Prispevki

Tanja Fajon - kolumna

Komentar Tanje Fajon ob delovnem obisku Washingtona: Pogled iz State Departmenta pod Trumpovo taktirko na Zahodni Balkan

V avli State Departmenta me je čakal mladenič z listom z mojim imenom in številko pisarne. Gospa za sprejemnim pultom se je med vpisovanjem moje identitete pohvalila, da ima že dve znački iz Slovenije in da razlikuje med Slovenijo in Slovaško. Fant mi je med potjo v 5. nadstropje razložil, da je stavba ogromen labirint in da imajo celo uslužbenci težave z orientacijo.

Ko sem vstopila v pisarno, me je Matthew Palmer, veteran v ameriški administraciji in izjemen poznavalec Zahodnega Balkana, presenetil s knjigo. Podaril mi je svoj roman — kriminalko, znanstveno fantastiko, pomešano z realnostjo, pravimi in izmišljenimi osebami in dogodki — z naslovom The Wolf of Sarajevo. “Da jo bom brala na letu nazaj v domovino,” je dejal.

Pridružili so se mi kolegi iz Evropskega parlamenta. Pogovor je hitro stekel o skupnih izzivih in priložnostih na Zahodnem Balkanu. Strinjali smo se, da smo naredili nekaj pomembnih korakov: od reforme pravosodja v Albaniji in menjave oblasti v Makedoniji pa do članstva Črne gore v Natu, a da so pred nami še veliki izzivi. Kako na obeh straneh Atlantika okrepiti in potrditi pripravljenost pomagati Zahodnemu Balkanu pri sprejemanju in izvajanju reform na poti do članstva.

“Moji prijatelji akademiki, intelektualci mi pravijo, da smo Američani dali prednost stabilnosti pred demokracijo. Da podpiramo napol demokratične voditelje in da se zanašamo, da bodo naredili to, kar od njih pričakujemo. Vučića, Haradinaja… Ampak z njimi delamo zato, ker so jih ljudje izvolili. Ker je v našem interesu, da pomagamo pri reformah, vzpostavljanju vladavine prava, v boju proti korupciji in da promoviramo civilno družbo, svobodo medijev, kulturne spremembe. Delati moramo z vsemi,” je bil kritičen Palmer.

Vsi si želimo, da bi države Zahodnega Balkana prej ali slej postale resne in odgovorne partnerice. Američane najbolj skrbi Bosna in Hercegovina. Njena razdeljenost in kompleksnost. November je skrajni čas za določen premik, potem se začenja volilna kampanja. Makedonija se mora osredotočiti na konkretne reforme, zlasti na področju pravosodja in medijev.

V dneh, ko je potekal Transatlantski teden, namenjen oblikovanju skupne strategije 2020 za spopadanje z izjemnimi spremembami v globalnem okolju, me je v Washingtonu presenetila trda, močno zaostrena ameriška retorika do Rusije. Rusija je po prepričanju ameriške administracije vse bolj odločena, da države Zahodnega Balkana odrine od Unije. Da ustvarja kaos, širi lažne informacije, kupuje novinarje in nevladne organizacije. Američane to močno skrbi. Ne samo vpliv Rusije v regiji, temveč tudi način, kako se mu zoperstaviti.

Evropejci smo bili deležni tudi upravičenih kritik glede svoje vloge na Zahodnem Balkanu, češ, da smo pogosto nekonsistentni. Po eni strani postavljamo jasne pogoje, po drugi pa tudi meglene. Tak primer je po mnenju Američanov Kosovo. Jasno je, da EU ne bo odpravila vizumov za državljane Kosova, dokler Kosovo ne bo ratificiralo sporazuma o meji s Črno goro. Nejasno pa je po njihovem, kaj mislimo z učinkovitim bojem proti korupciji. Ker je ta proces lahko brez konca, se pod krinko takšnih in podobnih zahtev lahko skriva naša nepripravljenost na nadaljno širitev.

Če bomo izgubili zaupanje ljudi in če bodo države upočasnile ali ustavile izvajanje reform, bo cena širitve veliko višja. Za razliko od evropskega je ameriški glas v regiji pogosto neposrednejši, jasnejši. Po drugi strani pa ima Unija več instrumentov za spodbujanje reform in razvoja. Zato je sodelovanje ključno.

Nisem pa mogla v Washingtonu mimo vprašanja, zakaj se Američani, ki vztrajajo, da je borba za vladavino prava in demokracijo v njihovem globalnem interesu, niso potem jasno zavzeli za spoštovanje mednarodnega prava ob nedavni odločitvi arbitražnega sodišča, ki je razsodilo o meji med Slovenijo in Hrvaško.

Visok ameriški diplomat mi je odgovoril, da neradi posegajo v spore med članicami zveze NATO. Izrazil je prepričanje, da sta v Ljubljani in Zagrebu dovolj zreli demokraciji, da bosta sama našla razumno rešitev. Do takrat pa nam svetuje, da se dogovorimo za določena pravila. “Ne bi bilo v redu, če bi obalna straža ustrelila kakšnega ribiča. To bi bil precedens, ki bi lahko imel resne posledice za celotno regijo,” je pojasnil.

Tanja Fajon je evropska poslanka S&D in podpredsednica SD, njen prispevek pa je bil objavljen tudi na portalu Fokuspokus.si

EP-045302A_Fajon_portraits

Komentar Tanje Fajon: Futuristična Evropa skozi prizmo fantastike in realnosti

“V čast nam je, da danes v Bruslju v živo gostimo starosto evropske politike. Večno zagovornico evropskega povezovanja, solidarnosti, človekovega dostojanstva, gorečo podpornico mladih in idej za boljši jutri, političarko, ki je v času kriz in izzivov znala opozarjati ne le na vsebinske, temveč tudi na institucionalne slabosti Evropske unije. Pozdravimo nekdanjo evropsko poslanko, 76-letno Tanjo Fajon iz Slovenije.”

Drage mlade Evropejke in Evropejci!

Ne morem skriti veselja. Po tem, ko smo nedavno na prvem vseevropskem referendumu ukinili sedež Evropskega parlamenta v Strasbourgu in po dolgih desetletjih prekinili drage selitve poslancev, je prenovljena parlamentarna plenarna dvorana v Bruslju nabito polna! Oboje je znak, da Evropskaunija živi kljub številnim krizam, ki smo jim bili priča v preteklih desetletjih. Tudi vi, mladi, odlično krmarite evropsko idejo in se še naprej zavzemate za ohranitev najdaljšega obdobja miru na naši celini.

Danes sem z vami, da se skupaj priklonimo 60. obletnici najuspešnejšega programa Evropske unije, programu Erasmus++ (1978 – 2047). Ob pripravi na današnje srečanje mi je spomin odplaval v leto 2017, ko smo praznovali 30. obletnico omenjenega programa. Takrat si, navdušeni nad dosežki tedanjega Erasmusa, nismo upali predstavljati, smo si pa na tihem vendarle želeli, da bi program postal del obveznih šolskih vsebin, ki bi prav vsakemu od vas omogočil izkušnje izven domačega in znanega okolja. Že takrat smo se ponosno trkali po prsih, sajse je programa udeležilo 9 milijonov mladih. No, danes vas ne štejemo več, programa ste deležni prav vsi mladi.

Žal pa je res tudi, da mladi predstavljate le še 15 odstotkov evropske populacije, kar je zaskrbljujoče. Uresničile so se demografske napovedi izpred 30 let, ki so napovedovale veliko, nevzdržno breme za prihodnje mlade generacije, torej za vas. Evropska komisija je že pred 30 leti v svojem poročilu o staranju v EU ocenila, da bi, če bi od takrat do danes v EU sprejeli 1,4 milijona delovno aktivnih priseljencev, ob nespremenjeni rodnosti v tem trenutku imeli 2 delovno aktivni osebi na vsako osebo, starejšo od 65 let, s čimer bi približno obdržali tedanje stanje.

Spodbujeni z velikim številom beguncev iz Sirije, Afganistana in Severne Afrike smo se prav v tistem času sicer začeli resno spopadati z vprašanjem migracij in integracije. A zaradi različnih interesov in egoizma držav ter strahu pred prišleki žal prepozno in ne dovolj uspešno. Tako se danes spet ali pa še vedno spopadamo s problemi demografske krize.

Pomanjkanje delovne sile še vedno pretežno nadomeščamo s podaljšano delovno dobo, pri čemer nam gre poleg tehnološkega razvoja na roko tudi dolgoživost, ki je eden največjih dosežkov moderne družbe v EU, ki je bila in ostaja pojem napredka. Vsi, ki sedite pred mano, imate zelo dobre možnosti, da ne le dosežete, temveč tudi zelo zdravo in kakovostno živite kar 100 let.

Demografske spremembe so terjale korenito spremembo sistemov socialne varnosti, zdravstva, trga dela. Ker se države članice s tem niso več zmogle spopadati same in posamezno, sta sedaj tudi socialna in zdravstvena politika v pristojnosti Evropske unije, kar je v primerjavi z letom 2017 vendarle velik in dobrodošel korak naprej. S tem in s skupno davčno politiko, za katero smo si prizadevali dolga leta, se je v celoti uresničila ideja štirih svoboščin, ki omogoča pravo in zdravo konkurenčnost in spodbuja socialni ter gospodarski in tehnološki napredek. Ta je resnično fantastičen.

Tako sem danes v Bruselj prišla z brezpilotnim letalom, doma me vozi samovozeči avto in nujna gospodinjska opravila sem naročila Verici, svoji prijazni robotki. Ta današnja realnost je bila pred 30 leti še v zelo grobih povojih. Na razvoj umetne inteligence smo gledali s strahom, predvsem smo se zaradi avtomatizacije in razvoja robotov bali izgube delovnih mest. To nas je prisililo v učinkovito regulacijo, po drugi strani pa v razvoj novih delovnih mest z veliko dodano vrednostjo.

Znanja so danes zelo specifična in od vas mladih se pričakuje, da se v čim zgodnejših letih specializirate za ozko področje delovanja. Vesela sem, da v Evropi tudi s pomočjo programa Erasmus ++ vzgajamo najboljše mlade strokovnjake, ki imate odlične možnosti za prodor v svet.

Znanje še nikoli ni imelo tako visoke cene in globalizacija je na področju znanja tako rekoč popolna. Fluidnost znanja, njegovo hitro prehajanje, je med drugim posledica hitrega tehnološkega razvoja. A če vam povem po pravici, mi dandanašnja komunikacija, ki praviloma poteka z oddaljenim dostopom, ni preveč všeč. Sama ostajam oseba, ki ima raje osebno, bližnjo komunikacijo. Kot gostja, ki stojim pred vami, lahko z gotovostjo in izkušnjami povem, da še vedno največ štejejo kakovostni in človeški odnosi. So nenadomestljivi in prava veličina naše vrste. Človek skozi zgodovino ni napredoval in izstopil zaradi svoje sposobnosti hitrega prilagajanja in nagona samopreživetja, temveč zaradi razvoja in sposobnosti komunikacije, čustvovanja in empatije.

Ravno zaradi vseh teh človeških vrlin je Evropska unija, ta skupek različnosti, še vedno živa, čeprav drugačna in predvsem veliko večja kot v mojih politično aktivnih letih. Že nekaj časa namenjamo največji delež EU proračuna znanosti in raziskovanju ter integracijski in socialni politiki, razlog za slednje pa je že omenjena demografska kriza. Veseli me, da so politiki dokončno sprevideli, kako zelo pomembni sta socialna varnost državljanov in dobra integracijska politika priseljencev v Evropo. Novi programi, vključno s subvencijami za zaposlovanje mladih iz drugih celin, dajejo spodbudne rezultate in zadnje raziskave kažejo, da jih izvajajo prav vse države članice. Zato me za prihodnost EU ni strah.

Čez leto in pol, torej 2049, bodo nov razvojni mejnik predstavljale evropske volitve, ko bomo prav vsi evropski državljani lahko oddali svoj glas za kandidate in stranke elektronsko, kar preko mobilnih naprav, od koderkoli, in sicer prvič v zgodovini po enotnem evropskem volilnem sistemu.To je dosežek, ki nas še bolj povezuje. In seveda pri tem računamo na vas, mlade.

Tanja Fajon je evropska poslanka S&D in podpredsednica SD

(Zapis je poletno branje, plod domišljije, ki ima povezavo z realnostjo le toliko, kolikor si bralec dovoli svobodno interpretacijo)

Udeleženci na konferenci

Mednarodna konferenca v Ljubljani postregla z novimi premisleki o enakosti spolov v Evropski uniji in na Zahodnem Balkanu

Društvo evropska mreža za enakost spolov (CEE Network for Gender Issues), Ženski forum Socialnih demokratov in Ženska skupina Stranke evropskih socialistov (PES Women), so 16. in 17. junija, skupaj organizirali mednarodno konferenco “Človekove pravice žensk v času skrajne desnice”. Izbrano temo konference je motiviralo dejstvo, da so poskusi vračanja razumevanja družbenih vlog spolov v 19. stoletje in pritiski na že doseženo raven enakosti med spoloma skupna značilnost skrajno desnih politik v svetu in v Sloveniji.

Konferenca 3

Sogovornice in sogovorniki na konferenci, med njimi tudi podpredsednica SD in evropska poslanka S&D Tanja Fajon, poslanec SD in podpredsednik DZ Matjaž Nemec, predsednica Ženskega foruma SD in državna sekretarka na MDDSZ Martina Vuk, direktorica Društva evropska mreža za enakost spolov Sonja Lokar, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo, predsednica društva Progresiva Mojca Kleva Kekuš in članica izvršnega odbora PES Women Mija Javornik ter številni gosti iz tujine so se strinjali, da je v času naraščajoče radikalizacije, obnove nacionalizmov, ekstremizmov, populizmov, odločilno, kako se nanje odzivajo politične sile in aktivne državjanke in državljani, ki si prizadevajo za globalno civilizacijo nedeljivih človekovih pravic.

Konferenca 4

Namesto taktike molka zaradi volilnih preračunavanj in postopnega prevzemanja politik skrajne desnice v svoje politike, je potreben pogum za javen dialog o težkih vprašanjih. Potrebno je načelno in praktično vztrajanje pri vrednotah mirnega reševanja konfliktov, aktiviranje znanja za urejanje odprtih vprašanj v zvezi s spoštovanjem različnosti in dostojanstva vseh; skupno delo na politikah, ki bodo zmanjševale družbene neenakosti znotraj držav, v EU in globalno, in omogočale ljudem, da povezani okrog reševanja konkretnih vprašanj ekonomskega, socialnega in kulturnega razvoja, obnovijo svojo potrebo po konstruktivnem pripadanju svojim različnim osebnim in kolektivnim identitetam.

Konferenca 2

Po zaključku konference je bil v sodelovanju s Žensko mrežo “Fabian” organiziran dogodek v spomin Jo Fox, poslanko angleških laburistov, ki jo je 16. junija 2016 umoril radikalni desničar. Jo Fox je verjela, da imamo več skupnega kot tistega, kar nas razdružuje. Zaradi zagovarjanja nedeljivih človekovih pravic žensk je umrla Jo Fox, ki ni bila edina. V Egiptu, januarja 2015, je bila umorjena naša mlada sodelavka, prijateljica Shaima el Sabag, leta 2003 pa ministrica za zunanje zadeve Švedske Anna Lindh.

Konferenca 5

Nasilni eksremizem lahko ustavimo samo tako, da s politično in civilno družbeno akcijo, povezani v široke koalicije naprednih in miroljubnih ljudi, žensk in moških, na vseh ravneh, odpravljamo njegove korenine: neenakost, izkoriščanje, teptanje človekovega dostojanstva kogarkoli, doma in v mednarodni skupnosti.

Konferenca 1

EP-045302A_Fajon_portraits

Komentar Tanje Fajon: Ponarejene novice – hitra in nasitna, a strupena hrana

“1.000 muslimanov je med kričanjem “Allahu Akbar” na Silvestrovo zažgalo najstarejšo cerkev v Nemčiji”, “Papež Frančišek s podporo Donaldu Trumpu za predsednika ZDA pretresel svet”, “Na Vrhniki že poskusi nakupovanja žensk s strani muslimanov!”, “Tanja Fajon na seznamu Sorosevih plačancev” …

To je nekaj tipičnih trditev. Zvenijo realistično? Morda. Ste jih preverili? Ne? Napaka. Vse zgornje trditve so laži.  Ne napačne informacije, temveč lažne, ponarejene novice ali t.i. “Fake News”.

Primeri so sodobni, a dezinformacije, zamenjava dejstev, manipulacija, propaganda itd., niso nič novega. Nasprotno, so eno najstarejših orožij prepričevanja še neprepričanih za pomoč pri premagovanju sovražnika, za seboj imajo jasno politično agendo in dobro opredeljen ideološki cilj.

Ideja “lažnih novic” kot sodobne oblike propagande in manipulacije ni nič drugačna: uničevati ugled enih na račun drugih in širiti politične posledice. Kar je drugače v današnjem svetu, je močno povečana hitrost in morje tehničnih možnosti, ki jih ponujajo mreže socialnih medijev, spletnih strani, programske in oblikovne opreme, ki »lažnim novicam«, »alternativnim dejstvom« ali kakor koli imenujemo te produkte človeške ali pretkanosti ali kratkoumnosti, dajejo obliko in jim utirajo pot v srca in misli ljudi, njihovim kreatorjem pa prinašajo masten dobiček.

Že preprosti statistični podatki odstirajo zastrašujočo sliko: Facebook ima v svetu skoraj 2 milijardi uporabnikov. Približno polovica evropskih državljanov sledi novicam na FB in drugih socialnih medijih. 60 odstotkov novic uporabniki delijo, ne da bi jih prej sploh prebrali.

To kaže, da so bralci, bolje rečeno, odjemalci novic izrazito hitro zadovoljeni in nezainteresirani za dejansko vsebino, da si mnenja ustvarjajo naključno in površno, izbirajoč med informacijami, katerih naslovi so zanje samo dnevni »fast food« meni.  Pri čemer nikakor ne smemo pozabiti, da lahko danes piše v javnost in objavlja čisto vsak, ki ima eno od elektronskih naprav in je vsaj delno pismen.

Kdo in kako torej ustvarja javno mnenje?

Menim, da je velik del škode, ki jo je pustilo tovrstno novičarstvo, nepopravljiv. A če želimo vendarle ohraniti določeno stopnjo ugleda in ne nazadnje pomena medijev in če želimo družbeno osveščene državljane, ki bodo ne le ustvarjali nadaljnje pogoje za življenje v demokraciji, marveč slednjo tudi izboljševali, mora ukrepanje v zvezi z lažnimi novicami v Evropi nujno postati prednostna naloga.

Del rešitve je seveda v prizadevanjih za boljšo kakovost medijev. Potrebujemo več raziskovalnih, strokovno podkovanih novinarjev ter več strokovnih in pogumnih medijev s hkratno večjo preglednostjo lastništva medijev. Potrebujemo spodbude za širjenje dobrega novinarstva – predvsem na spletu, ter razširitev etičnih novinarskih standardov in njihovo upoštevanje za čisto vse, ki so dejavni na medijskem področju, vključno z oglaševalskimi podjetji. Pri tem imejmo v mislih, da socialni mediji svojega imena ne nosijo naključno – v resnici vse bolj prevzemajo funkcijo medijev in nikakor niso zgolj družbena omrežja.

Kar se tiče zakonodaje, bi morali ukrepati hitro, a modro.

Posamezne države članice že delajo korake v smeri zaostrovanja pravil. Zakon, ki ga je v boju proti ponarejenim novicam denimo pripravila Nemčija, je zastavljen zelo rigorozno, kar načeloma podpiram, saj je v bitki z lažjo nepopustljivost nujno orožje, a strokovnjaki že opozarjajo na pomanjkljivosti – zapletenost in protislovnost, kar bo močno otežilo njegovo izvajanje v praksi, poleg tega je vprašljiva njegova skladnost z obstoječo evropsko zakonodajo.

Jasno je, da – tudi glede na naravo ponarejenih novic – potrebujemo skupno, evropsko ureditev. Evropsko komisijo sem nedavno pozvala, naj poglobljeno analizira trenutno stanje in pravni okvir v zvezi z lažnimi novicami in prouči možnost zakonodajnega ukrepanja za omejevanje širjenja lažnih vsebin. Za začetek bi morali zahtevati, da uporabniki družbenih medijev spoštujejo pravila, ki veljajo za tradicionalne medije, predvsem glede odgovornosti.

Kodeks ravnanja oz. serija zavez, ki so jih glede zatiranja sovražnega govora sprejeli Evropska komisija ter Facebook, Twitter, YouTube and Microsoft in ki ga nadzorujejo nevladne in druge organizacije, je primer dobre prakse in korak v pravo smer. Prve analize so pokazale dobre rezultate.

Evropska komisija mora svoja prizadevanja usmeriti tudi v financiranje, raziskovanje in vzpostavljanje sistemov, ki bodo omogočali sledljivost ponarejenih novic in onemogočali njihovo virusno širjenje, čeprav je jasno, da je človeški dejavnik še vedno primarnega pomena.

Prav zato pa najbolj potrebujemo nenehno izobraževanje na področju medijske pismenosti, ki bi moralo postati tudi nujni del vzgojno-izobraževalnega sistema v državah članicah. Raziskave sicer kažejo, da so za lažne novice skoraj enako dovzetni starejši in mlajši, izobraženi in neizobraženi, seveda pa z izobraževanjem mlajše populacije dosežemo daljnosežnejše rezultate.

Zanimiv, a skrb vzbujajoč je podatek, da so ljudje, ki berejo lažne novice, aktivnejši volivci. V končni fazi to pomeni, da utegnejo na volitvah (po Evropi) zmagovati tudi voditelji, ki so jih ustvarile ponarejene novice, namenjene zbujanju skrbi in politični propagandi. Tega pa si v resnici ne želi nihče, tudi ne omenjeni volivci, ki bodo nerazumnost svojih odločitev morda odkrili, ko bo že prepozno.

Tanja Fajon je evropska poslanka in podpredsednica Skupine S&D v Evropskem parlamentu ter podpredsednica SD

Njen komentar je bil objavljen tudi v časniku Večer na povezavi: http://skrci.me/sS9D1

Konferenca SD - nagovor Gianni Pittella

Konferenca SD skupaj z gosti o prihodnosti Evropske unije in vlogi Slovenije v njej

V Ljubljani je v soboto, 13. maja, potekala 6. seja konference Socialnih demokratov, na kateri so članice in člani najvišjega organa stranke med dvema kongresoma skupaj z domačimi in tujimi strokovnjaki z različnih področij razpravljali o prihodnosti EU. Predsednik SD in podpredsednik Vlade RS mag. Dejan Židan, podpredsednica SD in evropska poslanka S&D mag. Tanja Fajon ter predsednik politične skupine Socialistov in Demokratov (S&D) v Evropskem parlamentu Gianni Pittella so uvodoma spregovorili o potrebnih spremembah EU.

“EU bomo lahko branili, če jo bomo spremenili na bolje. Le kot del prenovljene in močne unije se lahko učinkovito spopadamo z globalizacijo in njenimi posledicami in svojim državljanom zagotovimo visok življenjski standard,” je uvodoma dejal Pittella. “Mi moramo voditi globalizacijo, ne pa ona nas,” je še poudaril vodja evropskih poslancev S&D.

Predsednik SD in podpredsednik slovenske vlade Dejan Židan je medtem izpostavil, da Evropska unija ni dana sama po sebi. “Evropska unija mora znova prevzeti politično odgovornost, države pa ponovno spoznati, da lahko izzive rešujemo le skupaj. Slovenija je in bo ostala del EU. To je naš strateški interes,” je dodal Židan.

Podpredsednica Socialnih demokratov in skupine S&D v Evropskem parlamentu Tanja Fajon pa je v svojem nagovoru povedala, da je osnovno merilo pri razvoju idej odgovor na vprašanje, ali te prinašajo boljše življenje vsakomur.

Izpostavila je boj proti davčnim utajam ter ohranjanje delavskih in socialnih pravic. Po njenih besedah je pomembna tudi skupna migrantska politika, ki se je je treba lotiti tudi v luči evropske demografske slike in položaja mladih. “V tem trenutku pa najbolj potrebujemo novo evropsko solidarnost. Brez solidarnosti dajemo moč populističnim in skrajnim težnjam, ki so za Evropo lahko pogubne,” je poudarila Fajonova.

Po uvodnih nagovorih je sledila razprava, ki so jo razdelili na politični in gospodarski del. V razpravi so med drugim sodelovali evropski poslanec S&D in koordinator za zunanje zadeve Knut Fleckenstein, sociolog in profesor ddr. Rudi Rizman, profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Mojmir Mrak in predsednica Slovensko-nemške gospodarske zbornice Gertrud Rantzen, svetovalec za zunanjo politiko predsednika republike Marko Makovec in direktor podjetja Lumar Milan Lukić.

Konferenca SD je v nadaljevanju sprejemala programski dokument, s katerim želimo Socialni demokrati odpreti širšo razpravo o prihodnjih korakih Slovenije v smeri krepitve Evropske unije in jo ponovno usmeriti po poti, da bo Evropa za ljudi, gospodarsko močna in socialno bolj povezana ter odprta družba.

Povezavi do videoprenosa Konference SD

Prvi del

Drugi del

Predlog programskega dokumenta Evropa za ljudi, ki ga je obravnavala Konferenca SD, bo v nadaljevanju dopolnjen še z nekaterimi pripombami članic in članov, najdete na povezavi: Predlog programskega dokumenta Evropa za ljudi 13-05-2017

EP-045302A_Fajon_portraits

Komentar Tanje Fajon ob Dnevu Evrope: “Evropska ideja ni mrtva, moč solidarnosti je večja od egoizma.”

Evropi ni lahko, in če se je vsako leto vsakega 9. maja združila v veselju in za en dan pozabila vse, je letos to težje, saj Evropejci še nikoli nismo bili tako razdeljeni glede vprašanja, ali nam članstvo lastne države v Evropski uniji koristi. Razpon med najbolj prepričanimi v Luksemburgu, na Irskem ali v Nemčiji in tistimi, ki verjamejo nasprotno, v Italiji, Grčiji in na Češkem, je zelo velik. Razlika znaša kar 51 odstotnih točk.

Tudi Slovenci smo pod 57-odstotnim povprečjem, saj le še 45 odstotkov ljudi v naši državi verjame, da je članstvo Slovenije v Uniji za državo dobro. Dojemanje Evropske unije je močno načeto. V očeh številnih državljanov Unija ne izpolnjuje več svojega poslanstva zagotavljanja boljšega življenja, kar je bila ključna razvojna ideja Evrope.

A vseeno moramo biti previdni. Ali je res za vse, kar je danes v Uniji slabše – od velike brezposelnosti, povečanja revščine do omejevanja temeljnih svoboščin, svobode gibanja ter nazadovanja demokracije in svobode medijev -, kriv »Bruselj« ali so za to odgovorne politike in egoizem nacionalnih držav? Nedvomno Evropska unija še nikoli ni bila na tako resni preizkušnji, kot je letos ob svoji 60. obletnici podpisa Rimskih pogodb. Evropejci imamo v rokah usodo svoje skupne prihodnosti.

V rokah imamo ohlapen skupek možnih scenarijev, ki jih je v Beli knjigi v začetku letu predstavila Evropska komisija. Ti niso pravzaprav nič novega, so zgolj široka paleta, o kateri že dolgo ugibamo in ki pri državljanih vzbuja negotovost v nadaljnji trden obstoj. A prav od razprav z državljani, od iskrenega dialoga bo odvisno, ali in v kolikšni meri bomo sposobni mobilizirati resno razpravo o idejah za Evropo. Za Evropo ljudi, katere vrhovni cilj je kakovost življenja vseh njenih prebivalcev.

Socialni demokrati in vse napredne politične stranke širom Evrope imamo edinstveno odgovornost: obstajali bomo le tako dolgo, dokler bomo s svojimi idejami in dejanji lahko zagotavljali boljšo prihodnost za vse. Ideje morajo biti kredibilne, spremljati jih morajo dejanja. O tem je Nizozemce na nedavnih volitvah v boju proti skrajnemu desničarju Geertu Wildersu prepričal desnosredinski liberalec Mark Rutte. V boju s populizmom v Evropi je, potem ko so se Britanci lani odločili za izstop iz Evropske unije, v nedeljo v Franciji zmagal tudi sredinski Emmanuele Macron, ki se je pomeril proti Marine Le Pen.

Poraz Le Penove je hud poraz za skrajno desnico, ki igra na karto nacionalizma in omadeževanja Evrope, laže ljudem z obljubami o zlati prihodnosti ter z nestrpnimi in sovražnimi govori vodi v nevarno izolacijo. Francoski volivci niso nasedli besedam Le Penove, da se bo spopadla z brezposelnostjo mladih, podnebnimi spremembami, krizo z migranti ali terorističnimi grožnjami. Odločili so se, tako kot na Nizozemskem, da izberejo politika, ki razume, da je evropska integracija eden najpomembnejših političnih projektov v moderni zgodovini človeštva, ki je celini prinesla vsaj 70 let miru.

A kljub temu smo pred velikimi izzivi. Ne samo zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije, temveč predvsem zaradi nezaupanja ljudi. Zadnje desetletje bi za Evropo lahko označili kot krizno. Unija se je spopadla z gospodarsko in ekonomsko krizo, naraščanjem zaposlenosti mladih, begunsko krizo, terorizmom, napetostmi med revnim jugom in bogatim severom. Državljani so izgubili občutek povezanosti, občutek, da smo odvisni drug od drugega. Ob dogajanju v neposredni soseščini, na Zahodnem Balkanu, v Turčiji, Ukrajini, na Bližnjem vzhodu, severu Afrike je ogrožena tudi obljuba miru na evropskem kontinentu.

Čeprav med Evropejci, zaskrbljenimi zaradi zadnjih svetovnih geopolitičnih dogajanj, narašča poziv k večjemu ukrepanju Unije zlasti v boju proti terorizmu, brezposelnosti, varovanju okolja, boju proti davčnim nepravilnostim in nezakonitemu priseljevanju, pa mnogi ljudje ali politične elite ne razumejo, da mora Evropa prej premagati nacionalni egoizem in da se mora poenotiti.

Slovenci smo sicer med prvimi petimi državami v Uniji, ki se po že omenjeni raziskavi javnega mnenja strinjamo, da se članice, ki so za to pripravljene, na določenih področjih povezujejo tesneje. Sodržavljani želijo, da bi unija delovala drugače, učinkoviteje, bliže njim. S projekti, ki bi olajšali vsakdanje življenje, ne pa ga delali zbirokratiziranega in neživljenjskega, kot so denimo zadnji ukrepi na meji z našo južno sosedo.

Ob letošnjem Dnevu Evrope Socialni demokrati ponujamo jasno usmeritev: Evropo za ljudi. Evropo, ki bo pogumnejša pri ustvarjanju solidarnosti med ljudmi. Evropo, kjer bodo na prvem mestu državljani in ki bo stavila na izobrazbo in inovativnost, delovna mesta, gospodarsko rast in ohranjanje okolja. Evropo, kjer bodo tudi velike multinacionalke brez izjem plačevale davke in v kateri izobrazba ljudi ne bo zgolj v funkciji trga, temveč bo stvar širše kulture in humanizma. Evropa ni nekaj, kar je dano. Je oziroma bo takšna, kakršno bomo oblikovali. Želim si, da skupaj z ljudmi in za ljudi.

Tanja Fajon, podpredsednica SD in evropska poslanka S&D

Programska konferenca SD Ljubljana

SD Ljubljana predstavila vizijo za prestolnico – mesto dialoga, mesto ljudi

Programska konferenca SD Ljubljana je v ponedeljek, 8. maja, v Kreativnem centru Poligon predstavila vizijo Socialnih demokratov za mesto Ljubljana, prestolnico Republike Slovenije. “Socialni demokrati v Ljubljani želimo dejavno soodločati o prihodnjem življenju v svojem mestu. Smo pomembna politična sila ter sila znanja in ustvarjalnosti, zato smo ustanovili Strateški svet, ki je predstavil vizijo za prihodnost naše prestolnice,” je ob predstavitvi Vizije SD Ljubljana – Za visoko kakovost življenja vseh generacij, ki je potekala v Ljubljani, povedal mag. Marko Koprivc, predsednik Občinske organizacije SD Ljubljana.

Marko Koprivc SD Ljubljana

Vidni člani SD, med njimi predsednik SD in podpredsednik Vlade RS mag. Dejan Židan, podpredsednica SD in evropska poslanka mag. Tanja Fajon, sicer predsednica Strateškega sveta, ter dr. Anja Kopač Mrak, ministrica za socialo, delo in družinske zadeve, so članice in člane Socialne demokracije pozvali k aktivnemu delu in predvsem sodelovanju. Poudarili so, da bomo Socialni demokrati za volitve prihodnje leto ponudila ljudi, ki imajo znanje, voljo in kompetence in ki so sposobni dialoga.

Nagovor predsednik SD Dejan Židan

“Ostajamo pri svojih vrednotah – socialni pravičnosti in solidarnosti. To je edina perspektiva, ki bo našim državljanom dolgoročno omogočala enakopravnost in dostojno življenje na evropski, državni in mestni ravni. Za njihovo uresničevanje pa potrebujemo aktivne ljudi, ki jim je mar za skupnost,” je pred številčnimi udeleženci poudaril mag. Dejan Židan.

Tanja Fajon podpredsednica SD  

Evropska poslanka mag. Tanja Fajon se je v svojem nagovoru dotaknila naraščajoče nestrpnosti. “Svoje vrednote moramo ohraniti tudi za naslednike, zato se bomo borili proti nacionalističnim težnjam, populistični retoriki in egoizmu, a ne z žicami ali zidovi, temveč z umom in političnim pogumom, s solidarnostjo. Smo stranka dialoga in takšno naj bo tudi naše glavno mesto,” je povedala Tanja Fajon.

Predsedstvo ljubljanske organizacije pa je Vizijo SD Ljubljana, ki po besedah udeležencev pomeni šele začetek trdega dela v prestolnici, kot uradni dokument v nadaljevanju sprejelo še na ločenem zasedanju.

Posnetek programske konference SD Ljubljana si lahko ogledate na povezavi: http://skrci.me/iwJfp

Fotogalerija: http://skrci.me/ck14S

Tanja Fajon - kolumna

Komentar Tanje Fajon ob 60-letnici podpisa rimske pogodbe: Socialni demokrati pozivamo k hitri oživitvi Evrope!

Pred nami je Evropski vrh v Rimu. Voditelji Evropske unije in držav članic bodo ob okrogli obletnici ustanovitve skupnosti (podpisa Rimske pogodbe), ki nam že 60 let zagotavlja mir, a njeni šivi žal že dolgo pokajo, razpravljali, kako naprej. Glede na zadnja dogajanja si od Vrha ne upam obetati veliko nove vsebine.

Povod za to je tudi nedavno spisana »Bela knjiga«, ki jo je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker bolj navrgel kot vsebinsko predstavil in je zgolj skupek možnih scenarijev, o katerih naj bi šele začeli razpravljati. Juncker v uvodu sam pravi, da »gre za začetek, ne konec procesa«, in upa, da »se bo odprla poštena in široka razprava.«

Gospod Juncker je pozabil, da mnogi že leta dolgo pozivamo k razpravi. In da razprave tudi potekajo. Tudi v okviru Evropske komisije. In četudi slednja ne more predpisati smeri razvoja držav članic, ima na voljo številne instrumente, na osnovi katerih lahko meri naravnanost evropskih državljanov in tudi jo. Zato sem od predsednika vendarle pričakovala, da bo zavzel neko stališče, izrazil mnenje, preferenco. To možnost vsekakor ima.

Tako pa scenariji, ki jih je predstavil, niso nič novega, so zgolj široka paleta, o kateri že dolgo ugibamo in ki pri državljanih vzbuja negotovost v nadaljnji trden obstoj skupnosti.

Da bi lahko vrh v Rimu postregel z rezultati, ki bi obetali spremembe, bi morali voditelji pred seboj vendarle imeti pravo belo knjigo, smernice, stališča, trdne vizije, ki bi upoštevale preteklost EU in sedanjost sveta ter želje državljanov. EU namreč obstaja prav zaradi njih!

Evropski Socialni demokrati vse evropske voditelje pozivamo, naj Vrh v Rimu zaznamuje predvsem vrnitev k socialnim koreninam Evropske unije. Želimo blaginjo za vse Evropejke in Evropejce, dostojno življenje in delovne pogoje ter priložnosti za izboljšanje življenja. Želimo odprto in tolerantno Evropo, ki bo temeljila na enakosti med vsemi ljudmi ne glede na barvo kože, spol, veroizpoved, spolno pripadnost.

Želimo boljše, trajnejše rešitve za učinkovito upravljanje z migracijami in integracijo prišlekov v svoje družbe. Evropa mora postati bolj samozadostna, ko gre za vprašanja zunanje in notranje varnosti. In postati mora močna globalna sila, krepiti mora mir, človekove pravice, cilje trajnostnega razvoja in boj proti podnebnim spremembam.

Bojim se, da bodo voditelji Vrha zgolj pavšalno razpravljali o vseh posameznih scenarijih. Bojim se, da bodo kot že vse prevečkrat do sedaj obljubljali s figami v žepih ali zagovarjali zgolj zaprte nacionalne interese, da se bodo odločali na osnovi prenapihnjenih strahov, ki se v nekaterih državah širijo zaradi škodljivih populističnih manter.

Namesto moči argumenta so prav populizem, instant sodbe in stereotipi največje masovno orožje mobilizacije državljanov s strani evroskeptikov in desnih in levih skrajnežev. To je nevarno, ker pomeni uničenje naporov tistih, ki vedo, kaj prinaša nesodelovanje, izolacija, kaj pomeni vojna. Zelo lahko je nekaj podreti, a kaj pride za tem?

Prepričana sem, da bi v Rimu v razpravi o EU moral prevladati zgodovinski spomin: da je EU nastala kot mirovni projekt. Zato je edino možno stališče, da imamo eno in edino Evropsko unijo, v kateri mora vladati solidarnosti glede temeljnih vrednot EU, to pa je spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spoštovanja mednarodnih pogodb. Na tej točki si EU ne bi smela dovoliti nikakršne neenotnosti. To bi moral biti edini evropski »meni«.

Voditelji morajo razmisliti, katere so še ostale skupne politike, ki so nujne za povezovanje evropskega tkiva – ali je to bančna unija, varnostna politika, davčna politika, ipd.

Ostale vsebine so verjetno lahko stvar razvoja, ne nazadnje, tesnejšim povezovanjem določenih držav smo priča že sedaj. Tega verjetno v prihodnje ne bomo mogli preprečiti. Vendar to ne pomeni ne Evrope različnih hitrosti, ne izločanja, ne odrivanja. Zahteva pa od držav, tudi od Slovenije, jasno definirane interese, ki seveda ne morejo biti zastavljeni za čas mandatnega obdobja vlad(e) in političnih predvolilnih kampanj, marveč dolgoročno. To je trenutno velik problem v večini evropskih držav.

Upam, da se bodo voditelji zelo iskreno lotili vseh teh izhodišč in v svojih sklepih predstavili zasnove za pravo belo knjigo, ki bo jasno začrtala pot prihodnje Evrope kot vizionarske moderne skupnosti, ki je sposobna dialoga in dejanj. Če tega ne bo, bo rimski Vrh zgolj predstava lažnih rokovanj, objemov in nasmeškov ter seveda praznih besed, ob čemer bodo (in bomo) najkrajšo spet potegnili državljanke in državljani.

Podpredsednica Socialnih demokratov mag. Tanja Fajon je kot evropska poslanka še podpredsednica Skupine Socialistov in Demokratov v Evropskem parlamentu, aktualni komentar pa je bil objavljen tudi na spletnem portalu www.fokuspokus.si.

Evropska poslanka Tanja Fajon

Tanja Fajon ob izidu parlamentarnih volitev na Nizozemskem: Z neizvolitvijo Wildersa so se odločili za prihodnost v evropski povezavi

V sredo, 15. marca zvečer, so se na Nizozemskem zaključile parlamentarne volitve. Evropska poslanka in podpredsednica SD mag. Tanja Fajon je ob izidu volitev poudarila, da so se z neizvolitvijo populista Geerta Wildersa državljanke in državljani Kraljevine Nizozemske odločili za obstanek v EU, kar je pomemben politični in družbeni signal. “A boj za svobodno in odprto Evropo se nadaljuje,” je dodala Fajonova.

“Zmaga dosedanjega nizozemskega premierja Marka Rutteja je zmaga v pravem času, ne glede na dejstvo, da bo sestavljanje koalicije težavno, je zaustavitev voditelja protiislamske in evroskeptične Stranke za svobodo Geerta Wildersa pomemben signal. Wilders je stavil zgolj na ostro nasprotovanje islamu ter izstop iz EU. Nizozemci pa so včeraj pokazali, da se zavedajo, da njihovega življenja ne določa prvenstveno odnos do muslimanskih migrantov. Z neizvolitvijo Wildersa so se odločili za prihodnost v evropski povezavi, od katere imajo velik presežek,” je pojasnila Fajonova.

Zato morda marsikdo še vedno simpatizira z Wildersom, a je glasoval drugače. “Vesela sem, da so ljudje na koncu vendarle odločili pragmatično,” je dodala Fajonova. “Upam, da volilni izid na Nizozemskem napoveduje tudi poraz Marine LePen v Franciji, saj bi ta pomenil, da Evropejci svoje razmišljanje počasi vendarle spet usmerjamo v skupnost, kar je dober obet za prihodnost Evropske unije” je še povedala Tanja Fajon.

Intervju Tanje Fajon za Dnevnikov Objektiv

Tanja Fajon za Dnevnikov Objektiv: Evropska komisija nima več moči. Moč se je preselila v prestolnice.

Tanja Fajon je že drugi mandat poslanka v evropskem parlamentu. Še pred dvema letoma se je parlament zdel predvidljiva in počasna institucija. V zadnjem letu pa je doživel, da je britanski poslanec Nigel Farage iz parlamentarne dvorane v Bruslju koordiniral izstop Velike Britanije iz Evropske unije. Ena najbolj prepoznavnih poslank pa je Marine Le Pen, ki med francosko predsedniško kampanjo govori o koncu Unije.

Koalicija, ki jo je vodil Martin Schulz, je razpadla takoj, ko je odstopil in se vrnil v Nemčijo, kjer kandidira za mesto kanclerja. Marca bodo v Rimu praznovali 60. obletnico združene Evrope, vsi pa pričakujejo, da bo Angela Merkel tam predstavila načrt za dve ali tri ločene Evropske unije. Vprašanje, kakšna Evropa bo preživela, je postalo aktualno tudi v evropskem parlamentu. Za sobotni Dnevnikov Objektiv se je s Tanjo Fajon pogovarjal novinar Ervin Hladnik Milharčič.

Zdi se, da je nekaj tako marginalnega, kot so bile kolone beguncev pred poldrugim letom, spremenilo jedro Evropske unije. Tako je videti na periferiji. Panika na vseh koncih, od Bolgarije do Poljske in Slovenije. Je v Evropski uniji res prišlo do radikalne spremembe v razmišljanju?

Spomnim se, kako je bilo ne pred poldrugim letom, ampak pred šestimi leti na Lampedusi. Zgodba je enaka. Pred poldrugim letom je bil val večji in hitrejši, bilo je veliko ljudi, mi pa smo bili nepripravljeni. Kako je to videti v Bruslju? Situacija z begunci drži zrcalo evropski družbi. Ni šlo samo za vrednote, ampak tudi za solidarnost, skupne delujoče migracijske politike in tudi za vprašanje humanitarnosti. Do katere mere smo pripravljeni Evropejci ljudem, ki so na begu zaradi vojne, nasilja ali revščine, pomagati? Ali pa se želimo pred njimi izolirati? V Evropi imamo danes države, ki v krizi z begunci vodijo politiko à la carte. Dejansko nam je pri evropski solidarnosti in moralni odgovornosti spodletelo.

Je to nov pojav?

To se ni zgodilo v zadnjih dveh letih. Razmere z begunci niso nič novega. Lani je v kratkem času prišlo veliko ljudi. Če pa številke damo v širši kontekst, milijon in pol ljudi za petstomilijonsko Evropo ni velika številka. Po drugi svetovni vojni je v Nemčijo prišlo dvanajst milijonov beguncev, pa je Nemčija postala najmočnejše gospodarstvo v Evropi.

Zakaj danes bistveno manjše številke ves kontinent spravljajo v paniko?

Izzivi so različni. Evropska unija je šla v zadnjih desetih letih čez vrsto kriz. Vsaka kriza je ostala do neke mere nerešena. Preden se je ena končala, je že prišla nova. Ves čas se zdi, da smo v krču in da gasimo požar. S vsako novo krizo izgubimo dolgoročni strateški interes glede tega, zakaj Evropska unija obstaja. Ne vemo, čemu služi povezovanje na temelju skupnih vrednot in skupnih pravil igre. Cela vrsta evropskih držav skupnih pravil igre ne spoštuje več.

Kako se to vidi v Bruslju?

Poglejmo tja, kjer se odloča o politiki. V evropskem svetu se vlade dogovorijo za skupno politiko. Ko gredo domov, pa naredijo tako, kot jim na domačem terenu najbolj ustreza, in evropska komisija nima mehanizmov, da bi nadzorovala izvajanje sklepov in ukrepala. Države Višegrada, denimo, se vedno bolj odločajo za politiko à la carte ali pa gredo v izolacijo in protekcionizem. Izzivi so kompleksni, enotnega odgovora na izziv, ki ga predstavljajo migracije, nimamo. Jasno pa je, da migracij na evropski celini ne bomo zaustavili.

Bo Evropska unija preživela begunsko krizo?

Begunsko krizo bo Evropska unija preživela, ne bo pa je ustavila. Evropa je celina migracij. Že zaradi globalizacije nič ne bo ustavilo ljudi, da se selijo tja, kjer je življenje boljše. Ali bo Evropska unija zaradi tega razpadla? Ne želim biti prevelika pesimistka. Pesimizem ne rešuje realnih problemov. Je pa res, da smo v prelomnem obdobju. Pred sabo imamo tri ključne volitve. Morda je največji problem pomanjkanje jasnega evropskega voditeljstva z jasno vizijo. Nimamo več voditeljev, kot so bili Robert Schuman in Jean Monnet, ki so imeli izkušnje z vojnami in revščino in so vedeli, zakaj povezujejo Evropo. Zdi se mi, da kljub morda veliko večjim izzivom nova generacija voditeljev ne ve več, zakaj moramo delati skupaj.

Tudi Kohla in Mitterranda ni več.

V Evropi takšnih voditeljev praktično ni več. Nekateri pravijo, da je to Angela Merkel in da brez nje Evropa ne bi obstala. Če se nam zgodi, da bo v tem letu na volitvah prišlo do še večjega preobrata v skrajno desno, bomo videli prelomno leto. V mislih imam Nizozemsko in še posebej Francijo. Če se to zgodi, bo nastalo vprašanje, kako se bo nadaljevala integracija. Bližamo se 60. obletnici Evropske unije, ki jo bomo praznovali v Rimu. Veliko je ugibanj o tem, kakšen bo načrt, ki ga bodo predstavili voditelji. Bo to Evropa dveh hitrosti? Bo na eni strani evrski steber, na drugi strani pa varnostno-obrambna unija? Bodo to različni interesni krogi?

Danes že živimo Evropo različnih hitrosti, vprašanje pa je, kako daleč bodo spremembe šle. Po brexitu smo se vsi strinjali, da Evropska unija ne pomeni več statusa quo. Nekaj se mora spremeniti. Ljudje je ne čutijo več, so daleč, vidijo samo politične elite. Kaj pa bo Evropska unija v prihodnosti, si ne zna nihče zares predstavljati. Prepričana sem, da pri ključnih strateških interesih potrebujemo sodelovanje.

Kateri bi lahko bili ključni strateški interesi?

Terorizem. Podnebje. Energetika. Trgovina. Kjer imamo vsak svoje interese, pa je treba državam dopuščati nekaj več suverenosti, kot smo je v zadnjih letih.

Referendum o izstopu Velike Britanije se je do izida zdel politični iracionalizem. Kako ste se o tem pogovarjali v parlamentu? Ste resno jemali ognjemet Nigla Faragea in njegovo retoriko?

Morda ne toliko resno, kot bi jo morali. Morda tega še danes ne jemljemo dovolj resno, ko gledamo splošno jezo državljanov in populizem, ki narašča. Ko so se Britanci odločali, so bila mnenja različna. Večina si je želela, da ostanejo del Evropske unije. To je pomembna država za obstajanje te povezave. Hkrati pa je veliko kolegov govorilo, da so Britanci že do zdaj samo jemali tisto, kar jim je koristilo, in nikoli niso bili z obema nogama del Evropske unije. »Če hočejo oditi, naj kar gredo,« je bilo slišati. Meni osebno je bilo žal zaradi njihove odločitve. Najbrž sta bila za njo strah in jeza, ki smo ju kasneje videli tudi na volitvah v Ameriki.

Kakšni pa so učinki britanskega odhoda danes?

To je zares zanimivo. Ogromno Britancev išče evropska državljanstva in si želi še enega potnega lista. Zdi se, da jih je strah. Najpogostejše vprašanje po referendumu je bilo, kaj Evropska unija sploh je. Če bi se danes odločali, bi se morda odločili drugače. Brexit je sprožil veliko nejasnosti. Tudi o vprašanju postopka izstopanja iz Evropske unije in o pogajanjih, kako bo proces potekal. Strah pa je mogoče čutiti tudi na evropski strani, in sicer zaradi populizma, zaskrbljenosti, da gre Evropska unija na pot razpadanja, in ob vprašanju, ali bomo znali zadržati skupne interese.

Ali ni to preveč preprosto? Zdaj govorimo, da populizem lahko zmaga v Franciji, da lahko načne monolitnost nemške družbe in da je v vzhodni Evropi že na oblasti. Ampak kaj to je? Na kaj mislimo, ko rečemo populizem?

Populizem je protest proti vsemu. Nima skupnega imenovalca. Mislim, da je odziv na krizo, skozi katero smo šli. Ljudje vidijo, da imajo vedno manj denarja, na drugi stani pa so elite, ki bogatijo, izrabljajo ugodnosti davčnih oaz in pridobivajo evropska sredstva. Ljudje se počutijo vedno bolj revne, odrinjene na rob družbe. Zdi se mi, da je sredina izginila. Populizem je lahko usmerjen proti priseljencem, proti obstoječemu sistemu ali proti čemurkoli drugemu. Težko ga je postaviti pod skupni imenovalec. Vsekakor pa ga ne smemo zanemariti. Pri kolegih v parlamentu sem videla, da so se v diskusijah o brexitu obnašali, kot da ne obstaja, in so ga ignorirali, češ da bo tako lažje preživeti. Zdaj pa je tako splošno prisoten, da moramo začeti razmišljati o tem, kaj jeza ljudi prinaša.

Kako se je ta razmislek kazal pri glasovanju o Ceti? Socialisti ste bili proti…

V resnici smo bili razdeljeni. Bili smo najbolj razdeljena politična skupina. Večina socialistov je bila za. Proti smo bili socialisti iz vzhodnoevropskih držav. Tudi zame je bila odločitev težka. Argumenti za in proti so bili dobri. Za slovensko gospodarstvo Ceta ne bi prinesla nič dobrega in nič slabega. Mene pa niti vsa jamstva, ki smo jih dosegli med pogajanji, niso prepričala, da bi sporazum prinesel večjo blaginjo državljanom. Zato je bila moja odločitev proti Ceti. V naši skupini so bili zelo proti tudi Francozi in Avstrijci. Nemci pa so bili v večini za in večina je Ceto podprla.

Ampak Marine Le Pen je tudi glasovala proti in je imela podobne argumente kot levica. Ali desnica lovi konsenz na terenu, kjer se levica dobro počuti?

Ne vem, ali je primerjava ustrezna. Skrajna desnica je v načelu proti prosti trgovini in proti trgovinskim sporazumom. Zase in za svoje kolege pa lahko rečem, da nismo proti prostotrgovinskim sporazumom. Vztrajali smo, da je treba narediti reformo. Sporazumi morajo biti bolj pravični, da bodo zaščitili tudi delovna mesta. Ne sme priti do šoka z izgubo delovnih mest, zaščititi je treba tudi naše standarde. V dvorani je bilo sicer videti, kot da glasujemo skupaj z Marine Le Pen in Niglom Farageem. V resnici pa je bila med nami bistvena razlika. Mi smo predstavili predlog o reformi svobodne trgovine v desetih točkah.

Upam, da bo prišel čas, ko bomo s Kanado lahko bolje sodelovali; podprli smo tudi strateško sodelovanje z njo. Ko je kanadski premier Justin Trudeau dan kasneje nagovoril evropski parlament, se je to zelo jasno pokazalo. Trudeau je rekel, da imamo skupne vrednote. Želimo si bolj pravičen in varen svet in močno Evropo. To tudi sama zagovarjam. Skrajno desnih strank, vključno z Le Penovo in Farageem, pa med njegovim nastopom ni bilo, ampak so ga bojkotirali. Mislim, da so razlike zelo očitne.

Zanimivo je bilo videti, kako je levica glasovala skupaj s politiko, ki jo je Donald Trump naredil tako popularno.

Morda pa je Trump priložnost za Evropo.

Na kakšen način bi to lahko bilo res?

Želim si, da bi bil Trump priložnost, da se Evropa upre. Prvi odziv je bil čutiti v nemških vrstah. Takoj po izvolitvi Trumpa so se Nemci na desnici povezali. Hitro so razumeli, da je boljše delati skupaj kot pa dopustiti, da skrajna desnica z AfD doseže še boljši rezultat. Morda nas bodo Trumpova nepredvidljivost, nevarne grožnje in prepoved gibanja državljanov iz sedmih pretežno muslimanskih držav spodbudile k sklepu, da si pa v Evropi res ne želimo takšne politike, ob kateri si vsako jutro šokiran nad tem, kaj se je zgodilo. Populizem je nepredvidljiva politika brez strateške vizije. V Avstriji so to prvi razumeli. Nihče si ni decembra v resnici predstavljal, da bo zeleni kandidat v drugem krogu lahko zmagal na predsedniških volitvah.

Populizem širi strah in nestrpnost. Vodi v razgradnjo. Vprašajte mlade ljudi, v kakšni Evropi želijo živeti. Danes je samoumevno, da lahko prosto potujejo po celotnem kontinentu, da se lahko izobražujejo kjerkoli in da lahko svobodno iščejo priložnosti. Če jih postavimo pred dejstvo, da bo v prihodnosti drugače, da se bodo vrnile meje in da bomo začeli razgrajevati Evropo, bodo začeli razmišljati drugače. Zdi se mi, da zelo malo govorimo o tem, kaj je Evropska unija, kaj je evropska identiteta in kaj nam prinašata.

Pred letom 2004 je tudi v Sloveniji veljal konsenz, da je Evropska unija najboljša ideja v naši dolgi zgodovini napačnih korakov. Evropska unija je bila dobra. Minilo je nekaj več kot deset let in težko je najti človeka, ki bi tudi danes mislil enako. Kaj se je spremenilo?

Ne bi se strinjala s tem, da je danes težko najti človeka, ki bi rekel, da je Evropska unija dobra. Povprašajte slovenske gospodarstvenike. Vsak bo rekel, da mu Evropska unija prinaša koristi. Samo zapora meja in uvedba carin bi naredili takšno škodo, da si nihče ne želi videti razpada Evropske unije. Razpad schengena bi imel uničujoče gospodarske posledice. Ob tem pa Slovenija še vedno črpa izjemna evropska sredstva, le da teh zgodb ne slišimo. Ogromno naših podjetij, infrastrukture in projektov je odvisnih od evropskega denarja. Pri tem smo še kar uspešni, kadar imamo dobre, inovativne ideje.

Marsikdo se s tem, da je Evropska unija nekaj slabega, ne bi strinjal. Strinjal pa bi se s tem, da bi jo bilo treba spremeniti. Za mnoge mlade ljudi je Evropska unija danost. Odrasli so in živijo v prostoru, v katerem niso nikoli občutili nič slabega. Njihova svoboda nikoli ni bila ogrožena, varnost pa tudi ne. Teh vrednot ne razumejo tako, kot jih razume starejša generacija. Mislim, da nam Evropa še vedno prinaša več dobrih kot slabih stvari in da preveč negativiziramo.

Ali ni bila ravno to napaka pri presoji brexita? Velika Britanija je na gospodarskem in predvsem finančnem področju več pridobila od članstva v Evropski uniji, kot je izgubila zaradi njega. Volilci, ki niso niti gospodarstveniki niti finančniki in niso v verigi odločanja, pa ne vidijo koristi. Zakaj Evropska unija v govoru svojih institucij ni prepričljiva?

Na vsakem referendumu se postavi vprašanje, kateri argumenti bodo prevladali. Tudi vprašanje, ali se volilci zares odločajo glede referendumskega vprašanja, ali pa oddajo glas kot protest proti političnim elitam. Pri brexitu je bila razprava nekoliko drugačna. Na volišča niso prišli mladi, ki si želijo Evropsko unijo. Na periferiji pa so imeli ljudje občutek, da živijo slabše, in so bili jezni na finančne centre, na kapital in na mesta, kjer živijo bolje. Evropa je še vedno najbogatejša celina na svetu z visokimi standardi in visokimi varovalkami, bogastvo pa je zelo nepravično porazdeljeno.

Naredili smo velik sloj bogatašev, ki so zaščiteni, korporacijam smo omogočili, da sploh ne plačujejo davkov in da dobivajo zaslužke tam, kjer ne ustvarjajo kapitala. Na drugi strani pa smo tudi z gospodarsko krizo povečali število revnega prebivalstva. V Evropi bi morali ponovno priti do ukrepov pravične razporeditve bogastva, tako da bi imeli ljudje, ki so najbolj prizadeti, enake možnosti. Ne pa da imajo državljani občutek, da imajo koristi samo veliki, močni, korporacije in bogataši.

Kaj je šlo narobe? Obljuba Evropske unije je bila blagostanje in varnost. Blagostanje je zagotavljala socialna država. Zakaj je prišlo do njene erozije?

Vprašanje je, kaj se dogaja z delavskim razredom, ki ni več takšen, kot je bil. Zato ima levica težavo, kako nagovarjati svoje volilce. V zadnjih desetih letih, ko se nam je zgodila ekonomska kriza, smo imeli zelo konservativno komisijo, ki je skupaj z Angelo Merkel vodila politiko močnega zategovanja pasu. To je pomenilo stroge varčevalne ukrepe, kar je nekatere države, predvsem Grčijo, močno potisnilo na kolena. Posledice čuti predvsem revnejši del prebivalstva. Hkrati nismo izvajali investicij v zagon majhnih in srednjih podjetji, ki bi odpirala nova delovna mesta. To je na eni strani paraliziralo ekonomski razvoj, na drugi pa socialne pravice. To je Evropo oslabilo.

Evro je bil vzpostavljen kot skupna valuta, vendar brez nadzornih institucij. Bil je prazen okvir in šele zdaj gradimo institucije, ki bodo nadzirale in ukrepale, preden bo prepozno. Vprašanje je, ali bomo z globalizacijo na eni strani in z današnjim delavskim razredom na drugi ob vzporedni krizi vodenja obudili gospodarstvo. Vendar se gospodarstvo oživlja, nezaposlenost pa se niža. Zadnja Junckerjeva komisija je tudi poskušala zmanjšati administracijo in zožiti politike na gospodarstvo, migracije in še nekaj prioritet. Izvaja ukrepe za pridobitev zaupanja državljanov. Če pa bomo na letošnjih volitvah dobili še bolj desne politike, bo nastal problem.

Kako deluje Evropska unija brez Velike Britanije?

Dokler ne začne procesa izstopa, ima Britanija še vedno polne pravice. Marca bo Therasa May sprožila izvajanje 50. člena. Potem bo postopek pogajanj trajal dve leti ali več. Želim si, da bi bili z ločitvijo na koncu zadovoljni obe strani. Ampak na koncu bo Velika Britanija zunaj. V tem trenutku pa ne vidim nobene druge države, v kateri bi si državljani želeli izstop. Pregledovala sem raziskave, ki kažejo, da si ljudje želijo več skupne evropske varnosti in skupno migracijsko politiko. Tam, kjer jih je strah, si želijo več kot samo nacionalno politiko.

Jedro Evrope so bile Nemčija, Francija in Velika Britanija. Bosta zdaj jedro samo Francija in Nemčija ali bo vstopil kdo drug?

Zadnja leta sem imela občutek, da je bil to samo francosko-nemški motor, na koncu pa samo nemški. Velika Britanija ni bila gonilna sila, ki bi enako odločala pri vseh politikah. Izstop ne bo pomenil velike razlike. Bo pa nastala razlika v proračunu, ker je predvsem pri varnosti in obrambi prispevala veliko sredstev. V proračunu bo treba sredstva drugače porazdeliti. Če v Franciji po kakšnem naključju oblast prevzame Marine Le Pen, pa se vse spremeni, ker motorja ne bo več. Lahko se obudijo težnje po referendumu o izstopu. Zdaj morata Francija in Nemčija kot največji evropski gospodarstvi vleči Evropo naprej.

Na mizi je več scenarijev. Govori se marsikaj. Slišati je ideje, da naj bi se Unija vrnila k osnovnemu jedru tesno povezanih petih ali šestih držav, ki bi naprej gradile posamezne politike. Ideja Angele Merkel je, da se nekatere države povežejo globlje in skupaj napredujejo. Nisem še naletela na jasen koncept nadaljnjega razvoja. Ampak dokler državljani politikam ne bodo zaupali in bodo Bruselj razumeli kot stolp elite, bo težko karkoli narediti. Dokler ukrepi za socialno varnost in delovna mesta ne bodo učinkoviti, bodo ljudje v strahu in krču in ne bodo zaupali.

Do zdaj ste imeli v evropskem parlamentu levega predsednika, zdaj pa so predsednik komisije, predsednik sveta in novi predsednik parlamenta Antonio Tajani konservativci. Kaj to pomeni za delo parlamenta?

Žal mi je, da za predsednika nimamo več Martina Schulza, ker mu tudi na desnici priznavajo, da je instituciji vrnil obraz, moč in kredibilnost. V Bruslju smo bili z njim močan partner v pogajanjih s komisijo in evropskimi vladami. Z Junckerjem sta bila prijatelja in sta vzdrževala ravnovesje, tako da smo imeli v evropskem parlamentu stabilno večino za proevropske politike in uveljavljanje napredne agende. S Tajanijem prihaja mnogo neznank. Res je, na čelu treh glavnih evropskih institucij imamo tri konservativce.

Povsod sami republikanci. Je Evropa takšna kot Trumpova Amerika?

To ni prvič, to smo že videli. Lahko pa to ustvari drugačen pristop do gospodarstva in drugih področij. Juncker je bil zelo naklonjen socialni politiki. Schulzu je bil tudi zelo blizu pri vprašanjih reševanja delovnih mest in gospodarstva. Vendar Juncker ni sam. Za seboj ima aparat ljudi, ki ga bolj obvlada, kot on obvlada sam sebe. Zaradi tega se zdi, da je danes evropska komisija zelo šibka in da nima več tiste moči, kot jo je imela včasih. Moč se je preselila v prestolnice. Ko se je treba o čem odločati, se najprej pokliče v Berlin, morda v Pariz. V London nič več, v Rim pa tudi ne.

Komisija nima več moči. Donald Tusk je na čelu evropskega sveta prav tako močno oslabljen. Vprašanje je, kaj bo Tajani prinesel na čelo parlamenta. Velike črno-rdeče koalicije ni več. Imamo novo koalicijo liberalcev z EPP in ECR na eni strani in nas socialistov z demokrati in zelenimi na drugi. Tudi znotraj skupin postajamo bolj razdeljeni, kot smo bili včasih. Zaradi tega so glasovanja močno nepredvidljiva. Več je ideoloških spopadov. To, da ni trdne institucije, ki lahko z jasno večino sprejema odločitve, pa ni dobro.

Koliko Evrope je v evropskem parlamentu? Je to parlament Evrope nacionalnih držav ali kaj drugega?

Statistika kaže, da evropski poslanci še vedno najprej sledijo svoji evropski politični skupini. Najprej glasujejo po pripadnosti svoji evropski politični skupini in šele potem po pripadnosti svoji stranki in nacionalnim interesom. Če pa pogledam Ceto in nekatera druga glasovanja, je iz njih razvidno, da v ospredje vedno bolj prihajajo nacionalni interesi. Vidi se več koncentričnih krogov. Vedno bolj se vidi, ali prihajaš iz osnovnega jedra Evrope ali iz višegrajske četverice ali od kod drugod. Slovenija ni nikjer in si hkrati želi biti povsod.

Če bo šla Evropska unija po poti razpada, bomo imeli mi še največje politične in gospodarske težave, ker ne bomo trdno spadali v noben krog. V parlamentu je evropska ideja manj prisotna kot nekoč in bolj spremljamo nacionalne interese. Mogoče zato, ker smo kot politiki in kot politika oslabljeni in smo do neke mere izgubili verodostojnost. Iščemo načine, kako preseči očiten razkol in kako se vrniti k ljudem.

Zakaj je dobro, da je Slovenija v Evropski uniji? Kaj Evropska unija pridobi z nami?

To sta nasprotujoči si vprašanji. Obojestransko je dobro. Od tega imamo vsi koristi. Bolj ko je Evropska unija povezana, lažje se spopada z zunanjimi izzivi. Zato tudi mislim, da bi moral biti zahodni Balkan del Unije, ker bomo skupaj in trdni lažje delovali verodostojno in močno navzven.

Slovenija pa ima čisto konkretne koristi. Kamorkoli v Sloveniji greste, v katerokoli vas, povsod boste našli tablico na nečem, kar je bilo financirano s sredstvi Evropske unije. S članstvom smo dosegli izjemen napredek. Pa ne mislim samo na denar, ki smo ga kanalizirali v modernizacijo države, ampak tudi na vrednote, ki smo jih sprejeli. S tem, da smo postali enoten trg dela, da smo odpravili meje in da smo prevzeli evro, smo naredili korak naprej, smo napredovali. V mladinske programe od Erasmusa naprej je bilo investiranih več milijard evrov.

Govoriti, da Evropska unija pomeni samo slabosti, je napačno in nespametno. Izjemno veliko denarja dobimo samo za izobraževanje mladih, od shem jamstva za mlade do iskanja zaposlitev drugje pod enakimi pogoji, kot veljajo za vse državljane. Skupen prostor nam ponuja priložnosti in mobilnost, ki bi jo lahko izkoriščali v še večjem obsegu.

Vstop v Evropsko unijo nam je omogočil, da nismo več samo Slovenci ali samo Madžari, ampak da gradimo evropsko identiteto. S katerimi mehanizmi se lahko gradi evropska identiteta?

Schengen je simbol Evropske unije. Prostor svobode potovanja. To seveda velja le v primeru, da se ne bomo vrnili na notranje meje. Mladi sploh ne potrebujejo potnega lista, ampak se svobodno gibljejo po vsej Evropi. Kjerkoli lahko s ponosom rečem, da sem Evropejka. Ko sem pred dvajsetimi leti prišla v Bruselj in Slovenija še ni bila del Evropske unije, je komaj kdo vedel, kaj je Ljubljana in kje je Slovenija. Sama sem občutila kompleks majhnosti, neprepoznavnosti, kompleks zaradi tega, ker prihajam iz nekdanje Jugoslavije. Danes sem ponosna, da sem Slovenka in Evropejka v neki širši skupnosti, ki ima mnogo kultur in pomeni veliko bogastvo. Težko si predstavljam, da bi lahko spet šli korak nazaj, se ogradili, zaprli meje in živeli v svojem majhnem prostoru. Iluzorično je pričakovati, da bi nam kaj takega lahko uspelo.

Ampak v evropsko politično govorico sta vstopili nova beseda in nova stavčna zveza. Suverenizem in Evropa nacionalnih držav. Madžarska, Slovaška, Češka in Poljska razvijajo politiko oddaljevanja od Evropske unije. Kako v Bruslju razumete razvoj te nove politične ideologije?

Madžarski Fidesz ne gradi politike ločitve od Evropske unije. To delajo le do neke točke, toliko, kolikor jim ustreza, ne govorijo pa o izstopu iz Evropske unije. Madžarska je med večjimi prejemniki evropskih sredstev. Pri urejanju razmer v zvezi z begunci in migranti Madžarska ne bi želela sodelovati, po drugi strani pa bi uživala ugodnosti članstva. Pojavi se dilema, kaj narediti. Evropska unija ima skupna pravila. Vsa niso prijetna v vsakem trenutku. Vendar deluje po načelu solidarnosti in sodelovanja. Kaj se zgodi, ko odstopijo od tega načela? Bi bilo treba ljudi kaznovati in jim odvzeti evropska sredstva, ker ne sprejemajo vse skupnih pravil igre? Razprava gre tudi v to smer in je zelo občutljiva. Aktualna je bila v času Berlusconija, zdaj pa v zvezi z Madžarsko. Podobno se dogaja z drugimi višegrajskimi državami.

Če želimo ohraniti Evropo, ki bo delovala na skupnih temeljih in definirala skupne interese, morajo vsi sprejemati enake odgovornosti. Ne morejo vsi delovati tako kot Velika Britanija, ki je ves čas izbirala. Ne vidim tega, da bi katera od višegrajskih držav razmišljala o izstopu. Vse so velike neto prejemnice evropskih sredstev. Ljudje bi se temu uprli. Videti pa je mogoče, da na mnogih področjih nočejo sodelovati v evropski zgodbi.

In do kakšnega sklepa pridete?

Sama pri sebi večkrat razmišljam o tem, kakšen bi bil najboljši model Evrope za naprej. Morda bi bilo najbolje iti iz prestolnice v prestolnico in definirati, kaj je tista stvar, ki je ključna za posamično državo. So to varnost, evro, schengen ali kaj drugega? Ponovno je treba najti skupni imenovalec. Pred leti je bil to enotni trg. Pri osemindvajsetih državah je skupni imenovalec težko najti. Mislim, da smo pri suverenosti v marsičem šli predaleč.

Enotna pravila o velikosti kumaric in podobno res niso potrebna. Tam, kjer imajo svoje posebnosti, morajo nekatere vidike suverenosti države dobiti nazaj. Pri borbi proti davčnim utajam in mednarodnemu kriminalu pa nobena policija ne more delovati samo na nacionalnem ozemlju. Pri terorizmu je enako. To so svetovni problemi, pri katerih je treba nujno sodelovati drug z drugim. Čas bo kmalu pokazal, ali bo Evropa povezana na drugačnih temeljih. Ampak povezana bo.