Prispevki

Skupinska

Mednarodni seminar v Velenju o enakosti žensk: Resnični napredek družb se meri s stopnjo dosežene enakosti žensk

V Velenju je potekal večdnevni mednarodni seminar v organizaciji Socialnih demokratov, Ženskega foruma SD in Evropske mreže za enakost spolov o sodelovanju politike in sindikatov ter civilno-družbenih organizacij v graditvi politik za enako ekonomsko neodvisnost žensk. Udeleženke seminarja je nagovorila tudi ministrica za obrambo, socialdemokratka Andreja Katič. Na seminarju, ki se je začel v petek, 1. decembra 2017, v dvorani hotela Paka z omizjem pod naslovom “Zakaj in kako sodelovati?”, so udeleženke iz desetih političnih strank regije jugovzhodne Evrope in štirih reprezentativnih sindikatov spregovorile o tem, kako sodelujejo v graditvi politik za enako ekonomsko neodvisnost žensk, za usklajevanje dela in družine, za enako politično moč žensk pri odločanju v strankah, sindikatih in v družbi.

Andreja Katič in Sonja Lokar na seminarju

Omizje je vodila predsednica društva Evropska mreža za enakost spolov Sonja Lokar, ki je med drugim poudarila, »da Socialni demokrati vemo, kako je napredek k enakosti spolov usodno odvisen tudi od sposobnosti sodelovanja naših socialdemokratskih strank s sindikati in od zavedanja enih in drugih, da se resnični napredek družb meri s stopnjo dosežene enakosti žensk«. Zato je po njenem mnenju to dobro sodelovanje potrebno negovati in v prihodnje še obojestransko dodatno krepiti.

Razprava

Predsednica Ženskega foruma SD in državna sekretarka Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Martina Vuk ter ustanoviteljica Komisije za enakost spolov pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in dolgoletna sindikalistka Metka Roksandić sta v izmenjavi mnenj skupaj ugotovili, da imata obe ženski organizaciji podobne probleme s prevladujočo politično kulturo svojih matičnih organizacij, ki je še vedno daleč od uveljavljanja resnične enakosti spolov.

Obe sogovornici sta delili tudi podoben pogled na to, katera so ključna vprašanja, ki jih je na področju še vedno trdovratne neenakosti med spoloma potrebno urejati. »V Sloveniji je dozorel čas, ko bi se o tem, kako jih najbolj uspešno razreševati, morali začeti tudi neposredno pogovarjati ne samo s civilno-družbenimi organizacijami, s katerimi že leta odlično sodelujemo, ampak tudi med seboj ter skupaj poiskati in si iskreno prizadevati za najboljše rešitve,« je povedala Martina Vuk.

Omizje v Velenju

»Revščina in socialna negotovost žensk, ki delajo v manj zavarovanih oblikah zaposlitve, nasilje nad ženskami na delovnem mestu, zamujanje države pri organizaciji družbene skrbi za dolgotrajno oskrbo, ki delo za pomoči potrebne družinske člane v glavnem prelaga na ramena že tako polno zaposlenih žensk,« je med drugim poudarila Metka Roksandić.

Drugi dan seminarja je bil med drugim namenjen izmenjavi učenja iz napak in dobrih praks, ki so jih aktivistke in aktivisti socialdemokratskih strank in sindikatov že razvili s svojimi dosedanjimi prizadevanji za enako ekonomsko neodvisnost žensk, za boljše usklajevanje delovnih in poklicnih obveznosti ter za povečevanje ne samo števila izvoljenih na položaje odločanja, ampak predvsem dejanske moči žensk v teh strankah in sindikatih. Razprava in dogovori so se nanašali tudi na razvijanje bodočega sodelovanja med aktivistkami socialdemokratskih strank v državah regije jugovzhodne Evrope ter sindikalnimi aktivistkami.

Delavnica

V zaključnem delu mednarodnega seminarja, ki se je končal v nedeljo, 3. decembra, pa je bilo sklenjeno, da se to sodelovanje okrepi in usmeri na skupno delo, ki bo ponujalo in se borilo za rešitve na naslednja ključna vprašanja:
– ozaveščanje javnosti, da za spolno nadlegovanje in mobing na delovnem mestu niso krive žrtve, ampak storilci in delodajalec, ki je oboje dolžan preprečiti
– zagovarjanje javnega objavljanja plačilnih spiskov (brez imen) v podjetjih in javnih inštitucijah, da bo postalo jasno, kakšne so dejanske razlike v plačah po spolu in jih bo zato lažje odpravljati
– zagovarjanje uvajanja brezplačne pravne pomoči v zadevah ekonomskih ter socialnih pravic žensk in moških, ki delajo v netipičnih delovnih razmerjih (t.i. prekarno delo)
– zagovarjanje enake zdravstvene in socialne zaščite brezposelnih ter prekarnih nosečnic in porodnic, kot so je deležne delavke, ki delajo v polnem delovnem razmerju
– zagovarjanje uvajanja novih sistemov univerzalnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo po skandinavskem vzorcu, v obliki vsem dostopnih javnih storitev, ki bo ženske razbremenila brezplačnega skrbstvenega dela.

Mija Javornik - komentar

Komentar Mije Javornik: “Radikalna desnica nikdar ne zraste, preden ne pade levica!”

Nehajmo viti roke nad uspešnim pohodom radikalne desnice, ki požira tudi naše volivce in volivke. Organizirajmo se. Evropska levica je v zgodovinski zadregi. Socialdemokrati in socialdemokratke smo sebe vedno razumeli kot politično gibanje, ki se bori za napredne družbene spremembe in uveljavljanje novih vrednot.

V delavskih bojih in skozi politično delovanje smo dosegli velike zmage kot so osemurni delavnik, socialna varnost, kvalitetno javno zdravstvo in šolstvo, enakopravnost spolov in niz drugih dosežkov, ki so jih sčasoma ljudje začeli jemati za samoumevne. Levica je, ne le uspela opredeliti nove svoboščine in pravice iz dela, ki so postale last vseh demokratičnih družb, ampak jih je udejanila kot sestavni del družbenih ureditev  razvitih  demokratičnih družb.

Vsi smo bili prepričani, da so te zmage izborjene, uzakonjene, zapisane v ustavo in da to zagotavlja njihovo trajnost. Sedaj pa smo soočeni ne samo s sistematično erozijo naših najbolj temeljnih dosežkov, ampak z direktnimi napadi na demokratično družbeno pogodbo, za katero so ljudje v zadnjih sto letih dali tudi življenja. Kot ogrožene/i branimo vrednote, za katere smo bili že prepričane/i, da so varne, ker so postale univerzalne. Kaj se je zgodilo?

Tehnološka revolucija je omogočila blaginjo, kakršne človeštvo poprej ni bilo deležno. Vsega, kar človeštvo potrebuje, danes ni problem proizvesti. A profitni motiv, ki poganja blagovno proizvodnjo in menjavo, to preprečuje (stradanje v Afriki, plodna zemlja z rastlinami, iz katerih multinacionalke pridelujejo gorivo za avtomobile).

Svoj čas je kapital moral, zaradi kompromisa, ki so ga izbojevali močni sindikati, rezultate tehnološkega razvoja deliti z delom, danes jih več ne. Proizvodnjo seli tja, kjer je delovna sila cenejša in manj organizirana, visok delež brezposelnih in prekarnih delavcev, delavk v razvitem svetu pa je ostal neorganiziran, posledično nemočen. To je srčika današnjih družbenih neenakosti v razvitem svetu.

Zaradi tehnološkega razvoja in tako zastavljene globalizacije, se je civilizacija razvitega kapitalizma, ki je temeljila na visoki zaposlenosti in majhni rezervni “armadi” dela, spremenila v civilizacijo odvečnega prebivalstva. Levica v novo nastali situaciji ni ponudila odgovorov, kot npr. bistveno zvišanje odgovornosti kapitala za sonaraven razvoj in družbeno odgovorno produkcijo in menjavo, soupravljanje zaposlenih, participacijo državljank in državljanov v odločanju, krajšanje delovnega časa, koncept univerzalne dostopnosti do vseživljenjskega učenja.

Namesto tega se je odzvala kot »desnica s popustom«, tj. z vztrajanjem pri predstavniški partitokraciji in z omiljenimi projekti varčevanja za vsako ceno. Evropska levica je pristala na dnevni red konservativnih političnih sil, globalizacijo je razumela kot napredek, gospodarsko rast kot družbeni uspeh.

Spregledala je množice svojih volivcev in volivk, ki so izgubili delo, padali iz položaja dobro zavarovanih predstavnic, predstavnikov srednjih slojev v prekariat, se z izobraženimi  otroki vred znašli pred prazno prihodnostjo v pokrajinah, kjer so od njihovih delovnih mest ostale samo zapuščene proizvodne hale. To velja tako za Veliko Britanijo kot za Poljsko, tako za Francijo kot Madžarsko, velja pa tudi za Slovenijo.

Zaradi civilizacije, ki ne more (več) temeljiti na polni zaposlenosti prebivalstva, tudi socialni modeli, ki so na tem temeljili, ne morejo več obstati. Socialne modele je potrebno nadgraditi, jih preobraziti v koncept, ki bi ga poimenovala koncept »socialnega državljanstva«.

To državljanstvo je na globalni ravni že bilo dogovorjeno (konference Združenih narodov v 90ih). Mogoče bi si želeli bolj zavezujočih ciljev, a smer je bila dovolj jasno nakazana – smer globalno opredeljenih, mednarodno zavezujočih in uveljavljenih nedeljivih človekovih pravic.

Dejanski globalni razvoj je šel povsem v drugo smer. Danes v razvitem svetu ne moremo več govoriti o nedeljivih človekovih pravicah, saj jih je desna sredina v zasledovanju profitov že pred krizo leta 2008 skrčila na identitentne pravice. V ekonomski krizi, ki jo je povzročil finančni kapital, so postale vprašljive še te identitetne pravice, npr. pravice priseljencev, priseljenk, manjšin, ranljivih skupin, spolno in reproduktivno zdravje in pravice žensk, v zadnjem času tudi pravice begunk in beguncev.

Vsak korak stran od nedeljivih človekovih pravic je prispeval svoj delež k porastu oboroženih konfliktov v svetu, k zaostrovanju socialnih nasprotij med izgubarji globalizacije v razvitem svetu, in vodil k zmanjšanju družbene moči socialnih demokracij.

Zdi se, da je socialna demokracija v času prosperitete pozabila, da njena vloga ni samo vzdrževanje ravnotežja med delom in kapitalom, ampak da mora reformirati kapitalizem, tj. postopoma prenašati težišče moči s kapitala na osmišljeno delo, na znanje, na inovacije, ki služijo ljudem in ne obratno.

Dometa političnih gibanj se ne presoja samo po časih polne zaposlenosti in gospodarskega razcveta, ampak predvsem po prepričljivosti njihovega delovanja v času krize, stagnacije, nazadovanja, brezposelnosti in revščine.

Velja imeti v mislih dejstvo, da nobena politična sila ni zmagala, če v njej ljudje niso videli realistične obljube boljšega življenja. Obljuba boljšega življenja, ki jo je zadnje desetletje ponujala socialna demokracija, pa se ni dosti razlikovala od obljub političnih sil v njeni soseščini. Zelo je pazila na politična zavezništva v koalicijah in – zdi se – pozabila na zavezništvo s svojimi volivci in volivkami.

Populistično desničarstvo morda postavlja prava vprašanja, a ponuja odgovore, ki kratijo človekove pravice. Manj kot so njihovi odgovori zasnovani na obče pripoznanih dejstvih, bolj jih popularizirajo. Zato je toliko pomembneje, da levica v tem – za to primernem trenutku – obudi hrepenenje ljudi po enakosti in svobodi.

V političnem delu to terja od levice, da hrabro razgali ozadje in prave interese radikalne desnice za širjenje strahov, razpihovanje sovraštva, projekte izključevanja teh ali onih, za  opravičevanja nasilja. To od levice tudi terja, da ljudem pokaže, da zdaj, bolj kot kadarkoli, potrebujemo okrepljeno solidarnost in preseganje nacionalnih in nadnacionalnih razvojnih neenakosti.

Populistična desnica nima moralnih zavor, njeni »posvečeni« cilji opravičujejo vsa sredstva, za njihov prav ni škoda krvi in trpljenja niti lastne ciljne skupine – “njenega” naroda, ljudi “edine prave vere in kulture”, kaj šele krvi in trpljenja tistih, ki jih izključuje.

Strah pred izgubo tistega, kar naj bi po avomatizmu naravnih zakonov šlo »našim« in delitev na »naše« in »vaše« sta preprosta mehanizma, s katerima populistična desnica razvite demokratične družbe spreminja v družbe preganjanja »sovražnikov, sovražnic«, izdajalcev, izdajalk« »genetsko ali rasno manjvrednih«, kakorkoli »drugačnih«.

Nacionalizem, ksenofobijo, rasizem, seksizem in vsa druga sovraštva, ki jih populistični desnici uspe vzpostaviti in usmeriti proti izdvojenim »drugačnim« bomo presegli samo s politikami, ki vzpostavljajo solidarnost, vključevanje, enakopravno sodelovanje in sožitje ljudi v vsakdanjem življenju sosesk in delovnih okolij. Taka politična strategija, ki se bralki ali bralcu tega teksta mogoče zdi kot prazna floskula, je pravzaprav bila temelj pravic in svoboščin, ki jih moja generacija pravkar postopoma izgublja.

V vseh zgodovinskih obdobjih se ključne politične bitke odvijajo v poljih razrednega in spolnega reda. Sodobna stremljenja desnice po preoblikovanja spolnega reda v sozvočju s tako imenovanimi “tradicionalnimi vrednotami” in v skladu z “božjim načrtom” in “naravnim  redom” prikrivajo, da gre v resnici za poskuse spremembe razmerij moči med razredi v korist kapitala.

Ni treba pogledati daleč, da na pročelju RKC ugledamo propagandni film proti pravicam žensk o odločanju o lastnem telesu; film proti pravici, ki je v Sloveniji od leta 1974 zapisana kot ustavna svoboščina. Ta manever izsili veliko družbeno  razpravo o ženskem telesu in odvrne pozornost od neprijetne razprave o plačah in pogojih dela na primer medicinskih sester.

Problem levice torej ni radikalna desnica. Ta se vzpenja na vsrkavanju in reinterpretiranju idej levice, ker si ne more privoščiti, da bi zanikala svoboščine in pravice, ki so jih ljudje ponotranjili.

Levica zato – po mojem mnenju – mora ponuditi novo pogodbo med delom in kapitalom, v kateri bo bistveno večji delež moči in odločanja pripadel delu, in nadgrajevati univerzalne sisteme solidarnosti, vključenosti in socialne varnosti, ki jih je ustvarila ter prenehati s krpanjem »družb kratkoročnih projektov«, ki jih za glasove volivk in volivcev ponuja zmerna desnica.

Levica je torej bila in mora ostati tista progresivna družbena sila, ki zna in si upa preseči samo sebe. O tem bomo spregovorili tudi na mednarodni konferenci v Ljubljani (16. in 17. junija), ki jo organizira Društvo Evropska mreža za enakost spolov v sodelovanju z žensko skupino Stranke evropskih Socialistov (PES Women) in Ženskim forumom Socialnih demokratov.

Mija Javornik je članica izvršnega odbora ženske skupine Stranke evropskih Socialistov (PES Women) in vodja programov v Društvu Evropska mreža za enakost spolov