Pred dnevi je svoj drugi poskus za osvojitev nominacije demokratske stranke za predsednika Združenih držav Amerike končal samooklicani demokratični socialist Bernard (Bernie) Sanders. S tem se je končalo petletno obdobje, ko je Bernie radikalno spremenil politično podobo Združenih držav Amerike. Na dnevni red je pripeljal ideje, ki so spreminjale politično agendo. V državi, kjer so doma neoliberalizem, čikaška šola in washingtonski konsenz, je do temeljev pretresel ameriški politični ‘establishment’. Danes 78-letni politik je navdihnil milijone mladih, da so sledili njegovi ideji politične revolucije. “Not me, us!”*
Tudi za socialne demokrate drugod po svetu, še posebej v Evropi, je Berniejev nastop v obeh kampanjah za osvojitev demokratske predsedniške nominacije, predstavljal predvsem upanje, da je mogoče spremeniti zakoreninjene tirnice ameriške, s tem pa tudi svetovne politike, hkrati pa zrušiti (neoliberalne) mite, na katerih je zgrajen ameriški sen. In s tem globalna ekonomska ureditev. Socialdemokratizacija ameriškega političnega diskurza bi namreč odmevala in vplivana na ves svet. Čeprav je Bernie daleč največji del svojih idej in vsebin namenjal ekonomskim in socialnim vprašanjem, bi njegova administracija gotovo spreminjala pravila svetovne trgovine, militaristično kulturo, konflikte in napetosti.
V Brooklynu rojeni sin poljskega priseljenca židovskega porekla je svojo politično pot začel kot župan mesta Burlington, največjega mesta v zvezni državi Vermont. Na mesto župana se je zavihtel kot strankarsko neodvisni kandidat in v volilni tekmi premagal takratnega demokratskega župana. In vse od takrat je Sanders tudi formalno ostal neodvisen politik, čeprav je v svoji mladosti pripadal mladinskemu krilu takratne marginalne ameriške socialistične stranke. Tudi sicer je bil Sanders v svoji mladosti izredno družbeno angažiran; med drugim je sodeloval tudi pri boju za državljanske pravice temnopoltih.
Pod njegovim vodstvom so v Burlingtonu kot prvi v ZDA oblikovali skupnostni sklad za dostopnejša stanovanja in revitalizirali urbano središče mesta. Kot župan je pisal tudi pisma svetovnim voditeljem: Margaret Thatcher je opozarjal na problematično ravnanje z zaporniki na Severnem Irskem, predsedniku Reaganu je pisal glede ameriškega vmešavanja v Nikaragvi, med prvimi je opozarjal na nesprejemljivost apartheida v Južni Afriki in še danes velja za zagovornika pravic Palestincev.
Za župana Burlingtona je bil takrat še mladi Sanders (prvič je bil izvoljen pri 39 letih) izvoljen trikrat, nato pa so ga prebivalci Vermonta leta 1991 izvolili za prvega neodvisnega kongresnika po letu 1955. Sanders je nato svojo pot v ameriškem kongresu nadaljeval kot neodvisni kongresnik z najdaljšim stažem v ameriški zgodovini. Leta 2007 je bil izvoljen v senat, kjer do danes kot neodvisni senator zastopa zvezno državo Vermont.
V svojem več desetletij dolgem stažu v ameriškem kongresu se je marsikdaj znašel na drugi strani političnega mainstreama, a s tem hkrati tudi vedno na pravi strani zgodovine.
Nasprotoval je preklicu finančne in bančne regulacije, znane kot Glass-Steagall, po kateri so morale biti investicijske in komercialne banke strogo ločene. Umiku te regulacije mnogi pripisujejo velik prispevek k finančni in gospodarski krizi leta 2008. Nasprotoval je vojaškemu posredovanju v Iraku. Glasoval je proti t. i. patriotskemu zakonu, ki je uveljavil pravno podlago za številne problematične posege v državljanske svoboščine; nepravilnosti v delovanju obveščevalnih služb je kasneje razkril Edward Snowden. In že pred več kot pred tridesetimi leti je Bernie Sanders opozarjal na negativne posledice podnebnih sprememb. Ključno sporočilo Sandersove politične kariere pa je opozarjanje na negativne ekonomske posledice ameriškega kapitalističnega sistema in na družbeno neenakost ter boj za socialno pravičnost na čelu z univerzalnim zdravstvenim zavarovanjem za vse Američane (Medicare for All).
Neznani neodvisni ameriški senator Sanders je pozornost svetovne javnosti pridobil leta 2016, kot se je kot praktično edini ameriški zvezni funkcionar zoperstavil soglasnemu kronanju Hillary Clinton kot demokratske predsedniške kandidatke. Sanders je v svoji prvi kampanji ameriški javnosti predstavil svojo vizijo politične revolucije. Postal je glasnik generacije, ki je odrasla v času gospodarske krizo (na čelu z gibanjem Occupy Wall Street), prekarizacije ameriškega trga dela in naraščajoče družbene neenakosti. Za razliko od Clintonove je Sanders nasprotoval izjemno nepopularni ameriški intervenciji v Iraku, zavzemal se je za dvig minimalne plače in obdavčitev najbogatejših. Svojo volilno kampanjo je kot prvi kandidat za nominacijo ene izmed vodilnih političnih strank financiral izključno iz malih donacij fizičnih oseb in ne z denarjem finančnih botrov oz. donatorjev demokratske stranke ter raznih korporacij. In čeprav je tekmo za demokratsko nominacijo (v sicer sumljivih okoliščinah, ko je centrala demokratske stranke očitno pomagala Hillary Clinton) izgubil, je uspel zasejati seme upanja za vzpon progresivne politike in agende v ZDA.
Na demokratski konvenciji leta 2016 je Sanders sicer osebno predlagal Hillary Clinton za demokratsko kandidatko, jo podprl v kampanji in zanjo tudi nastopal na javnih zborovanjih, a Clintonova je proti Trumpu izgubila. Med drugim je izgubila tudi v Michiganu in Wisconsinu, dveh za demokrate ključnih zveznih državah, kjer je na strankarskih volitvah sicer nad njo slavil tudi Sanders. Kako bi se zgodovina ameriške politike zavrtela, če demokratski establišment leta 2016 ne bi onemogočil Sandersa in bi se ta pomeril s Trumpom, ne bomo sicer nikoli izvedeli.
Sanders je svoje politično gibanje (ne kampanjo!), kot mu pravi, nadaljeval tudi po predsedniških volitvah 2016. Postal je eden najglasnejših kritikov predsednika Trumpa in mobiliziral množice po vseh ZDA. Socialdemokratske politike, ki jih je zagovarjal Sanders (dvig minimalne plače, univerzalno zdravstveno zavarovanje, boj proti podnebnim spremembam, obdavčitev najbogatejših in zmanjšanje družbene neenakosti), so navdihnile številne progresivne kandidate, ki so se zoperstavili tudi mainstreamu znotraj demokratske stranke. To novo gibanje znotraj demokratske stranke najbolje uteleša mlada kongresnica iz New Yorka Alexandria Ocasio-Cortez, ki si je znotraj demokratske stranke pridobila nominacijo nad takrat enim najvplivnejših demokratskih kongresnikov. Ob Ocasio-Cortez velja opozoriti še na Ilhan Omar, Ayanno Pressley in Rashido Tlaib, skupino progresivnih demokratskih kongresnic, ki so bile leta 2018 izvoljene v ameriški kongres ter demokratom zagotovile večino v predstavniškem domu. Progresivni krog demokratov je danes znotraj demokratske večine v predstavniškem domu najštevilčnejši.
Na valu popularnih progresivnih predlogov in s podporo številnih aktivistov je danes 78-letni Bernie Sanders še drugič poskušal osvojiti demokratsko nominacijo. Po uvodnih zmagah v prvih državah, ki so organizirale strankarska glasovanja, se mu je ponovno zoperstavil demokratski establišment, ki je z umikom zmernejših kandidatov Joeju Bidnu odprl pot do odločilne zmage na supertorku in ključnih glasovanjih, ki so sledila. Tako se je v boju za nominacijo premagani Sanders poslovil od predsedniških ambicij, a to še ne pomeni, da je bil dokončno poražen. Joe Biden se še kako dobro zaveda, da za zmago nad Donaldom Trumpom potrebuje Sandersove podpornike, zato se je v svojem prvem odzivu izredno spoštljivo zahvalil Sandersu za vse, kar predstavlja v ameriški politiki, in ponudil roko sodelovanja njegovim podpornikom. Zapisal je, da čeprav se morda s Sandersom ne strinjata, kako doseči določene cilje, kljub temu delita številne skupne točke in želje.
In to je največji dosežek Sandersovih predsedniških ambicij: popularizacija številnih socialdemokratskih ukrepov, ki so bili še pred leti na margini ameriškega političnega spektra. Večina mladih Američanov danes po anketah tako bolj podpira socializem kot kapitalizem. Ta vseživljenjski borec proti kapitalizmu je uspel ustvariti novo generacijo progresivnih politikov in jim pokazal pot, kako lahko z mobilizacijo od spodaj navzgor soustvarjajo družbene spremembe brez političnih in finančnih botrov. Da je nekaj nemogoče samo do takrat, dokler ni mogoče, kot je dejal že Nelson Mandela.
Ta možakar na pragu svojih 80-ih je milijonom mladih v Ameriki in po vsem svetu pokazal, da je mogoč drugačen svet, če spremeniš politiko v jedru svetovne politike. Bernie je morda končal svoj boj za predsedniško kandidaturo, da ne bi z nadaljnjim vztrajanjem krepil možnosti Trumpa proti izbrancu mainstreama demokratske stranke, ampak bo hkrati tudi ostal in – upajmo – s svojima kampanjama za demokratsko nominacijo, s svojim življenjskim in političnim kredom, z verodostojnostjo desetletij političnega boja, predstavljal vrednostni smerokaz za novo generacijo progresivne Amerike.
Ob zaključku svoje kampanje je Sanders dejal, da je kandidiral, ker je verjel, da bi kot predsednik lahko pospešil in institucionaliziral napredne spremembe, ki jih je gradil skupaj s svojimi podporniki. Dodal je, da če se bomo še naprej organizirali in borili, se bo to brez dvoma tudi zgodilo. Kot se je glasil njegov slogan, namreč ne gre zanj, ampak za nas.
Bernie, hvala, da si nam pokazal pot. Naš boj se nadaljuje.
*Ne jaz, mi!
Damjan Cvetko: Meje svobode 
