Odprto pismo – javni poziv objavljamo v celoti.

Spoštovani!

Odnos do živali je ogledalo naše družbe. Če pristojni organi, politika in celotna družba niso sposobni brez oklevanja zaščititi živali, potem tudi ne bodo sposobni zaščititi ljudi. Odkar pomnim, si prizadevam za zaščito živali, za njihove pravice in njihovo dobrobit tako v vlogi državljanke kot tudi v vlogi poslanke. Srce se mi namreč para ob brutalno grozljivih prizorih v vročih poletnih dneh, ko vidim, kako ljudje ravnajo z živalmi. Zadnji prizori iz portoroške plaže, ko berači zaradi nekaj kovancev več, puščajo uboge pse na vročini in betonu po cel dan, da so psi že res izmučeni in dehidrirani, da se komaj še držijo pokonci, se me še posebej dotaknejo, ker sem tam domačinka. Je pa dejstvo, da takšni kruti prizori prihajajo iz celotne Slovenije, o čemer poročajo tudi državljanke in državljani ter Društva za zaščito živali.

V prejšnjem mandatu je bil sicer spremenjen Zakon o zaščiti živali, v smeri boljše zaščite živali, pa vendarle sem prepričana, da bodo potrebne še bolj obsežne sistemske spremembe, da bodo živali vendarle dobile neko zadostno stopnjo dostojanstva in humanega ravnanja s strani ljudi. Verjamem, da pristojne inšpekcije vestno opravljajo svoje delo, pa vendarle me kljub temu vedno znova presenečajo ugotovitve pristojnih inšpekcij, ki v veliko primerih ob prijavah, ne odkrijejo nepravilnosti ali pa se zanemarjanja in mučenja živali dogajajo že dlje časa, skrita pristojnim organom, živali pa na koncu velikokrat tudi poginejo. Tudi kmetovalci žal velikokrat sami povedo, da če se na kmetijskih gospodarstvih že opravlja kak nadzor s strani pristojnih inšpekcij, je to pogosto zgolj preverjanje papirnate dokumentacije, kot so recimo identifikacijski dokumenti kopitarjev. Pristojni organi torej pregledajo »papirje«, ne preverijo pa, ali je za žival dobro poskrbljeno. Prepričana sem, da bi za dobrobit živali na kmetijskih gospodarstvih, morali inšpektorji oziroma veterinarji opravljati nenapovedane nadzore vsaj enkrat letno. Za to pa je seveda potrebno zagotoviti zadostno kadrovsko in finančno podporo. Prav tako bi za velike živali potrebovali nekakšno »državno zavetišče« ustreznih kapacitet z ustrezno veterinarsko in drugo strokovno podporo. Društva za zaščito živali se velikokrat financirajo zgolj iz prostovoljnih prispevkov dobrih ljudi, donacij in članarin, kar pa seveda ne zadostuje za potrebe vseh nameščenih živali.

Na podlagi navedenega, vas kot državljanka Republike Slovenije in kot poslanka Državnega zbora naprošam, oziroma pozivam, da :

– nemudoma okrepite inšpekcijske nadzore na terenu, še posebej v poletnem času, da bodo kruta in malomarna ravnanja z živalmi tudi ustrezno sankcionirana

– da okrepite tudi sodelovanje s policijo, v smislu povezovanja in obveščanja, da se takšna ravnanja kar se da najhitreje odkrijejo in tudi ustrezno sankcionirajo

– da preučite možnosti spremembe zakonodaje v smeri boljše zaščite in varstva živali.