Slovenski medijski prostor se sooča z novimi izzivi.
Cilji nove medijske zakonodaje
Področje medijev ureja zakon, ki je bil sprejet pred skoraj 20 leti, v času prevlade klasičnih tiskanih, radiodifuznih medijev in analognih tehnologij, pred razmahom spletnih in družbenih medijev. Kasnejši popravki so se omejevali na posamične korekcije, ne da bi ponudili možnost in nujnost prilagoditve digitalni sedanjosti in prihodnosti. To vpliva ne le na medije, ampak tudi na pravice javnosti. Majhen nacionalni trg s koncentracijami lastništva in vpetost v globalno digitalno ekonomijo predstavljata problem za vzdržnost poslovanja in možnosti za razvoj slovenskih medijev in novinarstva. V takšnih razmerah je zagotavljanje pluralističnega in transparentnega medijskega prostora z dostopnostjo do kakovostnih in raznolikih medijskih vsebin poseben izziv.
Kontekst posodobitve medijske zakonodaje
Področje medijev v Sloveniji ureja Zakon o medijih, ki je bil spisan leta 2001 in dopolnjen 2006, torej še v času prevlade klasičnih tiskanih, radiodifuznih medijev in analognih tehnologij razširjanja medijskih vsebin ter pred razmahom spletnih in družbenih medijev. Po neuspešnem poskusu obsežnejše prenove, ki je potekala med letoma 2009 in 2011, so se kasnejši popravki omejevali na korekcijo posameznih členov in niso posegali v srž zakona, predvsem pa niso ponudili nobene prilagoditve digitalni sedanjosti.
Dejstvo, da področje medijev v Sloveniji ureja tako zastarel zakon, ne vpliva samo na medije, ampak tudi na pravice javnosti, in ne nazadnje na delo, ki ga v skladu z zakonom izvajajo Ministrstvo za kulturo, inšpektorat ministrstva in regulator za elektronske medije.
Potrebe po spremembah so bile s strani različnih akterjev zato izpostavljene že večkrat in nenazadnje tudi obljubljene od vsakokratnega vodstva Ministrstva za kulturo. Projekt oblikovanja nacionalne medijske strategije, ki je potekal med 2016 in 2017, je bil opuščen zaradi odpora strokovne javnosti in industrije do vseh treh predstavljenih osnutkov. Priprave različnih aktov na tem področju so bile pogosto prekinjene tudi zaradi dinamike menjave ministrov na Ministrstvu za kulturo.
Spremembe v načinih produkcije, distribucije in dostopa do medijskih vsebin odpirajo vprašanja, ki presegajo okvire Zakona o medijih, zato na Ministrstvu za kulturo snujemo širšo in celovitejšo prenovo relevantnih zakonov. Hkrati moramo kot država članica Evropske unije v svoj pravni red prenesti nedavne normativne novosti na področju medijev in komunikacij, tj. Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah, Zakonik o elektronskih komunikacijah in Direktivo o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu. Spremembo zakona o medijih zato vidimo kot prvi in pomemben del širše medijske in komunikacijske reforme, ki jo bodo podprli drugi akti, kot sta Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (AVMS) in Zakon o elektronskih komunikacijah, zaželeno pa tudi ukrepi na področju davčne politike, kot so znižanje davčne stopnje za tiskane in elektronske publikacije ter obdavčitev digitalnih oglaševalskih storitev, ki bi lahko prinesla svež denar za nadomestitev izpada prilivov zaradi nižjih stopenj DDV in za javne podporne sheme za ustvarjanje medijskih vsebin.
Koncept sprememb medijske zakonodaje
V razmerah majhnega nacionalnega trga, na katerem potekajo intenzivni procesi koncentracije lastništva in ga obenem zaznamuje vpetost v digitalno ekonomijo, ki jo obvladujejo globalni tehnološki velikani, so naši ključni problemi dolgoročna vzdržnost poslovanja in možnosti za razvoj slovenskih medijev in novinarstva. V takem okolju je zagotavljanje pluralističnega in transparentnega nacionalnega medijskega prostora z zadovoljivo ravnjo dostopnosti do kakovostnih in raznolikih medijskih vsebin poseben izziv, ki zahteva vrsto ukrepov.
Začenši s prenovo opredelitve medijev in obsega smiselnega državnega poseganja na to področje, mora biti del ukrepov zato usmerjen v zagotavljanje ustreznih razmer za poslovanje in zagotavljanje enakih pogojev za medije oziroma komunikacijske storitve, ki se potegujejo za ista občinstva, in vzpostavitev mehanizmov za odgovorno in transparentno delovanje digitalnih posrednikov pri distribuciji vsebin. Oblikovati je treba mehanizme za transparentnost medijskega lastništva in preprečevanje škodljivih vplivov koncentracije in monopolizacije medijskih, oglaševalskih in elektronsko-komunikacijskih trgov. Prilagoditi je treba sisteme subvencioniranja medijskih projektov, ki zagotavljajo vsebine v širšem javnem interesu ali tržno manj zanimive vsebine, kot so vsebine javnih, lokalnih in neprofitnih medijev ter medijev, ki naslavljajo posebne javnosti, in podpirati inovativne medijske in novinarske projekte. Preprečevati je treba zlorabe zaupanja javnosti v medije, poudarjati pomen uredniških procesov in spodbujati samoregulacijo kot enega ključnih elementov odgovornega in neodvisnega novinarstva ter krepiti medijsko in informacijsko pismenost vseh družbenih skupin za razumevanje tveganj in aktivno participacijo pri soustvarjanju odgovornih medijskih praks.
Ker bosta zakon o AVMS in Zakon o elektronskih komunikacijah prinesla odgovore na nekatera vprašanja, ki si jih zastavljamo ob premisleku ureditve delovanja medijev in distribucijskih platform, smo se odločili, da Zakon o medijih osvežimo s predlogom sprememb in ne s predlogom novega zakona. Ta odločitev ima svoje pozitivne in negativne strani. Naša presoja je bila, da v razmeroma kratkem času, ki ga imamo na razpolago, lahko več (in hitreje) naredimo z domišljenim predlogom sprememb ključnih področij in tako omogočimo osnovno prilagoditev zakona digitalni medijski realnosti, pri čemer vzporedno že pripravljamo predlog sprememb Zakona o AVMS.
Pomemben pogoj
Za naštete in druge nujne ukrepe je treba ob spremembah zakonov poskrbeti tudi za ustrezno organizacijo in pooblastila regulatorjev ter zagotoviti njihovo neodvisnost, ustrezno kadrovsko in tehnično opremljenost ter strokovnost.
Vključevanje stroke in javnosti
V delo smo vključili strokovnjake s področja medijev in novinarstva, medijskega in konkurenčnega prava, civilnega in kazenskega prava ter poznavalce digitalnih komunikacij in sodobnih poslovnih modelov na področju medijev. V ta namen smo oblikovali Strokovno komisijo za pripravo sprememb medijske zakonodaje v sestavi: dr. Katarina Bergant, višja državna tožilka, vodja Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani; doc. dr. Rok Čeferin, specialist za civilno in medijsko pravo; izr. prof. dr. Marko Milosavljević, profesor novinarstva in medijske regulacije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani; prof. dr. Klemen Podobnik, strokovnjak za konkurenčno in medijsko pravo, pravo EU in pravo intelektualne lastnine, profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani; Andraž Tori, strokovnjak za digitalne storitve in tehnologije, soustanovitelj in CTO iz podjetja Zemanta; ter Vuk Ćosić, spletni interaktivni umetnik.
Še pred začetkom javne razprave, ki bo trajala čez poletje in se bo zaključila z jesensko javno tribuno, smo zakonodajo predstavili novinarskim in panožnim združenjem, predstavnikom stroke in koalicijskim partnerjem. Celotna javnost je vabljena k podaji mnenj, predlogov in stališč v okviru javne razprave o predlogu sprememb. Po opravljenem javnem posvetovanju in usklajevanju predloga ga želimo še letos poslati v obravnavo in sprejem v Državni zbor Republike Slovenije.
Z novo zakonodajo želimo medije opolnomočiti, da bodo lahko uresničevali svoje, v današnjih časih vse bolj zahtevno poslanstvo: informirati ljudi in miselnost družbe peljati v prihodnost.
Zoran Poznič, minister za kulturo
Ključne rešitve medijske reforme
Domišljene rešitve na ključnih področjih, da ustvarimo pogoje za nastajanje kakovostnih medijskih vsebin in povečamo zaupanje ljudi v medije, povečamo medijsko pismenost in uredimo medijski trg.
Nove definicije medijev
Obsežne spremembe v družbeni in tehnološki realnosti je narekovala nove definicije medijev. Pri tem smo si prizadevali, da definicije ustrezno zajamejo nove oblike množičnih medijev, hkrati pa niso tako ohlapne, da pokrijejo vse možne oblike komuniciranja. To nikakor ni naš namen, saj mora Zakon o medijih še naprej ostati zakon, ki ureja medije, utemeljen na principu zaščite in omogočanja svobode izražanja in medijske svobode. Za urejanje drugih oblik spletnega komuniciranja je mogoče razmisliti o posebnem zakonu po vzoru držav, kot so Nemčija, Združeno kraljestvo in Irska, pri čemer je treba ukrepanje omejiti na urejanje nezakonitih vsebin s škodljivimi družbenimi učinki, denimo razpihovanje sovraštva ali pozivov k terorizmu in ne vsebin na splošno.
Javni interes na digitalnem in globaliziranem medijskem trgu
Drugi večji sklop sprememb je povezan z opredelitvijo javnega interesa v razmerah digitalnega in globaliziranega medijskega trga ter s tem povezanega sistema javnih podpor za ustvarjanje medijskih vsebin v javnem interesu. Podobno kot v drugih evropskih državah se zavedamo, da je v sedanjih razmerah nujno na ustrezen način podpreti ustvarjanje kakovostnih medijskih vsebin oziroma vsebin, ki niso nujno tržno zanimive, in je zato manjša verjetnost, da jih bo trg sam ponudil ali ponudil na ustrezen način.
Pomembna novost sistema podpor so spodbude za ohranjanje delovnih mest novinarjev in ustvarjanje pogojev za kakovostne, inovativne in preiskovalne medijske projekte, krepitev novinarske profesionalnosti in medijske pismenosti ter prepoznavanje neresničnih informacij v medijih. V novem zakonu so podlage za delovne štipendije novinarjem in za dodatna izobraževanja novinarjev, saj si želimo, da preiskovalno novinarstvo, kritika in kredibilne, zahtevnejše medijske vsebine v poplavi irelevantnih informacij znova pridobijo na svoji vrednosti. Z novim zakonom prepoznavamo nove oblike organiziranja novinarjev in odpiramo nove poti do sofinanciranja nepridobitnih medijev, ki se ukvarjajo s preiskovalnim novinarstvom.
Pri tem je pomembno zavedanje, da so javne podpore do neke mere lahko ustrezen korektiv, hkrati pa morajo biti zasnovane tako, da ne vodijo v pretirano odvisnost medijev in novinarjev od državnega denarja, saj to lahko vpliva na zmanjševanje njihove profesionalne kritične distance do države.
Omejevanje pojavov spodbujanja neenakosti in razpihovanja nestrpnosti
Veljavni zakon pri razširjanju medijskih vsebin že prepoveduje spodbujanje, izzivanje in drugo narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost, pri čemer pa sankcionira le tisto, ki se v medijih izvaja prek oglasov.
Omejevanje pojavov spodbujanja neenakosti in razpihovanja nestrpnosti v medijih urejamo prek odprave obstoječe pravne vrzeli in nesorazmerja. Predlog rešitve tako predvideva izenačitev možnosti ukrepanja, vendar na nižji ravni, kot je zdaj uveljavljena za oglaševalske vsebine. Ker namen rešitve ni kaznovanje in omejevanje medijev, temveč zgolj preprečevanje razširjanja nezakonitih vsebin, je prvi ukrep, ki ga odredi inšpektor, odstranitev nezakonite vsebine ali drug ustrezen odziv.
Globe so predvidene za neukrepanje, torej opustitveno ravnanje glede odstranitve takšne objave na poziv inšpektorja. S tem preprečujemo, da bi bila inkriminirana sama objava, s čimer bi se neposredno posegalo v pravico do svobode izražanja in svobode tiska, ki je institucionalno ustavno varstvo novinarstva samega.
Nova je tudi obveznost vključitve prepovedi spodbujanja k sovraštvu in nestrpnosti v pravila za komentiranje ter možnost ukrepanja inšpektorja. Ob zavedanju potrebe po ohranjanju ravnotežja med svobodo izražanja in pravico do zaščite pred diskriminacijo in razpihovanjem sovraštva, ima predlagani model dodatno varovalko, ki jo predstavlja vključitev samoregulativnih novinarskih združenj. Rešitev namreč omogoča, da inšpektor za mnenje o tem, ali gre za sovražni govor, zaprosi reprezentativna strokovna združenja medijev ali novinarjev. To je primerljivo z ureditvijo nedostojnega oziroma zavajajočega oglaševanja v Zakonu o varstvu potrošnikov, saj tržni inšpektorat, ki ta zakon izvaja, lahko za mnenje o tem, ali je določeno oglaševanje nedostojno oziroma zavajajoče, zaprosi stanovsko združenje oglaševalcev.
Transparentnost in omejevanje koncentracije medijskega lastništva
Četrti večji sklop sprememb je namenjen zagotavljanju transparentnosti medijskega lastništva in omejevanju koncentracije medijskega lastništva, ki bi lahko pomembneje vplivala na pluralnost medijske krajine in pravico do obveščenosti. Predlagamo nov model z okrepitvijo odgovornosti regulatorjev.
Odpravljanje prenormiranosti
Peti sklop odpravlja administrativne ovire in prenormiranost v smeri večje svobode medijev pri urejanju svojega programa oziroma vsebin. Zakon prinaša smiselne spremembe določil, povezanih z izvajanjem obveznih deležev slovenske glasbe in lastne produkcije.
Obvezno razširjanje radijskih in televizijskih programov
Šesti sklop posodablja ureditev obveznega razširjanja radijskih in televizijskih programov, ki so v širšem interesu (must carry). S predlogom nove ureditve posodabljamo zastarele določbe o vključevanju programov v programske sheme operaterjev distribucijskih platform, ki v sedanjih razmerah ne odgovarjajo na potrebe in pričakovanja izdajateljev programov in njihovih gledalcev oziroma poslušalcev, pa tudi samih upravljavcev platform. Posodobitev je nujna tudi zaradi novosti, ki jih prinaša Zakonik o elektronskih komunikacijah. S tem jih prenašamo v slovenski pravni red.
Pripravljamo medijski prostor na digitalno sedanjost in prihodnost, hkrati pa skrbimo za zaščito in krepitev neodvisnega novinarstva ter poslovno vzdržnost medijev kot hrbtenice javnega prostora.
Dr. Tanja Kerševan Smokvina, državna sekretarka
Konkretni ukrepi medijske reforme
Kakovostne medijske vsebine in zaupanje v medije
- zagotavljamo spodbude za zaposlovanje novinarjev in ohranjanje specifičnih novinarskih profilov,
- zagotavljamo delovne štipendije za preiskovalne novinarske projekte,
- spodbujamo kulturno novinarstvo za kritično refleksijo kulture in umetnosti,
- podpiramo pobude, namenjene krepitvi profesionalnosti in etičnosti novinarstva ter preverjanju dejstev,
- prepoznavamo prispevek nepridobitnih medijev k pluralizmu in raznovrstnosti medijev ter jim omogočamo dostop do proračunskih sredstev in dela dohodnine,
- lajšamo pogoje za delovanje lokalnih medijev posebnega pomena,
- odpravljamo pravno vrzel v regulaciji spodbujanja k neenakosti in razpihovanja nestrpnosti v medijih,
- vključujemo reprezentativna novinarska združenja v presojo primerov spodbujanja k neenakosti in razpihovanja nestrpnosti v medijih,
- onemogočamo dostop občinskih, strankarskih in sindikalnih glasil do javnih sredstev, namenjenih v podporo novinarstvu.
Medijska pismenost
- spodbujamo razvoj medijske pismenosti za zagotavljanje kritičnega razmišljanja pri presoji in ustvarjanju medijskih vsebin, razlikovanje med mnenji in dejstvi, prepoznavanje neresničnih in zavajajočih informacij v medijih.
Ureditev medijskega trga
- vzpostavljamo večjo preglednost medijskega trga in lastništva,
- posodabljamo model presoje in omejevanja škodljivih učinkov koncentracije medijev,
- spodbujamo enakovredno dostopnost vsebin, ne glede na kraj prebivanja in osebne okoliščine, s spodbudami za ustvarjanje lokalnih vsebin, medijske projekte, ki so namenjeni manjšinam ter ustvarjanje vsebin v tehnikah, ki so prilagojene senzorno oviranim,
- posodabljamo pogoje za vključitev radijskih in televizijskih programov v sheme operaterjev.
Tehnološka nevtralnost medijev
- ponujamo novo definicijo medijev brez sklicev na vrste medijev in tehnologije prenosa.
Odpravljanje administrativnih ovir
- posodabljamo razvid medijev za zagotavljanje večje preglednosti medijskega trga,
- odpravljamo vpis v razvid kot pogoj za izvajanje medijske dejavnosti,
- uvajamo tematske radijske in televizijske programe v podporo razvoja novih digitalnih formatov,
- lajšamo izvajanje obveznih programskih kvot lastne produkcije in slovenske glasbe.
Avdiovizualne medijske storitve
Vzporedno s spremembami Zakona o medijih se pripravljajo prilagoditve Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah. Prenos področne evropske direktive moramo opraviti najkasneje do septembra 2020, zato je ministrstvo oblikovalo medresorsko delovno skupino, ki pripravlja ukrepe na področju medijske pismenosti, ki jih zahteva direktiva. Pomembna novost direktive je širjenje področja urejanja na platforme za izmenjavo video vsebin. Glede na majhnost slovenskega medijskega trga, na katerega pomembno posegajo ponudniki medijskih storitev s sedežem v drugih državah, je dobrodošla možnost finančnih obveznosti za naložbe v produkcijo avdiovizualnih del (t.i. Netflix tax), ki jo je po novem mogoče naložiti tudi tujim ponudnikom, če so s svojimi storitvami ciljno usmerjeni v naš trg.
Sodelujte v javni razpravi.
Z vključujočo javno razpravo o novi medijski zakonodaji želimo prispevati k demokratičnemu, transparentnemu in učinkovitemu zakonskemu okviru za delovanje in razvoj slovenskih medijev, ustvarjanje medijskih vsebin in novinarskega dela.
