
Dr. Jernej Štromajer
Član predsedstva SD
Kaj se lahko naučimo iz poraza Laburistov?
Zdaj je jasno: te volitve so bile o brexitu. In o ničemer drugem. Ljudi očitno ni zanimala ne kriza v zdravstvu, rastoče neenakosti, ne velika stanovanjska problematika, ne podnebne spremembe ali prenova šolstva, o čemer so z jasnim načrtom govorili Laburisti. Ljudje so hoteli konec triletne sage z imenom Brexit. Boris Johnson in njegovi so ponujali preprosto rešitev, za katero imajo sedaj jasen mandat in tudi večino, da jo izpeljejo. To je brexit z nekoliko modiciriranim dogovorom, ki ga bo BoJo verjetno že v nekaj dnevih spravil skozi britanski parlament.
Izvirni greh je stališče Corbyna in Laburistov do Brexita. Tudi v kampanji gre poraz laburistov pripisati njihovi zmedeni in zgrešeni politiki do brexita — s Corbynom na čelu. Ponujali so več mesecev novih pogajanj in nato ponovni, drugi referendum.
Johnson je volilcem ponudil preprost odgovor: brexit bo in te sage bo konec. Johnsonov recept je seveda bil bolj preprost in blizu ljudem (tudi številnim tradicionalnim podpornikom laburistov), zato so ga razumeli in podprli. ”Get Brexit done.”
Kaj bo za Združeno kraljestvo pomenil izstop iz EU, bomo še videli, a jasno je, da si je narod tokrat (spet) sodbo napisal sam. Brexit je sedaj dokončno dejstvo. Kar preseneča pri tej nesrečni odisejadi, je to, da se tudi tokrat ljudje niso uprli brezglavi in nori politiki izstopa iz EU, potem ko so škodljive posledice za državo, za preskrbo in za britansko gospodarstvo po treh letih javne debate verjetno vsakomur jasne.
Medtem ko bo Boris Johnson s konservativci sedaj dokončal izstop Združenega kraljestva iz EU in se nato moral posvetiti vseh posledicam, pa laburistično stranko čaka veliko notranje debate, premislekov in samorefleksije, da se poišče nova in prava pot za naprej. Ali bo to prineslo še večji razkorak med Corbynovim levim krilom stranke, na čelu s sindikati in levičarskimi aktivisti, in bolj “blairovskimi” člani, bomo šele videli.
Če je bila izvolitev Jeremya Corbyna leta 2015 za novega vodjo laburistične stranke veliko presenečenje za strankin establišment, kakor tudi njegov volilni uspeh leta 2017, so se žal številni v laburistični stranki v četrtek zvečer privoščljivo smejali volilnemu porazu stranke. Stranka v celoti nikoli ni resnično sprejela Corbyna kot svojega voditelja. Čeprav je članstvo v stranki skokovito naraslo, prav tako tudi strankina podpora med mladimi.
Iz naše perspektive je Corbyn, star laburistični poslanec, ki je podobno kot Sanders na drugi strani Atlantika že desetletja verodostojno zvest svoji ideji, seveda prinesel potreben premik v levo na čelu od tretje poti utrujenih Labiristov. Stranko je povezal z novo, radikalnejšo generacijo, in v njen besednjak in program vnesel jasnejše socialistične usmeritve. Zahteve za socialno pravičnost, nadgradnja javnega zdravstva, odprava šolnin, nacionalizacija infrastrukture in ukrepi za boj proti podnebnim spremembam so (bili) popularni ukrepi.
A na drugi strani je za vse proevropsko usmerjene levičarje predstavljal tudi razočaranje, ker ni jasno nasprotoval brexitu, kar je zelo verjetno na koncu tudi odločilo referendum pred tremi leti. Zato ga mnogi moji slovenski socialdemokratski kolegi kronajo celo za glavnega krivca, da se brexit sploh dogaja. Tudi tokrat, ob sicer jasni obljubi o ponovnem, drugem referendumu, mu globoko zakoreninjena predstava o EU kot servisu neoliberalnih interesov očitno ni dovolila, da z Laburisti jasneje zajaha val politično nesporno relevantnega “remain” gibanja.
Zato trdim, da je te volitve Corbyn izgubil, ker je imel vseskozi napačno rešitev za neoliberalno EU: ne izstop, ampak socialdemokratsko EU.
Kaj se moramo torej naučiti iz poraza Laburistov? Lekcija je jasna: govoriti je potrebno o temah, ki ljudi zanimajo. Odzivati se je potrebno na ključne probleme ljudi, vključno s sentimenti, ki poslabšanje socialnega položaja povezujejo s priseljenci, ne pa s prevlado neoliberalne ekonomije, ki sesuva standarde socialne zaščite in bitko za konkurenčnost nevzdržno bojuje na blaginji in varnosti ljudi.
V dneh po britanskih volitvah lahko prebiramo zapise levičarskih Corbynovih podpornikov, da bi on moral zastopati prodelavski brexit. Namesto da bi razumeli, da je mesto leve politike znotraj EU in da je agenda evropska sprememba v korist delavskega razreda. Odhod nazaj v okvirje nacionalne države 19. stoletja ne more in ne sme biti rešitev. To je okvir v domeni nacionalistične desnice in na tem terenu z rdečo barvo ni mogoče zmagati.
Zmaga Borisa Johnsona, tega siamskega dvojčka ameriškega predsednika, zato naznanja svet, ko bo trumpov vse več. V veliki meri jih izvolijo ljudje, ki so tradicionalno pripadali levici, a danes v poenostavljenih in pogosto celo poneumljenih idejah tovrstnih populistov vidijo prepričljivejšo izbiro od našega socialdemokratskega “flancanja in glancanja”.
Nazadnje, ko smo socialdemokrati vodili večino Evrope, smo zmagali s problematičnim kompromisom z liberalizmom, ki ga zgodovina pomni kot tretjo pot. Kako bomo val populizma in trumpizma, ki se po mentaliteti širi tudi pri nas, premagali tokrat?