Aprila 2019 je Evropski parlament potrdil direktivo, ki ureja zaščito žvižgačev. Kdo so žvižgači in kakšen je njihov pomen? Žvižgač je v največ primerih zaposleni ali bivši zaposleni, ki razkrije kršitev, domnevno nepošteno, neetično, diskriminatorno, neprimerno ali nelegalno dejavnost v organizaciji, ki jo izvajajo sedanji ali nekdanji člani. Po slovarju Slovenskega knjižnega jezika – je žvižgáčSSKJ -a m, člov. (á) zaposleni ali nekdanji zaposleni, ki razkrije nezakonito ravnanje članov svoje organizacije: najeti žvižgača; zaščita žvižgačev; Žvižgač ima v podjetju, organizaciji, vladni ali javni službi neposreden dostop do informacij o spornem ravnanju, o katerem obvesti organe pregona ali javnost .
Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije je začela veljati 26. novembra 2019 in države članice moramo svojo zakonodajo z njo uskladiti najkasneje do decembra 2021. Direktiva ureja način odkrivanja protizakonitih dejavnosti in zlorab prava, ki se pojavljajo v različnih oblikah kot so korupcija ali goljufije, strokovne napake ali malomarnost. Uporablja se za prijavitelje, ki delajo v zasebnem ali javnem sektorju ne glede na vrsto delovnega razmerja. Tako v javnem kot tudi v zasebnem sektorju direktiva določa vzpostavitev kanalov za prijavo ali razkritje informacij o nepravilnih ravnanjih, za katera so izvedeli v svojem delovnem okolju.
V času mojega mandata smo na Ministrstvi za pravosodje pristopili k pripravi zakona, ki bi celovito urejal to področje. Žvižgači prispevajo k preprečevanju škode in odkrivanju groženj ali škode za javni interes, ki bi sicer lahko ostale neodkrite. Vendar jih strah pred povračilnimi ukrepi pogosto odvrača, da bi svoje pomisleke prijavili. Verjetno po Galetu in opozorilih na netransparentno nabavo zaščitne opreme v Covid krizi o pomembnosti žvižgačev širše javnosti ni potrebno posebej prepričevati.
Drugače pa je to v sami državni upravi, vsaj po mojih izkušnjah. K sodelovanju smo želeli pritegniti tako ministrstvo za javno upravo, ki se je pozivu takoj odzvalo kot ministrstvo za gospodarstvu, kjer želenega odziva, kljub mojim osebnim prizadevanjem, ni bilo. Eden mojih zadnjih obiskov v funkciji ministrice za pravosodje je bil pri predsedniku Gospodarske zbornice Slovenije, kjer sem želela doseči, da bi tudi preko njih šel apel ministrstvu za gospodarstvu, da je nujno potrebno celovito urediti to področje in tako zagotoviti dodatne učinkovite poti preprečevanja in odkrivanja korupcije, ki zavira tudi gospodarsko rast, saj ustvarja poslovno negotovost, upočasnjuje postopke in povzroča dodatne stroške. Okrepljena zaščita žvižgačev bi povečala tudi splošno raven varstva delavcev.
Slovenija je na Indeksu zaznave korupcije Transparency International – Corruption Perception Index za leto 2019 dosegla 35. mesto z oceno 60 (rezultat 0 pomeni visoko koruptivnost države, rezultat 100 pa »zelo čisto«). To je pod povprečjem EU, kjer je povprečje 64 in OECD, s povprečjem 68. Ne bom ugibala, kje bomo v naslednjem letu.
In ko menim celovito – nimam v mislih le zagotovitev kanalov in zaščite prijaviteljev, ki prijavijo kršitve prava Unije, temveč tudi naše zakonodaje. Deloma sicer imamo to področje urejeno parcialno v posameznih zakonih. V zakonu, ki ureja integriteto in preprečevanje korupcije, in prim v bančni zakonodaji. Vendar lahko brez posebne raziskave hitro zaključimo, da to ni učinkovito. Ali vsaj ne dovolj. In spomnimo – ob petkih protestiramo tudi zaradi korupcije!
Zavezal bi pravne subjekte javnega in zasebnega sektorja (za zasebni sektor je meja – več kot 50 zaposlenih), da vzpostavijo kanale in postopke izvajanja zaščite, tako da informacije o dejanskih ali morebitnih kršitvah prava hitro dosežejo tiste, ki so najbližje viru težav, ki so najbolj usposobljeni za preiskovanje in ki imajo po možnosti pooblastila za odpravo. Žvižgači so lahko osebe, ki imajo zaradi dejavnosti, povezanih z delom (ne glede na naravo teh dejavnosti in ne glede na to, ali so plačane ali ne) privilegiran dostop do informacij o kršitvah, ki lahko resno škodijo javnemu interesu, in ki jih ob prijavi lahko doletijo povračilni ukrepi. Žvižgači so tudi druge osebe, kot so delničarji, prostovoljci, neplačani pripravniki in kandidati za delovna mesta. Kanali za prijavo morajo zagotavljati zaupnost identitete prijavitelja, kar je ključnega pomena za zaščito žvižgačev. Država mora vzpostaviti delovanje posebnega organa – ali bo to KPK ali nov organ – za vzpostavitev neodvisnega in samostojnega kanala za zunanjo prijavo, ki je varen in zagotavlja zaupnost ter prijavitelju v razumnem roku zagotovi povratne informacije. Kakršnikoli povračilni ukrepi so prepovedani, zato mora država sprejeti ukrepe za zaščito prijaviteljev.
Verjamem, da ministrstvo za pravosodje nadaljuje s pripravo. Ali tudi s podporo drugih, pa je vprašanje za aktualno vlado.
In ko govorimo o preprečevanju korupcije … Kaj pa bo z novelo Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije – ki (lahko bi rekla v ponovljenem postopku- saj jo je v nekoliko spremenjeni obliki predlagal že Klemenčič) že nekaj časa čaka na obravnavo v Državnem zboru?! Ki bi tudi po mnenju Transparency International pomenila korak naprej, kar so napisali in povedali tudi na javni predstavitvi mnenj v Državnem zboru, kjer razen redkih izjem med poslanci prevelikega interesa ni bilo izkazanega. Ker ji je nasprotoval bivši predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Štefanec, so poslanske skupine izražale pomisleke. Sedanjo vodstvo KPK-ja novelo podpira. Seveda je poslancem lahko izgovor tudi mnenje zakonodajnopravne službe Državnega zbora. Njihovi pomisleki so – pravzaprav – ali sploh potrebujemo KPK s takšnimi pooblastili, če že imamo policijo, tožilstvo, sodstvo … ?! Moj odgovor je: »Da! Saj imamo s korupcijo v Sloveniji resne probleme.«
Junijska vprašanja poslancev SD vladi in ministrom 
