Komentar Roka Dacarja o sprožitvi “atomskega člena” Lizbonske pogodbe: Ali je lahko demokracija neliberalna?

V zadnjih nekaj letih je na Poljskem in na Madžarskem, prišlo do pomembnih odklonov od temeljnih načel, ki bi jih vse države članice Evropske unije morale spoštovati. Ti so se začeli po prepričljivi zmagi strank FIDESZ na Madžarskem in Pravo in pravičnost na Poljskem in so ena od najbolj vidnih kontraindikacij utrjevanja njune oblasti.

Ne da bi se poglobljeno spuščal v ukrepe, ki sta jih vladi teh držav sprejeli, naj omenim samo nekatere najbolj opazne — recimo odvzem moči ustavnemu sodišču na Poljskem, očiščenje sodnega sistema in odstranitev vladam nenaklonjenih sodnikov, omejevanje politične debate z državnim nadzorom medijev na Madžarskem, itd.

Evropska unija se na poslabšanje stanje demokracije v zadnjih letih ni glasno odzivala, dokler ni pred dobrim tednom odjeknila vest, da se je Evropska komisija odločila sprožiti 7. člen Pogodbe o Evropski uniji — znan tudi kot “atomski člen”, ki lahko v skrajni fazi pripelje do odvzema pravic, ki jih podeljuje pogodba dotični državi.

Vladavina prava

V nadaljevanju bom razložil, kaj 7. člen sploh je in kako deluje — in kakšne so realne možnosti za uspešno izboljšanje stanja vladavine prava v dveh dotičnih državah. Leta 2000 je na parlamentarnih volitvah v Avstriji dosegla večino skrajno desna stranka FPÖ, ki ji je uspelo oblikovati koalicijo z desno stranko ÖVP. Časi so takrat bili drugačni. Na skrajno desne stranke se je gledalo veliko manj prizanesljivo kot danes. Veliko članic EU je proti Avstriji sprejelo bilateralne diplomatske sankcije.

Razpršenost teh sankcij pa je jasno pokazala, da v EU takrat ni bilo uspešnega mehanizma za sankcioniranje držav, ki ogrožajo temeljne vrednote EU. V Lizbonsko pogodbo so tako umestili 7. člen. Člen uvaja dva postopka, preventivnega in sankcijskega. Tako lahko po prvem odstavku tretjina držav članic, Evropski parlament ali Evropska komisija podá mnenje, na podlagi katerega lahko Svet s štiripetinsko večino članov ugotovi obstoj očitnega tveganja, da bi država članica lahko huje kršila vrednote iz 2. člena Pogodbe o Evropski uniji.

Ko je takšno tveganje enkrat ugotovljeno, pa lahko Evropski svet na predlog tretjine držav članic ali Evropske komisije in po odobritvi Evropskega parlamenta soglasno ugotovi, da ena od držav članic huje in vztrajno krši vrednote iz 2. člena. Če uspe tudi to glasovanje, lahko Svet s kvalificirano večino odvzame tej državi nekatere pravice, ki izhajajo iz Pogodbe.

Leta 2012 je Komisija uvedla še postopek, ki ga lahko izvede pred aktivacijo 7. člena in ki temelji na nezavezujočih mnenjih ter priporočilih. Poljski je tako izdala že tri priporočila — čeprav bi pred aktivacijo 7. člena morala izdati le enega —, toda izdajanje nadaljnih priporočil po neupoštevanju prvega je bil edini način, da Komisija ne izpade popolnoma neučinkovito. Poljska vlada je namreč prezrla priporočila in sprejela še dodatne ukrepe, ki napadajo pravno državo — čiščenje sodstva, ki je umazano, za povrh pa še komunistična kasta —, Evropski komisiji pa zabrusila, naj se neha vmešavati v poljska notranja vprašanja.

Neuradna koalicija

Opisani postopek na papirju deluje lepo, v resnici pa je razmeroma neučinkovit. Možno je, da uspe postopek po prvem odstavku, v trenutnih razmerah pa je nemogoče uspešno izpeljati tudi postopek po drugem odstavku, ki vodi do konkretnih sankcij in pri katerem je zahtevano soglasje.

Oblikovala se je namreč majhna, neuradna koalicija “neliberalnih držav”, kot jih je v svojem govoru označil madžarski premier Orbán. Dodal je še, da v resnici ni potrebno, da je država liberalna, če želi biti demokratična.

Ideja, na kateri temelji ideologija “neliberalne demokracije”, je ta, da lahko izvoljena vlada počne karkoli, ker je pač bila izvoljena po volji ljudstva. In prav ta mini koalicija, ki bi se ji lahko kmalu pridružila še Avstrija, bi lahko uspešno blokirala postopek po drugem odstavku, ki zahteva soglasje.

Na korake Komisije je tako verjetno bolje gledati kot na glasno in javno kritiko stanja na Poljskem, katere cilj je povečati politični in diplomatski pritisk na vlado ter tako preprečiti nadaljevanje razmeroma odkrite ugrabitve države s strani vladajoče stranke Pravo in pravičnost.

“Neliberalne demokracije”

Nekaj besed je treba spregovoriti še o kritikah vmešavanja Evropske unije v stanje pravne države v državah članicah, ki jih pogosto izražajo simpatizerji tako imenovanih “neliberalnih demokracij”. Ti namreč pravijo, da kontroliranje notranjih ukrepov držav članic pomeni nedopustno vmešavanje Evropske unije v njihovo suverenost. To seveda ni res, kajti napad na temeljne vrednote, na katerih EU temelji — in ki so tudi vključene v 2. člen Pogodbe o Evropski uniji —, je gotovo domena, v katero se Evropska unija lahko vmeša, saj ogroža njene temelje.

EU mora neliberalne režime obsoditi in čim bolj omejiti vpliv problematičnih držav na postopke odločanja v institucijah!

Tukaj ne gre za posamične kršitve, temveč za sistematičen napad na vrednote, ki bi vsem članicam morale biti skupne in katerih spoštovanje je (bil) pogoj za vstop v EU. Omeniti je treba, da se omenjene kritike dobro zavedajo tudi same evropske institucije. Tako je Komisija čakala precej dolgo in dopustila marsikatero dokaj domiselno poljsko interpretacijo pojma pravna država, preden je končno aktivirala 7. člen.

Napol avtoritarni režimi

Kako torej naprej, ko pa določene države članice niso pripravljene vstopiti v resen dialog s Komisijo, ko mnenja Beneške komisija za njih niso veliko več kot mrtva črka na papirju in ko ni resnih možnosti, da bi sankcijski postopek uspel, saj nad njim visi Damoklejev meč blokade? Evropska unija mora neliberalne režime glasno obsoditi, vpliv problematičnih držav na postopke odločanja v institucijah pa čim bolj omejiti. To se je sicer že zgodilo, sprožitev postopka po 7. členu pa naj bi dosegla tudi prvo.

Poleg tega je nujno spodbujati tudi politično debato znotraj teh držav, kar je na Poljskem veliko lažje kot na Madžarskem, kjer je medijski prostor v celoti zasedla garnitura blizu stranki FIDESZ. Vse to je seveda veliko težje uresničiti kot pa napisati. Toda če ne želimo, da se v Evropi utrdijo napol avtoritarni režimi, kake druge možnosti v resnici ni.

Rok Dacar je magistrski študent Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in Collége D’Europe v Brugesu