Dejan Levanič: Vsi na kongres!

Glavni tajnik Socialnih demokratov v sobotnem mnenju pred kongresom, ki bo prihodnji vikend v Velenju: “Če hočeš spreminjati svet, pridi z nami. Tudi, če SD kot stranki kaj zameriš, je med nami prostor in volja, da (se) spreminjamo skupaj.”

Dr. Anja Kopač: Ves čas za integrirani javni sistem dolgotrajne oskrbe

Tretji teden v mesecu oktobru je prinesel intenzivno razpravo o stanju na področju dolgotrajne oskrbe v Sloveniji – žal, kot je to v navadi v Sloveniji, zaradi laži, ki je bila sprožena v javni diskusiji, in sicer, da je ministrstvo za delo porabilo za študije in razne analize kar 74 milijonov evrov. Seveda nič o tega ni res. 

Kot socialdemokratska ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sem že takoj ob nastopu mandata vlade, marca leta 2013, skupaj z izjemno ekipo pristopila k pripravi izhodišč za nov zakon o dolgotrajni oskrbi, ki jih je takratna vlada Alenke Bratušek tudi soglasno potrdila v mesecu septembru. Ta izhodišča so vsebovala oris stanja z vsemi problemi, oceno potreb po dolgotrajni oskrbi, cilje nove ureditve, predlog temeljnih rešitev, področje financiranja, pravice iz sistema, postopke uveljavljanja pravic, določen je bi ZZZS kot nosilec javnega zavarovanja in sprejeta je bila tudi predvidena časovnica – zakon naj bi se začel izvajati 1.1.2016. In kaj se je zgodilo – padec takratne vlade in nova pogajanja o ureditvi področja, z novo vlado. 

Žal, kljub mnogo boljši finančni situaciji, nikoli ni bilo dovolj politične volje za sprejem novega zakona. Vladajoča stranka Mira Cerarja se je sredi mandata celo odločila, da se pristojnost za dolgotrajno oskrbo iz ministrstva za delo prenese na ministrstvo za zdravje. Žal je zakonski predlog v javnosti naletel na silovit odpor in do konca mandata ni bil realiziran.

Socialni demokrati smo ves čas aktivni in odgovorni zagovorniki vzpostavitve integriranega javnega sistema dolgotrajne oskrbe, ki bo vsem prebivalkam in prebivalcem v naši domovini zagotavljal storitve za kakovostno in dostojno starost. 

Dejstvo je, da imamo danes razdrobljen sistem, kjer je institucionalno varstvo še najbolje razvito, medtem ko nam najbolj umanjkajo različne podporne storitve za zagotavljanje dostojnega življenja doma in v skupnosti. In prav razvoju teh storitev so bila namenjena ta »problematizirana« evropska sredstva. 

V zahtevnih pogajanjih z Evropsko komisijo smo v Partnerskem sporazumu za obdobje 2014-2020 dogovorili sredstva za razvoj storitev in programov za kakovostno življenje v skupnosti in projekte za podporo bivanja v skupnosti. V ta namen smo zagotovili 74 milijonov evrov, od tega jih je več kot 20 milijonov v pristojnosti ministrstva za zdravje.  

In kateri so torej ti projekti, za katere je MDDSZ pridobilo evropska sredstva:

– Razvoj pilotnih projektov IKT (882.000 EUR)

– Razvoj skupnostnih programov in storitev (6.867.600 EUR) 

– Analiza stanja skupnostnih storitev in programov ter potreb (100.000 EUR)

– Modernizacija mreže obstoječih domov za starejše  v centre za nudenje skupnostnih storitev (16.500.000 EUR)

– Gradnja mrež bivalnih enot za deinstitucionalizacijo na področju invalidnosti in duševnega zdravja (27.500.000 EUR)

Prvi projekt je namenjen vzpostavitvi senzoričnih rešitev, ki bodo na domu starejše osebe spremljali njegovo gibanje, in v primeru padca ali poškodbe poklicali reševalno službo. 

Drugi projekt (Razvoj skupnostni storitev in programov) v predvideni višini 6.867.600 evrov predstavlja razvoj paketa storitev, ki se uporabnikom zagotavljajo preko različnih izvajalcev v skupnostih (npr. občinskih programov skrbi za starejše ali mreže medgeneracijskih centrov). 

S tretjim programom se je predvidela nadgradnja domov za starejše z novimi oblikami storitev za starejše, namenjene njihovim obstoječim varovancev kot tudi drugim uporabnikom, medtem ko je zadnji, finančno najzahtevnejši projekt, namenjen dejanski izgradnji bivalnih enot na področju invalidnosti in duševnega zdravja.

Le eden od teh projektov, ki je po obsegu predvidenih sredstev daleč najmanjši, je po svoji naravi študija, pri tem pa so bila realizirana sredstva manjša od predvidenih v partnerskem sporazumu, izvajala pa ga je državna inštitucija, in sicer Inštitut RS za socialno varnost. 

Pri vsem tem pa je potrebno izpostaviti, da evropska sredstva, razen za študijo v višini nekaj manj kot 70.000 evrov, sploh še niso bila porabljena. Torej, v zadnjih tednih lansirana krilatica o škandalozni porabi 74,5 milijonov evrov sredstev za študije je navadna debela laž.

Poleg te laži je potrebno omeniti tudi drugo, v teh dneh velikokrat izrečeno neresnico, in sicer, da bi s temi sredstvi lahko gradili domove za starejše. Žal glede na pravila EU, sprejete uredbe to ni mogoče. Verjemite, če bi to bilo mogoče, bi to zagotovo storili.

Vsekakor sem si kot ministrica želela denar za gradnjo javnih domov za starejše – a žal za to nikoli ni bilo posluha. V kolikor se še spomnite smo v vladi vsako leto bili bitko za zagotovitev nujnih sredstev za pokritje zakonskih pravic in sprostitev omejitev po ZUJF-u. 

Vesela sem, da smo uspeli pomagati Domu upokojencev Tabor Ljubljana, ki gradi nov sodoben Dom upokojencev na Regentovi v Ljubljani (enota Roza kocka), kjer bo mesto za 70 starostnikov, od tega 40 oseb z demenco. Pomagali smo tudi Domu starejših Rakičan, da lahko v enoti Bakovci razvija sodoben koncept dnevnega centra. Sofinancirali smo Dnevne centre aktivnosti v okviru socialnovarstvenih programov, program “Starejši za starejše”  – vsekakor bi si želeli storiti še več, a to, da nismo storili nič, je še ena debela laž. 

Ne pozabimo, ravno na pobudo Socialnih demokratov smo v prejšnjem vladnem mandatu uvedli minimalno pokojnino za polno pokojninsko dobo, ki danes znaša 530 evrov. Vzpostavili smo tudi 15 večgeneracijskih centrov po Sloveniji. Sprejeta je bila tudi celovita “Strategija dolgožive družbe”. Ker nismo dobili denarja za izgradnjo domov za starejše smo objavili Razpis za podelitev koncesij razpis je bil leta 2017, v letu 2018 pa je bilo zagotovljenih dodatnih okoli 200 mest in naslednje leto jih bo še okoli 700. 

V minulem tednu so nekateri zopet vztrajno z lažmi blatili naše delo v vladi. Kot nekdanja pristojna ministrica in kot socialdemokratka vam zagotavljam, da če bi bilo odvisno samo od nas, bi danes že imeli vzpostavljen solidarnosten sistem dolgotrajne oskrbe. In zato ne pozabimo na te naše zaveze, ko se bomo naslednjič odločali, kateri politični opciji zaupati glas na volitvah.

Dr. Anja Kopač, nekdanja ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Marko Makovec: Zreti v svet pomeni zreti v prihodnost

Živimo v času tranzicije vrednot, poslovnih modelov in vzorcev upravljanja družb, ki jo spodbujajo tehnološke in geopolitične spremembe nepredstavljivih razsežnosti. Kakšne morajo biti zato usmeritve Slovenije v svetu?

Dušan Semolič:
Čas je za zlato socialno pravilo

Novembrski kongres bo torej na novo opredelil prednostne politike stranke. Socialni demokrati smo stranka, ki ima v svojem programu veliko izjemno pomembnih področij. Toda zagotovo je področje, ki sodi med njene temelje, področje, ki je zapisano v njenem najbolj razpoznavnem imenu: področje socialne pravičnosti.

Ne more biti dileme. V zadnjih letih se je v razvoju naše družbe nabralo veliko, preveliko krivic, ki jih je zlasti diktiral neoliberalizem. In če kaj, moramo prav socialni demokrati pri našem delu te krivice ne le videti, ne jih le opisovati, pač pa dosledno odpravljati. Prav po tem nas bodo ljudje ocenjevali, prav s tem bomo krepili njihovo zaupanje. Prav zaupanje je v politiki najpomembnejše – težko in počasi ga pridobiš, na hitro ga izgubiš.

Ta naloga ni lahka. Imamo nekatere sistemske odločitve, ki so in bodo tudi vnaprej velika ovira – ovira, ki mora biti za socialne demokrate premagljiva.

Ena od ovir je zapisana v ustavi. Takoimenovano zlato fiskalno pravilo se prepogosto zlorablja kot ovira, ko se želi zagotavljati socialni razvoj, pa čeprav se v Evropi vse več (tudi po zaslugi naših evropskih socialistov) govori o tem, da morajo biti socialne pravice izvzete iz fiskalnih omejitev.

V Sloveniji potrebujemo »Zlato socialno pravilo«, pravilo, ki bi varovalo socialne pravice pred njihovim zmanjševanje. Ker žal tega pravila ne bomo mogli še nekaj časa zapisati v ustavo, moramo postati prav socialni demokrati največji branik socialne države. Krivic, revščine in socialne negotovosti je veliko preveč.

Naj omenim vsaj dve krivici. Do leta 1996 smo v Sloveniji delavci in delodajalci plačevali enak prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje – 15,5%. Od tistega leta plačujejo delodajalci 8,85%. Takrat smo postali edina evropska država, kjer delodajalci plačujejo nižji znesek za pokojninsko blagajno kot delavci. V mnogih državah plačujejo delodajalci celo večji znesek kot zaposleni. Od takrat naprej je začel to razliko, ta primanjkljaj, pokrivati proračun – še zlasti po ukinitvi davka na plačilno listo. Takrat je postal naš pokojninski sistem, prav zaradi sofinanciranja s proračunskimi sredstvi, ranljiv pred posegi aktualnih ekonomskih politik in to v škodo upokojencev. Pred leti je bilo približno 12 % BDP namenjenega za pokojninsko blagajno, danes le nekaj nad 9% BDP.

Predvsem zaradi te ureditve so obremenitve dela pri nas mnogo večje kot obremenitve kapitala. To je krivica, ki jo je potrebno odpraviti; brez socialnih demokratov se to ne bo zgodilo.

Naslednja krivica je usklajevanje pokojnin. Z zloglasnim ZUJF-om se je grobo poseglo v veljavni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v tistem delu, ki zagotavlja vsakoletno usklajevanje pokojnin z rastjo cen in življenjskimi stroški. ZUJF in naslednji zakoni, ki so urejali proračunsko porabo, so to dolžnost države, ki naj ščiti življenjski standard upokojenk in upokojencev, odpravili. Pokojnine so zaradi tega ukrepa še danes realno trajno zmanjšane za privližno 7 %. Država je v zadnjem obdobju, tudi zaradi prizadevanj Socialnih demokratov, marsikatero posledico ZUJF že odpravila. A ta bitka nas še čaka: upokojenci in upokojenke morajo še naprej nositi breme tega brutalnega posega v njihov standard.

Zato pozivam k uveljavitvi “Zlatega socialnega pravila”. Da ne bo nič v tej družbi, ne kapital, ne dobiček in ne antisocialne doktrine neoliberalizma, nad pravicami ljudi. Postavimo ljudi, naše potrebe in legitimna pričakovanja, na prvo mesto.

dr. Tanja Kerševan Smokvina: Kaj zares urejamo, ko merimo minute medijskih vsebin

Z digitalno revolucijo se je komuniciranje spremenilo in v medijih ni nič več tako, kot je bilo, ne na ravni ustvarjanja vsebin, in tudi ne pri njihovem razširjanju in sprejemu. V zapletenem in prepletenem informacijskem ekosistemu so se pojavili novi, močni igralci in z njimi zaskrbljenost zaradi družbenih tveganj, na katere še nimamo pravih odgovorov.

Zlorabe, ki se jih ne bi sramovali totalitarni sistemi, so se – in se še dogajajo v demokracijah z dolgo tradicijo, močnimi institucijami in razvitim trgom

Imamo pa vprašanja. Veliko vprašanj. Na tisto, ali sploh še potrebujemo novinarstvo, če pa imamo Facebook in Twitter, nam je pomagalo odgovoriti v marsičem prelomno leto 2016, ki je razkrilo razsežnosti manipulacij z volivci prek družbenih medijev. Zlorabe, ki se jih ne bi sramovali totalitarni sistemi, so se – in se še dogajajo v demokracijah z dolgo tradicijo, močnimi institucijami in razvitim trgom. A težava ni samo v dezinformacijah, ampak tudi in predvsem v poplavi irelevantnega, ki odžira čas in odvrača pozornost. Sodobna cenzura ne potrebuje uradnikov, nadzornikov, policistov, inšpektorjev. Količina ponarejenih, prenapihnjenih, nepomembnih objav, ta ‘informacijski smog’, otežuje razumevanje, kaj je resnično in kaj ne, pa tudi kaj je pomembno in kaj ne.

In zakaj bi ob tem sploh še urejali medije, če drugi kanali, ki nam dostavljajo novice ali tisto, kar se za novice predstavlja, niso zavezani enakim zakonskim pravilom in profesionalnim standardom?

Morda prav zato. Zato, da se mediji ohranijo kot verodostojni posredovalci informacij in avtorskih vsebin, saj v kakofoniji vsega mogočega vzpostavljajo tisto razliko, brez katere si ne moremo predstavljati delovanja demokratičnih sistemov. A kaj ko tradicionalni poslovni modeli ne delujejo več in se medijske hiše borijo za preživetje.

Navadili smo se, da so na svetovnem spletu vsebine ‘zastonj’. Pogosto se ne zavedamo, da v resnici vse, po čemer posegamo, na nek način plačamo – če ne drugače, z informacijami o sebi, s svojo intimo, in običajno ne tistim, ki so vsebino ustvarili, ampak tistim, ki jo razširjajo. Mediji mrzlično iščejo načine, kako ponovno vzpostaviti ravnotežje med vložki in zaslužki. Med tem skušajo prihodke ustvarjati z drugimi dejavnostmi, nepovezanimi z osnovnim poslanstvom. Tudi taki, ki niso vezani samo na trg v svoji državi, in celo taki, ki objavljajo v jeziku, ki ga razume ves svet. The Guardian je nekaj časa pomemben del svojih digitalnih prihodkov ustvarjal s popularnim portalom za zmenke. Izgube so vseeno naraščale, a z vztrajanjem pri kakovosti vsebin in njihovi najširši dostopnosti je iz devetega največjega časopisa v Veliki Britaniji postal tretji največji časopis na svetu z dobrimi prihodki iz prostovoljnega rednega finančnega prispevka uporabnikov.

Če lahko še računamo na vzpostavitev plačljivosti novinarskih vsebin, je pot do tja še dolga. Na tej poti jih bo veliko omagalo in škoda bo nepopravljiva. Veliko dobrih, resnih novinarskih hiš bo bodisi propadlo ali pa bodo poceni prodane lastnikom, ki primarno služijo z drugimi dejavnostmi in se za nakup medija odločijo iz drugih razlogov, pogosto nepovezanih s poslovnimi cilji v sami medijski industriji.

Tiste medijske hiše, ki delujejo v okoljih majhnih trgov, ki so dodatno omejeni z jezikom z manjšim številom govorcev, so bolj izpostavljene. Če kdo želi obvladovati slovenski medijski prostor, lahko do tega pride z razmeroma majhnim finančnim vložkom.

Ali in kako naj države medijem pomagajo, je stvar polemik in različnih pogledov, ki segajo od prepričanja, da se lokalno, nacionalno novinarstvo brez pomoči države ne bo ohranilo, do opozoril, da so taki posegi v naprotju z idejo kritične distance medijev do države in omogočajo državni nadzor nad mediji.

Prihodki peščice globalnih tehnoloških gigantov, ki upravljajo svetovno komunikacijsko okolje, so bili lani več kot dvanajstkrat večji od prihodkov 60 najuspešnejših evropskih medijskih podjetij

Prihodki peščice globalnih tehnoloških gigantov, ki upravljajo svetovno komunikacijsko okolje, med tem eksponentno naraščajo in so bili po podatkih Evropske radiodifuzne zveze lani več kot dvanajstkrat večji od prihodkov šestdeset najuspešnejših evropskih medijskih podjetij. Nikoli še ni bilo večje koncentracije finančne moči v rokah tako majhnega števila akterjev, proti katerim so že večje države od naše skorajda palčki. In ko se morda prepozno ukvarjamo s posledicami tako imenovane digitalne motnje, je pred vrati že nova, ki bo okolje pretresla še močneje.

Umetna inteligenca ni znanstvena fantastika ali stvar oddaljene prihodnosti, ampak ključni gradnik sodobnih spletnih sistemov, ki bistveno vpliva na dostopnost informacij. Uporablja se na številnih področjih, tudi javnih, v praksi sodišč, na področju zagotavljanja varnosti, v zdravstvenih sistemih, prometu, komunikacijah, medijih, in predstavlja izziv za vse, kar vemo in izkušamo, tako na praktični kot na zelo globoki, ontološki ravni.

V medijski industriji so že uveljavljene različne rešitve na osnovi strojnega učenja in avtomatizirane obdelave podatkov. Na eni strani imamo sisteme, ki temeljijo na učinkovitosti in optimizaciji, na drugi sisteme, ki podpirajo načine povezovanja medijev z občinstvom, in tiste, ki omogočajo napovedno analitiko. Poslovne koristi so skorajda samoumevne: hitrejše in enostavnejše raziskovanje, hitrejše in natančnejše preverjanje dejstev, avtomatizirano pisanje novic, zlasti na področjih, ki temeljijo na številčnih podatkih in statistikah, in moderiranje komentarjev bralcev. Ker mediji, prisotni na spletu, postajajo ogromni digitalni repozitoriji, morajo razvijati tudi rešitve za upravljanje z vsebinami in orodja, ki omogočajo povezovanje podatkov iz različnih virov. Po drugi strani pa se pojavljajo številna vprašanja, saj ti procesi ne potekajo nujno tako, da spoštujejo človekove pravice, zasebnost, dostojanstvo, avtonomijo in svobodo izražanja.

Zato se vprašajmo, kaj pravzaprav danes urejamo, ko urejamo medije. Je naša regulacija defenzivna ali ofenzivna, omejujoča ali v podporo? Komu je namenjena? Je učinkovita regulacija sploh še možna? So naši sistemi in ustanove pripravljeni; imajo dovolj znanja in virov?

V dobi pametnih tehnologij mora tudi regulacija postati pametna, saj v nasprotnem primeru ne bo več smiselna

V času čezmejne, globalne konkurence, in načinov dostopa do medijskih vsebin, ki so že zdavnaj presegli našo medijsko zakonodajo, omejeno na linearne načine posredovanja vsebin, saj vse več državljanov posega po spletnih vsebinah in pretočnem videu ali glasbi na zahtevo tujih ponudnikov, regulacija zahteva več mednarodnega sodelovanja in usklajenosti, pa tudi več prožnosti, odzivnosti in hitrejšega prilagajanja pristopov. Ti ne morejo ostati omejeni na klasična sredstva, predpisovanje deležev obveznih vsebin in finančne sankcije za nedoseganje ali preseganje predpisane minutaže. V dobi pametnih tehnologij mora tudi regulacija postati pametna, saj v nasprotnem primeru ne bo več smiselna. Z dosedanje izključne osredotočenosti na ponudnike medijskih vsebin se mora ozreti k distribucijskim platformam, si več upati na področju tržne regulacije, posebno pozornost pa nameniti tudi strani povpraševanja in oblikovati pristope za spodbujanje medijske pismenosti. Brez občinstva, ki se mu kakovostno, profesionalno novinarstvo zdi smiselno in mu bo dajalo prednost pred drugimi vsebinami, so namreč vsi drugi ukrepi zaman.

dr. Tanja Kerševan Smokvina, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo

Neva Grašič:
Odločna akcija za zaščito tropskega pragozda

Načelo “Misli globalno, deluj lokalno” od nas terja, da bolje kot doslej poskrbimo za naše gozdove in za zmožnosti naših prizadevnih gasilcev, da ustavijo in preprečijo takšne katastrofe. A to hkrati od nas zahteva podporo mednarodni akciji za prenehanje izkoriščanja in celo požiganja tropskega pragozda v Amazoniji.

Poletni požari so v naši zavesti stalnica, kot letošnji požar na kraškem robu, kjer so se goriški gasilci s pomočjo italijanskih kolegov uspešno zoperstavili ognjenim zubljem, kljub temu pa je ogenj za seboj pustil ogromno naravno, okoljsko in materalno škodo. Tudi na sosednjem Hrvaškem lahko redno vidimo številne požare, tako na celini kot na otokih.

Kljub temu, da gre v teh primerih za velike nesreče, ki lahko v hipu spremenijo cele krajine, ljudem pa predstavljajo tako izgubo sredstev za preživljanje kot tudi nevarnost za samo življenje, se ti dogodki po obsegu ne morejo primerjati z velikanskimi požari, ki jih je to poletje prineslo amazonskemu pragozdu, Sibiriji in mnogim drugim žariščem, od Afrike do severne Amerike.

Gozdovi so sami po sebi velikanska naravna skladišča CO2. Pri tako masovnih požarih, kot jih lahko spremljamo letos, se ob siceršnji škodi v ozračje sproščajo ogromne količine CO2 in s tem prispevajo k stopnjevanju podnebne krize. Količina ogljikovega dioksida, sproščenega ob letošnjih poletnih požarih, naj bi bila večja od požarov istega obdobja v zadnjih osmih letih skupaj. K temu je potrebno dodati še sproščanje metana, doslej skritega v večnem lesu Sibirije, ki je v primerjavi s CO2 bistveno akrivnejši pri ustvarjanju učinka tople grede v zemeljski atmosferi.

Še več, uničeni gozdovi ne prispevajo več k predelavi ogljikovega dioksida v kisik, saj je njihova zmožnost fotosinteze praktično izničena. Tako imamo opraviti z dvojnim podnebnim učinkom, h kateremu lahko dodamo še posreden vpliv na podnebje, ki ga predstavljajo spremembe krajine tako velikih klimatskih sistemov, kot je amazonski pragozd. Ta ustvarja 20% kisika in zadržuje 20% pitne vode na Zemlji.

Zato so letošnji masovni požari dolžnost, da človeštvo spremeni svoj odnos do gozdov in pragozdov. Podnebna kriza kaže na nujnost po spremembi osnovnega ekonomskega vzorca, ki temelji na izkoriščanju naravnih in socialnih zmogljivosti. Ne le odgovorno upravljanje gozdov in dober sistem zaščite, ampak nujnost, da v temelju spremenimo potrošniški model, na katerem temelji današnji svet. Z uničenjem pragozdov in njihovim brezobzirnim krčenjem človeštvo uničuje svojo prihodnost.

Zato je potrebno podpreti mlade v njihovih zahtevah in podpreti protest Amazonija SOS, usmerjen k pozivu Braziliji, da ustavi dobičkonosne operacije v srcu Amazona, pa tudi mednarodni skupnosti, da upravljanje z gozdovi postavi v središče podnebnih prizadevanj. A to ne bo dovolj. Poletni požari so v naši zavesti stalnica, kot letošnji požar na kraškem robu, kjer so se goriški gasilci s pomočjo italijanskih kolegov uspešno zoperstavili ognjenim zubljem, kljub temu pa je ogenj za seboj pustil ogromno naravno, okoljsko in materalno škodo. Tudi na sosednjem Hrvaškem lahko redno vidimo številne požare, tako na celini kot na otokih.

Tin Kampl: A vemo, kaj želimo z mladimi?

Mladi v naši družbi zavzemajo pomembno vlogo. So prihodnost, a velikokrat pozabimo, da so tudi sedanjost. Seveda, so tisti, ki bodo glavni kreator prihodnosti, ampak, če bodo obstali v sedanjosti, ali “bog ne daj” v preteklosti, nam to nič ne pomaga. S tem želim odpirati prostor razpravi o mladih, ki je relevantna predvsem v trenutnem kontekstu, ko se mladi vse težje osamosvajajo in polno integrirajo v družbo ter je iskanje ustreznega odgovora na ta problem posebnega pomena. Ob tem nas ne smejo zavesti statistike, ki lahko položaj mladih prikazujejo drugače, kot ga mladi dojemajo in občutijo. 

Statistični podatki kažejo, da je revščina v veliki meri razširjena tudi med mladimi v Evropi, saj je povprečna stopnja tveganja revščine v EU med mladimi 27,8 %, medtem ko je stopnja tveganja revščine v celotni populaciji 16,9 %. Stanje v Sloveniji je sicer nekoliko obrnjeno, saj je splošna stopnja tveganja revščine višja kot stopnja tveganja revščine med mladimi, kar lahko do določene mere pripišemo tudi delovanju neformalne podporne mreže, ki so jo deležni mladi predvsem s strani družine. Slednje se najbolj jasno izkazuje v podaljševanju bivanja mladih v prvotni družini oziroma pojavu t.i. »hotela mama«. K temu pa bistveno prispeva neurejen trg nepremičnin in razmere na trgu dela. Mladi so v primerjavi s celotno populacijo izrazito bolj izpostavljeni brezposelnosti in zaposlitvam za določen čas – med zaposlenimi mladimi jih je kar 72,5 % takih, ki so v delovnem razmerju za določen čas, hkrati pa je v Sloveniji velik porast tudi prekarnih oblik dela, ki še dodatno ustvarjajo pritisk na njihovo socialno in ekonomsko varnost.

To je samo eden od delčkov realnosti, ki jo živijo mladi vsakodnevno. Slednje izpostavljam predvsem z namenom, da nas nekatere pozitivne statistike ne zavedejo in preusmerijo stran od realnih izzivov, s katerimi se mladi srečujejo, in ki jih moramo reševati. Naš cilj mora biti ustvariti družbo enakega položaja vseh državljank in državljanov skozi prizmo pravičnosti. Naša naloga za dosego cilja družbe enakosti je, da dosledno odpravljamo vsakršne oblike neenakosti, saj je slednja slaba sama po sebi, če v družbi uporabljamo poštene postopke. Neenakost je dopustna samo v primerih, ko z njenim uvajanjem stremimo v smeri izboljšanja izhodiščnega položaja posamezne skupine. V našem primeru so to mladi, za katere bi bilo z namenom zagotavljanje njihovega poštenega položaja v družbi smiselno uvesti posebne pravice oziroma pozitivno diskriminacijo.

O tovrstni pozitivni diskriminaciji bi bilo smiselno razmišljati predvsem na področjih, kjer se izkazuje, da se mladi srečujejo z največ izzivi: mladi so velikim tveganjem izpostavljeni na trgu dela pri iskanju svoje prve zaposlitve in pri obliki zaposlitve, ki je pogosto prekarna; pri urejanju svojega stanovanjskega vprašanja, kjer jim ne gredo na roke neurejene razmere na trgu in manjko dostopnih neprofitnih stanovanj ali drugih ukrepov stanovanjske politike; oboje vpliva tudi na formiranje družine in urejanje življenja. Posebej bi izpostaviltudi izzive na področju participacije in posledice, ki jih puščajo, saj se zaradi nižje participacije mladih to odraža tudi na javnih politikah, ki naslavljajo položaj mladih, saj zaradi šibkosti mladih kot volilnega telesa, le-ti niso zanimivi za politiko.

Današnji razmislek je namenjeno vsem nam, da premislimo, kaj lahko kot družba mladim ponudimo in kaj od njih pričakujemo. Mladi so se v sodobnem svetu na nek način znašli ujeti v nihilizmu, ki ga Nietsche označi kot »manjko smotra«. Mladi se, kot je dobro zapisal Galimberti v eni od svojih knjig, velikokrat sprašujejo, kaj naj počnejo v svetu, ki jih ne upošteva, jih ne kliče po imenu, jih ne doživlja kot bogastvo, temveč kot problem.

Za to vprašanje: A vemo, kaj želimo z mladimi?

Tin Kampl, direktor Urada RS za mladino, ob prihajajočem mednarodnem dnevu mladih, ki ga po vsem svetu obeležujemo 12. avgusta.

Dr. Jernej Štromajer:
Progresivci vseh dežel,
združimo se!

Pred tednom dni smo se v domu ameriških sindikatov, le streljaj od Bele hiše v Washingtonu, sestali predstavniki sestrskih socialističnih, delavskih, socialdemokratskih in progresivnih političnih strank z vsega sveta. Prisotni so bili člani avstralskih in novozelandskih laburistov, različnih strank iz vse Evrope ter kolegi iz vrst ameriških demokratov. Tema? Boj proti dezinformacijam (tj. namernemu zavajanju), lažnim novicam in zunanjim vplivom na volilne kampanje. Cilj foruma je bil, da si izmenjamo primere dobrih praks in implementacije novih orodij za uspešne nastope na volitvah. 

Vsem nam je bilo skupno, da se pri svojem političnem delovanju soočamo z izzivoma lažnih novic in populizma. Omenjeni problematiki od nas zahtevata, da svoje (tradicionalne) politične stranke preoblikujemo v politične strukture, ki se bodo sposobne spopasti z izzivi 21. stoletja. Z lažnimi in kontradiktornimi obljubami ter hujskanjem namreč naši politični tekmeci ponujano všečne, včasih polarizirajoče, a preproste rešitve kompleksnih težav. Tako lahko po vsem svetu poslušamo, kako so migranti največji problem naše družbe in da bomo (samo) z nižanjem davkov lahko čez noč našli čarobne rešitve za izboljšanje gospodarskega stanja. Preprostih – kot da bi se pogovarjali v vaški gostilni – odgovorov na kompleksna vprašanja v resnici ni; vendar je v času enovrstičnih populističnih izjav to svojevrsten izziv, s katerim se soočamo odgovorne in napredne stranke.  

Zato je na nas, da začnemo javnost in volivce jasno osveščati o problemu dezinformacij ter jim zagotovimo transparentno in na dejstvih ter podatkih utemeljeno argumentacijo. Ljudem moramo na dnevni ravni, pri posameznih aktualnih vprašanjih oziroma v ustreznem kontekstu, znati na razumljiv način predstaviti, kaj pomeni biti socialni demokrat. V boju s t. i. celebrity (»zvezdniškimi«) kandidati, ki svojo politiko gradijo na všečnih medijskih nastopih in boju proti etablirani politiki (katere del smo tudi socialni demokrati; zaradi tega moramo za svoje napake v preteklosti znati prevzeti svoj del odgovornosti), nam ne preostane drugega kot dostojna, na podatkih in vrednotah utemeljena argumentacija, ustrezno razumevanje političnega prostora in razlaga aktualnega dogajanja. Hkrati pa moramo staviti na najmočnejše orodje, ki nam je kot uveljavljenim strankam na voljo: učinkovita organizacija, tako terenska kot izvedbena; če hočete, lahko rečemo tudi obrtniški način izvedbe volilne kampanje. 

Pomembno je, da ne pristanemo na to, da nam kot socialnim demokratom, kot progresivcem od zunaj nekdo drug narekuje tempo volilne kampanje in vsebine, ki jih zagovarjamo. V prvo vrsto moramo postaviti ključna družbena vprašanja našega časa, kot so socialna pravičnost, stanovanjska politika, boj proti korupciji, prizadevanje za vsem dostopno in kakovostno javno šolstvo ter zdravstvo ter boj proti podnebnim spremembam in s tem za ozelenitev naših politik. Alternativa je mogoča; in to moramo na podlagi primerov dobrih praks predstaviti ljudem. Odličen je primer Portugalske, ki se je pod socialistično vlado uspešno obrnila od politike varčevalnih ukrepov proti politiki razvoja za dobrobit ljudi. 

Ker je naš mednarodni forum (kako pomenljivo) potekal v domu največje ameriške sindikalne centrale, ki je v najboljših časih štela okoli 20 milijonov, danes pa (le še) 12 milijonov članov, se seveda nismo mogli izogniti vprašanju organiziranega delavskega gibanja. Žal nihče od prisotnih še ni v resnici ugotovil, kako ponovno obuditi sindikalno gibanje in hkrati kako na novo postaviti trg dela – da bo ta deloval z roko v roki z izzivi sodobnega časa. Verjetno so pri tem izjema le britanski laburisti, ki v svojo organiziranost in odločanje strukturirano vključujejo sindikalne centrale. To je nekaj, čemur bi po mojem prepričanju morali vsi, ki zastopamo politike rdeče barve, morali slediti. V skupnem boju smo lahko uspešni le skupaj. 

Hkrati pa moramo, kot nam je povedala vodja volilne kampanje Alexandrie Ocasio-Cortez, ostati woke (tj. »zbujeni« oz. »prebujeni«) ter se jasno zavedati dogajanja v svoji okolici, družbi, državi in na planetu. Vseskozi, pri vseh vprašanjih moramo jasno in nedvoumno zagovarjati socialno pravičnost in družbeno kohezivnost. Ironično je, da znajo politične stranke na desnem delu političnega prostora v današnjem času v mednarodnem okolju bolje sodelovati kot stranke levo od sredine, čeprav smo mi tisti, ki vseskozi zagovarjamo internacionalizem. Zato moramo progresivne sile okrepiti svoje mednarodno sodelovanje ter (iz)graditi kolektivno politiko in skupne odgovore na izzive današnjega časa. Sodobne progresivne stranke moramo biti politična platforma za ljudi, ki živijo od svojega dela; spodbuditi jih moramo, da se družbeno in politično aktivirajo. Predvsem pa ne smemo pozabiti na skupne vrednote in na to, za kaj se borimo. Solidarni bomo vedno. 

Milan Brglez: Razmišljanje ob dnevu upora proti okupatorju in delavskem prazniku

Prihajajoči prazniki so pogosto osnova, da si naredimo dopustniški most in da te – običajno lepe – aprilsko-majske dneve preživimo v naravi, na morju ali pa v družbi tistih, ki jih imamo radi. Manj pa se, vsaj tako kažejo izkušnje, pogosto in radi sprašujemo, kaj nam sploh pomenita 27. april in 1. maj. Kaj nam pomenita kolektivno – za naš narod, našo družbo in našo državo?

27. april, Dan upora proti okupatorju, nekoč Dan Osvobodilne fronte, je v prvi vrsti simbolna prelomna točka slovenskega upora proti tistim, ki so želeli našo domovino razkosati, naš narod in jezik pa potisniti v pozabo kot napako zgodovine. Zgodovinarji radi poudarijo, da je bila Osvobodilna fronta (OF) najprej Protiimperialistična fronta, v osvobodilno se je preimenovala šele ob napadu na Sovjetsko zvezo, junija 1941. Bolj kot o imenu te organizacije je umestno, da se vprašamo o njenem namenu. Bil je april 1941, Slovenija je bila, potem ko je starojugoslovanska vojska razpadla, razkosana, mnogo naših ljudi je že bilo ustreljenih kot talcev, začeli so jih tudi izganjati. 

Nad našo domovino so se zgrnili črni oblaki, milosti za kogarkoli, ki bi hotel misliti in delovati v slovenščini in slovensko, ni bilo. V tem težkem trenutku za naš narod in našo zgodovino se nekaj posameznikov združi. V plemenitem namenu. S ciljem, da osnujejo organizacijo ali morda samo gibanje, ki bo pomagalo osvoboditi naš narod. Ki bo omogočilo, da bo ozemlje, ki ječi pod tujimi škornji, »spet slovensko«. Lahko jim očitamo naivnost, lahko jim pripišemo neumnost, vsekakor pa jim moramo priznati, da so bili pogumni. In da so bili državniški. Kajti brez njihove angažiranosti bi potrebovali veliko več časa, da bi se organizirali v odporniško gibanje, ki bi povezalo sprva spontane ljudske upore proti okupatorjem in kasneje tudi njihovim domačim pomagačem ali izdajalcem v narodnoosvobodilni boj (NOB). 

OF je posebna in edinstvena, ko razumemo čas in prostor, ko je nastala. Biti pogumen in tvegati v miru je – sploh če gledamo z današnje perspektive – drzno, a biti pogumen in tvegati v pogojih, ko večina trepeta za lastno preživetje in skrbi le za svoje vsakodnevno življenje, je vizionarsko. A vizionarstvo ni edina vrednota, ki jo slavimo 26. ali 27. aprila. Pomembni vsebini tega praznika sta tudi solidarnost in enakopravnost. Enakopravnost v tem, da OF ni sestavljala samo ena monolitna struktura, ampak so v to obliko ljudske fronte vstopili ljudje (danes bi rekli mnenjski voditelji) z vseh vetrov – partijci, krščanski socialisti, sokoli in kulturni delavci. Vsi so imeli pred vojno svoje politične interese, marsikdaj tudi nasprotne drug drugemu. A ko je šlo za narod in jezik, so se združili. Sprva na enakopravni osnovi. Ja, res je, Dolomitska izjava dve leti pozneje je zaradi enotnosti OF priznala prvenstvo Komunistične partije, a so se ustanovni člani OF o tem v tedanjih pogojih odločili demokratično in z odgovornostjo. S tem so sicer NOB politično povezali tudi z nasilno družbeno revolucijo v imenu delavcev in kmetov.  

Delovanje OF in partizanski način bojevanja v NOB je temeljil na solidarnosti. Ideja OF je bila, da osvobodijo Slovenijo in utemeljijo družbo na tovarištvu in sodelovanju med ljudmi – ne človek proti človeku, ampak človek s človekom. In spet: prišlo je tudi do napak, preuranjenega stopnjevanja družbene revolucije in celo do zločinov. A za te niso krivi ne OF in ne tisti, ki so za svojo domovino dali svoja življenja. Slavimo predvsem naš upor proti okupatorjem in kolaborantom ter s tem boj za našo nacionalno osvoboditev, pri čemer priznavamo dejstvo, da je za (ne pa pred!) njima potekala in po osvoboditvi prevladala nasilna družbena revolucija, ki je odpravila tudi začetni politični pluralizem v OF. To je ključno sporočilo 27. aprila.

Kaj pa 1. maj? Ker smo v Evropsko unijo (EU) vstopili na ta dan pred petnajstimi leti nas praznovanje mednarodnega praznika dela spominja, da je tudi EU prostor, kjer moramo nadaljevati boj za delavske pravice. Zato Evropa in Slovenija nista »ali – ali«, ampak »in – in«. Če želimo narediti korak naprej doma, moramo narediti korak naprej tudi v Evropi. Narediti jo moramo drugačno, bolj solidarno, bolj ukrojeno po človeku, bolj v službi ljudem. A to si moramo izboriti. Tako, kot so si delavske pravice izborili v Čikagu leta 1886. Danes se nam zdi 8-urni delavnik logičen. Ampak ni bilo še dolgo nazaj, ko je bil delavnik neomejen. Ko je delavec živel za to, da je delal. 

Danes pa – vsaj v večini primerov – delamo zato, da lahko živimo. Kljub umestnim pomislekom bi tako moralo biti. Res pa je, da smo zaradi ideološke zaslepljenosti ali samoumevne navajenosti to razumevanje delno tudi prostovoljno dali iz rok. A kot smo dali, tako si smemo vzeti nazaj, kar nam pripada. In osemurni delavnik je, kot je tudi pravica do 35-urnega delovnega tedna, naša pravica. Pravzaprav je pravica – danes, v dobi industrializacije in robotizacije – tudi to, da delamo manj za isto ali večje plačilo. Ne za manjše, kot bi kdo hotel. Namen napredka ni le kopičenje bogastva pri kapitalistih in bogataših, ampak tudi pravična družbena prerazdelitev slednjega. Solidarnost. Enakopravnost. Ne v rezultatih, ampak v (z)možnostih.

In prav vprašanje tega, koliko delamo, koliko je delo cenjeno, kako pomembno je delo – ne samo za preživetje, ampak za celoten razvoj civilizacije – je temeljno vprašanje, ki ga naslavlja 1. maj. Druženje in zabava, prav tako kresovanja na predvečer so prijetni, a ključ ostaja v vprašanju, kako narediti delo spet cenjeno, vredno, predvsem pa tako, da bo služilo človeku, ki ga opravlja. To lahko naredimo le na en način – z novimi, zelenimi in kakovostnimi delovnimi mesti, z delovnimi mesti znanja ter s tem dodane vrednosti, z delovnimi mesti, ki bodo omogočila ne samo dostojno, ampak dobro življenje za vsakogar. Z delovnimi mesti, ki ne bodo le »služba«, ampak bodo veselje. 

Kajti dober in lojalen delavec je zadovoljen delavec. Zato je prav, da delodajalci vedo, da če želijo, da je delo dobro opravljeno, morajo znati delavce nagraditi. Pravzaprav je nagrada premalo. Gre za njihovo družbeno odgovornost. Ustvariti morajo partnerstvo med delavcem in delodajalci. Biti si moramo enakopravni. In solidarni. V dobrem in slabem. Praznik dela, 1. maj, nas opominja na to, da je delo za človeka pomembno, saj krepi njegovo ustvarjalnost, njegove zmožnosti in sposobnosti, predvsem pa njegovo željo, da v izdelku, ki ga izdela, umesti sebe, svoje bistvo in sebstvo. 

Da. Dve prelomnici, a isto sporočilo. Sporočilo, da skupaj zmoremo več. Da zmoremo korak naprej ter da smo vedno v zgodovini, ko smo znali stopiti skupaj, naredili nekaj prelomnega. Za domovino, za družbo, pa tudi za nas same in za našo bodočnost. In zdaj, ob teh praznikih, je spet čas, da stopimo skupaj. Da naredimo prelom. Za boljšo Evropsko unijo. Za Evropsko unijo, ki bo drugačna. Ki bo prijazna človeku. Ki bo po meri ljudi. Solidarna in pravična. Okolju prijazna. Predvsem pa takšna, ki bo gledala in videla v bodočnost nas vseh. Zmogli smo leta 1886, zmogli leta 1941 in leta 1991. Verjamem, da bomo zmogli tudi 26. maja 2019. Ker gre za vse nas. In za naše otroke.

dr. Milan Brglez je predsednik Konference SD in poslanec v Državnem zboru ter kandidat za evropskega poslanca

Tanja Fajon:
Zdaj je čas za pomladitev in oživitev evropske ideje

Večina analitikov se strinja, da so tokratne evropske volitve resnično prelomne. Vsake volitve so pomembne, a tokrat se zdi, da je pred nami usodno razpotje. Sama vidim to dilemo zelo jasno: odločitev za konservativce, ki Evropsko unijo vodijo in obvladujejo več kot desetletje, obeta status quo, premalo odločno unijo, nesposobno akcije in ukrepanja pred nujnimi izzivi. Ta status quo vodi v nadaljevanje počasnega razpadanja povezave. Druga možnost: vzpon populističnih in suverenističnih sil utegne to razpadanje pospešiti, ker obljubljajo močnejše nacionalne države in rahljanje povezave, stil vladanja takšnih sil pa milo rečeno kaže jasne avtoritarne težnje. Tretja možnost je odločitev, da gremo naprej. Socialna demokracija, progresivna (napredna) sila, hoče v Evropi korenite spremembe, a vztraja na tem, da lahko skupaj bolje uresničimo jasne izzive pred nami.

V tem mandatu je naša poslanska skupina v Evropskem parlamentu začela pomemben projekt »Progressive Society«, znotraj katerega smo v sodelovanju z akademiki, civilno družbo, sindikati in z močno skupino socialdemokratskih voditeljev analizirali ključne izzive pred Evropo. Ta proces je pokazal, da so ekonomska, socialna, okoljska in politična tveganja medsebojno povezana in da se medsebojno poglabljajo. Okoljska neravnotežja se denimo kažejo v obliki povečanih migracij, posledično varnostnih tveganj, na drugi strani na poslabšanju zdravja ljudi, težavah socialnih sistemov in končno povečane politične nestabilnosti. Ekonomski model ne daje enakih koristi vsem ljudem v naši skupnosti, prekomerno izčrpava naravne vire in onesnažuje okolje, kar se spet preliva v povečanje vseh drugih tveganj. Zato je jasno, da moramo začeti probleme reševati povezano in odločno. Ni dovolj samo poskrbeti za gospodarski razvoj ali za učinkovit boj zoper podnebne spremembe. Ne. Potrebna je povezana akcija, da naslovimo vse oblike tveganj hkrati. Zato moramo spremeniti ekonomski sistem, ki temelji na izkoriščanju – človeka, skupnosti in okolja.

Moj prijatelj Udo Bullman, vodja Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov (S&D), je v aprilu obiskal Slovenijo. Vsa ta tveganja je odlično povzel v stavku: »Nekaj je v temelju narobe z našo družbo.« Da, nekaj je močno narobe. Pred nami so jasni izzivi – od podnebnih sprememb do novih tipov varnostnih groženj, od socialnih negotovosti do globalnih neravnovesij, od vse večjega zapiranja držav v izolacionizem do vse večjega prepada med bogatimi in revnimi. A nekaj je povsem jasno: nobenega od teh izzivov ni mogoče rešiti tako, da ga rešujemo sami.

Zato potrebujemo Evropsko unijo. Rojena 9. maja, na dan Evrope, goreče verjamem v evropsko idejo. Sedaj, ko je resnično ogrožena, vidim resnično priložnost, da to idejo pomladimo in oživimo.

Brexit je pripeljal do tega, da ima Evropska unija danes večjo podporo med ljudmi kot kadarkoli prej. Podnebne spremembe motivirajo milijone posameznikov, družin in podjetij, da spremenijo svoj način življenja in dela na okoljsko in socialno vzdržne načine. Migracije krepijo zavest, da je potrebna odločna politična akcija, da se presežejo konflikti in varnostna tveganja po svetu. Soočanje z zadnjo veliko krizo je prineslo spoznanje, da ne smemo nikoli več bank reševati na ramenih ljudi, skupnosti in držav. Nestabilnosti v svetu jasno kličejo po prenovi multilateralne ureditve sveta, da je ne zamenja diktat velikih sil, ampak okrepljeno sodelovanje držav in svetovnih regij.

Evropska unija predstavlja 74 let miru v Evropi. To je najdaljše obdobje miru v zgodovini kontinenta. Že zato je zame največji projekt sodelovanja držav in narodov v človeški zgodovini. Ta mir se zdi danes preveč samoumeven. Tako samoumeven, da nanj ne gledamo več kot na najvišjo vrednoto, ki smo jo dolžni čuvati z vsemi odločitvami in sredstvi. Mir je vse.

Pred štiridesetimi leti, leta 1979, je na evropskih volitvah sodelovalo 62 % volilnih upravičencev. Pred petimi leti se je volitev v Evropski parlament udeležilo le 42 % Evropejcev, v Sloveniji pa komaj slaba četrtina volivcev.

Tokrat mora biti drugače. Ob prelomnih odločitvah ni mogoče sedeti doma, kot da se nas ne tičejo. Danes ne odločamo le o tem, v kakšni Evropi želimo živeti. S svojo izbiro odločilno vplivamo tudi na to, ali si Evropske unije sploh želimo. Ker je jasno, da je potrebna sprememb, da jutri obstane kot varna, napredna, demokratična in trajnostna povezava, sposobna reševati izzive pred našimi ljudmi, skupnostjo, državami in svetom.

Prazniki pred nami so spomin na to, kako smo se kot delavci in kot narod v svoji zgodovini organizirali, da dosežemo velike spremembe. To so socialdemokratski prazniki, ker je v teh dneh povezano vse, kar smo in v kar verjamemo. Zato vas prosim, da med temi prazniki razmislite o dilemah pred vsemi nami. Verjamem, da se moramo organizirati in tako kot že tolikokrat v človeški zgodovini pokazati, da hočemo naprej.

Naprej!

Tanja Fajon je podpredsednica SD in evropska poslanka. V Evropskem parlamentu je podpredsednica naprednega zavezništva socialistov in demokratov, druge največje politične skupine.