Prispevki

Socialni demokrati o situaciji v Venezueli in poziv Ministrstvu za zunanje zadeve RS

Socialni demokrati obžalujemo trpljenje ljudi in napetosti v Venezueli ter obe strani v sporu pozivamo, da se čimprej skupaj dogovorita o nadaljnjih demokratičnih korakih, ki bodo zagotovili legitimno delovanje oblasti. Obenem pozivamo Ministrstvo za zunanje zadeve, da naredi vse za zaščito interesov Slovenk in Slovencev ter naših državljank in državljanov, ki živijo ali se trenutno nahajajo v Venezueli.

Socialni demokrati smo prepričani, da mora Ministrstvo za zunanje zadeve ali Vlada Republike Slovenije pred samostojnim zunanjepolitičnim ravnanjem Republike Slovenije, ki bi posegalo v notranje zadeve Venezuele, pridobiti za to mandat Državnega zbora.

Zato pred odločanjem vlade o predlogu zunanjega ministra Mira Cerarja, da naj Slovenija za začasnega predsednika Venezuele prizna Juana Guaidoja, v SD opozarjamo, da bi moral pred odločitvijo o tem razpravljati DZ oziroma zunanjepolitični odbor. “O kakršnemkoli enostranskem ravnanju, s katerim bi prevzela mednarodnopravno odgovornost, bi se morala vlada pred odločitvijo pogovoriti z DZ,” je poudaril poslanec SD dr. Milan Brglez. “Slovenski pravni red je jasen, tudi DZ mora o tem odločati, bo pa zelo neprijetno, če bo moral o tem razpravljati naknadno,” je ocenil Brglez. Poudaril je, da jih skrbijo državljani v Venezueli, ki se jim ne godi dobro, pa tudi Slovenci, ki tam živijo in za katere bi moralo ministrstvo prvenstveno poskrbeti.

“Tokrat gre za enostranski akt države, ki ima mednarodnopravne posledice,” je opozoril Brglez in poudaril, da “ni mogoče vleči vzporednic s postopkom glede pristopa Slovenije k marakeški deklaraciji”. Pri odločitvi o priznanju začasnega predsednika gre namreč za konstitutivni akt, ki je pomemben za veljavnost nekega režima.

Glede na ustavne kategorije Venezuele se samorazglasitev predsednika ne bi mogla zgoditi. “Če je to veljalo v Kataloniji in Španiji, ne vem, zakaj ne bi veljalo tudi v takšnem primeru,” je ob tem dejal Brglez. Če so bili torej v primeru Katalonije “ustavni pridržki tisti, ki niso mogli zadovoljiti neposredne uporabe mednarodnega prava glede samoodločbe, ne razumem, zakaj bi bilo tokrat drugače in zakaj bi uporabljali dvojna merila v naši zunanji politiki”, je še opozoril Brglez v izjavi za medije v DZ.

Brglez: Slovenija z vztrajno in aktivno podporo Republiki Makedoniji na poti v evroatlantske integracije

Republika Slovenija je imela v več kot četrt stoletja dolgem samostojnem življenju priložnost že dodobra spoznati pravice in obveznosti, ki jih prinaša članstvo v mednarodni skupnosti. Če na sodobne mednarodne odnose pogledamo z bolj realistične perspektive, potem je strateški položaj Republike Slovenije pri zunanjepolitičnem udejstvovanju nesporno območno in področno zamejen. Od leta 2004 ga izrazito definira članstvo v dveh ključnih evroatlantskih integracijah, ki je znatno predrugačilo naše zunanjepolitične možnosti ter hkrati pričakovanja drugih do nas.

Že v postopku pridruževanja EU in zvezi Nato je naša država kot svoj ključni zunanjepolitični interes nakazala območje Zahodnega Balkana. Ta interes je sovpadal s pričakovanji evropskih institucij in mnogih držav članic, da bo Slovenija tista »brv« do Zahodnega Balkana, preko katere bo potekal prenos evropskih vrednot, znanja in izkušenj s ciljem jasne perspektive članstva za države iz te regije. To strateško usmeritev naše zunanje politike smo potrdili v Deklaraciji o zunanji politiki Slovenije, ki jo je Državni zbor sprejel leta 2015. Slednja tako določa, da je med prednostnimi področji in območji izvajanja ciljev zunanje politike Slovenije »nadgradnja slovenske prisotnosti na Zahodnem Balkanu, dejavna podpora širitvi Evropske unije in Nata ob izpolnjevanju pogojev, zlasti vladavine prava.«

Da je Slovenija cenjena in uspešna mentorica državam Zahodnega Balkana potrjujeta npr. včlanitev Črne gore v Nato junija lani ter zadnji napredek Republike Makedonije pri vključevanju v EU in Nato. Slednjo je od evropskih integracij ter dokončanja demokratične tranzicije vse od razglasitve njene samostojnosti leta 1991 ločeval nerešen spor o imenu z Grčijo. Zaradi imena Republika Makedonija, ki si ga je država nadela ob osamosvojitvi, je bila npr. v OZN sprejeta pod začasnim imenom Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, medtem ko je bil proces vstopanja v druge integracije, katerih članica je tudi Grčija, v preteklosti večkrat blokiran. In to navkljub temu, da je Republika Makedonija leta 2012 celo dobila tožbo pred Meddržavnim sodiščem proti Grčiji zaradi grške blokade vstopa v Nato leta 2008 v nasprotju z začasnim sporazumom iz leta 1995.

17. junija 2018 sta makedonski in grški zunanji minister podpisala sporazum, ki spor o imenu rešuje s preimenovanjem Republike Makedonije v Severna Makedonija. Rešitev so pozdravili visoki predstavniki OZN, EU in Nata ter številnih držav, vključno z Republiko Slovenijo, kot korak k bistvenemu izboljšanju odnosov med državama ter pot k miru in stabilnosti na celotnem Zahodnem Balkanu. Hkrati so visoki predstavniki EU in Nato jasno nakazali, da uveljavitev sporazuma za Republiko Makedonijo pomeni okoliščino za odločen napredek v približevanju tema organizacijama.

Tudi v primeru reševanja mednarodnih sporov po mirni poti velja, da noben spor ni docela rešen, dokler niso izpeljani vsi koraki, ki so potrebni za uresničevanje dogovora. Zato bo Slovenija svojo odgovorno vlogo mentorice opravila šele takrat, ko bo Republika Makedonija dobila enakopravno mesto v ključnih evroatlantskih integracijah. Slednje pomeni, da je vztrajna in aktivna podpora Slovenije ključna tudi oz. še posebej v fazi uresničevanja doseženega sporazuma z Grčijo. V primeru Republike Makedonije pot do te faze vodi preko potrditve sporazuma na referendumu, ki bo potekal to nedeljo, 30. septembra.

Republiko Makedonijo in njene državljane so pred odločanjem, ki je do neke mere podobno zgodovinsko kot referendumska odločitev volivk in volivcev 8. septembra 1991 za samostojnost Republike Makedonije, prišli podpret predstavniki mednarodnih organizacij, vključno z visoko predstavnico EU Federico Mogherini in generalnim sekretarjem zveze Nato Jensem Stoltenbergom, predsednika avstrijske in nemške vlade ter številni drugi.

Le nekaj dni pred referendumom, v torek, 25. septembra, se bo na delovnem obisku v Republiki Makedoniji mudil tudi predsednik Državnega zbora RS mag. Dejan Židan. Čeprav po svoji naravi delovni, je ta obisk izkaz tradicionalnih prijateljskih odnosov med državama in pomembna podpora dosedanjim aktivnostim vlade ter uradnim stališčem Republike Slovenije v evropskih institucijah.

Republika Slovenija je bila namreč ena izmed prvih držav, ki so Republiko Makedonijo priznale pod njenim ustavnim imenom. Medtem ko je naša država kot prva odprla veleposlaništvo v Skopju, je Republika Makedonija svoje prvo diplomatsko-konzularno predstavništvo odprla prav v Ljubljani. Od takrat sta državi razvili tesne vezi na političnem, gospodarskem in kulturnem področju. Slovenija od leta 2004 bilateralno ter v okviru pobud, kakršna sta Brdo-Brijuni proces ter Berlinski proces, politično, strokovno in tehnično podpira Republiko Makedonijo pri njenem včlanjevanju v EU in Nato. Veleposlaništvo Republike Slovenije v Skopju je leta 2007 in 2008 − podobno kot pri procesu vstopanja Črne gore v Nato − opravljalo vlogo kontaktnega veleposlaništva Nata za Republiko Makedonijo. Republika Makedonija ima v Republiki Sloveniji vseskozi trdo podporo tudi v okviru EU, saj si slovenski predstavniki v Evropskem svetu, Svetu EU in slovenski poslanci v Evropskem parlamentu aktivno prizadevajo za to, da bi Republiki Makedoniji bil omogočen čimprejšnji začetek pogajanj o članstvu v EU.

V zvezi z uresničevanjem sprejetega dogovora z Grčijo je Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije 6. julija 2018 že pozdravilo ponovno ratifikacijo sporazuma med Grčijo in Republiko Makedonijo. 10. julija 2018 se je za širitev EU na Zahodni Balkan ob napredku v izgradnji zaupanja, kakršnega predstavlja doseženi dogovor o imenu med Grčijo in Republiko Makedonijo, na vrhu berlinskega procesa o Zahodnem Balkanu zavzel tudi nekdanji predsednik slovenske vlade dr. Miroslav Cerar. Skladno s splošno usmerjevalno vlogo, ki je določena z Ustavo in Zakonom o zunanji politiki, lahko pričakujemo, da bo tudi Državni zbor v tem mandatu imel še priložnosti za izražanje javno-diplomatske podpore Republiki Makedoniji pod novim imenom.

Zato je tudi obisk predsednika DZ Dejana Židana, ki se bo v Skopju sestal z najvišjimi predstavniki makedonskih oblasti, prispevek k skladni, verodostojni in celostni zunanji politiki, h kateri smo se zavezali z deklaracijo in strategijo zunanje politike. Spričo pomembnih korakov za prihodnost Republike Makedonije ter evropske perspektive in miru v celotni regiji pa udejanja parafrazirano Einsteinovo krilatico, da so mentorji glasniki iz preteklosti in spremljevalci v prihodnost.

Dr. Milan Brglez,

poslanec SD in podpredsednik Odbora za zadeve Evropske unije v Državnem zboru RS

Komentar Tanje Fajon o slovenski zunanji politiki: Odsotnost konsistentnosti in proaktivnosti

Ko pomislim na učinkovito zunanjo politiko, sta prvi asociaciji konsistentnost in proaktivnost. In ko z analitičnimi očali pogledam slovensko zunanjo politiko, imam občutek, da omenjena elementa pogosto manjkata. Konsistentnost pri zunanjepolitičnih dejanjih temelji na enotnosti in jasnosti stališč, ki jih izvajamo, sledeč začrtanim in določenim ciljem. To zunanji politiki daje vidnost, subjektu, ki jo izvaja pa pripisuje lastnosti, kot so dosleden, odgovoren in načelen. V nasprotnem primeru zunanjepolitično delovanje države hitro okarakteriziramo kot ne dovolj odločno, državo pa kot nepomembno igralko na geostrateškem parketu.
 
Slovenska zunanja politika ni konsistentna, potrebuje boljše usklajevanje, saj se velikokrat zdi, da stališča in ‘kampanje’ niso vidne ali uspešne v drugih institucijah ali državah. Tudi tematske prioritete – kot je na primer zelena diplomacija – pogosto izgubijo rdečo nit oziroma pojavijo se zgolj takrat, ko se Slovenija poteguje za kakšno vlogo znotraj mednarodnih organizacij, pa še to v “zadnjem trenutku” (recimo kandidature v OZN – Organizaciji združenih narodov) ali ko država lobira za določeno stvar. Ravno zaradi te nekonsistentnosti, ko gre za usklajevanje, slovenska zunanja politika ne izkorišča v pravi meri potenciala, ki ga ima na področju znanstvene ali kulturne diplomacije. Pobude in predlogi torej obstajajo, a zaradi nezadostne usklajenosti nimajo dometa, ki bi ga lahko imele in to povzroča veliko škodo.

(Ne)konsistentnost se odraža tudi v obravnavi in zavzemanju pozicije do ključnih vprašanj v današnjem mozaiku mednarodne skupnosti. Eden izmed teh primerov je palestinsko vprašanje. Nedvomno je, da brez odločnih ukrepov mednarodne skupnosti miru na Bližnjem vzhodu ne bo mogoče doseči in zato je mednarodno priznanje neodvisne in samostojne države Palestine tudi s strani Slovenije absolutno nujno. Slovenija bi s tem naredila odločen in pogumen korak, pomemben za sožitje narodov na Bližnjem vzhodu. Socialni demokrati smo pred skoraj dvema letoma pozvali vlado, naj nemudoma prizna Palestino, s katero Slovenija že vrsto let vodi diplomatske odnose, a do danes do tega žal ni prišlo. Bojim se, da s tovrstnim obnašanjem, ko gre za občutljiva vprašanja in je treba ravnati pogumno in načelno, izgubljamo kredibilnost in spoštovanje v mednarodni skupnosti.

Zaradi odsotnosti proaktivnosti pa dolgoročno izgubljamo spoštovanja vreden glas na geopolitičnem zemljevidu. Ob razvoju komunikacijskih tehnologij, pa tudi ob naraščanju števila držav, boj za ugled v mednarodni skupnosti postaja vedno bolj zahteven. Od razvitih držav, kot je Slovenija, je pričakovati, da bo vodila dinamično, vsestransko in proaktivno zunanjo politiko ne glede na to, da je majhna in mlada država.
 
Nasprotno pa slovenska zunanja politika nemalokrat pokaže reakcijski, ne pa tudi proaktivni ali napredni karakter. Še več, zdi se, da po osamosvojitvi in ‘prodoru’ v mednarodne organizacije, po uspešno izpogajanemu članstvu v EU in predsedovanju Svetu EU v letu 2008, RS nima popolnoma dodelane in jasne vizije glede razvoja in profiliranja države, kar se odraža tudi v slovenski zunanji politiki. Zdi se, da smo v prvih desetih letih delovanja pokazali premišljeno, moderno, evropsko, napredno zunanjo politiko, da smo (na)pisali zgodbo o uspehu, na to pa se je začelo obdobje nemotivirane in reakcijske zunanje politike, ki je izgubila stratški interes.

Tovrstno delovanje je morda še najbolj očitno v EU zadevah. EU zadeve se – kar je velika napaka! – obravnava kot zunanje zadeve, kot zunanje delovanje Republike Slovenije. V 12-ih letih, kolikor je minilo od članstva v EU, se slovenski državni aparat ni navadil vključujočega delovanja, ko gre za EU. To sproža tudi učinek snežne kepe, ki odtujenost od EU prenaša na državljane Slovenije. Zato vselej prisotna retorika v slogu ‘EU tako zahteva! / Bruselj je tako ukazal’ ni ne pravična ne produktivna. Celovita integracija dimenzije EU v delovanje slovenske države in družbe bo dosežena le takrat, ko bo Slovenija imela jasno vizijo nadaljnjega razvoja Evropske unije in položaja in vloge Slovenije znotraj nje ter ko bo znala to na pravi način predstaviti in skomunicirati s svojimi državljani.

Verjamem, da je trenutna situacija v EU in obdobje po Brexit-u, ko je jasno, da ureditev EU potrebuje svež zagon, tudi za Slovenijo primeren čas, da premisli o svoji vlogi znotraj EU, pa tudi v širšem mednarodnem okolju. Za to potrebujemo iskren pogovor z ljudmi, politiki, gospodarstveniki, stroko, civilno družbo o tem, kako si predstavljajo EU v prihodnosti, kaj od nje pričakujejo in kaj bi spremenili.

Zato Sloveniji ob petindvajseti obletnici želim, da pridobi več konsistentnosti in bolj proaktivno delovanje zunanje politike, politike z dolgoročno vizijo, ki bo govorila z nacionalnim in evropskim glasom, kar je recept za uspeh v mednarodnih odnosih. In s katero bo naša država, naše zunanje ministrstvo in diplomati, Slovenci, ki bodo delali in zatopali našo državo v tujini postali zgled drugim državam na mednarodnem prizorišču. In si s tem zgledom in podporo države tudi odpirali vrata v mednarodne institucije.

Tanja Fajon
evropska poslanka S&D in predsednica Sveta SD za zunanjo politiko

Marko Sjekloča: Dvanajst narodov, dvanajst ujetnikov Balkana

Balkan od Rimskih časov do turškega osvajanja

Pod vtisom zadnjih vojn na Balkanu morebiti naš spomin ne sega daleč nazaj, pogosto ne sega dlje od druge svetovne vojne. Vendar kotel pričenja vreti na Balkanu že po smrti Atile 454. leta. Sledil je pospešen propad rimskega cesarstva, ki je omogočil prihod prvih barbarov, Gotov in Vizigotov. Prvi barbari, ki so se nastanili za stalno na Balkanu, pa smo bili Slovani (ali Sloveni) konec 6. Stoletja.

Prihod Slovanov ni pomenil, da ne bo novih invazij, vendar so Slovani iz novih invazij na koncu izšli kot zmagovalci. Pomembna izjema so le Albanci, ki jih ni bilo mogoče poslovaniti, še več, od bitke na Kosovu Albanci širijo svoje etnično ozemlje na Kosovo, zibelko srbstva.

Slovani so na jugu Balkana naleteli na helenizirane Ilire, na vzhodu na helenizirane Tračane, na zahodu pa na romanizirane Ilire, od vseh prvotnih prebivalcih Balkana pa so le Albanci in Vlahi (danes Romuni) ohranili svojo kulturo in jezik brez večjega vpliva Slovanov.

Čeprav so v prvih treh stoletjih prisotnosti Slovani poslovanili avtohtona ljudstva, to ni pomenilo le poslovanjenja, temveč tudi aglomeracijo kultur, tj. tudi Sloveni so na teh področjih absorbirali elemente, ki so jih kasneje prelevili v značilne Dalmatince, Hrvate, Bolgare ali Srbe z vsemi razlikami med njimi.

Tako je prihajalo do etničnih razlik med Slovani na vsem Balkanu. Slovenska plemena so se naseljevala malo drugače, s severa, torej iz današnje Češke in Moravske. Ne smemo pozabiti, da je prišlo tudi do velikega genetskega mešanja in po vsej verjetnosti danes med slovanskimi ljudstvi na Balkanu ni »slovanski gen« toliko razširjen kot bi pričakovali, saj so Slovani bili kljub temu le manjšina. Zato je prihod Slovanov na Balkan primer, ko je manjšina poslovanila večino.

Stari Bolgari iz Azije, Mongoli, Huni, Kazahi, ki so osvajali Balkan, so dodajali k tej aglomeraciji krvi in kultur, a politično so vladali le prehodno. Avtohtoni prebivalci na področju današnje Bolgarije (čigar ime izvira iz staroselcev doseljenih iz Azije) so denimo popustili pred slovansko kulturo in se poslovanili. Stare civilizacije so morebiti propadale, ne pa ljudstva, ki so spreminjala kulturo in jezik in se pretvarjala v nekaj drugega.

Vse do Kosovske bitke 1389 in Bolgarskega razpada 1396 ni za dlje časa obstala nobena državna tvorba. V vsem term času, do prihoda Turkov, ni bilo na Balkanu dolgotrajne močne politične tvorbe, prav tako pa ne prevladujoče vere. Tako že v prvem tisočletju opažamo razdrobljenost na Balkanu, ki se bo ohranjala vse do danes.

Srbska enotnost se je končala leta 960, povrnili so se Bizantinci iz zato je Turkom bilo lažje premagati jih na Marici in nato tudi dokončno na Kosovu. Bosna je prehajala iz bizantinskih rok v madžarske, bosanski vazali so se občasno osamosvajali, prevladujoče religije pa ni bilo, tako kot denimo v drugih pokrajinah, kjer je kmalu prevladala različica bizantinske in grške pravoslavne vere. V Bosni je dolgo časa prevladovala tradicionalna slovanska bogomoljska vera, ki se je uspešno upirala katolištvu in pravoslavstvu.

Ko so prišli Turki, pa je največje število ravno bogomoljcev (!) prevzelo muslimansko vero, medtem ko so katoličani in pravoslavci svojo vero ubranili. To je pomemben razlog zakaj je v Bosni muslimanska vera razširjena in zato ne smemo pozabiti, da so korenine današnjega bošnjaštva z muslimansko vero in običaji kot nacionalno značilnostjo, ravno v nekdanjem slovanskem bogomoljstvu.

Turških pet stoletij

Od Kosova dalje je turško osvajanje trajalo vsaj štiristo let, a tudi umik Otomanov je trajal vsaj sto let. Od bitke pri Mohaču 1526 je prenehala madžarska vladavina na Hrvaškem in tudi na Hrvaško sej je razširil otomanski imperij.

Mohač je bil pomemben mejnik v zgodovini balkanskih narodov. Pod pritiski Turkov je prihajalo do velikih selitev ljudstev, predvsem Srbov, Hrvatov in Vlahov, tudi Germanov, ki so postali branitelji novih meja, recimo v primorskem Senju ali Beli Krajini. Obmejne pokrajine so se spreminjale v vojne krajine.

Prva srbska selitev po padcu Srbije leta 1459 (in druga velika selitev Srbov leta 1690 pod Brankovići) je pomenila ponovno mešanje ter novo olje na ogenj kasnejših mednacionalnih sporov, posebno pa je vplivala na globoko sovraštvo in nezaupanje med Turki in Srbi. Potem ko so Srbi zapustili danes mitično Kosovo, so se na njihove domove priseljevali Albanci in močno spreminjali etično sestavo ‘srbske zibelke’.

Na Hrvaškem in Madžarskem so Srbi postajali pomembna manjšina in ponekod večina (Denimo deli Like in Hercegovine), ki je svoje nacionalne značilnosti ohranila skozi naslednja stoletja in jih pogosto branila z oboroženimi vstajami, tako proti Turkom (»hajdukovanje«), Habsburžanom ali NDH, Nemcem in Italijanom. Zato ne preseneča, da so leta 1941 med prvimi pričenjali vstajo v razpadli kraljevini Jugoslaviji prav Srbi v Liki, a tudi leta 1992 je v istih krajih prihajalo do novih vstaj.

Turki niso mogli nikoli umiriti Balkana, delno zaradi svoje ekspanzivne naravnanosti in nenehnega poskusa širjenja v srednjo Evropo, kasneje pa zaradi upornih ljudstev (Medtem ko so Habsburžani Slovence lažje »umirili« – ne pozabimo, da kmečki upori na slovenskem niso bili naperjeni proti germanski prevladi), čeprav so tudi evropske države želele, da bi balkanska ljudstva bila bolj zvesti podložniki, tudi Turčiji, velikemu sovražniku zahodnih velesil in Rusije.

To je na prvi pogled nenavadno, toda s strateškega interesa velikih razumljivo. Takega mnenja ni bila Avstrija, ki je od poraza Turkov pred Dunajem 1683 (od turške zmage na Mohaču je minilo že precej časa) spodbujala ljudstva k odporu proti Turkom.

Ruski dejavnik je od ruske zasedbe Krima 1783, kljub bolečem porazu v vojni 1853-56, in postopnega ruskega prodora na Balkan, dal veliko moralno moč Srbom in Črnogorcem. Dejansko današnje balkanska politična slika pričenja nastajati v in po krimskih krizah. Od krimskih vojn naprej se tudi pričenjajo oblikovati odnosi med velesilami v Evropi. Od takrat naprej nastaja nova Rusija, pa tudi korenine hladne vojne v 20. Stoletju.

V 19. stoletju so evropske velesile želele, da Turčija, ki je že močno pešala, postane moderna država in da svoje dežele nadzoruje. Torej niso razmišljale o razpadu turškega imperija, vsaj ne v smislu osamosvajanja narodov. V slabi Turčiji so videle nove grožnje. Avstrija je v turških notranjih nemirih videla svojo priložnost in jih je tudi izdatno podpihovala, posebno od leta 1788 naprej.

Hercegovina in Srbija, posebej pa neodvisna Črna gora, so bile stalno vir vstaj. V Hercegovini so vstaje bile pogoste, posebno pravoslavcev, Srbi pa so po prvi 1804 in drugi vstaji 1815 praktično dosegli neodvisnost.

Po vstaji v Moldaviji 1821. Leta, ki je bila po dveh srbskih vstajah naslednja večja vstaja proti Turkom, je sledila vstaja na Peloponezu in 1829. je velik del Grčije bil svoboden in kmalu je nastala država Grčija. Sledila je popolna srbska samostojnost.

Hajduška Bosna

Po vstaji v Hercegovini in vojni Črne gore s Turčijo 1875, se je v nekaj letih politični zemljevid Balkana popolnoma spremenil. Turčija je bila tako oslabljena, da se je hercegovska vstaja z lahkoto širila po Balkanu, prvo pa seveda v Črno goro, ki je hercegovsko vstajo podprla in uporabila tudi za svojo vojno proti Turčiji in lastno teritorialno širitev v Hercegovino.

Globalna posledica hercegovske vstaje leta 1875 in vojn, ki so sledile do januarja 1878, v katerih so ruske enote prišle vse do Konstantinopla, in kot rezultat sanstefanskega miru 3. marca 1878, so nastale Srbija in Romunija ter avtonomna Bolgarija. Neodvisnost je priznana tudi de facto Črni gori, Rusija in Črna gora pa sta izdatno pridobili na ozemlju (legalizirano z berlinskim kongresom junija-julija 1878).

Pot do sanstefanskega miru je bila trnova za Turčijo, saj so se ji upirali tudi v Aziji. Posledice uporov in vonj balkanskih narodov so bili pokoli nad turškim prebivalstvom (260.000 pobitih v Bolgariji – govorimo o prvem velikem pokolu na Balkanu v moderni dobi, ki se je nato še nekajkrat ponovil) in beg (danes bi rekli etnično čiščenje) stotisočev z Balkana (100.000 iz BiH, ki je postala avstrijski protektorat, pol milijona iz Bolgarije) in še dve desetletji poprej s Krima (600.000). Bežali so v razmajano otomansko cesarstvo, ki sta ga pestili še lakota in državni bankrot. Vse skupaj je poslabšalo še turško krvavo maščevanje.

Po letu 1878 so se odnosi med državami nekoliko umirili, vendar ne več kot za tri desetletja, čeprav so se notranje težave še naprej kopičile, posebno v BiH, ki ni nikoli sprejela avstrijske okupacije, pa tudi v preostalih turških pašalukih, današnja Albanija, Bolgarija, Makedonija, ki so želele popolno osvoboditev po vzoru Srbije ali Romunije. Zametke hladne vojne v 20. stoletju je torej iskati v teh dogodkih, posebej od krimske vojne naprej in balkanskih dogodkih v drugi polovici 19. Stoletja.

Posledice so bile razpad velikih imperijev in osamosvajanje narodov iz nekdanjih »ječ narodov« in ustanavljanje nacionalnih držav ali novih večnacionalnih držav, kar se je končalo z zadnjo krizo na Balkanu v letih 1989-1995, ko so nastale na Balkanu nove države, v veliki meri enonacionalne, vendar ne v strogih etničnih mejah, ker je to skorajda nemogoče na Balkanu.

Etnično čiščenje po letu 1991 tako ni osamljen primer v zgodovini Balkana, pravzaprav je le en genocid več v vrsti podobnih (denimo tudi 1941-45) med 19. in 20. stoletjem. Zgodovina Balkana je torej vajena pokolov in etničnih čiščenj, kljub šoku, ki ga je še naša generacija doživela.

BiH je po berlinskem kongresu prešla pod avstrijski protektorat in tako je Avstrija dosegla kar je načrtovala in podpirala že konec 18. stoletja, pred prvo srbsko vstajo 1805, ki jo izdatno podprla. Hercegovska vstaja in Črnogorska vojna proti Turčiji leta 1875 in srbska preračunljivost (ko je Srbija odrekla začetno pomoč Črni gori, ki se je zato sama bojevala z mogočno Turčijo) in nato nova vojna s Turki 1876-78, ki pa je že zajela tudi Rusijo, je povečala prepad tudi med Črnogorci in Srbi.

Berlinski kongres je bil pomemben tudi za Makedonijo, saj je takrat na pritisk zahodnih velesil ločena od velike Bolgarije, nastale s sanstefanskim mirom, in po nekaj mesecih vrnjena Turčiji. To dejstvo sicer bolgarski nacionalisti obžalujejo, ker menijo, da so Makedonci Bolgari in bi morali biti del velike Bolgarije.

Rast Srbije po letu 1878

Težave so se še nadalje kopičile, ko je Srbija po berlinskem kongresu 1878 pričela uresničevati svoje ekspanzionistične apetite. Na tem kongresu je Srbija postala de jure samostojna država, čeprav je poslednji otomanski okupator zapustil kneževino Srbijo že leta 1868. V 19. stoletju je Srbija postala dežela priseljevanja (!), v primerjavi s preteklimi petimi stoletji, ko so jo Srbi predvsem zapuščali.

Dežela priseljevanja je bila do preloma 19. v 20. stoletje, ko je zaradi značilnosti notranjega razvoja postala ponovno dežela izseljevanja. To je bil tretji val srbskih selitev, tokrat čez morje, v ZDA. Podobna je bila usoda v istem obdobju tudi takratne avstro-ogrske Hrvaške in Dalmacije ter slovenskih pokrajin, posebej obmejnih in gospodarsko zanemarjenih (o tem in posebej o slovenskem izseljevanju v 20. stoletju pišem v knjigi Čez morje v pozabo).

Izseljevanje v tem času je v balkanskih deželah bilo zaradi intenzivnega razvoja kapitalizma in razslojevanja ter razpadanja kmečkih gospodarstev ventil za omilitev velikih nasprotij in grozeče lakote. Poenostavljeno rečeno so oblasti izseljevanje večinoma podpirale, da bi razrešile eksplozivna notranja nasprotja. Avstro-ogrska je denimo dajala ugodne kredite za vozovnice čez morje v Boki Kotorski, da bi se znebila upornih prebivalcev, podobno se je dogajalo pod fašistično talijo na Primorskem.

Čeprav so zahodne velesile opozarjale pred agresivnim razpoloženjem, so srbski apetit rasli. Leta 1912 Turčija praktično ostane brez Balkana, srbski apetiti pa se končno afirmirajo po drugi balkanski vojni 1913, ko se razblini bolgarska utopija o novem velikem cesarstvu. Srbski apetiti so tudi zajezeni z nastankom Albanije med leti 1912 (Svobodna Albanija nastane de facto 17. decembra 1912) in 1913 (razrešitev problema Skadra, ki ga je hotela zase tudi Črna gora, ter posledično nevtralizacija Albanije).

Če bi morali strniti turško prisotnost na Balkanu med bitko na Marici (prvi velik poraz srbske vojske proti prodirajočim Otomanom) in prvo balkansko vojno, je teh 541 let (1371 – 1912) bilo tudi obdobje relativne verske in kulturne samostojnosti, saj je zanimivo dejstvo, da turško muslimanstvo ni pritiskalo z veliko močjo na druge kulture in verstva kot je to bil primer nekaterih drugih ekspanzionizmov.

Leto 1908, ko je Avstrija anektirala BIH, je še en ključni trenutek, ki je pridodal k ‘balkanizaciji’ Balkana in posebej BIH. To leto je pomenilo pričetek novega eksodusa 100.000 Turkov in poturčenih Bosancev ter prihod 200.000 Slovencev, Hrvatov, Čehov in Nemcev. BIH je tako še bolj kulturno in versko premešana, s tem da so od konca 15. stoletja po begu iz Španije tudi Židje v BIH bili pomembna manjšina.

Ko je prišla druga svetovna vojna, ni bilo nenavadno, da je prav BIH bila tista, ki se je najbolj množično uprla skrajnima srbskemu in hrvaškemu nacionalizmu in genocidnosti, ki so se eksponirali v obliki četništva in ustaštva. Prebivalci BIH so med okupacijo prenesli tudi največje žrtve in tam so se med drugo svetovno vojno bile največje bitke za osvoboditev Jugoslavije.

Makedonija je srbsko okupacijo po drugi balkanski vojni 1913 plačala s številnimi življenji, z raznarodovanjem in poskusom posrbljenja. Podobno se je po srbski slavni zmagi na Solunski fronti, ki je dala Srbiji krila, pričelo dogajati s Črno goro. Po koncu prve svetovne vojne je Srbija na hitro pozabila na črnogorsko žrtev, ki je na račun lastne lakote in brezkompromisno pomagala tisočem Srbom ubežati pred avstrijsko vojsko na Krf.

Črnogorska državnost je zbrisana na hitro ter učinkovito z ultimativno abdikacijo kralja Nikole in s pobojem črnogorskih parlamentarcev marca leta 1919 (Takrat je tudi moj stari oče za las ušel smrti.). Takrat nastane tudi spor med črnogorskimi zelenaši (pro kraljevi) in bjelaši (prosrbski), ki se vleče še do danes, ko je Črna gora ponovno samostojna država.

Triindvajset let Kraljevine Jugoslavije (1918 – 1941) ni razrešilo vprašanja stalnih sovražnosti med balkanskimi narodi, čeprav rasno mešani med številnimi predslovanskimi in slovanskimi ljudstvi, pa vendarle pretežno slovanske kulture in jezika, kljub nekaj enklavam kot Albanija.

Druga svetovna vojna je pomenila prvi velik obračun med Srbi in Hrvati, ki se je pripravljal že sicer nekaj stoletij, in ki bi bil še bolj krvav, če ne bi bilo partizanskih sil, ki so oba nacionalizma s silo zatirale. Zahvaljujoč temu in po vsej verjetnosti tudi nastanku nove Jugoslavije, je prišlo do (nenavadno) dolgega relativnega zatišja med leti 1945 in 1989, ko je vse skupaj ponovno izbruhnilo.

Čeprav je to zatišje bilo navidezno, kajti v federativni Jugoslaviji se je bil politični boj med elitami za prevlado, ki pa zahvaljujoč Josipu Brozu Titu, ni izbruhnil v krvavi spopad. Se pa je to zgodilo desetletje po njegovi smrti.

Balkan po drugi svetovni vojni

Velesile, predvsem evropske, so upale, da bodo po drugi svetovni vojni nadzirale Balkan, predvsem ker je nova Jugoslavija dajala znake, da se bodo stara nasprotja uspešno zatirala. Zastavile so politiko do Balkana že med vojno in jo proti koncu vojne koordinirale z Rusijo. Toda Balkan se je ponovno pokazal v isti luči. Jugoslavija je odklonila ravnanje po diktatu velesil.

Albanija je popolnoma zavrnila vse zunanje pritiske in se izolirala. Grčija se je razdelila na dvoje in iz tega je izšla državljanska vojna. V želji po samostojnosti, balkanskim narodom ni bilo mar za geostrateški položaja Balkana in interese velesil. Zaradi te velike želje so se velike sile odrekle, vsaj začasno, tesnejšemu nadzoru Balkana.

Grčija je poskušala razreševati notranje težave, ki jih je s pomočjo zavezniških sil razrešila po komunistični vstaji leta 1945 na krvav način. Takrat je iz države moralo emigrirati na desettisoče državljanov, več tisoč so jih pobili, nato pa pričeli z raznarodovanjem Makedoncev in Turkov. Še en primer balkanske netolerantnosti.

V vsem tem času je bila posebnost le Slovenija, čeprav je vse do 1770, ko so Turki še zadnjič prišli pred Dunaj, tudi sama doživljala etnične injekcije. Vendar je njena etnična čistost pod Habsburško monarhijo bila veliko manj prizadeta kot ostalih Slovenov pod Turki. Toda slovensko ljudstvo ni ostalo brez vpliva germanskega večinskega naroda.

Že zgornja kratka zgodovina Balkana, ali bolje rečeno naštevanje ključnih dogodkov, od leta 454 pa vse do 1995, ko se je končala zadnja vojna na Balkanu, kaže, da tukaj nikoli ne bodo nasprotja popolnoma izginila. Žarišč je preveliko, napetosti stalne. Verjetno nikoli ne bo zavladalo zaupanje med Turki in Grki. Športni dogodki med Grki in Turki so podobni dogodkom med Srbi in Hrvati.

Nikoli ne bo tudi popolnega zaupanja med Makedonci in Grki, ki ne morejo pozabiti, da je nekdanja Trakija sedaj naseljena z Bolgari in Makedonci, zato slednjim odrekajo tudi ime. Nikoli ne bo popolnega zaupanja med Hrvati in Srbi. Nikoli pa se tudi ne bo odrekla Istri in Dalmaciji Italija, ki bo čakala na izbruh ‘balkanizma’ (izraz »balkanizem«, ki ga je uvedel Karl Marx), da bi prišla do vzhodnih delov Adriatika.

Zato ni čudno, da se je po 19. stoletju, posebej pa po letu 1913 (vojna za razdelitev plena med balkanskimi zaveznicami proti Turčiji), pričel v mednarodni politični in diplomatski terminologiji uveljavljati izraz ‘balkanizacija.’

Nič nenavadnega, saj imamo na tem področju devet držav, in če dodamo še skrajne konce Balkana, ki gravitirajo ali posegajo na Balkan in pripadajo Sloveniji, Italiji in Romuniji, imamo skupaj dvanajst držav, dvanajst zgodovinskih usod, dvanajst narodov in tudi dvanajst nacionalnih utopij, zmot, frustracij. Je pa značilno, da imajo v 21. stoletju vsi narodi na tem področju svoje samostojne nacionalne države (kar je v malem preslikava tega tudi še BIH), kar se še nikoli ni v preteklosti zgodilo.

Povzetek moje analize

Opisani ključni mejniki so tisti, ki so pripeljali do končne slike o ‘balkanizciji’ Balkana v začetku 20. stoletja. Začelo se je v 18. stoletju na Krimu in z novimi odnosi evropskih velesil, sledilo je prebujanje narodov na Balkanu pod obema imperijema, vrh dogajanj pa je v prvi polovici 20. stoletja. Vojne po letu 1991 so na prvi pogled manj logične ali nepotrebne (dejansko je vsaka vojna nepotrebna), a so le delček zgodovine, ki je pričela z Atilovo smrtjo 454 in ki se verjetno ne bo nikoli končala.

Žarišča ostajajo: Grki in Turki, Grki in Makedonci, Bolgari in Makedonci, Hrvati in Srbi. Lastne državnosti bodo doprinesle k postonem širjenju nacionalnih razlik, vključevanje v EU vseh teh držav verjetno lahko le zavre poglabljanje teh razlik, ne pa odpravi. Sličnosti jezika in kulture ali zgodovine v teh sporih niso argument za bolj prijateljske odnose.

Relativno posebna usoda Slovencev, vtisnjena med italijansko, avstrijsko in turško preteklo zgodovino, bo večni predmet debate o tem, koliko je zato slovenski narod drugačen in koliko del Balkana. Tudi vprašanje ali je Slovenija zaradi posebnosti bolj poklicana kot integracijski dejavnik na Balkanu, nima odgovora. Toda eno je nedvomno, vsaj naslednjih sto ali tudi dvesto let ne bo nikogar, ki bi za večno pomiril zamere in razmerja. To ne bo storila Evropska unija, kot niso storile tudi druge politične integracije.

Katere so torej stalnice v balkanski politiki:
– zunanje sile ne bodo nikoli popolnoma odnehale z vmešavanjem na Balkanu
– odnosi med narodi na Balkanu bodo vedno obremenjeni ne le s preteklostjo, temveč tudi s trenutno realnostjo in zapletenostjo mednacionalnih odnosov
– odnosi med Grčijo in Turčijo bodo večno ostali napeti
– odnosi med Albanci in Srbi ter Srbi in Hrvati bodo večno vir nestabilnosti
– Makedonija in Grčija bosta ostajali vsaka na svojem bregu

V takih razmerah Slovenija ne bo mogla igrati pomembnejšo povezovalno vlogo zaradi:
– pretekle zgodovine in geostrateških odnosov
– ker Slovenija ni velesila
– Slovenija je sama del balkanskega vprašanja
– ker sama ni razrešila svoje odnose z balkanskimi narodi
– ker velesile in EU ne želijo, da Slovenija (in druge balkanske države) postanejo pomemben dejavnik na Balkanu, ker tudi ne želijo, da ena od balkanskih držav prevzema iniciativo, ker v preteklosti to ni pomenilo zaščito interesov evropskih sil, temveč odmik od njih.

Ves ta čas, ko so se odvijali opisani balkanski procesi, je Slovenija bila tudi notranje razdeljena. Nov kapitalistični sistem je Slovenijo še dodatno notranje razdelil, vendar s to razliko, da bo ta razdeljenost težje presežena kot nekatere pretekle.

Novo razdeljevanje na bogate in revne bo moč preseči le s spremembo kapitalističnega sistema. Politične razlike je lažje preseči kot ekonomske, kajti ekonomija ima svoje zakonitosti, medtem ko je v politiki odločilna pogosto dobra volja. V ekonomiji dobra volja ni dovolj. Zato je v politiki kompromise lažje dosegati kot v ekonomiji.

Na žalost razdeljenosti na ekonomskih osnovah na obzorju ni zdravila, lahko jih le omilimo. Zato bodo vse ostale delitve, tudi delitev na »partizane« in »domobrance«, nekoč prej pozabljene ali omiljene, kot pa presežene ekonomske delitve. To še dodatno zapleta razvoj na Balkanu. Ne smemo pa odrekati pozitivnega vpliva evropskega združevanja.

Kar zadeva Slovenijo, predvsem njeno politično elito, imamo vtis, da je bila v preteklosti pretežno kratkovidna, da je postavljala svoje globalne cilje z zamudo, lahko bi rekli skromno in prepozno, ko so bili potrebni že drugi cilji ali spremembe že za obzorjem. To v nekaterih obdobjih ni bilo le slabo, ker je z mero oportunizma manj pretenciozne cilje lažje dosegala.

Zato je z lahkoto in brez velikega objokovanja dopustila odhod tisočih emigrantov čez morje v 19. in 20. stoletju. Zato je tudi z manj travme v primerjavi z drugimi zapustila tako Avstrijo kot Jugoslavijo. Verjetno je to vrlina, kajti skromne pretenzije omogočajo lažje sklepanje novih zavezništev. Tukaj je iskati odgovor zakaj Slovenija v svoji zgodovini nikoli ni imela ljudi svetovnega slovesa.

Upajmo, da je v luči takih dogodkov v preteklosti Balkana veliko lažje razumeti zakaj je Balkan predstavljal vir nemirov, vojn in emigracije skozi svojo dolgo zgodovino in zakaj je pričakovati, da se bo Balkan še nadalje pekel na žerjavici, včasih bolj, včasih manj. Če strnemo z enim stavkom, zgodovina Balkana je poosebljena v Srebrenici, Balkan je »Srebrenica«.

Marko Sjekloča
član Sveta SD za zunanjo politiko