Prispevki

Poslanci SD soglasno podprli novelo Zakona o zdravniški službi, ki ponuja rešitve za otroško kardiologijo

Poslanci na izredni seji DZ obravnavajo predlog dopolnitve Zakona o zdravniški službi, s katerim bi lahko na področju otroške kardiologije olajšali zaposlitve strokovnjakov iz držav zunaj EU. Stališče do novele zakona, ki ga lahko preberete v nadaljevanju, je v imenu Poslanske skupine SD predstavil poslanec Soniboj Knežak.

Pred nami je novela Zakona o zdravniški službi, ki jo obravnavamo po nujnem postopku. Žal je situacija v zdravstvu takšna, da potrebuje tovrstno ukrepanje, čeprav se vsi zavedamo, da tudi ta rešitev za nakopičene probleme v zdravstvu ni optimalna in da gre zgolj za eno od rešilnih bilk, ki se je skorajda že popolnoma obupani oprijemamo. Zelo lahko bi bilo vsepovprek obtoževati, kazati s prstom, blatiti te in one. A resnica je, da je vsak delček v tem sistemu kanil svojo kapljico na ta ogenj, ki že dlje časa tli in zdaj smo na tem, da gasimo požar.

Socialni demokrati smo ob obravnavi priporočila v zvezi z izrednimi razmerami na področju zdravljenja otrok s prirojenimi srčnimi napakami, poudarili, da je odgovornost vsakogar, še zlasti politike, da o tej kompleksni in občutljivi tematiki razpravlja preudarno in na način, ki v javnosti ne bo vnašal dodatne negotovosti, strahu ali celo nemira.

Ponovno ponavljamo, da mora biti vsa naša pozornost, namesto v netenje dodatnega nezadovoljstva in slabljenje odnosov, usmerjena na v Sloveniji izobražene mlade zdravnike, ki jih moramo primerno usposobiti in specializirati, da bodo postopoma zapolnili nastalo kadrovsko vrzel ter prevzeli tudi večji del izvajanja programa. Tukaj pa bomo potrebovali tudi pomoč od zunaj. In to, med drugim, predvideva ta novela. Samih rešitev, ki jih prinaša novela ne bomo ponavljali, ker so jih pred nami v svojih stališčih povzeli že drugi, a prepričani smo, da gredo v pravo smer.

Če pa smo morda lahko malo tudi cinični bi rekli, da v tej noveli pogrešamo člen, ki bi prepovedoval aroganco, pohlep in igranje bogov. A žal še noben zakon ni znal in mogel uzakoniti empatije in srčnosti pa tudi zapovedati dobrih odnosov na delovnem mestu ne, zato si ne delamo utvar in vemo, da jih tudi ta ne bo. Je pa zelo žalostno poslušati razprave, predvsem tistih, ki so zadeve pomagali zaplesti do te stopnje kjer smo danes, ko namesto bolnikov, v ospredje postavljajo denar, prestiž in lastne ege.

Socialni demokrati ne vidimo razloga, da bi noveli zakona nasprotovali, čeprav si seveda tudi mi želimo, da ta novela sploh ne bi bila potrebna. A tisti, ki jih ta zakon tangira za tako situacijo niso odgovorni. Ne zdravniki, ki bodo prišli pomagat, še manj starši. Prave in edine žrtve te situacije so otroci. Nič krivi, nič dolžni, pa kljub temu plačujejo najvišjo ceno.

Zato v Poslanski skupini Socialnih demokratov soglasno podpiramo vsebino predloga novele, kot je bila dopolnjena in oblikovana na delovnem telesu.

Komentar dr. Brigita Skela Savič: Zdravje mora imeti v politični perspektivi razvoja države ključno razvojno mesto

Življenjska doba človeka se v zadnjih desetletjih podaljšuje. Večina ljudi živi bolj zdravo in dlje, vedno bolj postajajo pomembne socialne in družbene determinante zdravja ter vlaganje v stroškovno učinkovite intervencije za krepitev zdravja, zmanjševanje neenakosti v zdravju in družbi. Analiza OECD »Health at a Glance« (2017) pokaže, da je dvig pričakovane življenjske dobe povezan z bolj zdravim življenjskim slogom, večjimi prihodki in boljšo izobrazbo posameznika.

Ni pomembno samo, koliko denarja za zdravstvo se porabi na prebivalca, temveč tudi, kako učinkovito so ti viri porabljeni.

DOLGOŽIVA DRUŽBA JE DEJSTVO

Ženske živijo v povprečju 5 let dlje kot moški, ljudje z visokošolsko izobrazbo živijo okrog 6 let dlje kot tisti z nižjo stopnjo izobrazbe. Povprečna pričakovana življenjska doba pri rojstvu je bila leta 2015 v državah OECD 80,6 let, leta 1970 pa 70 let.

Kratka analiza stanja v Sloveniji pokaže, da je današnja pričakovana življenjska doba 80,9 let. Zmanjšuje se smrtnost za srčno žilnimi boleznimi in rakom, povečuje se breme duševnih in kroničnih bolezni.

Kajenje in debelost ostajata aktualna javno zdravstvena problema, onesnaženost zraka je še vedno prepogosto spregledan javnozdravstveni problem, uživanje alkohola je naraslo v trinajstih državah OECD. Slednje predstavlja velik problem tudi v Sloveniji. Slovenci močno presegamo porabo alkohola na prebivalca in smo med 35 državami OECD na 5. mestu s porabo 11,5 litra, povprečje OECD je 9 litrov. V Sloveniji dosegamo dobre rezultate na področju racionalne rabe antibiotikov, zmanjševanja ležalne dobe, števila bolniških postelj na prebivalca, imamo pa priložnosti za izboljšave pri preživetju pacientov 30 dni po miokardnem infarktu, petletnem preživetju pri raku dojke, povečanju deleža cepljenja proti gripi, idr.

PORABLJEN DENAR ZA ZDRAVSTVO NARAŠČA 

V povprečju stroški za zdravstvo v državah OECD naraščajo. Ni pomembna samo poraba denarja na posameznika, temveč tudi, kako se viri povezani z daljšanjem življenjske dobe uporabljajo. OECD poudarja, da je potrebno nadaljevati z izboljšavami v dostopu do zdravstvene obravnave, zlasti na področju obravnave kroničnih bolezni na primarni ravni.

V Sloveniji za zdravstvo namenimo 2835 USD, povprečje OECD je 4003 USD, manj od nas v Evropi dajo države, ki so nastale z razpadom socialističnih držav ter Portugalska in Grčija, več pa vse druge evropske države, največ Švica (7919 USD), sledijo Luksemburg (7463 USD), Norveška (6647 USD), Nemčija (5551 USD), Irska (5528 USD), idr. (Graf 1).

GRAF 1: Health expenditure per capita, 2016 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 135).

Vendar vložek sredstev v zdravstvu ni v vedno v korelaciji s pričakovano življenjsko dobo ob rojstvu (Graf 2), pomembni mehanizmi so še učinkovitost zdravstvene obravnave, življenjski stil in v nadaljevanju razložene socialne determinante zdravja.

GRAF 2: Life expectancy at birth, 1970 and 2015 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 51).

Zagotavljanje ustreznih finančnih in materialnih virov je ključnega pomena za delovanje zdravstvenega sistema. Viri se morajo uporabljati premišljeno, da ne pride do nepotrebnega trošenja.

Delež BDP za zdravstvo v skupini OECD 35 je v razponu med 4,3% v Turčiji in 17,2% v ZDA, povprečje OECD 35 je 9%, Slovenija zdravstvu nameni 8,6% BDP (Graf 3).

GRAF 3: Health expenditure as a share of GDP, 2016 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 137).

Na ravni posameznika slovenska analiza Neenakosti v zdravju v času ekonomske krize (NIJZ, 2018) opozori na strukturo neposrednih izdatkov za zdravstvo iz žepa posameznika, ki se glede na dohodek zelo razlikuje, saj manj premožni trošijo predvsem za zdravila, bolj premožni pa bistveno več za ambulantne in zobozdravstvene storitve. Opazne so velike razlike v obsegu in strukturi neposrednih izdatkov za zdravstvo iz žepa v zadnjih desetih, kar bi lahko vplivalo tudi na povečevanje neenakosti v zdravju v Sloveniji.

V OECD 35, razen v ZDA, so viri financiranja zdravstva različne državne sheme in obvezno zdravstveno zavarovanje. Za stroške bolnišnične obravnave se v povprečju porabi 40% sredstev za zdravstvo. Število zdravnikov in medicinskih sester narašča od leta 2000 naprej. Povečuje se raba generičnih zdravil.

Staranje populacije zelo povečuje potrebe po dolgotrajni oskrbi. 13% starejših od 50 let tedensko neguje odvisne sorodnike ali prijatelje, 60% teh neformalnih oskrbovalcev so ženske.

Zato je ena od ključnih prioritet razvoja zdravstva in sociale zagotavljanje sistemskih pristopov na področju dolgotrajne oskrbe, saj bodo potrebe po dolgotrajni oskrbi z leti močno naraščale. Več o dolgotrajni oskrbi in potrebah neformalnih oskrbovalcev v zapisu »Zdravje in potrebe neformalnih oskrbovalcev v družini – izzivi dolgotrajne oskrbe v Sloveniji« (Skela Savič, 2018).

SOCIALNO-EKONOMSKI DEJAVNIKI IN ZDRAVJE

Socialno ekonomski dejavniki in življenjske razmere posameznika se vedno bolj izkazujejo kot pomembni mehanizmi, ki vplivajo na zdravje posameznika in na njegove življenjske navade.

Nizki osebni prihodki imajo učinke na slabo zdravje, vendar ta povezava ni linearna, medtem ko ima dolgotrajno pomanjkanje prihodkov dokazano negativne učinke na zdravje. Brezposelnost poslabša duševno in fizično zdravje posameznika, prav tako so pomembni pogoji za delo. Delo preko delovnega časa se izkazuje kot škodljivo za zdravje, povečuje stopnjo stresa in tveganja za srčno žilne bolezni. Nevarnost za poslabšanje zdravja predstavljajo še delo s škodljivimi substancami, nevarnost za izgubo dela in nezadovoljstvo na delovnem mestu (povz. Health at a Glance, 2017).

Slovenska analiza »Neenakosti v zdravju v času ekonomske krize« (NIJZ, 2018) ugotavlja slabše izide pri osebah z nizkim socialno-ekonomskim položajem, prikazanim s stopnjo dosežene izobrazbe. Analiza povzame, da sta zdravje in uporaba zdravstvenih storitev pri brezposelnih pričakovano slabša kakor pri zaposlenih, zato so brezposelni nedvomno ranljiva skupina, ki potrebuje usmerjene ukrepe.

IZOBRAZBA ZAGOTAVLJA BOLJ ZDRAV ŽIVLJENJSKI SLOG

Bolje izobraženi posamezniki in njihovi otroci živijo bolj zdravo, so manj odvisni od sprotnih prihodkov in redkeje izgubijo delo. Zato razvijejo bolj zdrav življenjski slog, so bolje informirani o zdravih in nezdravih vedenjih in praksah in več prakticirajo dobre prakse za ohranitev zdravja. So bolj poučeni o zdravstvenem sistemu, pravicah, uporabljajo preventivne in specialistične programe zdravstvene obravnave, kar ima svoje učinke zlasti na pojav in obravnavo kroničnih bolezni (povz. Health at a Glance, 2017).

Visoko izobraženi prebivalci Slovenije živijo dlje in so boljšega zdravja kot nižje izobraženi, zato nižje izobraženi prebivalci potrebujejo dodatno pozornost, da bi lahko izkoristili svoje potenciale, aktivno prispevali družbi in dočakali zdravo starost (NIJZ, 2018).

KADRI V ZDRAVSTVU

V Sloveniji smo na področju števila zaposlenih zdravstvenih delavcev in delavcev v sociali pod povprečjem držav OECD s 6,3 zaposlenega na 1000 prebivalcev (Graf 4).

GRAF 4: Employment in health and social work as a share of total employment, 2000 and 2015 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 151).

Naši kadrovski normativi so zelo nizki in z zaposlovanjem kadrov ne sledimo razvitim državam in posledično se tako soočamo z večjimi težavami z obvladovanjem zdravstvenih in socialnih problemov dolgožive družbe. Podobna situacija je s številom zdravnikov (Graf 5).

GRAF 5: Practising doctors per 1000 population, 2000 and 2015 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 153).

Pri številu medicinskih sester na 1000 prebivalcev smo na spodnji meji razvitih držav (Graf 6), vendar je podatek zavajajoč glede na realno stanje. Pomemben podatek za razumevanje Grafa 6 je, da je skladno z Direktivo 2013/55/EU za regulirane poklice izobraževanje za poklic medicinske sestre regulirano na visokošolski ravni. Direktiva vključuje minimalne pogoje za izobraževanje naslednjih zdravstvenih poklicev: zdravniki, zobozdravniki, medicinske sestre, babice in farmacevti.

V Sloveniji omenjeno Direktivo upoštevamo za vse navedene poklice, razen za medicinske sestre. Dejansko je v sistemu le 2,5 diplomirane medicinske sestre na 1000 prebivalcev, preostali 6,3 na 1000 prebivalcev so kadri s končano srednješolsko izobrazbo programa zdravstvena nega, ki po končanem strokovnem izpitu pridobijo strokovni naslov tehnik zdravstvene nege in se jih umešča v prvo od štirih ravni kompetenc v zdravstveni negi. Ravni kompetenc so: 1. tehnik zdravstvene nege, 2. diplomirana medicinska sestra splošne smeri, 3. diplomirana medicinska sestra specialistka, 4. magistrica/doktorica zdravstvene nege/zdravstvenih ved s kompetencami za napredne oblike dela v zdravstveni obravnavi. Več o ravneh kompetenc lahko preberete v Skela Savič (2017).

GRAF 6: Practising nurses per 1 000 population, 2000 and 2015 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 161).

Slovenija tako prikazuje napačne podatke o kadrih, ki jih lahko z Evropsko direktivo umeščamo v kategorijo »medicinske sestre« oz. ne doda opombe, ki bi pojasnila skupno število kadra v zdravstveni negi. Tehnik zdravstvene nege ni nosilec zdravstvene nege, nima licence za poklic, zato je preštevanje pomembno razumeti kot v primerih zobozdravnikov, ko višje dentiste (danes jih ne izobražujemo več) ne štejejo v kategorijo zobozdravnikov, ali primer Nemčije, ko zdravnikove asistente ne štejejo v kategorijo zdravniki.

Realno v Sloveniji zelo primanjkuje diplomiranih medicinskih sester in te množično zapuščajo slabo plačana in neurejena delovna mesta.

V njihove kompetence nenehno vstopajo tehniki zdravstvene nege, kar za obe skupini predstavlja velik stres in nevarnost za kakovostno zdravstveno obravnavo pacientov. Številne mednarodne raziskave so pokazale pomen stopnje izobrazbe medicinskih sester za zniževanje smrtnosti pacientov in incidentov, vendar slovenski zdravstveni management in Ministrstvo za zdravje žal tem usmeritvam ne sledita in še vedno se večinsko zaposluje srednješolsko izobražen kader v zdravstveni negi.

DOLGOŽIVOST JE DEJSTVO, NA KATEREGA SE JE TREBA PRIPRAVITI

Zbrani podatki publikacije »Health at a Glance« (2017) nas ponovno opozorijo, da je dolgoživost dejstvo, na katerega se moramo ustrezno pripraviti tako znotraj zdravstvenega in socialnega sektorja in obema nameniti več denarja in več kadrov. Zdravje državljanov oblikujejo tudi drugi dejavniki, kot so delovno in bivalno okolje, stopnja izobrazbe, brezposelnost, delovni pogoji, idr. Na to področje opozori tudi slovenska analiza Neenakosti v zdravju v času ekonomske krize (NIJZ, 2018).

Zaključimo lahko, da zdravje družbe dejansko sega v vse družbene sektorje in mora imeti v politični perspektivi razvoja države ključno razvojno mesto. Brez zdrave družbe ne bo mogoče graditi države, ki bi se umeščala med najbolj razvite države sveta.

Zato se na zdravje in zdravstveni sistem ne sme gledati kot ekonomsko kategorijo, temveč kot kategorijo, ki prinaša družbeno blaginjo, seveda ob upoštevanju učinkovite rabe vseh potrebnih resursov.

Prihodnost učinkovite zdravstvene politike je v upoštevanju socialnih in družbenih determinant zdravja, vlaganju v stroškovno učinkovite intervencije za krepitev zdravja, zmanjševanje neenakosti v zdravju in družbi ter v preprečevanju in obvladovanju kroničnih obolenj in postavitvi sistemov dolgotrajne in palitivne oskrbe. Za vse navedeno je nujen dialog o strategiji razvoja zdravstva, kadrovski in finančni politiki v zdravstvu tako na nivoju strokovnjakov, kot zdravstvenih managerjev, ki bo odgovorila na izzive, ki so pred nami.

Zdravje ljudi mora postati apolitična tema, o kateri se dogovarjamo brez elitizma, v interesu zdravja državljanov, vezivno tkivo naj bo med poklicno sodelovanje in spoštovanje.

dr. Brigita Skela Savič je znanstvena svetnica in profesorica na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin

Njen prispevek je bil objavljen na spletnem portalu Metina lista

Na 2. posvetu Samozavestna Slovenija opozorili na neenakosti v zdravstvu, pravosodju in na trgu dela ter predstavili nekatere rešitve

Socialni demokrati smo se na drugem javnem posvetu Samozavestna Slovenija v Ljubljani skupaj z gosti dotaknili vprašanj, kako zmanjšati družbeno neenakost – predvsem na področju zdravstva, pravosodja in dela. Sogovorniki so opozorili na trend naraščajoče prekarnosti na trga dela, na vse daljše čakalne dobe v zdravstvu in na občutek nepravičnosti delovanja pravne države.

Kot je uvodoma predstavil predsednik SD mag. Dejan Židan, se družbena neenakost povečuje. Ob začetku gospodarske krize leta 2008 je imel en odstotek najbogatejših ljudi v lasti 42,5 odstotka globalnega premoženja, leta 2017 pa se je ta delež povečal na 50,1 odstotka, je navedel. Po njegovih besedah je tudi po ocenah ekonomistov največja grožnja ekonomskemu razvoju povečana socialna nestabilnost.

Omizje na posvetu

Med predstavitvijo razmer v Sloveniji je Židan med drugim omenil daljšanje čakalnih dob. Kot je dejal, nad dopustno čakalno dobo čaka več kot 60.000 ljudi, Slovenija pa za zdravstvo nameni manjši delež sredstev, kot je povprečje v EU. Tudi vse več zadev na sodiščih traja predolgo, kljub zmanjšanju števila brezposelnih pa ima v Sloveniji več ljudi kot v drugih nam primerljivih državah začasno obliko zaposlitve, je še opozoril.

Predsednica Sveta SD za pravosodje in strokovnjakinja mednarodnega javnega prava dr. Dominika Švarc Pipan je opozorila, da slovenska pravna država ne deluje niti optimalno niti zadovoljivo, kar je posledica zakonodajnega okvira, ki bi moral biti stabilen, a obstaja očitna prenormiranost. Brez kakovostnega zakonodajnega okvira pa po njenem mnenju tudi ne moremo pričakovati uspešnosti pri pravičnem delovanju državnih in pravosodnih organov. Na tem področju je Dominika Švarc Pipan, ki bo kandidirala na listi SD za volitve v DZ, kot eno najočitnejših težav izpostavila občutek, da v Sloveniji obstajata dve pravni državi, ena za elite, druga za manj privilegirane.

Po mnenju ustavnika dr, Andraža Terška sistem kazenskega prava ne more delovati v državi, ki uspešnost sodnih postopkov razume izključno kot preštevanje obsodilnih sodb. Poudaril je tudi, da politika ne more sodstvu vsiliti občutka za etiko, za pravičnost in za moč argumenta, pač pa lahko uvede spremembe le tako, da poseže po edinem orodju, ki ga ima. To je zakon, “a potem pride do očitkov o prenormiranosti in pregrobem posegu v sodstvo”.

Posvet SD

Med težavami na področju zdravstva je predsednica Sveta SD za zdravje in direktorica novomeške bolnišnice dr. Milena Kramar Zupan izpostavila dostopnost in veliko število ljudi, ki na storitve čakajo predolgo, ter premalo izgrajen sistem kakovosti. Poudarila je še, da je treba za zdravstvo nameniti več javnih sredstev. Nujno je po njenem mnenju določiti košarico pravic, realno ovrednotiti zdravstvene storitve in prenoviti upravljanje javnih zavodov.

Generalni direktor ljubljanske psihiatrične klinike dr. Bojan Zalar je med drugim poudaril, da denar ni edini pomemben element v zdravstvu, pač pa je pomembna tudi organizacija. Po njegovem mnenju je treba zadeve racionalizirati. Zalar je izpostavil še pomanjkanje sprejemanja odgovornosti ob težavah in ocenil, da je treba tudi pri tem ponovno vzpostaviti hierarhijo.

O stanju na trgu dela je spregovorila tudi aktualna ministrica za to področje dr. Anja Kopač Mrak, ki je prekarnost označila kot verjetno enega najbolj strukturnih in globalnih problemov. To, da nekatere manj izobražene ljudi puščamo, da prehajajo v prekarne oblike dela, je po njenem prepričanju dolgoročni problem z vidika socialne varnosti. Izpostavila je potrebo po regulaciji področja trga dela, ki pa mora biti širše družbeno sprejeta v dialogu s socialnimi partnerji.

Židan med uvodnim nagovorom

Profesorica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela z ljubljanske fakultete za družbene vede ugotavlja, da je neenakost v Sloveniji večja, kot si mislimo. Ob tem je opozorila zlasti na prekarnost na trgu dela, ki je po njenem mnenju zlo. Trendi na tem področju se poslabšujejo, najbolj ranljivi pa so zlasti mladi, je opozorila in kot zaskrbljujoče izpostavila, da imamo na področju dela zakonodajo, ki se ne izvaja.

Socialni demokrati bomo s posveti Samozavestna Slovenija nadaljevali tudi v prihodnjih mesecih do državnozborskih volitev, na njih pa bomo skupaj z gosti odpirali vprašanja še na drugih področjih, kjer menimo, da lahko Slovenija napreduje, ob tem pa predstavljali tudi nekatere naše rešitve.

Komentar dr. Brigite Skela Savič: Zdravje kot človekova pravica

Učinkovit zdravstveni sistem je ključni element za zdravo in pravično družbo, v kateri se zdravje razume kot človekova pravica, do katere dostop omogočimo s sodobnimi zdravstvenimi storitvami. Le te morajo biti zasnovane v racionalno mrežo, ki pokriva aktualne preventivne in kurativne potrebe državljanov danes in potrebe, ki jih lahko na osnovi spremljanja trendov in raziskovalnega dela napovemo v bližnji prihodnosti. Zlasti so pomembni preventivni mehanizmi krepitve in ohranjanja zdravja v družbi, razvijanje spodbud in odgovornosti za lastno zdravje vsakega državljana, presejalni testi, sodobna obravnava odkritih bolezni in zbiranje ustreznih podatkov o zdravju in boleznih državljanov ter njihova mednarodno primerjanje.

Prepričanje, da je zdravje človekova pravica, bi moralo biti temelj učinkovitega zdravstvenega sistema, katerega koristi imajo državljani in država. Pravica do zdravja in s tem povezana dostopna mreža zdravstvenih storitev ne sme biti samo fraza, temveč zaveza za politiko in vladajoče politične strukture, da delujejo konstruktivno s ciljem zagotavljanja najboljše zdravstvene obravnave za posameznika, skupnost in državljane.

Zato je za državljane pomembno, da dobro prisluhnejo, kaj o zdravju v družbi govorijo politične stranke in kaj dejansko naredijo, ko jim je zaupana možnost, da to področje vodijo. Kot državljane in davkoplačevalce nas mora zanimati učinkovit in integriran zdravstveni sistem, pri čemer učinkovit ne pomeni samo ekonomsko učinkovit, temveč se le ta v prvi vrsti kaže skozi mednarodne kazalnike zdravja in nacionalno postavljene kazalnike zdravja, ki so odzivni tudi na nacionalne in lokalne prioritete ter dostopnost do celostne skrbi za zdravje v družbi.

Še vedno je povezava med zdravjem populacije in ekonomsko rastjo premalo artikulirana. Investiranje v zdravje ohranja življenja, preprečuje bolezni, jih pravočasno odkriva in zdravi ter omogoča rehabilitacijo. Zdravje torej pogojuje uspešnost in učinkovitost družbe in nemogoče je pričakovati ekonomsko rast brez vložka v razvoj ljudi, tudi na področju njihovega zdravja. To bi bilo nedopustno in neetično. Skrbeti za zdravje ljudi je investicija v državno ekonomijo. Zdravstveni sistem je torej potrebno videti kot družbeno pomembni doprinos, ki ga izvajajo zdravstveni delavci in njihovi sodelavci in doprinaša k povečanju BDP.

Kako naj državljani prepoznamo v človeka usmerjene pristope v zdravstveni obravnavi?

Prva je investicija v zdravstveno pismenost v vseh življenjskih obdobjih, ker le ta omogoča, da državljan osvesti svojo vlogo in vlogo države pri krepitvi in ohranitvi lastnega zdravja. Sledi vključevanje strokovnjakov, znanstvenikov, neprofitnih organizacij, lokalne skupnosti in predstavnikov pacientov v analizo in razvoj zdravstvenega sistema.

V človeka usmerjena obravnava je danes prepoznani temeljni pristop, kako se zdravstvena obravnava izvaja. Pomeni obravnavati človeka, pacienta, njegove bližnje, oskrbovalce in druge sodelujoče z dostojanstvom, s spoštovanjem in sočutjem. Pomeni vključiti jih v odločanje o zdravju, zdravljenju, zdravstveni negi in oskrbi. Pomeni delati stvari z ljudmi in ne za njih. V človeka usmerjena obravnava ima z raziskavami dokazane koristi, saj znižuje ležalno dobo, manj je nujnih obravnav,  sprejemov v bolnišnico in napotitev do specialistov, manj laboratorijskih in invazivnih preiskav, prej so prepoznani pacientovi problemi, boljše so možnosti pravilnega zdravljenja in predpisovanja zdravil, poveča se možnosti pacienta za samooskrbo, idr. Daje koristi za udeležence obravnave, zdravstvene delavce kot izvajalce, zdravstveni sistem in celotni družbi.

Naslednje pomembno področje so oblike pomoči in skrbi za ljudi na domu, integracija zdravstvenih in socialnih potreb človeka, ki zahteva med sektorsko povezovanje za dobro človeka. Dolgoživa družba od nas zahteva povezovanje na ravni pacienta, družine, zdravstvenih delavcev in oskrbovalcev. Storitve, ki jih moramo razviti na področju dolgotrajne oskrbe zahtevajo od nas etično odgovornost, da končno uskladimo sektorje, financiranje storitev in ponudimo storitve v okviru zdravstveno – socialne skrbi za človeka. Če sta sektorja zdravstvo in sociala v naši  državi ločena, to še ne pomeni, da človek nima sočasno problemov na obeh področjih.

Zdravstveni sistem ne more biti učinkovit, če si desetletja zatiskamo oči pred postavitvijo  kadrovskih normativov in standardov dela, če ne sledimo razvoju zaposlenih v zdravstvu, kot ga izvajajo v razvitih državah in za to posledično ne uvajamo novih storitev, ki bi jih lahko izvajali z ustrezno usposobljenimi zdravstvenim delavci. Že pred desetimi leti smo v državi uvedli Bolonjski sistem izobraževanja, sistematizacija delovnih mest in pogoji za zasedbo delovnih mest za zdravstvene poklice na ravni strokovnih magisterijev pa temu ne sledijo. S tem izgubljamo priložnosti, da se znanja in kompetence dosežene v izobraževanju prenesejo v zdravstveni sistem, kar bi mu dodalo znanja s področja spremljanja in razvoja lastnega dela, razvoj samostojnih in naprednejših oblik dela za prerazporeditev del in nalog v zdravstvenem timu, znanja o na dokazih podprtem delu, kakovosti, varnosti in še bi lahko naštevali.

Naše zavzemanje za kakovost in varnost je na ravni pridobivanja različnih standardov in dragih akreditacij, o tem da bi sistematično izmerili učinke slednjega na izide zdravstvene obravnave, pa nimamo povratnih informacij. Kje smo torej s kakovostjo in varnostjo? Ali imamo sistematično zbrane reprezentativne podatke iz vseh nivoje zdravstva? Seveda se ne rabimo vprašati ali se investicija v kakovost splača, to so potrdile že številne raziskave, pomembno je, kako se uvajanja kakovosti in varnosti v zdravstvu lotimo v državi.

Kako na torej deluje zdravstveni sistem, da bo zagotavljal pravico do zdravja?

Celovito skrb za zdravje ljudi bomo dosegli z jasno nacionalno vizijo in strategijo za doseganja ciljev na tem področju. Le ta se naj ne spreminja glede na vladajoče stranke, temveč naj izhaja iz dejstav, da je zdravje državljanov javno dobro in pomemben resurs za uspešno in zadovoljno družbo.

Zdravstvena služba naj bo dostopna, učinkovita, varna, v človeka usmerjena, minimizira naj neracionalne rabe resursov. Zdravstveni delavci naj bodo odzivni, pošteni, učinkoviti, dostopni, pravično razporejeni, zagotovljeni naj bodo ustrezni kadrovski normativi, ustrezna naj bo med poklicna  zastopanost, kompetentnost in produktivnost dela. Vodenje, menedžment in upravljanje naj temelji na transparentnih nacionalnih regulatorjih, spodbudah, odgovornostih, razvite naj bodo strateške in taktične usmeritve za zdravstveni sistem v državi, ki niso odvisne od aktualne politike. Zdravstvena informatika naj zagotavlja ustrezno zbiranje, spremljanje in analize podatkov, razširjanje in uporabo zanesljivih in pravočasnih informacij ter izboljševanje storitev.

Financiranje zdravja naj zagotavlja takšne vire za zdravstveni sistem, da se na osnovi analiz zdravstvenih potreb načrtujejo zdravstvene storitve, pri tem pa naj bodo državljani zaščiteni pred finančnim izčrpavanjem zaradi zagotavljanja zdravstvenih storitev. Medicinski produkti, vakcine in tehnologije naj bodo pravično dostopni, zagotovljena naj bo njihova kakovost, znanstveni pristop pri izdelavi in uporabi le teh ter stroškovno učinkovita raba. Za zdravje državljanov bomo morali nameniti več BDP, ob tem pa izvesti celovito reformo zdravstvenega sistema iz organizacijskega, stroškovnega in vsebinskega vidika.

Slovenija mora slediti smernicam in praksam razvitih držav na področju usposobljenosti managerjev v zdravstvu, saj je situacija trenutno taka, da lahko direktor zdravstvenega zavoda postane vsakdo z nekaj vodstvenih izkušenj. Prav tako je imenovanje direktorjev zdravstvenih zavodov preveč spolitizirano. Takšno delovanje močno odstopa od mednarodnih priporočil in praks, da je za vodenje zdravstvene organizacije potrebno imeti znanja, ki se najpogosteje pridobijo na podiplomskih programih izobraževanj in usposabljanj. Le z znanji o zdravstvenem sistemu in okolju v katerem sistem deluje, specifičnostmi vodenja, veščinami in principi poslovanja v zdravstvu ter razumevanjem profesionalizma različnih skupin zdravstvenih delavcev, bo direktor zdravstvenega zavoda pripravljen za delovanje v specifičnem okolju. Prav tako je potrebno za člane svetov zavodov zahtevati obvezno usposabljanje za prevzem funkcije.

Naslednja pomembni korak je prenova zdravstva kot sistema z opredelitvijo funkcij in odgovornosti,  s čemer mislimo na vsaj tri funkcije. Prva je izvajanje zdravstvenih storitev iz vidika opredelitev vsebine, količine, kakovosti in učinkovitosti izvedbe in merjenja izzidov na nacionalni ravni in sodi v kategorijo primarne funkcije. Druga je spajanje zdravstvenega zavoda z okoljem na strokovni, medresorski, državni in mednarodni ravni in sodi v skupino sodelovalne in razvojne funkcije. Tretja je odgovornost za dostopen, učinkovit in v razvoj usmerjen zdravstveni sistem na ravni zdravstvenega zavoda, zdravstvenega sistema in družbe, ki sodi na polje funkcije družbene odgovornosti za zdravje v družbi.

Nacionalna mreža javnih zdravstvenih zavodov in zdravstvenih storitev glede na demografijo in potrebe po zdravstvenij storitvah ima za cilj povezovanje vseh ravni zdravstva kot organizacijskih sistemov, določitev mreže zdravstvenih zavodov in mreže storitev na primarni, sekundarni in terciarni ravni s ciljem racionalizacije, stroškovne učinkovitosti, varnosti, večje dostopnosti in strokovnega in raziskovalnega povezovanja. Hkrati z oblikovanjem nacionalne mreže javnih zdravstvenih storitev je potrebno oblikovanje »novih«, mednarodno primerljivih storitev na področju krepitve zdravja, stanj povezanih z dolgoživostjo populacije, preprečevanja, zgodnjega odkrivanja in celovite obravnave kroničnih obolenj, s čemer se bo povečala dostopnost do zdravstva, kakovost in učinkovitost zdravstvene obravnave ter zdravje družbe.

To se kaže v uvedbi mednarodo primerljivih in uveljavljenih naprednih oblik dela ali napredne prakse (»Advance practice«) različnih zdravstvenih strokovnjakov z zaključenim strokovnim magisterijem, ki imajo kompetence za poglobljeno samostojno strokovno delo s pacienti in za vodenje, spremljanje in izboljševanje področja dela. Ta področja delovanja so kronične bolezni, tveganja za nezdrav življenski slog, zdravje otrok in mladostnikov v šolah, duševno zdravje v skupnosti, zdravstveni problemi starostnikov in ranljivih družbenih skupin, zdravje v ruralnih področjih, idr.

Postavi se tudi vprašanje, ali imamo v državi dovolj strokovnih in znanstvenih informacij za odločanje o stanju v zdravstvenem sistemu v državi iz vidika organizacije in procesov dela, kadrov, obsega storitev, menedžmenta, zdravstvene ekonomike, kakovosti in varnosti, učinkovitosti, idr. Uvajanje izboljšav je v razvitem svetu prepoznano kot znanost (health care impovement science), ki proučuje  zmogljivosti zdravstvenega sistema, načrtovanje storitev, izboljšav in novosti v sistemu organizacije, financiranja in razvoja zdravstvenega sistema, pričakovanih in razvijajočih kompetenc zdravstvenih delavcev, idr. Če želimo reformiratii zdravstveni sistem in doseči trajne spremembe, moramo delovati na pospeševanju uvajanja mednarodno uveljavljenih dobrih praks, uvajati na dokazih podprto delovanje zdravstvenega sistema na vseh področjih (stroka, upravljanje, pacient) in lastno delo sistematično spremljati, analizirati in izboljševati.

Sistematične pristope na področju kakovosti in varnosti lahko dosežemo le z nacionalno akreditacijo zdravstvenih zavodov (javnih, koncesioniranih, zasebnih), ki temeljijo na postavljenih standardih, normativih in merjenju učinkovitosti dela. V ta namen je potrebno izdelati nacionalna merila za akreditacijo zdravstvenih zavodov v skladu z mednarodnimi smernicami, standardih in priporočilih v EU, ki naj bo razvijajoči se dokument v smeri večanja zahtev ob vsaki naslednji akreditaciji. Akreditacije zdravstvenih zavodov naj bodo kot obveznost za delovanje in morajo biti brezplačne, izvaja jih naj nacionalna agencija za kakovost v zdravstvu v sodelovanju z mednarodnimi strokovnjaki. Mednarodna akreditacija naj bo sekundarni pristop in odločitev zdravstvenega zavoda in ne more nadomestiti nacionalne.

Državljani Slovenije morajo imeti enak dostop do vseh oblik zdravstvene obravnave, čakalne vrste naj bodo usklajene s smernicami za dopustne časa čakanj, enoten sistem naročanja naj bo odgovor na nedopustne razlike v doseženih cenah za zdravila in zdravstvene materiale. Pri oblikovanju enotnega sistema naročanja se naj Slovenija poveže v Evropske mreže za javna naročil. Prav mreženje med državnimi zdravstvenimi sistemi bi lahko pripomoglo k odpravi čakalnih vrst, primerna je tudi izmenjava kadrov na področju redkih bolezni, saj v 2 milijonski državi sami ne moremo poskrbeti varno za vse redke bolezni.

dr. Brigita Skela Savič je znanstvena svetnica in izredna profesorica na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin

Židan: “Ne problematiziram konkretno primera MD Medicine, ampak da javni zdravstveni zavodi ne dobijo programa za izvajanje operacij in pomoči bolnim ljudem.”

Predsednik SD in minister mag. Dejan Židan je danes medijem pojasnil, da ne problematizira konkretno dodelitve enkratnega dodatnega programa MD Medicini, ampak to, da je ministrstvo zasebnemu zavodu dodelilo program, čeprav javni zavodi trdijo, da bi ga lahko opravili. Najbolj sporno pa se mu zdi to, da je ministrstvo za zdravje razpisalo premalo dodatnega programa.

“Generalno je zame sporno to, da čaka na operacije na hrbtenici 2200 bolnikov, razpisalo pa se je le 460 operacij,” je dejal Židan in dodal, da je treba pomagati vsem bolnikom v čakalni vrsti. “Če bi bila razpisana zadostna količina operacij, pa naj se te najprej razporedijo javnim zavodom, nato še koncesionarjem in zasebnikom. Manjkajoče operacije pa je treba kupiti v tujini. Na žalost je ministrstvo šlo po napačni poti, da razpisalo premalo operacij,” je dejal predsednik SD.

“Občutek imam, da sem jaz tisti, ki je pripomogel, da se določeni programi sploh izvajajo,” je dejal Židan. Kot je pojasnil medijem, v SD že od leta 2016 zahtevamo, da se izpeljejo dodatni programi za zdravstvo.

Tako smo predlagali, da bi te programe objavili v obliki javnega razpisa, kot so že izvedli v času vlade Boruta Pahorja in ministrovanja Dorjana Marušiča. “Želim si, da bi ministrstvo sledilo naši tendenci in bi kupili potrebne storitve v dobrobit bolnih ljudi,” je dodal Židan.

Nedopustno se mu zdi, da so v času Pahorjeve vlade, ko je bila gospodarska kriza in so bile čakalne dobe v zdravstvu za polovico krajše, našli 50 milijonov za dodatne posege in preiskave, medtem pa se zdaj v času konjukture takšen ukrep ne izvede.

“Razprava o tej zasebni ustanovi ni razprava o tem, da so oni problem, so pa simptom. Problem je v tem, da se ne omogoči, da bolni ljudje pridejo čim prej do operacij in pregledov. To se ne naredi s papirji ali zakoni, ampak da se zagotovi denar, ki ga je trenutno v Sloveniji zadosti,” je dejal predsednik SD.

O SMS sporočilu, ki mu ga je poslal direktor MD Medicine Matevž Gorenšek, pa je informiral Komisijo za preprečevanje korupcije zato, ker je prišlo do stika v fazi, ko je na vladi o splošnem dogovoru še potekala burna razprava. “Ne znam oceniti, ali je to sporno ali ne, vendar pa je treba o takšnih kontaktih seznaniti protikorupcijsko komisijo,” je dejal predsednik SD in minister Dejan Židan in dodal, “da v tem informiranju KPK, ne vidim nič spornega”.

Dr. Milena Kramar Zupan: “Zdravstvo, poleg sanacije za nazaj, potrebuje sistem za naprej.”

Vlada je na predlog ministrice za zdravje sprejela Interventni zakon za sanacijo bolnišnic. Le-te so imele lani skupaj kumuliranih izgub za skoraj 170 milijonov evrov. Zakon predvideva pokritje približno 80 odstotkov nakopičenih izgub bolnišnic v skupni vrednosti 136 milijonov evrov. Čeprav je interventni zakon dobrodošel, saj bo prinesel nekaj prepotrebnega dodatnega denarja v shirano zdravstvo, pa zdravstvo potrebuje predvsem trden sistem financiranja zdravstvenih storitev za naprej.

Naše zdravstvo ima veliko težav, ki se sistemsko ne rešujejo že najmanj zadnjih 15 let. V zadnjih desetih letih se je zvrstilo deset zdravstvenih ministrov, v povprečju je bil skoraj vsako leto nov minister za zdravje. Še najdalj je na ministrskem položaju sedanja ministrica Milojka Kolar Celarc, tri leta, ki pa je bila tudi že dvakrat interpelirana. Tako ne čudi, da je zdravstveni sistem v takem razsulu, saj se prepotrebna modernizacija zdravstva in sistemski zakoni vztrajno odmikajo v prihodnost.

Največja težava zdravstva je še vedno podfinanciranost sistema. Pritisk pacientov na zdravstvo je vse večji zaradi staranja judi, na drugi strani pa zdravstvo zelo draži razvoj medicinske in farmacevtske stroke. Zdravstvo je ena najbolj hitro rastočih tehnoloških panog. Zelo hitro se razvijajo nove tehnologije in metode zdravljenja, nova draga zdravila. In namesto, da bi tem dejstvom, ki dražijo zdravstvo, sledilo tudi ustrezno financiranje dejavnosti, pri nas ravnamo ravno obratno.

Po kriznih letih 2009 – 2014, ko je bilo zdravstvu odvzetih preko znižanja cen zdravstvenih storitev, neplačanih realiziranih zdravstvenih storitev, 1,7 milijard evrov, so bile cene letos, s 1. januarjem 2017 ponovno znižane na raven iz leta 2014. In to kljub temu, da so se zakonsko določene obveznosti iz naslova plač zaposlenim povečale za več kot 10 odstotkov.

Financiranje našega zdravstva je odvisno od plačilne sposobnosti zdravstvene blagajne in ne od dejanskih potreb ljudi oziroma zdravstvenih zavodov. Le- ta vsako leto razdeli zdravstvenim zavodom toliko denarja, kot se ga nateče v blagajno, saj mora poslovati uravnoteženo, torej brez izgub.

Zdravstvena blagajna v zadnjem desetletju ni sposobna zagotavljati zakonsko določenih obveznosti, naložene javnim zdravstvenim zavodom. V ceni zdravstvenih storitev zavodi nimajo pokritih vseh stroškov dela, predvsem tistih, ki so zakonsko določeni. Tudi preseženih programov, ki jih bolnišnice naredijo zaradi potreb ljudi, jim blagajna ne plačuje. Zato bolnišnice vztrajno poslujejo z izgubami.

Poleg tega so javni zdravstveni zavodi slabo upravljeni in vodeni, saj delujejo po preživetem Zakonu o zavodih, ki so za sodobni kapitalistično tržni sistem popolnoma neprimerni. Tudi zdravstvena mreža je neprimerna, saj le ta že dolgo ne odraža dejanskih potreb ljudi. Dodatno so jo erozirale in vnašale vanjo anarhijo nesistemsko, netransparentno, po domačijsko podeljevane koncesije.

Problemov in izzivov je v zdravstvu veliko. Dejstvo je, da brez dodatnega denarja za zdravstvo ne bo šlo. Potrebne pa so tudi druge spremembe v zdravstvu, predvsem modernizacija upravljanja in vodenja in racionalno, optimalno in varno postavljena mreža ter posodobljeni standardi za financiranje posameznih dejavnosti.

Predsednica Sveta SD za zdravje dr. Milena Kramar Zupan

Socialni demokrati: Enkraten program skrajševanja čakalnih vrst v zdravstvu ne sme voditi v privatizacijo zdravstva!

Te dni je bila javnost seznanjena z možnostjo skrajševanja čakalnih vrst za ortopedske operacije, ki v enkratni program za skrajševanje čakalnih vrst za leto 2017 na »čuden in poseben način« vključuje tudi zasebnega izvajalca brez koncesije za operacijsko dejavnost. Še več, Ministrstvo za zdravje je bolnišnice, ki izvajajo ortopedski program pozvalo naj paciente preusmerijo iz svojih bolnišnic v zasebni zavod MD medicina, ki ima podeljeno koncesijo zgolj za ambulantno, ne pa tudi operacijsko dejavnost.

Socialni demokrati nismo bili seznanjeni, da Ministrstvo za zdravje ni uredilo vse potrebne formalnosti (podelitev koncesije), da bi sanatorij MD medicina lahko izvajal enkraten dodaten program, čeprav smo predlog spornih vprašanj obravnavali na seji vlade. Zato bo potrebno zadevo čimprej razjasniti.

Sanatorij MD medicina naj bi opravil 400 ortopedskih operacij in s tem bistveno prispevala k skrajševanju čakalnih vrst na tem področju. MD medicina nima resne ekipe za delo zahtevnih operacij. Program naj bi v pretežnem delu izvajali zdravniki iz UKC, seveda za dodatno plačilo. Ta način, ko zasebni zavodi izvajajo programe s pomočjo izposoje zdravnikov iz javnih zavodov samo krepi dvoživkarstvo in nejasno razmejitev med javnim in zasebnim, ureditev česar je glavna naloga novele Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je v javni obravnavi. Kot v posmeh besedilu zakona pa se zdaj »dogaja« MD medicina.

Na prvi pogled se zdi, da je javnost nad tem navdušena – karkoli se že stori, samo, da bo pomagalo. A pri tem gre za dvorezni meč. Socialni demokrati smo že konec leta 2016 predlagali, da naj se za program skrajševanja čakalnih dob objavi razpis. Če drži, da MD medicina nima koncesije, da se po domače poziva javne zavode, da paciente pošiljajo k zasebniku, da ZZZS ne more skleniti pogodbe, je čas za resen pogovor o tem.

Zakaj se zatika pri izvajanju dodatnega programa za skrajševanje čakalnih vrst? Vsi izvajalci (javni zdravstveni zavodi ali koncesionarji) morajo najprej realizirati 100% rednega programa, šele nato lahko realizirajo enkraten dodaten program za skrajševanje čakalnih vrst. Že ob potrditvi posebnega programa za skrajševanje čakalnih dob je bilo jasno, da kljub dodatnim sredstvom programa v javnih zavodih in po vsej verjetnosti tudi pri koncesionarjih ne bo mogoče realizirati, saj je bil povečan obseg storitev določen šele sredi leta 2017.

Prav zato podatki kažejo, da je v povprečju ta program v prvi polovici leta realiziran le v 30 odstotkih, na UKC Ljubljana pa celo samo v 20 odstotkih. Najmanj nekorektno je do vseh izvajalcev (bodisi koncesionarjev ali bolnišnic), da bo sedaj zasebnik, ki nima koncesije, lahko nemoteno izvajal samo enkratni program skrajševanja čakalnih vrst za leto 2017. Ker so čakalne vrste v zdravstvu kroničen problem, naj bi tako s privatizacijo reševali zdravstvo.

Ker je Ministrstvo za zdravje neuspešno pri reševanju kroničnih in nakopičenih težav v javnih zdravstvenih zavodih, ki se utapljajo v izgubah in podhranjenosti z zdravstvenimi programi, saj jim ZZZS konstantno ne plačuje vsega izvedenega programa, se je lotilo reševanja čakalnih vrst s privatizacijo zdravstva. In ta ukrep je določila ministrica Milojka Kolar Celarc, ki naj bi bila »zagovornica ohranitve in krepitve javnega zdravstva«.

Če imamo občutek, da je javnost trenutno navdušena nad tem, se bodo negativne posledice takšnega pristopa pokazale zelo kmalu, z nadaljnjo erozijo delovanja javnih zavodov in povečevanjem finančnih bremen za zdravstvo predvsem iz zasebnih sredstev.

Socialni demokrati smo sicer že pred meseci zahtevali koalicijski vrh na temo zdravstva in težav v njem. Pričakujemo tudi obisk pristojne ministrice v Poslanski skupini SD in odgovore na vprašanja, ki jih je žal vsak dan več. Zlasti pojasnila zdravstvene ministrice, kako je njeno dejanje skladno s koalicijsko pogodbo o krepitvi javnega zdravstva in končno predstavitev ukrepov za krepitev ter finančno sanacijo javnih zdravstvenih zavodov in s tem javnega zdravstva.

Židan po seji Predsedstva stranke: Socialni demokrati smo nezadovoljni s stanjem v zdravstvu

Predsedstvo SD je na seji pred počitnicami razpravljalo o uresničevanju koalicijskega sporazuma in ugotovilo, da se tisti del pogodbe, ki je neposredno v pristojnosti ministrov iz vrst SD, v veliki meri izvršuje. “Odločeni smo, da bomo svoj del koalicijskega sporazuma do volitev realizirali, enako pa želimo tudi od drugih partnerjev,” je v izjavi za medije pojasnil predsednik stranke mag. Dejan Židan. “V SD nismo zadovoljni s stanjem na področju zdravstva in se počutimo zavedene, saj nam je zdravstvena ministrica Milojka Kolar Celarc lani dala mnogo obljub, ki se niso uresničile,” je v odgovoru na novinarsko vprašanje v povezavi z zdravstvom dejal predsednik SD. “V Poslanski skupini SD bodo prisluhnili odgovoru ministrice na interpelacijo in se o podpori odločili po počitnicah,” je pojasnil Židan. “V SD od ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc, ki jo septembra čaka interpelacija, pričakujemo odgovore,” je napovedal predsednik stranke Židan.

Židan je v izjavi novinarjem izpostavil, da nekaj mesecev pred volitvami ni tako pomemben odstop ali ostajanje ministrice na položaju, pač pa je pomembno delo na področju zdravstva z vsemi razpoložljivimi zmogljivostmi vlade, ne le pristojnega ministrstva. “Najpomembnejša točka, na kateri bo koalicija uspela ali pa ne, je zagotavljanje zdravja državljanom,” je poudaril Židan in dodal, da “v stranki ne pristajamo na to, da se kar naprej govori, da je zadnjih 11 ministrov za zdravje slabo delalo, ker to ne drži”. S takimi izjavami se po Židanovem mnenju skuša pogosto “zamaskirati lastno nedelo, prepočasno delo in napačne odločitve”.

Od predsednika vlade Mira Cerarja v SD pričakujemo, da bo na tem področju odločno deloval. A mu s tem, kot zagotavlja Židan, v SD ne sugeriramo takšnih ali drugačnih odločitev glede Kolar Celarčeve. Po ocenah SD je prišel tudi čas, da v koaliciji spregovorimo o interventnem zakonu za področje zdravstva. “Po našem mnenju so navedbe v javnosti, da v zdravstvu manjka okoli 300 milijonov evrov, pravilne,” je pojasnil Židan.

Morebitni interventni zakon po Židanovih besedah ne more rešiti vseh zadev v zdravstvu, pač pa so pomembne tudi druge stvari, med drugim, da ugotovijo nepravilnosti ali slabo delovanje ustanov. Tako je izpostavil ljubljanski Klinični center, ki da je ustanova z vrhunskimi ljudmi in uslugami, “a prepočasnim odločanjem in nezmožnostjo odpravljanja očitnih napak”. V SD na tem področju pričakujemo hitro delovanje.

“Podobna pričakovanja imamo pri končni centralizaciji glavnih nabav za zdravstvo,” je povedal predsednik SD. V tem vmesnem obdobju bi bil po ocenah Židana morda najbolj primeren prenos najpomembnejših investicij in nabav na direktorat za javne nabave na ministrstvu za javno upravo. “V SD še pričakujemo, da bodo pristojni zelo jasno povedali, da je trenutna količina denarja, ki ga namenjamo za zdravstvo, premajhna za pričakovanja, ki jih imamo,” je poudaril Židan.

Židan je odgovarjal tudi na vprašanja novinarjev v zvezi z referendumom o drigem tiru. “SD bo v kampanji pred referendumu o zakonu o drugem tiru sodelovala kot predstavnica vlade, politična stranka pa bo izražala svoja stališča,” je ob robu seje Predsedstva SD povedal predsednik Židan. Od ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča pa v SD pričakujemo, da bo v Poslanski skupini SD odgovoril še na nekaj vprašanj.

“V SD podpiramo izgradnjo drugega tira železniške proge Divača-Koper, saj je pomemben ne samo za vitalni razvoj Luke Koper, ampak razvoj slovenskega Primorja,” je poudaril Židan in dodal, “da se Socialni demokrati zavedamo, da je morda najpomembnejše korake, ki zadevajo izgradnjo, v vladi Boruta Pahorja naredil nekdanji minister iz njihovih vrst dr. Patrick Vlačič”.

Od sedanjega ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča pa v SD zahtevamo, da odgovori na tri vprašanja. “Želimo, da nam tudi v materialu predstavi investicijski načrt, da dokončno razjasni vlogo Madžarske in da končno uradno oblikujejo neodvisno nadzorno skupino, v kateri bodo poleg predstavnikov vlade tudi neodvisni strokovnjaki,” je pojasnil Židan. To bo po njegovem mnenju vladi in ministru zagotovilo varnost pri tem projektu. Se pa v SD zavedamo, da referendum o zakonu o drugem tiru nima neposredne povezave z drugim tirom, ampak je “napad ekstremne desne stranke na vlado”. To po Židanovih besedah ni prvič, saj da so podobno delali tudi v času Pahorjeve vlade.

Han: Koalicija o zdravstvu tudi ob razpravi o prioritetah proračuna

Koalicijski partnerji pričakujemo, da bo vlada danes, v četrtek, 6. julija, potrdila razrez proračunskih izdatkov. Med težavnimi področji, kjer primanjkuje tudi sredstev, v SD izpostavljamo zdravstvo, pomembni pa se nam zdita tudi področji izobraževanja in sociale. Koalicijski partnerji smo se sicer o razrezu proračuna usklajevali že v torek. Kot je v izjavi za medije po srečanju dejal vodja Poslanske skupine SD Matjaž Han, bomo v SD pozorni na proračun na socialnem področju, saj gospodarska rast omogoča, da se nekatere zadeve sprostijo. Sicer pa je ocenil, da so bili koalicijski pogovori o razrezu proračuna običajni pogovori, “ko vsakemu ministru kaj manjka”.

Socialni demokrati sicer kot eno večjih težav že dalj časa izpostavljamo področje zdravstva in na to temo pričakujemo tudi posebno srečanje koalicije. Na vprašanje, kdaj se bodo sestali, je Han danes odgovoril z besedami, da so njegova pričakovanja velika, “realizacija pa slaba”. V zdravstvu je po Hanovih besedah več težav, od pomanjkanja denarja do kadrovskih zadev v bolnišnicah in upravljanja z njimi. “Pri sprejemanju zakonodaje se vrtimo v krogu, kjer nekateri egi ne popuščajo in to ni v redu, predvsem ne za paciente, pa tudi ne za zaposlene v zdravstvu,” je dejal vodja poslancev SD.

Han je spomnil tudi, da je zakon o zdravstveni dejavnosti, s katerim bodo nadaljevali septembra, pomemben tudi zaradi statusa medicinskih sester, zakon o zdravniški službi pa tudi zaradi prenosa denarja oz. financiranja specializacij. “Če pa zaradi mladih zdravnikov sprejemaš zakonodajo, je čudno, da so mladi zdravniki proti tej zakonodaji. Tega preprosto ne razumem,” je dodal Han. Na koalicijskem vrhu so danes po trditvah Hana sicer razpravljali tudi o zakonu glede izgradnje srednjesavske verige hidrolektrarn, beseda je tekla tudi o arbitraži. Ni pa koalicija, kot je pojasnil Han, danes spregovorila o migrantskem pritisku na Italijo.

Komentar dr. Dorjan Marušič: Alarm za čakalne dobe v zdravstvu

Čakalne dobe so sestavni del razvitih zdravstvenih sistemov. Čas čakanja in število čakajočih na zdravstvene storitve sta dva kazalnika, ki kažeta, kakšen dostop do zdravstvenih storitev imamo državljanke in državljani v zdravstvenem sistemu. Dostopnost do storitev je eden glavnih kazalnikov učinkovitosti sistema, saj vsi nadaljnji kazalniki za paciente izgubijo smisel v primeru, da do zdravstvenih storitev ne moremo priti, ko jih potrebujemo. Zadovoljstvo uporabnikov zdravstvenih storitev je z dostopnostjo do zdravstvenih storitev tesno povezano, nezmožnost dostopa pa uporabniki rešujemo na različne načine, večinoma preko neposrednih plačil iz žepa. Podatki o čakalnih dobah, številu čakajočih ter kriteriji za uvrščanje bolnikov v čakalni seznam morajo biti javno znani in dostopni nadzoru javnosti, pacienti se na podlagi podatkov o čakalnih dobah odločajo za izvajalca, javnost in preglednost podatkov pa onemogoča preskakovanje čakalnih dob.

V Sloveniji je bil pravni okvir za spremljanje čakalnih dob in števila čakajočih glede na stopnjo nujnosti pri izvajalcih zdravstvenih storitev, vključenih v mrežo javne zdravstvene službe, vzpostavljen leta 2010 s Pravilnikom o najdaljših dopustnih čakalnih dobah na podlagi Zakona o pacientovih pravicah. Na podlagi predlogov stroke so bile leta 2010 uvedene prioritetne kategorije, nujno in hitro. Na ta način je bil opravljen prvi korak k optimizaciji čakalnih seznamov in obvladovanju čakalnih seznamom na podlagi kliničnih prioritet. Navkljub kritikam pravilnik doslej ni bil deležen vsebinskih popravkov, prioritete obravnav so ostale enake. Vsebino pravilnika so partnerji v vsakoletnem procesu dogovarjanj prenesli v Splošni dogovor, ki predstavlja osnovo za sklepanje pogodb med ZZZS in izvajalci zdravstvenih storitev.

Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je 1.5.2011 prvič objavil podatke s seznamov čakajočih pri izvajalcih za izbrane specifične zdravstvene storitve. V seznam storitev, za katere se spremljajo čakalne dobe, je vključenih 61 izbranih zdravstvenih storitev. V zadnjih sedmih letih se seznam ni spremenil. Po uveljavitvi Pravilnika je bilo čakalnih seznamih za omejenih 61 storitev 19,8% čakajočih bolnikov nad dopustno čakalno dobo. S tvornim sodelovanjem izvajalcev, stroke in rednimi nadzori Ministrstva za zdravje, ki so potekali brez kaznovanj, se je po letu dni delež čakajočih nad dopustno dobo znižal na 5,17% , od skupno 156.054 čakajočih jih je 8.073 čakalo nedopustno dolgo (Tabela 1).

 

Tabela 1 - zdravstvo

 

 

 

 

 

 

Tabela 1. Število čakajočih v Sloveniji na dan 1. 1. za obdobje 2012 – 2017

Vsa naslednje leta se je število čakajočih povečevalo, v petih letih za kar 47,3 %. Pri tem se je število čakajočih nad dopustno dobo povečalo za kar 5 krat, praktično vsak šesti čakajoči čaka nedopustno  dolgo.

Nazadnje so bili izvedena ocena števila vseh čakajočih na vse zdravstvene (brez zobozdravstvenih) storitev 1.2.2015. Takrat je čakalo skupno 364.207 bolnikov, od tega 46.084 ali 12,7 % nad dopustno čakalno dobo (Slika 1).

Čakalne dobe v zdravstvu - tabela 2

Slika 1. Primerjava med javno dostopnimi podatki na dan 1. 2. 2015

Glede na to, da čakalne dobe, ki jih merimo, zajamejo približno polovico čakajočih, niso pretirane ocene, da bi naj bi se število vseh čakajočih na zdravstvene in zobozdravstvene storitve 1.1.2017 približevalo 500.000, v povprečju torej čaka vsak četrti državljan.

Čakalne dobe so nujno zlo vsakega zdravstvenega sistema, vendar so vsebinske razlike med posameznimi storitvami. Nesprejemljivo je, da bolniki čakajo nad strokovno določenimi intervali. Etično in moralno izprijeno pa je, če bolniki ne dočakajo storitev, ker se jim je zdravstveno stanje tako poslabšalo ali so celo umrli. Zato so določeni programi deležni posebne pozornosti in predstavljajo posebno prioriteto. Med slednje zanesljivo sodijo programi zdravljenja raka in srčno-žilnih bolezni.  Pri slednjih je zelo pogosto potrebna invazivna diagnostična in terapevtska obravnava, koronarografija s širitvijo koronarne žile in morebitne vstavitve opornice. Poseg rešuje in pomembno podaljša življenje ter poveča kakovost življenja. Z dodatnim programom 1.700 posegov v letu 2016 se je do konca leta število čakajočih zmanjšalo za 383, število čakajočih nad dopustno čakalno dobo pa za 524.

Na začetku leta 2017 žal še vedno čaka 1.327 pacientov v kategoriji hitro in redno, od tega jih je 441 čakalo nad dopustno čakalno dobo; 338 hitro in 103 redno. Zaskrbljujoče je dejstvo, da se je realizirana čakalna doba pri dveh od šestih izvajalcih podaljšala. Realizirana čakalna doba za hitro se je podaljšala v UKC Maribor za 389 dni, za redno 164 dni. Realizirana čakalna doba za redno pa se je v Ljubljana podaljšala za 13 dni. Povprečna čakalna doba se je med 1.4.2016 in 1.1.2017 skrajšala iz 270,5 dni na 146,3 dni oz. za 45,9%. Ob tem je potrebno izpostaviti nesprejemljivo dejstvo, da bolniki v čakalni kategoriji redno pridejo na poseg pri treh izvajalcih po več kot 6 mesecih: UKC Maribor po 35,7 mesecih (1.073 dneh), SB Celje po 8,3 mesecih (251 dneh) in UKC Ljubljana po 6 mesecih (180 dneh).

Zakaj je pomembna dolžina čakalne dobe? Za določene bolezni je čakanje na poseg lahko usodno. Pri bolnikih, ki imajo hudo aortno stenozo je čakanje na poseg več kot 6 mesecev usodno za več kot 15%  bolnikov. Po priporočilih Kanadskega srčno-žilnega o združenja (Canadian Cardiovascular Society) naj bi bila maksimalna čakalna doba za koronarografijo, PTCA in premostitveno operacijo na srčnem ožilju (CABG) 6 tednov, pri visoko tveganih bolnikih in simptomatski aortni stenozi 14 dni. Tveganje za akutni miokardni infarkt in smrt je namreč pri starejših bolnikov, sladkornih bolnikih in tistih z znižano funkcijo srca pri čakalni dobi nad 12 tednov zelo povečano.

Ob takih strokovnih priporočilih je 146,3 realizirane čakalne dobe na koronarografijo dosežena konec  leta 2016 in 441 bolnikov, ki čakajo nedopustno dolgo, nesprejemljivo. Kako dolgo še? Koliko bolnikom se bo klinično stanje poslabšalo, morda celo kritično? Koliko jih posega sploh ne bo dočakalo?

Nujni so strateški in sistemski ukrepi. Ministrstvo za zdravje mora pridobiti znanje strateškega naročanja (strategic purchasing), sicer ne bodo nikoli optimizirali dostopnosti do zdravstvenih storitev. Razdeljevanje sredstva mora slediti realnim potrebam prebivalcev in ne na kapacitetam izvajalcev. Spremljanje kakovosti bi moral biti potreben pogoj za dodeljevanje sredstev za zdravstvene programe. Razdeljevanje javnih sredstev med izvajalci naj Ministrstvo za zdravje izvede preko javnega razpisa, sprva za enkratni dodatni program in nato vsaj za celotni prospektivni program. Namesto iskanja tujih nasvetov lahko kar uporabijo številne pozitivne izkušnje pridobljene pri uspešnih domačih projektih, na primer Nacionalnem razpisu 2010.

Nujna je zaveza in sodelovanje vseh deležnikov v zdravstvu:  izvajalcev, plačnikov in pacientov. Vlada in nato Državni zbor bi morala sprejeti interventni zakon po hitrem postopku za sanacijo zdravstvenega sistema, sistema ki sodi med najvišje prioritete in vrednote večine državljanov. Zakon bi moral biti z enim členom: »Proračun bo letno umestil 100 milijonov evrov do stabilizacije delovanja zdravstvenega sistema«. Model pa lahko uporabijo kar iz sanacije bank iz bližnje preteklosti.

Prim. mag. Dorjan Marušič, dr. med. je nekdanji minister za zdravje in strokovnjak za področje zdravstva, pri komentarju pa sta sodelovali še dr. Valentina Prevolnik Rupel in mag. Marjeta Kuhar