Erjavčev gambit ali kako Janša pripravlja padec vlade

Pregovorno vroča politična jesen se bo z decembrom prevesila v zimo, ki pa ne bo nič manj vroča. Vrhunec epidemije, več kot mesec dni trajajoči ukrepi, ki groznih statistik obolelih in umrlih ne zmanjšujejo, vse večje nezadovoljstvo, socialna in gospodarska bomba. Status quo nikakor ni mogoč.

Decembra se bo dogajalo. Kdo bi si mislil, da bo Karl Erjavec po vsej verjetnosti prvi na potezi, da premakne figuro. Če je bilo januarja čutiti veselje, da Erjavec po petnajstih letih vodenja DeSUS končno odhaja med upokojence, se je marsikomu na levem političnem polu po vstopu DeSUS z Aleksandro Pivec v vlado Janeza Janše kolcalo po njem. Tudi po sprejetem porazu, verjetno ne tako lahkem, je tudi sam Erjavec po vsej verjetnosti računal na popoln odmik od politike. A po vročem poletju dr. Aleksandre Pivec, doma iz razloženega vinogradniškega naselja Kog, njenemu odstopu s čela stranke in nato še odstavitve iz ministrskega položaja, se je politični težkokategornik hitro pojavil na hodnikih Državnega zbora s komentarjem v popolnoma njegovem stilu: “Kaj bi v politiki brez mene?”

Politične stavnice mu na že trajajočem poštnem kongresu upokojenske stranke v boju z nekdanjim policistom Kropetom namenjajo nižjo kvoto in s tem večje možnosti za zmago. Kar pa seveda postavlja vprašanje o nadaljnjem koalicijskem sodelovanju DeSUS z Janšo, saj je zelo verjetno, da Erjavec ne bo nastavljal hrbta tej koaliciji. Tega se zaveda tudi Janša, ki se je, kot se sliši na hodnikih, že začel pripravljati na volitve.

Političnih navdušencev zagotovo ni presenetilo pismo nekdanje DeSUS-ove predsednice, ki je v odprtem pismu članstvu zelo direktno okrivila Gantarja in mu očitala krvave korona roke. Najbolj pogumni analitiki bi za tem dejanjem videli Janšo, ki stopnjuje pritisk na upokojensko stranko (spomnimo na še trajajoč fiasko s poskusom odstavitve Gantarjeve državne sekretarke). Janša se zaveda stanja v državi. In zaveda se, da na čelu vlade rednih volitev čez dobro leto dni po sedanjem tempu nikakor ne bo pričakal kot priljubljen voditelj. Zato potrebuje premik v opozicijo. Zdaj mora spet izpasti žrtev. Preverjanje trdnosti koalicijskega sodelovanja z DeSUS-om pred njihovim kongresom in pričakovan prihod Erjavca je tako del njegovega plana.

Kje nadaljujemo? Pri KUL. Priznajmo, da projekt KUL ni nastal iz ljubezni opozicijskih strank, ampak iz njihove odgovornosti, da naredijo nek korak k zahtevam javnosti po enotnosti opozicije in zamenjavi premiera. Toda, s potekom časa se je medijsko ošibil tudi projekt alternative vlade z Damijanom na čelu. Šarec bi verjetno pripomnil nekaj v smislu, da če raženj predolgo pečeš, se zažge. 39 je še vedno premalo. Pa tudi obljube so premalo. Slovenija pa potrebuje spremembe. In to nujno. Slovenija sedaj potrebuje verjetno najboljšo vlado v zgodovini. Zakaj verjetno na tem mestu ni potrebno pojasnjevati.

Ali JPD še vedno daje upanje? Naredil je nekaj pomembnih napak, s kakšnim tvitom šel predaleč, kakšno izjavo so mu grdo iztrgali iz konteksta, vse to pa desnica z medijsko mašinerijo SDS s pridom izkorišča. Je težava, da mu manjka politične kilometrine in hladnokrvnosti, ki bi dala potencialnim partnerjem (poslancem SMC in DeSUS) jamstvo, da bo alternativni vladni projekt zdržal do volitev in da se medtem ne bo razletel v konfliktih, ki žal prepogosto zaznamujejo levosredinske koalicije. Njegova najbolj izrazita prednost je ekonomija. Damijan je lahko premier, ki bo razumel ekonomsko sliko in možnosti države v času, ko se zdravstvena kriza pospešeno pregiba v gospodarsko in socialno. Na drugi strani se utegne kot pogoj poslancev, brez katerih ni ne Janševe in ne KUL-ove vlade, pojaviti Erjavec kot ime za mandatarja. Vzemi ali pusti.

Toda: Slovenija sedaj potrebuje vlado, ki ne bo vrgla puške v koruzo. Ki ne bo umikala stroke iz upravljanja epidemije; ki bo drastično spremenila komuniciranje oblasti; ki bo se zavedala gospodarske in socialne krize; ki bo razumela pomembnost volilne zakonodaje in nujnosti njenega usklajevanja ter končnega sprejetja še pred volitvami. Potrebuje vlado, ki bo nakopičene probleme sposobna razreševati hitro in pametno. Ker je kriza. Resna kriza na mnogih vitalnih področij.

Nadaljujmo z našimi šahovskimi enačbami: Janša se ne bo umaknil, igral bo spretno in verjetno iskal obrambo, da izpade žrtev: sredi epidemije, največje gospodarske in socialne krize, s katero se borim, me zapuščate! Globoka država, tranzicijska levica, udbomafija (nadaljujte z oznakami po želji) me odstavlja, ker strižem v njene interese, medijske monopole, ugrabljeno sodstvo in policijo. Nova zarota proti njemu v bogatem repertoarju takšnih dramskih zasukov zadnjih trideset let. Potem pa premik v opozicijo in čakanje na to, da se mu obrestuje na volitvah, ko utegne nova vlada, pa naj jo vodi kdorkoli, pogrniti pred izzivi zdravstva, dolgotrajne oskrbe, valom stečajev in pričakovanim skokom brezposelnosti. In takrat bo spet njegov trenutek, da poseže po oblasti. Po svoji četrti vladi.

Toda za to KUL potrebuje SMC-jeve in DeSUS-ove glasove. Če se najprej ustavimo pri modernem centru. Pomenljivo: njihov nekdanji predsednik in ustanovitelj Cerar te dni v medijih izraža zgroženost nad nekdanjimi političnimi sopotniki, ki jih je pripeljal v ta svet, sedaj pa so, kot pravi, izgubili kompas. V njihovi poslanski je nekaj takih, ki ponoči verjetno težko spijo zaradi te koalicije. A vseeno že pol leta nastavljajo hrbet ter požirajo poteze aktualne oblasti (tudi zaradi svojega predsednika). Zato ne bodo kar skočili iz enega v drug čoln. Pustijo se prositi, želijo si te medijske pozornosti, a se v bistvu bojijo skoka. Vedo, da se jih kmalu – enega za drugim – loti neizprosna medijska mašinerija, pred katero imajo sedaj mir.

No, medtem je stanje v poslanski DeSUS-a še bolj zabavno. Čeprav je Jurša na zadnji seji iz listka poudarjal, da bo zadnji proti korona zakon sprejel brez premisleka in s tem ustvaril odlično metaforo njihovega podpiranja vlade (pa tudi sedanji modus operandi vlade) brez premisleka. A dejstvo je, da obiski Erjavca v SMC-jevi pisarni niso bili brez plana. Govori se, da ima nekaj glasov.

Tako nas naša šahovska dogodivščina pripelje do naslednje situacije: Erjavec (skupaj z nekaj SMC-jevimi glasovi) ne bo zlahka kar skočil na KUL ladjo. Dejstvo je, da ob povratku njegove politične ambicije niso več lučke na avtu obrambnega ali zunanjega ministra. Morda hoče to, česar še ni imel: osrednjo pisarno na Gregorčičevi. Res je, da lahko ljudje v tej pisarni v trenutku jeze in besa nad Janšo ter močne želje po njegovi zamenjavi sprejmejo marsikoga. A marsikdo si v tem stanju, praznih proračunih in prihajajoči socialni ter gospodarski krizi tja res ne želi. Ne bi ugibali, kako močna želja Erjavca je priti tja, ampak ta poteza odpira druga vprašanja. V prvi vrsti neodobravanje javnosti (Že že, Janšo je treba zamenjat, ampak Erjavec!?). V drugi vrsti pa KUL stranke. Šarec je jasno povedal, da ima on še največjo število poslancev in da se je pripravljen pogovarjati samo o zunanjih kandidatih (sicer tam vidi sebe, kar je ironično po tem, da je od tam sam šel). Fajonova je ob napovedih, da bo naslednja predsednica vlade, po začasnem prevzemu SD sedaj konsolirala vodstvo po svoji zmagi na digitalnem kongresu. Tudi ona ne bi z navdušenjem sprejela Erjavca, sploh ob dejstvu, da je SD vložil veliko vsebinskih naporov v KUL koalicijo. Bratuškova nagovarja iste volilce kot Erjavec, zato tu ljubezni ni. In nazadnje, a ne najmanj pomembno, Levica in Mesec, ki sicer poudarja pripravljenost na prevzem odgovornosti, a mora za takšne odločitve imeti podporo v izvršnem odboru. Njihovo odločitev lahko vsak predvideva. Če kljub temu Erjavec postane predsednik vlade, bi vlado vodil voditelj iz druge najmanjše koalicijske partnerice. Torej težko verjeten scenarij, a zaradi štetja glasov (SMC) ne čisto povsem nemogoč.

In če zgodbo obrnemo in vrnemo za kako potezo: Erjavčeva intimna opcija tudi ni KUL koalicija in JPD. Ker, spomnimo, verjetno ni prišel po zgolj ministrske lučke. Pri tem pa tudi vprašanje na koliko glasov lahko pri svojih računa. Tudi zagotovitev SMC-jevih glasov po takem ni njegova dolžnost, ampak naloga bodočega mandatarja.

Situacija je vse prej kot lahka. In situacija ne stoji. Se v bistvu dogaja. Je proces. Marsikdo pri tem pa ima slabe karte. (Nismo omenili še NSi, ki sicer z nekaj napakami solidno pluje, a se v bistvu kuha v SDS-ovi senci). Najslabše karte pa imamo ljudje, ki lahko opazujemo, najraje iz kavča pred televizijo, kot sedaj vidi večino ljudi aktualni premier, in upamo na najboljše. Pa kaj napišemo še vmes na slavni twitter.

V danih razmerah bi bilo najbolje, da v to partijo političnega šaha poseže ljudstvo in na novo postavi figure na šahovnici, prečisti parlament, zelo verjetno nekoliko konsolidira razmerja moči z manjšim številom strank. Toda: možnosti volilnega reseta sredi epidemije in brez ustavno skladne volilne zakonodaje tik pred predsedovanjem Svetu EU ni. Zato ostajajo spremenljivke iste: 26, 14, 12, 8, 8, 7, 5, 5, 3, 2. In vprašanje, kako iz tega narediti 46+.

Resnično me skrbi, kako se bo ta saga končala, saj gre na koncu koncev za našo državo. Našo družbo, ki je pred res velikimi preizkušnjami, ki bi v tem trenutku potrebovala daleč najboljšo vlado do sedaj. Resnično rabimo upanje. Rabimo nekoga, ki nam bo vlil upanje. In zaupanje. Da premagamo epidemijo in prihajajoči socialni ter gospodarski krizi.

Drugače nas vse skupaj čaka šah-mat.