Prispevki

Tin Kampl: A vemo, kaj želimo z mladimi?

Mladi v naši družbi zavzemajo pomembno vlogo. So prihodnost, a velikokrat pozabimo, da so tudi sedanjost. Seveda, so tisti, ki bodo glavni kreator prihodnosti, ampak, če bodo obstali v sedanjosti, ali “bog ne daj” v preteklosti, nam to nič ne pomaga. S tem želim odpirati prostor razpravi o mladih, ki je relevantna predvsem v trenutnem kontekstu, ko se mladi vse težje osamosvajajo in polno integrirajo v družbo ter je iskanje ustreznega odgovora na ta problem posebnega pomena. Ob tem nas ne smejo zavesti statistike, ki lahko položaj mladih prikazujejo drugače, kot ga mladi dojemajo in občutijo. 

Statistični podatki kažejo, da je revščina v veliki meri razširjena tudi med mladimi v Evropi, saj je povprečna stopnja tveganja revščine v EU med mladimi 27,8 %, medtem ko je stopnja tveganja revščine v celotni populaciji 16,9 %. Stanje v Sloveniji je sicer nekoliko obrnjeno, saj je splošna stopnja tveganja revščine višja kot stopnja tveganja revščine med mladimi, kar lahko do določene mere pripišemo tudi delovanju neformalne podporne mreže, ki so jo deležni mladi predvsem s strani družine. Slednje se najbolj jasno izkazuje v podaljševanju bivanja mladih v prvotni družini oziroma pojavu t.i. »hotela mama«. K temu pa bistveno prispeva neurejen trg nepremičnin in razmere na trgu dela. Mladi so v primerjavi s celotno populacijo izrazito bolj izpostavljeni brezposelnosti in zaposlitvam za določen čas – med zaposlenimi mladimi jih je kar 72,5 % takih, ki so v delovnem razmerju za določen čas, hkrati pa je v Sloveniji velik porast tudi prekarnih oblik dela, ki še dodatno ustvarjajo pritisk na njihovo socialno in ekonomsko varnost.

To je samo eden od delčkov realnosti, ki jo živijo mladi vsakodnevno. Slednje izpostavljam predvsem z namenom, da nas nekatere pozitivne statistike ne zavedejo in preusmerijo stran od realnih izzivov, s katerimi se mladi srečujejo, in ki jih moramo reševati. Naš cilj mora biti ustvariti družbo enakega položaja vseh državljank in državljanov skozi prizmo pravičnosti. Naša naloga za dosego cilja družbe enakosti je, da dosledno odpravljamo vsakršne oblike neenakosti, saj je slednja slaba sama po sebi, če v družbi uporabljamo poštene postopke. Neenakost je dopustna samo v primerih, ko z njenim uvajanjem stremimo v smeri izboljšanja izhodiščnega položaja posamezne skupine. V našem primeru so to mladi, za katere bi bilo z namenom zagotavljanje njihovega poštenega položaja v družbi smiselno uvesti posebne pravice oziroma pozitivno diskriminacijo.

O tovrstni pozitivni diskriminaciji bi bilo smiselno razmišljati predvsem na področjih, kjer se izkazuje, da se mladi srečujejo z največ izzivi: mladi so velikim tveganjem izpostavljeni na trgu dela pri iskanju svoje prve zaposlitve in pri obliki zaposlitve, ki je pogosto prekarna; pri urejanju svojega stanovanjskega vprašanja, kjer jim ne gredo na roke neurejene razmere na trgu in manjko dostopnih neprofitnih stanovanj ali drugih ukrepov stanovanjske politike; oboje vpliva tudi na formiranje družine in urejanje življenja. Posebej bi izpostaviltudi izzive na področju participacije in posledice, ki jih puščajo, saj se zaradi nižje participacije mladih to odraža tudi na javnih politikah, ki naslavljajo položaj mladih, saj zaradi šibkosti mladih kot volilnega telesa, le-ti niso zanimivi za politiko.

Današnji razmislek je namenjeno vsem nam, da premislimo, kaj lahko kot družba mladim ponudimo in kaj od njih pričakujemo. Mladi so se v sodobnem svetu na nek način znašli ujeti v nihilizmu, ki ga Nietsche označi kot »manjko smotra«. Mladi se, kot je dobro zapisal Galimberti v eni od svojih knjig, velikokrat sprašujejo, kaj naj počnejo v svetu, ki jih ne upošteva, jih ne kliče po imenu, jih ne doživlja kot bogastvo, temveč kot problem.

Za to vprašanje: A vemo, kaj želimo z mladimi?

Tin Kampl, direktor Urada RS za mladino, ob prihajajočem mednarodnem dnevu mladih, ki ga po vsem svetu obeležujemo 12. avgusta.

Komentar predsednika MSS Tina Kampla: Medgeneracijsko sodelovanje kot odgovor na izzive časa

Z izzivi ob demografskih spremembah in spremembah na trgu dela se lahko učinkovito spopadamo zgolj z okrepljenim medgeneracijskim sodelovanjem in solidarnostjo. Slednje mora predstavljati dvosmerni proces, v katerem moramo imeti korist vse generacije. Če kaj, smo se v krizi zagotovo naučili, da posameznih izzivov, s katerimi se srečujemo, ne smemo reševati na račun najšibkejših generacij. Dejstvo namreč je, da so bili mladi ob nastopu krize prvi, ki so ostali brez zaposlitev in se jim je otežilo vključevanje na trg dela.

Slednje pa je za sabo povleklo številne večje izzive, ki jih še vedno nismo ustrezno naslovili. S tovrstnimi spoznanji in izkušnjami, ki nam jih je ponudila kriza, imamo danes priložnost, da z modrostjo in preudarnostjo sprejmemo odločitve, ki bodo dolgoročne in trajnostne – naravnane v smeri, da bomo zagotovili ustrezen in vzdržen sistem za prihajajoče generacije. Za dosego slednjega pa je potrebno okrepiti medgeneracijski in medsektorski dialog ter odločitve sprejemati v duhu medgeneracijskega sodelovanja in solidarnosti.

Kot najpomembnejša področja, ki jih je potrebno nasloviti skozi perspektivo medgeneracijskega sodelovanja in solidarnosti so trg dela in pokojninski sistem, procese odločanja in stanovanjsko politiko.

Sodelovanje mladih in starih na trgu dela prinaša dodano vrednost

Mladi v Sloveniji se zelo pozno vključujejo na trg dela, v povprečju okrog 27. leta. Kljub temu, da so dolgo vključeni v izobraževalne procese, delodajalci ugotavljajo, da jim primanjkuje veščin in kompetenc, ki jih določen delovni proces zahteva. Pri tem se zadnje leta izpostavlja predvsem pomanjkanje komunikacijskih veščin med mladimi, timskega dela, razumevanja drugih, skratka lahko jih strnemo kar kot socialne veščine. Druga težava mladih je, ko enkrat pridejo v delovni proces, redko dobijo mentorja, ki bi jih spremljal in jih uvajal v delo.

V času, ko je bilo uvajanje v obliki pripravništev in vajeništev jasno urejeno tudi v zasebnem sektorju, je prihod mladega človeka na delo bil manj stresen, mladi so se hitreje uvedli v delo, hitreje so delovnemu procesu dodali dodano vrednost, hitreje so lahko tudi napredovali. Danes na žalost v velikih primerih tega uvajanja ni in pogosto slišimo zgodbe o medgeneracijski konkurenci znotraj posamezne delovne organizacije. Redka so podjetja, ki imajo natančno izdelan mentorski program in sistem uvajanja posameznika v organizacijo. Posledice so hitro vidne v klimi, ki jo občutijo zaposleni – tako mladi kot starejši so nezadovoljni na delovnem mestu, veliko je bolniških odsotnosti, starejši kot edini izhod vidijo upokojitev.

Za naslavljanje izpostavljenih izzivov lahko veliko naredimo že z nekaterimi manjšimi koraki, ki ne zahtevajo velikih finančnih vložkov, ampak predvsem spremembo v mišljenju.

Že vrsto let si v mladinskem sektorju prizadevamo za priznanje neformalnega izobraževanja kot tiste oblike izobraževanja, ki pomembno sooblikuje posameznika, njegovo znanje in kompetence. V procese pridobitve neformalnih znanj si želimo vključiti tudi starejšo generacijo, ki ima ogromno izkustvenega znanja, ki ga ne najdemo v nobenih knjigah. Že zelo zgodaj bi morali v izobraževanje vključevati pomen medgeneracijskega sodelovanja in razumevanja. V trenutku, ko pa pridejo v delovni proces, mladi potrebujejo mentorja. V začetku, preden pride do sprememb v poslovnem razmišljanju posamezne organizacije, bi morala tu svojo vlogo odigrati država s spodbujanjem mentorskih shem in ostalih oblik medgeneracijskega sodelovanja. Prav tako je potrebno vzporedno z mentorskimi shemami razmisliti o možnosti postopnega upokojevanja.

Izjemno pomembno je tudi spodbujanje vseživljenjskega učenja. Tehnologija in delovni procesi se spreminjajo hitreje kot kadarkoli v preteklosti. Če želimo, da zaposleni vseh generacij ohranjajo stik z razvojem, če želimo, da dobro opravijo svoje delo in če sočasno želimo, da se dobro počutijo na delovnem mestu, ker so kos izzivom, moramo v posamezni organizaciji, podjetju in družbi nasploh spodbujati vseživljenjsko učenje. Informacij je dandanes ogromno in en sam posameznik ne more akumulirati vsega znanja. Zato je potrebna medsebojna izmenjava izkušenj, znanja, predvsem med različnimi generacijami, ki na določen izziv gledajo iz različnih zornih kotov.

Pokojninska reforma mora odgovarjati na potrebe današnje mlade generacije

Demografske spremembe korenito spreminjajo pokojninski sistem. Vsaka pokojninska reforma prinese za državljane nov stres, zato mladi razumemo, da je dvigovanje delovne dobe neizbežno, vendar je le-to potrebno izvajati postopno, da ne bi predstavljala prevelikega stresa za ljudi. Zato pa je nujno, da poteka proces oblikovanja pokojninske reforme v čim širšem družbenem konsenzu, z aktivno vključitvijo vseh generacij. Cilj pokojninske reforme pa mora biti, da ne bo ustvarjala revežev, temveč da bo zagotavljala pokojnino, s katero bo vsak upokojenec lahko dostojno preživel, ter da bo naslovila ključne izzive, ki nam jih postavlja spreminjajoč se trg dela in nove oblike dela, katerim pa smo najbolj izpostavljeni ravno mladi.

Odločitev o prihodnosti ne moremo sprejemati brez vključitve vseh generacij

Tako za mlajšo kot starejšo generacijo je v Sloveniji značilna nizka konvencionalna participacija v družbi, tako v okviru civilne kot politične participacije. Deloma lahko to stanje povežemo s slabim ekonomskim položajem obeh generacij, deloma pa izrinjanju mladih in starejših iz procesov odločanja. Pri mladih se odtujenost iz procesov odločanja kaže v tem, da težko ponotranjijo določene družbene odločitve ali so do njih apatični ali pa jim celo ostro nasprotujejo. Mladi zaradi odrinjenosti od procesov odločanja do sprejetih odločitev ne čutijo nikakršne pripadnosti, kar se na dolgi rok kaže predvsem v vse slabši vključenosti v družbene procese, ki bi jih morali sooblikovati, vendar jih ne. Kar pa predstavlja velik izziv demokraciji in legitimnosti sprejetih odločitev.

Mladi smo že večkrat opozorili na izziv nevključevanja mladih v procese odločanja in na očiten prepad med posameznikom in sistemom. V ta namen smo na pristojne naslovili že številne predloge za naslavljanje izpostavljenih izzivov, a naši predlogi niso bili upoštevani. Predlagali smo denimo, da se v Ekonomsko-socialni svet, kot organ, ki odloča o vseh pomembnih družbenih spremembah na področju zaposlovanja in sociale imenujejo predstavniki mlajše in starejše generacije, kot tisti, ki se jih predlogi sprememb najbolj dotikajo. Zavedamo se, da ESS, kot model socialnega dialoga, predstavlja industrijske odnose, vendar je potrebno vzeti v zakup tudi spremembe, ki so se zgodile in se dogajajo.

Vztrajanje na tej »stari« paradigmi pred vrati nove industrijske revolucije je enostavno nerazumljivo. Če želimo celovito odgovoriti na spremembe, ki se dogajajo na trgu dela, moramo na njih odgovoriti tudi v okviru socialnega dialoga. Vse večji izzivi za mlade na trgu dela in vse večja individualizacija na trgu enostavno kliče po spremembah.  Mlajša generacija mora biti ustrezno zastopani tudi v skupščini Zavoda za zdravstveno zavarovanje in svetu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zavzemamo pa se tudi, da bi mlada in starejša generacija, kot številne druge interesne skupine v Sloveniji, dobili svoje predstavnike v Državnem svetu RS.

Hkrati pa je potrebno odpreti tudi razpravo o uravnoteženosti volilnega telesa in zgodnjem vključevanju mladih v odločanje. Konkretno je potrebno v tem okviru ustrezno nasloviti pobudo za znižanje starostne meje za pridobitev volilne pravice na 16 let. Če že vsi govorimo, da so mladi prioriteta, jih dajmo tudi upoštevat kot enakopravni člen družbe in jim dati priložnost sprejemanja odločitev. Nenazadnje velja, da prej ko posameznika vključiš v procese odločanja, večja je verjetnost, da bo to razvil kot navado in participiral tudi v kasnejših obdobjih.

Medgeneracijsko sobivanje lahko predstavlja nove priložnosti za vse

Za Slovenijo je značilen visok delež lastniških stanovanj starejše generacije in nadpovprečno visok delež tistih starejših, ki živijo na kmetijah ali v samostojnih hišah. Na drugi strani pa smo v samem vrhu EU pri deležu mladih, ki si samostojnega bivanja ne morejo privoščiti. Čeprav pogosto slišimo opazke, da je stanovanjska prikrajšanost mladih posledica prevelikega lastništva nepremičnin starejše generacije, se moramo zavedati, da obe generaciji zaradi tega živita slabše. Medtem, ko si mladi zaradi slabega dostopa do stanovanj pozneje ustvarijo družino, pozneje samostojno zaživijo, pa se starejši soočajo z velikimi stroški vzdrževanja njihove nepremičnine, zaradi česar težje zadovoljujejo svoje druge potrebe. Nastale situacije ne smemo gledati kot podlago za medgeneracijski spor, temveč kot priložnost za nove oblike medgeneracijskega sobivanja.

Ko danes v Sloveniji govorimo o reševanju stanovanjskih problemov mlade in starejše generacije, govorimo o rešitvah v dveh ločenih sklopih – o paketu ukrepov za reševanje stanovanjske problematike mlade generacije in paketu ukrepov za reševanje stanovanjskih problemov starejše generacije. Na zadevo lahko gledamo tudi z nekega drugega stališča – stališča medgeneracijskega sobivanja. Številne raziskave namreč kažejo, da medgeneracijsko sobivanje poveča zdravje in dobro počutje starejših ter izboljša socialno kakovost bivanja vseh generacij.

Na Londonski šoli za ekonomijo in politične vede so celo prišli do zaključka, da imajo ostarele osebe ob sobivanju z mlajšimi odraslimi osebami znatno manj simptomov depresije (kar do 30% manj kot v povprečju). Kot različne oblike medgeneracijskega sobivanja lahko v tujini najdemo državna stanovanjska posojila mladim družinam, da pri sebi nastanijo starejšega sorodnika; načrtovanje sosesk za sobivanje več generacij s skupnimi površinami za druženje; sobivanje študentov s starejšimi osebami v domovih za ostarele. Ob tem pa v tujini poznamo sistem prehodnih stanovanj, ki odgovarja na potrebe vseh generacij. Potrebno pa je tudi razmisliti o sistemski ureditvi menjave stanovanj med generacijami.

V prvi vrsti je potrebno narediti spremembo pri mišljenju vseh

Ob vseh izpostavljenih področjih in predlogih ukrepov je potrebno najprej spremeniti mentaliteto vseh in na izzive, s katerimi se soočamo pogledati iz drugega zornega kota. Imeti v mislih predvsem prihajajoče generacije. Izzive naslavljati skozi perspektivo medgeneracijskega sodelovanja. In namesto iskanja konflikta med generacijami, iskati medgeneracijsko partnerstvo.

Tin Kampl je predsednik Mladinskega sveta Slovenije