Poslanec Socialnih demokratov mag. Dejan Židan je na vlado naslovil vprašanje glede neučinkovitega vladnega ekonomskega ukrepanja v času epidemije Covid-19.
Vlada se obnaša, kot da jutri ne obstaja: ustvarja zgodovinsko najvišje javnofinančne primanjkljaje, najvišjo inflacijo po prevzemu evra, postopno poslabševanje zunanjetrgovinske bilance in rekorden obseg javnega dolga. To ustvarja nevarno mešanico makroekonomskih neravnovesij.
Dejstvo je, da smo v enem letu javni dolg iz 65 % povečali na preko 80 % BDP, kar je za pet odstotnih točk več, kot se je povečal dolg na ravni EU27. Če bodo škarje ostale dolgo odprte, lahko javni dolg hitro preseže magično mejo 100 % BDP. Za Slovenijo kot malo, odprto gospodarstvo so to zelo nevarne vode.
Danes, tako kot vsako leto prvo soboto v juliju vse od 1992 dalje, na podlagi odločitve Organizacije združenih narodov, poteka mednarodni dan zadružništva. Ob tej priložnosti bi sicer lahko na dolgo in široko razglabljali o ekonomskem in družbenem vplivu zadružništva na slovenskem skozi leta in skozi različna družbeno-ekonomska obdobja. Namesto tega pa je veliko bolj smiselno pogledati v prihodnost, kar za začetek sicer terja vpogled v ne tako daljno preteklost, tja do zadnje velike krize kapitalističnega sistema.
Ko so leta 2011 protestniki v času globalne finančne in ekonomske krize zasedli Zuccotti Park na južnem delu Manhattana in oblikovali gibanje Occupy Wall Street je poglavitni razlog zasedbe parka tičal v nasprotovanju vedno večji ekonomski in družbeni neenakosti. Ob skupnem razumevanju čemu in zakaj se je protestiralo je sledilo vprašanje ne samo česa protestniki nočejo, ampak kaj hočejo. In točka večinskega strinjanja, skupni imenovalec je bila zahteva po razvoju ekonomske demokracije in delavskih zadrug.
Kot bi »usoda hotela« je že leta 2012 potekalo Mednarodno leto zadružništva, ki je močno prispevalo k prepoznavnosti in večjemu razumevanju zadružnega modela v svetu, na to pa ni bila imuna niti Slovenija. Od takrat do danes v Sloveniji resda beležimo porast števila registriranih zadrug, hkrati s tem pa je število zaposlenih v teh istih zadrugah vedno manjše, pri čemer je daleč največji delež zaposlenih v zadrugah pri nas še zmeraj znotraj kmetijskega sektorja.
Ob tem nas ne sme pomiriti dejstvo, da so drugod po svetu kmetijske zadruge prav tako močno razširjenje, saj hkrati določenih oblik zadrug v Sloveniji praktično nimamo (potrošniške, delavske, kreditne zadruge…). In to kljub dejstvu, da so se prav v času globalne finančne in gospodarske krize zadruge izkazale kot bolj trajnostno naravnana in na krize kapitalističnega sistema bolje odporna demokratična podjetja, od konvencionalnih kapitalističnih podjetji katerih glavni cilj je maksimizacija dobička.
Trajnostna naravnanost in odpornost na šoke pa nista edini prednosti zadrug, njihova največja prednost pred klasičnimi podjetji tiči namreč prav v njihovi organizacijski obliki in načelih, predstavljajo namreč demokratično alternativo gospodarjenja. Zadruge ponujajo priložnost ekonomske in družbene alternative, so orodje samopomoči in model demokratičnega ekonomskega povezovanja, tako na strani proizvodnje, kot potrošnje.
Poleg tega so lahko tudi mehanizem za povezovanje, da se zapolnijo vrzeli na trgu, ki jih druga podjetja ne uspejo zapolniti: od povezovanja malih kmetov za skupno za nabavo, prodajo in proizvodnjo (v razmislek: zakaj v Sloveniji v času vse bolj uveljavljanega car sharinga vsak kmet še vedno rabi svoj traktor namesto, da bi si več kmetov skupaj delilo zadružni traktor?), do delavskih zadrug v obliki storitvenih zadrug (npr. avtotaksi zadrug), pa vse do večjih industrijskih podjetij v lasti zaposlenih.
Če smo pred mesecem dni imeli možnost demokratične izbire svojih političnih predstavnikov, smo več ali manj vsak dan prikrajšani za demokracijo na delovnem mestu. Tam kjer preživimo vsaj osem ur vsak dan! In tukaj nam zadruge, kot demokratična podjetja v lasti svojih članov, ki delujejo po demokratičnem načelu en član – en glas, nudijo priložnost za demokratizacijo ekonomije.
Razvoj ekonomske demokracije je bil eden izmed ciljev (tudi te) odhajajoče vlade, žal ta ni uspela kot bi si želeli. Ni se uspela uresničiti več idej o različnih delavskih odkupih (npr. Adria Airways tehnika) ali kakšnega drugega zadružnega preoblikovanja katerega izmed podjetij. Zakon o delavskih odkupih, ki smo ga predlagali Socialni demokrati, je v tej vladni apatiji obtičal v predalih gospodarskega ministra iz vrst modernega centra.
O tem, da že od časa Pahorjeve vlade nismo uspeli prenoviti Zakona o udeležbi delavcev pri dobičku (novela tega zakona je v času Pahorjeve vlade padla po vetu Državnega sveta) raje niti ne bom govoril, čeprav imamo na področju finančne participacije delavcev in razvoju delničarstva zaposlenih še ogromno neizkoriščenega potenciala za dvig produktivnosti in povečanje motivacije zaposlenih.
Če je odhajajoča vlada na tem področju pustila veliko dela, morda celo priložnost »popravnega izpita« za prihajajočo vlado, bodo priložnost za razvoj zadružništva tudi prihajajoče lokalne volitve. Če resnično želimo razmišljati globalno in delovati lokalno ima razvoj različnih zadrug ogromno potenciala za grassroots razvoj zadružništva v Sloveniji.
Za to potrebujemo, ne samo vzpostavitev vsebinskih in finančnih podpornih mehanizmov za razvoj zadružništva, ampak predvsem aktivacijo vsega razpoložljivega človeškega kapitala za spremembo smeri razvoja razvojnega modela (lokalnih skupnosti), tako z družbenega kot tudi ekonomskega vidika.
dr. Jernej Štromajer je strokovni sodelavec v Poslanski skupini SD
Statistični urad Republike Slovenije in Banka Slovenije redno objavljata podatke o delovanju slovenskega gospodarstva. Med njimi so vsake tri mesce podatki o gospodarski rasti (o bruto domačem produktu) in rezultati ankete na trgu dela, ki kaže koliko ljudi je delovno aktivnih oziroma nezaposlenih, tudi če upoštevamo neformalne oblike dela (recimo t.i. pomagajoče družinske člane). Ostali podatki (o inflaciji, zunanji menjavi, kreditih bank gospodarstvu, javnih financah) so objavljeni bolj pogosto, v kombinaciji s podatki o gospodarski rasti in zaposlenosti pa omogočajo jasno sliko v kakšnem stanju je naše gospodarstvo, oziroma v kakšni smeri se giblje. Ali je gospodarska rast stabilna, se obeta sprememba v trendu, ipd.
V prvem četrtletju 2017 je bil slovenski bruto domači produkt (BDP) merjeno v evrih skoraj 7% večji kot pred letom. Če upoštevamo inflacijo (rast cen), se je od prvega lanskega do prvega letošnjega četrtletja povečal za dobre 5%. Obdelani podatki (izločitev vpliva inflacije in sezone) kažejo, da se je v prvem četrtletju 2017 slovenski BDP povečeval po 6% letno. Ugodni rezultati glede gospodarske rasti se nam torej obetajo tudi v prihodnje.
Od prvega četrtletja lani do letos se je slovenski izvoz realno povečal za skoraj 9%, investicije za blizu 11%, poraba gospodinjstev za 4%, državna poraba pa za slaba 2%. Pregled po gospodarskih panogah potrjuje, da se je ob nadaljevanju hitre rasti izvoza (vpliv zlasti na predelovalne dejavnosti in turizem) letos okrepilo tudi investicijsko povpraševanje (vpliv na gradbeništvo, tehnične in poslovne storitve, finančno ter zavarovalniško dejavnost), oboje skupaj pa je imelo ugoden učinek na pospešitev trgovine, prometa, komunikacijskih ter informacijskih dejavnosti.
Glede na prvo četrtletje 2008 (primerljiv podatek pred svetovno finančno krizo) je bil naš BDP prve tri mesece 2017 merjeno v evrih večji za 12%, če upoštevamo inflacijo pa za 0,3%. Slovensko narodno gospodarstvo »lovi« razvitejša gospodarstva in si lahko s prevzemanjem dobrih praks (tehnologij, poslovnih pristopov, ipd.) v daljšem obdobju zagotovi hitrejšo gospodarsko rast od svojih razvitejših trgovinskih partneric. Na tak način smo v Sloveniji imeli od 1995 do 2005 hitro in stabilno rast realnega bruto domačega produkta. Lahko bi jo nadaljevali, če ne bi prišlo do neracionalnega pregrevanja gospodarstva 2006 do 2008 in posledično hitrega upada BDP med finančno krizo 2009. Gospodarska rast se je 2010 ter 2011 sicer povrnila in v kolikor ne bi bilo napak slovenske ekonomske politike v 2012 in 2013, bi se brez dvoma že prej pospešila ter nadomestila zamujeno.
V primeru, da bi v Sloveniji rast BDP do 2016 v povprečju dosegla enako hitrost kot od 1995 do 2005 (empirično ocenjen trend), bi imeli lani približno petino večji BDP od dejansko ustvarjenega in bili, merjeno na prebivalca, še vedno okoli 40% pod nemškim ali avstrijskim BDP. V 2017 nadaljnjo povečevanje povpraševanja (izvoznega, investicijskega, za osebno ali državno porabo) še ne more voditi v inflacijo in poslabšanje konkurenčnosti našega gospodarstva.
Da BDP v Sloveniji še ni blizu svoje potencialne ravni (produkt pri polni zaposlenosti), kažejo tudi rezultati ankete o trgu dela, podatki o zunanjem presežku ter podatki o inflaciji.
Nadaljevanje stabilne gospodarske rasti nakazujejo tudi naslednji podatki za prve tri mesece 2017 glede na enako obdobje lani: povečanje obsega svetovne trgovine (3%), stabilna raven efektivnega deviznega tečaja evra (glede na valute trgovinskih partnerjev), prekinjena rast cen surovin na svetovnem trgu (in naših uvoznih cen) ter z anketami ugotovljena rast gospodarskega optimizma tako v evroskupini kot v Sloveniji.
Statistični urad Republike Slovenije in Banka Slovenije sta objavila nekaj novih spodbudnih podatkov o delovanju našega gospodarstva. Če povzamemo ključne podatke tokratnega ekonomskega ogledala na kratko, je bil slovenski BDP prvo letošnje četrtletje za 6,6 odstotne točke večji kot pred letom. Rast je posledica pospešitve izvoznega ter investicijskega povpraševanja in se lahko nadaljuje, saj se odvija v stabilnih razmerah presežka v menjavi s tujino, obvladane inflacije ter pri ravni BDP, ki je, sodeč po številu brezposelnih, še vedno precej pod optimalnim.
Rast BDP
V prvem četrtletju 2017 je slovensko gospodarstvo ustvarilo bruto domači produkt (BDP) v višini 9,9 milijarde evrov ali 6,6% več kot pred letom. Če upoštevamo inflacijo (rast cen), se je naš BDP od lanskega prvega do letošnjega četrtletja povečal za 5,3%. Slovenki BDP je bil v evrih letošnje prvo četrtletje za 12% višji kot pred krizo (glede na primerljiv podatek za prvo četrtletje 2008). Če upoštevamo inflacijo, se je realni BDP prvo četrtletje 2017 v Sloveniji povzpel za 0,3% nad primerljivo raven v 2008.
Od prvega četrtletja lani do letos se je slovenski izvoz realno povečal za skoraj 9%, bruto investicije pa za 10,5%. Poraba gospodinjstev se je povečala za 4%, državna poraba pa za slaba 2%. Ob dinamični rasti izvoza, ki daleč presega povečevanje BDP v slovenskih zunanjetrgovinskih partnericah (v območju evra je bil prvo letošnje četrtletje BDP za 1,7% večji kot pred letom), je okrepitvi našega BDP na začetku 2017 pripomogla tudi pospešitev investicijske porabe. Skupen učinek rasti izvoza ter investicij je bil tako močan, da je sicer hitra rast osebne porabe zaostala za povečanjem BDP. Skromno, na začetku 2017, ostaja le še povečanje državne porabe.
Med sektorji gospodarstva se je od prvega četrtletja lani do letos realno najbolj povečala dodana vrednost v gradbeništvu (13%), informacijski in komunikacijski dejavnosti (skoraj 10%), v predelovalnih dejavnostih (7%), trgovini s popravilom vozil, prometu, skladiščenju in turizmu (skoraj 7%), v strokovnih, znanstvenih, tehničnih in poslovnih dejavnostih (6,5%) ter celo v finančnih in zavarovalniških dejavnostih (6%).
V javni upravi z obrambo, izobraževanju, zdravstvu in socialnem varstvu je bila dodana vrednost prvo letošnje četrtletje slabe 3% nad, v kmetijstvu (-0,1%) ter poslovanju z nepremičninami (-0,2%) pa celo nekoliko pod primerljivo lansko ravnjo. Pregled po gospodarskih panogah potrjuje, da se je ob nadaljevanju hitre rasti izvoza (vpliv zlasti na predelovalne dejavnosti in turizem), letos okrepilo tudi investicijsko povpraševanje (vpliv na gradbeništvo, tehnične in poslovne storitve, finančno ter zavarovalniško dejavnost) oboje skupaj pa je imelo ugoden multiplikativni učinek na pospešitev trgovine, prometa, komunikacijskih ter informacijskih dejavnosti.
Obdelani podatki (izločitev vpliva inflacije in sezone) kažejo, da se je v prvem četrtletju 2017 slovenski BDP povečeval po dobre 6% letno. Visoki rezultati primerjave letošnje z lansko ravnjo BDP se torej obetajo tudi v prihodnje.
Izboljšanje zaposlenosti
Anketa izvedena po metodologiji Mednarodne organizacije dela (MOD) za prvo letošnje četrtletje kaže, da je v Sloveniji 935 tisoč delovno aktivnih oseb in 79 tisoč ljudi brez dela (tudi če upoštevamo neformalne oblike gospodarske dejavnosti). Število delovno aktivnih se je po tej oceni v zadnjem letu povečalo za 41 tisoč ali 4,6%, število iskalcev zaposlitve pa znižalo za 8 tisoč ali 9%. Mednarodno primerljiva stopnja brezposelnosti je bila v Sloveniji 7,8 %, v območju evra pa 9,5%.
V zadnjem letu se je ta stopnja na Slovenskem znižala za 1,1 odstotne točke, od svojega vrha na začetku 2013 pa za 3,3 odstotne točke. Do normalne ravni med 4% in 5% (dosežena v 2008) jo loči še zmanjšanje števila iskalcev zaposlitve za okoli 40 tisoč. To nakazuje, da slovenski BDP še ni dosegel ravni pri kateri bi bilo pričakovati večje inflacijske pritiske.
Obvladana inflacija
Inflacija, ki se je v slovenskem gospodarstvu začela zopet pojavljati od lanskega oktobra dalje, se je nadaljevala tudi maja. V tem mesecu so bile cene življenjskih potrebščin 1,5% višje kot pred letom. K letošnji inflaciji sta zlasti prispevala skoraj 3% povečanje stroškov stanovanja, vode, električne energije, plina in goriva ter enaka podražitev hrane in brezalkoholnih pijač. Prevoz, alkoholne pijače, tobak ter storitve restavracij in hotelov so se podražili za okoli 2%. Drugod je bilo povečanje cen manjše, pri komunikacijah pa so se, verjetno zaradi popustov, cene maja letos spustile 0,4% pod primerljivo lansko raven.
Primerjava harmoniziranega (enotna struktura cene) majskega indeksa cen življenjskih potrebščin v Sloveniji in evroobmočju kaže, da so se v zadnjem letu cene pri nas povečale za 1,5%, v evroobmočju pa za 1,4%. Kljub hitri gospodarski rasti po inflaciji ne izstopamo iz povprečja evroobmočja.
Rast izvoza in presežka v menjavi s tujino
Po podatkih za prve tri letošnje mesece je znašal presežek na tekočem računu slovenske plačilne bilance 767 milijonov evrov (76% več kot v enakem obdobju lani), izvoz blaga in storitev pa je, merjeno po denarnem toku, svojo lansko raven presegal za skoraj 17% ter bil za 941 milijonov evrov ali 13% večji od uvoza blaga in storitev.
Podatki o neto zunanjem dolgu Slovenije kažejo, da so imele marca 2017 poslovne banke 3,4 milijarde evrov, Banka Slovenije 4,6 milijarde evrov, gospodarstvo brez bank ter prebivalstvo pa 167 milijonov evrov več terjatev od obveznosti. Državni sektor je marca 2017 tujini neto dolgoval 17,7 milijarde evrov. Večino predstavljajo dolgoročna kreditna razmerja (kratkoročno je bil državni sektor neto upnik tujine za 0,9 milijarde evrov). Precejšen del dolgovanih sredstev ni bil porabljen.
Ob za Slovenijo zelo nizki ravni kreditov gospodarstvu je značilnost, da imajo vsi sektorji skupaj (banke, Banka Slovenije, država, gospodarstvo skupaj z nebančni delom finančnega sektorja in prebivalstvo) kratkoročno v tujino posojeno 2 milijardi evrov več kot pa so si od nje izposodili. Skupen neto dolg (torej če upoštevamo tudi dolgoročne najete kredite in dana posojila) je konec marca 2017 znašal 9,4 milijarde evrov (6,7 milijarde evrov ali 42% manj od primerljivega obsega v marcu 2014).
Počasna rast kreditov gospodarstvu
Obseg kreditov bank nefinančnim družbam (realnemu delu gospodarstva) se je zmanjševal od julija 2010 do lanskega septembra, ko je dosegel svojo najnižjo raven – 9 milijard evrov. Decembra 2016 se je vendarle začel povečevati, čeprav niha. Marca letos se je, na primer, nekoliko znižal, aprila (zadnji podatek) pa zopet povečal. V tem mesecu so banke v Sloveniji nefinančnim družbam plasirale za 68 milijonov evrov (0,7%) več kreditov kot marca. Od najnižje ravni (septembra lani) do letošnjega aprila se je obseg teh kreditov povečal za 395 milijonov evrov ali za 4,4%. V aprilu 2017 je bil za 12 milijard evrov oziroma 56% manjši kot julija 2010, ko je Banka Slovenije začela omejevalno kreditno politiko.
Obvladano javnofinančno ravnotežje
V Biltenu Banke Slovenije so objavljeni podatki o konsolidirani bilanci javnega financiranja za prve tri mesece 2017. Tu so zajeti vsi prejemki in izdatki vseh štirih državnih blagajn (centralna država, lokalne skupnosti, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje). Upoštevani so tudi prilivi iz proračuna EU, podjetniški in kapitalski prihodki države.
Med januarjem in marcem 2017 so bili skupni javnofinančni prihodki Slovenije za 287 milijon evrov ali dobre 8% večji kot 2015. Skupni javnofinančni odhodki so se v enakem obdobju povečali za 149 milijonov evrov ali skoraj 4%. V prvih treh mesecih letos je javnofinančni deficit, merjeno po denarnem toku, znašal 294 milijonov evrov. To je bilo 138 milijonov evrov ali 32% manj kot pred letom.
V prvem četrtletju 2017 so se glede na enako obdobje 2016 prihodki slovenske širše države iz naslova davkov povečali za 237 milijonov evrov ali 7%, podjetniški in lastniški prihodki naše države pa za 9 milijonov evrov ali 14%.
Med javnofinančnimi izdatki so bile v prvem letošnjem četrtletju plače javnih uslužbencev za 32 milijonov evrov (4%), državni nakupi blaga in storitev (materialni stroški) za 21 milijonov evrov (prav tako 4%), plačila obresti za 29 milijonov evrov (kar 6%) ter plačila pokojnin za 17 milijonov evrov (2%) večji kot v prvem četrtletju lani.
Na nasprotni strani so v istem obdobju državne investicije (t.i. kapitalski izdatki) ostale na približno enako nizki ravni kot v prvem četrtletju 2016 (lani so se praktično prepolovile – zmanjšanje za 853 milijonov evrov ali 47%), medtem ko so subvencije države (razvojna in kmetijska politika) še naprej upadale in bile za 16 milijonov evrov (9%) pod primerljivo ravnjo prejšnjega leta.
Pospešek investicijski porabi v začetku 2017 očitno izvira iz privatnega sektorja. Podatki o realni vrednosti gradbenih del sicer kažejo, da se je v prvem letošnjem četrtletju poleg gradnje stavb okrepila tudi dejavnost nizke gradnje (ceste, železnice, urejanje vodotokov, ipd.), ki jo v glavnem financira država. Morda se bo to na povečanih proračunskih izdatkih (plačilih iz javnih blagajn) pokazalo v naslednjem obdobju.
Statistični urad Republike Slovenije in Banka Slovenije sta zadnje dni objavila nekaj zanimivih podatkov o delovanju našega gospodarstva. Če povzamemo ključne podatke tokratnega ekonomskega ogledala na kratko, je imela Slovenija lani javnofinančni primanjkljaj širše države v višini 1,5 odstotka bruto domačega produkta (BPD). Če bi celoten slovenski javni dolg zajemal le pretekle javnofinančne primanjkljaje, bi ta znašal 46 odstotkov našega BDP. Januarski izvoz blaga in storitev je bil 14 odstotkov večji kot januarja lani, kar nakazuje, da se bo gospodarska rast Slovenije 2017 celo pospešila. Bančni krediti realnemu delu gospodarstva so se od lanskega septembra, ko so dosegli dno, do letošnjega februarja povečali za 5 odstotkov, marca 2017 pa smo imeli 1,9 odstotno inflacijo.
Javnofinančno ravnotežje
Statistični urad Republike Slovenije objavlja četrtletne in letne nefinančne račune za državo. V tem primeru ne zajema podatke o prevzetih obveznostih in terjatvah javnega sektorja (Evropski sistem računov – ESR 95). Gre za statistiko, ki jo Evrostat upošteva pri presoji Maastrichtskega kriterija – limite 3 odstotnega deleža javnofinančnega primanjkljaja v BDP (na letni ravni). SURS v teh računih knjiži tudi vzpostavljene terjatve in prevzete obveznosti širše države (tudi lokalne skupnosti in javni skladi), ki še niso bile poravnane (poplačane) in bodo plačane enkrat v prihodnjih obdobjih. Po tako izračunani bilanci je imela slovenska širša država (torej javni sektor) leta 2016 javnofinančni primanjkljaj višini 609 milijonov evrov ali 1,5 odstotka BDP.
V Biltenu Banke Slovenije so objavljeni podatki o konsolidirani bilanci javnega financiranja za celo leto 2016. Tu so zajeti vsi prejemki in izdatki glede na dejanska plačila (po denarnem toku) v vseh štirih državnih blagajnah (centralna država, lokalne skupnosti, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje).
V 2016 so skupni javnofinančni prihodki Slovenije, merjeno po denarnem toku, znašali 15,4 milijarde evrov in bili za 530 milijon evrov ali skoraj 4 odstotke večji kot 2015. Skupni javnofinančni odhodki so lani v celem letu znašali 15,6 milijarde evrov, kar je bilo za 480 milijonov evrov ali 3 odstotke manj kot predlani. Javnofinančni deficit se je, glede na dejanska plačila, znižal na samo 218 milijonov evrov (do novembra 2016 je kazalo, da ga sploh ne bo več, a se je v samem decembru 2016 povečal za 181 milijonov evrov).
V 2016 so se glede na 2015 prihodki slovenske širše države iz naslova davkov povečali za 495 milijonov evrov ali 4 odstotke, podjetniški in lastniški prihodki naše države pa za 32 milijonov evrov ali 6 odstotkov. Iz tega naslova smo lani v državni proračun pridobili 551 milijonov evrov.
Med javnofinančnimi izdatki so bile 2016 plače javnih uslužbencev za 154 milijonov evrov (5%), državni nakupi blaga in storitev (materialni stroški) za 60 milijonov evrov (3%), plačila obresti za 32 milijonov evrov (3%) ter plačila pokojnin za 49 milijonov evrov (1%) večje kot v 2015. Na nasprotni strani so se v istem času subvencije države (razvojna in kmetijska politika) znižale za 2 milijona evrov (1%), državne investicije (t.i. kapitalski izdatki) pa kar za -855 milijonov evrov (-47%). Dinamika državnih subvencij gospodarstvu (večinoma vezano na plasiranje evropskih sredstev in nanje vezanih sredstev integralnega proračuna) se je od lanskega septembra dalje vendarle pospešila.
Javni dolg, ki ni posledica javnofinančnih primanjkljajev
Dolg državnega proračuna je decembra 2008 znašal 7,2 milijarde evrov, na koncu 2016 (podatek Statističnega urada Republike Slovenije) pa 31,7 milijarde evrov. V osmih letih se je povečal za 24,5 milijarde evrov. Od 2009 do 2016 se je po podatkih konsolidirane bilance javnega financiranja slovenski javnofinančni primanjkljaj skupaj povečal za 10,4 milijarde evrov. Ta primanjkljaj moramo ob neracionalni prodaji (milo povedano) NKBM povečati za dodatne 0,6 milijarde evrov (870 milijonov evrov državne dokapitalizacije konec 2014 in 250 milijonov evrov kupnine v 2016). Tako dobimo primanjkljaj v višini 11 milijard evrov. Če tako nastal primanjkljaj odštejemo od povečanja javnega dolga 2008 do 2016, vidimo da je slovenska država v bankah, gospodarstvu in tujini ustvarila dodatnih 13,5 milijarde evrov plasmajev (31,7 milijard evrov – 7,2 milijarde evrov – 11 milijard evrov).
Izraz »dodatnih« je potreben, saj je bilo investicij države precej že tudi konec leta 2008. Del tega povečanja gre verjetno na rovaš prevzemanja različnih obveznosti, velika večina pa brez dvoma ne. Če bi bilo povečanje javnega dolga 2009 do 2016 vezano le za kritje javnofinančnega deficita in do sedaj zaznane »izgube« pri t.i. prodaji NKBM, bi 2016 dolg širše države znašal 18.2 milijarde evrov ali predstavljal 46 odstotkov slovenskega BDP. Krepko znotraj Maastrichtske omejitve 60 odstotkov.
Ob oceni, da znaša obrestna mera na kredite najete na domačem kreditnem trgu in v tujini povprečno okoli 3,4 odstotka letno (dobimo jo tako da letna plačila za obresti v 2016 delimo s povprečnim skupnim dolgom države po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije med koncem 2015 in koncem 2016), mora slovenska država za vzdrževanje omenjenih 13,5 milijarde evrov dolga (ki ga ni potrebovala za kritje javnofinančnega primanjkljaja) letno nameniti skoraj 460 milijonov evrov. To so sredstva, ki bi jih lahko uporabila za financiranje družbene reprodukcije, krepitev konkurenčnosti Slovenije in ustvarjanje pogojev za rast življenjskega standarda našega prebivalstva.
Neracionalno velika dokapitalizacija bank konec 2013 in dejstvo, da se te banke dodatno in močno zmanjšale kreditiranje gospodarstva, kažeta, da omenjeni znesek ni dobro investiran.
Zunanja menjava
Po podatkih za letošnji januar je znašal presežek na tekočem računu slovenske plačilne bilance 276 milijonov evrov (22% več kot januarja lani), izvoz blaga in storitev je svojo lansko raven presegal za 14 odstotkov ter bil za 313 milijonov evrov ali 14 odstotkov večji od uvoza blaga in storitev. Jasen znak, da se slovenska gospodarska rast nadaljuje tudi v 2017.
Delovanje bančnega sektorja
Banke, ki delujejo v Sloveniji, so pod pritiskom regulatorja zniževale obseg kreditov realnemu delu slovenskega gospodarstva od julija 2010 do septembra 2016 (skupni upad kreditov je znašal »šokantnih« 12,3 milijarde evrov ali 58%). V lanskem septembru so ti krediti znašali le še 8.984 milijona evrov (83% vsote letne amortizacije in dobička slovenskega gospodarstva). Decembra 2016 se je obseg bančnih kreditov realnemu delu gospodarstva vendarle začel povečevati in rast se je nadaljevala vsaj do letošnjega februarja. V tem mesecu so banke v Sloveniji nefinančnim družbam plasirale za 66 milijonov evrov (0,7%) več kreditov kot januarja. Od najnižje ravni (septembra lani) do letošnjega februarja se je obseg teh kreditov povečal za 424 milijonov evrov ali skoraj 5 odstotkov.
V procesu zniževanja kreditov gospodarstvu so poslovne banke postale iz neto dolžnic do tujine za 7,7 milijarde evrov v juliju 2010 (vrh izpostavljenosti poslovnih bank tujini je bil sicer na koncu 2008 z neto dolgom v višini 8,9 milijarde evrov) neto upnik do tujine za 2,8 milijarde evrov v januarju 2017. Umik kapitala iz Slovenije preko bank je od julija 2010 do januarja 2017 znašal 10,5 milijarde evrov.
Inflacija
V Sloveniji smo imeli 2015 in 2016 deflacijo. Cene so sicer prenehale upadati že junija 2016 in od lanskega oktobra dalje se je začela pospeševati inflacija. Marca 2017 so bile cene življenjskih potrebščin v Sloveniji 1,9 odstotkov višje kot pred letom. K tej inflaciji so zlasti prispevali: okoli 4 odstotna podražitev prevoza, za 3 odstotke višji stroški stanovanja, vode, električne energije, plina in goriva ter za 2 odstotka višji stroški nakupa hrane, brezalkoholnih in alkoholnih pijač ter stroški komunikacij. Marca so bile nižje kot pred letom cene oblačil in obutve ter cene rekreacije in kulture. Pospešek inflacije v Sloveniji spremlja precejšno povečanje prihodka v trgovini (pokazatelj rasti osebne porabe).
Primerjava harminiziranega marčnega indeksa cen življenjskih potrebščin v Sloveniji in evroobmočja kaže, da so se v zadnjem letu (marec 2017 glede na isti mesec 2016) cene pri nas povečale za 2 odstotka, v evroobmočju pa za 1,5 odstotka. V Sloveniji smo imeli 2015 in 2016 globljo deflacijo kot evroobmočje, sedaj pa imamo očitno nekoliko hitrejšo inflacijo.
Prebivalke in prebivalci Republike Slovenije imamo »bogate« izkušnje z inflacijo (kaže jo indeks cen življenjskih potrebščin), v zadnjih dveh letih, 2015 in 2016, pa smo se soočili tudi z deflacijo. Gledano od petdesetih let dvajsetega stoletja dalje smo imeli v Sloveniji prvi večji inflacijski val ob sprostitvi cen med gospodarsko reformo 1965 (povečanje za skoraj 32%). V povprečju so cene v desetletju pred 1965 sicer naraščale povprečno po skoraj 8% letno, vendar v razmerah močne državne regulacije in težav s prilagajanjem ponudbe povpraševanju.
Gospodarska reforma sredi šestdesetih let je povečala samostojnost podjetij ter vplivala na hitrejše prilagajanje gospodarstva razmeram na trgu. Po reformi (1967 do 1972) so v Sloveniji cene naraščale povprečno po 10% letno. Gospodarstvo je bilo ves čas v konjunkturi oziroma v bližini potencialnega proizvoda. Lahko rečemo, da smo imeli takrat inflacijo povpraševanja.
V obdobju t.i. »prvega naftnega šoka«, večkratnega povečanja cen surove nafte na svetovnem trgu, so v Sloveniji cene med 1973 in 1975 naraščale povprečno po 23% letno. V »drugem naftnem šoku« pa so se leta 1979 povečale za 24%. Kriza je imela v svetu stagflacijski značaj (povečanje cen ob recesiji in upadanju zaposlenosti), pri nas pa je recesijo preprečila močna kreditna ponudba financirana z zadolževanjem v tujini. To je bilo ob poplavi t.i. »naftnih dolarjev« (sredstev, ki so jih države izvoznice nafte nalagale v svetovnih finančnih centrih) zlahka izvedljivo. Obrestna mera je bila navidezno nizka a spremenljiva – osnova je bil LIBOR (obrestna mera za medbančna posojila v Londonu).
Sledilo je večini bralk in bralcev Svobodne besede znano obdobje pospeševanja inflacije. Med 1980 in 1986 se je raven cen v Sloveniji povečevala povprečno po 51% letno. Hitra rast cen je prešla v triletno hiperinflacijsko spiralo z vrhom leta 1989, ko so se cene pri nas povečale za 1385%. Vzrok jugoslovanske in z njo slovenske hiperinflacije je bil podoben vzroku nemške weimarske hiperinflacije (1923). Država je morala odplačevati v tujini najete kredite (v Nemčiji pa vojne reparacije), zato je močno povečala povpraševanje po deviznih sredstvih in ga financirala z izdajanjem denarja. Povečala so se inflacijska pričakovanja, večina terminskih pogodb (o plačah, obrestih, najemninah, nakupih surovin, ipd.) je dobilo indeksne klavzule s prilagajanjem končnih zneskov plačila inflaciji. Izpolnjena sta bila oba pogoja za nastanek inflacije – povečana denarna ponudba in večje povpraševanje od ponudbe dobrin. Obenem se je z indeksiranjem začela še inertna ali vgrajena inflacija. Negotovost na trgu je vodila v recesijo. Družbeni proizvod (pokazatelj dodane vrednosti) je začel upadati 1987, število zaposlenih pa 1988. V obdobju velikega povpraševanja po deviznih sredstvih je Slovenija, z najproduktivnejšim gospodarstvom v Jugoslaviji, postala neto izvoznik (v menjavi s tujino je ustvarjala presežek).
Zaradi indeksiranja se je inflacija tudi po razpadu Jugoslavije le počasi umirjala. Pod 100% letno se je znižala 1993, pod 10% letno pa 1996. Država je s plavajočim deviznim tečajem vzdrževala konkurenčnost in Slovenija je ostala neto izvoznica. V obdobju od 1996 do 2003 so se cene v Sloveniji povečevale povprečno po skoraj 8% letno.
Po vstopu v Evropsko unijo in med pripravami na prevzem evra ter po njegovem prevzemu so se cene v Sloveniji povečevale povprečno po slabe 4% letno (2004 do 2008). Velika kreditna ponudba je privedla do delovanja gospodarstva v bližini potencialnega proizvoda, večji pospešek inflaciji pa je preprečeval sproščen uvoz dobrin. Slovenija je postala neto uvoznik in bi, v primeru nadaljevanja takšnega trenda, zdrsela na raven strukturno odvisne regije.
Med finančno krizo (2009 do 2014) so se cene v Sloveniji povečevale povprečno o 1.5% letno. Imeli smo t.i. »krizo dvojnega dna«. Recesija v 2009 je bila posledica znižanja izvoza, recesijo 2012 in 2013 pa sta povzročili omejevalna kreditna in fiskalna politika v Sloveniji. V tem obdobju smo prevzeli evropski razvojni model z državnim spodbujanjem uvajanja novih tehnologij in pristopov (»koriščenje evropskih sredstev«), si povečali konkurenčnost ter postali zopet stabilen in tokrat tudi za svoj obseg velik neto izvoznik. Izvoz je naraščal in še narašča hitreje od povečevanja bruto domačega produkta pri naših zunanjetrgovinskih partnerjih, kar kaže da si slovensko gospodarstvo na svetovnem trgu povečuje tržne deleže.
Sredi gospodarske rasti, temelječe na povečevanju izvoza, je v Sloveniji nastopila deflacija. V 2015 in 2016 so cene upadale povprečno po 0.3% letno. Ta deflacija je bila monetarni pojav. Povzročila jo je omejevalna kreditna politika Banke Slovenije. Deflacija sicer ni bila posledica recesije, a je bila vendarle povezana z upadom povpraševanja na domačem trgu, kar je zlasti prizadelo majhna storitvena podjetja.
V prvem letošnjem četrtletju je bil slovenski bruto domači produkt merjeno v evrih za 3.6% večji kot pred letom. Statistični urad Republike Slovenije je izračunal realno rast v višini 2.5% in rast cen po katerih se ta produkt meri za 1.1%. Od prvega četrtletja 2015 do 2016 se je naš izvoz blaga in storitev povečal za dobre 5%, državna poraba za slabe 3% in poraba gospodinjstev za manj kot 1%. Na nasprotni strani so se investicije v osnovna sredstva zmanjšale za več kot 8%. Upad investicij je povezan z zmanjšanjem gradbene dejavnosti.
V prvem četrtletju 2016 je bila njena dodana vrednost za 18% manjša kot pred letom. V tem obdobju je vrednost opravljenih gradbenih del pri stavbah upadla za 7%, pri t.i. »gradbenih inženirskih objektih« (ceste, železnice, jezovi, vodovodi, …) pa celo za 60%. Gre pretežno za investicije v javne objekte, ki so se krepko znižale kljub temu, da potrebujemo nadaljnjo izboljšanje železniških povezav (na čelu z drugim tirom Koper – Divača), modernizacijo cestnih povezav (avtoceste ali hitre ceste) na odsekih poimenovanih »razvojne osi« (Vinica – Novo mesto – Celje – Dravograd; Ljubljana – Kočevje; Škofja Loka – Tolmin – Kobarid), temeljito prenovo omrežja državnih cest, izgradnjo različnih objektov protipoplavne varnosti, dokončanje verige hidroelektrarn na Savi in za preprečevanje nihanja podtalnice vsaj eno hidroelektrarno na Muri.
Poleg učinka na zmanjšanje blaginje in razvojnega potenciala zaradi slabše infrastrukture, kot če bi se infrastrukturne investicije nadaljevale, vodi krčenje gradbene dejavnosti tudi v neposredno in posredno znižanje bruto domačega produkta. Ob upadu dodane vrednosti gradbeništva za skoraj petino se slovenski bruto domači produkt na letni ravni direktno zmanjša za 331 milijonov evrov ali 0.9%, preko multiplikativnega učinka izgubljenih prihodkov potencialnih dobaviteljev in zaposlenih pa še približno za enkrat toliko.
Če upoštevamo povprečen 45% delež javnofinančnih prihodkov v bruto domačem produktu, bodo javnofinančni prihodki letos, ob pasivnosti države in paradržavnih institucij in posledično prekinitvi investicij v nizke gradnje, za okoli 150 milijonov evrov nižji od realno dosegljivih. Upoštevajoč posredne učinke bo vpliv še za približno enkrat večji. Preračunano v vrednost gradnje avtoceste (po slovenski učinkovitosti – 10.4 milijona evrov za kilometer) to ustreza vrednosti 28 kilometrov avtoceste.
Med ostalimi sektorji se je od prvega četrtletja 2015 do 2016 zmanjšala dodana vrednost v nikoli dovolj saniranem finančnem sektorju (za 6%). Verjetno gre za začetek nove umazane igre s Slovenijo. Drugod so rezultati boljši. Dodana vrednost v kmetijstvu se je povečala za 9%, v predelovalnih dejavnostih (tu je najmočnejši vpliv rasti izvoza) za 7%, pri poslovanju z nepremičninami za 6%, v trgovini, prometu, gostinstvu in pri informacijskih ter komunikacijskih dejavnostih za 5%, v strokovnih, znanstvenih in poslovnih dejavnostih na eni ter v upravi, izobraževanju, zdravstvu in socialnem varstvu na drugi strani pa za 1%.
Ob gospodarski rasti se število delovno aktivnih (zaposleni in samozaposleni) povečuje. Marca letos je bilo delovno aktivnih za 7 tisoč (1%) več kot marca lani ter za skoraj 22 tisoč (3%) več kot v enakem mesecu 2014. Kljub rasti je bilo marca 2016 še 65 tisoč (7%) manj delovno aktivnih kot v istem mesecu 2008, pa tudi 5 tisoč (1%) delovno aktivnih manj kot marca 2012, ko sta se začela eksperiment politike varčevanja ter še bolj zlovešč projekt razprodaje Slovenije. Eno in drugo je pri nas privedlo do t.i. ”krize dvojnega dna”.
Zaradi rasti izvoza (spodbujenega z intenzivno razvoljno politiko – nepovratna evropska in domača državna sredstva namnejena gospodarstvu skozi različne razvojne projekte, ugodni srednje in dolgoročni krediti Slovenske izvozne družbe ter Evropske investicijske banke) se je gospodarska rast v drugem četrtletju 2013 povrnila in se od tedaj dalje ni prekinila. V primeru normalne (namemesto omejevalne) kreditne politike Banke Slovenije in stabilnega financiranja infrastrukturnih projketov države, bi bila ta rast še precej hitrejša. Z njo pa bi se hitreje povečalo tudi število delovno aktivnih.
V slovenskem gospodarskem okolju se odvijajo spremembe, ki nakazujejo nadaljnje izboljšanje našega izvoza in gospodarske rasti. Lani se je dolarski tečaj evra znižal za 16%, cene surove nafte so upadle za 47%, cene surovin razen nafte pa za 17%; pri naših poglavitnih zunanjetrgovinskih partnerjih, evroobmočju, se je bruto domači produkt povečal za slaba 2% ob tem pa je prodaja v trgovini na drobno (kaže spreminjanje osebne porabe) narasla za skoraj 3%. Povpraševanje se torej na našem najpomembnejšem trgu povečuje, zaradi upada vrednosti evra se nam je izboljšala konkurenčnost, pocenitev surovin pa zmanjšuje stroške in dodatno spodbuja povpraševanje.
