Z ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anjo Kopač Mrak se je za Sobotno prilogo časnika Delo pogovarjala novinarka Barbara Hočevar. Povezava do intervjuja v spletni izdaji časnika Delo: http://www.delo.si/sobotna/vedno-so-sive-lise-zelo-tezko-naredis-sistem-ki-bo-vkljucil-vse.html
Kako ocenjujete potek odpisa dolgov?
Projekt odpisa dolgov je drugačen kot ponavadi delamo v politiki. Ocenjujem, da nam sicer v družbi manjka medsebojnega zaupanja in skupnih ciljev. Veliko lažje bi bilo z zakonom predpisati, kdo mora pristopiti in na kakšen način naj poteka. Mislim, da smo se odločili za mnogo bolj pravo pot, da se vključijo država, lokalna skupnost in podjetja na prostovoljni osnovi in da se, po tem, ko zagotovimo kritično maso sodelujočih, na podlagi pričakovanj občanov priključijo še druge občine in podjetja. Zdaj jih je že več kot 80.
Se je pa za pravilno pokazala ocena, da sredi poletja ne bi nekega navala in da se je kot končni datum za oddajo vloge določil 31. oktober. Želeli bi, da bi projekt dosegel namen, s tem, da bo število prosilcev večje, kot je danes. Z začetkom šolskega leta bo slika bolj realna. Veliko truda smo vložili v to, da prepričamo podpisniki in potem, da informiramo potencialne upravičence. Z ljudmi smo se pogovarjali in poskušali njihove rešitve implementirati, za boljši rezultat.
Kako odgovarjate na pomisleke, ki jih je slišati, da bodo ljudem odpisovali odvisno od tega, kje živijo in komu dolgujejo, ne pa glede na njihov položaj?
Možno bi bilo napisati zakon in v njem določiti komu vse odpisati dolgove, vendar to država lahko naredi zase, ne more pa naložiti podjetjem, naj to storijo, brez kakih kompenzacij. Mi smo poskušali deležnike privabiti na prostovoljni ravni.
Zakaj k projektu niste povabili telekomunikacijskih podjetij? Veliko ljudi je te dni hodilo naokoli s položnicami mobilnih operaterjev v upanju, da bodo oproščeni njihovega plačila.
Pred meseci sem se pogovarjala s hrvaško kolegico, pri njihovem odpisu dolgov se je pokazalo, da je bila več kot polovica terjatev, ki so jih ljudje uveljavljali, povezanih s telekomunikacijskimi podjetji. Mi smo sklenili, da bomo šli v odpis tistih dolgov, ki so povezani z nujnimi bivanjskimi razmerami. Že tako ali tako so v javnosti mešani občutki, nekateri izpostavljajo, da je nekdo plačeval račune težko, a jih vseeno je, zdaj bo pa država odpisala tistim, ki jih niso.
Kriterije smo postavili tako, da bi bilo pomislekov čim manj. Nikoli ni bil cilj in nikakor ne bi želeli, da bi izpadlo, da spodbujamo ali nagrajujemo neplačevanje računov, zato je bilo določeno, koliko za nazaj se upošteva, kdo so upravičenci, tretja pomembna stvar pa je bila, da telekomunikacije niso vključene, saj bi težko ločili račune za telefonijo, za naprave in druge reči, ki pa pač niso nujno povezane s preživetjem.
Humanitarne organizacije ta korak pozdravljajo, a hkrati opozarjajo, da so tudi pri tem projektu sive lise, skupine ljudi, ki vedno “padejo skozi”, a bi pomoč potrebovali.
Vedno so sive lise. Zelo težko narediš sistem, ki bo vključil vse. Ko je bilo vprašanje, ali naj upoštevamo samo dohodek, torej odločbe davčne uprave, se je postavilo vprašanje, ali je to pravično, saj ima ob istih prihodkih nekdo dve hiši, kdo drug pa ničesar. Zato smo se odločili, da bomo gledali na že obstoječe odločbe centrov za socialno delo, ki upoštevajo premoženje in prihranke, torej v sistem, ki je že vzpostavljen in velja za vse enako.
Vendar se konkretno pri teh odločbah ne upošteva, koliko nekdo plačuje stanovanjskega kredita, ki bistveno vpliva na marsikateri družinski proračun. Ljudje so v nekih boljših časih najeli kredit, da imajo streho nad glavo, zdaj pa imajo z majhnimi plačami in visokimi obroki na koncu mogoče celo manj razpoložljivega dohodka kot nekdo na socialnih transferjih.
Res je, ampak ta, ki dobiva pomoč, plačuje najemnino. Ko si lastnik, imaš možnost, da se odločiš, da prodaš nepremičnino. Razmerja so drugačna. Da bi se krediti upoštevali, je bila že ena od opcij, ko smo sprejemali spremembo socialne zakonodaje, a so bile zelo različne ocene, za kako veliko stanovanje bi se upoštevalo, kakšni krediti, … Pridemo do veliko dilem in vprašanje je, ali smo lahko vedno pravični. Vedno poskušaš vzpostaviti sistem, ki je čim bolj pravičen in učinkovit, ki vključuje čim bolj raznolike situacije, a žal sistem, ki bil bil pravičen z vidika vsakega posameznika težko vzpostaviš.
Celoten paket pomoči – odpis dolgov, socialna kartica in pomoč pri deložacijah – se ne more in ne sme obravnavati brez širše zgodbe. Gre za enkratne ukrepe, ki pa brez sistemskih podlag seveda ne morejo dati učinka. Pomembna je vzpostavitev programov socialne aktivacije z evropskimi sredstvi, reorganizacija centrov za socialno delo in sprememba socialne zakonodaje. Posamezni ukrepi so samo drobci v celotnem mozaiku, nikakor ne pričakujemo, da lahko z njimi rešimo ljudi ali da je to neka čarobna palčka.
Treba se je zavedati, da je socialna politika politika prerazporejanja. Ključno je, da se v družbi ukvarjamo s tem, kaj ustvarimo, kako ustvarimo in kako delimo ustvarjeno. Nova kakovostna delovna mesta so tisto, kar potrebujemo kot družba. Socialna politika pa je tista, ki prerazporeja tisto, kar ustvarimo.
Kako naj bi se spremenila socialna zakonodaja?
Ko govorim o spremembi socialne zakonodaje, je to nujno narediti v povezavi z davčno reformo. Pregledati je treba, kako so davčno ovrednoteni prejemki in koliko so obremenjeni, tako z vidika stroškov dela, kot prerazporeditve med delom in kapitalom. Če gledamo le s področja sociale – mi sicer preverimo, da se ne smejo kopičiti transferji, da se ti upoštevajo pri odmeri novega prejemka, ampak tega ne povežemo dovolj z dohodninskimi razredi, se nam lahko zgodi, da posameznik, ki prejema socialne transferje, dobi le malo manj kot nekdo, ki prejema zgolj minimalno plačo.
In zato je nujna celovitost vpogleda in povezave med davčno reformo in sprejemom informativnih izračunov na področju socialne zakonodaje. Minimalni osebni dohodek v višini 270 evrov je zelo nizek, problem pa je predvsem, da znaša neto minimalna plača zgolj okoli 600 evrov. Treba pa je ohranjati razmerje med različnimi prejemki.
Prejšnja sprememba je bistveno zmanjšala število prejemnikov varstvenega dodatka, z več kot 40.000 na manj kot 10.000.
Mi smo leta 2013 omilili kriterij za pridobitev varstvenega dodatka na področju prihrankov, ki prej niso smeli presegati 750 evrov. Po tem je število prejemnikov zraslo iz 9300 na 10.100. Drži, da jih je bilo še prej 40.000. Tedaj je varstveni dodatek spadal k pokojninskemu sistemu, kjer si pravico dobil ne glede na premoženjsko stanje, zdaj pa se upošteva premoženje posameznika in družine, v kateri živi.
Z uvrstitvijo med socialne transferje, pa je zanj začelo veljati, da ga dediči vračajo iz zapustnikovega premoženja. V koalicijski pogodbi se sicer zavzemamo, da na parcele manjše vrednosti ne bi več dajali zaznambe, saj tudi če bi jih ljudje prodali, od tega ne bi preživeli.
Logika socialne zakonodaje pri varstvenem dodatku je bila, da tisti, ki ga res potrebujejo, dobijo več in lahko razmeroma dostojno preživijo. Zdaj znaša 450 evrov, če nimaš ničesar. Zdi se mi, da je Slovenija specifična. Pri nas je več kot 86 odstotkov nepremičnin v zasebni lasti, kar je v primerjavi z drugimi evropskimi državami veliko. Imeti svojo nepremičnino je pri nas predstavljal nek dosežek, osebni vložek je bil velik.
In pri tem se najbolj vidi navezanost Slovencev na svoje nepremičnine, ki jih želimo zapustiti svojim otrokom. Večina se raje odpove pravici do varstvenega dodatka kot pa da otroci ne bi dedovali vsega imetja. Vidijo pa se tudi medgeneracijska razmerja, v nekaterih družinah otroci pomagajo staršem in najdejo rešitev.
V Avstriji, je normalno, da posameznik, ki je lastnik nepremičnine in nima denarja za dom upokojencev, na koncu poplača “dolg” s prodajo nepremičnine. Lastnina pa deluje tudi kot izločilni kriterij. To je na nek način kruto, a povsod v Evropi je socialna pomoč nekaj, kar v sistemu dobiš popolnoma na koncu. Ko sam nimaš ničesar več in ti tudi družina ne more nikakor pomagati, takrat nastopi država.
A vendar, medtem, ko je kdaj slišati kak dvom o tem, ali si nekdo, ki prejema socialno pomoč, to res zasluži, se to, da mnogi ne dobijo več varstvenega dodatka, nekako splošno dojema kot krivično.
Med tem, kako posameznik in kako posamezne družbene skupine dojemajo pravičnost, so velike razlike. Umetnost je vzpostaviti sistema, katerega večina percepira kot pravičnega. Sloveniji je zelo egalitarna družba in zelo naravnana k solidarnosti. A se ta kaj hitro konča, če gre to “na moj račun”.
V zadnjem času pogosto slišim – in to me skrbi, da se pojavljajo vedno bolj jasni glasovi v smislu, da ljudje izrabljajo socialne transferje. Da ne želijo delati in da jih sistem podpira. Tega ne želim. Sistem socialne pomoči je eden bolj transparentnih v Evropi. Povezujemo ogromno baz podatkov. Seveda lahko obstajajo baze, do katerih nimamo vpogleda.
Seveda imajo lahko posamezniki denar “v nogavici”, a pri toliko podatkih, kolikor jih mi združimo, da posamezniku odmerimo višino socialnih transferjev, so možnosti zlorab zelo majhne. Ne bi želela reformirati sistema v smislu, da iščemo krivce na podlagi tistega odstotka ljudi, ki tako ali drugače izrablja sistem. To ne bi bilo prav.
Poleg socialne zakonodaje so transferje oklestili tudi varčevalni ukrepi v zakonu o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), ki pa je pri večini ukrepov predvidel sprostitev, ko bo gospodarska rast dve leti zapored več kot 2,5-odstotna. Se bo to uresničilo?
Res velika smola socialne zakonodaje je bila, da je za njim prišel še ZUJF. Po eni strani so bili pri socialni zakonodaji preračuni narejeni na dohodke iz leta 2008, slika leta 2012, ko je začela veljati in je že bila kriza, pa je bila bistveno drugačna.
ZUJF pa je prizadel predvsem srednji sloj in ga potisnil proti dnu, kar se tudi danes zelo izrazito pozna na distribuciji dohodka. Mi smo uspeli v tej krizi zaščititi najrevnejše, socialni transferji, ki jih mi dajemo, veljajo znotraj Evrope za bolj učinkovite, v smislu, koliko denarja damo in koliko z njim zmanjšamo stopnjo tveganja revščine.
Bolj kot Nemčija, na primer, ki nam je ponavadi za zgled učinkovite politike. Problem pa je nastal predvsem s srednjim slojem, otroški dodatki so bili za 5. in 6. razred znižani, za 7. in 8. ukinjeni, dodatek za veliko družino in pomoč ob rojstvu otroka vezani na cenzus. Ne gre za to, da ljudje brez teh dodatkov ne bi preživeli, ampak kakovost življenja pa se je poslabšala.
Absolutno vztrajam na stališču, da morajo tudi ljudje imeti nekaj od gospodarske rasti in bomo glede na razrez, ki nam je bil dan pred dvema tednoma, pogledali, koliko socialnih transferjev bomo sprostili v naslednjem letu. Dogovorjeno je bilo, da se zviša minimalni osebni dohodek, ki zdaj znaša 270 evrov, na 288 evrov, želim si, da bi 5. in 6. razred otroškega dodatka zvišali in da bi se vrnil 5. razred štipendij, ker se nam kaže, da otroci iz socialno šibkejših družin težje in vse manj pogosto vključujejo na univerzitetni študij, kar se mi zdi problematično iz vidika razvoja države.
Ampak če ne bo gospodarskega razvoja in delovnih mest, se pogovarjamo samo o obližih.
Ključ je dostojno delo, ki omogoča preživetje in ni prekarno. Res je, da so družbe veliko bolj prožne in dinamične, kot so bile v preteklosti, vendar so znotraj tega vseeno pomembna stabilna delovna razmerja, kjer posameznik lahko načrtuje za nekaj let vnaprej.
Prejšnji teden je zavod za zaposlovanje objavil, da je število brezposelnih padlo pod 110.000. Kakšne so zaposlitve teh, ki so bili nad 110.000?
Slovenijo vedno gledamo izven konteksta drugih evropskih držav. Strinjam se, da je treba biti kritičen, vendar je treba pogledati, kakšna je situacija tudi drugod. Na žalost se delež zaposlitev za nedoločen čas zmanjšuje po vsej EU. V zadnjih 20 ali 30 letih se je bistveno povečal delež različnih oblik fleksibilnih zaposlitev, v času krize pa še toliko bolj.
Pri tem zmanjšanju brezposelnosti ne gre samo za sezonska dela, če primerjamo lanski julij z letošnjim, je 5,7 odstotka nižja brezposelnost, razveseljiv podatek je predvsem pri mladih, kjer je nižja za 11,9 odstotkov. Mladi lažje najdejo zaposlitev, ko je gospodarska rast in se ustvarjajo nova delovna mesta. Povečuje pa se nam delež dolgotrajno brezposelnih, zato je ukrepe aktivne politike zaposlovanja treba prilagajati tem skupinam.
Vseeno pa je dejstvo, da mladi dobivajo predvsem pogodbe za določen čas.
Eden izmed ciljev spremembe zakona o delovnih razmerjih je bila prav ta, da se bolj uravnoteži razmerje med pogodbami za določen in nedoločen čas ter da se zmanjša razlika v stroških med obema. Za pogodbo za določen čas so višji prispevki, za delodajalca je dražje, določili smo odpravnino. Z ukrepi, na primer, da ne plačajo prispevkov delodajalca, smo želeli spodbuditi zaposlovanje mladih do 30 let za nedoločen čas.
Vsekakor je med mladimi prevladujoča oblika zaposlitve za določen čas, a ta z vidika sistemov socialne varnosti ni tako zelo problematična, ker jim vseeno daje vse pravice socialnega zavarovanja. Prekernost je bolj problematična, ko gre za avtorske in podjemne pogodbe ter status samozaposlenega, predvsem če je to dejansko izhod v sili in ne lastna želja.
Pri ukrepih preprečevanja dela na črno, je možnost, da če inšpektor ugotovi, da gre za zaposlitev na črno, mora dati delodajalec človeku pogodbo o zaposlitvi. Pogovarjamo se, ali bi uvedli podobno rešitev, ko se ugotovijo elementi delovnega razmerja pri s.p.- jih.
Mladi se prebijajo s prekernimi oblikami dela, leta minevajo in potem niso več tako zelo mladi. Malo imajo možnosti, da se osamosvojijo in načrtujejo prihodnost. Ali ne kliče takšno stanje po razmisleku v družbi, kako naprej?
Dovolite mi malo bolj globalen pogled. Tako kot so danes družbe prožne, niso bile še nikoli, bodisi na trgu dela bodisi v družinskih razmerjih. Nikoli ni bilo toliko ločitev. Stalnost je velika redkost v vseh družbenih razmerjih. Slovenija je del te globalne zgodbe.
Vsi sociologi govorijo o fleksibilnih družbah in družbah tveganja, kjer se tveganje, ki so ga prej prevzemale vmesne strukture v družbi, mnogo bolj prenašajo na posameznika. V teh razmerah se nekateri znajdejo bolje, drugi slabše. Zato je nujno vzpostavljanje struktur, da se to tveganje zmanjša. Na primer, pogovarjamo se, na kakšen način lahko samozaposlene med seboj povežemo, da zmanjšamo njihova tveganja. Ali bi bila neka varovalka, če se povežejo v zadruge? Ali bi bilo smiselno vzpostaviti kakšen drugačen sistem solidarnosti znotraj zdravstvenega zavarovanja samostojnih podjetnikov, ki je eden najbolj problematičnih?
Znotraj se moramo pogovarjati, ker sveta, ki je zunaj nas, ne moremo spreminjati, da bo bolj stalen, stabilen in predvidljiv. Znotraj obstoječih struktur je treba iskati možnosti. Odgovoriti si moramo na nekaj temeljnih vprašanj – ali smo posamezniki, ki smo del te družbe, pripravljeni to storiti? Koliko je solidarnosti, pripravljenosti, da delamo za drugega? Koliko smo individualisti in koliko verjamemo, da smo skupnost mi vsi in da če gre skupnosti dobro, gre dobro tudi posamezniku? To so vprašanja o prihodnosti države blaginje, ki jih v Sloveniji morda premalo naslavljamo.
Denimo, koliko naj gre za prerazporeditve? Koliko denarja naj damo za socialno politiko? Znesek se v obdobju krize ni bistveno zmanjšal, samo nihče ne ugotovi, da je šlo za medgeneracijsko spremembo. Zaradi staranja prebivalstva gre vedno več sredstev v pokojnine in zdravstveni sistem. Potrebujemo medgeneracijsko solidarnost, nov družbeni dogovor glede teh vprašanj, saj bo sicer težko priti do nove družbene pogodbe brez večjih nesoglasij.
Želela bi si, da bi organizirali posvete o prihodnosti države blaginje. Država blaginje, kot jo pozna Evropa, tudi evropski socialni model, je temeljil na modelih socialnega zavarovanja, ki so se napajali zlasti iz prispevkov, ki izhajajo iz dela. Strošek dela pa je eden izmed elementov konkurenčnosti. Težko zagotavljaš konkurenčnost v globalnem okolju, zato so pritiski na znižanje stroškov dela in na sisteme socialnega zavarovanja in si v bistvu v začaranem krogu.
Zato je potreben dogovor, na kakšen način v spremenjenih okoliščinah zagotavljati socialno varnost ljudem. To ni samo stvar Slovenije, ampak tudi vprašanje evropskega socialnega modela. Tudi druge države, denimo Nemčija in Avstrija, imajo podobne probleme.
Ena od točk, ki je povezana z medgeneracijsko solidarnostjo in kjer že več kot desetletje nikakor ne moremo priti do družbenega dogovora, je dolgotrajna oskrba.
Za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo je potrebno vzpostaviti nov sistem socialnega zavarovanja, nov način financiranja in doseči nov družben dogovor. Nismo najbolj uspešni v tem.
Ko govorimo o prihodnosti države blaginje in medgeneracijski spremembi, kam gre denar zaradi realnih potreb v družbi, je dolgoživa družba največja paradigmatična sprememba. Za prilagoditev se bomo evropske države, ob deležu starejših, ki jih bomo imeli – Slovenija je v zgornji tretjini držav, ki bo s tem najbolj soočena – nujna sprememba miselnosti in vseh sistemov.
Če glede dolgotrajne oskrbe ne bomo storili nič, bo delež na starostnika oziroma njegovo družino vedno večji, kar pomeni, da si nekateri tega ne bodo mogli privoščiti. Potreben je dogovor o tem, kolikšen delež financiranja bo prevzel sistem socialnega zavarovanja, kolikšnega država oziroma bo šel iz davkov in kolikšen bo zasebnikov, torej da bo posameznik plačal za storitev. V liberalnih sistemih posamezniki participirajo več, v bolj socialdemokratskih modelih blaginje je pa več prerazporeditve in država vsem zagotovi več.
Zavedamo se, da ne moremo dodatno obremeniti dela, zaradi konkurenčnosti, hkrati pa se moramo zavedati, da ne moremo vzpostaviti sistema, kjer bo prispevala samo aktivna populacija. Delež neaktivnega prebivalstva se tako povečuje, da bi bil težko vzdržen, če ne bo vzvodov, da bodo prispevali tudi upokojenci. Zato je predlog, da se obstoječ sistema dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga plačujejo tudi upokojenci in nima funkcije dodatnega plačevanja storitev, ampak samo dofinancira obvezno, preoblikoval in bi del šel tudi za dolgotrajno oskrbo.
Pri tem je ključen dogovor z ministrstvom za zdravje, kako to doseči. Brez dodatnega vira bo sistem težko vzpostaviti, predvsem pa ne bo finančno vzdržen več kot nekaj let. Ne želimo pa vzpostaviti sistema, kjer bi velik delež ljudi ostal zunaj.
Kako kaže beli knjigi o pokojninski reformi, ki ste jo napovedali za letos?
Pokojninski sistem je pomemben, ker zanj porabljamo velik delež bruto domačega proizvoda, po drugi strani pa zagotavlja varno starost ljudem. Brez njega bi bila stopnja tveganja revščine bistveno višja, kot je. Reforma, ki je bila sprejeta 2013, daje rezultate, tudi delež BDP, ki ga namenjamo za pokojnine, se je zmanjšal. Povečala se je upokojitvena starost žensk in stabilizirala pri moških, tudi dopolnjena pokojninska doba se je povečala.
Pomembno je, da pokojnine ne padajo več. Vendar so vse to kratkoročni učinki. Strokovna skupina bo do konca leta pripravila belo knjigo, z dobrimi mikrosimulacijskimi modeli. To bo strokovna podlaga za razpravo s socialnimi partnerji in tudi v širši družbi, kakšen bo sistem po letu 2020.
V beli knjigi bomo zagotovo odprli vprašanje drugega stebra – nujno je treba doseči večjo vključitev ljudi vanj, potrebna bo reorganizacija invalidskega zavarovanja, ki smo ga od 90. let pustili bolj ali manj pri miru. Zelo pomembno pa je, da bomo v okviru nove finančne perspektive podjetjem pomagali, da se pripravijo na starajočo delovno populacijo. Preko evropskih sredstev bodo podjetja dobila denar, da bodo prilagajala svoje notranje in organizacijske procese ter opremo, da bodo starejši lahko delali dlje.
Ali se vam ne sliši paradoksalno, da se namenja posebna sredstva za prilagajanjem delovnih mest starejšim in da se upokojitvena starost zvišuje, medtem ko je na drugi strani armada mladih brezposelnih?
To je statičen pogled. Mlademu ali staremu, ki danes ne dobi zaposlitve, seveda razglabljanje o tem, kaj bo čez 5 ali 10 let, nič ne pomeni, ker ima problem zdaj. Država pa mora gledati vnaprej. Glede na število prebivalcev, kohorte, ki jih imamo, koliko je novorojenih in kako se stara prebivalstvo, bo Slovenija imela premalo delovne sile. Tako kot Nemčija in druge evropske države. Nemčija je, denimo, zato v času krize poskušala svoje prehodne potrebe po delovni sili zadovoljevati z aktivno politiko privabljanja mladih, predvsem iz južnoevropskih držav.
Slovenija mora reševati trenutno situacijo, hkrati pa imeti pogled, kakšne bodo potrebe v prihodnje. Brez tega, da bomo imeli gospodarsko rast, dobra podjetja, ki bodo ustvarjala dodano vrednost in nudila kakovostne zaposlitve, je pogovarjanje o tem, kako bodo prilagajali delovna mesta potrebam starajoče se populacije, nepomembno. Bistveno je, da ustvarimo pogoje, da bodo lahko delali tako mladi kot starejši.
Ali vas odhajanje mladih izobraženih ljudi v tujino skrbi?
Skrbi me predvsem takrat, ko to ni samo začasno. Če nekdo odide in se ne vrne, je za nas kot družbo to izguba.
Ali se vam zdi, da je potreben razmislek tudi o razkoraku med izobraževalnim sistemom in trgom dela? Profili, ki prihajajo iz fakultet, so drugi kot profili, po katerih povprašujejo delodajalci. Ali je treba prilagoditi izobraževanje ali se vprašati o strukturi trga dela?
Vsi družbeni podsistemi so med sabo prepleteni. Nisem pristaš tega, da je izobraževalni sistem popolnoma podrejen gospodarstvu ali potrebam trga, ker se pri majhnem gospodarstvu, kot je Slovenija, razmere lahko zelo hitro spremenijo. Moramo imeti politiko usmerjeno v to, da krepimo znanost in razvoj, hkrati pa večjo stopnjo povezanosti med izobraževalnim in gospodarskim sistemom, kot jo imamo zdaj.
V osnovi je problem Slovenije, da so vsi sistemi dokaj zapleteni in imajo svojo administrativno logiko, ki se težko prepletajo z neko drugo logiko. Tak primer je, ko smo vzpostavljali sistem vajeništva, ko je bil ključni problem, kako lahko nekdo pride iz gospodarstva delat v šolo in kako lahko učenca, ki ima status dijaka, pošljemo v podjetje – kakšen ima potem status in zavarovanje. Skratka, to so naši problemi. Kot družba bomo morali vse te sisteme poenostavljati. To velja tudi na področju sociale.
Za konec – jeseni bo ustavno sodišče odločalo glede dopustnosti referenduma o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Kaj pričakujete?
Če bi me to vprašali pred nekaj leti, vam bi odgovorila, da bo ustavno sodišče vsekakor preprečilo možnost referenduma. Danes nisem tako gotova in si samo želim, da ne bi zopet odločali o človekovih pravicah in da ne bi zopet večina odločala o manjšini. Žalostno je, da se v družbi toliko časa pogovarjamo o enih in istih stvareh.
Poslansko vprašanje Matjaža Nemca ministru za javno upravo Borisu Koprivnikarju v zvezi z obmejnimi objekti
/in Novice, Poslanska skupina /by Denis SarkićSpoštovani minister za javno upravo Boris Koprivnikar!
Z vstopom v evropsko družino 2004 je Slovenija naredila velik korak. Korak na katerega smo bili in smo lahko še danes upravičeno ponosni. Dolgoletne priprave in ves trud, ki smo ga vložili v to, da smo bili na to zgodovinsko dejanje pripravljeni optimalno, se nam je obrestoval in Slovenija je bila tudi po vstopu v Evropsko unijo med evropskimi partnerji vse bolj prepoznana kot kredibilna članica, katera zmore preseči nadaljnje ovire za polno integracijo na vseh področjih.
V kolikor smo lahko ponosni na vsa dejanja na poti v polno integracijo, tudi glede vstopa v Shengensko območje, pa ne moremo s ponosom govoriti o načrtih in izvajanju vseh ukrepov, ki bi morali slediti po tem. Glede na to, da smo v letu 2015, torej osem let po vstopu v Schengen, bi bilo za pričakovati, da se bo država vsaj v obdobju petih let sposobna prilagoditi na delujoči režim, ne samo z varnostnega in organizacijskega vidika, temveč tudi z vidika rekonstrukcije in upravljanja z obmejnimi objekti.
Žal smo tudi sedaj priča nejasnostim in pomanjkanju celostnega načrta države, kaj storiti z mnogimi obmejnimi objekti ter nasploh ureditvijo prostora ob teh objektih. Krivično bi bilo reči, da država ni naredila nič, vsekakor pa premalo in prepočasi. Zaradi parcialnega reševanja problematike propadajočih objektov in površin okoli njih je – po poročanju dnevnega časnika iz junija letošnjega leta – od 81 obmejnih objektov v lasti države še 69 teh objektov, 7 pa jih je država brezplačno prenesla na občine, 5 pa prodala. Ne gre spregledati, da bo število teh objektov po vstopu Hrvaške v Schengen še dodatno naraslo za 49.
V vseh osmih letih mediji nemalokrat poročajo o zapletih glede obmejnih objektov, ko trči interes lokalnih skupnosti in zasebnih investitorjev ob neposluh in neaktivnost države, ki se oklepa lastništva, a s temi objekti ne zmore racionalno in gospodarno ravnati. Še več, objekti so nemalokrat prepuščeni zobu časa in s tem propadanju. Če Slovenci s pregovorno nevoščljivostjo opazujemo debel sosedov krompir, pa bi bil pogled preko državnih meja zelo dobrodošel za katerega izmed pristojnih, ko bi imeli na eni strani – žal ne naši – moč videti podjetniške, nemalokrat zelo inovativne ideje, kaj postoriti z obmejnimi objekti, na drugi, slovenski strani meje pa vidimo klavrno sliko obmejnih objektov. Odgovor ministrstva za javno upravo za dnevni časnik junija letos, da ima država ponekod še probleme glede lastništva zemljišč, ne more ostati edini izgovor za nemoč in neaktivnost ministrstva. Najbrž se te nevšečnosti ne dotikajo vseh objektov, za katere občine prosijo za prenos državnega lastništva na lokalne skupnosti, ki imajo načrte in vizijo.
Žalostna podoba nekaterih zapuščenih objektov in njihove okolice se tako klavrno nadaljuje. Prvi vtis obiskovalcev naše lepe dežele ob pogledu na razpadajoče objekte je tako bolj podoben sceni kakšnega nizkoproračunskega filma o zapuščenem območju bivše meje med blokoma hladne vojne kot o vtisu na prelepo deželo polno naravnih in kulturnih danosti. Vladna pomoč gospodarstvu, kot eni izmed gonilnih sil nadaljnjega razvoja Slovenije in ustvarjalca novih delovnih mest, pa ob tem ostane le še medla fraza, s katero se polni naveličana ušesa vseh tistih, ki so pripravljeni v te objekte vlagati svoj denar in čas.
Zato vas, spoštovani minister Koprivnikar, sprašujem naslednje:
Kdaj in kaj bo država naredila z 81 obmejnimi objekti na državnih mejah z Avstrijo, Madžarsko in Italijo, da ti ne bodo več prepuščeni pravnim razprtijam o lastništvu in negospodarnemu ravnanju države?
Ali obstaja kratkoročen načrt upravljanja s temi objekti s strani države in če ne, zakaj država lastništva teh objektov – kjer obstajata interes in načrt – ne prenese na lokalne skupnosti?
Ali so ti objekti in zemljišča na dražbi in ali ob tem obstaja strategija komu, pod kakšnimi pogoji ter za kakšno ceno jih prodati, kajti navsezadnje gre za objekte, ki bi morali meti poseben status zaradi svoje lege?
Matjaž Nemec
poslanec Socialnih demokratov v Državnem zboru RS
Glavni tajnik Dejan Levanič na obisku pri OO SD Slovenj Gradec in OO SD Kranj
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićGlavni tajnik Socialnih demokratov Dejan Levanič po krajšem poletnem premoru nadaljuje s tedenskimi obiski lokalnih odborov in mreže SD. Med delovnimi obiski članicam in članom predstavlja aktualno delovanje stranke, poslanske skupine in ministrstev, ki jih vodijo ministri iz vrst SD ter smernice in programske usmeritve socialne demokracije za letošnjo jesen. Zadnji teden v avgustu je tako glavni tajnik Levanič najprej v torek, 25. avgusta, obiskal Območno organizacijo SD Slovenj Gradec, nato pa se v četrtek, 27. avgusta, skupaj z vodjo poslanske skupine Matjažem Hanom udeležil družabnega srečanja Območne organizacije SD Kranj, ki so ga tokrat pripravili v Tržiču.
Državna sekretarka Strniša na delovnem srečanju ministrov Višegrajske skupine na Češkem
/in Novice, Vlada /by Denis SarkićDržavna sekretarka na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Tanja Strniša se je udeležila zasedanja ministrov za kmetijstvo Višegrajske skupine ter Bolgarije, Romunije, Slovenije in Avstrije, ki je potekalo 26. in 27. avgusta na Češkem (České Budějovice).
Državna sekretarka Strniša se je na povabilo češkega ministra za kmetijstvo Mariana Jurečke udeležila zasedanja ministrov za kmetijstvo Višegrajske skupine ter Bolgarije, Romunije, Slovenije in Avstrije (V4+4) v Českih Budějovicah. Slovenija ima znotraj Višegrajske skupine, poleg Bolgarije, Romunije in Avstrije, status opazovalke.
Na prvem srečanju pod češkim predsedstvom je prvi dan, 26. avgusta, potekala razprava o aktualnih kmetijskih vsebinah, med katerimi je trenutno najbolj aktualna razprava o stanju na trgu mleka in mlečnih proizvodov. Poleg tega so prisotni razpravljali tudi o problematiki potvorb v verigi proizvodnje hrane in krme ter izmenjali izkušnje na področju ravnanja s tlemi.
Drugi dan, 27. avgusta, je potekal obisk in udeležba na svečani otvoritvi največjega češkega kmetijsko-živilskega sejma »Bread Basket 2015«.
V razpravi o trenutnem stanju v sektorju mleka in mlečnih proizvodov so bile izpostavljene vse večje težave, s katerimi se sooča ta sektor v vseh državah. Te so posledica predvsem prepovedi uvoza kmetijsko-živilskih proizvodov s poreklom EU na trg Ruske federacije ter ukinitve sistema mlečnih kvot. Poleg tega tudi globalni obeti za sektor niso spodbudni, k čemur pripomorejo nižji uvoz mleka in mlečnih proizvodov s strani Kitajske in povečana globalna proizvodnja mleka. O zaostrenem stanju na trgu mleka in na drugih trgih je potekala razprava tudi na julijskem zasedanju Sveta za kmetijstvo in ribištvo v Bruslju, prav tako pa bo temu namenjen tudi izredni Svet za kmetijstvo in ribištvo, ki bo potekal 7. septembra.
Državna sekretarka Strniša je v razpravi držav V4+4 opozorila, da je tudi Slovenija zelo zaskrbljena nad zaostrovanjem in slabšanjem razmer v mlečnem sektorju, saj so se tudi pri nas v zadnjih dvanajstih mesecih odkupne cene znižale za skoraj 25 %. To je še toliko bolj zaskrbljujoče, saj je prireja mleka poleg prireje govejega mesa najpomembnejša proizvodna usmeritev slovenskega kmetijstva, ki prispeva okoli 15 % k skupni vrednosti kmetijske proizvodnje, 45 % prireje mleka pa poteka na hribovskih in gorskih območjih. Slovenija zato podpira vse do sedaj predlagane ciljne ukrepe, ki bi učinkovito prispevali k znižanju tržnih presežkov ter pripomogli k stabilizaciji razmer na trgu mleka. Poleg tega pa bo Slovenija na Svetu za kmetijstvo in ribištvo 7. septembra predstavila tudi nekatere dodatne predloge za stabilizacijo stanja na trgu mleka.
Državna sekretarka je opozorila tudi na stanje v sektorju svinjskega mesa. Poudarila je tudi, da je potrebno v razpravi o potrebnih ukrepih čim bolj združiti in povezati različne predloge držav članic.
V okviru razprave o potvorbah v verigi proizvodnje hrane in krme so prisotni razpravljali o najpogostejših goljufivih praksah na tem področju. Na podlagi dosedanjih izkušenj se med t.i. potvorbe uvrščajo npr. zamenjava ključnih sestavin proizvodov z nadomestki, napačno navajanje deležev sestavin, napačno označevanje neto teže, prodaja običajnih živil kot ekoloških oz. iz drugih shem kakovosti, ponarejanje blagovnih znamk, ponarejanje roka uporabnosti, ponarejanje porekla blaga…
Državna sekretarka Strniša je v svojem nastopu poudarila, da je za Slovenijo ključna usmeritev, da je pravica potrošnika, da je ustrezno informiran. Prav tako je po našem mnenju zelo pomembno, da so potrošniki obveščeni, če pride do potvorb ali goljufij. Čeprav v Sloveniji ta problematika ni zelo pereča, imamo nekaj izkušenj, ki so pokazale, da je najbolj učinkovita kazen za kršitelje njihova javna obravnava. V zvezi z ukrepi za krepitev boja proti potvorbam je državna sekretarka izpostavila osveščanje potrošnikov in proizvajalcev, kot tudi pomen kratkih verig, ki predstavljajo večjo varnost, saj se členi verige med seboj bolje poznajo in si medsebojno zaupajo. Pridružila se je tudi mnenju ostalih držav, da je ključno dobro medsebojno sodelovanje in obveščanje znotraj držav in med državami.
V okviru točke, ki se je nanašala na prakse ravnanja s tlemi so se prisotni seznanili z različnimi praksami za ohranjanje tal in njihovo zaščito pred erozijo. Razprava o tem je še posebej aktualna, saj je Organizacija združenih narodov letošnje leto razglasila za Mednarodno leto tal. V svetu tako trenutno potekajo različne aktivnosti za ozaveščanje strokovne in širše javnosti o pomenu rodovitne prsti za trajnostni razvoj kmetijstva. Skupina V4+4 je razpravljala o morebitnih ukrepih in orodjih za zaščito tal ter preprečevanje poplav in erozije ter usklajenosti evropskih ukrepov.
Državna sekretarka Strniša je v razpravi poudarila, da so tla in njihovo ohranjanje zelo pomembni tudi za slovensko kmetijstvo, pri čemer pri nas največjo grožnjo predstavlja trajna izguba zemljišč, na eni strani zaradi opuščanja kmetovanja in zaraščanja, na drugi strani pa zaradi urbanizacije in pozidave kmetijskih zemljišč, ki predstavljajo samo 30 % površine naše države. Predstavila je konkretne ukrepe znotraj programa razvoja podeželja, ki so namenjeni ohranjanju in zaščiti tal. Podprla je tudi predlog ostalih sodelujočih držav, da se na temo praks ravnanja s tlemi v nadaljevanju organizira posebna razprava na strokovni ravni.
Ministrica Katič zaradi možnosti begunskega vala preverila logistične zmožnosti državnega centra v Rojah
/in Novice, Vlada /by Denis SarkićMinistrica za obrambo Andreja Katič si je v sredo, 26. avgusta, v spremstvu generalnega direktorja Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje Darka Buta in poveljnika Civilne zaščite Srečka Šestana ogledala državni logistični center v Rojah.
Obisk logističnega centra je bil namenjen seznanitvi ministrice Katič s stanjem opreme in nastanitvenih zmogljivosti, ki bi jih v primeru begunskega vala potrebovali v Sloveniji. Ministrica Katič je ob tem izrazila skrb za begunce, ki bodo prišli v Slovenijo, in si želi, da bi jim omogočili človeku dostojno bivanje.
V državnem logističnem centru v Rojah in po regijskih logističnih centrih po Sloveniji ima Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje na voljo približno 2.500 namestitvenih zmogljivosti, ki bi jih lahko uporabili za namestitve beguncev.
Socialni demokrati obiskali 53. mednarodni sejem AGRA v Gornji Radgoni
/in Novice, Stranka, Vlada /by Denis SarkićPredsednik SD in minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejan Židan ter državna sekretarka na MKGP mag. Tanja Strniša sta v torek, 25. avgusta, na sejmu AGRA sprejela številčno delegacijo Socialnih demokratov, v kateri so bili tudi ministrica za obrambo Andreja Katič, poslanci Matjaž Han, Janko Veber in Marija Bačič, glavni tajnik SD Dejan Levanič, župani iz vrst SD dr. Aleksander Jevšek, Martin Rebolj, Branimir Strojanšek in Bojan Borovnik ter vodstva lokalnih organizacij SD v Pomurju.
Na razstavnem prostoru MKGP sta minister Židan in državna sekretarka Strniša predstavila ključne usmeritve ter poudarke letošnjega tradicionalnega sejma, med njimi pa tudi nekatere projekte kmetijskega ministrstva, delegacija SD pa je v znak podpore pobudi za razglasitev svetovnega dne čebel naredila tudi t.i. »selfie«. Po uvodni predstavitvi smo Socialni demokrati obiskali razstavne prostore in številne razstavljavce na sejmu, med drugim tudi sejemska prostora Zadružne zveze Slovenije in Gospodarske zbornice Slovenije ter še nekatere druge pomembnejše razstavljavce.
Nato smo se v spremstvu vodstva Pomurskega sejma udeležili še svečane razglasitve rezultatov in podelitve medalj državnega ocenjevanja vin Vino Slovenija Gornja Radgona, ki jih je podelil minister Židan. Ob podelitvi nagrad je Židan čestital vsem zbranim, ki so zbrali pogum in poslali vina na ocenjevanje. Kot eno izmed pomembnejših sporočil srečanja je izpostavil pričakovanje zavzemanja za ohranitev polne zaščite Terana, tako iz strani politike kot tudi vinogradnikov.
“Pomembno je povedati, da je boj za Teran, ki ga bijejo slovenski Kraševci ter ljudje na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, boj nas vseh in celotnega slovenskega kmetijskega sektorja, zato pri tem pričakujem, da ne bomo ‘klonili’, ampak bo Slovenija enotna pri zagovarjanju naših strokovnih argumentov, da je Teran vino, ki ga proizvajajo zgolj in samo na Krasu ter je tudi del kulturne dediščine in nacionalne identitete,” je poudaril minister Židan.
53. mednarodni kmetijsko-živilski sejem AGRA je v soboto, 22. avgusta, otvoril predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, častni gost sejma pa je bil tudi predsedujoči Svetu EU za kmetijstvo in ribištvo, minister za kmetijstvo, vinogradništvo in razvoj podeželja vojvodstva Luksemburg Fernand Etgen. Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejan Židan je v nagovoru udeležencem izpostavil pomembnost kmetijskih zemljišč in njihovo varovanje. Sicer je letošnja AGRA tokrat v ospredje postavila rodovitna tla za varnost preskrbe s hrano, saj je letošnje leto mednarodno leto prsti. Predsednik republike Borut Pahor je v otvoritvenem nagovoru poudaril pomen kmetijsko – živilskega sejma v Gornji Radgoni in povedal, da trenutna kmetijska politika potrebuje podporo. “Zavedamo se, da moramo tistim, ki živijo od kmetijstva pomagati s sodobnimi principi državne intervencije, sicer ne bomo dosegli enake kakovosti življenja na podeželju in v urbanih središčih,” je povedal predsednik Pahor.
Minister Dejan Židan je v svojem govoru spomnil na dosežke na področju slovenskega kmetijstva v preteklosti in poudaril, da je bila Slovenija ena prvih držav članic EU, ki je začela izvajati nov Program razvoja podeželja. Ta v Slovenijo na leto prinese 300 mio evrov. Nova kmetijska politika se v Sloveniji že izvaja in to je dosežek vreden omembe. “Letos smo naredili tudi pomemben korak naprej na področju dopolnilnih dejavnosti. V Sloveniji je trenutno registriranih več kot 15.000 dopolnilnih dejavnosti in na tem področju smo z novo uredbo premostili glavne administrativne ovire. Kmetje imajo tako s priglasitvijo dejavnosti manj dela in lahko svojo energijo usmerjajo v izvajanje dejavnosti.”
Minister Židan je v govoru izpostavil tudi dosežek, da kmetom ni več potrebno prisilno voditi knjigovodstva. Opozoril je tudi na tveganja, ki so pred nami. “Na svetu je milijarda ljudi lačnih in osnova za proizvodnjo hrane so kmetijska zemljišča. Ta so omejena in so tudi ogrožena. Na eni strani jih ogroža erozija na drugi strani se zaraščajo. Dokončno pa nekaj kmetijskih zemljišč odvzame nenadzorovana gradnja. Na MKGP se bomo še naprej močno zavzemali za varovanje kmetijskih zemljišč.” Spomnil je še na ministrsko konferenco na Ptuju, kjer so ministri in drugi visoki predstavniki iz 15 držav EU in Zahodnega Balkana razpravljali o prepovedi gojenja GSO v Evropi. Ob tem je povedal, da je pomembno, da naša kmet in kmetica ohranita stalnega kupca, ki vsakodnevno na trgovskih policah išče lokalno hrano. “Če bo potrošnik na policah iskal slovenski proizvod bodo slovenski izdelki na policah tudi ostali.”
Minister Židan se je v spremstvu luksemburškega ministra Fernanda Etgena udeležil srečanja kmetic ob 20. obletnici obstoja Zveze kmetic Slovenije. V svojem govoru se je kmeticam zahvalil za njihovo neprecenljivo delo in jim zagotovil, da se zaveda njihovega vpliva, ki ga imajo tako na pridelavo hrane, kot tudi na samo krajino. Okrogle mize Zveze kmetic Slovenije pa se je v nadaljevanju udeležila državna sekretarka mag. Tanje Strniša, ki je v imenu ministrstva tudi prevzela priznanje / zahvalo za razumevanje, priložnost in pomoč pri njihovem delovanju.
Nedelja na sejmu AGRA je bila posvečena čebelarstvu, gozdarstvu in kmetijski tehniki. Minister Dejan Židan je dan na sejmu začel s »kavo z ministrom«, nato pa podelil priznanja ocenjevanja medu z mednarodno udeležbo. Srečal se je tudi s skupino kmetovalcev iz Avstralije, predstavniki Sekcije za mlinarstvo in Sekcije za pekarstvo ter s predstavniki Zveze podeželske mladine. V popoldanskih urah si je minister ogledal trening priprave živali za javno predstavitev in podelil priznanja državnega sekaškega tekmovanja lastnikov gozdov.
Tretji dan na kmetisko-živilskem sejmu AGRA je bil namenjen živilsko predelovalni industriji, govedorejcem in veterinarjem. Minister Dejan Židan je dan na sejmu nadaljeval na posvetu veterinarjev ter na posvetu o pomenu povezovanja deležnikov v slovenski prehranski verigi in sodeloval tudi na posvetu “Inovativne nepoštene prakse v verigi preskrbe s hrano”, ki ga je sklical Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano ter podelil priznanja zmagovalcem mednarodnega ocenjevanja prehranskih izdelkov, osrednji dogodek pa je bilo tradicionalno srečanje z bivšimi kmetijskimi ministri in ministrico. MKGP je organiziral tudi dve okrogli mizi, in sicer na temo veriga v preskrbi s hrano in o varni hrani.
Četrti dan na kmetisko-živilskem sejmu AGRA je bil namenjen vinogradnikom in vinarjem, sadjarjem, KGZS, konjerejcem, lipicantskim konjem, Porabju in someljejem. Osrednji dogodek je bila podelitev nagrad vinarjem, dan pa so s slovesnostjo obeležili tudi z dogodkom KGZS ob 15. obetnici delovanja. MKGP je na razstavnem prostoru pripravilo okrogli mizi na temo Terana in Industrijske konoplje, medijem pa je predstavilo promocijsko kampanjo »Eno lokalno jabolko na dan«, s katero želi povečati porabo lokalno pridelanih jabolk.
Ministrstvo je v sodelovanju s sadjarji in Zbornico kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS začelo promocijsko kampanjo »Eno lokalno jabolko na dan«, s katero želi povečati porabo lokalno pridelanih jabolk. Slovenskega potrošnika želi akcija opozoriti na prehranske koristi uživanja lokalnih jabolk, ki naj jih vključijo v vsakodnevni uravnotežen obrok. Potrošniki lahko spoznajo in okusijo različne sorte jabolk, ki jih pridelujemo v Sloveniji, njihove posebnosti in sezono pridelave, njihov način shranjevanja ter uporabo jabolk v kulinariki.
Minister Židan je na novinarski konferenci izpostavil hitro ukrepanje države, ki je bilo pripravljeno v sodelovanju z deležniki, ki nosijo večino posledic prepovedi izvoza sadja zaradi uvedbe ruskega embarga. Ob tem je minister Židan izpostavil tri ukrepe, ki jih je sprejelo ministrstvo: priprave na pospešeno črpanje EU sredstev, namenjenih blaženju škode po embargu (odkup 3 tisoč ton sadja, ki se jih bo razdelilo med humanitarne organizacije, javne zavode in šole); povečanje stopnje zavarovalnih premij za sadjarstvo ter povečanje zanimanja potrošnikov za uživanje jabolk, kar bo doseženo preko jesenske kampanje promocije jabolk. Glavnina akcije z radijskim oglaševanjem, kontaktnimi in izobraževalnimi oddajami bo potekala med 15. septembrom in 15. oktobrom, ostali promocijski dogodki pa bodo potekali vse do Dneva slovenske hrane in Tradicionalnega slovenskega zajtrka, ki bo 20. novembra letos.
Minister se je četrti dan sejma Židan udeležil dogodka ob 15. Obletnici KGZS. V svojem govoru je izpostavil dolgoletno tradicijo zborništva na slovenskih tleh, pozabil pa ni niti izpostaviti zaslug velikana zborničnega gibanja v samostojni Sloveniji dr. Jožeta Zagožna. V svojem govoru je med drugim še izpostavil, da je zbornica močen in kompetenten zagovornik svojih članov in samo letos z ministrstvom uspela s predlogom o prostovolnem knjigovodstvu, uredbo o dopolnilni dejavnosti ter dohodnini. Minister je v svojem govoru poudaril ranljivost kmetijskega sektorja, ki ni krivo za krize, vseeno pa jih najbolj občuti – tako sta trenutno naranljivejša sadjarstvo in zelenjadarstvo. Na sejmu AGRA je potekala tudi skupna seja Odbora DZ za kmetijstvo in Odbora za gospodarstvo v DZ, kjer so razpravljali o stanju pogajanj za sklenitev Čezatlantskega partnerstva na področju trgovine in naložb med EU in ZA (TTIP), katere se je udeležil minister Židan.
Ministrstvo je na svojem razstavnem prostoru organiziralo okroglo mizo na temo »Teran – del kulturne dediščine in nacionalne identitete«, ki se jo je udeležila državna sekretarka Tanja Strniša. Poudarila je, da je teran zaščiten v skladu z evropskim pravnim redom, ki ga je treba spoštovati in ki je Hrvaški v času pristopnih pogajanj dajal možnost, da uveljavi svoje interese, vendar tega ni storila. Z vidika Slovenije zato ni nobenega odprtega vprašanja glede zaščite Terana. Na okrogli mizi je sodeloval tudi predstavnik Biotehnnične fakultete, Denis Rusjan, ki je še enkrat izpostavil rezultate analize mešane Hrvaško-Slovenske skupine strokovnjakov, da so genotipi trt, prinešenih iz hrvaške, enaki slovenskemu genotipu sorte Refošk. Strokovni vodja projekta za zaščito terana, dr. Frederik Vodopivec, je zato zaključil, da je diplomacija na pravi poti in mora svoje delo opraviti do konca.
Druga okrogla miza, ki jo je organiziralo ministrstvo, je bila namenjena konoplji je bila namenjena »Konoplja – priložnost za kmetijsko-prehranski sektor?«, na kateri so razpravljalci ugotavljali koliko novih delovnih mest bi ta lahko prinesla, seveda pa bi bilo potrebno pred tem še spremeniti niz zakonodaje, ki v tem trenutku otežuje zaposlovanje in predelavo rastline. Sicer pa je ministrstvo na razstavnem prostoru tudi organiziralo delavnico: »Analiza prsti kot osnova za vrtnarjenje«, ki je bila zelo dobro obiskana, predavateljica pa je ponudila široko paleto idej za drugačno in inovativno vrtnarjenje.
Predzadnji dan sejma AGRA je bil namenjen slovenskim zadružnikom, prašičerejcem in slovenski zelenjavi. Sejemskega dogajanja se je udeležil tudi predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar, ki se je skupaj z ministrom mag. Dejanom Židanom udeležil podelitve priznanj Zadružne zveze Slovenije. Še pred tem, sta se skupaj z obiskovalci srečala na tradicionalni »kavi z ministrom«, s skupno sliko pa sta podprla tudi pobudo za Svetovni dan čebel.
Minister se je v nadaljevanju udeležil posveta prašičerejcev in se srečal z zamejskimi Slovenci v okviru AGRASLOMAK. V popoldanskih urah je minister podelil nagrade rejcem drobnice. Na razstavnem prostoru MKGP pa sta potakala tudi dva posveta; prvi je imel naslov »Novosti na področju dopolnilnih dejavnosti«, drugi pa »Možnosti namakanja v Sloveniji in izkušnje namakanja na Nizozemskem«. Okrogli mizi sta izpostavili temi o zmanjšanju zavržkov hrane in pomembnosti ohranjanja kmetijskih zemljišč.
Zadnji dan sejma AGRA je bil namenjen naravnim parkom, ekološkemu kmetijstvu in semenarjem. Jutranjo kavo oz. zajtrk z obiskovalci je gostil državni sekretar Miha Marenče. Na razstavnem prostoru MKGP je potekala predstavitev projekta »Informiranje potrošnikov o zmanjšanju zavržkov hrane, o rokih uporabe in shranjevanju hrane« in razstava prsti v Sloveniji. Sklepno dejanje 53. Mednarodnega kmetijsko-živilskega sejma pa je bil posvet z naslovom “Kako prebuditi potencial slovenskih kmetij za več lokalne ekološke hrane”.
Ministrica Katič in predsednik OKS Gabrovec potrdila odlično sodelovanje med slovenskim športom in Slovensko vojsko
/in Novice, Vlada /by Denis SarkićMinistrica za obrambo Andreja Katič je sprejela delegacijo vodstva Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez (OKS), ki jo vodi predsednik Bogdan Gabrovec. Namen srečanja je bil pogovor o prihodnjem sodelovanju med Ministrstvom za obrambo in slovensko krovno športno organizacijo. Ministrica Katič in predsednik OKS Gabrovec sta zadovoljna, saj je sodelovanje na različne načine, tudi s pomočjo Slovenske vojske pri velikih športnih prireditvah, izjemno dobro, še posebej pa izstopa podpora slovenskemu vrhunskemu športu, zlasti z zaposlovanjem vrhunskih športnikov in športnic ter trenerjev v Športni enoti Slovenske vojske, ki v svetovnem merilu dosegajo najboljše rezultate. Za vrhunske rezultate je poleg izjemne psihofizične sposobnosti naših vrhunskih športnikov potrebna tudi osnovna socialna preskrbljenost.
Prav Slovenska vojska je tista, ki ima v svoji športni enoti največ zaposlenih vrhunskih športnikov, trenutno je številka oseminšestdeset, iščejo pa se tudi načini za njeno povečanje. Še tesnejše sodelovanje med Ministrstvom za obrambo in športnimi zvezami, članicami OKS, bo opredeljeno s posebnim novim krovnim sporazumom, ki bo med drugim omogočil sodelovanje Slovenske vojske pri samih pripravah reprezentanc, ki delujejo pod okriljem OKS.
Ministrica Katič na Graški gori izrekla priznanje slovenskemu narodno-osvobodilnemu partizanskemu boju
/in Novice, Vlada /by Denis SarkićMinistrica za obrambo Andreja Katič je bila v soboto, 22. avgusta, na Graški gori slavnostna govornica na 29. spominskem srečanju borcev, planincev in članov veteranskih združenj, ki je bilo posvečeno 70. obletnici konca druge svetovne vojne in podpisu delne nemške kapitulacije v Topolšici ter 140. obletnici premogovništva v Velenju. V svojem govoru dejala, da so se na območju Graške Gore in v okolici v obdobju narodnoosvobodilnega partizanskega boja odvijali pomembni dogodki. Tako je spomnila na legendarni pohod 14. divizije na Štajersko, na podpis kapitulacije skupine armad »E« 9. maja 1945 v Topolšici, ter na rojaka, narodnega heroja in pesnika Karla Destovnika Kajuha.
Poudarila je, da je letos, ko praznujemo 70 let zmage nad fašizmom in nacizmom ter osvoboditve naše domovine, še posebna priložnost, da izrečemo iskreno in veliko priznanje vsem borkam in borcem slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja. »V ključni točki slovenske zgodovine ste se pod okriljem Osvobodilne fronte postavili v boj proti okupatorju. Postavili ste se na edino pravo stran. Na stran, ki je zavarovala obstoj našega naroda. Za ta boj ste tvegali največ, kar je mogoče – svoje življenje. Mnogi med vami so ga žrtvovali. In dosegli ste zmago. V skupnem boju z zavezniki je bil okupator premagan,« je še dejala ministrica. Dodala je še, da je bil z osvoboditvijo storjen tudi odločilni korak na poti k samostojni in suvereni državi, kar smo v polnosti uresničili v osamosvojitveni vojni.
Nato se je ministrica v govoru posvetila obdobju po koncu druge svetovne vojne. Takrat je po njenih besedah naš narod dokazal, da smo narod, ki živi solidarnost, enotnost in tovarištvo. »Takratne generacije so z udarniškim delom obnovile domovino, ponovno zagnale gospodarstvo in ustvarile številna delovna mesta. Tudi v Šaleški dolini, ki je dala velik prispevek partizanstvu, sta se začela obnova in napredek. Velenje je postalo peto največje slovensko mesto. Mesto, zgrajeno na tradiciji premogovništva, mesto sodelovanja in sobivanja različnih narodnost ter mesto, v katerem je prijetno živeti. Vrednote, ki so nekoč gradile slovenska mesta, vasi, podjetja – zaupanje v svoje znanje, delavnost in sodelovanje, sposobnost preseganja medsebojnih razlik, spoštovanje tradicije, solidarnost in socialna pravičnost – to so vrednote, na katerih moramo graditi tudi našo prihodnost,« je ob tem poudarila ministrica.
“Danes živimo v samostojni in suvereni Republiki Sloveniji, članici Evropske unije in zveze Nato, in postavljeni smo pred nove izzive,” je nato dejala ministrica. “Izzive, v katerih bomo morali znova dokazati, da smo zmoremo in smo dobri gospodarji ter da znamo najti dobre menedžerje v podjetjih, ki dajejo kruh našim ljudem. Več pozornosti moramo nameniti tudi ohranjanju zdravega življenjskega okolja. Na nas je, da skrbimo za ohranitev zdrave pitne vode in da cenimo domačo, lokalno pridelano hrano. Treba se je zanesti na lastno pamet in verjeti vase, tuje nasvete pa sprejemati s premislekom in ne za vsako ceno,” je poudarila ter dodala, da je potrebno vzpostaviti ravnovesje in zagotoviti enakovredno vlogo finančnega in človeškega kapitala ter oblikovati nov družbeni dogovor.
Zbrane je nagovoril tudi župan Mestne občine Velenje Bojan Kontič. Prireditev so organizirali Združenje borcev za vrednote NOB Velenje, Planinsko društvo Velenje, Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Velenje, Območna zveza slovenskih častnikov Velenje, Policijsko veteransko društvo Sever za celjsko območje, odbor Velenje, Društvo brigadirjev Velenje in Muzej Velenje. Pred spominskim srečanjem na Graški Gori se je ministrica za obrambo Andreja Katič udeležila odprtja novega spominskega parka, posvečenega XIV. diviziji. Na območju med spominsko sobo XIV. diviziji in spomenikom Nošenje ranjencev sta ga uredila Muzej Velenje in Mestna občina Velenje. Zbrane sta na odprtju parka nagovorila župan Mestne občine Velenje Bojan Kontič in direktorica Muzeja Velenje Mojca Ževart.
Samo Bevk na Mrzlem vrhu nagovoril zbrane na slovesnost za padle v prvi svetovni vojni
/in Novice, Vlada /by Denis SarkićV soboto, 22. avgusta, je pred kaverno z oltarjem pod vrhom Mrzlega vrha nad Tolminom potekala 15. tradicionalna spominska slovesnost, posvečena vsem žrtvam prve svetovne vojne in 100. obletnici začetka soške fronte. Slovesnost je organiziralo društvo Peski 1915–1917 iz Tolmina. Zbrane je v imenu ministrice za obrambo Republike Slovenije Andreje Katič pozdravil in nagovoril svetovalec v kabinetu ministrice za obrambo Samo Bevk, ki je spomnil, da je vélika vojna zajela tudi Slovence v avstro-ogrski monarhiji in zunaj njenih meja.
“Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije ima pri negovanju vrednot, ki so oblikovale slovenski narod, ter pri ohranjanju domoljubja pomembno vlogo,” je povedal Bevk in dodal, da “spomin na prvo svetovno vojno zgovorno priča o tem, da je obramba eden izmed konstitutivnih elementov države, izkušnje slovenskih vojakov in častnikov v njej pa so pomemben del narodove vojaške zgodovine,” in spomnil, da je “obrambno ministrstvo močno vpeto v zaznamovanje 100. obletnic dogodkov iz prve svetovne vojne, saj verjamemo, da nas ta zgodovinska prelomnica lahko še dodatno spodbudi k iskanju skupnih točk in poglabljanju zaupanja med narodi.”
Vlada Republike Slovenije se je leta 2012 z ustanovitvijo Nacionalnega odbora za obeleževanje 100-letnic 1. svetovne vojne (v obdobju med letoma 2014 in 2018) dejavno vključila v vseevropsko počastitev 100. obletnice začetka prve svetovne vojne. Skladno s slovensko izkušnjo te vojne in kolektivnim spominom se je Republika Slovenija odločila za delovanje v duhu preseganja delitev, ki so leta 1914 Evropo in ves svet pahnile v vojno, ter za krepitev ideje sobivanja in strpnosti ter medkulturnega in medgeneracijskega dialoga.
Soška fronta je bila del jugozahodne fronte in je predstavljala najobsežnejše območje vojskovanja na Slovenskem. Med približno osmimi milijoni mobiliziranih vojakov skupne avstro-ogrske armade je bilo okoli 160.000 vojakov iz slovenskih dežel, ob razglasu splošne mobilizacije 31. julija 1914 pa je bilo v monarhiji vpoklicanih 2.846.000 vojakov, med njimi od 30 do 35 tisoč vojakov iz slovenskih dežel in do 20.000 vojakov iz Prekmurja. Vojna na soški fronti in v njenem zaledju je za seboj pustila opustošenje in globoko krvavo sled, saj na številnih vojaških pokopališčih in v kostnicah počivajo ostanki skoraj 190.000 padlih vojakov, nekateri navajajo celo 300.000 vseh padlih vojakov, skupno število padlih, ranjenih, pogrešanih in ujetih pa znaša okoli milijon vojaških žrtev.
Minister Židan: “Večina držav EU vidi svojo prihodnost brez GSO.”
/in EU, Novice, Vlada /by Denis SarkićDan pred odprtjem mednarodnega kmetijsko-živilskega sejma v Gornji Radgoni so se na Ptuju sestali ministri za kmetijstvo držav članic EU in zahodnega Balkana, ki so razpravljali o ohranitvi kmetijstva brez gensko spremenjenih organizmov (GSO). “Večina držav EU vidi svojo prihodnost brez GSO,” je povedal slovenski minister mag. Dejan Židan. Slovenija je mednarodno konferenco »Kako v Evropi ohraniti kmetijstvo brez GSO« organizirala skupaj z Madžarsko, udeležili pa so se je kmetijski ministri in drugi visoki gostje iz 15 držav EU ter regije. Minister Židan je pojasnil, da udeleženci razpravljajo o implementaciji spomladi sprejete evropske direktive, ki državam članicam daje možnost, da lahko na svojem ozemlju omejijo ali prepovedo pridelavo gensko spremenjenih rastlin. Druga tema konference pa je bila, kako v Evropi ohraniti model genetsko nespremenjenih organizmov. “Ko bo stališče usklajeno med delegacijami, ga bodo predstavili na seji sveta evropskih ministrov,” je povedal Židan.
Ker Luksemburg še do konca leta predseduje Svetu EU, je bil poseben gost konference luksemburški kmetijski minister Ferdinand Etgen. Kot je povedal, bo luksemburško predsedstvo še posebej veliko pozornosti namenilo razvoju trgov za kmetijske proizvode in njihovih učinkov na proizvodne verige, še posebej v luči ruskega embarga. “Dobro se zavedamo, kako velike težave to povzroča, še posebej za živinorejo,” je dejal minister Etgen. Na vprašanje, ali je mogoče v EU kmetovati brez gensko spremenjenih organizmov, je Etgen povedal, da je njegova država vedno veljala za državo, ki se je zavzemala za načelo previdnosti v zvezi z GSO, zato je prepovedala gojenje nekaterih gensko spremenjenih rastlin.
GSO prav tako nismo naklonjeni v Sloveniji. Židan je povedal, da je takšna odločitev prisotna že zaradi samih naravnih danosti naše države. “Nimamo velikih površin za obdelovanje,” je dejal in dodal, da zato nimamo površin, kjer je mogoče imeti varovalne pasove med GSO in klasičnim kmetovanjem. Slovenija po Židanovih besedah tako kot večina držav EU vidi svojo prihodnost brez GSO, poleg tega verjamemo v načelo varnostne previdnosti – to je, da je treba dokazovati, da je nekaj varno. Če obstaja najmanjši sum, da varnostna trditev ne drži, potem tovrstne proizvodnje in tehnologije ne pustimo uporabljati, je pojasnil. Sicer pa ni vprašanje, kako naj se države izvzamejo ali prepovedo GSO v pridelavi. Pomembno odprto vprašanje je, kdaj bomo prišli do bolj jasnega označevanja na živilih, je poudaril Židan.
V tem smislu je na konferenci poudaril pravico potrošnika o informaciji, ali živilo vsebuje GSO. Živila, ki vsebujejo GSO, morajo res biti ustrezno označena, vendar pa to ne velja za posredno uporabo, je povedal na novinarski konferenci ob robu konference. Če so živali krmljene z GSO, mi pa uporabljamo njihove produkte, potem to na živilih ni označeno, a bi moralo biti, je zahteval. Razprava na konferenci se je osredotočila na ohranjanje samostojnosti držav pri odločanju o sproščanju gensko spremenjenih rastlin v okolje, zagotavljanju upoštevanja demokratične volje držav članic v postopkih odobritve GSO, zagotovitvi enotnih standardov označevanja živil, pri katerih v procesu proizvodnje niso bili uporabljeni GSO in krepitvi proizvodnje beljakovinskih komponent za krmo in spodbujanje trajnostnega razvoja.
Na konferenci so opozorili tudi na nujnost trajnostnega razvoja kmetijstva ter pridelave kakovostnih in varnih živil brez ogrožanja biotske raznovrstnosti in okolja. V Sloveniji smo zakon o soobstoju gensko spremenjenih kmetijskih rastlin z ostalimi kmetijskimi rastlinami, s katerim smo uredili pogoje za soobstoj gensko spremenjenih posevkov znotraj konvencionalne, ekološke ali druge pridelave brez uporabe GSO, sprejeli že leta 2009. Od tedaj še nismo prejeli nobene vloge za odobritev pridelave GSO. V luči širšega vprašanja, kako spodbujati kmetijstvo brez GSO, pa Slovenija tako kot tudi nekatere druge članice meni, da je treba spodbujati pridelavo krme in beljakovinskih stročnic. Za to bo v novem finančnem okviru 2014-2020 po Židanovih besedah namenila dva odstotka nacionalne ovojnice za neposredna plačila (2,7 milijona evrov) v okviru proizvodno vezanih plačil.
Kopač Mrak za Delo: “Spremembo socialne zakonodaje je potrebno nujno narediti v povezavi z davčno reformo.”
/in Novice, Vlada /by Denis SarkićZ ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anjo Kopač Mrak se je za Sobotno prilogo časnika Delo pogovarjala novinarka Barbara Hočevar. Povezava do intervjuja v spletni izdaji časnika Delo: http://www.delo.si/sobotna/vedno-so-sive-lise-zelo-tezko-naredis-sistem-ki-bo-vkljucil-vse.html
Kako ocenjujete potek odpisa dolgov?
Projekt odpisa dolgov je drugačen kot ponavadi delamo v politiki. Ocenjujem, da nam sicer v družbi manjka medsebojnega zaupanja in skupnih ciljev. Veliko lažje bi bilo z zakonom predpisati, kdo mora pristopiti in na kakšen način naj poteka. Mislim, da smo se odločili za mnogo bolj pravo pot, da se vključijo država, lokalna skupnost in podjetja na prostovoljni osnovi in da se, po tem, ko zagotovimo kritično maso sodelujočih, na podlagi pričakovanj občanov priključijo še druge občine in podjetja. Zdaj jih je že več kot 80.
Se je pa za pravilno pokazala ocena, da sredi poletja ne bi nekega navala in da se je kot končni datum za oddajo vloge določil 31. oktober. Želeli bi, da bi projekt dosegel namen, s tem, da bo število prosilcev večje, kot je danes. Z začetkom šolskega leta bo slika bolj realna. Veliko truda smo vložili v to, da prepričamo podpisniki in potem, da informiramo potencialne upravičence. Z ljudmi smo se pogovarjali in poskušali njihove rešitve implementirati, za boljši rezultat.
Kako odgovarjate na pomisleke, ki jih je slišati, da bodo ljudem odpisovali odvisno od tega, kje živijo in komu dolgujejo, ne pa glede na njihov položaj?
Možno bi bilo napisati zakon in v njem določiti komu vse odpisati dolgove, vendar to država lahko naredi zase, ne more pa naložiti podjetjem, naj to storijo, brez kakih kompenzacij. Mi smo poskušali deležnike privabiti na prostovoljni ravni.
Zakaj k projektu niste povabili telekomunikacijskih podjetij? Veliko ljudi je te dni hodilo naokoli s položnicami mobilnih operaterjev v upanju, da bodo oproščeni njihovega plačila.
Pred meseci sem se pogovarjala s hrvaško kolegico, pri njihovem odpisu dolgov se je pokazalo, da je bila več kot polovica terjatev, ki so jih ljudje uveljavljali, povezanih s telekomunikacijskimi podjetji. Mi smo sklenili, da bomo šli v odpis tistih dolgov, ki so povezani z nujnimi bivanjskimi razmerami. Že tako ali tako so v javnosti mešani občutki, nekateri izpostavljajo, da je nekdo plačeval račune težko, a jih vseeno je, zdaj bo pa država odpisala tistim, ki jih niso.
Kriterije smo postavili tako, da bi bilo pomislekov čim manj. Nikoli ni bil cilj in nikakor ne bi želeli, da bi izpadlo, da spodbujamo ali nagrajujemo neplačevanje računov, zato je bilo določeno, koliko za nazaj se upošteva, kdo so upravičenci, tretja pomembna stvar pa je bila, da telekomunikacije niso vključene, saj bi težko ločili račune za telefonijo, za naprave in druge reči, ki pa pač niso nujno povezane s preživetjem.
Humanitarne organizacije ta korak pozdravljajo, a hkrati opozarjajo, da so tudi pri tem projektu sive lise, skupine ljudi, ki vedno “padejo skozi”, a bi pomoč potrebovali.
Vedno so sive lise. Zelo težko narediš sistem, ki bo vključil vse. Ko je bilo vprašanje, ali naj upoštevamo samo dohodek, torej odločbe davčne uprave, se je postavilo vprašanje, ali je to pravično, saj ima ob istih prihodkih nekdo dve hiši, kdo drug pa ničesar. Zato smo se odločili, da bomo gledali na že obstoječe odločbe centrov za socialno delo, ki upoštevajo premoženje in prihranke, torej v sistem, ki je že vzpostavljen in velja za vse enako.
Vendar se konkretno pri teh odločbah ne upošteva, koliko nekdo plačuje stanovanjskega kredita, ki bistveno vpliva na marsikateri družinski proračun. Ljudje so v nekih boljših časih najeli kredit, da imajo streho nad glavo, zdaj pa imajo z majhnimi plačami in visokimi obroki na koncu mogoče celo manj razpoložljivega dohodka kot nekdo na socialnih transferjih.
Res je, ampak ta, ki dobiva pomoč, plačuje najemnino. Ko si lastnik, imaš možnost, da se odločiš, da prodaš nepremičnino. Razmerja so drugačna. Da bi se krediti upoštevali, je bila že ena od opcij, ko smo sprejemali spremembo socialne zakonodaje, a so bile zelo različne ocene, za kako veliko stanovanje bi se upoštevalo, kakšni krediti, … Pridemo do veliko dilem in vprašanje je, ali smo lahko vedno pravični. Vedno poskušaš vzpostaviti sistem, ki je čim bolj pravičen in učinkovit, ki vključuje čim bolj raznolike situacije, a žal sistem, ki bil bil pravičen z vidika vsakega posameznika težko vzpostaviš.
Celoten paket pomoči – odpis dolgov, socialna kartica in pomoč pri deložacijah – se ne more in ne sme obravnavati brez širše zgodbe. Gre za enkratne ukrepe, ki pa brez sistemskih podlag seveda ne morejo dati učinka. Pomembna je vzpostavitev programov socialne aktivacije z evropskimi sredstvi, reorganizacija centrov za socialno delo in sprememba socialne zakonodaje. Posamezni ukrepi so samo drobci v celotnem mozaiku, nikakor ne pričakujemo, da lahko z njimi rešimo ljudi ali da je to neka čarobna palčka.
Treba se je zavedati, da je socialna politika politika prerazporejanja. Ključno je, da se v družbi ukvarjamo s tem, kaj ustvarimo, kako ustvarimo in kako delimo ustvarjeno. Nova kakovostna delovna mesta so tisto, kar potrebujemo kot družba. Socialna politika pa je tista, ki prerazporeja tisto, kar ustvarimo.
Kako naj bi se spremenila socialna zakonodaja?
Ko govorim o spremembi socialne zakonodaje, je to nujno narediti v povezavi z davčno reformo. Pregledati je treba, kako so davčno ovrednoteni prejemki in koliko so obremenjeni, tako z vidika stroškov dela, kot prerazporeditve med delom in kapitalom. Če gledamo le s področja sociale – mi sicer preverimo, da se ne smejo kopičiti transferji, da se ti upoštevajo pri odmeri novega prejemka, ampak tega ne povežemo dovolj z dohodninskimi razredi, se nam lahko zgodi, da posameznik, ki prejema socialne transferje, dobi le malo manj kot nekdo, ki prejema zgolj minimalno plačo.
In zato je nujna celovitost vpogleda in povezave med davčno reformo in sprejemom informativnih izračunov na področju socialne zakonodaje. Minimalni osebni dohodek v višini 270 evrov je zelo nizek, problem pa je predvsem, da znaša neto minimalna plača zgolj okoli 600 evrov. Treba pa je ohranjati razmerje med različnimi prejemki.
Prejšnja sprememba je bistveno zmanjšala število prejemnikov varstvenega dodatka, z več kot 40.000 na manj kot 10.000.
Mi smo leta 2013 omilili kriterij za pridobitev varstvenega dodatka na področju prihrankov, ki prej niso smeli presegati 750 evrov. Po tem je število prejemnikov zraslo iz 9300 na 10.100. Drži, da jih je bilo še prej 40.000. Tedaj je varstveni dodatek spadal k pokojninskemu sistemu, kjer si pravico dobil ne glede na premoženjsko stanje, zdaj pa se upošteva premoženje posameznika in družine, v kateri živi.
Z uvrstitvijo med socialne transferje, pa je zanj začelo veljati, da ga dediči vračajo iz zapustnikovega premoženja. V koalicijski pogodbi se sicer zavzemamo, da na parcele manjše vrednosti ne bi več dajali zaznambe, saj tudi če bi jih ljudje prodali, od tega ne bi preživeli.
Logika socialne zakonodaje pri varstvenem dodatku je bila, da tisti, ki ga res potrebujejo, dobijo več in lahko razmeroma dostojno preživijo. Zdaj znaša 450 evrov, če nimaš ničesar. Zdi se mi, da je Slovenija specifična. Pri nas je več kot 86 odstotkov nepremičnin v zasebni lasti, kar je v primerjavi z drugimi evropskimi državami veliko. Imeti svojo nepremičnino je pri nas predstavljal nek dosežek, osebni vložek je bil velik.
In pri tem se najbolj vidi navezanost Slovencev na svoje nepremičnine, ki jih želimo zapustiti svojim otrokom. Večina se raje odpove pravici do varstvenega dodatka kot pa da otroci ne bi dedovali vsega imetja. Vidijo pa se tudi medgeneracijska razmerja, v nekaterih družinah otroci pomagajo staršem in najdejo rešitev.
V Avstriji, je normalno, da posameznik, ki je lastnik nepremičnine in nima denarja za dom upokojencev, na koncu poplača “dolg” s prodajo nepremičnine. Lastnina pa deluje tudi kot izločilni kriterij. To je na nek način kruto, a povsod v Evropi je socialna pomoč nekaj, kar v sistemu dobiš popolnoma na koncu. Ko sam nimaš ničesar več in ti tudi družina ne more nikakor pomagati, takrat nastopi država.
A vendar, medtem, ko je kdaj slišati kak dvom o tem, ali si nekdo, ki prejema socialno pomoč, to res zasluži, se to, da mnogi ne dobijo več varstvenega dodatka, nekako splošno dojema kot krivično.
Med tem, kako posameznik in kako posamezne družbene skupine dojemajo pravičnost, so velike razlike. Umetnost je vzpostaviti sistema, katerega večina percepira kot pravičnega. Sloveniji je zelo egalitarna družba in zelo naravnana k solidarnosti. A se ta kaj hitro konča, če gre to “na moj račun”.
V zadnjem času pogosto slišim – in to me skrbi, da se pojavljajo vedno bolj jasni glasovi v smislu, da ljudje izrabljajo socialne transferje. Da ne želijo delati in da jih sistem podpira. Tega ne želim. Sistem socialne pomoči je eden bolj transparentnih v Evropi. Povezujemo ogromno baz podatkov. Seveda lahko obstajajo baze, do katerih nimamo vpogleda.
Seveda imajo lahko posamezniki denar “v nogavici”, a pri toliko podatkih, kolikor jih mi združimo, da posamezniku odmerimo višino socialnih transferjev, so možnosti zlorab zelo majhne. Ne bi želela reformirati sistema v smislu, da iščemo krivce na podlagi tistega odstotka ljudi, ki tako ali drugače izrablja sistem. To ne bi bilo prav.
Poleg socialne zakonodaje so transferje oklestili tudi varčevalni ukrepi v zakonu o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), ki pa je pri večini ukrepov predvidel sprostitev, ko bo gospodarska rast dve leti zapored več kot 2,5-odstotna. Se bo to uresničilo?
Res velika smola socialne zakonodaje je bila, da je za njim prišel še ZUJF. Po eni strani so bili pri socialni zakonodaji preračuni narejeni na dohodke iz leta 2008, slika leta 2012, ko je začela veljati in je že bila kriza, pa je bila bistveno drugačna.
ZUJF pa je prizadel predvsem srednji sloj in ga potisnil proti dnu, kar se tudi danes zelo izrazito pozna na distribuciji dohodka. Mi smo uspeli v tej krizi zaščititi najrevnejše, socialni transferji, ki jih mi dajemo, veljajo znotraj Evrope za bolj učinkovite, v smislu, koliko denarja damo in koliko z njim zmanjšamo stopnjo tveganja revščine.
Bolj kot Nemčija, na primer, ki nam je ponavadi za zgled učinkovite politike. Problem pa je nastal predvsem s srednjim slojem, otroški dodatki so bili za 5. in 6. razred znižani, za 7. in 8. ukinjeni, dodatek za veliko družino in pomoč ob rojstvu otroka vezani na cenzus. Ne gre za to, da ljudje brez teh dodatkov ne bi preživeli, ampak kakovost življenja pa se je poslabšala.
Absolutno vztrajam na stališču, da morajo tudi ljudje imeti nekaj od gospodarske rasti in bomo glede na razrez, ki nam je bil dan pred dvema tednoma, pogledali, koliko socialnih transferjev bomo sprostili v naslednjem letu. Dogovorjeno je bilo, da se zviša minimalni osebni dohodek, ki zdaj znaša 270 evrov, na 288 evrov, želim si, da bi 5. in 6. razred otroškega dodatka zvišali in da bi se vrnil 5. razred štipendij, ker se nam kaže, da otroci iz socialno šibkejših družin težje in vse manj pogosto vključujejo na univerzitetni študij, kar se mi zdi problematično iz vidika razvoja države.
Ampak če ne bo gospodarskega razvoja in delovnih mest, se pogovarjamo samo o obližih.
Ključ je dostojno delo, ki omogoča preživetje in ni prekarno. Res je, da so družbe veliko bolj prožne in dinamične, kot so bile v preteklosti, vendar so znotraj tega vseeno pomembna stabilna delovna razmerja, kjer posameznik lahko načrtuje za nekaj let vnaprej.
Prejšnji teden je zavod za zaposlovanje objavil, da je število brezposelnih padlo pod 110.000. Kakšne so zaposlitve teh, ki so bili nad 110.000?
Slovenijo vedno gledamo izven konteksta drugih evropskih držav. Strinjam se, da je treba biti kritičen, vendar je treba pogledati, kakšna je situacija tudi drugod. Na žalost se delež zaposlitev za nedoločen čas zmanjšuje po vsej EU. V zadnjih 20 ali 30 letih se je bistveno povečal delež različnih oblik fleksibilnih zaposlitev, v času krize pa še toliko bolj.
Pri tem zmanjšanju brezposelnosti ne gre samo za sezonska dela, če primerjamo lanski julij z letošnjim, je 5,7 odstotka nižja brezposelnost, razveseljiv podatek je predvsem pri mladih, kjer je nižja za 11,9 odstotkov. Mladi lažje najdejo zaposlitev, ko je gospodarska rast in se ustvarjajo nova delovna mesta. Povečuje pa se nam delež dolgotrajno brezposelnih, zato je ukrepe aktivne politike zaposlovanja treba prilagajati tem skupinam.
Vseeno pa je dejstvo, da mladi dobivajo predvsem pogodbe za določen čas.
Eden izmed ciljev spremembe zakona o delovnih razmerjih je bila prav ta, da se bolj uravnoteži razmerje med pogodbami za določen in nedoločen čas ter da se zmanjša razlika v stroških med obema. Za pogodbo za določen čas so višji prispevki, za delodajalca je dražje, določili smo odpravnino. Z ukrepi, na primer, da ne plačajo prispevkov delodajalca, smo želeli spodbuditi zaposlovanje mladih do 30 let za nedoločen čas.
Vsekakor je med mladimi prevladujoča oblika zaposlitve za določen čas, a ta z vidika sistemov socialne varnosti ni tako zelo problematična, ker jim vseeno daje vse pravice socialnega zavarovanja. Prekernost je bolj problematična, ko gre za avtorske in podjemne pogodbe ter status samozaposlenega, predvsem če je to dejansko izhod v sili in ne lastna želja.
Pri ukrepih preprečevanja dela na črno, je možnost, da če inšpektor ugotovi, da gre za zaposlitev na črno, mora dati delodajalec človeku pogodbo o zaposlitvi. Pogovarjamo se, ali bi uvedli podobno rešitev, ko se ugotovijo elementi delovnega razmerja pri s.p.- jih.
Mladi se prebijajo s prekernimi oblikami dela, leta minevajo in potem niso več tako zelo mladi. Malo imajo možnosti, da se osamosvojijo in načrtujejo prihodnost. Ali ne kliče takšno stanje po razmisleku v družbi, kako naprej?
Dovolite mi malo bolj globalen pogled. Tako kot so danes družbe prožne, niso bile še nikoli, bodisi na trgu dela bodisi v družinskih razmerjih. Nikoli ni bilo toliko ločitev. Stalnost je velika redkost v vseh družbenih razmerjih. Slovenija je del te globalne zgodbe.
Vsi sociologi govorijo o fleksibilnih družbah in družbah tveganja, kjer se tveganje, ki so ga prej prevzemale vmesne strukture v družbi, mnogo bolj prenašajo na posameznika. V teh razmerah se nekateri znajdejo bolje, drugi slabše. Zato je nujno vzpostavljanje struktur, da se to tveganje zmanjša. Na primer, pogovarjamo se, na kakšen način lahko samozaposlene med seboj povežemo, da zmanjšamo njihova tveganja. Ali bi bila neka varovalka, če se povežejo v zadruge? Ali bi bilo smiselno vzpostaviti kakšen drugačen sistem solidarnosti znotraj zdravstvenega zavarovanja samostojnih podjetnikov, ki je eden najbolj problematičnih?
Znotraj se moramo pogovarjati, ker sveta, ki je zunaj nas, ne moremo spreminjati, da bo bolj stalen, stabilen in predvidljiv. Znotraj obstoječih struktur je treba iskati možnosti. Odgovoriti si moramo na nekaj temeljnih vprašanj – ali smo posamezniki, ki smo del te družbe, pripravljeni to storiti? Koliko je solidarnosti, pripravljenosti, da delamo za drugega? Koliko smo individualisti in koliko verjamemo, da smo skupnost mi vsi in da če gre skupnosti dobro, gre dobro tudi posamezniku? To so vprašanja o prihodnosti države blaginje, ki jih v Sloveniji morda premalo naslavljamo.
Denimo, koliko naj gre za prerazporeditve? Koliko denarja naj damo za socialno politiko? Znesek se v obdobju krize ni bistveno zmanjšal, samo nihče ne ugotovi, da je šlo za medgeneracijsko spremembo. Zaradi staranja prebivalstva gre vedno več sredstev v pokojnine in zdravstveni sistem. Potrebujemo medgeneracijsko solidarnost, nov družbeni dogovor glede teh vprašanj, saj bo sicer težko priti do nove družbene pogodbe brez večjih nesoglasij.
Želela bi si, da bi organizirali posvete o prihodnosti države blaginje. Država blaginje, kot jo pozna Evropa, tudi evropski socialni model, je temeljil na modelih socialnega zavarovanja, ki so se napajali zlasti iz prispevkov, ki izhajajo iz dela. Strošek dela pa je eden izmed elementov konkurenčnosti. Težko zagotavljaš konkurenčnost v globalnem okolju, zato so pritiski na znižanje stroškov dela in na sisteme socialnega zavarovanja in si v bistvu v začaranem krogu.
Zato je potreben dogovor, na kakšen način v spremenjenih okoliščinah zagotavljati socialno varnost ljudem. To ni samo stvar Slovenije, ampak tudi vprašanje evropskega socialnega modela. Tudi druge države, denimo Nemčija in Avstrija, imajo podobne probleme.
Ena od točk, ki je povezana z medgeneracijsko solidarnostjo in kjer že več kot desetletje nikakor ne moremo priti do družbenega dogovora, je dolgotrajna oskrba.
Za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo je potrebno vzpostaviti nov sistem socialnega zavarovanja, nov način financiranja in doseči nov družben dogovor. Nismo najbolj uspešni v tem.
Ko govorimo o prihodnosti države blaginje in medgeneracijski spremembi, kam gre denar zaradi realnih potreb v družbi, je dolgoživa družba največja paradigmatična sprememba. Za prilagoditev se bomo evropske države, ob deležu starejših, ki jih bomo imeli – Slovenija je v zgornji tretjini držav, ki bo s tem najbolj soočena – nujna sprememba miselnosti in vseh sistemov.
Če glede dolgotrajne oskrbe ne bomo storili nič, bo delež na starostnika oziroma njegovo družino vedno večji, kar pomeni, da si nekateri tega ne bodo mogli privoščiti. Potreben je dogovor o tem, kolikšen delež financiranja bo prevzel sistem socialnega zavarovanja, kolikšnega država oziroma bo šel iz davkov in kolikšen bo zasebnikov, torej da bo posameznik plačal za storitev. V liberalnih sistemih posamezniki participirajo več, v bolj socialdemokratskih modelih blaginje je pa več prerazporeditve in država vsem zagotovi več.
Zavedamo se, da ne moremo dodatno obremeniti dela, zaradi konkurenčnosti, hkrati pa se moramo zavedati, da ne moremo vzpostaviti sistema, kjer bo prispevala samo aktivna populacija. Delež neaktivnega prebivalstva se tako povečuje, da bi bil težko vzdržen, če ne bo vzvodov, da bodo prispevali tudi upokojenci. Zato je predlog, da se obstoječ sistema dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga plačujejo tudi upokojenci in nima funkcije dodatnega plačevanja storitev, ampak samo dofinancira obvezno, preoblikoval in bi del šel tudi za dolgotrajno oskrbo.
Pri tem je ključen dogovor z ministrstvom za zdravje, kako to doseči. Brez dodatnega vira bo sistem težko vzpostaviti, predvsem pa ne bo finančno vzdržen več kot nekaj let. Ne želimo pa vzpostaviti sistema, kjer bi velik delež ljudi ostal zunaj.
Kako kaže beli knjigi o pokojninski reformi, ki ste jo napovedali za letos?
Pokojninski sistem je pomemben, ker zanj porabljamo velik delež bruto domačega proizvoda, po drugi strani pa zagotavlja varno starost ljudem. Brez njega bi bila stopnja tveganja revščine bistveno višja, kot je. Reforma, ki je bila sprejeta 2013, daje rezultate, tudi delež BDP, ki ga namenjamo za pokojnine, se je zmanjšal. Povečala se je upokojitvena starost žensk in stabilizirala pri moških, tudi dopolnjena pokojninska doba se je povečala.
Pomembno je, da pokojnine ne padajo več. Vendar so vse to kratkoročni učinki. Strokovna skupina bo do konca leta pripravila belo knjigo, z dobrimi mikrosimulacijskimi modeli. To bo strokovna podlaga za razpravo s socialnimi partnerji in tudi v širši družbi, kakšen bo sistem po letu 2020.
V beli knjigi bomo zagotovo odprli vprašanje drugega stebra – nujno je treba doseči večjo vključitev ljudi vanj, potrebna bo reorganizacija invalidskega zavarovanja, ki smo ga od 90. let pustili bolj ali manj pri miru. Zelo pomembno pa je, da bomo v okviru nove finančne perspektive podjetjem pomagali, da se pripravijo na starajočo delovno populacijo. Preko evropskih sredstev bodo podjetja dobila denar, da bodo prilagajala svoje notranje in organizacijske procese ter opremo, da bodo starejši lahko delali dlje.
Ali se vam ne sliši paradoksalno, da se namenja posebna sredstva za prilagajanjem delovnih mest starejšim in da se upokojitvena starost zvišuje, medtem ko je na drugi strani armada mladih brezposelnih?
To je statičen pogled. Mlademu ali staremu, ki danes ne dobi zaposlitve, seveda razglabljanje o tem, kaj bo čez 5 ali 10 let, nič ne pomeni, ker ima problem zdaj. Država pa mora gledati vnaprej. Glede na število prebivalcev, kohorte, ki jih imamo, koliko je novorojenih in kako se stara prebivalstvo, bo Slovenija imela premalo delovne sile. Tako kot Nemčija in druge evropske države. Nemčija je, denimo, zato v času krize poskušala svoje prehodne potrebe po delovni sili zadovoljevati z aktivno politiko privabljanja mladih, predvsem iz južnoevropskih držav.
Slovenija mora reševati trenutno situacijo, hkrati pa imeti pogled, kakšne bodo potrebe v prihodnje. Brez tega, da bomo imeli gospodarsko rast, dobra podjetja, ki bodo ustvarjala dodano vrednost in nudila kakovostne zaposlitve, je pogovarjanje o tem, kako bodo prilagajali delovna mesta potrebam starajoče se populacije, nepomembno. Bistveno je, da ustvarimo pogoje, da bodo lahko delali tako mladi kot starejši.
Ali vas odhajanje mladih izobraženih ljudi v tujino skrbi?
Skrbi me predvsem takrat, ko to ni samo začasno. Če nekdo odide in se ne vrne, je za nas kot družbo to izguba.
Ali se vam zdi, da je potreben razmislek tudi o razkoraku med izobraževalnim sistemom in trgom dela? Profili, ki prihajajo iz fakultet, so drugi kot profili, po katerih povprašujejo delodajalci. Ali je treba prilagoditi izobraževanje ali se vprašati o strukturi trga dela?
Vsi družbeni podsistemi so med sabo prepleteni. Nisem pristaš tega, da je izobraževalni sistem popolnoma podrejen gospodarstvu ali potrebam trga, ker se pri majhnem gospodarstvu, kot je Slovenija, razmere lahko zelo hitro spremenijo. Moramo imeti politiko usmerjeno v to, da krepimo znanost in razvoj, hkrati pa večjo stopnjo povezanosti med izobraževalnim in gospodarskim sistemom, kot jo imamo zdaj.
V osnovi je problem Slovenije, da so vsi sistemi dokaj zapleteni in imajo svojo administrativno logiko, ki se težko prepletajo z neko drugo logiko. Tak primer je, ko smo vzpostavljali sistem vajeništva, ko je bil ključni problem, kako lahko nekdo pride iz gospodarstva delat v šolo in kako lahko učenca, ki ima status dijaka, pošljemo v podjetje – kakšen ima potem status in zavarovanje. Skratka, to so naši problemi. Kot družba bomo morali vse te sisteme poenostavljati. To velja tudi na področju sociale.
Za konec – jeseni bo ustavno sodišče odločalo glede dopustnosti referenduma o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Kaj pričakujete?
Če bi me to vprašali pred nekaj leti, vam bi odgovorila, da bo ustavno sodišče vsekakor preprečilo možnost referenduma. Danes nisem tako gotova in si samo želim, da ne bi zopet odločali o človekovih pravicah in da ne bi zopet večina odločala o manjšini. Žalostno je, da se v družbi toliko časa pogovarjamo o enih in istih stvareh.