Prispevki

Dostopnost stanovanj je žrtev prepuščanja tega področja trgu

Dostopnost stanovanj v Sloveniji je neposredna žrtev treh desetletij prepuščanja tega področja trgu. Tudi zato v Ljubljani danes manjka več kot 20.000 najemnih stanovanj. Socialni demokrati (SD) ocenjujemo, da je to eden od ključnih problemov, zato smo v program in v koalicijski sporazum stanovanjsko problematiko uvrstili kot visoko prioriteto. Več kot prepričani smo, da je mogoče veliko potrebo po stanovanjih za mlade rešitvi le z javno intervencijo in z javnimi sredstvi po t.i. »dunajskem modelu«, kjer javni sklad gradi stanovanja ter skrbi za njihovo upravljanje in cenovno dostopno oddajanje. Praksa z Dunaja  namreč kaže, da  najemnine ostajajo nizke, stanovanja pa dostopna. 

Odbor za finance v Državnem zboru danes obravnava novelo Zakona o ukrepih za krepitev stabilnosti bank, s katerim se v zakonodajnem postopku uresničuje zahteva Levice, da se na Stanovanjski sklad Republike Slovenije prenesejo bivanjske nepremičnine v lasti DUTB (Družba za upravljanje terjatev bank). V sled omenjene teme Socialni demokrati poudarjamo, da so naši cilji enaki s cilji Levice v želeni nameri, da nujno potrebujemo nova stanovanja, do njih pa da lahko pridemo samo z javno intervencijo. Navkljub temu, pa smo skeptični glede izvedljivosti  predlagane rešitve, ker ta utegne Stanovanjskemu skladu povzročiti več problemov, namesto da bi mu s spremembo zakonodaje zagotovili operativno rešitev, da v najkrajšem času ponudi večji obseg razpoložljivih stanovanj. Menimo namreč, da bi prenos vseh za stanovanja predvidenih nepremičnin iz DUTB na sklad temu povzročil veliko težav zaradi pravnega urejanja, pa tudi podkapitaliziranosti sklada, da na vseh tovrstnih nepremičninah začne z gradnjo. Kot bistveno vidimo rešitev, da sklad dobi zemljišča in sredstva za gradnjo dostopnih najemnih stanovanj, začenši s  tistimi, za katera sklad sam ocenjuje, da so zanj primerna in je sposoben na njih zgraditi tisto, kar potrebujemo. 

Spomnimo, v Sloveniji imamo ustanovljene državne in lokalne stanovanjske sklade. V zadnjih desetletjih ti niso dobivali potrebnih sredstev, poleg tega pa so se – ob odsotnosti usmeritev države – pogosto spuščali tudi v tržne in ekperimentalne projekte, zato zgrajena stanovanja pogosto niso bila dostopna za ljudi, ki bi jih najbolj potrebovali. Sredstva, ki jih je država zagotavljala stanovanjskim skladom, so nezadostna, dodatno pa jih je prizadela še konsolidacija državnih financ, zaradi katere je skladom – kljub premoženju, ki ga imajo – močno omejeno zadolževanje, s katerim bi lahko prišli do novih stanovanj. Možnost dolgoročnega zadolževanja je še toliko bolj pomembna pri gradnji najemnih stanovanj, saj se te odplačujejo le na dolgi rok. 

Zato vidimo današnji odbor kot odlično priložnost za razpravo po drugačni rešitvi, po t.i. dunajskem modelu stanovanjske gradnje in zagotavljanja dostopnih najemnih stanovanj. Prav tako menimo, da moramo glede navedene problematike ukrepati takoj in začeti z zagotavljanjem stanovanj, zemljišč in sredstev za zagotovitev dostopnih najemnih stanovanj preko stanovanjskih skladov. Da pa bi v najkrajšem možnem času dosegli želene učinke, torej novozgrajena in dostopna najemna stanovanja, ne pa nujno medijska promocije predlagateljev z dvomljivimi operativnimi učinki predlaganih rešitev, pa smo prepričani, da je skladu treba zagotoviti primerna zemljišča in zadostna sredstva za gradnjo stanovanj.

Foto: Stanovanjski sklad Republike Slovenije

Komentar Primoža Brvarja o stanovanjski politiki: Korak po korak do doma

Stanovanje ima kot posebna socialna dobrina v vsaki družbi poseben pomen. Je pomemben element socialne varnosti in dostojanstva posameznika, ki sta temelj vseh človekovih pravic. Javni interes in naloga države pa je, da z aktivno stanovanjsko politiko, omogoča človeku dostojno življenje.

Slovenija od osamosvojitve naprej stanovanjsko politiko v veliki meri prepušča trgu in s tem zmanjšuje svojo aktivno vlogo. Prvi korak k temu je bila privatizacija stanovanj po t.i. Jazbinškovem zakonu, ki sicer na srednji rok ni imela posledic, se pa te kažejo danes. Tako imamo na eni strani lastnike premoženja, sicer s »kapitalom v žepu« vendar nizkimi prihodki, ki drsijo v prikrito revščino, saj vse težje plačujejo obratovalne stroške, še težje ali celo nič, pa stroške vzdrževanja, zato njihova stanovanja propadajo in izgubljajo vrednost. Na drugi strani imamo mlade posameznike in družine, ki vse težje dostopajo do stanovanj, kar zavira razvoj posameznika, skupnosti in države.

Podatki občin in stanovanjskih skladov kažejo na vse večje povpraševanje po najemnih stanovanjih. Največji interes izkazujejo predvsem mladi in mlajša srednja generacija. Govorimo o motorju razvoja družbe, generaciji, ki se zaradi manjših prihrankov gospodinjstev, nizkih prihodkov, sprememb na trgu delovne sile (manjša stalnost zaposlitve), zakonskih razvez in vse pogostejše mobilnosti, ne odloča za nakup stanovanja ali si tega enostavno ne more privoščiti.

Ta trend potrjuje tudi vse večje število subvencij gospodinjstvom za najem tržnih stanovanj, ki realno kaže na dohodkovno – premoženjsko stanje državljanov in njihovega potenciala za nakup stanovanj. Razlogi za takšno stanje so posledica odsotnosti ukrepov, ki se odražajo tudi v obsegu sredstev, saj v Sloveniji za stanovanjsko politiko letno namenimo zgolj 0,045 odstotka BDP, povprečje v EU pa znaša 0,4 odstotke. Več od povprečja za ukrepe stanovanjske politike namenjajo gospodarsko razvitejše države EU, ki v tem prepoznavajo enega izmed najpomembnejših multiplikatorjev razvoja.

Bodoča stanovanjska politika bo morala slediti trendom držav EU in biti usmerjena v povečanje najemniškega trga stanovanj, zagotavljanje varnosti najemnih razmerij in dviga kakovosti bivanja. Za tem pa mora nujno stati aktivna zemljiška politika. Kot izziv in cilj kam želimo peljati naš vlak v prihodnosti nam mora predstavljati npr. dunajski model stanovanjske politike. O tem smo se lahko prepričali na javnem posvetu o stanovanjski politiki Socialnih demokratov, ki je potekal 4. decembra v Ljubljani, kjer smo med drugimi sodelujočimi v razpravi gostili kolegico iz dunajske Socialdemokratske stranke (SPÖ) Susanne Bauer, ki v mestni upravi Dunaja pokriva področje stanovanjskih politik obenem pa je predsedujoča delovni skupini za stanovanjske zadeve v iniciativi Eurocities.

Susanne Bauer nam je predstavila dunajski model cenovno dostopnih najemnih stanovanj, ki temelji na ekonomičnosti, socialni koheziji, trajnostnem razvoju in aktivni zemljiški politiki. Mesto Dunaj za stanovanjsko politiko letno nameni 577 milijonov EUR, glavnina je t.i. objektnih subvencij, ki so namenjena gradnji novih in obnovi starih cenovno dostopnih najemnih stanovanj ter obnovi sosesk, 110 milijonov EUR pa je t.i. subjektnih subvencij, ki so namenjena za subvencijo najemnin ljudem z nižjimi prihodki.

Na Dunaju predstavljajo cenovno dostopna najemna stanovanj 45 odstotkov vseh stanovanj, del je v lasti zadrug, zasebnih neprofitnih stanovanjskih organizacij, del stanovanj, teh je 25 odstotkov oz. 220.000, pa je v lasti mesta. Izpostaviti gre, da mesto Dunaj z namenom preprečevanja getoizacije sosesk in zagotavljanjem raznovrstne socialne struktura stanovalcev v blokih ter soseskah postavlja zelo visoko mejo prihodkov za upravičence do najemnih stanovanj – za posameznike do dvakratnik avstrijske povprečne place, za štiričlansko družino pa štirikratnik povprečne plače – zato je do teh stanovanj upravičenih kar 80 odstotkov Dunajčanov.

Verjamem, da smo tudi v Sloveniji sposobni narediti tovrsten preskok. To bo tudi zaveza volilnega programa SD. Za zagotavljanje potreb po najemnih stanovanjih je potrebno zagotoviti dolgoročne vire v obliki ugodnih posojil, kar bo spodbudilo gradnjo novih, cenovno dostopnih stanovanj ter hkrati vključiti zasebni trg kot razvijalca oz. ponudnika cenovno dostopnih stanovanj. Kot alternativno obliko zagotavljanja stanovanj je potrebno vključiti tudi stanovanjske zadruge.

Uskladiti je potrebno novo višino najemnine, ki bo dolgoročno zagotavljala vzdrževanje in gradnjo novih stanovanj ter hkrati zagotoviti sredstva za stanovanjski dodatek oz. subvencijo k najemnini. Glede na potrebe po najemnih stanovanjih bodo primarne ciljne skupine mladi in mlade družine, starši samohranilci, starejši in gospodinjstva, ki živijo na meji ali pod pragom revščine. Nujno je potrebno zagotoviti varnost najemnega razmerja, tako za najemojemalce kot najemodajalce. Prav tako je glede na stanje stanovanjskega fonda v Sloveniji potrebno usmeriti ukrepe v obnovo in sanacijo obstoječega stanovanjskega fonda, revitalizacijo degradiranih območij, aktivirati obstoječa prazna stanovanja ter še naprej spodbujati energetsko varčne obnove in gradnje.

V naslednjih petih letih moramo za izvajanje stanovanjske politike povečati obseg sredstev, s ciljem, da zagotovimo letno sredstva v višini 0,4% BDP, kar predstavlja povprečje v EU. Odsotnost aktivne stanovanjske politike se mora odražati v bodoči spremembi zakonodaje, ukrepih in aktiviranju sredstev. Pred nami je izziv in zahteva po aktivni stanovanjski politiki, ki bo dolgoročno zagotavljala človeku dostojno in ustvarjalno življenje in ne bo samo mrtva črka na papirju.

Primož Brvar je predsednik Območne organizacije SD Celje in direktor Nepremičnine Celje d.o.o.

Komentar Žige Štajnbaherja: Pobesnelemu neoliberalizmu ustreza apatija

Mladi smo danes najbolj izobražen del populacije. Smo generacija, ki naj bi v novih svetovnih povezavah obetala in ki bi po besedah iz devetedesetih let 20. stoletja morali biti najbolj zaposljivi del družbe. A temu vendarle ni tako. Mladim so danes vrata na trg dela povečini odprta izključne preko dolge poti, ki jo lahko mirno imenujemo agonija brezposelnosti. Ko bi znanje, svežina in mladost morale koulminirati za namen napredka družbe in posameznika se te silnice prevračajo v agonijo iskanja prve prave zaposlitve.

Zato se mladi oklepajo dolgega študija, da lahko s statusom opravljajo študentsko delo. Bivanje v hotelu mama se odmika globoko v štirideseta leta. Ob tem pa imamo v družbi vse preveč t.i. zaposlenih revežev. Teh, ki s svojimi minimalnimi prihodki ne morejo dostojno živeti in preživeti. Na tem mestu naj postrežem s podatkom, ki sem ga pred kratkim zasledil na svetovnem spletu. V Mariboru biva preko 4.000 ljudi, ki so prejemniki socialnih transferjev že tretjo generacijo (stari starši, starši in otroci). In sedaj retorično vprašanje: “Kako kot družba ali kot mladinski delavec zbezati mlado osebo, ki je zapadla v spiralo brezposelnosti in se ta vleče že leta oz. iz generacije v generacijo do tega, da se aktivira in sodeluje vsaj v osnovnih družbenih procesih?” Svet, v katerem živimo, je postal ego-indvidualističen in skupne vrednote, ki bi nas morale povezovati kot tkivo, ne veljajo (več). Potem takem smo res obsojeni na propad in na delovanje eden proti drugemu in ne skupaj za dobro vseh. In sedaj stopimo korak naprej, v socialno izključenost. Generacije mladih bodo živele prvič po mnogih stoletjih slabše od svojih staršev, v to dvomijo le še redki.

Socialna izključenost pomeni nesprejemanje posameznika ali skupine s strani širšega družbenega okolja. Temelji lahko na rasi, etnični pripadnosti, spolni usmerjenosti, jeziku, kulturi, religiji, spolu, starosti, socialnem razredu, ekonomskem ali zdravstvenem stanju. Socialna izključenost odvzema človeku njegove temeljne pravice in veže nase revščino, prikrajšanost in nestrpnost. Institucije znotraj EU ta pojem definirajo kot izključenost iz ene ali več dimenzij blaginjskega trikotnika, ki ga sestavljajo država, trg in civilna družba. Izpad iz ene dimenzije že pomeni izključenost in tveganje za ljudi, izpad iz dveh ali vseh treh pa je že kritičen za družbeno kohezijo. Socialna izključenost je koncept, ki odseva neenakost posameznikov ali skupin in njihove udeležbe v življenju družbe. Lahko jo povezujemo z omejenim ali onemogočenim dostopom do družbenega sistema ali dolgoročno brezposelnostjo, ki temeljita na specifičnih lastnostih skupine. Lahko se pojavi po dalj časa trajajočem materialnem pomanjkanju, ko se ljudje postopoma izključujejo iz družbenega dogajanja in postanejo socialno, kulturno in politično izolirani. K temu pa stremi pobesneli neoliberalizem. Mladi so k temu še toliko bolj podvrženi. Trg dela je danes nastavljen po merilu odraslih, zato je prehod iz mladosti v odrasla leta skorajda onemogočen.

Nedvomno se mladi danes soočajo z železnim trikotnikom, ki ga sestavljajo problemi, kot so izobraževanje, zaposlovanje in stanovanjska problematika. Sam sem pristaš in zagovornik brezplačnega javnega izobraževanja. V Sloveniji imamo dobro razpredeno mrežo javnih šol. O tem ni dvoma, saj je vsakem nekoliko večjem kraju gimnazija in skoraj v vsaki vasi osnovna šola. Seveda pa si ob tem tudi sam zastavljam vprašanje, kaj bomo naredili, da bomo to stopnjo razvoja ohranili in kvaliteto našega javnega šolstva še nadgradili. Ne trdim, da je vse idealno, vendar je treba nenehno razmišljati o izboljšanju, saj v naš prostor že vdirajo ideje o privatizaciji, ki se je že uveljavila v visokem šolstvu in za katero sem prepričan, da bo kratkoročno prinesla zelo negativne posledice za slovensko družbo. Ob tem sem si zelo dobro zapomnil besede glavnega tajnika SVIZ-a Branimirja Štruklja, ki je na enem izmed posvetov na temo šolstva dejal, da ko bodo pričele zasebne šole rasti kot gobe po dežju, se bo začelo dogajati, da bodo najboljši učitelji šli iz javnih v zasebne šole. Biti učitelj v zasebni šoli je veliko lažje kot v javni, saj vanjo ne prihajajo otroci iz socialno šibkih družin, temveč predvsem otroci premožnejših staršev. Učiteljem se tako v zasebnih šolah poleg vzgojno-izobraževalnih funkcij ne bi bilo treba ukvarjati z nečim, kar imenujemo občečloveški odnos.

Izpostaviti je potrebno dejstvo, da so starejše generacije na trgu dela zaščitene, medtem ko pri mlajših generacijah vlada pravi kaos. Prekerno delo je postalo nekaj povsem normalnega. Ljudje celo večnost delajo preko študentskih napotnic, nekateri celoten znesek, ki ga zaslužijo preko študentskega dela, namenijo za to, da lahko gospodinjstvo normalno preživi. Glede zaposlovanja mladih smo sprejeli nekaj vzpodbudnih ukrepov, a istočasno ne moremo živeti v prepričanju, da bomo še kdaj imeli polno zaposlenost. Ob tem se moramo vprašati tudi, za kakšen študij se ljudje odločajo. Pred nekaj tedni sem bil na pogovoru z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom, ki je dejal, da se nekateri odločajo za študij prava na podlagi ameriških nadaljevank in filmov, v katerih uprizarjajo sojenja v anglosaksonskem pravosodnem sistemu. Ko doštudirajo, se ne morejo nikjer zaposliti kot pravniki. To je tragedija in eden izmed razlogov, da država enostavno ne ve, kako naprej. V zadnjih letih smo sicer sprejeli precej dokumentov, ki bi naj odgovorili na prej zastavljeno vprašanje, a to je vse skupaj zgolj mrtva črka na papirju. Lahko rečemo, da je Slovenija na tem področju od vstopa v evroatlantske povezave popolnoma izgubila smer.

Stanovanjsko problematiko mladih bomo v družbi lahko ustrezno in uspešno rešili, ko bodo ljudje imeli redno zaposlitev, dostojne plače in ko bodo kreditno sposobni, bomo lahko začeli resneje razmišljati o reševanju tega problema. Dokler te stvari ne bodo urejene, je razmišljanje o tem utvara. Imamo pa tudi problem, da ko mlad človek pride do zaposlitve, dela za tako majhen denar, da je v bistvu zaposleni revež. Nekdo, ki dela 8 ur na dan, in ima 600 evrov plače, ne more na nobeni banki dobiti stanovanjskega kredita.

V mladinskem organiziranju se odraža, da so organizacije financirane v manjšem obsegu kot v preteklosti. To je delno povezano s tem, da je danes določena količina denarja vredna manj kot pred krizo, delno pa je krivo tudi dejstvo, da je mladinskih organizacij danes več kot v predkriznem obdobju, kar lahko ponazorimo s primerjavo, da na mizi stoji torba, v kateri je 1000 evrov gotovine, za mizo pa sedita dva človeka. To pomeni, da lahko vsak vzame 500 evrov. Naslednje leto se torba, v kateri je isti znesek, ponovno pojavi na mizi, a za slednjo tokrat sedijo štirje ljudje in vsak iz nje lahko vzame le 250 evrov. Mislim, da omenjena primerjava zelo dobro kaže, kako se mladinske organizacije šibijo. Po moji oceni v preteklosti odločevalci niso znali dovolj prisluhniti mladim in tudi njihovih potreb niso dovolj razumeli. Za takšno stanje pa je ponovno vsaj delno odgovoren t.i. “srednji menedžment,” ki na svoje nadrejene ni naslavljal pravih vprašanj, izzivov in problemov. Mladi si obetamo spremembe pod taktirko novega direktorja Urada RS za mladino. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da se je vedno bolj uveljavljala miselnost, da so mladi pasivni in da jih politika ne zanima. Pravzaprav kapitalizmu in neoliberalizmu ustreza apatična družba.

Žiga Štajnbaher je predsednik Mladega foruma SD in član Sveta Vlade Republike Slovenije za mladino