“Smo v fazi postpandemičnega okrevanja in imamo visoko gospodarsko rast. To pa pomeni, da se bo naslednja vlada morala soočiti z višjim javnim dolgom, čeprav verjamem, da bo na ravni EU dosežena sprememba fiskalnih pravil. Že zaradi ustavnega fiskalnega pravila nas utegnejo čakati leta, ko bo potrebo porabo zmanjševati,” ocenjuje ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije Bojan Ivanc. “Spoštujem vaš cilj o povečanju minimalne plače, sprašujem pa se, zakaj si niste postavili cilja za dvig srednjih plač. Smiselno se mi zdi tudi, da postavite merljiv in konkreten cilj za dvig dodane vrednosti. Pohvalil bi, da dajete velik poudarek robotizaciji in avtomatizaciji gospodarstva. Pri javnih vlaganjih v raziskave in razvoj ste ambiciozni, želim pa si, da še naprej spodbujate vlaganja gospodarskega sektorja,” je dejal Ivanc. Analitično se je sprehodil skozi več poglavij programa in govoril o izzivih pokojninskega sistema, o obdavčevanju kapitala in premoženja, o enotni pogodbi o zaposlitvi, precej kritično pa gleda na skrajšanje delovnega tedna na 32 ur. V splošnem ocenjuje, da je SD pripravila dober dokument in dobro razdelan program, upa pa, da bodo v javni razpravi upoštevane tudi njegove pripombe.

Danijel Lamperger, generalni direktor Obrtno – podjetniške zbornice Slovenije, ocenjuje, da so v gospodarstvu velike razlike, saj je vrsta panog močno prizadeta, del gospodarstva pa dobro okreva. “Pogrešam reformo poklicnega izobraževanja, da bo učinkovito in privlačno, saj je kader ključen. To bi morala biti prava in korenita reforma. Kot rešitev ponujamo možnost, da se lahko opravi tudi na delovnem mestu tudi na višjih ravneh izobraževanja,” poudarja v imenu malega in srednjega gospodarstva, ki pretežno sestavlja članstvo zbornice, iz kakovosti kadra pa si obeta tudi rast produktivnosti. Poudaril je, da je potrebno izboljšati kakovost podpornega okolja za podjetništvo. 

Podjetnik in gospodarski svetovalec predsednice SD Sandi Češko poudarja, da se razpoke, ki so se pojavile že pred 30 leti v realni ekonomiji, z vsako novo krizo samo še močneje odpirajo, dokler ne bo prišlo do velikega poka: “Živimo čas velike tranzicije družbenih odnosov na vseh ravneh in dimenzijah in le ti se nepovratno in pospešeno odvijajo vsak dan.” Pri tem je bil kritičen do strukture gospodarstva in pozval k okrepitvi domačega lastništva podjetij: “Tuj kapital zapira tudi profitabilne obrate, če bo donosnost nekje drugje večja. Ogrožena niso le problematična podjetja, ogroženo je katerokoli delovno mesto v podjetjih v rokah tujcev, veliko bolj kot delovna mesta, ki so v slovenski lasti. Nič nimam proti tujim lastnikom, saj so rešili številna delovna mesta, ki so jih ogrozili tajkuni v spregi s politiko.”

Vprašal se je, kam in v koga bomo naložili obsežna razvojna sredstva: “Ali bomo zopet betonirali ali pa bomo znali sredstva usmeriti v tiste, ki ustvarjajo dodano vrednost in živijo v Sloveniji.” Pri tem je pozval k pripravi resne strategije o zadružništvu, ki se zdi kot prepovedana tema. Privatizacija državnih podjetij ne pomeni, da sta naši edini opciji prodaja tujcem ali mešetarjenje z domačimi tajkuni: “Obstaja tudi tretja opcija: zadružništvo in delavski odkupi. Ena od najboljših tradicij slovenskega gospodarske zgodovine je zadružništvo, ki je nekoč zajemalo kmetijstvo, gradbeništvo, zavarovalništvo in bančništvo. Bili smo eni izmed prvih, ki smo znali razvijati zadružništvo.” Pri tem je naštel prednosti zadrug kot demokratičnih gospodarskih struktur, ki jih zaznamuje pravična in poštena razdelitev gospodarskih rezultatov med člane zadruge. V EU je po njegovih besedah 250.000 zadrug, ki so v lasti 163 milijonov ljudi, torej tretjine prebivalstva, zaposlujejo pa 5,4 milijona ljudi. V mnogih zahodnoevropskih državah dosegajo velike tržne deleže v različnih panogah, posebej v kmetijstvu, gozdarstvu, bančništvu, maloprodaji, v farmaciji in zdravstveni oskrbi. “Takoj moramo ustanoviti sklad in banko, da pospešimo razvoj zadrug. V tem vidim možnost hitrejše rasti zadrug, ustanavljanje novih, možnosti delavskih odkupov, spodbujanje novih zadružniških poslovnih iniciativ. Ta oblika bi lahko bistveno izboljšala položaj zaposlenih, še posebej prekarcev. Mladim, ki razmišljajo o vstopu v podjetništvo, bi lahko občutno zmanjšala tveganja. Gre tudi za nove oblike zaposlovanja mladih in ranljivih skupin. Ko bo država ponovno reševala podjetja, mora slediti ne le reševanju kapitala, ampak tudi in predvsem zaposlenih. Potrebni bodo novi projekti, nove zgodbe in ideje,” je zaključil Češko.

Najbolj razvita gospodarstva sveta imajo bogato dediščino lastništva zaposlenih, je poudaril direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo Tej Gonza: “Izkušnje kažejo, da pluralizem pozitivno vpliva na produktivno in dodano vrednost. Solastništvo zaposlenih dviguje produktivnost, dviguje odpornost, povečuje plače, povečuje premoženje srednjega razreda”. Ocenjuje, da je zgolj ideološki neoliberalni kliše, da lastništvo zaposlenih ni učinkovito. “Potrebno je definirati nacionalni interes 2.0. To je bilo doslej zreducirano na vprašanje lastništva – javno in zasebno. Nas zanima, kakšno naj bo privatno lastništvo, pri tem pa želimo dolgoročno lastništev slovenskih zaposlenih,” je poudaril Tej Gonza, ki je v ta namen poudaril, da so na inštitutu posvojil model ESOP (ESOP – Employee Stock Ownership Plan), ki je lahko rešitev za veliko malih in srednjih podjetij, ki se soočajo s problemom lastniškega nasledstva zaradi upokojitve lastnikov. “Vprašanje nasledstva lastnikov zadeva 70 % vseh zaposlitev v segmentu malih in srednjih podjetij. Gre za dodatna orodja za lastništvo zaposlenih. Smo tudi v pilotni fazi sodelovanja z gospodarstvom, kjer ugotavljamo velik interes za to, da omogočimo prenos lastništva na zaposlene, za to pa so potrebne davčne in druge spodbude države.”

Podpredsednik Konfederacije slovenskih sindikatov David Ažnoh je opozoril na zaprtje tovarn, denimo aktualnih primerov na Koroškem. Izkušnje po njegovih besedah kažejo, da je ob močnejši sindikaliziranosti zaposlenih varovanje pravic delavcev bistveno bolj učinkovito in izpogajani boljši pogoji za zaposlene: “V Sloveniji imamo 17 % stopnjo sindikaliziranosti, v skandinavskih državah 60 %. Zaposleni pa se moramo zavedati, da je sindikat edina organizacija, ki se bori za delavske interese, to pa je možno le, če jim zaposleni s svojim članstvom dajo to moč.”