstotkov večji od uvoza blaga in storitev. Jasen znak, da se slovenska gospodarska rast nadaljuje tudi v 2017.

Delovanje bančnega sektorja

Banke, ki delujejo v Sloveniji, so pod pritiskom regulatorja zniževale obseg kreditov realnemu delu slovenskega gospodarstva od julija 2010 do septembra 2016 (skupni upad kreditov je znašal »šokantnih« 12,3 milijarde evrov ali 58%). V lanskem septembru so ti krediti znašali le še 8.984 milijona evrov (83% vsote letne amortizacije in dobička slovenskega gospodarstva). Decembra 2016 se je obseg bančnih kreditov realnemu delu gospodarstva vendarle začel povečevati in rast se je nadaljevala vsaj do letošnjega februarja. V tem mesecu so banke v Sloveniji nefinančnim družbam plasirale za 66 milijonov evrov (0,7%) več kreditov kot januarja. Od najnižje ravni (septembra lani) do letošnjega februarja se je obseg teh kreditov povečal za 424 milijonov evrov ali skoraj 5 odstotkov.

V procesu zniževanja kreditov gospodarstvu so poslovne banke postale iz neto dolžnic do tujine za 7,7 milijarde evrov v juliju 2010 (vrh izpostavljenosti poslovnih bank tujini je bil sicer na koncu 2008 z neto dolgom v višini 8,9 milijarde evrov) neto upnik do tujine za 2,8 milijarde evrov v januarju 2017. Umik kapitala iz Slovenije preko bank je od julija 2010 do januarja 2017 znašal 10,5 milijarde evrov.

Inflacija

V Sloveniji smo imeli 2015 in 2016 deflacijo. Cene so sicer prenehale upadati že junija 2016 in od lanskega oktobra dalje se je začela pospeševati inflacija. Marca 2017 so bile cene življenjskih potrebščin v Sloveniji 1,9 odstotkov višje kot pred letom. K tej inflaciji so zlasti prispevali: okoli 4 odstotna podražitev prevoza, za 3 odstotke višji stroški stanovanja, vode, električne energije, plina in goriva ter za 2 odstotka višji stroški nakupa hrane, brezalkoholnih in alkoholnih pijač ter stroški komunikacij. Marca so bile nižje kot pred letom cene oblačil in obutve ter cene rekreacije in kulture. Pospešek inflacije v Sloveniji spremlja precejšno povečanje prihodka v trgovini (pokazatelj rasti osebne porabe).

Primerjava harminiziranega marčnega indeksa cen življenjskih potrebščin v Sloveniji in evroobmočja kaže, da so se v zadnjem letu (marec 2017 glede na isti mesec 2016) cene pri nas povečale za 2 odstotka, v evroobmočju pa za 1,5 odstotka. V Sloveniji smo imeli 2015 in 2016 globljo deflacijo kot evroobmočje, sedaj pa imamo očitno nekoliko hitrejšo inflacijo.

France Križanič - komentar

Komentar dr. France Križanič: Inflacija, deflacija, konjuktura in recesija na Slovenskem

Prebivalke in prebivalci Republike Slovenije imamo »bogate« izkušnje z inflacijo (kaže jo indeks cen življenjskih potrebščin), v zadnjih dveh letih, 2015 in 2016, pa smo se soočili tudi z deflacijo. Gledano od petdesetih let dvajsetega stoletja dalje smo imeli v Sloveniji prvi večji inflacijski val ob sprostitvi cen med gospodarsko reformo 1965 (povečanje za skoraj 32%). V povprečju so cene v desetletju pred 1965 sicer naraščale povprečno po skoraj 8% letno, vendar v razmerah močne državne regulacije in težav s prilagajanjem ponudbe povpraševanju.

Gospodarska reforma sredi šestdesetih let je povečala samostojnost podjetij ter vplivala na hitrejše prilagajanje gospodarstva razmeram na trgu. Po reformi (1967 do 1972) so v Sloveniji cene naraščale povprečno po 10% letno. Gospodarstvo je bilo ves čas v konjunkturi oziroma v bližini potencialnega proizvoda. Lahko rečemo, da smo imeli takrat inflacijo povpraševanja.

V obdobju t.i. »prvega naftnega šoka«, večkratnega povečanja cen surove nafte na svetovnem trgu, so v Sloveniji cene med 1973 in 1975 naraščale povprečno po 23% letno. V »drugem naftnem šoku« pa so se leta 1979 povečale za 24%. Kriza je imela v svetu stagflacijski značaj (povečanje cen ob recesiji in upadanju zaposlenosti), pri nas pa je recesijo preprečila močna kreditna ponudba financirana z zadolževanjem v tujini. To je bilo ob poplavi t.i. »naftnih dolarjev« (sredstev, ki so jih države izvoznice nafte nalagale v svetovnih finančnih centrih) zlahka izvedljivo. Obrestna mera je bila navidezno nizka a spremenljiva – osnova je bil LIBOR (obrestna mera za medbančna posojila v Londonu).

Sledilo je večini bralk in bralcev Svobodne besede znano obdobje pospeševanja inflacije. Med 1980 in 1986 se je raven cen v Sloveniji povečevala povprečno po 51% letno. Hitra rast cen je prešla v triletno hiperinflacijsko spiralo z vrhom leta 1989, ko so se cene pri nas povečale za 1385%. Vzrok jugoslovanske in z njo slovenske hiperinflacije je bil podoben vzroku nemške weimarske hiperinflacije (1923). Država je morala odplačevati v tujini najete kredite (v Nemčiji pa vojne reparacije), zato je močno povečala povpraševanje po deviznih sredstvih in ga financirala z izdajanjem denarja. Povečala so se inflacijska pričakovanja, večina terminskih pogodb (o plačah, obrestih, najemninah, nakupih surovin, ipd.) je dobilo indeksne klavzule s prilagajanjem končnih zneskov plačila inflaciji. Izpolnjena sta bila oba pogoja za nastanek inflacije – povečana denarna ponudba in večje povpraševanje od ponudbe dobrin. Obenem se je z indeksiranjem začela še inertna ali vgrajena inflacija. Negotovost na trgu je vodila v recesijo. Družbeni proizvod (pokazatelj dodane vrednosti) je začel upadati 1987, število zaposlenih pa 1988. V obdobju velikega povpraševanja po deviznih sredstvih je Slovenija, z najproduktivnejšim gospodarstvom v Jugoslaviji, postala neto izvoznik (v menjavi s tujino je ustvarjala presežek).

Zaradi indeksiranja se je inflacija tudi po razpadu Jugoslavije le počasi umirjala. Pod 100% letno se je znižala 1993, pod 10% letno pa 1996. Država je s plavajočim deviznim tečajem vzdrževala konkurenčnost in Slovenija je ostala neto izvoznica. V obdobju od 1996 do 2003 so se cene v Sloveniji povečevale povprečno po skoraj 8% letno.

Po vstopu v Evropsko unijo in med pripravami na prevzem evra ter po njegovem prevzemu so se cene v Sloveniji povečevale povprečno po slabe 4% letno (2004 do 2008). Velika kreditna ponudba je privedla do delovanja gospodarstva v bližini potencialnega proizvoda, večji pospešek inflaciji pa je preprečeval sproščen uvoz dobrin. Slovenija je postala neto uvoznik in bi, v primeru nadaljevanja takšnega trenda, zdrsela na raven strukturno odvisne regije.

Med finančno krizo (2009 do 2014) so se cene v Sloveniji povečevale povprečno o 1.5% letno. Imeli smo t.i. »krizo dvojnega dna«. Recesija v 2009 je bila posledica znižanja izvoza, recesijo 2012 in 2013 pa sta povzročili omejevalna kreditna in fiskalna politika v Sloveniji. V tem obdobju smo prevzeli evropski razvojni model z državnim spodbujanjem uvajanja novih tehnologij in pristopov (»koriščenje evropskih sredstev«), si povečali konkurenčnost ter postali zopet stabilen in tokrat tudi za svoj obseg velik neto izvoznik. Izvoz je naraščal in še narašča hitreje od povečevanja bruto domačega produkta pri naših zunanjetrgovinskih partnerjih, kar kaže da si slovensko gospodarstvo na svetovnem trgu povečuje tržne deleže.

Sredi gospodarske rasti, temelječe na povečevanju izvoza, je v Sloveniji nastopila deflacija. V 2015 in 2016 so cene upadale povprečno po 0.3% letno. Ta deflacija je bila monetarni pojav. Povzročila jo je omejevalna kreditna politika Banke Slovenije. Deflacija sicer ni bila posledica recesije, a je bila vendarle povezana z upadom povpraševanja na domačem trgu, kar je zlasti prizadelo majhna storitvena podjetja.

Jernej Pikalo - kolumna

Komentar dr. Jerneja Pikala: Modernizacija šolstva in vprašanje prenove vsebin različnih izobraževalnih programov

Izobraževalni sistem v Sloveniji je eden najpomembnejših družbenih podsistemov. Je tudi eden od najstabilnejših, saj smo ga v Sloveniji kljub krizam, težnjam po njegovi privatizaciji, pritiskom po nižanju standardov in (pre)pogostem zakonskem mrcvarjenju in preobremenjevanju z nepotrebnimi pravili, rokohitrskimi spremembami in preobsežno regulacijo, uspeli obdržati na zavidljivo visoki ravni. Vsak dan mu zaupa velika množica staršev, da so naši otroci v dobrih in strokovnih rokah, saj zagotavlja varno in spodbudno okolje za razvoj, od vrtca do univerze. Slovenski izobraževalni sistem danes po mnogih kazalcih spada med petnajst najboljših izobraževalnih sistemov na svetu, kar je izjemno v družbi nekaj manj kot dvesto držav sveta.

A zadovoljiti se s sedanjim stanjem bi bilo kratkovidno. V naravi izobraževalnega sistema je, da ga je potrebno stalno izboljševati in nadgrajevati ter prilagajati na prihodnje izzive. Pogledati moramo 20-30 let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče potrebno popraviti ali nadgraditi. Izobraževalni sistem, tako kot mnogi drugi, namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja trendov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju. Zdi se, da je današnje upravljanje slovenskega šolskega sistema preveč statično, kratkovidno, predvsem pa reakcijsko, kar pomeni, da niso jasno dogovorjene in izražene ambicije, da o ambicijah ne obstaja družbeni konsenz in da je vodnje politike na tem področju zgolj odzivanje na dogodke, ki so se zgodili, brez dolgoročne vizije in za njeno uresničevanje potrebnega voditeljstva. Inovacije in pobude zanje se izgubljajo v nesistemskosti, sistem je premalo razvojno naravnan.

Zato si velja zastaviti vprašanje, kaj sploh želimo od šolskega sistema? Se želimo zadovoljiti s sedanjim stanjem ali sistem razvijati v smeri, da bo Slovenija tudi v prihodnjih 20-30 letih država z eno bolje izobraženih delovnih sil v Evropi, eno najmanjših stopenj kriminala in široko razgledano populacijo, ki ne bo samo govorila več tujih jezikov, ampak bo enakopravno sodelovala pri reševanju domačih in globalnih razvojnih vprašanj? Da bi to dosegli, je potrebna ambicija in široka družbena zavezanost temu cilju, predvsem pa usmerjenost v posameznico in posameznika pri načrtovanju izobraževalnih politik – saj zanju gre.

Izobraževalni sistem moramo razvijati v smeri, da bo zagotavljal enake življenjske možnosti za vse. Nesprejemljivo je, da npr. otroci iz šibkejših socialnih okolij ali določenih (geografskih) območij nimajo enakih izobraževalnih možnosti kot njihovi vrstniki, vrstnice. Razlike bodo vedno obstajale, a sistem mora sprejemati ukrepe, s katerimi se bodo razlike zmanjševale, ne povečevale. Vsakemu in vsaki mora biti omogočeno, da razvije njene ali njegove talente do maksimuma njenih ali njegovih sposobnosti. V katero smer bo posameznica ali posameznik razvijal svoje talente, je njena oz. njegova stvar, naloga sistema je, da ga za to maksimalno dobro opremi.

Znanje in veščine so ključne za blaginjo človeka. Vedno več podatkov kaže na to, da se prične ustvarjanje razlik v življenjskih možnostih in kasnejši blaginji že ob prvem vstopu v izobraževalni sistem, v vrtcu. Kakovostna predšolska vzgoja zmanjšuje primanjkljaje otrok, ki imajo manj vzpodbudno domače kulturo in socialno okolje. Čeprav se marsikomu zdi, da se otroci v vrtcu »samo« igrajo, je ravno to način opremljanja otrok z besednim zakladom, ki je ključen za nadaljni intelektualni razvoj, skozi igro se učijo socialnih veščin, vedenja, medosebnih odnosov, razreševanja konfliktov, itn. Celo najbolj razvite države sveta danes ugotavljajo izjemen vpliv predšolske vzgoje na kasnejši razvoj in blaginjo posameznic in posameznikov ter družbe. Ne samo, da se “izplača” vlagati v izobraževanje, to “izplačilo” vloženega denarja za družbo je več kot samo nekajkratno.

Da bi lahko omogočili razvoj človeških potencialov, si moramo prizadevati za dvig kakovosti izobraževanja ter enake priložnosti za vse. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica – v populaciji dveh milijonov je dragocen vsak talent, na kateremkoli področju že. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in ne bi smela privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, sploh ne majhne oziroma (pol)periferne države. Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja). Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo.

Nekateri v družbi so podpovprečno ali nadpovprečno nadarjeni. Za njih naj velja prav posebna skrb. Medtem ko imamo relativno dobro razvit sistem dela s tistimi, ki običajnih obremenitev ne zmorejo, pa zaostajamo pri delu s tistimi, ki zmorejo več. Z nadpovprečno nadarjenimi se dela sistematično v osnovni in srednji šoli, na univerzah posebnih vzpodbud za delo z nadpovprečnimi ni. Države v naši soseščini in dlje imajo bolje razvite sisteme dela z nadarjenimi, ki niso ozko vezane samo na izobraževalni sistem, ampak pri tem sodelujejo tudi drugi družbeni podsistemi (zavodi za zaposlovanje, fundacije, društva, …). Prevetriti bo treba sistem dela z nadarjenimi, ga organizirati bolj sistematično, predvsem pa ga razviti na tistih delih izobraževalnega sistema, kjer še ni dovolj razvit ali pa ne deluje.

Če želimo dvig kakovosti izobraževanja, moramo dati več avtonomije učiteljem in učiteljicam, da znotraj izobraževalnih programov dosegajo in presegajo začrtane cilje. Pri tem naj bodo avtonomni, a za svoje delo tudi odgovorni ter primerno nagrajeni. S krepitvijo avtonomije se bo tudi okrepil ugled učiteljskega poklica v družbi. V študij za učiteljski poklic moramo privabiti najboljše iz srednjih šol, kajti to je zagotovilo, da se bo znanje kakovostno prenašalo naprej in se nadgrajevalo.

V razmišljanje o modernizaciji šolstva sodi tudi vprašanje prenove vsebin različnih izobraževalnih programov. Programi morajo slediti duhu časa in sprememb v družbi, a obenem do njih ohranjati kritično distanco. Pri spremembah se je kratkovidno navezovati na današnje potrebe trga delovne sile, kajti te so ponavadi že povsem spremenjene, ko posamezniki ali posameznice končajo s šolanjem. To pa seveda ne pomeni, da izobraževalnih programov za tiste poklice, ki imajo neposreden izhod v določeno zaposlitev, ne razvijamo skupaj s partnerji iz gospodarstva, obrti, itn.

Znanje je in mora ostati javna dobrina, do katere bi moral imeti dostop vsaka in vsak ne glede na materialne zmožnosti in starost. Izobraževanje ni samo za mlade, ampak za vse. Pri tehnološkem posodabljanju šolstva je za to potrebno paziti, da ne zadovoljuje samo šolskih interesov, ampak širše družbene, kajti znano je, da so npr. starejši v Sloveniji na repu Evropske unije po veščinah v uporabi informacijsko komunikacijskih tehnologij. Šola je veliko več kot zgolj izobraževalna ustanova, je center družbenega in družabnega življenja.

Dr. Jernej Pikalo je nekdanji šolski minister, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport ter profesor na FDV

Jan Škoberne s poslanskim vprašanjem

Škoberne s poslanskim vprašanjem predsedniku vlade o časovnici prostorskega umeščanja in izgradnje 3. razvojne osi

Državni zbor je v ponedeljek, 12. decembra, s poslanskimi vprašanji premierju Miru Cerarju in ministrski ekipi začel redno decembrsko sejo. Poslanca SD Jana Škoberneta je zanimala časovnica prostorskega umeščanja in izgradnje tretje razvojne osi, tako severnega kot tudi njenega južnega dela. Predsednika vlade je poslanec SD vprašal tudi, kdaj bo vlada odločala o prostorski umestitvi posameznih krakov osi in kakšni so terminski načrti njihove izgradnje po koncu prostorske umestitve. Škoberne je ob tem izpostavil tudi zagotavljanje enakomernega regionalnega razvoja Slovenije.

“Tretje razvojne osi ne potrebujemo zato, ker jo potrebujejo največji izvozniki, ampak ker danes ne pokrivamo vseh potencialov, ki so med posameznimi kraki. Slovenija logistično zaenkrat še ni optimalno povezana,” je opozoril Škoberne. Premier je v svojem odgovoru med drugim poudaril, da je zaradi dolgoletne podhranjenosti infrastrukturnega proračuna več kot polovica slovenskih cest dotrajanih. Aktualna vlada, v kateri sodelujemo tudi Socialni demokrati, si je zadala cilj modernizirati prometno in energetsko infrastrukturo, zato so pristojnemu ministrstvu za prihajajoča leta povečali proračunska sredstva.

Poslansko vprašanje Jana Škoberneta predsedniku Vlade RS glede umeščanja in izgradnje 3. razvojne osi si lahko v celoti preberete v magnetogramu:

Jan Škoberne:

“Zanima me nekaj kar je bistveno za razvoj Slovenije in kar ta vlada lahko stori in mislim, da mora storiti. Ena izmed ključnih zavez našim državljankam in državljanom je, da zagotavljamo vsem enake možnosti in da zagotavljamo ustrezno infrastrukturo za enakomeren regionalni razvoj Slovenije, zato, da lahko tako gospodarski subjekti kot tudi ljudje izkoristijo vse potenciale, ki so v tej državi na razpolago. Ena izmed teh ključnih zgodb je seveda tudi tretja razvojna os v svojem celotnem obsegu, od Bele krajine do severnega dela Koroške. Večkrat smo razpravljali o tem, da so rezultati dela te pa tudi predhodne vlade dobri, da imamo gospodarsko rast, da znamo drugače kot je bilo v preteklosti upravljati tudi s potenciali te države.

Zato me zanima kakšna je časovnica dokončnega umeščanja in umestitve vseh krakov tretje razvojne osi v prostor in kdaj lahko pričakujemo pričetek gradnje posameznih krakov oziroma kdaj lahko pričakujemo, da bodo uspešno izvedene in začete tudi vse aktivnosti, ki jih je tudi minister Gašperšič že napovedal za umeščanje in predvsem za začetek izgradnje tretje razvojne osi.

Ker ne nazadnje te osi ne potrebujemo samo zato, ker jo potrebujejo največji izvozniki Republike Slovenije, potrebujemo jo tudi zato, ker danes ne pokrivamo ustrezno vseh potencialov, ki so med obstoječimi kraki. Če želite, potencial te države ni samo na liniji Koper-Ljubljana-Maribor, obstaja tudi marsikje drugje in danes – predvsem gospodarskega pa tudi človeškega potenciala, ki ga imamo v ljudeh, v znanju, v naravi – ne izkoriščamo, ker v celoti logistično Slovenija še ni optimalno povezana.”
         
Miro Cerar:

“Torej, soglašam z vami. Gre za nujo, ki rabi, ki potrebuje, bi rekel zelo aktivno vlado in druge subjekte, da bomo te naše dotrajane ceste, dotrajano infrastrukturo posodobili na vseh delih Slovenije kjer je to potrebno. Namreč zaradi dolgoletne podhranjenosti infrastrukturnega proračuna in seveda neaktivnosti je praktično več kot polovica slovenskih cest, če govorim samo o tem danes, dotrajanih. No, ampak že na začetku mandata sem si in smo si skupaj z vlado zadali zelo jasen cilj, da moramo nujno modernizirati prometno in energetsko infrastrukturo. In zato seveda smo tudi pristojnemu ministrstvu v ta namen za prihajajoča leta povečali proračunska sredstva. In v letu 2016 in 2017 ima ministrstvo za infrastrukturo in DARS skupaj z njim v načrtu izvedbo kar 334 različnih posegov v smislu obnavljanja in posodabljanja cestne infrastrukture. In če bomo nadaljevali s takim trendom, bo lahko Slovenija že v šestih letih vzpostavila kakovostno in evropsko primerljivo raven državnih cest in to je moja vizija, tako kot pravite, da bi imela Slovenija kakovostne cestne in druge infrastrukture povezave, in da bi ostala zelena.

Torej kakovostno povezana zelena Slovenija, to mislim, da je vizija, ki jo moramo zasledovati. Sedaj seveda konkretno smo pred odločitvami. Vemo, da nobena ni lahka. Vsaka odločitev o novi cesti o novi povezavi je lahko, četudi mnogim v korist, za koga seveda obremenitev, neka prizadetost in podobno, ampak to je treba ob kompromisih na koncu potegniti tudi neke odločitve in jih bomo in na tem področju sedaj prehajamo v ključno fazo. V tem trenutku sta na trasi severnega in južnega dela tretje razvojne osi v zaključni fazi izdelave državni prostorski načrt za državno cesto med priključkom na avtocesto A1, to je Šentilj-Koper, pri Šentrupertu in priključkom Velenje ter načrt za državno cesto od priključka Maline do mednarodnega mejnega prehoda Metlika in priključka Črnomelj jug.

Ministrstvo bo gradivo za severni del v obravnavo in sprejem na Vlado posredovalo že v decembru letos, torej domnevno prihodnji teden ali en teden za njim, za južni del pa v začetku leta 2017. Gradiva so v zadnji fazi priprave in sedaj gremo dejansko v naslednji korak. Načrti za odseke od avtoceste A1 do Velenja jug-Podlog, za državno cesto med priključkom Slovenj Gradec jug in Dravogradom z obvoznicami, državno cesto med mednarodnim mejnim prehodom Holmec in priključkom Otiški vrh, ter za državno cesto od priključka Črnomelj jug do mednarodnega mejnega prehoda Vinica, so ta hip sicer v mirovanju, vendar v skladu z resolucijo o nacionalnem programu razvoja prometa v Republiki Sloveniji se intenzivno proučujejo ukrepi, ki bodo tudi tukaj morali biti čim prej izvedeni in bodo del rekonstrukcije obstoječe infrastrukture. V skladu z resolucijo je tudi gradnja severnega dela tretje razvojne osi med Šentrupertom in Slovenj Gradcem, predvidena za obdobje med 2018 in 2022, odsek od avtoceste A2, to je Ljubljana-Obrežje, pri Novem mestu do priključka Osredek, vključno s Šentjoško cesto do Revoza pa za obdobje 2018 do 2020 in potem je tukaj še odsek od Revoza do Malin po letu 2018 se načrtu, da bodo tukaj dela realizirana.

In Dars bo v letu 2017 na odsekih kjer so državni prostorski načrti že sprejeti, intenzivno začne s postopki izdelave projekte dokumentacije in pridobivanja zemljišč. Tako, da to je tudi nekoliko bolj konkretno, za še bolj tehnična pojasnila se boste seveda lahko obrnili na ministrstvo za infrastrukturo, ministrstva za okolje, v kolikor tukaj sodeluje, ampak poudarjam, delamo intenzivno  na posodabljanju slovenske infrastrukture, cestne, tudi železniške, delamo na obnovi in na novih projektih in sedaj bo tudi čas seveda, ko smo pridobili marsikje že vso dokumentacijo, ustvarili pogoje, da se zadeva prevesi v izvedbeno fazo in tukaj pač nekod ne moremo več odlašati, četudi so pomisleki, odločitve je potrebno sprejeti in storiti nekaj za dobro ljudi, podjetij in drugih.”

Govor Židan ob dnevu Rudolfa Maistra

Židan: General Maister je bil sooblikovalec samostojne Slovenije

Na predvečer slovenskega državnega praznika, ki sicer ni dela prost dan, je v Dornavi pri Ptuju potekala osrednja državna slovesnost ob dnevu Rudolfa Maistra. Predsednik SD in podpredsednik vlade mag. Dejan Židan je Maistra označil za sooblikovalca samostojne slovenske države. General Maister je s svojimi borci boj za narodnostne meje gradil na programu Zedinjene Slovenije iz srede 19. stoletja. “Njegov boj pa so nadaljevali partizanski borci za osvoboditev med drugo svetovno vojno ter končali pripadniki Teritorialne obrambe in slovenske policije med osamosvojitveno vojno,” je povedal Židan. Dodal je, da v Maister izstopa kot najsvetlejša zvezda v 150-letnem prizadevanju slovenskega naroda za ustanovitev samostojne in neodvisne države Slovenije.

Slovesnost ob dnevu Rudolfa Maistra

Židan je Maistra izpostavil tudi kot pokončnega moža, čigar vizija je bila v nasprotju s tedanjimi političnimi, ideološkimi in posamičnimi interesi. “Maister preprosto ni bil kompatibilen z nobenim sistemom, vendar je imel karizmo, ki so se je mnogi bali,” je dejal Židan. “Rudolf Maister je bil poleg imenitne vojaške kariere ustvarjalen in dejaven tudi na številnih drugih področjih,” je poudaril Židan. Ob tem je spomnil na njegovo športno in umetniško udejstvovanje. Zakonska odločitev za praznovanje dneva Rudolfa Maistra kot državnega praznika je bila po besedah Židana utemeljena na pravici slovenskega naroda do samoodločbe in v zgodovinskem dejstvu, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državo. Pa vendar le eden od državnih praznikov, ki jih je DZ dodatno razglasil leta 2005, nosi ime po zgodovinski osebi, Rudolfu Maistru, je še opomnil podpredsednik vlade.

Dejan Židan ob dnevu Rudolfa Maistra

Dan Rudolfa Maistra zaznamuje spomin na dan leta 1918, ko je Maister s svojimi borci v samostojni vojaški akciji razorožil nemško vojsko, prevzel vojaško oblast in utrdil slovensko politično oblast v Mariboru. Kot državni praznik ga v Sloveniji praznujemo od leta 2005.

Slavnostni govor predsednika SD in podpredsednika vlade Dejana Židana ob dnevu Rudolfa Maistra:

Spoštovani predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, spoštovani gospod župan, dragi domačini, gospe in gospodje, dragi rojaki doma in po svetu, spoštovane državljanke in državljani!

V veliko čast mi je, da lahko na predvečer državnega praznika dneva Rudolfa Maistra spregovorim tu v Dornavi na Ptujskem polju, blizu najstarejšega slovenskega mesta Ptuja, od koder izvira Maistrov rod, blizu Maistru tako ljubega Zavrha, kjer si je celil ranjeno dušo, in blizu njegovega Maribora, po Župančiču drugega mejnika slovenstva. Zato čutim posebno odgovornost, da v svojem nagovoru orišem podobo ene najpomembnejših osebnosti v slovenski zgodovini, vsekakor pa največjega Slovenca v prelomnem obdobju po prvi svetovni vojni, Rudolfa Maistra – vojaka, politika in umetnika ter borca za severno mejo.

Zakaj danes – po 25 letih samostojne Slovenije – tako enotno in nedeljivo slavimo Rudolfa Maistra, in zakaj v polpretekli zgodovini, pravzaprav vse od dogodkov tiste znamenite novembrske noči leta 1918 v Mariboru, ko je Maister prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko, ni bilo vedno tako?

Rudolfa Maistra danes slavimo kot sooblikovalca pomembnega dela današnjega mozaika samostojne slovenske države. S svojimi borci za narodnostne meje je gradil na programu Zedinjene Slovenijo iz srede 19. stoletja, njegov boj pa so nadaljevali partizanski borci za osvoboditev med drugo svetovno vojno ter  končali pripadniki Teritorialne obrambe in slovenske policije med osamosvojitveno vojno. V stopetdesetletnem prizadevanja slovenskega naroda za ustanovitev samostojne in neodvisne države Republike Slovenije izstopa Rudolf  Maister kot najsvetlejša zvezda.

Oton Župančič je leta 1908 pesem Zemljevid končal takole:

O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje,

Celovec, Maribor, Gorica, Trst?

Od mejnikov našega narodnega ozemlja, ki jih v zadnjem stihu navaja pesnik, smo po zaslugi generala Maistra rešili samo Maribor.

Leta 1920 pa je v epigramu, navdušen nad Maistrom kot častnikom, ki je s svojo odločitvijo in dejanjem osvobodil Maribor in določil severno mejo, zapisal:

Na, Mojster, ki od misli ti in sanj

bilo je dano priti do dejanj …

Kaj hočem jaz, ki v tega časa zmede

metati morem prazne le besede!

In zakaj je bil Rudolf Maister ob množičnem čaščenju marsikomu še za življenja, še bolj pa po smrti trn v peti? Ker je bil pokončen mož. Ker je bila njegova vizija v nasprotju s tedanjimi političnimi, ideološkimi in posamičnimi interesi. Ker preprosto ni bil kompatibilen z nobenim sistemom.

Ni ga sprejela Narodna vlada v Ljubljani zaradi razhajanj glede Koroške, z odporom in ponižujoče je ravnala z njim kraljeva srbska vojska. V resnici so se eni in drugi bali njegove karizme. Rešili so se ga s predčasno upokojitvijo, ki jo je sprejel z grenkobo, a še zdaleč ne s tolikšno bolečino, kot ob spoznanju, da kljub velikemu pogumu in junaškim dejanjem ni uspel priključiti Koroške Sloveniji, čeprav ne po svoji krivdi.

Šele prezgodnja smrt je razkrila njegovo priljubljenost med ljudmi. Samo še pogrebne svečanosti ob Gregorčičevi smrti skoraj 3 desetletja pred tem se po številu pogrebcev in spremljevalcev ob poti do Vrsnega lahko primerjajo  s slovesom od Rudolfa Maistra na dolgi poti od Unca do Maribora. Slovenci so vedeli, koga so izgubili.

Rudolf Maister ni bil samo prvi slovenski general in nesporna vojaška avtoriteta na Štajerskem, ki je že novembra 1918 ustvaril slovensko vojsko z okrog 4000 vojaki in 200 častniki. Ali so res bile samo zgodovinske okoliščine krive, da Maistrova vojska ni zadržala slovenske identitete, enako kot ne po drugi svetovni vojni slovenska partizanska vojska?! Ali ni k temu prispevala tudi ta prekleta slovenska razklanost in razdeljenost?! Šele v tretje nam je uspelo leta 1991s svojo vojsko in državo, ker smo bili enotni.

Rudolf Maister je bil poleg imenitne vojaške kariere ustvarjalen in dejaven tudi na številnih drugih področjih. Kot mlademu častniku mu je šlo v prid, da je obvladal vrsto športnih disciplin, bil je telovadec, sabljač, plavalec, smučar in kolesar.

Kdo ne pozna pesnika Vojanova, katerega pesmi je uglasbilo kar 29 slovenskih skladateljev. Mnoge so tudi ponarodele. Družil se je s slovenskimi pesniki in pisatelji Dragotinom Kettejem, Otonom Župančičem, Josipom Murnom, Ivanom Cankarjem, Simonom Gregorčičem, Antonom Aškercem in številnimi drugimi.

Bil je navdušen zbiralec starih knjig z bogato knjižnico. Njegovi poznavalci tudi trdijo, da menda ni bilo slovenske knjige, ki je ne bi imel v svoji knjižnici. Zasebna knjižnica generala, pesnika in bibliofila Rudolfa Maistra domuje v prostorih Univerzitetne knjižnice Maribor, kjer ponuja vpogled v dragoceno zbirko starejših knjig, časopisov in revij. Za časa Maistrovega življenja je obsegala okoli 6000 enot.

Bil je ljubiteljski slikar in prijatelj slovenskih impresionistov Riharda Jakopiča, Mateja Sternena in Matije Jame, sodeloval je z Maksimom Gasparijem.

Po vojaški upokojitvi je bil Maistrov dom v Mariboru tedensko zbirališče mariborskih umetnikov, tu se je srečeval z Ivom Šorlijem, Maksom Šnuderlom, Jankom Glazerjem ter številnimi drugimi štajerskimi pisatelji, slikarji in gledališčniki. Kot predsednik Narodne odbrane, narodnoobrambnega društva, je spodbujal razvoj kulturne ustvarjalnosti v Mariboru ter se zavzemal za obnovo mariborskega narodnega gledališča.

Spoštovani!

Leta 2005 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel poseben zakon, s katerim smo uzakonili tri nove državne praznike, ki obeležujejo združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni, dan vrnitve Primorske k matični domovini in dan Rudolfa Maistra. Ta zakonska odločitev slovenskega parlamenta je bila utemeljena na pravici slovenskega naroda do samoodločbe in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državo. Samo eden od teh praznikov je poimenovan po zgodovinski osebi: dan Rudolfa Maistra. Ali to ne pove vse?

Židan in Han Changfu

Židan z močno gospodarsko delegacijo na izjemno uspešnem delovnem obisku na Kitajskem in v Hong Kongu

Politično-gospodarska delegacija pod vodstvom podpredsednika vlade in kmetijskega ministra mag. Dejana Židana je z obiskom mednarodnega kmetijskega sejma v Kunmingu začela večdnevni obisk na Kitajskem. Minister Židan pričakuje hitro rast izvoza vina ter mleka in mlečnih izdelkov na Kitajsko, kar je bila tudi rdeča nit slovenske predstavitve na sejmu. Sloveniji se prihodnje leto obeta organizacija naslednjega kmetijsko-trgovinskega foruma. V torek, 8. novembra, se je Židan v Pekingu srečal s kitajskim kolegom Zhang Jianglongom. Zavzela sta se za krepitev sodelovanja med državama na področju gozdarstva ter izpostavila znanstveno sodelovanje. S prvim možem kitajske uprave za varno hrano Zhijem Shupingom pa sta se dogovorila za pripravo memoranduma, ki bi trajno pospešil postopke za uvoz slovenskih prehranskih izdelkov na Kitajsko.

Židan na srečanju kmetijskih ministrov 16+1

V Kunmingu se je 4. novembra začel uradni program obiska slovenske politično-gospodarske delegacije na Kitajskem. Vodil jo je podpredsednik vlade in kmetijski minister Dejan Židan, ki je želel z obiskom pospešiti gospodarsko in drugo sodelovanje med državama na področju kmetijstva in živilstva ter gozdarstva. Židan se je v okviru obiska, ki trajal do 10. novembra, udeležil predstavitve slovenskih prehrambenih blagovnih znamk, kjer je zbrane tudi nagovoril. Predstavitev je izpostavila predvsem slovensko mleko in mlečne izdelke. Na povabilo ministrskega kolega Han Changfuja se je minister Dejan Židan v soboto in nedeljo udeležil 11. kmetijsko trgovinskega foruma 16+1 med Kitajsko in državami Srednje in Vzhodne Evrope v Kunmingu. Slovenija se je tam predstavila s posebnim razstavnim prostorom. Ob tej priložnosti je potekalo tudi srečanje predstavnikov, ki delujejo v okviru asociacije za promocijo kmetijskega sodelovanja med Kitajsko in državami Srednje in Vzhodne Evrope.

Židan na srečanju 16+1

Obisk ministra s politično delegacijo se je nato v ponedeljek in torek nadaljeval s pogovori v Pekingu. Tam se je Židan sestal z vodstvom kitajske Generalne uprave za nadzor kakovosti, inšpekcijo in karanteno in z vodstvom kitajske državne uprave za gozdove. V sredo in četrtek je Židan obisk nadaljeval v Hongkongu, kjer se je srečal z guvernerjem province Hongkong in prisostvoval odprtju Mednarodnega sejma vin in žganih pijač, enega največjih in najpomembnejših sejmov s področja promocije vina, alkoholnih pijač in prehrambnih proizvodov v Aziji. Omenjeni sejem je namenjen predvsem strokovni javnosti in prodajnim aktivnostim. Slovenija se je na tem sejmu predstavila prvič in je imela poseben status države gostje. Gospodarsko delegacijo Slovenije je zastopalo 16 pridelovalcev vin ter dodatno še podjetji Berryshka in Oljarna Kocbek, ki so se predstavili na slovenskem paviljonu.

Sloveniji na mednarodnem kmetijskem sejmu na Kitajskem posebna pozornost

Slovenija je v Kunmingu na povabilo Kitajske kot gostja sodelovala na najpomembnejšem mednarodnem kmetijskem sejmu v tem delu sveta. Največje zanimanje je bilo za med in medene izdelke, cenijo namreč specifična znanja, ki jih ima Slovenija na področju čebelarstva. Letos pa se je Slovenija predstavila tudi z mlekom in mlečnimi izdelki in kot vinska destinacija. Namestnik ministra za kmetijstvo Qu Dongyu Slovenijo pozna predvsem kot deželo medu. “Zanimajo nas predvsem zelo kakovostni izdelki iz medu, ki so na Kitajskem zelo cenjeni kot prehransko dopolnilo,” je ob robu predstavitve kitajskih kmetijskih pridelkov povedal namestnik ministra. Zanima ga slovensko znanje in tehnologija na področju čebelarstva.

Židan na kitajskem sejmu

Na posebnem razstavnem prostoru so na sejmu, ki sicer uradno odpira vrata v soboto, strokovni javnosti predstavljena kakovostna slovenska vina ter slovensko mleko in mlečni izdelki. “To sta področji kjer pričakujemo tudi hitro rast izvoza. Prve rezultate pričakujemo v roku treh let,” je poudaril podpredsednik slovenske vlade in kmetijski minister Dejan Židan. Kitajskim gostom je na posebni predstavitvi najpomembnejših kmetijskih pridelkov v osrednjih kitajskih provincah opisal način slovenske pridelave, saj tudi sami najbolj cenijo prav sonaravno pridelavo. V nagovoru je Židan izpostavil, da je Slovenija biser sredi Evrope, znana po čebelah, čebelarstvu in znanju na tem področju. Obenem se je zahvalil Kitajski za podporo pri razglasitvi svetovnega dneva čebel. Ob tem pa je povabil tudi na ogled in pokušino slovenskih vin in mlečnih izdelkov, ki se predstavljajo na slovenskem paviljonu.

Židan in Han na kitajskem sejmu

Kitajske province so se v Kunmingu tokrat predstavile z glavnimi kmetijskimi proizvodi kot so riž, krompir, jabolka, hruške, morski sadeži, čaji, dateljni, banane. Kitajski kmetijski minister Han Changfu je dejal, da bo ministrstvo iskalo trge za svoje pridelke in da je promocija na sejmu v Kunmingu idealna priložnost tudi za to. “Prehrambeni izdelki težko prodrejo na kitajski trg zaradi različnih standardov, ki jih imamo na področju prehrambene industrije. Nekatere države na prvo izvozno dovoljenje čakajo tudi 10 let. To je Sloveniji za mleko uspelo v treh letih, kar je znak dobrega sodelovanja,” pa je ob robu dejal Židan, ki je vesel, da prvi poskusi prodaje na kitajskem trgu že potekajo. Ljubljanske mlekarne so že uspešno izvozile prvi kontejner mleka, Pomurske mlekarne pa prve pogodbe pričakujejo prihodnje leto.

Židan na prireditvi s prenosom na TV

Židan je ob tem poudaril, da je glavni namen izvoza na Kitajsko predvsem ustvarjati višje dobičke, saj da so ti projekti izjemno zahtevni, zato morajo prinesti tudi dobre poslovne rezultate. “Tu so letos ambiciozno prisotne slovenske vinske kleti, ki so dalj časa tipale ta trg. Letos bodo prisotne na kar dveh sejmih, tu v Kunmingu in v Hongkongu. Tekom obiska se je Židan ponovno vrnil v Peking, kjer se je srečal z vodstvom uprave, ki izdaja dovoljenja za uvoz hrane. “Cilj je pospešiti uvozne postopke, ki so vezani na ribje konzerve, pa tudi za med in proizvode iz medu ter meso in mesne proizvode,” je še dodal Židan.

Židan meni, da se Sloveniji obeta organizacija naslednjega srečanja kmetijsko-trgovinskega foruma

Udeležba na osrednjem kmetijskem sejmu v kitajskem Kunmingu je priložnost tudi za slovenska podjetja, je na odprtju 14. mednarodnega kmetijsko-trgovinskega sejma CAFT izpostavil kmetijski minister Dejan Židan. Sloveniji se prihodnje leto sicer obeta organizacija naslednjega kmetijsko-trgovinskega foruma, ki predstavlja novo poslovno priložnost. Židan je v nagovoru ob odprtju ponovno spomnil na znanje in izkušnje, ki jih ima Slovenija na področju čebelarstva, kar bi lahko pospešilo sodelovanje na številnih tako gospodarskih kot znanstvenih področjih. Sloveniji se prihodnje leto obeta organizacija naslednjega foruma, dokončna odločitev pa naj bi bila znana v mesecu dni. Pri kandidaturi sta Slovenijo že podprli Poljska in Bolgarija, velik interes je tudi na kitajski strani.

Židan na ministrski konferenci

“Če nam to uspe, pričakujemo velik obisk s strani kitajskih in evropskih poslovnežev ter odločevalcev o kmetijski in prehranski politiki. Če nam uspe pridobiti organizacijo takšnega dogodka, bo to velik uspeh in poslovna priložnost za Slovenijo,” je še pojasnil Židan. Kitajski minister za kmetijstvo Han Changfu je na letošnjem sejmu opozoril predvsem na nove priložnosti za nova znanja, predvsem zelenih tehnologij pri razvoju kmetijstva. “Sejem je praznik za pridelovalce in potrošnike. Pokazal bo razvoj kmetijstva v vseh sodelujočih državah,” je dejal.

Tudi na Kitajskem so pred velikim izzivom zmanjševanja birokratskih ovir, ki bi omogočile bolj spodbudno okolje za investicije in trgovinsko izmenjavo. V zadnjih letih so se po Hanovih besedah trgovinske menjave med Kitajsko in državami Srednje in Vzhodne Evrope povečale za 1,5-krat. “Voditi nas morajo tudi inovacije, kjer bomo spodbujali izobraževalni sektor, da bodo krepili tudi inovacije kmetijske pridelave in predelave,” je dodal. Družinske kmetije, zadruge in novi načini organiziranja v kmetijstvu omogočajo nov razvoj kmetijstva na Kitajskem. Han vidi vse večji razvoj tudi v sektorju kmetijskega turizma, ki v zadnjih letih beleži 2,2 milijarde ljudi obiska. “Vse večja bo zahteva po kmetijskih pridelkih, zato je tu odprtih izjemno veliko priložnosti,” je še dodal Han.

Židan in Qu Dongyu

Slovenski paviljon sta si ogledala tudi Han in njegov namestnik Qu Dongyu ter poizkusila slovenska vina. Za kitajske medije pa je ob odprtju slovenskega paviljona Židan izpostavil vse večje sodelovanje med državama predvsem na kmetijskem področju, tudi pri prenosu znanj. “Med državama je zelo dobro politično in gospodarsko sodelovanje. To kaže tudi izjemno dobra lokacija paviljona in pomoč kitajske pri njegovi postavitvi. Ob robu sejma potekajo intenzivni pogovori, da bo prihodnje leto Kitajska prisotna tudi v Sloveniji,” je dejal Židan.

Kitajski minister Han poudaril, da je Kitajska odprta za vse slovenske pridelke

Kitajski trg je odprt za vse slovenske pridelke, je na bilateralnem srečanju med Slovenijo in Kitajsko zagotovil kitajski minister Han Changfu in izpostavil, da jih slovenski pridelki zanimajo predvsem zaradi sonaravne pridelave. Kmetijski minister Dejan Židanse je po srečanju s Hanom srečal še z makedonskim in poljskim kolegom. Kitajska v slovenski proizvodnji hrane ne vidi konkurenta. “Zanima se za proizvode, ki so narejeni na bolj sonaraven način in so skozi kitajska očala butični ter prinašajo neko dodano vrednost,” je povedal Židan. Han mu je potrdil, da si Kitajska želi tudi sama zmanjšati birokratske ovire pri postopkih uvoza hrane na Kitajsko.

Židan in Han na ministrski konferenci

Bilateralna srečanja so sicer potekala po ministrskem srečanju držav srednje in vzhodne Evrope in Kitajske, ki je potekalo v okviru kmetijsko-trgovinskega sejma v kitajskem Kunmingu. “Slovenija z aktivno udeležbo na tovrstnih mednarodnih konferencah pridobiva prepoznavnost in moč zaradi argumentov. Na tak način dela je tudi Slovenija na mednarodnem parketu velika,” je dejal Židan. Udeleženci so na srečanju izpostavili povečevanje medsebojne blagovne menjave ter izmenjavo znanj in iskanje novih možnosti za raziskave in razvoj. Slovenija s Kitajsko že intenzivno sodeluje na področju krasoslovja.

“Pospešiti moramo še gospodarsko menjavo, so pa trenutno kazalci na področju agroživilstva vzpodbudni. Realizacija v prvi polovici leta je bila pri hmelju za 60 odstotkov večja kot v celotnem lanskem letu. Tudi vinarji letos napovedujejo rast, imamo pa še prve pošiljke mlečnih proizvodov,” je dejal Židan, ki v gospodarski izmenjavi s Kitajsko vidi še veliko potenciala. Države udeleženke so na ministrskem srečanju s posebno deklaracijo podprle predlog Slovenije, da bi bilo naslednje ministrsko srečanje v Sloveniji. Posebno podporo slovenski organizaciji na bilateralnem srečanju podal tudi Han. “Gre za prepoznavnost Slovenije in možnost krepitve gospodarskega sodelovanja,” je menil Židan, ki vidi priložnosti predvsem pri izvozu hrane in tehnologije v kmetijstvu in gozdarstvu ter tehnoloških procesov pri proizvodnji hrane. Prihodnji forum bo najverjetneje potekal kot uvod v sejem v Gornji Radgoni. Židan je prepričan, da bo to eden najpomembnejših dogodkov v letu 2017 v Sloveniji.

Židan in Han Changfu

Na bilateralnih srečanjih je Židan z makedonskim kolegom Mihailom Cvetkovom iskal možnosti večjega sodelovanja med državama. Makedonska stran želi narediti bistveno večji premik na področju čebelarstva. Ministra sta se dogovorila za pripravo memoranduma o načinu sodelovanja med državama na tem področju, ki bo zajemal pomoč pri pripravi kmetijskih ukrepov pri pomoči čebelarjem ter možnosti skupnega sodelovanja pri proizvodnji medu in izdelkov iz medu. Židan je po srečanju poudaril, da Slovenija išče trg na področju čebelarstva, da ima znanje in opremo in da si želi poslovno pomagati pri vzpostavitvi proizvodnje. Ministra sta se pogovarjala tudi o možnostih sodelovanja na področju vinarstva in o prodaji slovenskega pasemskega materiala Makedoniji. S poljskim kolegom Krzysztofom Jurgielom pa sta se pogovarjala predvsem o sodelovanju v Višegrajski skupini. V začetku prihodnjega leta bo Slovenija na srečanju skupine predstavila tudi svoja izhodišča za prihodnost evropske kmetijske politike po letu 2020. Dogovorila sta se tudi za obisk Židana z gospodarsko delegacijo na Poljskem.

Poleg krasoslovja se med kitajskimi in slovenskimi znanstveniki obeta sodelovanje tudi pri gozdarstvu

Univerza Yunnan in slovenski Inštitut za krasoslovje letos obeležujeta 20 let skupnega znanstvenega sodelovanja. Podpredsednik vlade in kmetijski minister Dejan Židan je ob obisku podprl sodelovanje in predlagal, da bi se dodatne znanstvene izmenjave okrepile tudi na področju gozdarstva. Predlog je že podprla tudi kitajska stran. Rektor Univerze Yunnan Yang Lin sodelovanje s slovenskimi znanstveniki ocenjuje kot odlično. Na področju krasoslovja poteka že 20 let aktivna izmenjava profesorjev in študentov. Kar štirje slovenski znanstveniki so tudi člani 14-članskega senata univerze. Yang si želi v prihodnje dodatnega sodelovanja. “Obisk slovenskega političnega vrha pomeni nov mejnik znanstvenega sodelovanja med državama. Po obisku bomo poiskali sogovornike in skupne interese,” je povedal Yang.

Židan na kitajski univerzi za krasoslovje

Židan je z obiskom želel dodatno podpreti že tako močno sodelovanje na področju krasoslovja. “To je tudi temelj, da vključimo še kakšno področje. Ena izmed možnosti je sodelovanje na raziskovalni in izobraževalni ravni na področju gozdarstva,” je povedal Židan. Slovenija tudi sicer vodi področje gozdarstva v skupini 16 držav srednje in vzhodne Evrope ter Kitajsko. Slovenski inštitut za krasoslovje prihodnje leto obeležuje 70. obletnico delovanja in je predstavlja enega vodilnih mednarodnih raziskovalnih in izobraževalnih središč. Predstojnik Inštituta za krasoslovje Tadej Slabe je pojasnil, da je za pomoč pri raziskovanju kitajskega krasa na inštitutu zaprosil namestnik ministra za znanost.

Židan posadil drevo na posestvu Univerze Yunnan

“Na Kitajskem je 1,3 milijona kvadratnih kilometrov krasa, ogromno vprašanj se postavlja, saj je ta kras gosto poseljen. Prebivalstvo na teh območjih potrebuje veliko vode. Ta pa je na krasu zelo ranljiva,” je poudaril Slabe. Inštitut je v teh 20 letih vsa spoznanja kitajskega krasa objavljal v mednarodnih znanstvenih revijah, temu področju je namenil tudi dve strokovni knjigi, v pripravi pa je tretja. Pred dvema letoma so v Kunmingu uredili tudi mednarodno središče za raziskovanje krasa, ki ima tudi krasoslovni laboratorij. Ob obisku sta Yang in Židan v znak znanstvenega sodelovanja in krepitve prijateljstva med državama v drevoredu, ki je namenjen visokim obiskom, posadila drevo. Tudi sicer so površine, ki sodijo pod okrilje univerze, posajene z različnimi drevesnimi vrstami, kar ob koncu tedna privablja številne prebivalce Kunminga.

Židan in rektor Univerze Yunnan

Židan si je med drugim ogledal kamnite gozdove, ki so značilen kraški pojav, ki ga poznamo tudi v Sloveniji. Kamniti gozd v provinci Yunnan je uvrščen na seznam Unescove kulturne dediščine, in sicer prav po zaslugi slovenskih krasoslovcev, ki so kitajskim kolegom pomagali pri pripravi dokumentacije za uvrstitev na seznam. Pred 20 leti je kamnite gozdove letno obiskalo okrog 400.000 turistov, danes jih na letni ravni obišče okrog 5,5 milijona. Posestvo Univerze Yunnan se razteza na 800 hektarjih in vključuje 29 fakultet. Na njej študira 30.000 študentov, od tega 16.000 podiplomskih. Yang pa je danes med možnostmi sodelovanja omenil tudi področje varovanja narave in naravnih virov ter trajnostno upravljanje z gozdovi.

Židan z vodstvom kitajske uprave za varno hrano o postopkih za uvoz slovenskih izdelkov

Podpredsednik vlade in minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejan Židan se v okviru uradnega obiska na Kitajskem srečal z vodstvom kitajske Generalne uprave za nadzor kakovosti, inšpekcijo in karanteno. Ključnega pomena za krepitev blagovne menjave so namreč dovoljenja za izvoz živil živalskega izvora na Kitajsko. V času lanskega obiska na Kitajskem sta Židan in predstojnik omenjene uprave podpisala protokol med Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin in kitajsko Generalno upravo za nadzor kakovosti, inšpekcijo in karanteno glede veterinarskih in zdravstvenih zahtev za mlečne izdelke za izvoz iz Slovenije na Kitajsko. Postopek za izvoz mleka je sedaj zaključen in štiri slovenske mlekarne, ki so dobile odobritev, so se registrirale na spletni strani pristojne kitajske institucije (CNCA). Prva pošiljka mleka je že na kitajskih trgovskih policah, drugo pa so Ljubljanske mlekarne kitajskemu partnerju poslale v četrtek. Velik kontejner vsebuje 20.000 litrov trajnega mleka.

Židan in Zhi Shuping

Židan se je vodstvu uprave zahvalil za dokaj hitro urejanje postopkov na področju mleka ter izrazil pričakovanje po podobno časovno hitrim postopkom pri dokumentih za izvoz mesnih izdelkov, rib in proizvodov iz medu. Ključno za Slovenijo je, da se čim prej končajo postopki za izvoz vseh ostalih proizvodov živalskega izvora. Prioritete so izvoz ribjih konzerv, predelanih mesnih proizvodov ter medu in proizvodov iz medu. “Vemo, da na Kitajsko ne moremo izvažati vse hrane, a hrana, pri kateri lahko pričakujemo dober zaslužek, kot so boljša slovenska vina, nekateri mlečni proizvodi, ima velike priložnosti,” je dejal Židan.

Minister Židan in kitajski kolega Zhang za krepitev sodelovanja na področju gozdarstva

Podpredsednik vlade in kmetijski minister DejanŽidan ter njegov kitajski kolega Zhang Jianglong sta se na bilateralnem srečanju v Pekingu zavzela za krepitev sodelovanja med državama na področju gozdarstva. Izpostavila sta znanstveno sodelovanje, ki pa mora nujno prerasti v gospodarsko. Židan in kitajski minister za gozdarstvo Zhang, ki sta se v letu in pol danes srečala tretjič, sta se strinjala o pomembni vlogi skupine držav Srednje in Vzhodne Evrope ter Kitajske (16+1), ki jo vodi prav Slovenija. Zavzela sta se za krepitev sodelovanja med državami skupine in izpostavila čimprejšnjo vzpostavitev spletne strani kot osnovne platforme za krepitev tako znanstvenih kot gospodarskih izmenjav med vsemi državami. Zhang je izrazil upanje, da bomo kmalu priče konkretnim rezultatom na tem področju.

Židan z ministrom Zhangom Jinlongom

Dogovorila sta se, da naj bi spletno stran zagnali ob 25. obletnici kitajskega priznanja Slovenije kot samostojne države. To priložnost si ministrska kolega želita obeležiti s podpisom morebitnega memoranduma ali pogodbe na gospodarskem področju. Zhang, ki je že obiskal Slovenijo, je ocenil slovenske gozdove kot izjemno kakovostne. Izpostavil je, da so se od lanskega obiska Židana na Kitajskem, kjer se je mudil z gospodarsko delegacijo, med državama močno okrepili tudi poslovni stiki ter poslovni dogovori. To je vzpodbudila tudi vse boljša komunikacija med gospodarskima zbornicama obeh držav. “Na teh platformah lahko še bolj krepimo in širimo sodelovanje na tem področju,” je poudaril Zhang.

Že tretje srečanje ministrov na področju gozdarstva za Židana pomeni korak naprej v krepitvi sodelovanja na tem področju. Na znanstveno raziskovalnem področju je izpostavil tri raziskovalne sklope, in sicer odpornost gozdov, inovativno in prožno biogospodarstvo ter izobraževanje v gozdarstvu. Tu želi Židan okrepiti spodbujanje visokotehnoloških izdelkov na osnovi lesa, gozdno lesno mehanizacijo in nove poslovne priložnosti. Zhang je podprl predvsem vidik znanstvenega sodelovanja pri gozdarstvu, ki je po njegovem mnenju lahko podlaga za krepitev bilateralnega sodelovanja med Slovenijo in Kitajsko. Ministra sta si izmenjala tudi izkušnje pri iskanju škodljivcev v gozdovih. Tudi na Kitajskem uporabljajo drone tako za preprečevanje širjenja požarov kot tudi za iskanje škodljivcev. “To je projekt, kjer lahko najini državi iščeta skupne rešitve,” je prepričan Židan.

Židan obisk Kitajske zaključil na največjem mednarodnem vinskem sejmu v tem delu sveta

Kmetijski minister Dejan Židan je obisk na Kitajskem zaključil v Hongkongu, kjer bo prisostvoval odprtju mednarodnega sejma vin in žganih pijač, enega največjih in najpomembnejših sejmov s področja promocije vina, alkoholnih pijač in prehrambnih proizvodov v Aziji. Na sejmu se predstavljajo tudi slovenska vina. Kmetijski minister Dejan Židan obisk na Kitajskem ocenjuje kot izjemno uspešen. Prepričan je, da je utrdil dobro politično sodelovanje in prinesel nove možnosti za gospodarsko sodelovanje. Prve poslovne pogodbe so nekateri vinarji že sklenili. Židan je prepričan, da lahko politični obisk odpira nove gospodarske priložnosti, pa tudi neposredno spodbuja poslovno sodelovanje. Prav za Kitajsko je značilno, da je treba odnos graditi sistematično, po korakih. “Prvi korak je spoznavanje, potem gradnja medsebojnega zaupanja in potem je odpre tudi poslovno sodelovanje. Mi smo sedaj že v tretjem koraku, posli se namreč že začenjajo,” je pojasnil slovenski minister.

Židan na azijskem vinskem sejmu

Izvoz prehrambenih izdelkov pomeni več povpraševanja po domačih surovinah, kar viša njihove cene. To Židan že opaža pri vinih, kjer se je prodaja v zadnjih letih cenovno izboljšala. Nekatere vinske kleti že ugotavljajo, da bi lahko prodale več vina, kot so ga same sposobne proizvesti. “Tudi na Kitajskem sem opazil, da so se sklepale pogodbe med slovenskimi vinskimi kleti in med kitajskimi neposrednimi kupci ali distributerji,” je dejal Židan. V praksi to vpliva tudi na kmetijstvo, saj večje povpraševanje pomeni boljše pogoje za prodajo pridelkov kmetij, v primeru vinarstva je to grozdje. “V Sloveniji smo v procesu, ko so odkupne cene grozdja začele rasti. To je naša edina možna pot, saj ne moremo v neslutene možnosti povečati naše proizvodnje, ker nam naravne danosti tega ne omogočajo. Lahko pa našo proizvodnjo naredimo vedno boljšo, v nekaterih primerih butično, kar pomeni boljšo prodajno ceno za končne prodajne produkte in boljše nakupne cene za kmetijske surovine. To je edina pot po kateri lahko Slovenija zmaga,” je še prepričan Židan.

Židan s Kitajci na sejmu

Pri osvajanju novih trgov se zaveda, da je to proces, kjer traja vsaj tri leta, da pride do konkretnih pogodb. Opaža pa, da posamezne vinske kleti že podpisujejo pogodbe s kitajskimi partnerji. Veseli ga medsebojno investiranje med državama, saj je kitajsko podjetje že investiralo v superračunalnik v Sloveniji, posamezni slovenski podjetniki pa sklepajo milijonske pogodbe, med drugim za ultralahka letala in druge. “Moramo pa se osredotočiti. Mi nimamo kapacitet, da bi lahko imeli na vseh področjih veliko in pomembno sodelovanje. V Sloveniji imamo na nekaterih nišnih segmentih visoko tehnološko znanje. Na kitajski strani pa imajo trg in denar, to je dobra kombinacija. Tudi slovensko veleposlaništvo je v to usmerjeno,” je dodal minister. Velike možnosti vidi tudi v turizmu, saj je ta izjemno pomemben v Hongkongu. Tukajšnji prebivalci, ki jih je več kot sedem milijonov, zelo radi potujejo. Od tri do štirikrat letno se odpravijo na pot v tuje države. Iščejo pa prav to, kar ponuja Slovenija – čisto okolje, doživetja, raznolikost okolja in raznolikost kulinarične ponudbe.

Židan s hongkonškim ministrom za trgovino

Na kmetijskem področju je Slovenija trenutno osredotočena na izvoz vin in mlečnih izdelkov. V Hongkongu primanjkuje mleka v prahu, kar Slovenija lahko ponudi. Po šestih dneh obiska je Židan prepričan, da se je okrepilo politično sodelovanje med državama, okrepila pa se je tudi vloga Slovenije v skupini 16+1, ki vključuje države Srednje in Vzhodne Evrope ter Kitajske. Slovenija bo organizatorka ministrskega in poslovnega srečanja 16+1 na kmetijskem področju v prihodnjem letu. Židan je prepričan, da je to za Slovenijo velika politična in poslovna priložnost. “Pospešili smo tudi postopke certificiranja slovenske hrane, imamo pa obljubo o hitrem zaključku postopkov pri ribjih konzervah, medu, medenih izdelkov in nekaterih vrstah mesa,” je dodal.

Židan z delegacijo v Hong Kongu

Na področju gozdarstva bosta državi nadgradili poslovno sodelovanje. Prihodnje leto bo za skupino 16+1 zgrajena tudi posebna spletna platforma, ki tudi pomeni osnovo za nove poslovne priložnosti. “V Hongkongu pa smo okrepili odnose, ki jih na ravni izvršne oblasti v zadnjih letih skoraj ni bilo. Dogovorili smo se, da prihodnje leto pride njihov pristojni minister z večjo gospodarsko delegacijo v Slovenijo. Ob tem bomo iskali skupne možnosti za trgovanje, za tehnološki preboj in za investicije,” je še dejal minister. Židan je prisostvoval odprtju največjega vinskega sejma v Hongkongu, čez dan je imel več bilateralnih srečanj s političnim vrhom Hongkonga ter nekaterimi drugimi službami, med drugim s tukajšnjim sektorjem za varno hrano, ki velja za enega najstrožjih v svetu. Obisk se je zaključil s predstavitvijo vrhunskih slovenskih vin na gala večerji, kjer so bila vina predstavljena skupaj s slovensko kulinariko. Slednjo je predstavila ekipa vrhunskega slovenskega kuharja Janeza Bratovža, lastnika ljubljanske restavracije JB.

Slovenija na sejmu v Hongkongu navdušila vinske poznavalce

Slovenija se z najkakovostnejšimi vini letos prvič predstavlja na največjem vinskem sejmu v Hongkongu. Azijske ljubitelje vina zanima predvsem rdeče vino, v slovenskem paviljonu pa so se navdušili tudi za desertna vina. Na največjem vinskem sejmu v tem delu sveta je Slovenija letos država gostja med 1600 razstavljavci iz 36 držav. Na srečanju z novinarji je minister Židan izpostavil večtisočletno zgodovino proizvodnje vina v Sloveniji, izpostavil diverzificirano območje od Alp do morja, tako raznolika je posledično tudi ponudba slovenskega vina.

Židan na otvoritvi azijskega vinskega sejma

Med slovenskimi razstavljavci je tudi Santomas, katerega predstavnica Larisa Žibrik je izpostavila, da si od sejma obetajo veliko. “Prisotnost ministra je močno povečala prepoznavnost Slovenije na tem sejmu. Hongkong je sicer pomemben za celotno azijsko tržišče. Mi pa moramo povezati kulinariko, vina in turizem, da predstavimo Slovenijo kot butično zeleno destinacijo,” je poudarila. Santomas na kitajskem tržišču že zastopa Vinarstvo Ščurek, Santomas in Steyer. Kitajske ljubitelje vina sicer najbolj navdušujejo rdeča vina. Sedaj pa vinarji iščejo nove priložnosti tudi v Hongkongu, ki je velikega pomena za celoten azijski trg.

Žibrikova je prepričana, da vino potrebuje predvsem poreklo, česar pa v Sloveniji po njenem mnenju manjka. Izpostavila je, da prodor na nov trg zahteva od šest do sedem let trdega dela. Ob tem pa je pomembna povezanost in sodelovanje vseh vinarjev, ki bi prinesla največje rezultate. Izvršni direktor Trgovinskega in razvojnega sveta v Hongkongu Benjamin Chau je ob obisku slovenskega paviljona naročil desertno vino. Od prvega sejma v letu 2008 se je število razstavljavcev potrojilo, azijski trg pa predstavlja desetino vse svetovne porabe vina. Samo v Hongkongu je sicer 20.000 restavracij.

SD - Ozadje 3

Socialni demokrati ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov

Socialni demokrati smo že večkrat obsodili vse povzročitelje žrtev in krivic v dvajsetem stoletju: brez razlikovanja, vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. In iz tega nismo kovali pristranega političnega kapitala. Ko gre za žrtve, s človeškega stališča ni razlik. Slovenija ima glede tega vprašanja do od vseh držav še najbolj čiste roke: prvi smo se uprli fašizmu, ko smo v Marezigah leta 1920 nagnali fašiste, ki so hoteli preprečiti Slovencem, da bi volili, nato smo ustanovili TIGR, nato dognali nevarnost nacizma in organizirali upor z OF na čelu, premagali smo nacizem in fašizem, organizirano delovali proti diktaturi kralja Aleksandra in se leta 1948 definitivno odlepili od stalinizma in komunizma po sovjetskem vzoru.

Bili smo nosilci samoupravljanja in neuvrščene politike, ki sta bili takrat prepoznani kot alternativi mezdnemu položaju delavcev, hegemonije velikih sil in blokovske delitve sveta. Leta 1990 smo se odločili za strankarsko demokracijo in leta 1991 za samostojno državo. To pa so zgodovinska dejstva, ki jih ne more potvoriti nobena politika!

Danes je povsem jasno, da desničarjem v Evropi ne gre in ni šlo za obsodbo holokavsta, niti ne nacizma in fašizma, niti ne stalinizma, temveč zgolj in samo za promocijo nacizma, fašizma in kolaborantstva. Tudi s praznovanjem ustanovitve domobranstva na Slovenskem, kolaborantske vojske, so jasno pokazali, da ne gre za spomin na žrtve nacizma in drugih totalitarizmov. To je projekt vrednotne in politične destabilizacije Slovenije in Evrope.

Gre za neizmerno provokacijo, na katero morajo vse protifašistične sile odreagirati. Gre za poskus rehabilitacije najbolj zločinskega režima v zgodovini človeštva in njihovih kolaborantov. Za Slovenijo in slovenski narod je to še toliko bolj boleče in tragično, saj so nacisti in fašisti izpolnjevali program popolne asimilacije ter sistematičnega uničenja slovenskega naroda, program, ki je poleg Židov in Romov najbolj prizadel Slovence. In kdor je kolaboriral pri tem programu si ne zasluži časti, temveč najhujšo grajo in zavrnitev.

Današnjim mladim generacijam Evropejk in Evropejcev na srečo ni bilo treba živeti v totalitarnem ali avtoritarnem režimu. A tega dejstva nikoli ne smemo jemati kot nekaj samoumevnega. Za slovenske Socialne demokrate je zato izjemno pomembno, da ohranjamo spomin na zgodovino in je ne potvarjamo ter se vsi skupaj zavedamo, kako zelo drugačna je Evropa v primerjavi s preteklostjo. Zato je Evropska unija s svojimi demokratičnimi sistemi, svoboščinami in spoštovanjem pravne države ter temeljnih pravic posameznika za nas, Socialne demokrate in za vse prihodnje rodove, prava pot, da se tragedije iz prejšnjega stoletja ne bi nikoli več ponovile.

Židan na otvoritvi sejma AGRA

Židan ob otvoritvi 54. sejma AGRA: “Naravna bogastva mi samo upravljamo in smo jih dolžni predati svojim potomcem.”

V Gornji Radgoni se je v soboto, 20. avgusta, odprl 54. Mednarodni kmetijsko-živilski sejem AGRA, ki ga je simbolično s sprejemom košare stročnic v luči mednarodnega leta stročnic, letos otvoril predsednik vlade. Predsednik SD in kmetijski minister mag. Dejan Židan je v slavnostnem govoru izpostavil pomembnost varovanja naravnih virov, še posebej kmetijskih zemljišč. Varovanje kmetijskih zemljišč je podprl tudi predsednik vlade, ki je v nagovoru dejal, da bo zemljo možno pozidati, kot se je to dogajalo v preteklosti, le še izjemoma. Sicer pa je minister v nagovoru posebej izpostavil mlade kmete v katerih “prepoznavamo prihodnost slovenskega kmetijstva”, in dodal, da verjame, “da če bodo mladi kmeti bolj prevzeli kmetijstvo v svoje roke, bo razvoj hitrejši”.

Minister Dejan Židan je v svojem govoru na otvoritvi sejma AGRA, izpostavil predvsem pomembnost varovanja slovenskih kmetijskih zemljišč, za katere Slovenija v 25 letih samostojnosti ni skrbela zgledno. Kot je dejal Židan, smo imeli pred 25 leti 560.000 hektarjev obdelovalnih kmetijskih površin. Zaraščanje in predvsem pozidava, sta v tem obdobju povzročili, da smo izgubili 15 odstotkov kvalitetnih kmetijskih zemljišč. “To je nedopustno, škodljivo in naša država si to ni zaslužila,” je povedal minister Židan ter dodal, da nam pa je uspelo izgubljanje kmetijskih zemljišč v zadnjih letih ustaviti. Vse od leta 2010 vlagamo velike napore, da ljudem in odločevalcem dopovemo, da naravna bogastva niso naša.

“Naravna bogastva mi samo upravljamo in smo jih dolžni predati svojim potomcem,” je dejal Židan. Ohranjanje kvalitetnih kmetijskih zemljišč je po besedah ministra Židana pomembno tudi iz razloga prehranske varnosti. “Danes mogoče ne občutimo, da je hrana vrednota, ker jo je v tem trenutku preveč. Nobena projekcija, ki jih poznam ne govori o tem, da bo prehrane preveč tudi v bodoče. Vse projekcije, ki jih poznam govorijo, da bo hrane premalo,” je povedal minister in pozval vse, da po najboljših močeh pomagajo pri zaščiti slovenskih kmetijskih zemljišč in s tem dolgoročne prehranske varnosti. Zato minister Židan poziva vse odgovorne za slovenska kmetijska zemljišča in za slovensko proizvodnjo hrane, da pomagajo pri varovanju slovenskih kmetijskih zemljišč, ker so brez njih so vsi pogovori, vsi sejmi in vse ostalo povsem brez pomena. Minister Židan je kmetom tudi obljubil pomoč vlade ob izzivih, ko so cene zaradi presežkov nizke.

Kmetijski minister Židan se je v nagovoru dotaknil tudi mladih kmetov in s tem povezano skrbjo za prihodnost slovenskega kmetijstva in podeželja. “V posebno veselje mi je, da je Ministrstvo za kmetijstvo, Kmetijsko gozdarska zbornica in predstavniki mladih kmetov podpisalo poseben akcijski načrt, kako izboljšati položaj mladih kmetov. V mladih kmetih je novo znanje, nova energija in tudi pogum,” je poudaril Židan. Minister je na koncu vse zbrane povabil na ogled razstavnega prostora Ministrstva za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano, kjer so izpostavljene teme projekt za svetovni dan čebel, mladi kmeti in mednarodno leto stročnic. Po slavnostni otvoritvi sta si minister Židan in predsednik vlade Cerar, ogledala sejem AGRA in si ogledala razstavni prostor Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kjer je minister Židan podrobno predstavil interaktivni razstavni paviljon, ki je namenjen promociji Svetovnega dneva čebel.

Predsednik SD in minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejan Židan ter državna sekretarka na MKGP mag. Tanja Strniša pa bosta v sredo, 24. avgusta, na sejmu AGRA sprejela in vodila delegacijo Socialnih demokratov, v kateri bodo poslanci SD na čelu z vodjo Matjažem Hanom, ministrici in župani iz vrst SD ter vodstva lokalnih organizacij SD v Pomurju.

OZADJA - Franc KRIZANIC

Komentar dr. France Križanič: O razprodaji Slovenije

Odločitev države za prodajo svojega deleža v danem podjetjuje stvar mikroekonomske presoje in ne vodenja ekonomske politike. Če je podjetje pomembno za delovanje narodnega gospodarstva, ima njegova prodaja lahko tudi večje narodnogospodarske posledice. Za podjetja, ki so naravni monopoli (na primer Telekom in Aerodrom Ljubljana) je prodaja tvegana, saj prepušča monopolni prihodek privatnikom in najverjetneje njegov odliv v tujino. Nekateri gospodarski subjekti (kot sta na primer NKBM ali paMercator) s svojimi storitvami omogočajo delovanje dobršnega dela našega gospodarstva. Delujejo torej kot t.i. »mrežna podjetja«. Za podjetja kot so Elan, Fotona, Helios in Unior velja, da so razvojno intenzivna. Prevzemnik jih bo v procesu prilagajanja svojemu načinu poslovanja ustrezno zmanjšal in prilagodil svojim interesom (pri Elanu lahko ta proces opazujemo ob opustitvi programa razvoja in proizvodnje skakalnih smuči). Kupec podjetja pridobi trg in odpravi konkurenco, slovensko narodno gospodarstvo pa izgubi delovna mesta srednjega sloja: upravljavce, razvijalce, tržnike, tehnologe in vsa ostala delovna mesta vezana na uspešno delujoča jedra podjetij.

Prodaja podjetij, ki nimajo narave monopolov, niso zelo razvojno intenzivna in ne oskrbujejo ali odkupujejo blaga in storitev od večjega dela slovenskega gospodarstva, na prvi pogled ne predstavlja večjega makroekonomskega problema. Takšni primeri, vključeni v različne državne načrte odprodaje, so: Aero, Cinkarna Celje, Paloma, Terme Olimia. Podjetja, kot so Žito, Ljubljanske Mlekarne, Pivovarna Union in Laško smo že odprodali. Vprašanje je kaj bo od teh gospodarskih subjektov ostalo po njihovem prevzemu? Iz dosedanjih centrov razvoja na nekem sicer omejenem področju bodo postala hčerinske družbe za proizvodnjo in prodajo. Lastnik jih bo uporabljal dokler se stroški (zlasti plače) ne povišajo do take mere, da se mu bo izplačalo proizvodnjo preseliti tja kjer so ti stroški (plače) nižji. V jeziku teorije mednarodnih ekonomskih odnosov bi rekli, da smo podjetja proizvodnega ciklusa (ta ki z angažmajem znanja kreirajo raznolikost ponudbe na trgu) spremenili v t.i. »footloose« podjetja (ta, ki se selijo v območja z najnižjimi stroški).

Seveda pa so v Sloveniji podjetja, ki bi jim zelo koristil kredibilen strateški partner. Vendar jih je treba temu partnerju tudi prodati. Takšno podjetje je bilo na primer Adria Airways. Tako kot je bila prodana, predstavlja »laboratorijski primer« na katerem bomo lahko opazovali, kako bo novi lastnikspreminjal poslanstvo tega podjetja ne glede na potrebemobilnosti slovenskega prebivalstva.

Vprašajmo se še, kakšne bodo končne posledice, če bo začet proces razprodaje podjetij s sedežem in težiščem svojih razvojnih funkcij v Sloveniji stekel do konca (Mercator ob prevzemu ni bil državno pač pa privatno podjetje, proces prodaje podjetij po letu 2012 je sprožila država, a je bil precej širši od prodaje državnih deležev). Ob nadaljevanju nepremišljene razprodaje in transformacije samostojnih podjetij v podružnice bo Slovenija namreč dosegla raven, ko pri nas ne bo več možno uvajati gospodarskega razvoja, akumulacija bo odtekala, podjetja infrastrukturne narave pa bodo skrčila svojo ponudbo. Zopet bomo polkolonija in takokot na koncu 19. stoletja se bomo soočili z eksodusom (med 1880 in 1910 se je, po podatkih Enciklopedije Slovenije, odselila približno tretjina našega prebivalstva). Za razliko od takratnih razmer si bodo tokrat morali ljudje, ki bodo ostali,zelo verjetno za svoj obstoj pomagati z razbojništvom. Gre zaobliko preživetja obstrancev, izključenih ali ubogih (teoretično jo je v knjigi »Razbojniki« obdelal angleški zgodovinar Eric Hobsbawm). V sodobnem svetu razbojniške tolpe oziroma združbe imenujemo »gangs«.

Naj končam optimistično. Ko je Nobelov nagrajenec Simon Kuznets (za bralce Svobodne besede: od 1942 do 1944 je vodil »Bureau of Planning and Statistics, War Production Board«, državni organ, ki je v ZDA organiziral proizvodnjo za vojaške potrebe) empirično analiziral kaj vpliva na moderno gospodarsko rast, je odkril štiri t.i. nacionalne faktorje (velikost, lega, naravne danosti ter zgodovinska dediščina narodnega gospodarstva), zaradi katerih se ta med državami razlikuje. Po drugi strani pa je ugotovil, da obstajajo tudi trije t.i. transnacionalni (vsem skupni) faktorji: (1) sistem produkcije, ki temelji na tehnološkem potencialu danem z dosežki znanosti, (2) želja po višjem življenjskem standardu ter (3) nacionalna država. Proces razprodaje Slovenije (njenih ključnih podjetij) je po 2012 postal možen zaradi nedelovanja (neustreznega delovanja) Kuznetsovega tretjega transnacionalnega faktorja: organizirane nacionalne države. Začetek sodne obravnave odgovornih za destabilizacijo Slovenije (namenjeno ustvarjanju pogojev za razprodajo Slovenije) pomeni, da tak scenarij ni neizogiben. Morda pa vendarle lahko ostanemo optimisti.