Ministrica za obrambo Andreja Katič je bila letos v Dobrniču slavnostna govornica na spominski prireditvi ob 74. obletnici 1. kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze. Prireditev je potekala pri gasilnem domu v Dobrniču v organizaciji Društva Dobrnič, Občine Trebnje in ZZB za vrednote NOB Trebnje.
16. oktobra 1943 je bila v Dobrniču ustanovljena protifašistična zveza žensk Slovenije. Letos se jim je poklonila številna množica obiskovalcev, ministrica za obrambo Andreja Katič pa je v svojem nagovoru med drugim poudarila, “da so pomen pogumnih dejanj iz tistega časa tudi za pravice žensk, ki jih ženske uživamo in katere še danes niso samoumevne.” “Zato je treba jasno poudariti, da so si ženske na Slovenskem prav po zaslugi narodnoosvobodilnega gibanja že med drugo svetovno vojno priborile tako aktivno kot pasivno volilno pravico,” je še povedala Andreja Katič. “Slovenska protifašistična ženska zveza – katere prvega kongresa se spominjamo – je imela zelo veliko vlogo tudi pri tem, da se je izoblikoval poklic slovenske političarke. Javne govornice, predstavnice ljudstva in zastopnice njihovih interesov,” je dodala ministrica Katič.
Letošnje slovesnosti so se, poleg prve dame gospe Tanje Pečar, udeležile tudi predsednica Ženskega foruma in državna sekretarka z MDDSZ Martina Vuk, državna sekretarka z MKGP Tanja Strniša ter številne članice in člani Socialnih demokratov. Ministrica Andreja Katič se je po spominski slovesnosti nato pri Marjanu Krmelju v Šmavru srečala tudi s članstvom SD Trebnje in SD Novo mesto.
Govor ministrice za obrambo Andreje Katič v Dobrniču:
“Nemci so v začetku zasmehovali »juriš« iz ženskega grla, a kaj kmalu so spoznali udarno pest Katarine in njenega voda. S kakšnim mladostnim zanosom je jurišala Silva, ne meneč se za svinčeni dež okoli sebe! Na vsak sovražnikov poziv: »Predajte se!« jim je iz naših grl odgovoril soglasen »Juriš«.”
To je pričevanje Linke Ksela, borke Pohorskega bataljona. Legendarnega bataljona, ki je imel tudi ženski vod s hrabro poveljnico Pavlo Mede – Katarino. To je pričevanje o tem, da so Slovenke v narodnoosvobodilnem partizanskem boju delovale tudi kot prave oborožene borke. Ki so šle v juriš.
Pričevanje o tem, da so prevzele tudi najzahtevnejše, najbolj nevarne naloge. In se soočile z okupatorjem – ki je hotel uničiti naš narod – na najbolj neposreden način. Kot bojevnice z bojnimi nalogami. Žal so dejstva o delovanju žensk kot aktivnih borkah v NOB širši slovenski javnosti veliko premalo znane. To ni prav. Zato čutim svojo dolžnost, da danes – na zborovanju ob 74. obletnici 1. kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze – spregovorim o tem.
Spregovorim o tej – po krivici spregledani – slovenski zgodovinski vojaški izkušnji. Kot ženska, političarka in ministrica za obrambo Republike Slovenije. Kajti trdno sem prepričana, da je izkušnja partizanskih bork ključen mejnik v razvoju udejstvovanja Slovenk kot vojakinj in vojaških poveljnic.
Pomembno je poudariti, da ste se borke narodnoosvobodilnega boja izkazale že s političnim delom v Osvobodilni fronti. Da ste si tudi prek tega zaslužile zaupanje moških kolegov. Ter da sta v okviru slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja delovali dve enoti, ki sta bili po članstvu izključno ženski. Poleg že omenjenega ženskega voda v Pohorskem bataljonu tudi ženska četa znotraj Loškega odreda s poveljnico Faniko Škrbec – Črnugelj.
Bile ste dovolj sposobne in izurjene za vsa dela. Tudi za aktivno sodelovanje pri načrtovanju bojnih akcij ter v njih. Enakovredne moškim, ki so že imeli izkušnje s služenja vojaških rokov. Povečini mlade – polne pristnega mladostniškega zagona. Premnoge med vami z bolečo izkušnjo izgube najbližjih zaradi okupatorjevega nasilja. Odločile ste se, da se temu hrabro zoperstavite in zaščitite svoje družine.
Jasno je, da je bila vaša odločitev za vključitev v narodnoosvobodilni boj v primerjavi z moškimi nedvomno veliko težja. Saj je vedno zajemala tudi vprašanje usode družinskih članov. Vendar ste se pogumno soočile z vsemi izzivi. S preživetjem v težkih razmerah partizanskega boja. S hudimi zimami v gozdovih. S pomanjkljivo prehrano. Z velikimi telesnimi in psihičnimi napori. Z neprestano nevarnostjo.
Prepričana sem, da je prav, da na tem mestu javno spomnim na vaše žrtvovanje. In na vaše junaštvo. Kajti dokazale ste, da je obramba domovine tudi v rokah ženske polovice prebivalstva. Skozi svoje delo v enotah in zavzeto urjenje ste si zaslužile priznanje moških tovarišev. Zaslužile ste si nositi in upravljati z orožjem. Opravljati stražo, patruljo, dežurstva. Se boriti z ramo ob rami z moškimi in z njimi jurišati. Biti aktivne borke. Sposobne prevzemanja vodstvenih funkcij.
Odzvale ste se klicu domovine v času, ko so jo hoteli nasilno uničiti. Ko je krvavela. Mnoge med vami so za domovino žrtvovale svoje življenje. Čutile ste, da morate stopiti na pot bojevnice. Zato, da boste lahko v svobodi v polnosti izpolnjevale svojo vlogo matere in žene. Ter se ob tem lahko uresničevale tudi skozi poklicno delo. Kar je bil do takrat velik privilegij.
Pomembno je namreč, da je slovensko narodnoosvobodilno partizansko gibanje ženskam omogočilo, da so se lahko udejstvovale v širokem spektru dejavnosti. Od bojevnic do bolničark in zdravnic, do kulturnic in učiteljic ter drugih strok. S tem ste udeleženke narodnoosvobodilnega boja utrle pot spremembi ustaljenega prepričanja o mestu ženske v družbi.
Kajti dotedanji izbor poklicev, primernih za ženske, je bil zelo skromen. Če si je le-tega ženska poleg svoje tradicionalne vloge v okviru svojega doma in družine sploh lahko izbrala in se zanj usposobila. Dejstvo je namreč, da ženske v predvojni družbenem redu niso imele mesta, ki bi si ga po vsej pravice zaslužile. S tem pa tudi ne svojega glasu. In vpliva na odločitve, ki so zadevale celotno prebivalstvo. Kot družbena skupina so bile izključene iz javnega življenja. In s tem tudi iz politike.
Zato je treba jasno poudariti, da so si ženske na Slovenskem prav po zaslugi narodnoosvobodilnega gibanja že med drugo svetovno vojno priborile tako aktivno kot pasivno volilno pravico. Lahko so namreč volile in bile izvoljene v narodnoosvobodilne odbore, ki so bili takrat oblastni organi.
Slovenska protifašistična ženska zveza – katere prvega kongresa se spominjamo danes – je imela zelo veliko vlogo tudi pri tem, da se je izoblikoval poklic slovenske političarke. Javne govornice, predstavnice ljudstva in zastopnice njihovih interesov.
Osvoboditev je prinesla težko pričakovano in izbojevano svobodo, človeka vredno življenje, pravičnejši družbeni red ter utrdila volilno pravico za ženske, ki so le-to imele že med vojno. Prva slovenska vlada, ustanovljena 5. maja 1945 v Ajdovščini, je že – med prvimi na svetu – imela tudi ministrico. Vido Tomšič, odgovorno za socialno politiko.
V povojnem obdobju se je družbeni položaj žensk temeljito izboljšal. Med drugim so bili uveljavljeni boljši status mater samohranilk, pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in porodniški dopust. To so pomembne pravice. Za njihovo obvarovanje je treba skrbeti tudi danes. Prav tako kot je treba tudi na sistemski ravni ves čas paziti, da ohranjamo in nadgrajujemo doseženo stopnjo enakih možnosti za oba spola. Prav poklicno udejstvovanje, ki moškemu samoumevno pripada, je namreč za žensko še zmeraj podvrženo nekaterim bolj ali manj naklonjenim okoliščinam.
Tudi v času ekonomske krize smo ženske tiste, ki zaradi takih razmer več žrtvujemo. Tako so dekleta pogosto tista, ki prepustijo svojemu partnerju, da se šola in pridobi višjo izobrazbo. Saj se smatra kot naravno, da je moški sposobnejši preživljati družino. In še veliko je takih primerov.
Kot političarka in ministrica za obrambo Republike Slovenije se močno zavedam, da ste prav ve – drage tovarišice, ki ste bile aktivne v slovenskem narodnoosvobodilnem partizanskem boju, v Slovenski protifašistični ženski zvezi in dejavne v povojnem obdobju – tlakovale pot, po kateri lahko sedaj veliko lažje stopamo me, predstavnice sedanje aktivne generacije.
Pri svojem delu v obrambnem resorju, ki je obsežen državotvorni resor, tvorno sodelujem tako s sodelavci kot sodelavkami – v Slovenski vojski in Upravi za zaščito in reševanje in v upravnem delu ministrstva. Med vsemi zaposlenimi v Slovenski vojski, je 16 odstotkov žensk. Vojakinja, podčastnica, častnica, vojaška uslužbenka – to so danes poklici v okviru Slovenske vojske, enakopravno dostopni tudi ženskam.
Gre za zahtevne poklice. Ki pa jih pripadnice Slovenske vojske opravljajo z vso profesionalnostjo in zavzetostjo. Odlikujejo se tako pri delu doma kot v mednarodnih operacijah in misijah. Med njimi so tudi odlične vojaške poveljnice – poveljnice enot, poveljnice kontingentov v tujini, skratka izurjene in nadvse verodostojne vojaške voditeljice. Prizadevamo si za to, da bi bila njihova vloga v Slovenski vojski še izrazitejša.
Spoštovane in spoštovani,
tako kot obramba domovine je bila žal tudi politika področje, ki je bila tradicionalno razumljena kot moško polje delovanja. Vendar gre za odločanje o javnih zadevah in zato za stvar nas vseh. Zato je prav, da se danes – tako moški kot ženske različnih generacij – aktivno vključujemo v delovanje v družbenem in političnem življenju. Ter da spodbujamo tiste, ki jih dejavnejša politična participacija ne zanima, da gredo vsaj na volitve.
Udeleženke slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja ste nas, našo generacijo, s svojim zgledom ogromno naučile tudi o tem, kako pomembni so tovarištvo, prijateljstvo in solidarnost. Da se moramo ženske med seboj podpirati. Hvala vam za vse vaše žrtve. Hvala vam za vse, kar ste storile za domovino in za vse nas. Hvala vam za življenjski zgled. Dokazale ste, da borbenost je v ženski naravi. Ne nazadnje je že življenje samo neprestan boj, poln novih izzivov. In tudi viharjev. Pojdimo skozi njih pogumno – z vašim zgledom v srcu.
Tako kot je v pesmi zapisala partizanska pesnica Vida Brest:
»Mi smo kot sonce iskreče,
mi smo ogenj in moč.
V divje besneče viharje
stopa korak nam pojoč.«
Srečno!
