Po pogovoru na Posvetu SD o novi gospodarski politiki razmišljam o pomembnem razpotju, na katerem smo se v Sloveniji, Evropi in svetu znašli v letu 2020. Gre za gospodarsko in družbeno krizo neslutenih razsežnosti, ki je poglobila s finančne krize v letu 2008 začete negativne gospodarske trende ob hkratnem razpadu multilateralizma. Z eno besedo smo v deglobalizaciji, zapiranju v nacionalne meje z vsemi negativnimi posledicami, predvsem za manjša, gospodarsko odprta gospodarstva. Kaj narediti, kako se lotiti odgovora na krizo, kakšna naj bo ta »nova, drugačna« gospodarska politika, še posebej, če o njej razmišljamo s srcem na levi in denarnico na desni strani?

Oglašam se po zaključku desetletnega dela v tujini s pridobljenimi izkušnjami, najprej na Evropskem računskem sodišču (ERS), kjer smo revidirali odziv EU in njenih institucij na finančno krizo in ugotavljali veliko nedoslednosti, potrebo po popravkih in izboljšavah, nazadnje pa še kot član odbora direktorjev Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD).

Če sintetiziram, ob revidiranju finančne krize in takratnega EU odziva in predvsem tega, koliko naj kdo prispeva v skupno malho, smo pričakovali uporabo enakega vatla za vse države, v izogib neenakopravnosti zaradi večjih in posebnih držav. In postopno Evropska unija, ki je predvsem projekt miru, to dosega,  četudi gre včasih za gnile kompromise za zeleno mizo, kar je bistveno bolje, kot doseči kompromis po zmagi v strelskem jarku. Poleg tega smo na ERS opozarjali, da je projekt Evropske unije »kot gospodarske in denarne unije« po uvedbi eura lahko dolgoročno uspešen le, če je EU tudi bančna unija z učinkovitim enotnim nadzornim mehanizmom in reševalnim mehanizmom (današnja ECB in SRM za sistemske banke). Vendar ob krizi to ne bo dovolj. Primerjalno z drugimi podobno velikimi ali gospodarsko enako močnimi gospodarstvi, kot sta Kanada in ZDA, je potrebno imeti ob krizi ustrezno fiskalno kapaciteto in usposobljenost, da se ustrezno usmerja razvoj v posameznih državah. Torej, da EU postane tudi fiskalna unija. Tega ob finančni krizi 2008 nismo razvili, zato se je reševalo krizo z modelom varčevanja, ker so posamezne države (in ne EU) preko t.i. Evropskega stabilnostnega mehanizma (v katerega je tudi Slovenija vplačala denar za pomoč Grčiji in Cipru v najtežjem obdobju nezaupanja trgov v evro) pogojevale in vsebinsko usmerjale delo t.i. trojk (sestavljenih iz IMF, Evropske komisije in ECB). Več o tem si lahko preberete v posameznih posebnih poročilih ERS iz obdobja 2014 dalje.

Zadnja tri leta pa sem se izkušenjsko nadgrajeval predvsem z delom v Odboru direktorjev EBRD. Glede Evropske banke za obnovo in razvoj je pomembno, da je ta po prihodu novega glavnega ekonomista Sergeja Gurieva v sredini preteklega desetletja in zaradi nujne prilagoditve na tržne razmere po finančni krizi bistveno spremenila svoj pogled na dobro delujoča gospodarstva. Če je bila po letu 1991 v prvih dveh desetletjih dela EBRD, skladno s t.i. Washingtonskim sporazumom za tranzicijo v tržna gospodarstva, ključna privatizacija, je po finančni krizi prevladalo spremenjeno pogojevanje. Da je namreč za dobro delujoča tržna gospodarstva pomembno, da so konkurenčna v domačem, regionalnem in mednarodnem okolju, vzdržna (ali odporna na krize, kot bi rekli danes), da spoštujejo okolje in podpirajo zeleno ekonomijo oziroma krožno gospodarstvo, vključujoča s podpiranjem enakih možnosti mladih, žensk in vseh drugih manjšin, integrirana v mednarodno okolje oziroma t.i. dobaviteljske mreže in dobro upravljana. EBRD od tedaj na novih temeljih dodeljuje kredite in vlaga v posamezne zasebne, lokalne ali državne projekte le pod pogojem, da se z izvedbo projekta zapirajo tranzicijske vrzeli (razlika v stanju pred projektom med ravnjo kriterija in želenim stanjem) pri vsaj dveh od naštetih tranzicijskih kriterijev. To EBRD pogojuje tudi tako, da je v zadnjih petih letih do leta 2020 zahtevala, da je vsaj 40% projektov zelenih, od leta 2021 pa je ta cilj postavljen na 50%. Več o teh vprašanjih s lahko preberete na spletnih straneh EBRD.

Upoštevaje našteto sem se z veseljem odzval povabilu predsedujoče SD Tanje Fajon, da ob udeležbi dr. Jureta Kneza, predsednika Kluba slovenskih podjetnikov (SBC) in ustanovitelja mednarodnega podjetja Dewesoft, mag. Sonje Šmuc, generalne direktorice Gospodarske zbornice Slovenije, dr. Emilije Stojmenove Duh, predavateljice na Fakulteti za elektrotehniko UL, vodje digitalne mreže 4P DIH in poznavalke inovacijskih politik, in dr. Jerneja Pikala, podpredsednika SD, zadolženega za področje razvoja, kot tudi nekdanjega ministra za izobraževanje, znanost in šport, razmišljam o novi gospodarski politiki.

In ravno v tednu, ko so se voditelji Evropske unije na korona krizo in njene posledice na gospodarskem področju odzvali z dosedaj nepredstavljivim na evropski ravni oblikovanim skupnim dogovorom. Sprejemu večletnega finančnega okvira (MFF) za EU proračune 2021 – 2027 so dodali novi instrument za okrevanje »Next Generation EU« (NGEU). Njegov osrednji del je  Mehanizem za odpornost in okrevanje (RRF) s posojili v višini 360 milijard evrov in 312,5 milijard nepovratnih sredstev ter dodatnimi programi nepovratnih sredstev, kot so ReactEU, Obzorje Evropa, InvestEU, Razvoj podeželja, (novi) Sklad za pravični prehod (SPP) in RescuEU, vse skupaj za 390 milijard evrov nepovratnih sredstev oziroma novih 750 milijard evrov virov na EU ravni.

Ker se bo EU na podlagi novih dodatnih lastnih virov EU (davek na plastiko in digitalni davek) lahko za nove vire s svojim AAA ratingom zadolžila na svetovnih kapitalskih trgih, model varčevanja zamenjuje model vlaganj. Četudi EU nima pravne osebnosti, je s tem praktično postala »fiskalna unija«. Menim, da gre vsebinsko več kot le za korona obveznice, gre za veliko fiskalno pomoč. Hkrati bodo o vsebini pomoči EU države v Svetu in Evropskem svetu odločale s kvalificirano večino in ne več na temelju kapitalskih deležev držav, kot je bilo ob pomoči Irski, Portugalski, Grčiji in Cipru v času po finančni krizi. S tem so voditelji, predvsem pa varčne države, neto plačnice v EU proračun, naredile pomemben korak naprej, na nek način je sever jugu dal odpustek. Dejansko pa so spoznale, da je v skupnem interesu na ravni EU oblikovati mehanizme, ker je okrevanje in povečanje odpornosti evropskega gospodarstva v skupnem interesu. Slovenija ima sedaj priložnost, da izkoristi ponujeno in dogovorjeno med aktualnimi voditelji.

Kako se pripraviti v Sloveniji in na EU ravni, je temeljno vprašanje. Pri tem velja razmislek pričeti z oceno, kje smo danes in kaj nas čaka. Nedavno smo na EBRD pripoznali deset trendov, ki označujejo krizo svetovnega, evropskega in posledično slovenskega gospodarstva, kot sledi:

1. Zelo močna gospodarska recesija

2. Večja zadolženost držav, podjetij in gospodinjstev (zato izhod dogovorjen v zadolževanju na EU ravni)

3. Nižje obrestne mere za daljšo ročnost, nekonvencionalna denarna politika (in zato nova EU »fiskalna politika«)

4. Rizik prehitrega izhoda iz ustavitve aktivnosti socialnega distanciranja in obratno

5. Sprememba v dobaviteljskih verigah kot grožnja in priložnost

6. Spremenjene investicijske odločitve, ki jih je težko napovedati

7. Manj priložnosti za migracijske delavce v tujini

8. Nižje cene surovin kot pozitivna olajšava

9. Vse več političnega populizma in ekstremizma

10. Okrepljene globalne varnostne tenzije med ZDA in Kitajsko z učinki na celoten svet

Upoštevaje trende in aktualni trenutek, vključno s sprejemom MFF in novih EU virov, ocenjujem, da bi bilo potrebno v Sloveniji narediti naslednje.

Ad 1. Delovati maksimalno proticiklično na ohranitvi ponudbe slovenskega gospodarstva v svetovnih verigah in krepitvi domačega povpraševanja, kjer aktualna vlada (še ne) deluje ustrezno, predvsem zato, ker od meseca do meseca podaljšuje ukrepe, hkrati pa vrsta družbenih skupin ostaja brez sredstev za preživetje.

Ad 2. Slovenija ima zaradi uspešnega zmanjšanja dolga v preteklih letih glede ravni dolga primerjalno nekaj prostora, ki omogoča financiranje proračunskega primanjkljaja. Na novo razpoložljive viri na EU ravni (preostanek neuporabljenih kohezijskih sredstev 2014 – 2020 in Kohezija 2021 – 2027 ter predvsem novi viri iz programa Next Generation EU, z novim Mehanizmom za okrevanje in odpornost oziroma Sklad za obnovo, ki se pravilno imenuje Recovery and Resilience Facility ali MOO oz. RRF) je nujno usmeriti predvsem v podporo prilagajanju gospodarstva na svetovne trende. Slovenski izvoz je letos upadel najbolj po osamosvojitvi Slovenije in brez povrnitve na raven pred krizo ni vrnitve delavcev iz čakanja na delo, ni zaposlitev, ni dohodnine, ni stabilnih prispevkov v zdravstveno in pokojninsko blagajno, ni davkov od dohodka pravnih oseb, ni plač in ni dovolj velike potrošnje, ni DDV in trošarin, s čimer ni stabilnih virov za ohranitev javnih storitev, pokojnin in zdravstvenih storitev. Navkljub temu, če bi uvedli novi ZUJF, in navkljub virom, ki so bili dogovorjeni na EU ravni.

Ad 3. Kljub nižjim obrestnim meram in globalni nekonvencionalni denarni politiki je nerazumljivo, zakaj v Sloveniji kljub dani centralnobančni politiki in vladnemu PKP2 paketu še vedno niso sproščena likvidnostna sredstva. Do 29. junija so od razpoložljivih 300 milijard evrov v Franciji izkoristili dobro tretjino ali 108 milijard evrov. Uporaba enakega razmerja v Sloveniji bi pomenila, da bi od 2000 milijonov evrov predvidenih sredstev po PKP2 garancijski shemi moralo biti sproščeno 700 milijonov evrov, a kot poroča Banka Slovenije, je bilo pretekli teden sproščenih prvih 16 milijonov evrov. Razumeti je mogoče, da so podjetja zadržana, a velja se vprašati, ali niso »postavljena pravila in koncept poroštvene sheme« preveč rigidna in podjetja preprosto čakajo, kaj bo na voljo dolgoročneje in ugodneje.

Slovenija (z vlado v prvi vrsti) mora zato pospešiti dogovor o uporabi  razpoložljivih dolgoročnih virov iz preostanka MFF 2014 – 2020, MFF 2021 – 2027 in novih finančnih virov, s pripravo projektov in ukrepov v dogovoru s podjetji, izvozniki, mestnimi občinami in lokalnimi skupnostmi, nosilci raziskav in znanosti ter s priporočili GZS, OZS in SBC, v končnem potrjeno na Ekonomsko – socialnem svetu in sprejetem v Državnem zboru. Podobno kot letno obravnavamo resolucije o prioritetah Slovenije v EU v Državnem zboru in podobno, kot smo na skupni seji nova opozicija in prihajajoča koalicija jeseni 2004 sprejeli prevzem ponudbe za prvo predsedovanje EU, velja skupno pripraviti Načrt Slovenije za okrevanje in podporo. Gre za načrt Slovenije, ki ga bo formalno, ker Slovenijo v EU zastopa vlada, ta tudi sprejela in posredovala v potrditev Svetu in Evropskemu svetu, njegovo uresničevanje pa nadaljevala vsakokratna vlada v naslednjem obdobju.

Tako kot vlade druga za drugo uresničujejo skladno s svojimi sposobnostmi in dogovorjenimi postopki projekte iz MFF in kot je aktualna Vlada oblikovala nebistveno spremenjen Nacionalni reformni program (NRP) 2020 (glede na NRP 2019), bo aktualna in za njo nove vlade druga za drugo implementirala projekte in programe, kot bodo okvirno in glede na pogoje pripravljeni tukaj in sedaj.

Kateri projekti naj dobijo podporo, seveda ni mogoče vedeti vnaprej. A poznano je, da naj program upošteva podana priporočila Evropske komisije, na katere se Slovenija odziva v NRP, nazadnje v NRP 2020. In hkrati velja razmisliti, kako multiplicirati razpoložljiva sredstva z uporabo virov razvojnih institucij, kot so Slovenska izvozna in razvojna banka, Ekosklad, Slovenski podjetniški sklad, Slovenski sklad za razvoj podeželja, Stanovanjski sklad RS in občinski stanovanjski skladi, mestne občine in lokalne skupnosti, regionalne in občinske razvojne agencije in tako naprej.

Kot primer predlagam oblikovanje dodatnega slovenskega programa, poimenujmo ga Gospodarski stabilizacijski sklad (GSS) po modelu nemškega WSF (Wirtschaftsstabilisieroungsfonds) za izvedbo garancij, ki znašajo v Nemčiji 400 milijard evrov in so namenjena velikim podjetjem, in je bil odobren 8. julija s strani Evropske komisije. Za razliko od poroštvene sheme preko nemške razvojne banke KfW, ki je pokrivala rizike kreditov v višini od 80 % do 90 %, sklad zagotavlja 100% pokritje garancij za izdane dolžniške instrumente in obveznosti, sprejete v obdobju od 28. marca 2020 do 31. decembra 2021 (trenutno), da sta se zagotovili likvidnost in podpora za refinanciranje na kapitalskem oziroma finančnih trgih. Znotraj tega je predviden velik del za t.i. mezzanine kapital in kapitalske instrumente.

Če uporabimo kriterij števila prebivalcev, ki jih je v Nemčiji štiridesetkrat več, in zavedajoč se, da so težave slovenskih podjetjih vsaj enake, če ne večje, bi moral slovenski Gospodarski stabilizacijski sklad znašati vsaj 10 milijard evrov. To ne pomeni, da bodo vse garancije izdane ali celo uporabljene, a brez  jasne podpore in namere slovenske države, da pomaga podjetjem, se bo v jeseni nadaljevalo krčenje proizvodnje, okrepili se bodo negativni trendi upadanja izvoznega povpraševanja in zgoraj opisana negativna spirala, negativni cikel upadanja davkov, potrošnje itd. Tako bi Slovenija pomembno multiplicirala domača in tuje fiskalne vire ter predvsem angažirala dobro kapitalizirane banke.

Ad 4. Rizik vrnitve okužb očitno obstaja, kot kaže drugi val v poletnem času. Gotovo velja ostati previden, a predvsem razmisliti, kako dolgoročno delati digitalno in na daljavo. Gre za novo realnost, v London City se zaposleni ne bodo vrnili v pisarne do začetka leta 2021, voditelji bank prvič razmišljajo, kakšno breme predstavljajo stolpnice v Cityu. V EBRD smo osebju ob izbruhu, pretežno zaradi velike izpostavljenosti v javnem prometu, dovolili, da so odšli v svoje domače države in da tam ostanejo, da delajo od doma do konca poletja 2021,  ne da bi izgubili t.i. nadomestila za življenje v Veliki Britaniji. Hkrati smo z Webex video konferencami, delom s prenosnimi računalniki v VPN okolju, ureditvijo domačih pisarn in podobnimi ukrepi zagotovili, da delo teče dokaj normalno. Odbor direktorjev se od 13. marca srečuje le še virtualno, sestanki potekajo s pripravo preko e-pošte, video konferenc na temo uskladitev pred sestanki, z bolje pripravljenimi gradivi in prisotnostjo udeležencev se sestanki glede na razmere normalizirajo. Na jesen prestavljena letna skupščina bo najverjetneje podobno kot spomladansko in jesensko srečanje Svetovne banke in IMF potekala virtualno. Posebna skrb in pravila so opredeljena za starejše generacije.

V Sloveniji opažam, da so se zaposleni v vladnih resorjih vrnili na delo, četudi je virus le potihnil. Zaenkrat se, kot kaže, ne razmišlja, z izjemo zasedanja vlade na distanco v veliki dvorani Kongresnega centra Brdo, da se v večji meri in sistemsko uvede delo na daljavo. Kako naj poteka delo v podjetjih, odločajo ta sama, a gotovo velja tudi z javnimi viri zagotoviti pogoje vzpostavitve večje socialne distance.

Nedavna kriza je pokazala, da delo v digitalnem okolju postaja nova realnost. Podobno učinkovito je bilo spomladi v procesu izobraževanja, z velikim vložkom staršev in širše družine. Na morebitno takšno realnost v jeseni se velja že danes pripraviti. Posebej resno pa nas mora skrbeti, kako bomo poskrbeli za najbolj rizične skupine. 65-letni kolega se je v Veliki Britaniji dva meseca boril za življenje, a je preživel in ostaja v nekajtedenski rehabilitaciji, ki bo trajala. Smo pripravljeni, če bo virus udaril še z večjo močjo?

Ad 5. V svetu so nedvomno prekinjene dobaviteljske verige, kjer se “just in time delivery” zamenjuje z “just in case delivery”. Deglobalizacija bi morala pomeniti novo priložnost za novo regionalno integracijo. Slovenija bi morala z najbližjimi sosedami od Italije, Avstrije in z Nemčijo skupno delovati za krepitev  širše gospodarske regije od Alp do Jonskega morja in od Črnega do Jadranskega morja. Slovenija je prisotna v 3 EU makroregijah (Alpska, Donavska, Jadransko-Jonska) in bi zato morala biti življenjsko zainteresirana za pospešitev integrativnih procesov vstopanja držav kandidatk iz Zahodnega Balkana v EU. Znotraj teh procesov velja razmisliti o gospodarskem delovanju, skladno s korektno dogovorjenimi in transparentnimi pravili, znotraj iniciative Treh morij, pa tudi iniciative 16+1 v t.i. Belt and Road Initiative, četudi je slednja sedaj nekoliko zastala.

Ad 6. Da bi nove investicijske odločitve spodbujale regionalno integracijo in „near shoring«‚ s prenosom proizvodnje bližje končnim členom v dobavnih verigah v Slovenijo in v širšo regijo za EU, dobavo sestavnih delov in končnih proizvodov zaradi izvoza in ohranitve slovenske gospodarske rasti na tujih trgih, je potrebno aktivno delovanje vlade in pristojnih gospodarskih in finančnih resorjev. Naj omenim primer, ko je imela pred dnevi Industrijska zbornica Italije konferenco z regionalnimi predstavniki EBRD, da bi preučili, kako skupaj nastopiti v iskanju novih poslovnih priložnosti.

Verjamem, da bi bilo nujno in mogoče organizirati tovrstno poslovno konferenco tudi za podjetja iz regije, seveda ob aktivni vlogi resorjev. Vlada je v juniju 2019 znala organizirati uspešno mednarodno srečanje predsednikov držav Iniciative 3 morij. Zdaj bi bilo nujno srečanje vladnih predstavnikov z direktorji, lastniki najbolj ključnih slovenskih podjetij na temo jasnega dogovora, kakšne so njihove potrebe, kakšni so njihovi načrti in kako jih naj vlada podpre, tudi z oblikovanjem programov, na katera se bodo lahko prijavila podjetja. Vsebinsko naj se omenjeno opravi na najbolj ustrezni in po potrebi na najvišji ravni.

Ad 7. Zaradi manjših zaposlitvenih možnosti v tujini se je domov in v regijo prisiljena vračati visoko usposobljena delovna sila. Upoštevaje starejšo delovno populacijo, bi veljalo z investicijskimi spodbudami SID, SPS ter “stanovanjskimi ugodnostmi” privabiti talente iz tujine (UNESCO center za umetno inteligenco je lep primer), da bi delali doma ali v širši regiji.

Ad 8. Četudi nižje cene surovin omogočajo kratkoročni predah pred eventuelnim dvigom cen, ko se bo povpraševanje povečalo, je potrebno obdobje izkoristiti za krepitev “okoljsko usmerjenih aktivnosti”, krožnega gospodarstva in nadaljevanjem pregleda in interpretacije okoljske zakonodaje. Seveda se omenjeno ne more izvesti s proceduralnim izločanjem zainteresiranih deležnikov, temveč je treba nadaljevati dialog za ustrezno prostorsko umestitev objektov in spoštovanje najvišjih okoljskih standardov. Na EU ravni sprejet »Zeleni dogovor« in naložbe skladno z njim so dodatna priložnost, ki jo moramo izkoristiti.

Ad 9. Trumpizem, brexit, orbanizacij in kar je še  tovrstnih sodobnih pojavov kažejo, kako daleč, kako globoko in kako hitro lahko pride do razkola v družbi. Še posebej, ko populizem, vzbujanje strahu in medijskega nadzora diktira pravico in nadzor množic ter s tem pridobiva krila. Prosto po Kemalu Dervišu, nekdanjemu vodji UNDP programa, bi morala politika populizmu in esktremizmu predstaviti alternativo z odgovornim, konstruktivnim populizmom ali drugače – z ustvarjanjem pogojev življenja in dela, posebej za mlajše (stanovanja in delovna mesta) ob hkratni uvedbi zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, povečanju virov za zdravstvo in uvedbo zavez in spodbud za dodatno pokojninsko varčevanje. Našteto bo zahtevalo dodatno in resno davčno-fiskalno prestrukturiranje in del novo pridobljenih virov bi bilo potrebno nameniti za oblikovanje pravične, socialno občutljive družbe in okrepitev javnih storitev, ki so nam v času korona krize zagotavljale osnovne pogoje  za odziv na zdravstveno krizo.

Ad 10. Rizik konfliktov na svetovni ravni obstaja, a tudi regionalni konflikti so prisotni, zato je nujna pospešitev vstopa držav Zahodnega Balkana v EU, krepitev regionalne integracije, krepitev sosedstva in odgovorna EU politika v odnosu do Rusije, Bližnjega vzhoda, južnega Mediterana in subsaharske Afrike. Žal se je v MFF temu glede na potrebe namenilo relativno manj sredstev kot v preteklem obdobju.

Ob koncu pričujočega razmišljanja še tri konkretne sugestije.

Prvič, dogovor na EU ravni postavlja (poleg spoštovanja vladavine prava) pomemben sklop pogojev za učinkovito črpanje novih virov, in sicer, da mora biti Načrt Slovenije za okrevanje in odpornost skladen s Priporočili Evropske komisije in skladen z Nacionalnim reformnim programom. Zato je dobro, da smo se na posvetu SD o novi gospodarski politiki 22. julija začeli pogovarjati o gospodarskem, finančnem in fiskalnem  področju, ki je pomemben del Priporočila 2 Evropske komisije. Gotovo bo treba še kaj dodati na drugi del Priporočila 2 glede razvoja kapitalskega trga, izboljšanja poslovnega okolja, profesionalizacije področja javnih naročil, da bodo projekti učinkovito izvedeni.

Drugič, potrebno je nadaljevati pogovor o krepitvi javnih storitev, izboljšavah na področju, za katerega imamo Priporočilo 1 Evropske komisije, ki je priprava in izvedba reform na področju zdravstva in pokojninskega zavarovanja ter dolgotrajno oskrbo ob hkratnem povečanju zaposljivosti nizko usposobljenih in starejših delavcev. O tem govori pomembno Poročilo OECD za Slovenijo, objavljeno v začetku tega tedna, ki ugotavlja, da je bilo gospodarstvo zelo prizadeto, da se mora pokojninski sistem pripraviti na starajočo se populacijo, da bo zdravstveni sistem soočen s spremembami v povpraševanju, povezano s starajočo se populacijo in  da se mora tudi trg dela prilagoditi na manjšo in starejšo delovno silo.

In tretjič, nadaljevati je potrebno razprave znotraj posvetov na odprti sceni in z vsemi deležniki glede Priporočila 3: Ekonomsko (t.j. z novo gospodarsko politiko, opomba avtorja) se v zvezi z naložbami osredotočiti na raziskave in razvoj, v podporo nizkoogljičnemu in energijskemu prehodu, trajnostnemu prometu (zlasti železniškemu) in okoljski infrastrukturi ob upoštevanju regionalnih razlik.

Verjamem, da gre za enkratno priložnost pomagati izgraditi alternativno, učinkovito in pravično, zeleno in v ljudi usmerjeno, drugačno gospodarsko in družbeno politiko Slovenije.