Ob dnevu boja proti okupatorju so se mi utrnile naslednje misli: Državni praznik. Zastave vsepovsod. Že zgodaj zjutraj sem se spomnila na naše borce, katerim v čast smo že včeraj porisali betonske površine. Po vsej Sloveniji smo člani Mladega foruma vse partizane počastili tako, da smo na javnih površinah s kredami narisali simbole naše Osvobodilne fronte. Danes so tudi družbena omrežja polna domoljubnih slik, vsi obujajo spomine na pohode do spomenikov, po radiu pa je slišati partizanskih pesmi. Končno nekaj lepega v tej karanteni. Končno nekaj, kar združuje ljudi. Nekaj, kar mi daje upanje, da se bo vse to kmalu uredilo.

Popoldan se z zadovoljstvom uležem pod domačo češnjo, kjer listam strani svoje najljubše zgodovinske knjige. Kot Eric Hobsbawm, ki je svojo knjigo naslovil Čas skrajnosti, se tudi jaz zazrem v čas, ki ga preživljamo sedaj. Čas, ki bi ga lahko poimenovali isto. To mi da misliti – kako se lahko ob prazniku tako poenotimo, ko pa gre za našo prihodnost, pa stisnemo rep med noge in nič ne naredimo? Oblast se poigrava z nami, a mi ji slepo sledimo. Ali bomo res dovolili, da demokracija splava po vodi, zato, ker naš premier zakone ureja sebi v prid? Ljudje, zakaj smo take ovce?

Zametki demokracije so nastali že v antični Grčiji. Potrebno je bilo več stoletij, da je posameznik dobil vsaj osnovne pravice in več tisočletij, da so se pravice skupaj z demokracijo razvile do tega, kar poznamo danes. Zakaj želimo zavreči trud naših dedov? Res je škoda, da bi situacija, ki jo je s seboj prinesel korona virus zamajala temelje človeškega obstoja. V takšnih časih moramo ljudje stopiti skupaj bolj kot kdaj koli. V izrednih razmerah resda veljajo izredni ukrepi, ampak ukrepi, ki po nepotrebnem škodijo ljudem in niso potrebni posledično tudi niso družbeno sprejemljivi. Kako malo empatije ima človek do sočloveka, da sebi poviša plačo, medtem ko delavcem v tem skrajnem času ne omogoči stalnega dohodka? Država se bo v takšnem tempu kaj kmalu znašla na robu krize, že tako omajana socialna mreža pa bo popustila in povzročila ekonomski kolaps.

Lahko bi rekli, da takšnega kriznega stanja v Sloveniji ni bilo že od časa osamosvojitvene vojne. Ker se država še s tem ni kdaj soočila, je zato tudi za nas to nekaj novega. Za vzgled bi si lahko vzeli druge evropske države, ki se zgledno soočajo s krizo, tako pa tavamo v temi, saj vlada še zdaj ne ve, kaj postoriti. Posledično proizvaja še dodatno zmešnjavo, saj sprejema in narekuje neke odločbe v naglici, čisto nepremišljeno, civilno prebivalstvo pa zato trpi. Mogoče, če bi vlada kdaj sprejela kakšen predlog opozicije, bi se lahko s te krize izvlekli predčasno.

Žalostno je, da smo ravno sedaj v karanteni, ko bi najraje vsi ljudje zdrveli na ulice protestirat. Prepričana sem, da bi to bil eni izmed tistih večjih protestov, ki bi se zapisali v zgodovino našega naroda. Vlada, kaj ne vidite, da vam karte pač niso naklonjene?

Mislim, da se moram tukaj zaustaviti, da bom svoje pismo iz karantene končala na manj depresivni noti. Ampak bodimo realni. Vsekakor se verjetno nihče, ki živi v tem skrajnem času ne bo vzdržal sodbe. Težko je razumevanje državnih odločitev, ko pravzaprav nihče ne ve, kaj se bo izkazalo za najboljšo rešitev. Toda sedaj bo nemara postalo jasneje, kam gre človeštvo. Mogoče proti propadu, mogoče kam drugam, vendar sem prepričana, da nas čakajo boljši časi, no, vsaj dokler naš upor še živi.