Prispevki

Židan: General Maister je bil sooblikovalec samostojne Slovenije

Na predvečer slovenskega državnega praznika, ki sicer ni dela prost dan, je v Dornavi pri Ptuju potekala osrednja državna slovesnost ob dnevu Rudolfa Maistra. Predsednik SD in podpredsednik vlade mag. Dejan Židan je Maistra označil za sooblikovalca samostojne slovenske države. General Maister je s svojimi borci boj za narodnostne meje gradil na programu Zedinjene Slovenije iz srede 19. stoletja. “Njegov boj pa so nadaljevali partizanski borci za osvoboditev med drugo svetovno vojno ter končali pripadniki Teritorialne obrambe in slovenske policije med osamosvojitveno vojno,” je povedal Židan. Dodal je, da v Maister izstopa kot najsvetlejša zvezda v 150-letnem prizadevanju slovenskega naroda za ustanovitev samostojne in neodvisne države Slovenije.

Slovesnost ob dnevu Rudolfa Maistra

Židan je Maistra izpostavil tudi kot pokončnega moža, čigar vizija je bila v nasprotju s tedanjimi političnimi, ideološkimi in posamičnimi interesi. “Maister preprosto ni bil kompatibilen z nobenim sistemom, vendar je imel karizmo, ki so se je mnogi bali,” je dejal Židan. “Rudolf Maister je bil poleg imenitne vojaške kariere ustvarjalen in dejaven tudi na številnih drugih področjih,” je poudaril Židan. Ob tem je spomnil na njegovo športno in umetniško udejstvovanje. Zakonska odločitev za praznovanje dneva Rudolfa Maistra kot državnega praznika je bila po besedah Židana utemeljena na pravici slovenskega naroda do samoodločbe in v zgodovinskem dejstvu, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državo. Pa vendar le eden od državnih praznikov, ki jih je DZ dodatno razglasil leta 2005, nosi ime po zgodovinski osebi, Rudolfu Maistru, je še opomnil podpredsednik vlade.

Dejan Židan ob dnevu Rudolfa Maistra

Dan Rudolfa Maistra zaznamuje spomin na dan leta 1918, ko je Maister s svojimi borci v samostojni vojaški akciji razorožil nemško vojsko, prevzel vojaško oblast in utrdil slovensko politično oblast v Mariboru. Kot državni praznik ga v Sloveniji praznujemo od leta 2005.

Slavnostni govor predsednika SD in podpredsednika vlade Dejana Židana ob dnevu Rudolfa Maistra:

Spoštovani predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, spoštovani gospod župan, dragi domačini, gospe in gospodje, dragi rojaki doma in po svetu, spoštovane državljanke in državljani!

V veliko čast mi je, da lahko na predvečer državnega praznika dneva Rudolfa Maistra spregovorim tu v Dornavi na Ptujskem polju, blizu najstarejšega slovenskega mesta Ptuja, od koder izvira Maistrov rod, blizu Maistru tako ljubega Zavrha, kjer si je celil ranjeno dušo, in blizu njegovega Maribora, po Župančiču drugega mejnika slovenstva. Zato čutim posebno odgovornost, da v svojem nagovoru orišem podobo ene najpomembnejših osebnosti v slovenski zgodovini, vsekakor pa največjega Slovenca v prelomnem obdobju po prvi svetovni vojni, Rudolfa Maistra – vojaka, politika in umetnika ter borca za severno mejo.

Zakaj danes – po 25 letih samostojne Slovenije – tako enotno in nedeljivo slavimo Rudolfa Maistra, in zakaj v polpretekli zgodovini, pravzaprav vse od dogodkov tiste znamenite novembrske noči leta 1918 v Mariboru, ko je Maister prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko, ni bilo vedno tako?

Rudolfa Maistra danes slavimo kot sooblikovalca pomembnega dela današnjega mozaika samostojne slovenske države. S svojimi borci za narodnostne meje je gradil na programu Zedinjene Slovenijo iz srede 19. stoletja, njegov boj pa so nadaljevali partizanski borci za osvoboditev med drugo svetovno vojno ter  končali pripadniki Teritorialne obrambe in slovenske policije med osamosvojitveno vojno. V stopetdesetletnem prizadevanja slovenskega naroda za ustanovitev samostojne in neodvisne države Republike Slovenije izstopa Rudolf  Maister kot najsvetlejša zvezda.

Oton Župančič je leta 1908 pesem Zemljevid končal takole:

O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje,

Celovec, Maribor, Gorica, Trst?

Od mejnikov našega narodnega ozemlja, ki jih v zadnjem stihu navaja pesnik, smo po zaslugi generala Maistra rešili samo Maribor.

Leta 1920 pa je v epigramu, navdušen nad Maistrom kot častnikom, ki je s svojo odločitvijo in dejanjem osvobodil Maribor in določil severno mejo, zapisal:

Na, Mojster, ki od misli ti in sanj

bilo je dano priti do dejanj …

Kaj hočem jaz, ki v tega časa zmede

metati morem prazne le besede!

In zakaj je bil Rudolf Maister ob množičnem čaščenju marsikomu še za življenja, še bolj pa po smrti trn v peti? Ker je bil pokončen mož. Ker je bila njegova vizija v nasprotju s tedanjimi političnimi, ideološkimi in posamičnimi interesi. Ker preprosto ni bil kompatibilen z nobenim sistemom.

Ni ga sprejela Narodna vlada v Ljubljani zaradi razhajanj glede Koroške, z odporom in ponižujoče je ravnala z njim kraljeva srbska vojska. V resnici so se eni in drugi bali njegove karizme. Rešili so se ga s predčasno upokojitvijo, ki jo je sprejel z grenkobo, a še zdaleč ne s tolikšno bolečino, kot ob spoznanju, da kljub velikemu pogumu in junaškim dejanjem ni uspel priključiti Koroške Sloveniji, čeprav ne po svoji krivdi.

Šele prezgodnja smrt je razkrila njegovo priljubljenost med ljudmi. Samo še pogrebne svečanosti ob Gregorčičevi smrti skoraj 3 desetletja pred tem se po številu pogrebcev in spremljevalcev ob poti do Vrsnega lahko primerjajo  s slovesom od Rudolfa Maistra na dolgi poti od Unca do Maribora. Slovenci so vedeli, koga so izgubili.

Rudolf Maister ni bil samo prvi slovenski general in nesporna vojaška avtoriteta na Štajerskem, ki je že novembra 1918 ustvaril slovensko vojsko z okrog 4000 vojaki in 200 častniki. Ali so res bile samo zgodovinske okoliščine krive, da Maistrova vojska ni zadržala slovenske identitete, enako kot ne po drugi svetovni vojni slovenska partizanska vojska?! Ali ni k temu prispevala tudi ta prekleta slovenska razklanost in razdeljenost?! Šele v tretje nam je uspelo leta 1991s svojo vojsko in državo, ker smo bili enotni.

Rudolf Maister je bil poleg imenitne vojaške kariere ustvarjalen in dejaven tudi na številnih drugih področjih. Kot mlademu častniku mu je šlo v prid, da je obvladal vrsto športnih disciplin, bil je telovadec, sabljač, plavalec, smučar in kolesar.

Kdo ne pozna pesnika Vojanova, katerega pesmi je uglasbilo kar 29 slovenskih skladateljev. Mnoge so tudi ponarodele. Družil se je s slovenskimi pesniki in pisatelji Dragotinom Kettejem, Otonom Župančičem, Josipom Murnom, Ivanom Cankarjem, Simonom Gregorčičem, Antonom Aškercem in številnimi drugimi.

Bil je navdušen zbiralec starih knjig z bogato knjižnico. Njegovi poznavalci tudi trdijo, da menda ni bilo slovenske knjige, ki je ne bi imel v svoji knjižnici. Zasebna knjižnica generala, pesnika in bibliofila Rudolfa Maistra domuje v prostorih Univerzitetne knjižnice Maribor, kjer ponuja vpogled v dragoceno zbirko starejših knjig, časopisov in revij. Za časa Maistrovega življenja je obsegala okoli 6000 enot.

Bil je ljubiteljski slikar in prijatelj slovenskih impresionistov Riharda Jakopiča, Mateja Sternena in Matije Jame, sodeloval je z Maksimom Gasparijem.

Po vojaški upokojitvi je bil Maistrov dom v Mariboru tedensko zbirališče mariborskih umetnikov, tu se je srečeval z Ivom Šorlijem, Maksom Šnuderlom, Jankom Glazerjem ter številnimi drugimi štajerskimi pisatelji, slikarji in gledališčniki. Kot predsednik Narodne odbrane, narodnoobrambnega društva, je spodbujal razvoj kulturne ustvarjalnosti v Mariboru ter se zavzemal za obnovo mariborskega narodnega gledališča.

Spoštovani!

Leta 2005 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel poseben zakon, s katerim smo uzakonili tri nove državne praznike, ki obeležujejo združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni, dan vrnitve Primorske k matični domovini in dan Rudolfa Maistra. Ta zakonska odločitev slovenskega parlamenta je bila utemeljena na pravici slovenskega naroda do samoodločbe in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državo. Samo eden od teh praznikov je poimenovan po zgodovinski osebi: dan Rudolfa Maistra. Ali to ne pove vse?

Bevk na Globočaku: Tragična izkušnja prve svetovne vojne naj bo razmislek o sedanjosti in prihodnosti človeštva

Ob stoletnici začetka prve svetovne vojne in ob 70. letnici konca druge svetovne vojne je bil v nedeljo, 25. oktobra 2015, že štirinajstič organiziran spominski pohod na Globočak. Grozljivi dogodki vojnih spopadov, begunstva in smrti v tistih krajih so Krajevno skupnost Kambreško zaznamovali za vedno. Govornik na prireditvi, ki ga organizira Turistično rekreativno društvo Globočak in Občina Kanal ob Soči, je bil svetovalec ministrice za obrambo Samo Bevk, ki je prisotne v imenu ministrstva tudi pozdravil.

“O véliki vojni govorimo kot o največjem svetovnem spopadu neizmernih razsežnosti, ki ga svet do takrat še ni doživel. Za to nepojmljivo morijo je bilo mobiliziranih kar okrog 70 milijonov vojakov, od tega jih je bilo 10 milijonov ubitih. V dobrih štirih letih pa je prva svetovna vojna med vojaki in civilnim prebivalstvom zahtevala okrog 40 milijonov mrtvih, ranjenih, pohabljenih in pogrešanih,” je na grozljive številke uvodoma spomnil Bevk in orisal dogajanje tistega časa, ko se je z vstopom Italije v vojno pred stotimi leti začela soška fronta, ki “še danes predstavlja najobsežnejše območje vojskovanja na Slovenskem. Vojna na soški fronti in v njenem zaledju je za seboj pustila opustošenje in globoko krvavo sled, saj na številnih vojaških pokopališčih in v kostnicah počivajo ostanki skoraj 190.000 padlih vojakov, nekateri viri navajajo celo 300.000 vseh padlih vojakov. Skupno število padlih, ranjenih, pogrešanih in ujetih pa znaša okoli milijona vojaških žrtev.”

Bevk, sicer po izobrazbi zgodovinar in član Nacionalnega odbora za obeleževanje 100-letnic 1. svetovne vojne (2014–2018), je orisal dogajanje na Globočaku in okolici, ko so italijanske enote 24. in 25. maja 1915. leta brez večjih spopadov zasedle območje med obmejno reko Idrijo in Sočo ter greben Matajur -Kolovrat. “Zasidrale so se tudi na Globočaku, 809 metrov visokim hribom na Kambreškem, ki je predstavljal pomembno vojaško strateško točko za obvladovanje južnega dela t.i. tolminskega mostišča. Kljub temu, da so italijanske enote v začetnem obdobju na soškem bojišču napredovale razmeroma počasi, so se maloštevilne orožniške in črnovojniške avstrijske enote večinoma umaknile čez Sočo in za seboj pustile porušene mostove. Avstrijske in italijanske enote so se utrdile na svojih položajih in skoraj 30 mesecev vodile pretežno pozicijsko vojno.”

Ob tem je Bevk posebej poudaril strašno izpostavljenost civilnega prebivalstva, pomemben pomnik so ohranjena pisma iz tistega časa, v neposrednem zaledju velikih bojišč, najbolj izrazito na mejnih področjih. “Tako tudi na širšem območju soške fronte, ki se je leta 1915 odprla na slovenskem etničnem ozemlju ter povzročila razvejano razselitev civilnega prebivalstva. Slovence z vzhodne strani soškega bojišča, se pravi z levega brega Soče, so avstrijske oblasti preselile v notranjost Avstro-ogrske monarhije, na Kranjsko, Štajersko in Koroško ter v begunska taborišča v Spodnji Avstriji. Z zahodne strani, to je z desnega brega, pa so jih razselili skoraj po celotnem ozemlju Kraljevine Italije. Po navedbah iz Slovenske enciklopedije je bilo prvih okrog 80.000, drugih pa med deset in dvanajst tisoč.”

“Evakuacijo oz. preselitev slovenskega prebivalstva naj bi italijanske oblasti oz. vojska izvedle zaradi varnostnih razlogov, saj so morali izseliti vse ljudi, ki so živeli znotraj 500 metrskega pasu neposredno ob frontni črti. Vendar to še zdaleč ni bil edini razlog. Da je bila italijanska vojska do Slovencev zelo nezaupljiva, sovražna in tudi nasilna, priča aretacija 61 moških v vaseh ob Soči, izvedba decimiranja na Idrskem, kjer so vsakega desetega 4. junija 1915 ustrelili,” je na tragične dogodke spomnil Bevk in povedal, da so Slovence izselili predvsem iz Brd, z območja med rekama Idrija in Soča ter iz gornjega Posočja. Prebivalce s Kambreškega in Kanalskega pa so v začetku junija 1915 najprej izselil v Gorenji in Dolnji Tarbilj ter Gnidovico ter kasneje razselili po Apeninskem polotoku, v Novaro, ob ligurijsko obalo in v Piemont.

“Kako kruto in neusmiljeno je bilo begunstvo, priča tudi ukaz avstro-ogrskih vojaških oblasti z dne 22. maja 1915, ko so imeli nesrečni ljudje z obrobja Krasa komaj dve uri časa, da so vzeli najnujnejše osebne stvari in šli na vlak za notranjost države,” je povedal Bevk in ob tem potegnil vzporednico tudi z današnjim dogajanjem, ko tisoči prebežnikov prečkajo evropske meje.

Med drugim je Bevk v govoru spomnil tudi na priključitev Primorske k Italiji, ko je z zasedbo Primorske, Trsta in Istre prišlo pod Italijo 300.000 Slovencev, ki so skupaj s 36.000 Beneškimi Slovenci sestavljali nekaj več kot četrtino slovenskega naroda. “Vsa Primorska je bila tako vključena v Italijo, po končani prvi svetovni vojni najprej okupirana, nato pa s krivično Rapalsko pogodbo tudi dejansko postala del italijanskega državnega ozemlja. Tako se je začelo najtežje obdobje v zgodovini primorskega ljudstva, ki ga je za več desetletij zaznamoval boj proti fašizmu in boj za osvoboditev slovenskega naroda izpod italijanske nadoblasti ter pravično razmejitev med državama,” je povedal Bevk in poudaril, da je za prvo prišla druga vélika vojna.

“Še bolj nepredstavljiva, še bolj uničujoča, še bolj vseobsegajoča. Ti kraji so ponovno postali del soškega bojišča. Naj omenim samo pohod 30. divizije z okrog 2.200 partizanskimi borci, ki so konec januarja 1944. leta prebredli deročo Sočo in prišli v Beneško Slovenijo ter ob povratku imeli hude boje z nemško vojsko. Po odhodu divizije se je v naslednjih mesecih narodnoosvobodilno gibanje silovito razmahnilo. Ob koncu vojne so naše enote nadzorovale večji del ozemlja Beneške Slovenije in Rezije. Skupaj z italijanskimi partizanskimi enotami so v sklepnih operacijah osvobodili celotno ozemlje do furlanske nižine in celo mesti Čedad in Videm,” je spomnil Bevk ter v nadaljevanju te dogodke navezal na pomen petindvajsete obletnice plebiscita za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo ter poudaril, da naj bo tragična izkušnja prve svetovne vojne povabilo k razmisleku o sedanjosti in prihodnosti človeštva.

Bizjak v Kobaridu: “Tudi danes so na preizkušnji naša sočutje in odnos do sočloveka, težave pa je treba reševati, kjer nastajajo, to je na vojnih žariščih.”

V imenu Republike Slovenije je v soboto, 24. oktobra, ob 98. obletnici kobariške bitke in v spomin na padle med prvo svetovno vojno venec k Italijanski kostnici nad Kobaridom, kjer so pokopani posmrtni ostanki italijanskih vojakov, padlih v Zgornjem Posočju med 1. svetovno vojno, položil državni sekretar na Ministrstvu za obrambo mag. Miloš Bizjak in nagovoril zbrane.

Bizjak je na tradicionalni komemorativni slovesnosti, ki jo je organiziralo Veleposlaništvo Italijanske republike v Republiki Sloveniji, poudaril, da je mesto, kjer so posmrtni ostanki vojakov, kraj, na katerem se zavedamo krutosti vojne in da življenj, izgubljenih v njej, ni mogoče povrniti. Bizjak je opozoril, da se tudi danes soočamo z različnimi izzivi in da je prav zdaj pred nami naloga, ob kateri so na preizkušnji naša sočutje in odnos do sočloveka. Ob tem je spomnil, da so bili tudi številni naši predniki zaradi vojnih razmer prisiljeni zapustiti domovino.

Bizjak je glede migrantske in begunske krize ob tem poudaril, da je treba težave reševati, kjer nastajajo, to je na vojnih žariščih. Spomnil je na sodelovanje Slovenije in Italiji pri reševanju problematike beguncev in na siceršnje tesno sodelovanje obeh držav v mednarodnih operacijah in misijah. Bizjak je ob tem povedal, da je bilo sodelovanje v vojaški humanitarni operaciji Naše morje Lampedusa za Slovenijo samoumevno in pri tem izrazil zaupanje, da bodo države v okviru Evropske unije za begunce poiskale ustrezno pomoč in podporo za reševanje razmer. Opozoril je, da Slovenija veliko energije vlaga v to, da migrante, ki prehajajo skozi državo, oskrbi po najboljših močeh, vendar je migracijski pritisk v zadnjem času tako velik, da presega zmogljivosti države z dvema milijonoma prebivalcev.

Bizjak je ob tej priložnosti izrazil zadovoljstvo, da Ministrstvo za obrambo v okviru Nacionalnega odbora za obeleževanje 100-letnic 1. svetovne vojne aktivno sodeluje pri zaznamovanju 100. obletnic dogodkov iz 1. svetovne vojne ter da je Pot miru, muzejsko urejena spominska pot po pomnikih 1. svetovne vojne, razširjena vse do Jadranskega morja. 

V nadaljevanju sta državni sekretar na Ministrstvu za obrambo Miloš Bizjak in veleposlanica Italijanske republike v Republiki Sloveniji Rossella Franchini Sherifis venca položila pred spomenik padlim borcem NOB na pokopališču v Kobaridu. Državni sekretar Miloš Bizjak se je nato v Kobaridu udeležil slovesnosti ob 25. obletnici delovanja Muzeja 1. svetovne vojne, v okviru katere so odprli razstavo z naslovom Italijanska vojska v Zgornjem Posočju 25.5.1915 – 23.10.1917.