Komentar Jerneja Štromajerja ob britanskih volitvah: Viseča prihodnost

Četrtkove predčasne volitve v britanski parlament so se končale s pirovo relativno zmago vladajoče konservativne stranke oziroma z visečim parlamentom, kot izid volitev kjer nobena stranka ne dobi absolutne večine imenujejo Britanci. Relativna zmaga konservativcev, ki sicer ostajajo največja stranka pomeni, da se je volilna tekma končala z neodločenim rezultatom, pri čemer je britanska premierka Theresa May s sklicem predčasnih volitev svoji lastni ekipi zabila avtogol, a jih zna rešiti prednost, ki jim je ostala delno tudi kot posledica rezultata prejšnjih volitev.

Na drugi strani se kaže, da laburisti sicer imajo pravo igro, a žal ne tudi dokončno zmagovit rezultat. Laburistični vodja Jeremy Corbyn, ki so mu pred začetkom volilne kampanje mnogi napovedovali najslabši rezultat od padca berlinskega zidu ter je pred predčasnimi volitvami imel velike odpore s strani bolj sredinskih članov svoje lastne stranke, je s svojo stranko namreč dosegli najboljši rezultat od časa ko jih je vodil Tony Blair.

Kako se bo izoblikovala nova parlamentarna večina in kdo bo dobil ključe od premierske pisarne na Downing street 10 bomo dokončno videli v prihodnjih dneh. Vsekakor pa toriji niso dosegli široke politične podpore in jasnega mandata pred začetkom pogajanj o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije, ki so si ga želeli. A kar je slabo za Veliko Britanijo, je morda dobro za Evropsko unijo, saj EU brez dvoma v pogajanja od zadnjih volitev vstopa z mnogo močnejše pozicije.

So pa britanske volitve potrdile, da svetovna politika že nekaj časa stopa po poti v neznano. Od Trumpa, do Macrona, od Brexita do ameriškega odstopa od pariškega podnebnega sporazuma. Liberalno-demokratska ureditev in globalne smernice ter trendi, ki so se vzpostavili od konca druge svetovne vojne se spreminjajo. Največja trenutna konstanta pa ostajata Zvezna republika Nemčija in Ljudska republika Kitajska.

Nemčijo jeseni sicer čakajo parlamentarne volitve, vendar tako ponovna zmaga Merklove, kakor morebitna zmaga socialdemokratov ne bo pomenilo večjega preloma z uveljavljeno svetovno politiko. Kljub temu seveda velja poudariti, da bi po treh mandatih kanclerke Merklove bilo za Nemčijo, EU in s tem tudi Slovenijo in svet bilo dobro, da bi vodilno vlogo v Nemčiji prevzela levica z rdečo (SPD) – rdečo (Die Linke) –  zeleno (Die Grünen) koalicijo. Takšna koalicija v Nemčiji bi lahko hkrati postavila tudi temelje za levi obrat na ravni EU po naslednjih volitvah v Evropski parlament leta 2018.

Druga omenjena konstanta Kitajska se kot vemo z liberalno-demokratsko ureditvijo sicer ne obremenjuje, ampak že nekaj časa v številnih državah krepi svoje globalne interese in pozicije. Hkrati pa sedaj v nizkem štartu čaka, da dodatno zapolni praznino, ki bi jo v svetovni ekonomiji in politiki pustil dejanski umik ZDA v politični in ekonomski izolacionizem, ki ga že nekaj časa napoveduje ameriški predsednik Donald Trump.

Globalnim progresivnim silam nam kot odgovor na nejasno visečo prihodnost ne ostane drugega, kot da ostanemo zvesti svoji progresivni agendi. Zato moramo progresivci začeti ne le igrati všečno igro, ampak moramo tudi stopiti skupaj, si ne metati polen pod noge, ne le čakati na avtogole nasprotne ekipa ampak moramo tudi začeti zabijati gole in zmagovati tekme. Kakšen slog igre moramo igrati so nam dobro pokazali tovariši na otoku. Upajmo, da nam bodo nemški tovariši jeseni postavili temelje za prihodnje vladajoče koalicije ekip, ki so nam blizu dresi rdeče barve, tako v EU kot v Sloveniji.