Davčna reforma le navidezno daje vsem, čeprav daje bogatim desetkrat več

Davčna reforma le navidezno daje vsem, čeprav bogatim daje desetkrat več. Medtem ko daje v en žep, iz drugega žepa bistveno več jemlje – z ogrožanjem naših javnih storitev, zdravstva, pokojnin, izobraževanja in razvoja. To se dogaja v trenutku, ko se dogaja globalni preobrat od neoliberalne politike varčevanja k okrepljenim javnim vlaganjem v gospodarstvo, infrastrukturo in javne storitve. S temi sporočili so na današnji novinarski konferenci Socialni demokrati komentirali načrtovane spremembe davčne in socialne politike: “Ta vlada povečuje neenakost in ruši družbeno pravičnost.”

16. junij 2021

“Davčna politika je ena tistih, ki bi se je morala vsaka vlada lotevati skrajno previdno,” je na novinarski konferenci poudaril vodja poslanske skupine Matjaž Han, saj “lahko nepredvidljivo davčno okolje zamaje zaupanje gospodarstva in ga tako odvrne od načrtovanih investicij, kar je v nepredvidljivih koronskih časih še večja nevarnost.” Pri tem pa Han opozarja še na večjo nevarnost, da namreč nepremišljeno nižanje davkov povzroči izpad iz proračuna, ki ga bodo na koncu plačevali vsi državljani. Za primerjavo, ljudje z minimalno plačo bodo ob izpeljani reformi dobili 50 evrov več, medtem ko tisti s 5000 evri neto plače kar 700 evrov več – na letni ravni. Torej davčna refroma gre 14x bolje na roko najbolj plačanim.”

Han je opozoril, da bodo selektivne davčne odpustke najbolj plačalo gospodarstvo, ki izgublja davčno predvidljivost kot enega najpomembnejših stebrov za dolgoročne investicije in nova delovna mesta, ljudje, ki prejemajo povprečne ali manj kot povprečne dohodke, ki bodo na račun osiromašene proračunske blagajne plačevali bistveno več denarja za manj javnih storitev, od zdravstva do šolstva, pa tudi občine, ki so se tudi v koronakrizi izkazale za prvi amortizer stisk ljudi, vlada pa jih sedaj kaznuje z zmanjšanjem prihodkov zaradi izpada dohodnine. Po letu 2025 naj bi občinski proračuni na letni ravni izgubili kar 426 milijonov evrov oziroma 26 odstotkov vseh davčnih prilivov.

“Učne ure, kako naj bo nižanje davkov pospešilo investicije, smo že videli. Nižanje davkov od kapitala namreč ne gradi novih cest, novih javnih šol, ne krepi že tako opešanega javnega zdravstva, temveč se denar pretaka v zasebne žepe,” je prepričan Han, ki opozarja, da čas po koronakrizi zahteva stabilno davčno okolje, da privabimo investicije, nova delovna mesta, zahteva pa tudi aktivno državo, da si najbolj prizadete gospodarske panoge opomorejo, dodatno investiranje v javno zdravstvo, v domove za starejše, da se prepreči katastrofe, ki smo jih videli v času epidemije. Pri tem Hana skrbi, kako bo to mogoče, medtem ko se je javni dolg lani povečal za 5,7 milijarde evrov in sedaj znaša krepko preko 37 milijarde evrov oziroma je že na 80 % BDP!

Vodja poslanske skupine SD Matjaž Han je opozoril, da bodo selektivne davčne odpustke najbolj plačalo gospodarstvo, ki izgublja davčno predvidljivost kot enega najpomembnejših stebrov za dolgoročne investicije in nova delovna mesta.

Globalni preobrat od ekonomije varčevanja k ekonomiji vlaganj

Na globalni ravni je epidemija prinesla preobrat v ekonomski politiki. Od politike strogega varčevanja, zniževanja davka v imenu konkurenčnosti in proračunskih rezov v javnih vlaganjih je že globalni odziv na epidemijo prinesel okrepljeno intervencijo držav in zrahljane fiskalne omejitve. Bidnova administracija je letos predstavila ambiciozen neokeynesijanski načrt ekonomskih intervencij v ZDA, vključno z dvigom korporativnih davkov za financiranje obnove javne infrastrukture, pa tudi napovedjo njegove finančne ministrice Janet Yellen, da bodo ZDA predlagale uvedbo minimalnega korporativnega davka, da se prepreči “tekma do dna” v spuščanju davčnih obremenitev. Minuli vikend je vrh sedmih gospodarsko najrazvitejših držav prinesel dogovor o globalnem davku na dohodke multinacionalk v višini najmanj 15 odstotkov, medtem ko Mednarodni denarni sklad (IMF) predlaga povečanje progresivne obdavčitve dohodkov, obdavčitev nepremičnin, uvedbo solidarnostnih davkov za financiranje javnih storitev in večjo obdavčitev dobičkov podjetij. Tudi OECD, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, ob davčnih razbremenitvah dela na eni strani opozarja na nujnost povečanja premoženjskih davkov.

“Slovenija je pred krizo zbrala manj davčnih prihodkov kot EU. Povprečje EU27 zbere 41 % BDP davčnih virov, Slovenija le 37 %. Pri teh konkretnih davkih, torej dohodnini, davku od dobička in premoženja, Evropa zbere 13 %, Slovenija pa le 7,9 % BDP oziroma 5,1 odstotno točko manj. To je 2,5 milijarde evrov manj davčnih virov kot EU,” opozarja predsednik strokovnega sveta SD za finance, razvoj in kohezijo mag. Milan M. Cvikl. “V ta razmerja Janševa vlada dela dodatne luknje. Najprej je s trošarinsko politiko povzročila za 200 milijonov evrov izpada, zmanjšala je davke na luksuzne avtomobile v višini 28 milijonov, predlaga socialno kapico z izpadom 100 milijonov ter na vse to dodaja davčne spremembe z dodatnimi 800 milijonov evrov izpada. Če dodamo še 400 milijonov evrov nepokritih potreb dolgotrajne oskrbe, imamo 1,5 milijarde dodatnega izpada!”

Slovenija, ki ima za 3,5 milijarde evrov primanjkljaja, dodaja za 1,5 milijarde evrov dodatnega izpada javnofinančnih prihodkov, poudarja Cvikl: “1,5 milijarde je treba postaviti v kontekst. To pomeni toliko, kot država nameni za celotno šolstvo in znanost. To je enako, kot da vsak šesti učitelj, vsak šesti zdravnik, vsaka šesta medicinska sestra, vsak šesti policist, vsak šesti javni uslužbenec, ostane na cesti.”

Vse to se po njegovih besedah dogaja v času, ko smo soočeni z veliki razvojnimi potrebami v gospodarstvu, pri uvajanju novih tehnologij, pri modernizaciji infrastrukture ter predvsem v okrepitvi javnih storitev v zdravstvu, sociali, šolstvu in znanosti, ob tem pa moramo opraviti zeleni prehod in povečati produktivnost našega gospodarstva. “Potrebujemo vlaganja. In v teh pogojih bi se morala pametna politika vprašati, katere domače in tuje vire bo aktivirala, da z okrepljenimi vlaganji odgovori na družbene potrebe in novo etapo gospodarskega razvoja,” je prepričan Cvikl, ki tudi v tem vidi nevarnost, da Slovenija ne uresniči razvojnih priložnosti.

Gibanje zunanjega dolga in javnega dolga Slovenije

Slovenija ima rekordni proračunski primanjkljaj (deficit), ki je leta 2020 znašal 3,5 milijarde. V letošnjem letu vlada načrtuje povečanje primanjkljaja za dodatnih 800 milijonov evrov. Zato se dolg države drastično povečuje, po več letih zniževanja se je iz 65 % BDP v letu 2019 povečal na 80 % v 2020, v SD pa se bojijo, da bo dolg zaradi nespametnih potez hitro rastel tudi naprej.

Po mnenju poslanca SD Soniboja Knežaka reforma pod to vlado pomeni, da najprej ugasne socialni dialog, torej brez sindikatov, brez gospodarstva, brez karkšnekoli kritične javnosti za zaprtimi vrati narediti nabor ukrepov, ki bodo služili ideološkim pogledom, ki bodo nagradili tiste, ki imajo veliko, tiste najbolj ranljive skupine – brezposelne, revne, nenazadnje otroke – pa se kaznuje oziroma se jih pusti ob strani. Pomeni tudi, da se ukrepe hitro spravi skozi zakonodajno sito, dokler še imajo vladajoči možnost, saj jim iz dneva v dan zmanjkuje poslanskih glasov. Pomeni pa tudi, da se ukrepi zavijejo vi v privlačne, a puhle teze, denimo o ločitvi družinske in socialne politike, čeprav je le močna socialna politika temelj družinske politike. “Pod črto to pomeni nagraditi tiste, ki imajo že tako veliko in dovolj, da ne potrebujejo državne pomoči in jim omogočiti še dostop do sredstev, ki bi morala biti namenjena tistim, ki jih resnično potrebujejo,” je Soniboj Knežak komentiral paket socialne reforme, ki ukinja še tiste varovalke, ki so doslej zagotavljale, da najbolj ranljivi, otroci, ženske, družine z nizkimi dohodki in brezposleni ne padejo še globlje v brezno revščine: “To je odkrit napad na socialno državo in odkrito favoriziranje priviligiranih po meri vladajoče koalicije.”

Ob razpadu socialnega dialoga je Knežak ocenjuje, da se ta vlada socialnega dialoga boji, saj se “boji soočiti z ogledalom, da je ta socialna reforma popolna norost, ki vodi v brezno razsoljene družbe, kjer bodo do socialnih pomoči upravičeni tudi tisti z veliko premoženja, kjer se ukinja dodatek za delovno aktivnost, ki pomeni pomemben most med nezaposlivostjo in zaposlenostjo, kjer se mlade izobražene kadre na trgu dela sili v prekarizacijo in nastajanje poceni delovne sile.”

“Socialni demokrati se pridružujemo vsem, ki želijo široko javno razpravo o reformi, ki bo globoko posegla v socialne pravice,” poudarja mag. Mojca Kleva Kekuš, predsednica strokovnega sveta za delo, socialne zadeve in enake možnosti SD. Poudarja, da “ni mogoče ločevati socialne in družinske politike, saj gresta z roko v roki. S tem se zagotavlja univerzalnost pravic za vsakogar, ki živi v naši državi. S temi predlogi se povečuje družbena neenakost in znižujejo socialni standardi.”

Poudarja, da je Slovenija po mednarodnih primerjavah glede ureditve družinskih in socialnih pravic v samem vrhu Evropske unije. Slovenija ima relativno nizko dohodkovno neenanost, večja pa je premoženjska neenakost. Kot posebej problematično pa vidi zmanjševanje pravic brezposelnih in obveznosti, da sprejmejo delo, za katerega je zahtevana tudi do dve stopnji nižja izobrazba. “Družbena skupina, ki bo najbolj nastradala, so mladi. Prve zaposlitve so težko dosegljive v Sloveniji, imamo pa to srečo, da imamo tudi na evropski ravni eno najbolj izobraženih,” opozarja Mojca Kleva Kekuš, ki vidi spodbujanje prekarizacije in revnih zaposlenih vidi tudi v nedavno sprejetem Lex Uber. Podobno kritična je tudi do sprememb na področju javnih del, ki so bile doslej zastavljene kot most med brezposelnostjo in redno zaposlitvijo, vlada pa s spremembami zakona pravzaprav določa dolgoročnost teh najnižje plačanih del.

“To je popolnoma zgrešena politika, ki ne vodi do enakopravnosti in pravičnosti v družbi, v kateri si želimo živeti,” je poudarila mag. Mojca Kleva Kekuš.

Brez upoštevanja premoženja ni pravičnosti glede socialnih transferjev

Pravičnost v sistemu socialnih transferjev je nujno povezana s pregledom nad vsem premoženjem upravičencev.
Sistem 2012 je bil uveden, da se zagotovi pravičnost v sistemu in prepreči kopičenje socialnih transferjev na podlagi različnih osnov za prejemanje.
Ukinjanje premoženja kot kriterija za ugotavljanje upravičenosti pa je neodgovorno in velik korak nazaj.