Tin Kampl: A vemo, kaj želimo z mladimi?

Mladi v naši družbi zavzemajo pomembno vlogo. So prihodnost, a velikokrat pozabimo, da so tudi sedanjost. Seveda, so tisti, ki bodo glavni kreator prihodnosti, ampak, če bodo obstali v sedanjosti, ali “bog ne daj” v preteklosti, nam to nič ne pomaga. S tem želim odpirati prostor razpravi o mladih, ki je relevantna predvsem v trenutnem kontekstu, ko se mladi vse težje osamosvajajo in polno integrirajo v družbo ter je iskanje ustreznega odgovora na ta problem posebnega pomena. Ob tem nas ne smejo zavesti statistike, ki lahko položaj mladih prikazujejo drugače, kot ga mladi dojemajo in občutijo. 

Statistični podatki kažejo, da je revščina v veliki meri razširjena tudi med mladimi v Evropi, saj je povprečna stopnja tveganja revščine v EU med mladimi 27,8 %, medtem ko je stopnja tveganja revščine v celotni populaciji 16,9 %. Stanje v Sloveniji je sicer nekoliko obrnjeno, saj je splošna stopnja tveganja revščine višja kot stopnja tveganja revščine med mladimi, kar lahko do določene mere pripišemo tudi delovanju neformalne podporne mreže, ki so jo deležni mladi predvsem s strani družine. Slednje se najbolj jasno izkazuje v podaljševanju bivanja mladih v prvotni družini oziroma pojavu t.i. »hotela mama«. K temu pa bistveno prispeva neurejen trg nepremičnin in razmere na trgu dela. Mladi so v primerjavi s celotno populacijo izrazito bolj izpostavljeni brezposelnosti in zaposlitvam za določen čas – med zaposlenimi mladimi jih je kar 72,5 % takih, ki so v delovnem razmerju za določen čas, hkrati pa je v Sloveniji velik porast tudi prekarnih oblik dela, ki še dodatno ustvarjajo pritisk na njihovo socialno in ekonomsko varnost.

To je samo eden od delčkov realnosti, ki jo živijo mladi vsakodnevno. Slednje izpostavljam predvsem z namenom, da nas nekatere pozitivne statistike ne zavedejo in preusmerijo stran od realnih izzivov, s katerimi se mladi srečujejo, in ki jih moramo reševati. Naš cilj mora biti ustvariti družbo enakega položaja vseh državljank in državljanov skozi prizmo pravičnosti. Naša naloga za dosego cilja družbe enakosti je, da dosledno odpravljamo vsakršne oblike neenakosti, saj je slednja slaba sama po sebi, če v družbi uporabljamo poštene postopke. Neenakost je dopustna samo v primerih, ko z njenim uvajanjem stremimo v smeri izboljšanja izhodiščnega položaja posamezne skupine. V našem primeru so to mladi, za katere bi bilo z namenom zagotavljanje njihovega poštenega položaja v družbi smiselno uvesti posebne pravice oziroma pozitivno diskriminacijo.

O tovrstni pozitivni diskriminaciji bi bilo smiselno razmišljati predvsem na področjih, kjer se izkazuje, da se mladi srečujejo z največ izzivi: mladi so velikim tveganjem izpostavljeni na trgu dela pri iskanju svoje prve zaposlitve in pri obliki zaposlitve, ki je pogosto prekarna; pri urejanju svojega stanovanjskega vprašanja, kjer jim ne gredo na roke neurejene razmere na trgu in manjko dostopnih neprofitnih stanovanj ali drugih ukrepov stanovanjske politike; oboje vpliva tudi na formiranje družine in urejanje življenja. Posebej bi izpostaviltudi izzive na področju participacije in posledice, ki jih puščajo, saj se zaradi nižje participacije mladih to odraža tudi na javnih politikah, ki naslavljajo položaj mladih, saj zaradi šibkosti mladih kot volilnega telesa, le-ti niso zanimivi za politiko.

Današnji razmislek je namenjeno vsem nam, da premislimo, kaj lahko kot družba mladim ponudimo in kaj od njih pričakujemo. Mladi so se v sodobnem svetu na nek način znašli ujeti v nihilizmu, ki ga Nietsche označi kot »manjko smotra«. Mladi se, kot je dobro zapisal Galimberti v eni od svojih knjig, velikokrat sprašujejo, kaj naj počnejo v svetu, ki jih ne upošteva, jih ne kliče po imenu, jih ne doživlja kot bogastvo, temveč kot problem.

Za to vprašanje: A vemo, kaj želimo z mladimi?

Tin Kampl, direktor Urada RS za mladino, ob prihajajočem mednarodnem dnevu mladih, ki ga po vsem svetu obeležujemo 12. avgusta.

Dr. Jernej Štromajer:
Progresivci vseh dežel,
združimo se!

Pred tednom dni smo se v domu ameriških sindikatov, le streljaj od Bele hiše v Washingtonu, sestali predstavniki sestrskih socialističnih, delavskih, socialdemokratskih in progresivnih političnih strank z vsega sveta. Prisotni so bili člani avstralskih in novozelandskih laburistov, različnih strank iz vse Evrope ter kolegi iz vrst ameriških demokratov. Tema? Boj proti dezinformacijam (tj. namernemu zavajanju), lažnim novicam in zunanjim vplivom na volilne kampanje. Cilj foruma je bil, da si izmenjamo primere dobrih praks in implementacije novih orodij za uspešne nastope na volitvah. 

Vsem nam je bilo skupno, da se pri svojem političnem delovanju soočamo z izzivoma lažnih novic in populizma. Omenjeni problematiki od nas zahtevata, da svoje (tradicionalne) politične stranke preoblikujemo v politične strukture, ki se bodo sposobne spopasti z izzivi 21. stoletja. Z lažnimi in kontradiktornimi obljubami ter hujskanjem namreč naši politični tekmeci ponujano všečne, včasih polarizirajoče, a preproste rešitve kompleksnih težav. Tako lahko po vsem svetu poslušamo, kako so migranti največji problem naše družbe in da bomo (samo) z nižanjem davkov lahko čez noč našli čarobne rešitve za izboljšanje gospodarskega stanja. Preprostih – kot da bi se pogovarjali v vaški gostilni – odgovorov na kompleksna vprašanja v resnici ni; vendar je v času enovrstičnih populističnih izjav to svojevrsten izziv, s katerim se soočamo odgovorne in napredne stranke.  

Zato je na nas, da začnemo javnost in volivce jasno osveščati o problemu dezinformacij ter jim zagotovimo transparentno in na dejstvih ter podatkih utemeljeno argumentacijo. Ljudem moramo na dnevni ravni, pri posameznih aktualnih vprašanjih oziroma v ustreznem kontekstu, znati na razumljiv način predstaviti, kaj pomeni biti socialni demokrat. V boju s t. i. celebrity (»zvezdniškimi«) kandidati, ki svojo politiko gradijo na všečnih medijskih nastopih in boju proti etablirani politiki (katere del smo tudi socialni demokrati; zaradi tega moramo za svoje napake v preteklosti znati prevzeti svoj del odgovornosti), nam ne preostane drugega kot dostojna, na podatkih in vrednotah utemeljena argumentacija, ustrezno razumevanje političnega prostora in razlaga aktualnega dogajanja. Hkrati pa moramo staviti na najmočnejše orodje, ki nam je kot uveljavljenim strankam na voljo: učinkovita organizacija, tako terenska kot izvedbena; če hočete, lahko rečemo tudi obrtniški način izvedbe volilne kampanje. 

Pomembno je, da ne pristanemo na to, da nam kot socialnim demokratom, kot progresivcem od zunaj nekdo drug narekuje tempo volilne kampanje in vsebine, ki jih zagovarjamo. V prvo vrsto moramo postaviti ključna družbena vprašanja našega časa, kot so socialna pravičnost, stanovanjska politika, boj proti korupciji, prizadevanje za vsem dostopno in kakovostno javno šolstvo ter zdravstvo ter boj proti podnebnim spremembam in s tem za ozelenitev naših politik. Alternativa je mogoča; in to moramo na podlagi primerov dobrih praks predstaviti ljudem. Odličen je primer Portugalske, ki se je pod socialistično vlado uspešno obrnila od politike varčevalnih ukrepov proti politiki razvoja za dobrobit ljudi. 

Ker je naš mednarodni forum (kako pomenljivo) potekal v domu največje ameriške sindikalne centrale, ki je v najboljših časih štela okoli 20 milijonov, danes pa (le še) 12 milijonov članov, se seveda nismo mogli izogniti vprašanju organiziranega delavskega gibanja. Žal nihče od prisotnih še ni v resnici ugotovil, kako ponovno obuditi sindikalno gibanje in hkrati kako na novo postaviti trg dela – da bo ta deloval z roko v roki z izzivi sodobnega časa. Verjetno so pri tem izjema le britanski laburisti, ki v svojo organiziranost in odločanje strukturirano vključujejo sindikalne centrale. To je nekaj, čemur bi po mojem prepričanju morali vsi, ki zastopamo politike rdeče barve, morali slediti. V skupnem boju smo lahko uspešni le skupaj. 

Hkrati pa moramo, kot nam je povedala vodja volilne kampanje Alexandrie Ocasio-Cortez, ostati woke (tj. »zbujeni« oz. »prebujeni«) ter se jasno zavedati dogajanja v svoji okolici, družbi, državi in na planetu. Vseskozi, pri vseh vprašanjih moramo jasno in nedvoumno zagovarjati socialno pravičnost in družbeno kohezivnost. Ironično je, da znajo politične stranke na desnem delu političnega prostora v današnjem času v mednarodnem okolju bolje sodelovati kot stranke levo od sredine, čeprav smo mi tisti, ki vseskozi zagovarjamo internacionalizem. Zato moramo progresivne sile okrepiti svoje mednarodno sodelovanje ter (iz)graditi kolektivno politiko in skupne odgovore na izzive današnjega časa. Sodobne progresivne stranke moramo biti politična platforma za ljudi, ki živijo od svojega dela; spodbuditi jih moramo, da se družbeno in politično aktivirajo. Predvsem pa ne smemo pozabiti na skupne vrednote in na to, za kaj se borimo. Solidarni bomo vedno. 

Milan Brglez: Razmišljanje ob dnevu upora proti okupatorju in delavskem prazniku

Prihajajoči prazniki so pogosto osnova, da si naredimo dopustniški most in da te – običajno lepe – aprilsko-majske dneve preživimo v naravi, na morju ali pa v družbi tistih, ki jih imamo radi. Manj pa se, vsaj tako kažejo izkušnje, pogosto in radi sprašujemo, kaj nam sploh pomenita 27. april in 1. maj. Kaj nam pomenita kolektivno – za naš narod, našo družbo in našo državo?

27. april, Dan upora proti okupatorju, nekoč Dan Osvobodilne fronte, je v prvi vrsti simbolna prelomna točka slovenskega upora proti tistim, ki so želeli našo domovino razkosati, naš narod in jezik pa potisniti v pozabo kot napako zgodovine. Zgodovinarji radi poudarijo, da je bila Osvobodilna fronta (OF) najprej Protiimperialistična fronta, v osvobodilno se je preimenovala šele ob napadu na Sovjetsko zvezo, junija 1941. Bolj kot o imenu te organizacije je umestno, da se vprašamo o njenem namenu. Bil je april 1941, Slovenija je bila, potem ko je starojugoslovanska vojska razpadla, razkosana, mnogo naših ljudi je že bilo ustreljenih kot talcev, začeli so jih tudi izganjati. 

Nad našo domovino so se zgrnili črni oblaki, milosti za kogarkoli, ki bi hotel misliti in delovati v slovenščini in slovensko, ni bilo. V tem težkem trenutku za naš narod in našo zgodovino se nekaj posameznikov združi. V plemenitem namenu. S ciljem, da osnujejo organizacijo ali morda samo gibanje, ki bo pomagalo osvoboditi naš narod. Ki bo omogočilo, da bo ozemlje, ki ječi pod tujimi škornji, »spet slovensko«. Lahko jim očitamo naivnost, lahko jim pripišemo neumnost, vsekakor pa jim moramo priznati, da so bili pogumni. In da so bili državniški. Kajti brez njihove angažiranosti bi potrebovali veliko več časa, da bi se organizirali v odporniško gibanje, ki bi povezalo sprva spontane ljudske upore proti okupatorjem in kasneje tudi njihovim domačim pomagačem ali izdajalcem v narodnoosvobodilni boj (NOB). 

OF je posebna in edinstvena, ko razumemo čas in prostor, ko je nastala. Biti pogumen in tvegati v miru je – sploh če gledamo z današnje perspektive – drzno, a biti pogumen in tvegati v pogojih, ko večina trepeta za lastno preživetje in skrbi le za svoje vsakodnevno življenje, je vizionarsko. A vizionarstvo ni edina vrednota, ki jo slavimo 26. ali 27. aprila. Pomembni vsebini tega praznika sta tudi solidarnost in enakopravnost. Enakopravnost v tem, da OF ni sestavljala samo ena monolitna struktura, ampak so v to obliko ljudske fronte vstopili ljudje (danes bi rekli mnenjski voditelji) z vseh vetrov – partijci, krščanski socialisti, sokoli in kulturni delavci. Vsi so imeli pred vojno svoje politične interese, marsikdaj tudi nasprotne drug drugemu. A ko je šlo za narod in jezik, so se združili. Sprva na enakopravni osnovi. Ja, res je, Dolomitska izjava dve leti pozneje je zaradi enotnosti OF priznala prvenstvo Komunistične partije, a so se ustanovni člani OF o tem v tedanjih pogojih odločili demokratično in z odgovornostjo. S tem so sicer NOB politično povezali tudi z nasilno družbeno revolucijo v imenu delavcev in kmetov.  

Delovanje OF in partizanski način bojevanja v NOB je temeljil na solidarnosti. Ideja OF je bila, da osvobodijo Slovenijo in utemeljijo družbo na tovarištvu in sodelovanju med ljudmi – ne človek proti človeku, ampak človek s človekom. In spet: prišlo je tudi do napak, preuranjenega stopnjevanja družbene revolucije in celo do zločinov. A za te niso krivi ne OF in ne tisti, ki so za svojo domovino dali svoja življenja. Slavimo predvsem naš upor proti okupatorjem in kolaborantom ter s tem boj za našo nacionalno osvoboditev, pri čemer priznavamo dejstvo, da je za (ne pa pred!) njima potekala in po osvoboditvi prevladala nasilna družbena revolucija, ki je odpravila tudi začetni politični pluralizem v OF. To je ključno sporočilo 27. aprila.

Kaj pa 1. maj? Ker smo v Evropsko unijo (EU) vstopili na ta dan pred petnajstimi leti nas praznovanje mednarodnega praznika dela spominja, da je tudi EU prostor, kjer moramo nadaljevati boj za delavske pravice. Zato Evropa in Slovenija nista »ali – ali«, ampak »in – in«. Če želimo narediti korak naprej doma, moramo narediti korak naprej tudi v Evropi. Narediti jo moramo drugačno, bolj solidarno, bolj ukrojeno po človeku, bolj v službi ljudem. A to si moramo izboriti. Tako, kot so si delavske pravice izborili v Čikagu leta 1886. Danes se nam zdi 8-urni delavnik logičen. Ampak ni bilo še dolgo nazaj, ko je bil delavnik neomejen. Ko je delavec živel za to, da je delal. 

Danes pa – vsaj v večini primerov – delamo zato, da lahko živimo. Kljub umestnim pomislekom bi tako moralo biti. Res pa je, da smo zaradi ideološke zaslepljenosti ali samoumevne navajenosti to razumevanje delno tudi prostovoljno dali iz rok. A kot smo dali, tako si smemo vzeti nazaj, kar nam pripada. In osemurni delavnik je, kot je tudi pravica do 35-urnega delovnega tedna, naša pravica. Pravzaprav je pravica – danes, v dobi industrializacije in robotizacije – tudi to, da delamo manj za isto ali večje plačilo. Ne za manjše, kot bi kdo hotel. Namen napredka ni le kopičenje bogastva pri kapitalistih in bogataših, ampak tudi pravična družbena prerazdelitev slednjega. Solidarnost. Enakopravnost. Ne v rezultatih, ampak v (z)možnostih.

In prav vprašanje tega, koliko delamo, koliko je delo cenjeno, kako pomembno je delo – ne samo za preživetje, ampak za celoten razvoj civilizacije – je temeljno vprašanje, ki ga naslavlja 1. maj. Druženje in zabava, prav tako kresovanja na predvečer so prijetni, a ključ ostaja v vprašanju, kako narediti delo spet cenjeno, vredno, predvsem pa tako, da bo služilo človeku, ki ga opravlja. To lahko naredimo le na en način – z novimi, zelenimi in kakovostnimi delovnimi mesti, z delovnimi mesti znanja ter s tem dodane vrednosti, z delovnimi mesti, ki bodo omogočila ne samo dostojno, ampak dobro življenje za vsakogar. Z delovnimi mesti, ki ne bodo le »služba«, ampak bodo veselje. 

Kajti dober in lojalen delavec je zadovoljen delavec. Zato je prav, da delodajalci vedo, da če želijo, da je delo dobro opravljeno, morajo znati delavce nagraditi. Pravzaprav je nagrada premalo. Gre za njihovo družbeno odgovornost. Ustvariti morajo partnerstvo med delavcem in delodajalci. Biti si moramo enakopravni. In solidarni. V dobrem in slabem. Praznik dela, 1. maj, nas opominja na to, da je delo za človeka pomembno, saj krepi njegovo ustvarjalnost, njegove zmožnosti in sposobnosti, predvsem pa njegovo željo, da v izdelku, ki ga izdela, umesti sebe, svoje bistvo in sebstvo. 

Da. Dve prelomnici, a isto sporočilo. Sporočilo, da skupaj zmoremo več. Da zmoremo korak naprej ter da smo vedno v zgodovini, ko smo znali stopiti skupaj, naredili nekaj prelomnega. Za domovino, za družbo, pa tudi za nas same in za našo bodočnost. In zdaj, ob teh praznikih, je spet čas, da stopimo skupaj. Da naredimo prelom. Za boljšo Evropsko unijo. Za Evropsko unijo, ki bo drugačna. Ki bo prijazna človeku. Ki bo po meri ljudi. Solidarna in pravična. Okolju prijazna. Predvsem pa takšna, ki bo gledala in videla v bodočnost nas vseh. Zmogli smo leta 1886, zmogli leta 1941 in leta 1991. Verjamem, da bomo zmogli tudi 26. maja 2019. Ker gre za vse nas. In za naše otroke.

dr. Milan Brglez je predsednik Konference SD in poslanec v Državnem zboru ter kandidat za evropskega poslanca

Tanja Fajon:
Zdaj je čas za pomladitev in oživitev evropske ideje

Večina analitikov se strinja, da so tokratne evropske volitve resnično prelomne. Vsake volitve so pomembne, a tokrat se zdi, da je pred nami usodno razpotje. Sama vidim to dilemo zelo jasno: odločitev za konservativce, ki Evropsko unijo vodijo in obvladujejo več kot desetletje, obeta status quo, premalo odločno unijo, nesposobno akcije in ukrepanja pred nujnimi izzivi. Ta status quo vodi v nadaljevanje počasnega razpadanja povezave. Druga možnost: vzpon populističnih in suverenističnih sil utegne to razpadanje pospešiti, ker obljubljajo močnejše nacionalne države in rahljanje povezave, stil vladanja takšnih sil pa milo rečeno kaže jasne avtoritarne težnje. Tretja možnost je odločitev, da gremo naprej. Socialna demokracija, progresivna (napredna) sila, hoče v Evropi korenite spremembe, a vztraja na tem, da lahko skupaj bolje uresničimo jasne izzive pred nami.

V tem mandatu je naša poslanska skupina v Evropskem parlamentu začela pomemben projekt »Progressive Society«, znotraj katerega smo v sodelovanju z akademiki, civilno družbo, sindikati in z močno skupino socialdemokratskih voditeljev analizirali ključne izzive pred Evropo. Ta proces je pokazal, da so ekonomska, socialna, okoljska in politična tveganja medsebojno povezana in da se medsebojno poglabljajo. Okoljska neravnotežja se denimo kažejo v obliki povečanih migracij, posledično varnostnih tveganj, na drugi strani na poslabšanju zdravja ljudi, težavah socialnih sistemov in končno povečane politične nestabilnosti. Ekonomski model ne daje enakih koristi vsem ljudem v naši skupnosti, prekomerno izčrpava naravne vire in onesnažuje okolje, kar se spet preliva v povečanje vseh drugih tveganj. Zato je jasno, da moramo začeti probleme reševati povezano in odločno. Ni dovolj samo poskrbeti za gospodarski razvoj ali za učinkovit boj zoper podnebne spremembe. Ne. Potrebna je povezana akcija, da naslovimo vse oblike tveganj hkrati. Zato moramo spremeniti ekonomski sistem, ki temelji na izkoriščanju – človeka, skupnosti in okolja.

Moj prijatelj Udo Bullman, vodja Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov (S&D), je v aprilu obiskal Slovenijo. Vsa ta tveganja je odlično povzel v stavku: »Nekaj je v temelju narobe z našo družbo.« Da, nekaj je močno narobe. Pred nami so jasni izzivi – od podnebnih sprememb do novih tipov varnostnih groženj, od socialnih negotovosti do globalnih neravnovesij, od vse večjega zapiranja držav v izolacionizem do vse večjega prepada med bogatimi in revnimi. A nekaj je povsem jasno: nobenega od teh izzivov ni mogoče rešiti tako, da ga rešujemo sami.

Zato potrebujemo Evropsko unijo. Rojena 9. maja, na dan Evrope, goreče verjamem v evropsko idejo. Sedaj, ko je resnično ogrožena, vidim resnično priložnost, da to idejo pomladimo in oživimo.

Brexit je pripeljal do tega, da ima Evropska unija danes večjo podporo med ljudmi kot kadarkoli prej. Podnebne spremembe motivirajo milijone posameznikov, družin in podjetij, da spremenijo svoj način življenja in dela na okoljsko in socialno vzdržne načine. Migracije krepijo zavest, da je potrebna odločna politična akcija, da se presežejo konflikti in varnostna tveganja po svetu. Soočanje z zadnjo veliko krizo je prineslo spoznanje, da ne smemo nikoli več bank reševati na ramenih ljudi, skupnosti in držav. Nestabilnosti v svetu jasno kličejo po prenovi multilateralne ureditve sveta, da je ne zamenja diktat velikih sil, ampak okrepljeno sodelovanje držav in svetovnih regij.

Evropska unija predstavlja 74 let miru v Evropi. To je najdaljše obdobje miru v zgodovini kontinenta. Že zato je zame največji projekt sodelovanja držav in narodov v človeški zgodovini. Ta mir se zdi danes preveč samoumeven. Tako samoumeven, da nanj ne gledamo več kot na najvišjo vrednoto, ki smo jo dolžni čuvati z vsemi odločitvami in sredstvi. Mir je vse.

Pred štiridesetimi leti, leta 1979, je na evropskih volitvah sodelovalo 62 % volilnih upravičencev. Pred petimi leti se je volitev v Evropski parlament udeležilo le 42 % Evropejcev, v Sloveniji pa komaj slaba četrtina volivcev.

Tokrat mora biti drugače. Ob prelomnih odločitvah ni mogoče sedeti doma, kot da se nas ne tičejo. Danes ne odločamo le o tem, v kakšni Evropi želimo živeti. S svojo izbiro odločilno vplivamo tudi na to, ali si Evropske unije sploh želimo. Ker je jasno, da je potrebna sprememb, da jutri obstane kot varna, napredna, demokratična in trajnostna povezava, sposobna reševati izzive pred našimi ljudmi, skupnostjo, državami in svetom.

Prazniki pred nami so spomin na to, kako smo se kot delavci in kot narod v svoji zgodovini organizirali, da dosežemo velike spremembe. To so socialdemokratski prazniki, ker je v teh dneh povezano vse, kar smo in v kar verjamemo. Zato vas prosim, da med temi prazniki razmislite o dilemah pred vsemi nami. Verjamem, da se moramo organizirati in tako kot že tolikokrat v človeški zgodovini pokazati, da hočemo naprej.

Naprej!

Tanja Fajon je podpredsednica SD in evropska poslanka. V Evropskem parlamentu je podpredsednica naprednega zavezništva socialistov in demokratov, druge največje politične skupine.

Sonja Lokar:
Enakost spolov mora (p)ostati naša evropska prioriteta?

Enakost spolov je deklarirana vrednota in cilj Evropske unije. Toda vrsta analiz in raziskav jasno dokazuje, da imamo v Evropski uniji še veliko dela, preden bo dosežena resnična enakost med spoloma. To je izziv za socialno demokracijo, ki je vedno v zgodovini vihtela prapor enakosti. Prav zato ima danes večjo odgovornost: da doseže nov in korenit napredek, ker smo še daleč od resnične enakosti.

Analiza dejanske neenakosti spolov (Gender Equality Index), ki jo od leta 2013 vsakih nekaj let objavlja Evropski inštitut za enakost spolov, nedvoumno kaže, da je povprečni skupni zaostanek žensk v EU v primerjavi z moškimi na šestih  ključnih področjih (delo, moč, denar,  znanje, čas in zdravje) 43%, na Švedskem, ki se je odrezala najbolje v EU, je ta zaostanek 21,4%, v Sloveniji 32,6%, v sosednji Hrvaški pa na primer kar 42.5%.

Povprečna plačna vrzel med spoloma v EU je 16% , pokojninska pa kar 40% v škodo žensk. V Sloveniji je plačna vrzel 8-odstotna, vrzel med pokojninami moških in žensk pa 27%. Ne glede na to, da smo po teh merilih med uspešnejšimi državami, je takšen razkorak zame še vedno nesprejemljiv. Odslikava namreč celoto življenjskih, socialnih in ekonomskih razlogov, ki v celotnem življenjskem obdobju kaže na nepreseženo  neenakost med spoloma. To mora skrbeti tudi socialno demokracijo, ki je vedno v zgodovini vihtela prapor enakosti.

Področje EU povprečje

28 držav

Švedska

(1. mesto)

Slovenija

(10. mesto)

Hrvaška

(24. mesto)

Vsa področja 66.2 82.6 68.4 53.1
Delo 71.5 82.6 71.8 69.4
Moč 48.5 79.5 60.6 28.5
Moč-politična 52.7 93.9 65.4 38.7
Moč – ekonomska 71.5 82.6 71.8 69-4
Moč – socialna 55.0 87.8 55.3 31.6
Denar 79.6 87.5 81.6 69.9
Znanje 63.4 72.8 55.0 49.8
Čas 65.7 90.1 72.9 51.0
Čas- Skrb 65.7 90.9 69.5 54.1
Zdravje 87.4 94.1 87.7 83.3

Opomba : Vrednost 100 v tabeli pomeni, da je dosežena popolna enakost med spoloma

Vir : Gender Equality Index

Največji je zaostanek pri politični moči žensk, kjer je povprečje dosežene enakosti med spoloma  komaj malo nad 50%. Medtem ko je Švedska dosegla skoraj popolno enakost (93.9%), Slovenija tiči  pri 65,4%, Hrvaška pa je celo na 38,7%. Porazni so tudi podatki o revščini žensk v  EU.

Vir: Gender and Poverty in Europe, EAPN BRIEFING NOTE, 2017

Vzroki za to so jasni: nesorazmerje politične moči med moškimi in ženskami (povprečni delež žensk v nacionalnih parlamentih držav članic je komaj 22%!), nepravično  vrednotenje delovne sile  v feminiziranih panogah, enostarševstvo ( 85 % enostarševskih družin v EU vodijo ženske),  prekinitve delovne kariere žensk zaradi materinstva, skrbstvenih in gospodinjskih obveznosti (77% teh obveznosti je v povprečju v EU še vedno na ramenih žensk), prekano delo žensk (vsiljena smozaposlenost in vsiljen part-time), odsotnost močnih podpornih mehanizmov za usklajevanje dela in osebnega življenja, kot so nedostopnost vrtcev, v družine potisnjena dolgotrajna oskrba.

V EU je v  vseh starostnih skupinah več žensk, ki tvegajo življenje v revščini, kot moških, čeprav so ženske povsod  bolje izobražene kot moški. Največja razlika med spoloma pri tveganju revščine  je v starostni skupini nad 65 let, v kateri v EU v poprečju živi 14,6% moških in 19,6% žensk, medtem ko je v Sloveniji še slabše: 11% moških in 27% žensk!

Evropske politike za zmanjševanje revščine so pretežno slepe za razlike med spoloma. V glavnem so naslavljale področje trga dela in socialnih pravic iz dela in vprašanje nasilja nad ženskami za domačimi stenami. Resna izjema je samo področje uskajevanja  poklicnega in zasebnega življanje, kjer sta se Evropski parlament in Evropski svet  letos februarja dogovorila o direktivi, ki opredeljuje nove minimalne evropske standarde pri starševskem dopustu: 4 mesece plačanega starševskega dopusta za vsakega od staršev, pri čemer sta dva meseca prenosljiva na drugega starša, dva pa ne, in pravica do oskrbovalskega dopusta (deset plačanih dni na leto za oskrbo partnerja in najožjih sorodnikov – otrok, matere, očeta). Starševski dopust se lahko prožno izrabi do 12 leta otrokove starosti.

Izjemno pomembno je, kako je Evropska komisija utemeljila upravičenost zakonsko obvezujočega poseganja EU v področje, ki je po principu subsidiarnosti sicer v pristojnosti držav članic.

Komisija tako ugotavlja, da »obstoječi zakonodajni ukrepi ne zadoščajo za reševanje izzivov glede ustreznega usklajevanja poklicnih in družinskih obveznosti v sedanjem gospodarskem in družbenem okolju ter zagotavljanja enakosti moških in žensk glede priložnosti na trgu dela in obravnave pri delu. Breme oskrbe še vedno nosijo zlasti ženske, saj veljavni pravni okvir ne spodbuja in olajšuje dovolj enakopravnejše porazdelitve družinskih in poklicnih obveznosti med moške in ženske. Kar zadeva starševski dopust, oskrbovalski dopust (glede katerega trenutno ni nobene določbe na ravni EU) in prožne ureditve dela, številne države članice nimajo nobenih ukrepov ali pa vzpostavljeni ukrepi ne zadoščajo. Kadar države članice imajo pravne določbe, se te razlikujejo v pogojih (npr. plačilo), posledica tega pa so neenake pravice, neenako varstvo za državljane (…) in razlike v delovanju trgov dela. Zato veljavnega pravnega okvira, ki je namenjen zagotavljanju skupnih minimalnih standardov za politike usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, ne morejo posodobiti posamezne države članice, ampak se lahko posodobi le z ukrepanjem na ravni EU.«

Evropska komisija je ugotovila tudi, da imajo pri tej temi vse države članice zakonodajo vzpostavljeno le, kadar obstaja zakonodaja EU, in da se bo zadosten napredek v vseh državah članicah zagotovil le z ukrepanjem EU. Zato lahko le posredovanje na ravni EU ublaži trende zmanjševanja določb o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, ki so trenutno prisotni v nekaterih državah članicah. Komisija ocenjuje, da se bodo »le z ukrepanjem na ravni EU odpravile razlike med veljavnimi nacionalnimi pravnimi določbami o očetovskem dopustu, starševskem dopustu, oskrbovalskem dopustu in prožnih ureditvah dela, kar pa državam članicam ne bo preprečilo, da zagotovijo višje ravni varstva.«

To velja tudi za pravila in možnosti za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, ki podpirajo enakost moških in žensk glede priložnosti na trgu dela in obravnave pri delu, pri čemer so skupni minimalni standardi EU pomembni zlasti v okviru prostega gibanja delavcev in svobode opravljanja storitev na notranjem trgu EU. Z vsemi navedenimi trditvami je Evropska komisija sklenila, da je zakonodajno in politično ukrepanje EU na tem področju utemeljeno.

Popolnoma enako velja tudi za problem dolgotrajne oskrbe, ki se ga EU sploh še ni lotila kot skupnega izziva!

Naslednji skupni problem žensk v EU je nasilje. Vsaka tretja ženska, starejša od 15 let je izkusila eno od vrst nasilja. Svet Evropske unije je 13. junija 2014 podpisal Istanbulsko konvencijo, a je ni ratificaral, ker je v EU še vedno 7 držav članic, ki je niso ne podpisale, ne ratificirale. To so Velika Britanija, Slovaška, Litva, Latvija, Madžarska, Češka in Bolgarija. EU se je doslej izmikala jasnemu zavzemanju za temeljno pravico  do svobodnega odločanja o rojstvih otrok, radikalne desne stranke pa vse glasneje vsiljujejo t.i.  demografske politike, ki ženske »svojega naroda« potiskajo v zdavnaj preseženo vlogo »mater naroda in kraljic doma«, borke za človekove pravice žensk in rojevanje zaželenih otrok pa napadajo, da so morilke in abortivni lobi.

Vse to jasno dokazuje, da mora socialna demokracija po vrsti nespornega napredka v enakosti moških in žensk, sedaj vstopiti v novo etapo in jasno zahtevati novo obdobje napredka. Zelo konkretno, to pomeni:

  1. Sprejetje direktive za to, da se doseže uveljavitev enakega plačila za delo enake vrednosti, pri tem pa lahko za zgled služi zakon, kot ga je sprejela Islandija.
  2. Skrajšanje delovnega tedna na 35 ur, kar bo obema spoloma sprostilo nekaj časa za kvalitetno zasebno življenje, pa tudi prevrednotenje cene delovne sile v feminiziranih panogah in odpravljanje stereotipov, ki poklice delijo na ženske in moške. Potrebne so direktive, ki bodo učinkovito porazdelile neplačano starševsko in skrbstvenego dela med oba spola, pri tem pa je prej omenjena direktiva le prvi in zelo skromen korak v pravo smer.
  3. Spolno občutljvo zastavljeno jamstvo EU za mlade in otroke: oba predloga je razvila in delno že uveljavila skupina S&D, s taktiko pridobivanja zaveznikov za svoje ideje v evropskem parlamentu. Potrebna je oživitev in nadgradnja Barcelonske strategije za razvoj dostopnega in kakovostnega otroškega varstva. EU je dovolj bogata, da bi lahko zagotovila kakovosten vrtec po slovenskem vzoru, vendar brezplačno za vse otroke, ki ga potrebujejo.
  4. Opredelitev minimalnih skupnih standardov in uveljavitev principov solidarnosti pri zagotavljanju dolgotrajne oskrbe starejših v Oboje bi bilo možno vključiti v naslednji evropski večletni finančni okvir in v projekte Evropskega socialnega sklada.
  5. Uveljaviti moramo dosledno pariteto (50-50) v sestavi vseh organov EU. Princip predlaganja dveh enakovrednih kandidatov, ene ženske in enega moškega iz vsake džave članice za položaj komisarja, kar edino lahko zagotovi enako število žensk in moških v Evropski komisiji, pa tudi sprejem direktive, ki vse države članice obvezuje, da svojo volilno zakonodajo za EP oblikujejo tako, da bodo v EP pripeljale vsaj 40% vsakega spola. Zahtevamo tudi partiteto za 4 ključne pozicije moči v EU (vodstvo Evropske komisije, Evropskega sveta, Evropskega parlamenta in vodenje zunanjih zadev EU). Zahtevajmo, da vsi razpisi za sredstva EU kot pogoj za sodelovanje postavijo pricip, da so do njih upravičeni le tisti deležniki – podjetja, ustanove in NVO (razen feminističnih), ki spoštujejo princip paritete v svojih izvršilnih organih odločanja. Predlagamo posebno komisarko oziroma komisarja in evropski direktorat za enakost spolov, ker se zdaj to področje utaplja v širšem resorju in tudi zato nazaduje.
  6. Zavzemamo se za pristop EU k Istanbulski konvenciji, ker je nujno povečati sposobnost EU v celoti in vsake njene države članice, da dejansko zmanjša vse vrste nasilja nad ženskami.
  7. Potrebujemo tudi evropsko strategijo za preganjanje trgovine z ljudmi in abolicijo prostitucije (kaznovanje organizatorjev, zvodnikov, klientov) in domišljene strategije za izhod iz prostitucije za vse, ki želijo iz nje izstopiti. Prostitucije socialna demokracija ne bi smela razumeti kot najstarejša obrt,za socialne demokate to ni  ne seks in ne delo, ampak najstarejša oblika družbeno toleriranega nasilja in izkoriščanja ranjljivih žensk.

Obstajajo dobre novice. Na podlagi razvoja progresivnega javnega zavedanja o tem vprašanju so v Španiji, na Portugalskem in na Irskem v zadnjih nekaj letih sprejeli napredno zakonodajo o vprašanju načrtovanja družine. Videli smo tudi množične »črne proteste« na Poljskem, ki so ustavili radikalne nazadnjake pri prepovedi splava celo v primeru posilstva ali poškodovanega ploda.

Zgodil se je prodor glede dostopnosti kontraceptivov v vseh lekarnah na Hrvaškem. Tudi Slovenija je na predsedniških volitvah jasno zavrnila pristaše prepovedi splava. Zato je čas za pogum. Socialna demokracija ima odgovornost, da nadaljuje boj. Dozorel je čas, da EU nadgradi svoj nabor človekovih pravic žensk tudi z nedotakljivo pravico žensk do odločanja o lastnem telesu.

Sonja Lokar,

mednarodna strokovnjakinja za enakost spolov

Neva Grašič:
Ženske naše preteklosti in naše prihodnosti

Mednarodni dan žensk, ki ga obeležujemo 8. marca, črpa svoj pomen in svojo moč iz skoraj dvestoletne zgodovine boja za enakopravnost žensk. Časti žensko gibanje in je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti žensk. Služi kot opomin, da pravice žensk, vključno z volilno pravico, niso bile podarjene, ampak izborjene. A hkrati opominja, da te pravice niso dane za vselej, zato boj za enakopravnost žensk še zdaleč ni končan in ostaja ena glavnih nalog tudi sodobnih, mladih žensk.

Jaz črpam svojo moč iz osebne zgodbe. Moja družina sta mami in mlajša sestra, dve ženski, ki sta moj velik povod za to, da sem politično in širše družbeno aktivna. Predvsem pa zakaj ostajam zvesta ideji socialne demokracije.

Nisem iz politične družine, kjer bi mi bila ta usmeritev nakazana že od majhnega. Sicer smo se doma o politiki pogovarjali, tudi aktivno sodelovali v lokalni skupnosti, vendar nisem bila obkrožena s situacijami, ki bi me spodbudile za aktivno politiko v kasnejših letih. Moje politično delovanje za nek konkreten cilj ali vizijo nikakor ni bilo samoumevno.

Mami je, po smrti mojega očeta, od mojega desetega in sestrinega četrtega leta samohranilka. Dve šolajoči dekleti z nešteto obšolskimi dejavnostmi, redna služba za eno plačo, skrb, ne le za svoja starša, njuno hišo, tudi za tasta in taščo, vso delo doma. Vsakdanja realnost kar nekaj družin pri nas. O skritih in neskritih ovirah žensk v družbi jasno spregovori tudi statistika.

Danes je v družbi prisotna norma idealnega delavca in delavke, ki je delodajalcu pripravljen biti razpoložljiv v vsakem trenutku in stoodstotno predan svojemu delu. Tudi ko mlade ženske vstopajo na trg dela, so avtomatsko v slabšem položaju, saj delodajalec tehta ali bo kmalu šla na porodniško, ali bo zaradi majhnih otrok veliko na bolniški. Za otroško varstvo v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami EU izjemno dobro poskrbljeno, večje breme žensk je skrb za starejše družinske člane, ki potrebujejo nego in pomoč.

Od tu izhaja velik pritisk, tudi na njihovo zdravje, ima posledice na njihovo udeležbo na trgu dela. Pogosto se odločajo za krajši delovni čas ali celo umik iz trga dela, preden dosežejo polno pokojninsko dobo, kar ima konkretne ekonomske učinke na njihov položaj danes in v njihovi prihodnosti.

Ta neenakost se vedno predstavlja kot konflikt med moškimi in ženskami. A vendar gre predvsem za konflikt med ženskami in državo oz. javnimi politikami, ki jih država vodi. Še več, gre za konflikt med ženskami in kapitalom.

Zato tudi trdim, da je partnerstva v boju za enakopravnost žensk mogoče graditi med moškimi in ženskami, med civilno družbo in politiko, med generacijami.

Ženske smo močne, kadar stopimo skupaj, še močnejši smo, če za enoten cilj enakopravnosti in pravičnosti deluje celotna družba. Začne se z enim glasom, konča z (r)evolucijo. Od tu črpa svojo moč socialna demokracija!

Konflikt med ženskami in kapitalom je tisti, proti kateremu so se v preteklosti borile ženske, ki so zahtevale svoje ekonomske in delavske pravice. Ko so se leta 1857 delavke, zaposlene v tekstilnih tovarnah v organiziranem protestu uprle nečloveškim delovnim pogojem. Ko je 15.000 žensk leta 1908 na ulicah New Yorka pod sloganom ‘Kruh in vrtnice’ zahtevalo krajše delovne ure in boljše plačilo. Ko so se od konca 19. stoletja organizirale v zveze društev za boj za volilno pravico žensk.

Že vseskozi je jasno, da ženske svoj politični angažma razumemo širše in smo bolj pripravljene delovati za doseganje nekih družbenih ciljev, manj pogosto iz ideoloških razlogov. V politiko stopamo s konkretnimi načrti, govorimo jasno. Vendar nič manj trmasto, ker nam ni vseeno kakšen bo naš jutri.

Če naše vizije družbe ni mogoče najti znotraj obstoječega sistema in politično mogočega, je potrebno spremeniti sistem kot tak. Navdih za to nam dajejo Greta Thunberg, Malala Yousafzai, Emma Gonzales in druge. Močne ženske naše preteklosti in naše prihodnosti.

Neva Grašič, svetovalka predsednika DZ in kandidatka SD za evropsko poslanko

Dr. Milan Brglez:
Refleksija Timmermansovega sporočila

Frans Timmermans, vodilni kandidat evropskih socialdemokratov (PES) na majskih evropskih volitvah in prvi podpredsednik Evropske komisije, je 28. februarja 2019, med svojim obiskom v Sloveniji v okviru Mednarodnega foruma in Srebrne katedre Pravne fakultete Univerze v Ljubljani predaval o vlogi in pomenu Evropske komisije za prihodnost vladavine prava v Evropski uniji. Njegovo ključno sporočilo je bilo, da je Evropska unija tudi projekt svobode za ljudi, ki je nastal, da se ne bi ponovili totalitarizmi 20. stoletja.

Kot takšna stoji in pade na tristranem stojalu. Slednjega sestavljajo trije podporni stebri, ki so medsebojno nujno povezani, omejeni in sopogojeni: vladavina prava, demokracija in varstvo temeljnih človekovih pravic. Nobenega izmed njih ni mogoče privilegirati, če nam gre res za svobodo ljudi, katerim mora Evropska unija bolje služiti (tako se začne tudi volilni manifest PES »Nova družbena pogodba za Evropo«).

To sporočilo nasprotuje tako tistim, ki bi radi po demokratični poti razrušili ali vsaj znova nacionalizirali Evropsko unijo na raven klasične medvladne organizacije, kot tudi tistim, ki bi radi še naprej podrejali ljudi (skupnemu) trgu z nadaljnjo socializacijo stroškov med vse ljudi in prisvajanjem koristi ali dobičkov le za peščico (kot v primeru reševanja bank leta 2008).

Nacionalizem in populizem prvih namreč danes izpostavlja in s tem zlorablja demokratično formo, da lahko nasprotuje vladavini prava in spoštovanju temeljnih človekovih pravic. Z poudarjanjem »mi prvi« namreč ne odpravlja le človekovih pravic, ki obstajajo zgolj, dokler pripadajo vsem ljudem, ampak tudi uničuje mednarodni in evropski pravni red, od obstoja katerega je odvisno tudi preživetje naše na samoodločbi utemeljena državnosti. Obenem s sovraštvom do drugih znotraj in izven nas, ki ga poganja vzbujanje strahu do drugačnih v pogojih brezperspektivnosti in s tem nezaupanja do obstoječega reda, omogoča ponoven razrast novodobnega fašizma.

Neoliberalizem drugih v primerjavi s tem izpostavlja predvsem pozitivističen vidik vladavine prava, ki v pravno ureditev prevaja obstoječa razmerja politične in ekonomske moči brez ali z onemogočanjem demokratičnega nadzora in spoštovanjem zgolj nekaterih človekovih pravic (ki, denimo, omogočajo njihovo širitev iz domene fizičnih tudi na pravne osebe). Na ta način se lahko mimo ali nad klasično delitvijo oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno vse bolj vzpenja še bančna in korporativna oblast. Ker njeno rast lahko poganja tudi uničevanje in kopičenje bogastva, ne pristaja niti na okoljske ali planetarne omejitve ter onemogoča trajnostni razvoj.

Zaradi vsega povedanega je Timmermansovo sporočilo in predavanje tudi pravšnji odgovor na dan pred njim objavljeno analizo prvaka SDS Janeza Janše »Slovenci in Evropa« (na njegovem Facebooku in v Demokraciji).

V njem poleg zanj gotovo travmatičnega ‘začetka relevantne evropske zgodovine’ v paktu Ribbentrop – Molotov (ali paktu Hitlerja in Stalina) izpostavlja dvojna merila, ki razdirajo Evropsko unijo. Po njegovem se je »/u/porabi dvojnih meril na osi veliki-majhni /…/ v zadnjem času pridružila še uporaba dvojnih meril na podlagi političnih delitev«.

Če lahko prvi vrsti dvojnih meril še prikimamo in jo najkrajše razložimo z neoliberalizmom (ki ga sam seveda noče videti), pa gre pri omenjanju druge vrste dvojnim meril pravzaprav za njegov poskus obrambe nacionalistične in/ali populistične – tudi neliberalne ali nesvobodne – demokracije (zlasti Madžarska in Poljska) na račun nespoštovanja vladavine prava in temeljnih človekovih pravic.

Če hočemo svobodno Evropsko unijo ljudi, moramo v nasprotju s takšno vizijo razgradnje Evrope vztrajati na Timmermansovi (ali socialdemokratski – PES, SD) nujni medsebojni povezanosti in neločljivosti vladavine prava, demokracije in varstva človekovih pravic.

Namesto relativiziranja in izenačevanja različnih totalitarizmov pa moramo državljanke in državljani Republike Slovenije in Evropske unije danes nedvomno vztrajati na pravi strani v idejni in materialni dediščini španske državljanske vojne.

Komentar Tanje Fajon: Hočemo Evropo!

Socialisti in Demokrati Evrope smo ta vikend zbrani v Madridu. Potem, ko smo na decembrskem Kongresu Stranke evropskih Socialistov in Demokratov (PES) v Lizboni izbrali Fransa Timmermansa za svojega vodilnega kandidata za predsednika Evropske komisije in v osmih temeljnih resolucijah opredelili vsebino svojega prihodnjega dela, bomo danes »spitzen« kandidata tudi uradno potrdili ter s sprejetim manifestom stopili na zmagovito pot proti evropskim volitvam.

Te bodo v mnogih pogledih pomembnejše ali celo drugačne od prejšnjih. Pri tem ne mislim na postopke, marveč predvsem na vsebine, od katerih bo bolj kot v preteklosti odvisen končni rezultat oziroma sestava prihodnjega Evropskega parlamenta.

V zadnjih mesecih sama – podobno kot moji kolegi po Evropi – nenehno opozarjam na razrast poveličevanja narodne pripadnosti, povezane z zapiranjem meja, na porast nacionalistične retorike, vrnitev k zaničevanju drugačnih in drugače mislečih, na širjenje vulgarnega, nasilnega in sovražnega govora ter populistično prikrojenih in zlaganih informacij, kar vse vodi k razkroju osnovne vrednote Evrope: povezanosti, ki temelji na multikulturnosti.

Opozarjam pa tudi, da so letošnje evropske volitve priložnost, da tem vsebinam nestrpnosti in sovraštva preprečimo razcvet, da njihovim nosilcem, večinoma s strani skrajne desnice, dokažemo, da Evropa ni (več) njihov prostor. Tega ne moremo storiti molče, za to moramo zastaviti svoj glas. In zato je pomembno, da meseca maja volimo!

V prihodnjih tednih, ko bodo stranke začele predstavljati svoje kandidate za evropske poslance in se bo začela volilna tekma, bomo vsi skupaj deležni veliko velikih besed, bolj ali manj racionalnih ciljev, bolj ali manj smiselnih in uresničljivih obljub. Vse stranke pa bodo predvsem obljubljale boljše življenje in večje blagostanje v Evropi. Ne glede na to, kako utrujajoča znajo biti taka predvolilna soočenja, ostaja naloga volivcev, da znamo razbrati, po kakšni poti bo to blagostanje doseženo in komu bo namenjeno.

Pot Socialnih demokratov je jasna in temelji na dejstvu, da smo vsi ljudje enakopravni. Zato nam ni vseeno, ali bo Evropa kontinent, na katerem bosta vladali socialna pravičnost in zaščita ranljivih skupin prebivalcev, vsem dostopno zdravstvo in šolstvo, spoštovanje vsakega človeka ne glede na vero, videz, spol, pravična davčna politika … ali pa nam bo zavladalo oderuštvo, požrešnost, kratkoročno zadovoljevanje parcialnih interesov in štetje dobička, kjer bo viden in upoštevan samo tisti, ki bo bogat. Razbrati moramo, kdo nam ponuja »napredek« na račun zatiranja šibkejših, kdo hujska k preganjanju manjšin, kdo bi ženske spet postavil za štedilnik.

Ne državljanska dolžnost, temveč privilegij je, da na volitvah izberemo prihodnost, ki bo po naši meri in merilih. Socialni demokrati imamo naša trdna merila, po katerih s spoštovanjem preteklosti oblikujemo ukrepe v sedanjosti, da bi oblikovali prihodnost: za vsakega, ne zgolj za peščico. 

Slovenski kandidati Socialnih demokratov za evropske poslance smo znane, imamo izkušnje na različnih področjih in delimo enake vrednote. In kar je zelo pomembno, smo zapriseženi ideji skupne, odprte in povezane in močne Evrope. Ni nepomebno dejstvo, da smo Socialni demokrati kot prva predstavili svojo listo in s tem potrdili, da nas ne odlikujejo zgolj jasno začrtan program in cilji, ki smo jim tradicionalno zvesti, marveč da delujemo v duhu, v kakršnem želimo videti Evropo prihodnosti: močno, napredno, združeno, složno in solidarno.

Zato moramo na evropskih volitvah 26. maja zakričati z glasom, ki nas bo ponesel v Evropo. »Hočemo Evropo!« ni jokava zahteva razvajenih, ki čakajo, da zanje delajo drugi. »Hočemo Evropo« je jasno izražena volja vsakega od nas, ki bo na volitvah z izbiro socialnih demokratov podpisal pogodbo za drugačno, napredno, solidarno, pravično prihodnost. V drugačni, napredni, solidarni in pravični Evropi.

Tanja Fajon, evropska poslanka in podpredsednikca SD/S&D ter nosilka kandidatne liste SD za volitve v Evropski parlament

Komentar Matjaža Nemca: Združena Evropa mora imeti ničelno tolerance do novodobnega fašizma ali pa je ne bo več!

Evropska unija je dom več kot 500 milijonom Evropejkam in Evropejcem. V duhu prepoznave skupnih vrednot, sicer različnih narodov in držav, se Unija bolj ali manj uspešno preko let sooča z njenim največjim izzivom – prerasti naravo politične forme ter v duhu miru, spoštovanja in sodelovanja v evropsko družino zasidrati pomen zavedanja o skupnosti, ki jo druži skupna evropska identiteta.

Prav zaradi vrednot miru, spoštovanja in sodelovanja smo lahko na skupni evropski poti različnosti presegali in se bolj ali manj uspešno zmogli premagovati izzive. Še več, te vrednote so naš smerokaz, tudi v sporočilu, da Evropska unija ne pomeni zgolj pravic in svoboščin, temveč predvsem zavezo, da bomo z vsemi svojimi močmi in odgovornostjo te vrednote spoštovali, jih ohranjali ter jih krepili. In takšno ravnanje državljani in državljanke pričakujemo najprej s strani izvoljenih predstavnikov najvišje predstavniške institucije Evropske unije – Evropskega parlamenta.

Državljanke in državljani Evropske unije prav od izvoljenih predstavnikov upravičeno pričakujemo ničelno toleranco do naraščajoče retorike populizma v vsem evropskem prostoru, še toliko bolj na obmejnih območjih. Pričevanja zgodovine bi nas ob vseh tragedijah ljudi živečih v teh krajih, na vseh straneh meja, moralo izučiti, da so nestrpnost, podpihovanje sovraštva in srdite ozemeljske in raznarodovalne težnje olje na ogenj preteklim ideologijam, katerim ne smemo dopustiti niti najmanjše možnosti obstoja ali opravičevati njihovih dejanj.

Vsega, kar je bilo zaznati iz izjav predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija in italijanskega ministra za notranje zadeve Mattea Salvinija, žal tudi predsednika Italijanske republike Sergia Mattarelle, ki so tragične dogodke in spominski memorial v Bazovici grobo izrabili v prid cenenega populizma in nedopustnega posega v dostojanstvo vseh, ki so pod totalitarizmi prejšnjega stoletja trpeli ali pod roko njihove agresije izgubili življenja.

V teh dneh mineva 82 let od usmrtitve Lojzeta Bratuža, v Gorici rojenega skladatelja in zborovodjo, ki je bil žrtev fašistične agresije zgolj zato, ker je z vodenjem slovenskih pevskih zborov ohranjal slovensko besedo. Kot on, sem tudi sam rojen na Primorskem, v centru tega prostora, ki se stoletja ponaša z mešanim prebivalstvom in tudi meni, “generaciji osemdesetih”, pomeni širša Goriška prostor pripadnosti in identitete.

Fašistična ideologija je v ta prostor prinesla sovraštvo in trpljenje, prepoved slovenske besede, nasilno poitalijančevanje slovenskih priimkov, prepoved slovenskih šol, bank ter drugih institucij in še v cerkvi ni dovolila slovenske besede! ‘Škuadristi’, fašistični skrajneži in goreči nacionalisti, so leta 1920 zažgali naš, slovenski Narodni dom v Trstu, napadali slovenske institucije, uničevali slovensko dediščino v Trstu in Gorici. Skrajneži, ki se kitijo s patriotizmom, niso nikoli izginili iz tega ozemlja, saj jih danes, sto let kasneje, mnogi prepoznamo združene v skrajno neofašistično organizacijo CasaPound.

Ali ti ljudje poznajo našo zgodovino? So kdaj slišali za Rab? Za Rižarno v Trstu? Za zapore v Gorici? Prav v goriških zaporih se je začela kalvarija sestre moje “none”, Danile, stare komaj 16 let. Iz zloglasnih goriških zaporov je bila poslana po številnih zaporih po Italiji in nikoli dočakala svobode. Pokopali so jo na njen devetnajsti rojstni dan. Moja “nona” ji je kot deklica nosila hrano, saj je v zaporu hirala od lakote. Moj “nono” je bil v Gorici s strani fašistov večkrat šikaniran in pretepen. Star je bil komaj 15 let. Oče mojega “nonota”, sicer organist, je skrivoma učil slovenske pesmi in bil zato preganjan. Moral se je skrivati.

Leta kasneje je moj oče, kipar, ustvaril portret že omenjenega glasbenika Lojzeta Bratuža, ki so mu fašisti dali piti bencin in strojno olje, samo zato, ker je vodil slovenske cerkvene pevske zbore. Naj še naštevam? Prav vsi Primorci lahko pripovedujemo podobne zgodbe. Celotna Primorska, ki je bila po prvi svetovni vojni dodeljena Italiji, je gorela v zatiranju, v krivicah, v trpljenju.

Ob izrečenih besedah Tajanija in Salvinija v Bazovici me je najprej zagrabil bes, da bi z vsem gnevom, ki ga premore moja duša, povedal, da je to dejanje zavržno, da ni vredno človeka, kristjana, državljana, župana, ministra, predsednika Evropskega parlamenta, predstavnika ljudstva. Da ne želijo vidite resnice, njihove in od drugih, tiste skupne, temveč vidijo samo svojo. Dokazov je dovolj, potrebno je biti samo človek, da jih najdeš.

Reakcije predstavnikov slovenske opozicijske SDS, za razliko od vseh ostalih predstavnikov slovenske politike, zahteva globoko samorefleksijo v naši družbi, ali lahko ob takem očitnem nepoznavanju slovenske zgodovine ter nestrinjanju z vrednotami evropske skupnosti o miroljubnem sobivanju in spoštovanju, še naprej opravljajo to poslanstvo? Na mestu je vprašanje, ali v SDS premorejo zrelosti preseganja različnosti v razumevanju, da se moramo prav politiki iz bolečin trpljenja ljudi, sporazumevati spoštljivo in v skupni nameri slovenski prostor povezovati, ne pa še dodatno deliti? Njihovo obnašanje mi dovoljuje, da jim povem, da sramotijo sebe in našo državo!

Prav besede, izgovorjene v Rimu, Zagrebu, Ljubljani, Trstu, Bazovici, pa v Evropskem parlamentu ali kateremkoli drugem mestu, drugi evropski instituciji ter izjave, geste in ravnanja predstavnikov teh institucij bi morale biti prvi izraz vrednot evropskega duha in ne zbir cenenih populizmov, pospremljenih s primitivnimi izpadi, kakršnega so si nedavno dovolili nekateri najvidnejši italijanski, slovenski in evropski politiki. Potrebno se je jim je zoperstaviti glasno!

Upreti se moramo dejanjem revanšizma, revizionizma in netenja nestrpnosti ter k odgovornosti pozvati tiste, ki s svojimi izjavami in ravnanji takšnim dejanjem dajejo legitimiteto.

Najmanj, kar terja njihovo nedopustno ravnanje je, da Antonio Tajani zapusti funkcijo predsednika Evropskega parlamenta, ker nima poguma za iskreno opravičilo in nima moči, da bi umaknil svojih besede pred poslankami in poslanci Evropskega parlamenta, navsezadnje pred vsemi državljankami in državljani združene in svobodne Evropske unije! Zato smo mednarodno javnost naslovili s peticijo za njegov odstop, ki jo je do nedelje, 17. februarja, podpisalo že več kot 23.000 ljudi.

Prihodnje leto mineva sto let od požiga Narodnega doma v Trstu in podpisa Rapalske pogodbe, ki je Primorce odtrgala od matične domovine. Interpretacija in izkazano spoštovanje žrtvam teh dveh dogodkov sta izziv, ki nam ga ponuja zgodovina, da se nanj primerno odzovemo v duhu prijateljstva in spoštovanja ter na nudi priložnost, da se evropski narodi zoperstavimo naraščajoči nestrpnosti in fašizmu.

Kot Slovenec, ki sem rojen in živim v obmejnem prostoru, poznam našo zgodovino in sprejemam, da interpetacije zgodovine niso nikoli ne enostavne in ne brez emocij. Vzgajali so me ljudje, ki so strahote vojn in idelogij spoznali na lastni koži. Zgodbe in izkušnje mojih “nonotov in non” so bile posredovane kot del naše dediščine, nikoli s sovraštvom, nikoli v preziranju, ampak v duhu prijateljstva, svobode in sodelovanja. V te vrednote verjamem in jih želim prenašati naprej.

“Ne vrag, le sosed bo mejak” je zapisal France Prešeren v Zdravljici, naši himni. Spoštovanje in sožitje med narodi se začne z nami, pri nas, v nas. In samo, če se bomo Slovenke in Slovenci, Evropejke in Evropejci, državljanke in državljani spoštovali med seboj, bomo spoštovanja deležni tudi od drugih. Zato si moramo vsi skupaj močno prizadevati za svobodno Evropo, za Evropo miru, sožitja in spoštovanja med narodi!

Matjaž Nemec, podpredsednik Socialnih demokratov in poslanec Državnega zbora

Komentar Marka Koprivca: Moč naše prihodnosti je odvisna od sposobnosti razumevanja kaj pomeni javno šolstvo!

Prepričan sem, da je malo tistih, ki jih spomini, ob vseh bolj ali manj argumentiranih političnih razpravah zadnje mesece, tedne in leta o javnem šolstvu, ne bi ponesli nazaj, v dni guljenja šolskih klopi. Tudi mene so preplavili spomini, ko je bila definicija časa nekako omejena na čas šole in čas počitnic, čas pouka in čas odmora, čas maminega veselja ob petici in čas očetovega zmrdovanja ob enici.

Kar pa je še pomembneje, čas šolskih dni je bil in tudi zame ostaja največja zakladnica mladostniških spominov na prijatelje in naša skupna doživetja. Tiste vsakdanje majhne stvari, od napisanih listkov, ki so po tajnih poteh potovali pod šolskimi mizami, do šolskih izletov, pa najboljšega čaja, ki so ga znale pripraviti samo šolske kuharice, do obrisov potnih dlani na šolskih klopeh, ko si v nemilosti čakal ali bo tvoje znanje ali neznanje tistega dne ovekovečeno pred šolsko tablo.

Takrat, ko sem sam gulil šolske klopi, se ne spomnim, da bi se v javnosti tako na veliko govorilo o javnem ali zasebnem šolskem sistemu. Posledično tudi ni bilo razprav ali nekdo hodi v javno ali zasebno šolo. Preprosto so nas starši vpisali povečini v najbližjo osnovno šolo, ki je takrat za osem let postala naš drugi dom, učilnica, kalilnica in zatočišče. Ne toliko pred slabim, kar se je morebiti dogajalo zunaj šolskih sten, predvsem pred nami samimi. Ko smo bili polni idej, kako ne potrebujemo takšnega in drugačnega znanja in kako je mnogo od učenja in piljenja učne snovi odveč.

Zdi se, da je danes vse drugače. Pa ne zaradi otrok. Kljub vsej novi tehnologiji, kljub vseobsežni in vsesplošni “konektanosti” mladine na telefone, tablice in podobno sem prepričan, da današnji otroci niso tako drugačni kot mi, ki smo pred dvajsetimi ali tridesetimi leti gulili šolske klopi.  Drugačni smo postali starši, drugačna je postala družba, cenjene so drugačne vrednote.

Želimo si več. Želimo višje. Želimo bolje. In vse to pričakujemo od naših otrok. Želimo si petic, ker te prinašajo točke, želimo si točk, ker te prinašajo možnosti za vpise na želene šole. Ker ti vpisi prinašajo to in to izobrazbo. Ta pa uspeh. In želimo si uspeha, uspešnega posameznika, ker nam zahteve družbe kažejo, da je samo uspeh tisti, ki lahko naše otroke ponese v svetlo prihodnost visokostorilnostnonaravnane potrošniške družbe. V presojo o tem, ali je to prav ali ne se na tem mestu ne bi spuščal. Je pa to točka, preko katere lahko pogledamo onkraj razmisleka na prvo žogo, češ ali je nujnost, da se pokorimo diktatu takšne družbe, takšnih zahtev na vseh področjih našega življenja.

Pogled preko nam sliko pokaže v precej bolj subtilni luči. Počasi in pritajeno, skozi leta in skozi vse družbene in politične spremembe se je potihoma  prikradla in izredno uspešno tudi v srčiko naše družbe zasadila misel, da javno, skupno in tisto, kar je vsem dostopno že po osnovi ne morejo dobro servisirati idejo o vzgoji nadpovprečno uspešnega posameznika, ki si bo v nameri višje, hitreje in bolje zagotovil položaj, iz katerega bo lahko naskakoval vse najboljše, kar mu ponuja življenje. V silni konkurenci drugih uspešnih posameznikov, mu lahko po tej logiki takšen položaj zagotovi samo izobraževalni sistem, ki je konkurenčen – torej, potrebujemo izobraževalni sistem z več izbire. In ta silno poenostavljena logika se je prikradla v naš šolski prostor. Po tej logiki javno šolstvo ni več zadostno, ker ni konkurenčno.

Zato potrebujemo zasebno, ki bo javni šolski prostor »zgolj« obogatilo. Namreč treba je zadostiti apetitom konkurence lačnega trga. Ki mu ni zadosti samo posega v ekonomski, s tem pa tudi socialni prostor. Potrebuje še več, njegovi apetiti so neomajni. Zdi se, kot da smo ob vseh teh razpravah o javnem in zasebnem šolstvu ter javnem in zasebnem nasploh pozabili, da smo le nekaj let nazaj trepetali za lastno, slovensko ekonomsko suverenostjo. Račune pa bi v znak uničujočih  posledic še bolj kot zdaj plačevale vse generacije v Sloveniji.

Ne. Ti nauki so kar nekako pozabljeni. Paradigma “več, bolje, konkurenčneje” in vsega kar je pretiravanje z njo prineslo ima kratek spomin. Ta konkurenčnost je sedaj tudi pri nas ubrala novo pot, pot k izobraževanju. Pritajeno nam sporoča, če želim “več, bolje, konkurenčneje” potem javno ne bo dovolj. Imejmo tudi zasebno. Pogovarjamo se o tem. Poglejmo kaj nam zasebno lahko prinese. Prinese nam lahko konkurenčnost. Ta pa več in bolje.

Ti pogovori so všečna tema. Tudi in predvsem za politike. Eni skozi diskusijo javnega in zasebnega izobraževanja iščejo pot k uveljavitvi svojih političnih prepričanj, ki z argumenti in dejstvi nimajo nič skupnega. Drugi iščejo možnost pomiritve strasti v naši družbi, da bi lahko po salomonsko odločili kar je najbolje. Ne za naše otroke, temveč za tako opevano politično stabilnost in vsemvšečnost. S tem se ne bi bilo veliko za ukvarjati, če se tega orodja ne bi posluževal tudi najvišji predstavnik političnega vrha naše države, kateri sklicuje posvete o zasebnem šolstvu.

Tam sicer nisem bil, pa vendar me medijsko poročanje glede tega posveta ne navdaja z optimizmom, da je bilo govora o vsem tistem, kar nam je in nam prinaša javni šolski sistem, ki – kot s ponosom in podkrepljeno z dejstvi rad pove tudi minister dr. Jernej Pikalo – je eden najboljših šolskih sistemov na svetu. Prav tako nisem nič slišal o pomenu  enakopravnega vstopa v izobraževalni proces ali kako morajo biti naše osnovne šole ideološko nevtralne in zastopati ustavne vrednote te države. Žal tudi ni bilo nič slišati o pomenu vsega naštetega za naše otroke, še manj o tem kako vzgojno-izobraževalni proces vpliva na celosten razvoj posameznika in družbe.

Žal se današnje debate o javnem in zasebnem šolstvu opirajo na vse kaj drugega. Opirajo na to, kako zasebne šole lahko dopolnjujejo naš izobraževalni sistem. V imenu česa? Pa smo žal spet na začetku. V imenu konkurenčnosti?  Za več, bolje, višje, dlje. Do kam? Do nove krize?

mag. Marko Koprivc, poslanec Socialnih demokraov in predsednik Občinske organizacije SD Ljubljana