Samo milijon nas je,
milijon umirajočih med mrliči,
milijon, ki pijejo mu kri biriči,
en sam milijon,
ki ga trpljenje krotoviči
in vendar ga nikoli ne uniči!
Nikoli in nikdar!
Zato, ker nismo trhle bilke,
ki po toči ovene,
ker mi nismo le številke,
smo ljudje!
Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi
in lajajo, da nas je malo,
da bi v uporu vse pobralo …
O, če ljudi bi ne bilo pri nas,
ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,
tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.
Tako pa še živimo,
čeprav nas je milijon samo,
zdahnili bi, da ne trpimo
z uporno, dvignjeno glavo!
Karel Destovnik Kajuh:
Slovenska pesem
Slika: Naslovnica Documenti di vita Italiana (Arhiv Mestne knjižnice Ljubljana)

Veš, zakaj hodiš?

Ljubljana, italijanska provinca

Maja 1941 je, po napadu sil Osi na Jugoslavijo, italijanska vojska zasedla Ljubljano, ki je bila, skupaj z velikim delom slovenskega ozemlja, priključena Italiji kot t.i. Ljubljanska pokrajina.

Nikoli in nikdar!
Zato, ker nismo trhle bilke,
ki po toči ovene,
ker mi nismo le številke,
smo ljudje!
Verzi v Slovenski pesmi
Karla Destovnika Kajuha
Slika: Naslovnica Documenti di vita Italiana (Arhiv Mestne knjižnice Ljubljana)

Ljubljana, italijanska provinca

Maja 1941 je, po napadu sil Osi na Jugoslavijo, italijanska vojska zasedla Ljubljano, ki je bila, skupaj z velikim delom slovenskega ozemlja, priključena Italiji kot t.i. Ljubljanska pokrajina.

Samo milijon nas je,
milijon umirajočih med mrliči,
milijon, ki pijejo mu kri biriči,
en sam milijon,
ki ga trpljenje krotoviči
in vendar ga nikoli ne uniči!
Nikoli in nikdar!
Zato, ker nismo trhle bilke,
ki po toči ovene,
ker mi nismo le številke,
smo ljudje!
Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi
in lajajo, da nas je malo,
da bi v uporu vse pobralo …
O, če ljudi bi ne bilo pri nas,
ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,
tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.
Tako pa še živimo,
čeprav nas je milijon samo,
zdahnili bi, da ne trpimo
z uporno, dvignjeno glavo!
Karel Destovnik Kajuh:
Slovenska pesem

Veš, zakaj hodiš?

Manj strašna noč je v črne zemlje krili…

Ob okupaciji so v imenu reda mnogi pohiteli z izjavami vdanosti in lojalnosti okupatorskim oblastem. Z njimi pa ni hotel sodelovati sloviti dolgoletni župan Ljubljane dr. Ivan Hribar. Namesto kolaboracije je izbral smrt v rečnih valovih. V svojem poslovilnem pismu je zapisal Prešernove verze: »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnóvi!«

Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi
in lajajo, da nas je malo,
da bi v uporu vse pobralo …
Verzi v Slovenski pesmi
Karla Destovnika Kajuha

Manj strašna noč je v črne zemlje krili…

Ob okupaciji so v imenu reda mnogi pohiteli z izjavami vdanosti in lojalnosti okupatorskim oblastem. Z njimi pa ni hotel sodelovati sloviti dolgoletni župan Ljubljane dr. Ivan Hribar. Namesto kolaboracije je izbral smrt v rečnih valovih. V svojem poslovilnem pismu je zapisal Prešernove verze: »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnóvi!«

Veš, zakaj hodiš?

Proti okupatorjem je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo.

Osvobodilna fronta slovenskega naroda je pozvala k splošnemu in vsakovrstnemu uporu proti fašističnemu okupatorju. Agresija, nasilje in raznarodovalna politika niso mogle imeti druge alternative kot upor in borbo za osvoboditev.

Samo milijon nas je,
milijon umirajočih med mrliči,
milijon, ki pijejo mu kri biriči,
en sam milijon,
ki ga trpljenje krotoviči
in vendar ga nikoli ne uniči!
Nikoli in nikdar!
Zato, ker nismo trhle bilke,
ki po toči ovene,
ker mi nismo le številke,
smo ljudje!
Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi
in lajajo, da nas je malo,
da bi v uporu vse pobralo …
O, če ljudi bi ne bilo pri nas,
ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,
tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.
Tako pa še živimo,
čeprav nas je milijon samo,
zdahnili bi, da ne trpimo
z uporno, dvignjeno glavo!
Karel Destovnik Kajuh:
Slovenska pesem
O, če ljudi bi ne bilo pri nas,
ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,
tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.
Verzi v Slovenski pesmi
Karla Destovnika Kajuha

Proti okupatorjem je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo.

Osvobodilna fronta slovenskega naroda je pozvala k splošnemu in vsakovrstnemu uporu proti fašističnemu okupatorju. Agresija, nasilje in raznarodovalna politika niso mogle imeti druge alternative kot upor in borbo za osvoboditev.

Samo milijon nas je,
milijon umirajočih med mrliči,
milijon, ki pijejo mu kri biriči,
en sam milijon,
ki ga trpljenje krotoviči
in vendar ga nikoli ne uniči!
Nikoli in nikdar!
Zato, ker nismo trhle bilke,
ki po toči ovene,
ker mi nismo le številke,
smo ljudje!
Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi
in lajajo, da nas je malo,
da bi v uporu vse pobralo …
O, če ljudi bi ne bilo pri nas,
ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,
tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.
Tako pa še živimo,
čeprav nas je milijon samo,
zdahnili bi, da ne trpimo
z uporno, dvignjeno glavo!
Karel Destovnik Kajuh:
Slovenska pesem

Veš, zakaj hodiš?

Ljubljano so obdali z žico in bunkerji ter jo spremenili v taborišče.

Da bi zadušili odpor prebivalstva in presekali povezanost Ljubljane z okolico, so italijanski okupatorji februarja 1942 mesto obdali z bunkerji, ovirami in bodečo žico. 23. februarja 1942 je bila izdana prepoved izhoda iz mesta. Ljubljana je bila tako edino glavno mesto v Evropi, ki ga je okupator spremenil v taborišče.

Samo milijon nas je,
milijon umirajočih med mrliči,
milijon, ki pijejo mu kri biriči,
en sam milijon,
ki ga trpljenje krotoviči
in vendar ga nikoli ne uniči!
Verzi v Slovenski pesmi
Karla Destovnika Kajuh

Ljubljano so obdali z žico in bunkerji ter jo spremenili v taborišče.

Da bi zadušili odpor prebivalstva in presekali povezanost Ljubljane z okolico, so italijanski okupatorji februarja 1942 mesto obdali z bunkerji, ovirami in bodečo žico. 23. februarja 1942 je bila izdana prepoved izhoda iz mesta. Ljubljana je bila tako edino glavno mesto v Evropi, ki ga je okupator spremenil v taborišče.

Slika: Razpored domobranskih enot, ki so uporno mesto spremenile v zapor (Arhiv MGML)

Veš, zakaj hodiš?

Žico so varovali domači izdajalci.

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so Ljubljano zasedli Nemci. Po ustanovitvi Slovenske domobranske legije oziroma Slovenskega domobranstva so slovenski domobranci prevzeli garnizijo obrambnega pasu; za neposredno obrambo pasu so tako določili 11., 13., 15., 19. in 111. četo.

Samo milijon nas je,
milijon umirajočih med mrliči,
milijon, ki pijejo mu kri biriči,
en sam milijon,
ki ga trpljenje krotoviči
in vendar ga nikoli ne uniči!
Nikoli in nikdar!
Zato, ker nismo trhle bilke,
ki po toči ovene,
ker mi nismo le številke,
smo ljudje!
Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi
in lajajo, da nas je malo,
da bi v uporu vse pobralo …
O, če ljudi bi ne bilo pri nas,
ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,
tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.
Tako pa še živimo,
čeprav nas je milijon samo,
zdahnili bi, da ne trpimo
z uporno, dvignjeno glavo!
Karel Destovnik Kajuh:
Slovenska pesem
Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi
in lajajo, da nas je malo,
da bi v uporu vse pobralo …
Verzi v Slovenski pesmi
Karla Destovnika Kajuha
Slika: Razpored domobranskih enot, ki so uporno mesto spremenile v zapor (Arhiv MGML)

Žico so varovali domači izdajalci.

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so Ljubljano zasedli Nemci. Po ustanovitvi Slovenske domobranske legije oziroma Slovenskega domobranstva so slovenski domobranci prevzeli garnizijo obrambnega pasu; za neposredno obrambo pasu so tako določili 11., 13., 15., 19. in 111. četo.

Samo milijon nas je,
milijon umirajočih med mrliči,
milijon, ki pijejo mu kri biriči,
en sam milijon,
ki ga trpljenje krotoviči
in vendar ga nikoli ne uniči!
Nikoli in nikdar!
Zato, ker nismo trhle bilke,
ki po toči ovene,
ker mi nismo le številke,
smo ljudje!
Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi
in lajajo, da nas je malo,
da bi v uporu vse pobralo …
O, če ljudi bi ne bilo pri nas,
ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,
tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.
Tako pa še živimo,
čeprav nas je milijon samo,
zdahnili bi, da ne trpimo
z uporno, dvignjeno glavo!
Karel Destovnik Kajuh:
Slovenska pesem
Foto: Vlado Vavpotič (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Veš, zakaj hodiš?

9. maj 1945: Ljubljana osvobojena.

9. maja 1945 so partizanske enote vstopile v mesto, ki je bilo tri dolga leta zapor lastnim ljudem. Ta dan slavimo kot praznik mesta Ljubljane. Za svojo vlogo v uporu za narodno osvoboditev je Ljubljana postala prvo mesto, odlikovano z redom narodnega heroja.

Tako pa še živimo,
čeprav nas je milijon samo,
zdahnili bi, da ne trpimo
z uporno, dvignjeno glavo!
Verzi v Slovenski pesmi
Karla Destovnika Kajuha
Foto: Vlado Vavpotič (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

9. maj 1945: Ljubljana osvobojena.

9. maja 1945 so partizanske enote vstopile v mesto, ki je bilo tri dolga leta zapor lastnim ljudem. Ta dan slavimo kot praznik mesta Ljubljane. Za svojo vlogo v uporu za narodno osvoboditev je Ljubljana postala prvo mesto, odlikovano z redom narodnega heroja.

Foto: Marjan Pfaifer (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Veš, zakaj hodiš?

Maj 1945: Žica je padla.

Kmalu po osvoboditvi so bile ovire, ki so obdajale mesto, porušene. Tudi prebivalci so sodelovali pri odstranjevanju osovraženih bunkerjev. Od ovir kmalu ni ostalo skoraj nič, le spomini.

Samo milijon nas je,
milijon umirajočih med mrliči,
milijon, ki pijejo mu kri biriči,
en sam milijon,
ki ga trpljenje krotoviči
in vendar ga nikoli ne uniči!
Nikoli in nikdar!
Zato, ker nismo trhle bilke,
ki po toči ovene,
ker mi nismo le številke,
smo ljudje!
Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi
in lajajo, da nas je malo,
da bi v uporu vse pobralo …
O, če ljudi bi ne bilo pri nas,
ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,
tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.
Tako pa še živimo,
čeprav nas je milijon samo,
zdahnili bi, da ne trpimo
z uporno, dvignjeno glavo!
Karel Destovnik Kajuh:
Slovenska pesem
Foto: Marjan Pfaifer (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Maj 1945: Žica je padla.

Kmalu po osvoboditvi so bile ovire, ki so obdajale mesto, porušene. Tudi prebivalci so sodelovali pri odstranjevanju osovraženih bunkerjev. Od ovir kmalu ni ostalo skoraj nič, le spomini.

Samo milijon nas je,
milijon umirajočih med mrliči,
milijon, ki pijejo mu kri biriči,
en sam milijon,
ki ga trpljenje krotoviči
in vendar ga nikoli ne uniči!
Nikoli in nikdar!
Zato, ker nismo trhle bilke,
ki po toči ovene,
ker mi nismo le številke,
smo ljudje!
Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi
in lajajo, da nas je malo,
da bi v uporu vse pobralo …
O, če ljudi bi ne bilo pri nas,
ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,
tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.
Tako pa še živimo,
čeprav nas je milijon samo,
zdahnili bi, da ne trpimo
z uporno, dvignjeno glavo!
Karel Destovnik Kajuh:
Slovenska pesem
Foto: Marjan Pfaifer (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Veš, zakaj hodiš?

Pot ob žici je spomin na junaštvo.

12 let po osvoboditvi so izvedli prvi spominski tek trojk ob žici. Od tedaj dalje tečejo prizadevanja za ohranitev poti, njenih spominov in opominov. Da se grozote vojne in razkoli zgodovine ne ponovijo.

Foto: Marjan Pfaifer (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Pot ob žici je spomin na junaštvo.

12 let po osvoboditvi so izvedli prvi spominski tek trojk ob žici. Od tedaj dalje tečejo prizadevanja za ohranitev poti, njenih spominov in opominov. Da se grozote vojne in razkoli zgodovine ne ponovijo.